Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Piše: Jože Požar : februar 11, 2018 – 8:11 dop -

Človek se sprašuje, kaj danes prideluje intelektualec. Kjerkoli že beseduje ali kaj izpoveduje, igra nekakšno dvojno vlogo; na eni strani je pojasnjevalec svojega ravnanja, na drugi pa igralec, ki proizvaja norčavo subjektivnost, tj. umisleke in predstave na realnost. On namreč venomer išče svojo neskončnost in to z namenom, da najde lastno umnost. Je pa tudi res, da občasno kakšno misel izreče o prihodnosti in da celo predpostavlja, kaj bi lahko iz kake neposredne gotovosti sledilo. Pa se tako tedaj, ko predstavi kako abstraktno predpostavko, njegovo negativno ravnanje sprevrže v lastno resničnost, ki ni dosegla drugo-biti. In tako lahko na tem mestu zatrdimo, da je svet intelektualca nekakšen svet umnih možnosti in čiste refleksije, v kateri njegov instinkt uma najde vedno le sebe samega.

Sicer pa intelektualec pušča za seboj umno naprezanje, v katerem tisto, kar je nekaj neposrednega, tudi je na sebi kot nekaj pozitivnega. Na ta način mu nastane kakšno nasprotje njega samega, ki je tisto enostavno določnega in zaobjetega v abstrakcije. To pa je prizadevnost, ko zavest izvaja gibanje, s katerim proizvede mnoštvo predstav, ki so ji nastale kot enotnost občutja in prežemanja izobrazbe in vedenja. Tako da je nastala podoba umnega naprezanja nekakšna ekstaza razburljivih abstrakcij, ki jih zavest odrine od sebe kot nekaj umnega in imajo zato veljavo zanimivih umnih povezav.
 

Biti sposoben svet opazovati in ga reflektirati, to gre pripisati intelektualni nadarjenosti. Kajti ona danes proizvaja idealizem, ki nastopa kot umna refleksija. In ravno to harmonijo refleksije hoče izraziti zgornji portret s svojo zunanjo lepoto. Ona je harmonija poezije, ki danes spremlja nadarjenega intelektualca, ki idealizira čisto refleksijo in neposredno umnost, tj. um, kot enostranski idealizem.
 
Umna svoboda intelektualca seveda še ni prava svoboda, ampak je svoboda v misli, ki so brez prvotne izpolnitve. Zaradi tega tisto pozitivno ni svobodno v samem sebi na tak način, da bi vključevalo v sebi nujnost in smoter duha. Ampak je oblika subjektivne svobode, nekakšno gnanje duha proti zunanjim srečam. Se pravi, ko intelektualec proč meče svoje misli, potem tudi njegov predmet ni predmet, ampak predmet prežet od sebstva; ali, to je njegov abstraktni svet prežet od lastne osebnosti. Zakaj duh, ki je resnično svoboden, se do predmetne substance odnaša kot svoboden duh, ki sebe vzpostavi kot predmet.

Povsem jasno je, da danes intelektualec nazorno izraža čisto moč refleksije in še zlasti to, da je dejaven brez principa ali tako, da po svojem čistem dojemu oblikuje svet. In kot je mogoče doumeti ta svet, je njegova donosnost predstava, s katero v resnici zatrjuje, da on sebe ne vidi kot duha, ki si odsvoji sebstvo in na sebi izhaja iz postavljenega čistega dojema, ampak se vidi kot tistega, ki ponuja raznoliki abstraktni svet. To pa je svet, ki nam sporoča, da je zadovoljen s tem, kar izpostavi kot čisto refleksijo in je neki čvrsti svet. Zakaj le tako doseže gotovost samega sebe, s tem pa svojo lastno skladnost. Ona je dobljena resničnost njega samega in to kot oblika neposredne umnosti ali čiste sebe vednosti.

Torej, kar nam intelektualec danes podarja, je njegova lastna resničnost, v kateri najde le sebe samega kot tistega, ki je dejaven kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Fenomenologija duha kot filozofsko delo, ki ni dojeto kot sistem vede

Piše: Jože Požar : februar 4, 2018 – 7:37 dop -

Ne morem verjeti, duh analizira Fenomenologijo duha, pri tem pa spregleda samo bistvo dela, namreč to, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Heglovo delo z naslovom Fenomenologija duha se namreč začenja na drugi strani, na kateri je zapisano: Sistem vede, spisal G. W. F. Hegel, pod tem pa je zapisano še naslednje: Prvi del, Fenomenologija duha. Ti podatki bralcu povedo, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, torej delo, ki se nadaljuje v drugem delu sistema vede. To je bistveno vedeti, kajti če Fenomenologijo duha dojamemo zgolj kot pojavne oblike zavesti in samozavedanja, potem pač to ni sistem vede, ampak samo filozofija izkustva zavesti. In tako je zgleda Fenomenologijo duha dojel tudi pisec analize, ki svojo analizo naslavlja Heglova fenomenologija duha. On namreč ne izhaja iz dejstva, da je Heglova Fenomenologija duha prvi del sistema vede.
 

Če prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, dojamemo kot abstraktno filozofijo ali kot podobe zavesti in samozavedanja, potem Fenomenologije duha nismo dojeli kot nastajajoče vedenje. Potem pač Heglov sistem vede ni nič drugega kot filozofija o pojavnih oblikah duha.
 
To, da pisec analize spregleda, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, to pove, da piscu ni šlo za to, da interpretira delo kot prvi del sistema vede, ampak kot nekaj, kar nima nobene veze s sistemom vede. Še več, pisec analize bralcu sporoča, da Heglovo delo Fenomenologija duha ni sistem vede, ampak filozofija o pojavnih oblikah duha, v kateri nastopajo zavest, samozavedanje, um in duh. Pa tako Heglov prvi del sistema vede izgubi svojo vrednost, saj je prvi del sistema vede ponižan na opis in refleksijo fenomenov. Rečeno drugače, s površnim dojemanjem analizator zreducira Heglov sistem vede na podobe zavesti, samozavedanja in razčlenjevanje posameznih kategorij. To pa je zgleda tisti način analize, ko analiza postane idealizem zavesti. Namreč, ko ne gre za nobeno celoto, potem tudi ne gre za noben čisti pojem. Tisto, kar še posebej pade v oči pa je to, da analizator v analizi ne govori o čistem pojmu in predmetnem elementu, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. Mimogrede naj spomnim še na naslednje dejstvo: na koncu prvega dela sistema vede je objavljen Heglov oglas, v katerem Hegel zapiše, da je izšlo delo G.W. F. Hegel: Sistem vede. Prvi del, v njem vsebovana Fenomenologija duha. Zapiše pa tudi to, da delo preučuje utemeljitev vedenja ali nastajajoče vedenje, ki je prva veda filozofije.

Vprašanje, ki se samo po sebi ponuja je, zakaj analizator ne izhaja iz dejstva, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Verjetno zato, ker dela ni razumel kot sistem vede, ampak kot filozofijo o pojavnih oblikah duha, ki jih je mogoče zunanje povezati s kakšnimi predpostavkami ali celo z Lacanovo teorijo. In tako Fenomenologija duha kot sistem vede razpade na opis pojavov in tisto neko refleksijo, ki nastopa kot opazujoči um.

K zgornjemu naj dodam: analiza Heglove fenomenologije duha ni izčrpna analiza prvega dela sistema vede, ampak analiza pojavnih oblik zavesti. Namesto da pisec bralcu predstavi, kaj vzpostavi prvi del sistema vede, mu podarja interpretacijo pojavnih oblik duha.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Fenomenologija duha kot filozofsko delo, ki ni dojeto kot sistem vede

Duh in Heglov sistem vede

Piše: Jože Požar : januar 28, 2018 – 7:53 dop -

Bojim se, da je duh danes dejaven površno in razčlenjevalno, pri tem pa ga ideja ne mika. Hegel je duha dojel kot tistega, ki sebe presega na način obče ideje, tj. skozi božanski pojem, kajti tisto obče je enostavni pojem. Duh bi naj bil dejaven po pameti božji ali tako, da sebe najprej postavi kot predmet; tj. kot odnos proti sebi, v katerem sta pojem in realnost nekaj enega. Pri tem začetnem vzpostavljanju obče ideje gre namreč za proti postajanje ali element vedenja, v katerem sta postavljena dva ekstrema notrine. To je metoda kot sila uma in določenost občega, ki je tisto začetno gibanje pojma kot enotnost s samim seboj.

V preteklosti so se filozofi zavedali, da je treba najti način, kako miselno opazovati predmet. Zaradi tega so poskušali na razne načine vzpostaviti vedo, da bi spoznali, kako duh samega sebe odpravi in vzpostavi svoje vedenje. Skratka, filozofi so razmišljali o duhu, da bi našli metodo spoznavanja, ki bi bila najvišji način razumevanja ideje. In to dojemanje ideje so razvijali v svojih delih različno ali vsak na svoj način. Zato lahko filozofi našega časa med seboj primerjajo njihova spoznavanja, pri tem pa sami razmišljajo o sistemu vede.
 

Filozofi našega časa bi naj razpravljali o sistemu vede, ki ga je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, zakaj on razvije pojem absolutne ideje. Edino tako bo filozofija kot sistem vede zaživela v vsej svoji resničnosti. Namreč tisto zunanje in pobesnelo analiziranje posameznih Heglovih del, ne doprinese ničesar k razumevanju sistema vede. Posebej tedaj ne, če se Heglovega sistema vede ne dojame kot celoto, ampak kot nekakšno abstraktno filozofijo, ki nima nobene notranje povezave.
 
Pri vzpostavljanju sistema vede so bili najbolj prizadevni Kant, Fichte in Schelling, ki so vsak na svoj način modrovali o sistemu vede. A sistem vede je uspelo vzpostaviti in razviti filozofu G. W. F. Heglu, ki ga je izpeljal v dveh delih: prvi del je Fenomenologija duha, drugi pa Znanost logike, ki je izšel v treh delih. Heglov sistem vede je torej tisti vrh filozofije, ki ga je treba razumeti kot celoto. Seveda pa sistem vede ni delo, ki bi ga lahko človek dojel z enim branjem. Tako zlahka pač to ne gre, saj je treba najprej razumeti prvi del, nato pa še drugi del, da bi dojel celoto. O nerazumevanju sistema vede pripovedujejo filozofi, ki so poskušali analizirati sistem vede. Analize kažejo, da sistema vede sploh niso dojeli, ali, dojeli so ga površno. Kajti za to, da bi kak duh sistem vede dojel, »se mora prekopati skozi dolgo pot«, če želi razumeti delo kot celoto, da bi lahko razpravljal ali kaj povedal o njegovem bistvu. No, kar se tiče mene, jaz lahko o sistemu vede povem le to, da so poglavja sistema vede in posamezne vsebine takšne, da jim človek le s težavo sledi, posebej tam, kjer filozof Hegel izvaja dosledna notranja in logična gibanja, s katerimi prikazuje »postajanje vede sploh in vedenja« ter tista gibanja, ki združujejo celoto sistema vede. Razen tega naj tukaj še omenim, da je prvi del sistema vede predpostavka drugemu delu.

Če torej želimo spoznavati predmet filozofije iz njegove izvorne osnove, potem je treba začeti spoznavati prvi del sistema vede, tj. pot odsvojitve duha in uvid duha v to, kaj je nastajajoče vedenje. K odsvojitvi duha spada predmetni element, ki ga Hegel razvija skozi podobe zavesti, samozavedanja, uma in duha. Ta pot odkrivanja nastajajočega vedenja nam odkrije, kaj je to absolutno vedenje. Brez tega spoznavanja ni mogoče dojeti sistema vede.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in Heglov sistem vede

Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Piše: Jože Požar : januar 21, 2018 – 7:34 dop -

Človek lahko intelektualne spretnosti izobraženca preveri takrat, ko v medijih kaj razlaga ali prikazuje. Intelektualec je namreč precej aktiven v medijih, in to kot tisti, ki za nazaj kaj pojasnjuje, istočasno pa že kot drugo samozavedanje izdeluje svojo proti podobo. In to podobo samozavedanja običajno predstavi takrat, ko se mu kakšen svet stvari sesuje in je postalo jasno, da tisto prvo samozavedanje ni podarilo popolne podobe. Zaradi tega je intelektualec iznašel način, kako izdelovati pozitivno podobo sveta stvari. On je spoznal, da je mogoče podobo narediti na način podvojenega samozavedanja. In takšno gibanje je možno izvesti, če je duh sposoben razvezati predmetni svet na dva ekstrema. S tem seveda, da je predmet njegov jaz, ki je gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja. Kar pa je nekakšno umetniško početje duha, ki neposredno nastopa kot um.
 

Ko človek začne oblikovati svet kot umetnik, se mu lahko pripeti tudi kaj takega, kar se je zgodilo meni pri izdelovanju zgornje podobe. Zamisel, da izrazim podvojeno gibanje samozavedanja, je nastala iz nasproti postavljenih podob. One so s svojo formo pridelale obliko obraza, ki sem ga neznatno dopolnil. In tako je tisto tretje (obraz), ki je nastal med obema figurama, oblikovana sredina. In zdaj se sprašujem, ali je v tej podobi mogoče zaznati idealizem, ki predoča samozavedanje v odnosu do drugega samozavedanja, ali pa idealizem, ki izžareva samo samozavedanje.
 
Ko si natančneje ogledamo gibanje dveh samozavedanj, lahko doženemo, da je duh dejaven tako, da eno samozavedanje dojame v drugem samozavedanju. Tako steče pogovor med prvim in drugim samozavedanjem, kajti le tako nastane povezanost dveh samozavedanj, ki pridelata skupno podobo. Drugače rečeno, na ta način nastane podoba, ki je nastala po obeh samozavedanjih. Se pravi, ko pade v sredino enotnost dveh samozavedanj, je nastala podoba vzajemno se prepoznavajočih samozavedanj. Na ta način prvo samozavedanje uresniči drugo samozavedanje, kar je početje enega, ki odigra podvojeni pomen. Lahko bi rekli, prvo samozavedanje vidi drugo samozavedanje početi isto. Tako dejaven duh in predpostavljen od samega sebe je enotnost bitja v povzetku samozavedanja, ki se najde v drugem. Zakaj tisto, kar mu nastane iz igre dveh samozavedanj, ni nič drugega kot upodobljena enotnost jaza. Ob tem pa je treba naglasiti tudi to, da si je koristno to igro dveh samozavedanj predstaviti kot igro dveh individuov, kajti enostransko početje bi bilo brez koristi. In nenazadnje, tisto, kar nastane kot rezultat, to nastane po obeh samozavedanjih.

Za nas umetnike je zanimivo, kako intelektualec svoj jaz požene v gibanje. Zgleda da tako, da prvo samozavedanje postavi neposrednost, ta pa spodbudi drugo samozavedanje. Na ta način intelektualec izpeljuje sodelovanje dveh samozavedanj, skozi katerega izmenjuje njihova določila. In tako vidimo, da oba samozavedanja napotujeta eden na drugega. Tisto pa, kar nastane kot enotnost, je rezultat obeh, ki je neka večpomenska sprepletenost.

Torej, kadar ocenjujete kak pridelek intelektualca, poglejte kako on svoj svet ustvari. In če boste dovolj pozorni do posameznih podob, boste zagotovo zaznali, da je njegov predmetni svet zunanje povezan. Hočem reči, intelektualec je velikokrat dejaven kot kak umetnik, pa ni čudno, če je njegov rezultat podoba dveh samozavedanj, ki je nastala kot početje osebe, ki si je svojo podobo izdelala čez podvojeni pomen.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Piše: Jože Požar : januar 14, 2018 – 7:10 dop -

Izobraženec danes razkošno kaže, da ga logika mišljenja in pojem ne zanimata. Prepričan je, da tisto čisto vedenje, ki ga ves čas dopolnjuje z mnogimi nasprotujočimi vedenji, zadostuje za to, da oblikuje kakršenkoli predmetni svet. Tega sicer pomanjkljivo snuje, a se s tem ne obremenjuje, in to ne glede na to, da sebe ne postavi kot predmet in da predmetni svet dostikrat omeji na denarna sredstva, ki jih motivira z refleksijami in raznolikimi možnostmi, s katerimi izrazi abstraktni jaz. Tako da je tisti razrešeni svet čez denar nekakšna čudaška drža iztanjšane izobrazbe. Skratka, izobraženec se nikjer ne ustavi in daje videz, kot da se ves čas preganja z vedenjem in učenjaštvom. In to ne glede na to, da se po tihem zaveda, da se z vedenjem kot takim ne da pridelovati jedrnatih rezultatov.

Ampak to še ni vse, izobraženec danes nastopa v medijih in tako rekoč dnevno izpoveduje, kaj počenja in na kak način je dejaven. Tako da mi, ki zaznavamo njegovo početje čez medije, lahko vidimo, kako on predmetni svet razume in kako je v odnosu z njim. On namreč v svojih predstavitvah vedno ponudi kako različico vedenja, s katero da je mogoče pojasniti svet. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove ali temelja, ampak iz tistega, kar je njegovo lastno vedenje kot oblika neposrednosti. Razen tega pogosto pojasnjuje svet kot nekaj bivšega. Prisluhnite mu in videli boste, da nenehno nekaj presoja, primerja svetove med seboj, ponuja možnosti, s tem pa jasno izraža, da ga pojmovni svet ne mika. O takem prizadevanju govorijo njegovi svetovi, ki jih pušča za seboj.
 

Izobražen duh je danes dejaven pomanjkljivo in dostikrat zunaj interesa stvari. Sebe uresničuje skozi analiziranje in refleksijo, njegov predmet pa je on sam. Pa tako ni čudno, če so rezultati nekakšne abstraktne prikazni vedenja ali pojavne oblike vedenja. Toliko le, da se ne bi kar naprej mislilo, da je izobraženec duh, ki operira z natančnimi vedenji in zaradi tega prideluje resnični svet. Namreč tista čista vednost kot jaz je subjektivna drža, ki ne premaga nobenega nasprotja.
 
Kakorkoli že svet izobraženca eksistira v tem času, vedno bolj jasno postaja, da se z določitvijo, da je čista vednost jaz, ne da spreminjati sveta stvari. Pa je tisto analiziranje in predstavljanje zmožnosti velikokrat neproduktivno početje. Analiziranje je način delovanja, s katerim vzpostaviš abstraktni jaz; to pa je moment, ko subjektivna drža in čista vednost kot jaz zaživita kot neka resničnost razuma. Skratka, ko v abstraktnem svetu zaživi čista vednost kot jaz, je to znamenje, da se izobraženec ni namenil spreminjati svet.

Nenavadno je, da izobražen duh o pojmovnem svetu ne govori, prav tako ne omenja logike mišljenja in absolute ideje, ti pojmi za njega kot da ne obstajajo. Je pa res, da nenehno poudarja, da je bistvo tega sveta vedenje. Pa tako ni čudno če hvaliči znanje, preučevanje, analiziranje, interpretiranje in refleksijo, ob tem pa realnosti ne omenja. Zakaj za njega je realnost njegovo vedenje. Pa je zatorej jasno, zakaj hvalisa abstraktno vedenje, izobrazbo in razumevanje sveta. Namreč, izobraženec očitno verjame, da je abstraktni jaz sposoben izdelati tudi kak pojem ideje. Zato seveda ni nenavadno če venomer nekaj presoja, reflektira in utrjuje svojo vednost in omikanost. Ob tem pa naj spomnim: zemljišče vedenja je samozavedanje v absolutni drugo-biti, tega pa ga izobraženec venomer prezira.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Piše: Jože Požar : januar 7, 2018 – 6:52 dop -

Duh, ki meni, da je predmet filozofije mogoče spoznati tako, da bereš filozofska dela in diskutiraš o njih, spregleduje globino predmeta filozofije in razumevanje njenega pojma. Namreč tisto površinsko spoznavanje predmeta še ni dojemanje pojma, v katerem določno zaživi substanca predmeta v njegovi obči ideji. Zakaj obča ideja drži v sebi tisto notranje gibanje substance, ki preide v zunanjost ali v postavljeno objektivnost.

Filozofijo je koristno proučevati in dojemati iz začetka, tj. iz osnove in postopno, da bi duh spoznal najprej čisti pojem predmeta in tako dobili vpogled v to, kaj je tisto, kar vzpostavi čisti pojem filozofije. To nekako naznanja, da je koristno predmet filozofije spoznavati skozi Heglov sistem vede, druge poti enostavno zaenkrat ni, ne obstaja. Namreč, tisto dojemanje posameznih vsebin filozofije in potem zunanje povezovanje v neko celoto, zagotovo ne odrazi čistega pojma filozofije, ampak samo podari predstave o filozofiji.
 

Tu je zdaj čas spraševanja: kaj je sebstvo, kaj čista sebe-vednost, kaj je nastajajoče vedenje, kaj je element vedenja, kako si duh samega sebe odsvoji, kako vzpostavi sebe kot predmet, kaj je princip vedenja, kaj nasprotje ali proti postajanje, kaj je eno, kaj objektivni začetek filozofije, kaj je predmet filozofije in tako dalje. Skratka, duh je dosegel razvojno stopnjo, ko bi naj začel spoznavati notranji svet in tako tudi gibanje sebstva. O tem svetu namreč že pripovedujejo umetnice in umetniki s svojimi idejami ali sodobno umetniškimi deli, v katerih je tisto čutno poduhovljeno.
 
Ko pa duh spoznava predmet filozofije skozi slučajno izbrane vsebine, potem je to spoznavanje treba spremeniti, ker je to pomanjkljivi način. To je koristno narediti, ker bo spoznavanje predmeta filozofije postalo bolj zanimivo. Zanimivo zategadelj, ker bo šlo za spoznavanje nastajajočega vedenja in gibanje notranjega sveta. O tem danes pripoveduje sodobna umetnost, ki svojimi deli izpoveduje notranji idejni svet. Sodobna umetnost namreč raziskuje gibanje in vzpostavljanje notrine. In to raziskovanje notrine se tiče tudi filozofije, kajti to raziskovanje izhaja iz razvojne stopnje duha, v kateri duh samega sebe spoznava. Se pravi, naloga filozofa je, da se tudi on priključi raziskovanju notrine, tj. gibanju sebstva, ki ga kaže filozof Hegel v sistemu vede. Kajti če filozof sistema vede ne bo preučeval, potem tudi predmeta filozofije ne bo spoznal iz nastajajočega vedenja. Zakaj tisto zunanje spoznavanje predmeta ne zadošča več, saj je to igra vedenja, asociacij in kategorij.

Jaz sem mnenja, da je nastopil čas, ko bi naj duh doumel, da se svet začenja v notranjosti. O tem danes pripoveduje duh sam, tj. razvojna stopnja, ki jo že raziskuje sodobna umetnost, ki s sodobnimi deli očitno prikazuje prav tisto, kar narekuje raziskani pojem duha. Namreč, če si sodobna umetniška dela podrobneje ogledamo, lahko ugotovimo, da umetniki sedaj raziskujejo prav to gibanje sebstva, ki ga je mogoče zaznati v sodobnih delih. To je tisto začetno gibanje notrine, v katerem se neposrednost odbije od sebe in se postavi kot svoje nasprotje. Skratka, sodobna umetnost raziskuje prav to, kar bi naj raziskovala tudi filozofija. Ona pa zaenkrat ne odseva nič takega, kar bi naznanjalo, da preučuje notranjost.

Če torej filozofija ne zaznava sedanjega časa tako kot ga prikazuje sodobna umetnost, potem je to neka bolečina, da ne rečem, nekakšno plehko dojemanje tega časa, v katerem duh zgolj sodeluje in podpira neprizadevnost, ki je sicer tudi dejavnost, vendar dejavnost brez cilja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Filozofija in njen predmet

Piše: Jože Požar : december 31, 2017 – 7:56 dop -

Če imajo predmeti, kot so slovenščina, matematika, geografija itd., neko osnovo, ki je nekaj prvega, iz česa se izhaja, potem bi naj to veljalo tudi za predmet filozofija. Filozofija kot določeni predmet je najprej tisto absolutno in svobodno, ki je osnova v elementu vedenja, tj. čisti pojem ali obča ideja, katere tisto obče v njeni ideji je način. Zakaj predmet filozofije ni zgolj zbir različnih vsebin, ki se jih iztrga iz posameznih del, temveč je najprej postavljeni čisti pojem, ki ima v drugo-biti svojo objektivnost. Filozof Hegel zapiše, da je absolutna ideja edini predmet in edina vsebina filozofije. To pa pomeni, da je potrebno predmet filozofije najprej vzpostaviti kot čisti pojem, katerega tisto obče ideje je način ali metoda.

Če predmet filozofije dojamemo kot zbir različnih vsebin, potem je razumljivo, da nam ne gre za to, da predmet filozofije vzpostavimo kot čisti pojem in realnost. Potem tudi predmeta ne določimo v njegovi osnovi, ampak kot nekaj, kar zunanje povežemo iz obstoječih vsebin. Na ta način predmet ne doseže postavljene osnove, tj. substancialne razdvojitve. Kajti kolikor to razdvojitev spregledamo, potem pač predmet zastopajo poljubno izbrane vsebine. Hočem reči, potem se ne izhaja iz določne predmetne osnove, ampak iz poljubno izbranih vsebin, ki zastopajo predmet filozofije. Ob tem pa je bistveno poudariti še to, predmet, ki ni vzpostavljen iz konkretne totalitete začetnega gibanja substance, ne doseže razdvojitve, tj. čistega pojma, s tem pa tudi ne svoje začetne absolutne določenosti.
 

Filozof Hegel v sistemu vede razodene: »Absolutna ideja je edini predmet in edina vsebina filozofije.« Zaradi tega bi naj duh spoznaval nastajajoče vedenje, brez katerega ni mogoče doumeti absolutne ideje. Duh bi naj idejo vzpostavil kot logični predmet, torej kot čisti pojem, ki je v svoji začetni izpeljavi svobodni pojem. Zakaj ideja je tisto objektivno življenje resničnosti, ki je odnos ideje v sami sebi.
 
Predmet filozofije naj ne bi bil vzpostavljen kot subjektivna ideja, ki jo mojstri za filozofijo nekako zunanje določijo in podprejo z refleksijo. Na ta način se ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali določenosti, ki je tisto obče pojma. Občost je namreč izpolnjena bit, tj. pojem, ki sebe pojmuje in je najprej obča ideja kot absolutna enotnost čistega pojma in njegove realnosti. Kar ni nič drugega kot način pojma ali določen odnos. Hegel zapiše, da vse, kar ni v drugo-biti objektivnost predmeta, je zabloda, megla.

Če torej duh resnično želi, da bi bil predmet filozofije razumljen kot postopno dojemanje ideje iz njene obče osnove, potem je treba predmet najprej predstaviti v njegovi občosti, tj. v elementu absolutnega vedenja, v katerem so zaobjeti zavest, samozavedanje, um in duh kot tisti, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je koristno vedeti, kajti duh je tisti, ki sebe vzpostavi kot predmet. Na ta način postavi svoje vedenje kot dejansko vedenje, ki je vedenje samega sebe. Namreč, kadar svoje odsvojitve ne izpelje, potem se običajno dogaja to, da svoje vedenje zgolj odrine od sebe in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.

Naj omenim še to, ideja zadeva tudi sodobno umetnost in religijo. Se pravi, tudi v umetnosti in religiji gre za idejo. Pa je tako razumljivo, da je predmet filozofije ideja. Skozi njo duh vzpostavi svoj svet na način metode, ki je čisti pojem kot odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmet