O pravljičnem intelektualizmu

Piše: Jože Požar : avgust 18, 2019 – 6:08 dop -

Na hitro bi lahko rekli, izobražen duh je dejaven kot pravi intelektualec, zato ne gre dvomiti v njegove rezultate. Zakaj z aktivnostjo kaže, da razume sebe in stvari, pa tako ni kaj pripomniti na njegovo dejavnost in dosežke. A ko natančno pogledamo njegov pridelek, ugotovimo, da ni dosleden v razmišljanju, da je velikokrat dejaven lahkomiselno, nekako pravljično in zunanje. Verjetno zato, ker se ni izobrazil toliko, da bi lahko bil dejaven s principom ali kot duh, ki upošteva gibanje substance in logično sovisnost.

Poglejte kako on odpravi sebe in videli boste, da je dejaven kot pravljični intelektualec, ki je prepričan, da ga ni sveta, ki ga on ne bi presegel in nekako oblikoval v spodobno podobo, nato pa na njej z domiselnostjo in refleksijo sestavil njeno popolno podobo. Na ta način se danes izdeluje svet, ki ne izvira iz nobene osnove. In ravno svet, ki ne izvira iz nobene osnove, izobraženec hvaliči in poklanja drugim kot predmetni svet. Ni pomembno, kako on svoje vedenje odpravi, pomembno je, da izdela mogočne predstave o sebi in da spretno operira z njim. Zakaj danes se priznava samo čista vednost kot taka in ona domiselnost, s katero je mogoče pridelati bajne abstraktne svetove, ne pa predmetne resničnosti. Se pravi, pravljični intelektualec tako za navzven odlično operira z vedenjem in domiselnostjo, vendar pa svojega vedenja ne odpravi kot predmet, kajti tega načina še ni odkril.

 

Če bo svet izobraženega duha še nadalje pravljično intelektualen, bo človek začel verjeti, da svet ni nič drugega kot čisto vedenje. Duh namreč poveličuje svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Zato predmetnega sveta, ki pa je vezan na realnost, ne jemlje resno. In zato tudi predmetno realnost enostavno pusti za seboj in operira s čistim vedenjem. To je tisti čisto oblikovni svet, ki sproti izginja, ker ni v odnosu s seboj. Kam bo pravljičnega intelektualca pripeljal virtualen svet, o tem bi lahko razmišljaj študent filozofije, ki je že začel dojemati pravljični intelektualizem.

 

Duh tega časa se pravzaprav obnaša kot kak virtualen intelektualec, pa naj bo to pravnik,  dušeslovec, sekretar, novinar ali pa filozof. On pač povsod odkrito izžareva, kako razume samega sebe in tisto, kar odpravi in je njegov dovršeni čisti svet. To je zunanji svet, ki ne stopi v odnos s seboj in se nadaljuje v kak drugi svet. Tako da njegov potencialen svet, ki se ga danes poveličuje, ni nič takega, kar je predmetni svet. Namreč tisto, kar oblikuje in je onstranski svet, ni noben razviti predmetni svet. To hoče reči, da v tem njegovem čistem svetu ne gre za gibanje predmetne substance in resnični svet, ampak za predstavitev abstraktnega intelektualizma, ki je produkt početja in gnanja zavesti.

Verjetno se kdaj pa kdaj vpraša, kaj je ideja, kaj je delo duha, kaj čisti dojem, kaj logična sovisnost, vendar v te pojme se zagotovo ne spušča. Toda, ker on občuduje svoje vedenje in onstranski svet, v neposrednem svetu najde sebstvo in svoje dobro počutje. Zato tisto, kar posreduje, je on sam kot tisti, ki sebe nadaljuje in se razgubi v neskončnosti ali v pravljičnih svetovih, ki so neomejeni. Mar res ne uvidi, da virtualen svet, ki iz ničesar ne izvira in se v sebe ne vrača, ni resnični svet? Ali pa mogoče izdeluje razkošne svetove samo zato, da se izogne realnosti in njeni dejanskosti? Mogoče ga ravno zaradi tega svet brez realnosti tako strastno privlači. No, mogoče pa se bo lepega dne z realnostjo pobotal. In potem bo tudi uvidel, da pojem, ki se ne pretvori v osnovo, ni noben stvarni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravljičnem intelektualizmu

Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Piše: Jože Požar : avgust 11, 2019 – 6:24 dop -

Nedaleč nazaj nisem mogel dati na internetno stran novega sestavka in počutil sem se, kot da bi izpadel iz dejanskega sveta. No, čez nekaj dni, ko je stvar funkcionirala, sem zopet veselo zaživel. Pa vendar, tistih nekaj dni me je vznemirjala internetna stran, ker ni bila dosegljiva. Bilo je že tako, kot da sem samega sebe dohitel na dnu sveta in sva oba izdihavala lastno nemoč. Lahko bi rekel, zaradi tega, ker oni dashboard ni funkcioniral popolno, sem brez potrebe vznemirjal samega sebe. Skratka, moja občutljivost je snovala neke predstave, iz katerih so nastale druge predstave in tako naprej, dokler ni sin Andrej sporočil: napaka je odpravljena, dashboard funkcionira in lahko daš novi sestavek na internet.

Človek je bitje, ki svojo naravo premaguje in to tako, da si sebe odsvoji, saj je le tako več od tistega, kar je. Tako da takrat, ko životari v sebi, na sebi ni duh v svoji pojavnosti, s tem pa tudi svoje ubranosti ne vzpostavi. Zato je pomembna njegova odsvojitev, saj skozi njo sebe posreduje in stopi v razmerje s seboj kot tisti, ki je na sebi dejaven kot duh. Hočem reči, ko človek ni dejaven s smotrom, da si sebe odsvoji, ni dejaven kot duh. Potem tudi ničesar ne postavi in samega sebe s seboj ne posreduje. Se pravi, ko ni miselno zbran in aktiven, lahko nastopi tisto ničevo gledanje niča v nič, neko tole in tisto, ki je le mirujoča točka. Ob tem pa zavest sicer lahko počenja kaj v sebi, vendar nič takega, kar bi bila dejavnost s smotrom. To pa seveda ni tista aktivnost, v kateri duh sebe odpravi in je na sebi drugo samega sebe. Želim reči, tisto neko neaktivno ali nepremično držo je treba z nečim razbiti, da bi človek bil na sebi izvršena moč samega sebe in tako duh v svoji postavljeni izvršitvi.

 

Sin Andrej je v iskanju sodobno umetniške ideje ustvaril abstrakcijo, ki izpoveduje radovednega duha, ki se je potopil v sebstvo, da vidi, kaj zavest v sebi dejansko počenja. In res, umetniško delo poskuša izraziti, da zavest ne miruje in da notrina s svojim gibanjem vzpostavlja svoje nasprotje. Sodobna umetnost namreč raziskuje duha po notranji strani, pa je Andrejeva ideja, ki postavi čutno v eksistenco, upodobljena po idealu duha in to kot bivanje umetniške lepote.

 

Filozof Hegel zapiše: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; v drugobiti obdržati enotnost s seboj.« To hoče reči, da duh ni zgolj kaka sebienakost ali čista abstrakcija sebe od samega sebe, ampak gibanje in preseganje tistega, kar je, in je na sebi dejanskost. To pove, da bi naj duh v svoji odsvojitvi bil dejaven s principom ali tako, da sebe postavi in je obča sebevednost v svojem nasprotju. Zakaj po tistem pasivnem predstavljanju ni nič drugega kot abstrakcija tistega, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega. A duh bi naj bil na sebi skladen s seboj, harmonijo izpolni skozi postajanje, prek katerega doseže svoje razdvajanje. Le tako je na sebi po svojem dojemu ali kot drugo samega sebe.

Potemtakem bi naj bil duh dejaven s smotrom, saj le tako doseže drugo samega sebe. Se pravi, dvigniti se mora na sebe skozi notranji razloček ali skozi samogibanje, s katerim izpelje in postavi svojo odsvojitev. In to je tisti dejavni duh, ki doseže svoj čisti dojem, tj. svojo drugo-bitno podobo, skozi katero eksistira v razmerju do samega sebe. In ravno to je tisto zunanje znamenje, ki nazaj izpoveduje, da je bil dejaven s smotrom, da pridela svoj razloček in tako dejanskost svoje odsvojitve, ki je njegova čista sebevednost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Piše: Jože Požar : avgust 4, 2019 – 6:08 dop -

Kadar duh ne izpelje razmerja substance ali njenega razdvajanja po notranjem nasprotju, obstane v neposrednosti in čistega dojema ne doseže. Abstraktna neposrednost je tako tista, ki mu nastane z odmetavanjem sebstva. Se pravi, kar je navzoče, to je njegova izvorna narava, ki jo predstavi kot smoter. Rečeno še drugače, kadar duh obstane v neposrednosti, zavest izrazi le sama sebe, pa zato tudi čistega dojema in postajanja vedenja ne doseže.

Zaradi čistega dojema bi naj duh spoznal način, kako si samega sebe odsvoji skozi začetno gibanje sebstva ali dojemajoče vedenje, ki ga je treba postaviti kot predmet, tj. kot obliko razmerja substance. To je tisto gibanje, ko nekaj prvega, še nerazvitega doseže svojo drugo-bit ali dejanskost, ki je meja tistega neposrednega. Takšno vzpostavljeno razmerje je oblika, v kateri substanca doseže svoje nasprotje skozi razdvajanje. Naj to povem še tako: tisto vedenje, ki ga jaz imam o predmetu, mora biti zamejeno na postajanje predmetne substance, tj. na njene obče momente, ki je njena dejanskost ali sebi enakost, kar je čisti dojem kot določenost substance v njenem postavljenem nasprotju. Cilj je duha, da svoje vedenje vzpostavi kot predmet, kot razmerje razdvajajoče se substance. To postavljeno razmerje je element vedenja, s katerim je substanca vzpostavljena v njeni logični sovisnosti.

 

Filozof Hegel je zapisal v prvi vedi filozofije: »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« Razen tega je pomembna njegovo spoznanje, in to bi moral dognati vsak izobražen duh, da »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo«. In kaj danes poveličuje izobraženec? Ravno nasprotno, neomejeno vedenje! To med drugim odkriva, da bo moral še marsikaj razumeti, predvsem pa spoznati, da predmetni svet ni zgolj vedenje kot tako in da tista abstrakcija stvari, ki jo izpelje, ni stvar kot predmeta.

 

In kaj običajno sledi, kadar duh ne vzpostavi svojega vedenja? To, da tisto, kar odrine od sebe kot neposrednost, ne doseže čistega dojema. Duh torej, ki svoje vedenje zgolj odrine od sebe, ni dejaven kot duh, saj njegovo vedenje ne doseže drugo-biti ali čistega dojema. Se pravi, ko neposrednost ali bit za drugo ne doseže čistega dojema, tudi razmerje popolne notrine ni vzpostavljeno. A razmerje je ravno tisto, s katerim je doseženo razdvajanje substance, v katerem en ekstrem gleda drugi ekstrem skozi notrino. Ta dva ekstrema namreč tvorita čisto vedenje, izpeljani smoter, ko ima neposrednost za smoter čisto dejanskost.

Gornjim sem hotel pokazati, kako duh vzpostavi razmerje substance, skozi katerega substanca doseže svojo sebienakost. Na ta način duh ne obstane v abstraktni neposrednosti, ampak svoje vedenje postavi kot predmet. To želi reči, na ta način vedenje skozi postajanje stopi v odnos s seboj. Zakaj duh ima za smoter vzpostaviti predmetno substanco v njenem protipostajanju, s katerim je dosežena njena dejanskost in logična sovisnost. Skratka, na ta način duh doseže dejanskost njegovega vedenja skozi predmetni element, v katerem predmetna substanca dobi svojo drugo-bitno podobo ali absolutno določenost v čistem dojemu. S tem je izpolnjeno to, da duh svoje vedenje postavi kot predmet, kajti le tako je duh dejaven v načinu in se prikazuje v času, torej kot tisti, ki ve, da je vedenje zavest umnega predmeta.

Upam, da sem zgornjim dovolj natančno izrazil, kako substanca doseže svoje razmerje skozi njeno enostavno gibanje, s katerim je dosežena oblika predmetnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Stvar pogovora in svoboda duha

Piše: Jože Požar : julij 28, 2019 – 7:01 dop -

Večkrat je kak duh dejaven tako, da samega sebe ne vzpostavi. In to odseva tedaj, ko hvaliči svoje zmožnosti in se predstavlja kot razmišljajoči človek, ki ima v mislih le svojo stvar. Ko pa mu gre za njegovo stvar, ki pa ni resnična stvar, je jasno, da predstavlja lastno početje zavesti, ki je dojem njega samega, ne pa stvari kot predmeta. To je tista neka igra čistega jaza in zavesti, ko smotra ne spravi do dejanskosti. Se pravi, kadar duh ni dejaven na predmetu kot stvari, potem si tudi sebe ne odsvoji in se nadaljuje skozi predstavljanje njegove stvari, po kateri uživa samega sebe in ima za smoter udejanjiti abstraktno dejanskost svoje stvari.

Kaka nadarjena glava se običajno sporazumeva na nivoju svojega prepričanja, ne pa čez stvar. Tako kaže, da je njen interes predstaviti osebno mnenje in sebe kot duha odpraviti zgolj kot tistega, ki ni dejaven na stvari. Zato tisto, kar obdeluje ni nobena resnična stvar, ampak lastna stvar, ki velja za stvar kot tako. Hočem reči, temu duhu gre samo za to, da zavest in svoje početje izdaja za nekaj, kar je le njegova stvar. Na ta način uživa le sebe in tako tudi odkriva drugim, da ga resnična stvar ne zanima. Ko pa duh izpeljuje le svoje prepričanje, čisto početje in gnanje zavesti, potem mu menda ne gre za stvar kot predmet.

 

Dejavnega duha ne gre oceniti samo po tem, kako odpravi naravno sebstvo ali tisto negativno njega samega, ampak kako samega sebe vzpostavi. Duh bi naj bil dejaven s smotrom in na način čistega dojema, kajti le tako je po dojemu izoblikovan njegov svet. Na ta način je dejaven v interesu stvari in njene enotnosti, ki je umni predmet. Zakaj tisto, kar je zgolj neko opisovanje predmeta, to pelje v prazno prikazen vedenja. To obvešča, da bi se naj duh zbral na stvari in se do nje obnašal dojemajoče. Ta zbranost na stvari je tista, ki uresniči najprej obče momente stvari in na ta način tudi aktivnega duha, ki vključuje to nujnost, da si sebe na sebi ustvari.

 

Zgornjim sem poskušal izraziti, da ni vseeno, kako duh vzpostavlja odnos do sebe in stvari. Še posebej takrat, ko gre za tehten pogovor. Pogovor je tisti, ki duha udejanja kot tistega, ki je sposoben posredovanja in sporazumevanja. Zato je prav, da je zbran in dejaven na stvari kot resnični duh. Le tako postane pogovor zanimiv, saj je stvar tista, ki vabi sogovornika k razmišljanju. Stvar namreč drži sogovornika v aktivnem pogovoru in tako v odnosu. Hočem reči, kadar ena stran govori, druga stran posluša in tako sogovorniku dovoli, da svobodno razmišlja o stvari. Se pravi, kar naredi pogovor zanimiv in vsebinsko stopnjevan, je gibanje stvari. In ne le to, na ta način sogovornika vsak na svoji strani zbrano sodelujeta v pogovoru, saj je njihova aktivnost usmerjena samo v eno stvar, tj. v razvijajoče se momente stvari.

Naj opozorim še na naslednje, kadar pogovor ne steče čez stvar, duh ni dejaven svobodno. Zakaj, ko ni govora o substanci duha, pogovor zdrsne na osebno raven. To pa je tisto območje, na katerem sogovornika izmenjujeta zgolj mnenja. Še več, tu običajno pogovor omahne na raven govorice, ko en drugemu poklanjata osebno razpoloženje in subjektivno nastrojenost. In potem seveda ni čudno, če v pogovoru nista pridelala nič plodnega, ampak samo tisto, kar je kaka abstraktna podoba prežeta od osebnosti, ki pa ni podoba stvari.

Dober pogovor izpelje duh, ko je dejaven svobodno. In ne samo to, pogovor, ki poteka v interesu stvari, zahteva od duha, da je zbran na stvari, saj se le tako znebi samovoljnih stališč. Ona so tista, ki jih danes ne zaznava nesvobodni duh, ki že eno leto beseduje o sovražnem govoru, verjetno zato, ker je ujetnik vedočega jaza, ki ceni subjektivno držo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar pogovora in svoboda duha

Praznoverje v abstrakcije in svet čiste sebevednosti

Piše: Jože Požar : julij 21, 2019 – 6:00 dop -

Kot se kaže talent izobraženca v abstraktnem svetu, ki ga pridela vedoči jaz, ni upanja, da bi ta duh postal dejaven s smotrom, da proizvede kaj več od abstraktne predstave, v kateri ni najti nobene izpolnitve. To je svet, ki ni nikakršno postavljeno razmerje, ampak zgolj abstraktni svet, ki je tisto enostavno obče predstavljeno kot patos ali oblikovana moč. Svet torej, s katerim zavest izreka le neko dejanskost; kajti zavesti ta svet ne nastane z gibanjem substance, ki bi prehajala v svoje nasprotje ali protipostajanje. Pa je tisto, kar ji vzkali, nekaj vnanjega, najabstraktnejša podoba, skozi katero zavest izkusi le samo sebe kot drugo sebstvo, ki je mnogovrstna bit ali nekaj, kar obstaja kot eksistenca negativne moči. To je torej tisto enostavno obče, katerega navdušenost je oblikovana moč, ki ni nič drugega kot izpolnjeni čisti moj zavesti, sebe izrekanje, po katerem stopa zavest v eksistenco za druge.

 

Duh je danes zadovoljen s tem, kar predstavi kot kakšno neposredno zagotovost, v kateri najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega. To je podoba čez katero uveljavi tisto neko zmožnost ali potencialnost, kar je njegovo verovanje, ki ga danes izpoveduje. Duh išče le svojo neskončnost, nedosledno onstranstvo, v katerem najde le sebe. Tako mu obstoj sveta postane lastna podoba jaza, v kateri se tisto obče prikazuje kot patos. Kar je čista sebevednost, s katero duh realizira le lastno početje sebstva kot tisto enostavno obče, ki je abstraktna dejanskost.

 

Sebstvo torej, po katerem zavest sicer eksistira, ni pa dosegla nič takega, kar bi bila razvita predmetna substanca, ki bi skozi razdvajanje izpolnila lastno postajanje in določenost. Želim reči, tisto čisto abstraktno sebstvo ni nobena izpolnitev duha, v kateri bi substanca sama sebe skozi drugo-bit določila kot Eno. Se pravi, to je le svet, ko je zavest udejanjena v posamezne misli ali v neko mišljeno bit. Zato naj tukaj omenim še naslednje: ta nastali svet ni zavesti vzkalil skozi posredovanje in določanje, pa je zato abstraktni ali pojavni svet, abstraktum razuma če hočete. Na ta način zavest udejanji praznoverje v abstrakcije, ki ga zavest izpelje kot obliko neizpolnjene abstrakcije. Kar seveda ni nič drugega kot čista sebevednost, ki je zavesti nastala kot abstrakcija sebe od sebe samega. Ona pa ni postajanje substance, ampak zgolj ekstaza čistega sebstva kot oblika pojavnega sveta. Ta svet torej ni nobeno postavljeno razdvajanje substance v enem, ki jo proizvede gibanje substance skozi njen notranji razloček, s katerim substanca doseže svojo sebienakost skozi obliko razvejanih občih momentov.

Naj zgornje utrdim še z naslednjim: to početje zavesti, s katerim zavest proizvede le neko enostavno neposrednost, ki je zunanji svet ali tisto sebi enako v obliki občosti, ni čisti pojem. Zakaj ta zunanji svet ni nič drugega kot drugo kot jaz ali čista pozitivnost, s katero si zavest zagotovi njeno bivanje. To je pravzaprav pojavni svet, ki velja kot nasprotje zavesti, ko se zavest prikazuje sebi kot neko drugo, ki je navdušenost kot oblikovana sila.

Ko zavest odriva od sebe sebstvo, je to oblika abstrakcije in svet ni nič drugega kot neko čisto zagotavljanje, v katerem ne gre za nobeno sovisnost sveta. Edini smoter duha je, da proizvede svet kot čisto sebstvo, ki pa ni postavljen odnos, ampak zgolj izražena subjektivnost v obliki enostavne neposrednosti, s katero pa duh sebe ne ohranja v razmerju do drugo-biti. Se pravi, to je zgolj praznoverje v abstrakcije, v katerem obtiči zavest kot čista sebevednost, ki je le neko zadovoljstvo zavesti, v katerem zre sebe kot svojo izpolnitev.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Praznoverje v abstrakcije in svet čiste sebevednosti

Duh ne upošteva logične sovisnosti

Piše: Jože Požar : julij 14, 2019 – 5:54 dop -

Ko je duh dejaven v načinu ali s principom, tedaj tudi ideja kot enotnost pojma in realnosti nekaj velja. Tedaj pa, ko je dejaven brez načina, tudi pojma predmeta ne utrdi. Tako vidimo, da duh deluje odlično edino takrat, ko na primer gradi zgradbe, izdeluje tehniko, stroje, avione, mobilne naprave itd. Skratka, kjer je duh dejaven v načinu, upošteva logično sovisnost, čisti dojem, dejanskost in enotnost pojma in realnosti. Toliko le v uvodu, da spomnim, da bi naj duh upošteval logično sovisnost, če želi delovati v korist pojma.

Duh torej, ki je dejaven brez načina ali tako, da logične sovisnosti ne upošteva, obstane v neposrednosti. Tukaj takoj opazimo, da izdeluje nekakšen zunanji svet ali abstraktno podobo, ki mu nastane s podporo domišljije in vedenja. Se pravi, duh se zanaša na svoje vedenje in na abstraktni razum, ki zunanje združuje ali ločuje svetove; zavest se običajno igra z dvojico odtujenih svetov. Kar pove, da duh ni dejaven s principom, ampak tako, da idealizira pojavni svet. Zaradi tega so njegovi svetovi nedejanski ali abstraktne privlačnosti, ki mu nastanejo kot vnanjsko abstraktno bistvo. In ravno ono izpoveduje, da duh ne upošteva logične sovisnosti. O tem pravzaprav na veliko pripoveduje on sam s tistim pojasnjevanjem in abstraktnimi prilogami, s katerimi kot da lahko utrdi oni zunanji nedejanski svet.

 

Nekaj, kar ni pojem, je ekspozicija pojava ali abstraktna stvar. To še torej ni postavljena logična sovisnost stvari. To je samo gnanje duha, ki odseva brezsilno sebstvo, kateremu nasproti zavest običajno zgradi kak drug pojavni svet. Tako dobi dva ločena svetova, ki ju je mogoče zunanje združevati. In ravno to zunanje združevanje različnih svetov danes odlično manifestira izobraženec. Zakaj najlažje je operirati zunanje in brez upoštevanja logične sovisnosti. Pa od tukaj toliko tistega zunanjega ali praznega sveta, ki odkriva zlasti to, da duh logične sovisnosti ne spoštuje.

 

Dalje, vsakdo lahko ugotovi, da izobražen duh danes nenehno hvaliči vedenje kot tako, pa čeprav vedenje kot tako ne more nastopati v imenu predmeta. Kajti tisto, kar je abstraktni svet njegovega vedenja, to ni pojem niti obča ideja, ampak zgolj čista abstraktna stvar, ki ni nič drugega kot svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Hočem reči, to ni svet, ki bi bil v svoji osnovi postavljen in posredovan s seboj, ampak svet, ki ni dosegel drugo-biti, tj. svoje sebienakosti. Takšen svet pa je nedoločen in ga je mogoče širiti neomejeno. Se pravi, svet, ki ni posredovan s seboj in sebi proti postavljen v logični sovisnosti, je zgolj abstraktna podoba ali pojavni svet, ki ni dosegel svoje dejanskosti, ker ga duh ni pretvoril v osnovo.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki ni dejaven v načinu, prideluje le neke pojavne svetove, ki mu nastanejo z odtujitvijo sebstva. Kar med drugim izpoveduje, da bi naj mladi duh v šolah in univerzah spoznaval svojo odsvojitev ali to, kako si samega sebe odsvoji v načinu logične sovisnosti. Tako bo mladi duh spoznal, kako svoje vedenje vzpostavi kot predmet. Brez spoznavanja logične sovisnosti, ki jo danes izobraženec bojkotira, bo duh še naprej idealiziral pojavni svet. Zaradi tega se bo izgubljal v videzu ali refleksiji, kjer logična sovisnost ni odločilna. Namreč tako kot je danes duh dejaven, to ni dejavnost v načinu, ampak odtujevanje vedenja. Cilj duha pa bi naj bil, da je dejaven v interesu predmetne substance, ki je razvita oblika protipostajanja pojma. Edino na ta način tisto obče substance doseže svojo dejanskost in logično sovisnost, s tem pa odnos substance do sebe.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh ne upošteva logične sovisnosti

Ko svoboda ni sebi predmetna

Piše: Jože Požar : julij 7, 2019 – 6:13 dop -

Zanimivo je, da danes o svobodi govori največ duh, ki hvaliči vedenje kot tako. Tako odseva, da ni dojel svobode kot vedenje o sebi in dejstva, da je svoboda substanca duha. Preveč ponosen je na svojo izobrazbo in vedenje kot tako ter pozicijo, ki mu jo poklanja izobrazba. Zaradi tega se ne dojema iz gibanja in postajanja vedenja; želi biti določen samo čez pridobljeno izobrazbo. Ona mu zagotavlja položaj v družbi, ki ga ohranja tako, da hvaliči svoje vedenje. Prek njega uživa sebe samega in ono pravljično svobodo, ki jo izkašljava čista sebevednost ali vedoči jaz. To je tisti čisti užitek na sebi, ko duh doživlja sebe kot pametno osebnost, ki eksistira skozi oblikovano vedenje kot tako. Hočem reči, to je tista namišljena svoboda duha, katere smoter je, da spravi vedoči jaz v eksistenco. On izdeluje podobe izobrazbe, pri tem pa intelektualne izpolnitve ne doseže. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot predmet in njegovo sebienakost, s katero je dosežena oblika razmerja predmetne substance, s tem pa razloček na sebi, ki je njena neskončnost.

 

Ko duh zgolj odseva enotnost vedenja s seboj, potem pač ni dejaven tako, da bi se njegova svoboda iztekla v absolutno vedenje. Verjetno se najbolje počuti tedaj, ko svoje vedenje odtuji in iz njega izpelje kakšno abstraktno privlačnost. To zrcali, da svobode ne dojema kot substanco duha in kot odpuščanje sebe iz oblike sebstva, ampak kot subjektivno dejavnost. To pa je tista dejavnost, ko zunanje dodaja povedke na tisto, kar ima pred seboj. Tako je prosto dejaven in namesto postajanja pojma predmetne substance izdeluje le podobe sebstva. Posledica tega je, da predmetna substanca na sebi ne doseže drugo-biti in svoje določenosti.

 

Kadar duh ni dejaven s smotrom, da vzpostavi predmetno substanco, potem pač ni dejaven svobodno in v interesu substance. Njegov smoter ni realizacija predmetne svobode, ampak le to, da odtuji svoje vedenje, ki ga ima o predmetu. Potemtakem ne pridela bleščeče predmetne svobode, saj predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti, tj. svojega proti postajanja. Se pravi, njegova svoboda, ki se pretaka čez odtujeno vedenje, ni tista resnična svoboda, ki udejanji čisti dojem predmeta, ampak je le pravljična svoboda, ki pa ni dejanska subjektivna svoboda, s katero duh svoje vedenje postavi kot predmet. Kar je način, s katerim duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja ali sebienakost, ki je notranji razloček.

Na vprašanje, ali je danes svoboda sebi predmetna, moram reči, da ni. Namreč predmetne substance duh ne dojema v njenem proti postajanju ali elementu vedenja, ampak zgolj kot vedenje, ki ga prosto oblikuje tako, da ga odrine od sebe. Na ta način pa ni mogoče pridelati predmetne svobode, saj smoter duha ni v tem, da si odsvojiti svoje vedenje in ga postavi kot proti postavljeno substanco ali kot predmet. Tisto, kar ta duh odpravi, je le izoblikovan neposredni svet, s katerim lahko realizira zgolj abstrakcijo svojega vedenja.

Poglejmo, kako danes politik spoštuje svobodo, ki bi naj bila sebi predmetna. Najbolj v oči zbada tisto, kar politik očitno izžareva, to pa je, da ga svoboda v smislu obče ideje sploh ne privlači, njemu je ljubša prosta svoboda, to pa je odmetavanje svojega vedenja, s katerim proizvede le neki nasprotujoči svet. Ta svet je abstrakcija njegovega vedenja, ki obvesti, da politik še ne razmišlja o svobodi, ki je sebi predmetna in realizirana. Zakaj torej politik predmetne svobode ne akceptira? Preprosto zato, ker ga ne prevzame svet obče ideje, ki ima v sebi to zahtevo, da predmetna substanca doseže svojo sebienakost, ki je njena določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko svoboda ni sebi predmetna

O mojih podobah v besedi in sliki

Piše: Jože Požar : junij 30, 2019 – 6:05 dop -

Mogoče pa te moje podobe v besedi in sliki niso samo forme, ampak tudi nenavadne vsebine, v katerih odkrivam kak pojem, ki ga lahko najdete v Heglovi filozofiji. Lahko bi rekel, teksti so nekakšne umetniške zamisli, ki prispevajo k odkrivanju nastajajočega vedenja. Zato moja dejavnost ne odseva filozofskega blišča, ampak samo prizadevanje, s katerim poskušam odkrivati nekatere pojme Sistema vede. To pač glede na to, da sem odločen, da razumen Sistem vede. Zategadelj poskušam predstaviti nekatere pojme in gibanje; v mislih imam zlasti predmetni element in gibanje substance, brez katerega ni mogoče dojeti Sistema vede. Sicer pa sem mnenja, da se danes o filozofiji ustvarja videz, kot da v filozofiji ni več kaj razodevati. Videz je že tak, kot da je filozofija dojeta do temelja in zato nima več smisla govoriti o predmetu filozofije. To se odraža zlasti tedaj, ko se o filozofiji beseduje zunanje ali brezvsebinsko. Ne vem, mogoče se motim, vendar jaz nisem do sedaj nikjer zaznal kakega razmišljanja, v katerem bi na primer Heglov Sistem vede bil predstavljen.

 

Tu so zdaj leta, ko lahko izgovorim, zelo sem zadovoljen sam s seboj. Lahko bi rekel, jaz sem srečen človek. Še posebej tedaj, ko nastane kaka zamisel in jo spravim v besede. Kar se pa tiče filozofije in njenega razumevanja, tu moram reči, Heglov Sistem vede še vedno berem, ker je to temeljna filozofija. Zato svetujem, berite dela filozofa G. W. F. Hegla in spoznali boste, kaj se to pravi biti ustvarjalen duh. Namreč, ta dandanašnja igra abstraktnega razuma in tisto kvantitativno izpopolnjevanje, v tem ne vidim nič ustvarjalnega. Hegel nekje zapiše to misel, »vedno več znanj, bolj iztanjšana omika«. In ravno to danes pobija predmet filozofije. Svet kot da ne zmore biti nič več od abstrakcije praznega vedenja.

 

Torej, te moje podobe v besedi in sliki so nekakšne miselne atrakcije, ki so morda komu nerazumljive. Hočem reči, atrakcije niso enostavni teksti, ki bi jih lahko vsak duh dojel. To pa ne pomeni, da bralcu ničesar ne dajejo. Namreč tisto, kar posamezni tekst ponuja, to je moja svoboda. Se pravi, to je podoba svobode v misli, ki je le dojem svobode. Pa je vsebina nekakšno abstraktno bitje, ki ga jaz izpeljem z namenom, da bralki in bralcu predstavim delček one temeljne filozofije. V njo spada gibanje duha, na primer, kako nastajajoče vedenje sebe vzpostavi, kaj je tisto prvo in kaj drugo, kaj gibanje notrine in njeno postajanje. Na ta način pomagam razkrivati Heglov Sistem vede, ki ga je po mojem mnenju vredno študirati in spoznavati, saj je to svet duha, v katerem je zaobjet in pojmovno razvit predmet filozofije. Ob tem pa naj spomnim, da je Heglov Sistem vede filozofija, ki odstopa od drugih filozofij, saj gre za logično izpeljavo pojma predmeta filozofije. Zato ni mogoče reči, da te moje podobe v besedi in sliki niso nič vredne. Mladi duh lahko v njih najde kako gibanje nastajajočega vedenja in odsvojitev sebstva, ki se razločuje v momente.

Naj dopolnim zgornje, podobe v besedi in sliki so začele nastajati takrat, ko sem se zavedal, da Heglov Sistem vede ni lahka filozofija, ki bi jo človek takoj dojel. K nastajanju podob je največ pripomoglo moje postopno dojemanje Sistema vede in tisto neko zadovoljstvo, ki me je spremljalo skozi odkrivanje prve vede filozofije. Še posebej me je zabavalo to, da v dojemanju Sistema vede tudi jaz napredujem. In tako sem, ne da bi kaj načrtoval, začel ustvarjati podobe v besedi in sliki, ki se skladajo s tem našim sodobnim časom.

Upam, da se bo ta moja igra nadaljevala in da bom še kakšno podobo izrisal. Zahteva časa je, da duh spoznava samega sebe, svojo odsvojitev in element nastajajočega vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O mojih podobah v besedi in sliki