Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

Piše: Jože Požar : maj 26, 2019 – 5:51 dop -

Kapital in interesi kapitala pojdejo svojo pot. In temu druženju se nihče več ne čudi, ker je zveza kapitala in interesov vsepovsod dobrodošla, pa je svet reduciran na števila. In kjer se operira s številkami, tam je svet zgolj neka velikost. In tako ni nenavadno, če duh občo idejo spregleduje; vse oči so usmerjene v kapital in dobiček. Še več, dejavnost duha je odvečna, ker predmetni svet tako ali tako zastopa sila kapitala. O tem govori moč kapitala in prepričanje, da bistvo sveta ni nič drugega kot vnanje določenosti in dobiček, ki uboga kapital.

In tako svet obstaja kot burka denarja in interesov. Ta zveza izključuje občo idejo in odnos do sveta. Zato se o obči ideji nikjer ne govori, niti v parlamentu, pa čeprav je parlament mesto, kjer bi se morala obča ideja uresničevati. Namesto o obči ideji se razpravlja o gibanju kapitala. Zakaj tako? Zato, ker je politični človek prepričan, da samo števila lahko izpričajo resničnost sveta. Zakaj bi se potem človek vznemirjal z občo idejo in njenimi določili, če pa kapital izpričuje resničnost sveta; verjame se, da je denar sposoben izpovedati celo to, kaj bo iz česa sledilo. In ne le to, duh nastavlja uho kapitalu, da izve, katera pot pelje v rezultat. In to burko denarja in interesov ravnodušno spremlja sebe vedoči duh.

 

Kjer svet ni obča ideja, tam je na delu sila kapitala in preračunavanje, skozi katerega človek zgublja stik z realnostjo in njeno dejanskostjo. Zakaj, ko svet ni nobeno gibanje substance in postavljen odnos do predmeta, je svet zreduciran na abstrakcijo, tj. čisto bit ali ravnodušno določenost. To pa je tisti mrtvi produkt, ki ga običajno spremlja prazno vedenje in kombinacije vedenja, ki sporočajo, da duhu ne gre za predmetni svet in občo idejo, ampak za svet, ki je prežet od individualnosti.

 

Zanimivo je, da obče ideje izobražen duh sploh ne čisla. Verjetno zaradi tega, ker ga logična sovisnost ne zanima. Toda duh bi se naj zavedal, da predmetni svet v začetnem postajanju eksistira kot obča ideja, v katerem doseže svojo določenost. Zakaj obča ideja je tista, ki notrino sveta postavi v odnos. To pa je nasprotje, v katerem predmet doseže svojo dejanskost in tako začetno logično sovisnost. Tisto proti postavljeno vzpostavi razloček, ki je določenost. Gre torej za to, da tisto, kar je nekaj prvega, doseže svojo dejanskost ali razloček na sebi kot čisti dojem. To je razloček ideje v njenem občem načinu. S tem namreč, ko predmetna substanca stopi sebi nasproti, določi drugo stran, in le tako duh dela sebe predmetnega.

Politični človek ne spoštuje obče ideje, ker ga obče ideja v njeni logični sovisnosti ne gane. Zato tudi zagovarja svet, ki ga izpoveduje kapital. Tako nastavljen do sveta in sile denarja, obče ideje ne izpolnjuje, ker je prepričan, da je kapital tisti, ki danes obvladuje svet. Namesto da udejanja svet kot občo idejo, reducira svet na denarna sredstva in ekonomske poglede ter prazno vedenje. In tako potihoma izžareva, da je deficitno izobražen. Zakaj če bi imel vedenje o obči ideji, se ne bi podil s kapitalom, ampak s predmetnim svetom in njegovo določenostjo, s katero svet zaživi skozi logično sovisnost in kot obča ideja.

Dejstvo je, da politični človek zagovarja prazno govorico kapitala. Se pravi, on verjame v moč kapitala in to, da je kapital sposoben obvladati svet. Zaradi tega obča ideja za političnega človeka ne obstaja. In dokler bo politični človek spoštoval samo števila, bosta prazno vedenje in plehka sila kapirala reducirala svet na velikost ali števila.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

Resnica kot najstvo

Piše: Jože Požar : maj 19, 2019 – 6:15 dop -

Presodite svet učenega duha ali pa svet kakega izobraženega politika, ki se nenehno sklicuje na vedenje in prepričanje, in videli boste, da mu ne gre za resnični svet, ampak za resnico kot najstvo. Izobražen politik je zadovoljen s tistim, kar je neka možnost in je abstrakcija kot smoter. Se pravi, njega zanima samo svet možnega ali nasproti svet njegovi odtujitvi, ki pa ni izpeljana resničnost, ampak le abstrakcija njegove odtujitve. Kar želi reči, da politika ne zanima dejanski svet kot čisti dojem, ampak samo svet, ki ga on zaigra kot nekakšno resnico kot najstvo. Tako politik pokaže, da ga svet predmetne substance in njeno gibanje ne privlači. Zaradi takega dojemanja sveta ne pride dalje od neposrednega sveta in tistega, kar je nekaj možnega; to pa so interesantni pogledi, s katerimi si samega sebe zagotovi. To je svet, ki gre v nekaj drugega in je sprevrnjeni svet prvega ali resnica kot najstvo.

Prisluhnite duhu, ki nastopa na televiziji in videli boste, da je mojster za posredovanje svojega vedenja in tistega, kar gre čez in je resnica kot najstvo. Duh izvaja gibanje zunaj sebe in svet kot nekaj možnega jemlje kot resnični svet, s katerim daje le namišljena gledišča, zakaj tisto, kar izpove, je zgolj resnica kot najstvo. Resnica kot najstvo je pravzaprav njegovo čisto sebstvo, ki ga duh odtuji in predstavi kot drugo obliko vedenje. To je idealizem, ki ne predoča predmetne substance v njenem gibanju in postajanju, ampak zgolj zagotavlja, da je svet, ki gre čez ali onstran, čista resnica kot najstvo. Tako da njegov svet ni nič drugega kot drugi svet tistega, kar odtuji in je nasprotje kot svet občega. V čem je stvar, v tem, da izobražen duh prikazuje svet v obliki nečesa, kar naj bo. To pa je nedejanski svet ali svet mogočega, ki ga predoča kot čisti svet sebstva, ki je kot njegov svet zgolj resnica kot najstvo.

 

Abstrakcija poskuša izraziti dva različna svetova: prvi svet je odtujeni svet, drugi svet pa je nasprotje prvega sveta. Nasprotje je druga oblika prvega sveta ali nastala občost, v kateri duh izžareva neko primerno dejanskost prvega sveta, ki pa ni nič drugega kot druga oblika njegove odtujitve ali obča sebevednost v nasprotju.

 

Naj spomnim, filozof Hegel nekje zapiše, da je svet bistveno enostavno sebstvo. Kar želi reči, da je treba enostavno sebstvo odpraviti in ga postaviti kot razloček na sebi. Zakaj le na ta način je svet nekaj prvega in drugega, je svet kot postavljeno razmerje enega, torej gibanje, ki sebstvo vzpostavi kot predmet. Če do tega gibanja in postajanja predmeta ne pride, svet ni nič drugega kot enostavno sebstvo ali abstraktno vedenje, ki se ga lahko idealizira v brezmejnost možnega. To pa je svet onstran ali čez, ki pa ni nastal s posredovanjem predmeta s samim seboj, ampak z odtujitvijo sebstva, ki ga je mogoče razgrniti kot svet možnega. In ta svet prikazuje duh kot drugo obliko odtujenega sveta, ki je kot čisti svet zgolj resnica kot najstvo.

Ko duhu gre za resnični predmetni svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izhaja iz postavljene osnove ali postavljenega odnosa predmetne substance. A tega odnosa duh danes ne kaže. Namesto razmerja podarja le svet, ki gre čez in ni resnični svet, ampak čisti svet kot abstrakcija njegove odtujitve. To pa je svet onstran, ki ga duh kot interpret svojega vedenja podarja drugim v obliki resnice kot najstvo ali kot vero v nadčutni svet.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Resnica kot najstvo

Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

Piše: Jože Požar : maj 12, 2019 – 6:26 dop -

Če je človek zadovoljen s svetom, ki ga odrine od sebe in je neki nedoločen svet, potem ne bo odveč, če ga spomnimo, da je tu čas, ki odseva, da gre svet v določenost in da se ohranja v proti postavljanju, tj. v svoji določenosti. Se pravi, duh naj ne bi bil zadovoljen, ko obstane v abstraktni neposrednosti, saj ta svet ni določen na sebi. Da bi bil določen, mora biti proti postavljen kot dejanski svet. Zaradi tega bi naj duh, ki danes določenost dejanskega sveta spregleduje ali jo obide, češ, pomembna je samo širjava sveta, uvidel, da svet biva na sebi ustvarjeno ali kot absolutni dojem, ki je enostavna neskončnost.

Če torej kak duh meni, da je predmetni svet treba prikazovati kot njegovo raznoliko vedenje, ki se nadaljuje v neskončnost, mu je treba reči, da je to zavajanje. Tega duha mika samo nedoločen svet, določen svet pa ne. Nedoločen svet danes raziskuje sodobna umetnost, ki skozi umetniška dela ali one abstrakcije izpoveduje, da je svet najprej nekaj enostavnega, čutna gotovost, katere prazna abstrakcija čiste biti je njeno bistvo. Se pravi, duh bi naj umetniško abstrakcijo posredoval, da bi nedoločen svet dosegel svojo občo določenost. S tem spoznava, kako nekaj neposredno abstraktnega doseže svojo določenost. Zakaj le tako duh oblikuje svet po svojem dojemu. In tako tudi spoznava bivanje sveta iz začetnega gibanja in določenosti. Njegov svet potem ni abstraktum, ampak določena podoba.

 

Če bo duh še naprej idealiziral vedenje kot tako in predmetni svet jemal kot predstavljen subjekt razblinjen v abstrakcije, ne bo napredoval. Cilj duha ni, da prideluje abstraktni svet prežet od individualnosti, marveč da predmet izpelje in ga na sebi določi. Duh bi torej naj bil dejaven tako, da tisto, kar odpravi zaživi kot določen dejanski svet. Da pa bi to gibanje predmeta in dejanski svet določil, naj začne spoznavati nastajajoče vedenje in gibanje sebstva v elementu vedenja. Zakaj gibanje sebstva mu bo odkrilo, da predmet doseže svojo dejanskost samo z gibanjem in protipostavljanjem.

 

Tisti, ki bi se morali odkrivanja abstraktnega sveta še posebej veseliti, so filozofi. Zakaj to je svet, v katerem duh raziskuje gibanje substance, tj. njeno določenost v enostavnem postajanju ali elementu vedenja. Kar pove, da bi naj filozofi začeli raziskovati pojem metafizike, katerega gibanje opazujejo samo od daleč, ne glede na to, da je pojem metafizike že zdavnaj razvit in razodet kot čisti pojem in kot oblika absolutnega vedenja. To pomeni, da bi naj filozofi naredili korak nazaj v sebe in začel raziskovati notranji svet, tj. svet sebstva in njegovega gibanja, ki odkriva, kako nedoločen ali abstraktni svet sebe vzpostavi in doseže svojo določenost v nasprotju, tj. v drugo-biti ali čistem dojemu.

Potemtakem, svet pelje v določenost. In to danes izžareva samo duh, ki je dejaven v načinu. Kjer ni dejaven v načinu, tam ponuja le abstraktno vedenje ali nedoločen svet. In ta nedoločen svet izrazito izžareva politik, ki ne spoštuje obče ideje in dejanskega sveta. O tem govori ono prazno govoričenje politika, ki proizvaja predstave. Kar želi reči, da bi naj politik začel spoštovati občo idejo in njeno določenost, če želi, da bo svet na sebi določen. Zakaj tista dejavnost politika, ko svet prehaja v možnosti in abstraktne predstave, ni produktivna. To je razlog, zakaj bi naj bil politik dejaven na način obče ideje. Kajti samo proti postavljeni svet lahko doseže odnos s seboj ali svojo določenost. Vse drugo, kar je neka igra besed, ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja ali abstraktni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

O lepoti filozofije, ki jo prikazuje prva vede filozofije

Piše: Jože Požar : maj 5, 2019 – 6:13 dop -

Če si kdo predstavlja lepoto filozofije kot globoko premišljanje o nečem, ki prosto prehaja v nekaj drugega in čistega pojma predmetne substance ne doseže, potem lepote filozofije še ni spoznal. Potem je nujno, da začne brati prvo vedo filozofije, kjer bo spoznaval nastajajoče vedenje. Tam bo izkusil najvišje lepote duha, in sicer kot gibanje sebstva in postajanje, s katerim duh stopi v razmerje do samega sebe. To je tista dejanska lepota, ki jo vzpostavi gibanje notrine skozi njeno razdvajanje ali proti postavljanje. Za predstavo razdvajanja vzemimo formo drevesa, ki kaže skozi razvejanost enostavni zakon neskončnosti, ki je sebi enakost. To je tista naravna lepota istoimenskega, s katero je dosežena drugo-bit.

Ko govorim o lepoti filozofije, imam v mislih gibanje substance in njeno razdvajanje, s katerim doseže substanca svoje nasprotje. To je lepota, ki jo ustvari začetno gibanje notrine, s katerim notrina doseže svoje nasprotje, kar ni nič drugega kot oblika enostavne neskončnosti ali svet proti postavljen v enem, tj. v svoji določenosti. In ta določenost notrine je dejanskost, s katero doseže notrina svojo izpolnitev, ki je sebi enakost kot nanašanje na sebe. To bi bila začetna in iz sebe razvita lepota istoimenskega, ki skozi gibanje notrine vzpostavi drugo-bit. Zgornje je seveda moja enostavna predstava gibanja nastajajočega vedenja, ki ga Hegel razvije v prvi vedi filozofije ali prvem delu sistema veda.

 

Lepoto filozofije ne gre iskati v abstraktnem intelektualizmu. Prav tako je treba reči, da interpretiranje vedenja in učeno rezoniranje, ki ima za rezultat resnico kot najstvo, ne gre jemati kot filozofsko lepoto. Svet, kolikor ni določen na sebi ali v drugo-biti, je abstraktni svet. Filozofsko lepoto lahko ustvari duh skozi gibanje predmetne substance, s katerim je dosežena substancialna polnost ali sovisnost nasprotja. Zato je dobro, da duh odkriva lepoto filozofije skozi gibanje nastajajočega vedenja, zakaj svet ima svojo dejanskost najprej v samem sebi, in to kot proti postavljanje istoimenskega, tj. v eni enotnosti, ko je na sebi samem enostavna neskončnost.

 

Moja predstava poskuša doprinesti k temu, da bi duh skozi njo zaznal ono občo lepoto prve vede filozofije, ki jo filozof Hegel natančno izpelje v podobah, ki jih je treba velikokrat znova in znova prebrati, da bi človek dojel predmetni element ali zakon dovršen do nujnosti. Namreč v prvi vedi filozofije filozof Hegel prikazuje gibanje istoimenskega, ki doseže razloček na sebi samem. Da pa bi duh to gibanje substance dojel, mora razumeti njeno razdvajanje v elementu vedenja, v katerem »najde vedenje samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu«. Namreč ta enostavni princip je vzajemno učinkovanje s seboj, v katerem je dosežena enotnost izvorno določne narave. Tu naj dodam še naslednje: z vzajemnim učinkovanjem je doseženo to, da sta drug za drugega nasprotna. Zakaj to je gibanje, s katerim je dosežena popolna notrina in notranji razloček.

Filozofsko lepoto izžareva najprej gibanje sebstva, ki se kaže kot enostavna neskončnost ali kot absolutni dojem. To je razvejana notrina, ki doseže svoje nasprotje ali drugo-bit, kar je sebi enakost ali enostavna neskončnost. Na ta način je doseženo to, da je vzpostavljeno zrenje notrine v notrino. Kar je prvo, je ravno tako drugo; ta dva ekstrema sta eden od drugega.

In tako sem, vsaj tako upam, izpeljal predstavo o tem, kje začeti odkrivati lepoto filozofije. Ta se začenja z gibanjem sebstva, ko se sebstvo odrine od sebe in nastane razdvajanje, s katerim je doseženo postajanje obče sebevednosti v nasprotju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O lepoti filozofije, ki jo prikazuje prva vede filozofije

Ko je vedenje in predmet vedenja isto

Piše: Jože Požar : april 28, 2019 – 6:26 dop -

Danes duh premaguje predmetni svet tako, da predmet vedenja enači z njegovim vedenjem. Tako si podarja zablodo, kajti njegovo vedenje nastopa v ugledu predmetnega sveta. In to zablodo nenehno obnavlja, ker ne dojema predmetne substance v gibanju in postajanju, s katerim je dosežena drugo-bit ali njeno proti postajanje. Hočem reči, ker duh ne razume gibanja substance in njenega proti postajanja, poenostavi svet tako, da v imenu predmetne substance nastopa njegovo vedenje. To pa seveda ni tista dejavnost duha, ko predmetna substanca zaživi iz njenega lastnega gibanja in je vzpostavljena kot eno s seboj ali kot proti postavljen svet istoimenskega. Namesto gibanja predmetne substance izpeljuje lastno vedenje kot izpolnitev zunaj sebe, ki poteka na površju kot igra in gibanje enostavnega vedenja kot takega, ki se prosto prežema in manifestira kot početje čistega jaza.

V vsakdanjem življenju najdemo veliko dokazov, ko duh odmetava svoje vedenje in se pri tem napravlja, kot da mu gre za vzpostavitev pojma predmetne substance. In ravno o tem danes na veliko govori on sam, ko se bojuje s svojim vedenjem in je njegov pridelan rezultat abstrakcija vedenja. Ta je bivanje čistega jaza, ki izpostavi njegovo vedenje kot gotovost njega samega, ki je njegova dejanskost. Se pravi, ker spoštuje lastno vedenje kot tako, je tisto, kar je neki izdelan neposredni svet, podoba njegovega vedenja, v kateri je zaobjet tudi drugi svet ali tisto, kar gre onstran in je razgrnjena čista resnica jaza kot dovršeni svet. Ta predstava sporoča, da se ne ukvarja s predmetno substanco in njenim pojmom, ampak samo z odtujitvijo svojega vedenja in tistim, kar pridela kot onstranski svet.

 

Kako izumetničen zna biti svet duha, o tem na veliko beseduje poštena zavest, ki se preganja z abstraktno stvarjo. Tisti sestav sveta, ko odloča iz sebe in pridela takojšnjo resnico na sebi, razodeva, da zre sama sebe zunaj sebe v svoji enotnosti kot čisto sebevednost. Zakaj tisto, kar odrine od sebe kot drugo, se nadaljuje v nekaj naslednjega, dokler ne nastane ona prazna podoba poštene zavesti ali čisti svet jaza kot čista dolžnost. Tako da tisto, kar nastane tam zunaj, to je resnica kot najstvo ali izpolnjena dolžnost. To pa je svet, ko sebstvo stopi v bivanje za druge in zavest sebe zre kot udejanjeno.

 

Izobraženec ne razume, da mora svoje vedenje postaviti kot predmet, če želi biti dejaven v interesu stvari. Zakaj, da bi bil dejaven v interesu predmeta, mora biti dejaven v načinu ali tako, da predmetno substanco najprej postavi v njeni razdvojeni podobi, s katero je določena v njenih občih momentih. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet. Namreč brez te začetne določenosti, s katero je postavljeno razmerje absolutne substance, ni mogoče delovati v interesu predmetne substance. Je že tako: edino dejavnost duha v načinu je tista, ki proizvede sebi enakost, ki je tisto drugo kot proti postavljeno in določeno nasprotje, na podlagi katerega sploh pride do gibanja in bivanja substance.

Izobražen duh danes ne izžareva nič takega, kar bi naznanilo, da ima namen izpopolniti razumevanje gibanja substance in nastajajočega vedenja, s katerim je mogoče pridelati čisti dojem. Čisti dojem duh enostavno spregleda, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači. S tem, ko beži pred logično sovisnostjo nastajajočega vedenja, s tem pravzaprav izdihava, da ga ne prevzame svet čistega pojma, ampak samo prazna širina njegovega vedenja. To pove, da ceni samo svoje vedenje in prazno izpolnitev, s katero hvaliči svoje vedenje.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je vedenje in predmet vedenja isto

Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

Piše: Jože Požar : april 21, 2019 – 6:03 dop -

Vsebine, ki se jih mlademu duhu predstavlja kot filozofske vsebine, zagotovo niso razvite iz nobene osnove. Takšne vsebine so zunanja snov ali abstraktna filozofija, ki je po svoji naravi vnanja snov. Te vsebine ne dosežejo čistega dojema in so zato le igra besed in misli, ki ne prispevajo k razumevanju predmeta filozofije. Namreč filozofija kot nekakšna abstraktna stvar, ki eksistira v abstraktnih dojemih in praznih onstranskih svetovih, ni izpeljana ideja kot enotnost pojma in realnosti. Če to povemo še drugače, filozofija, ki se nikjer ne začenja in se jo izpeljuje kot prazni idealizem, ni filozofija, ki bi spoznavala pojem tistega, kar je njena postavljena osnova. Pa je filozofija, ki je zgolj zunanja snov ali nekakšna abstraktna filozofija, gibanje formalnega in brezvsebinskega vedenja. Zaradi takšnega razumevanja filozofije, je filozofija danes zgolj abstraktno vedenje in prazno modrovanje, ki ni nič drugega kot pojasnjevalna filozofija, ki se jo predstavlja kot abstraktno stvar, ki pa seveda ni določen predmet filozofije, ampak abstrakcija pojma filozofija.

 

Svet je določen, kolikor je na sebi določen, brez nasebne določitve je svet tak kot je po sebi ali abstrakten. Tako da napredovanje tistega, kar je nekaj neposrednega, treba jemati kot podrobnejšo določitev. Filozofija motri tisto, kar je dejansko in samo sebe postavljajoče, to pa je življenje predmeta. In ravno to gibanje in postajanje predmetne substance duh spregleduje; mišljenje ni dejavno v pogledu predmeta, ampak je omejeno na končno vsebino. Se pravi, če se želi, da bo mladi duh resnično spoznaval predmet filozofije, potem je nujno, da začne filozofijo spoznavati iz začetka, tj. skozi nastajajoče vedenje in absolutno osnovo, ki je pojem in resnica substance.

 

Naj osvetlim, občasno na radio ali internetu prisluhnem filozofu, ki v eter odmetava svoje prazno vedenje in kombinacije njegove domišljije, ki bi naj pojasnile kak filozofski pojem. Pri tem početju postane jasno samo to, da filozof podarja interpretacijo svojega vedenja, kajti tisto, kar daje, ni noben določen predmet, ampak abstraktno vedenje. Namesto da se filozof preda kakemu pojmu ali določni predmetni vsebini, odmetava in odtujuje svoje vedenje, s katerim izdela podobo, ki ni nič drugega kot ekspozicija sebstva ali tistega, kar on zunanje združi in je nekakšen abstraktni svet. In tu se človek vpraša, čemu koristi filozofija, ki za podlago postavi subjekt, ki se vznemirja s svojim vedenjem in predstavami.

Danes se mlademu duhu predstavlja filozofijo kot nekaj, kar je zgolj zunanja snov, ki ni postavljena na nobeni osnovi in jo je mogoče širiti v neskončnost. To je nekaka vsebina nečesa nespremenljivega, nekaj končnega kot izgotovljeno vedenje. Tako da je tisto, kar je neki gotovi svet, zgolj abstraktna stvar kot vedenje samega sebe. Na ta način se mlademu duhu podarja vedenje, v katerem lahko človek najde mirujoče nedoločenosti in tisto brezmiselno igro abstrakcij, ki nima nobene meje, ker ne gre za noben določen predmet. Skratka, na ta način mladi duh ne spoznava predmeta filozofije.

Filozofija ni zgolj abstraktna stvar ali nekaj, kar se določi kot kategorija in je izvajanje rezoniranja na mirujočem subjektu. To je razlog, zakaj bi bilo dobro filozofijo predavati kot postajanje predmetne substance, ki je zamejena na njen čisti dojem. Zakaj tisto resnično spoznavanje predmeta filozofije zahteva, da se življenje predmetne substance predoča kot postajanje čistega pojma. To stremi reči, da je treba predmetno substanco najprej vzpostaviti in določiti v elementu vedenja, kar je začetna določenost predmetne substance.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Piše: Jože Požar : april 14, 2019 – 6:24 dop -

Zdaj je jasno, izobražen duh goljufa samega sebe, s tem da on goljufije ne zaznava, ker gibanja in princip nastajajočega vedenja ne obvlada. Glede na to, da ga tudi odsvojitev ne privlači, prosto izpeljuje sebstvo in goljufije z vedenjem, ki jih celo komentira s smotrom, da pokaže, kako on s svojim vedenjem vestno in uspešno ravna. Razen tega z goljufijo premaga samega sebe in hitreje pridela rezultat, kar pove, da pojem predmetne substance zreducira na abstraktno vedenje ali abstraktno stvar. Goljufijo z vedenjem seveda ni mogoče prepoznati, če človek nima pojma o pojavnem svetu duha in nastajajočem vedenju. Zaradi tega ni pričakovati, da bo izobražen duh goljufanje z vedenjem opustil; treba je vedeti, da je zavesti bistveno to, da abstraktna stvar zaživi kot njen interes na stvari.

To goljufanje z abstraktnim vedenjem je zgleda prišlo že v navado, saj duhu gre samo za to, da uveljavi abstraktno moč vedenja. Tako ni čudno, če se z nastajajočim vedenjem in fenomenologijo duha ne ukvarja. On verjame, da je njegov svet resnični predmetni svet. Se pravi, on je prepričan, da je mogoče z abstraktnim vedenjem pridelati predmetno resničnost. In zares, vse to se da videti tedaj, ko odtuji sebstvo, ki je oblikovno gledano, abstrakcija vedenja. In to je pravzaprav izhodišče goljufije, ki je izobraženec enostavno ne zaznava, ker ga gibanje kot tako in postajanje predmetne substance ne zanimata. Namreč tisto navzven sprevrnjeno sebstvo je abstrakcija odtujenega vedenja, s katerim je dosežena sebi enakost ali neposredna oblika vedenja, ki velja kot pozitivni predmet, ki je njegov čisti jaz.

 

Izobražen duh največkrat podarja le abstraktni predmet. To kaže povsod tam, kjer izpeljuje le neko početje in gnanje zavesti. Mi moramo biti kritični do duha, kajti on danes javno odseva, da mu ni jasno, kaj se pravi biti dejaven duh. Tista goljufija sebe samega odseva, da mu ne gre za stvar kot predmet, ampak za abstraktno stvar, pa zato tudi drugo-biti ne doseže. A stvar duha je, da ima za svoj princip čisti dojem, ki je edini garant, da bo predmetni svet postavljen kot absolutna osnova pojma. Zakaj pojem je naprej totaliteta občosti, v drugo-biti obdržati enakost s seboj.

 

Poglejmo dejavnega duha, ki odtujeno vedenje jemlje kot izgotovljeno resnico, kot nekaj, kar ni treba posredovati in vzpostaviti kot eno. Ta duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, zakaj njegovo odtujeno vedenje se prosto nadaljuje. Z odtujitvijo vedenja si zagotovi neki dejanski svet vedenja, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija sebstva. Zaradi tega je duh prisiljen aktivirati opazujoči um in domišljijo, s katero odtujeno sebstvo razčleni v številne abstraktne dojeme in predstave. Pri tej burki ima glavno vlogo čisti jaz, ki pozitivni predmet odpravi in ga uresniči kot abstraktno stvar. Tisti njegov pozitivni predmet seveda ni nobena predmetna dejanskost, ampak abstraktno obče sebstvo, torej svet kot čista sebevednost, ki biva kot pozitivno oblikovno sebstvo ali kot udejanjena abstraktna stvar.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki svoje vedenje zgolj odmeče, ni iskren do samega sebe. Abstraktna stvar, ki jo poklanja drugim, ni nič drugega kot odtujeno sebstvo, ki ni postavljena predmetna substanca, ampak zgolj udejanjeno samozavedanje. Tisto namreč, kar duhu nastane kot njegov čisti svet, to je odtujeno čisto vedenje, ki ga je mogoče predelati v kako drugo obliko vedenja. Hočem reči, duh nevede goljufa samega sebe z vedenjem, ker gibanje nastajajočega vedenja ne dojema kot vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje

Piše: Jože Požar : april 7, 2019 – 6:37 dop -

Izobražen duh jasno kaže, da ga nastajajoče vedenje in logična izpeljava predmeta ne zanimata. Zakaj on se dobro počuti v abstraktnem svetu, v katerem ima gotovost samega sebe. Tisto neposredno vedenje o sebi je veljavno sebstvo, ki je stopilo v eksistenco prek nasprotja, s katerim doseže čisto sebi enakost, ki je ekspozicija sebstva.

Izobražen duh se danes ne ukvarja s svetom, ki bi bil omejen na predmetno substanco in njeno dejanskost. Zato ne gre meniti, da si bo vzel čas in se poučil o tem, kako svoje sebstvo vzpostavi kot predmet. On bo še naprej dejaven tako, da bo drugim poklanjal nasvete in predpostavke, na katerih je mogoče pridelati mnoge zaključke, ki se jih da opremiti s hipotezami in zagotavljanjem. To je verjetno razlog, zakaj odnosa do sebe ne spremeni in zakaj tistim, ki svet dojemajo drugače, ne prisluhne. Izobraženec je prepričan, da je njegov svet izdelan po pameti božji, ne glede na to, da v njegovem svetu ni najti nič takega, kar bi bilo postajanje predmetne substance. Svoje zadovoljstvo izpričuje na ta način, da hvaliči raznolika znanja, izpopolnjevanje in napredovanje brez cilja. In to je ravno tista dejavnost, s katero je mogoče doseči le nekaj nasprotnega, po katerem dobi veljavo čisti jaz.

 

Dokler bo izobražen duh svoj svet snoval kot nekaj, kar ne izhaja iz nobene osnove, bo njegov svet eno samo izpopolnjevanje in teoretično razglabljanje. Ta svet pa ni resničen, ker ni zamejen in se v sebi ne spreminja. Rečeno drugače, to je svet čistega sebstva, ko je čisti jaz sam predočen kot odtujeno sebstvo. Duh v bistvu odtujuje zgolj lastno vedenje, tako da tisto, kar mu nastane, je ekspozicija pojavnega sveta, ki dobi veljavnost nebistvenega sveta.

 

Da je danes slavljen izobraženec, ki poveličuje razvoj in napredek, o tem veliko govori ona dejavnost brez cilja in abstraktno vedenje. Biti dejaven s ciljem je za izobraženega duha isto, kot biti dejaven po svojem prepričanju. Zakaj bolj kot cilj je pomembno to, da se kot izobražen duh zaveda svoje dovršenosti in izpopolnjevanja, s katerim premaguje samega sebe ali svoje naravno sebstvo. In to je treba imeti vedno na umu, ko je govora o svetu, ki ga izobraženec podarja drugim. Zakaj ko je dejaven za druge, je jasno, da se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem njegovega vedenja. To je početje duha, s katerim si zagotovi le samega sebe kot subjekta.

Za izobraženca je pomembno zlasti to, da se izpopolnjuje in da si pridobi čim več različnega znanja. In zato nenehno poudarja napredek in razvoj, obstoja pa ne. Skratka, pripravljen je govoričiti o razvoju in napredku, o obstoju predmeta pa ne. Ko je govora o predmetu, začne besedovati o abstraktnem vedenju. Obstoj predmetnega sveta ga ne prevzame, ker ne mara logične sovisnosti in čistega pojma. Za njega je bistveno, da si sebe ohranja kot tistega, ki spoštuje razvoj in napredek. Se pravi, namesto določnega sveta uveljavlja svoje prikazni in vednost kot tako. In zato tudi nastopa vedno tam, kjer lahko uveljavi sebe kot tistega, ki je premagal lastno subjektivnost. In to naglaševanje subjektivnosti nam vedno znova odkrije, da ni dejaven s principom in da najvišjega ne vidi v obstoju, ampak v razvoju.

Naj končam: zgornjim sem skušal opozoriti, da ono izpopolnjevanje in napredovanje poveličuje samo navajeno obnašanje duha, logično dejavnega duha pa ne.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje