»Jezik še ni duh«

Piše: Jože Požar : 28 februarja, 2021 – 6:51 dop -

Ni dovolj, da duh izpelje govorno dejanje ali izreče kako misel o sebi, kajti »jezik še ni duh«. Da bi bil dejaven kot duh, se mora najprej odsvojiti in postaviti kot predmet. Tisto namreč, kar ga udejanji kot duha, je posredovanje in gibanje sebstva ter postajanje, v katerem ima sebstvo svoje bivanje v drugem, tj. v proti postajanju, ki je določena sebi enakost. To je tista osnova, ki gre duhu po njegovi odsvojitvi in postajanju, s katerim si sebe odsvoji in je dejaven tako, da s posredovanjem sebstva doseže drugo samega sebe ali dejansko sebstvo.

Filozof Hegel je zapisal, »jezik še ni duh«. S tem je verjetno hotel reči, da tista dejavnost duha, v kateri odpravi sebstvo ali kako svoje vedenje v neko obliko neposrednega vedenja, še ni nič duhovnega. Odmetavanje abstraktnega sebstva še ni značilnost, da sem jaz dejaven kot duh. Zakaj duh si mora sebe najprej odsvojiti in se postaviti tako, da je Eno samega sebe v elementu proti postajanja. To je namreč pogoj, ki pove, da se zaveda gibanja predmetne substance in dejstva, da je duh samo tedaj, ko je dejaven s principom ali umno.

 

Razumnika ne zanima gibanje substance in logična sovisnost, gane ga lahko neposredno abstraktno vedenje in čista možnost brezmejnega in raznolikega sveta. Namreč kot se predstavlja prek govornih dejanj, ga realnost in njena dejanskost ne mikata. Pa od tukaj toliko onega čistega pojasnjevanja, s katerim brani svoje svetove, ki pa so povsem abstraktni.

 

Filozof Hegel je zapisal tudi to misel: »vedenje je zavest umnega predmeta«. To hoče reči, da si mora duh sebe najprej odsvojiti, da bil dosegel enakost s seboj. Vprašajmo se, ali izobraženec danes izžareva prav to, da se zaveda dejstva, da je vedenje zavest umnega predmeta. Ne, zakaj njega ne mika sebi enakost, niti to, kako se vedenje ohranja. Izobraženec je preveč zaljubljen v svoje znanje, da bi se lahko odpovedal užitka, ki mu ga podarja znanje kot tako. Poglejte kaj počenja in za kaj se zavzema, ko je dejaven kot razumnik in videli boste, da sploh ni dejaven v interesu umnega predmeta.

Ampak zakaj bi sploh naj bil dejaven kot duh, če pa izobrazba in dejanja jezika zadostujeta za to, da moč izobrazbe nekako predstavi. Zakaj bi potem naj bil dejaven kot duh? Zato da sebe kot duha realizira s principom, kajti duh, ki se ne določa, je abstraktni razum. Resničen duh si sebe odsvoji in se postavi kot predmet, zakaj izobrazba po sebi še ni nič duhovnega, kajti tisto o čem govori in je le izražena ilokucijska moč, to še ni postajanje pojma v elementu vedenja. Z dejanji jezika izobraženec zgolj nekaj izvršuje, pa zato še ni duh, ampak abstraktna oseba ali čisti jaz. »Kot enotnost zavesti in samozavedanja je duh zavest, ki ima um . . .«  Skratka, duh, ki uživa samega sebe in izdeluje predstave o sebi, še ni duh. Zakaj predstave so pojavni svet ali abstrakcije ravnanja, ki niso nič drugega kot abstraktno dolgočasje nespremenljivega sveta, ki ni doseglo svoje sebi enakosti..

Sicer pa je razumnik v svoji odtujitvi najprej čisti jaz, saj je običajno dejaven tako, da si da kako podobo samozavedanja, v kateri zre samega sebe kot čisto sebstvo. To pa ni predmetni svet, ki bi mu nastal skozi postajanje substance ali na način čistega dojema. Duh ima namreč za svoj princip čisti dojem, po katerem je njegov svet izoblikovan.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Jezik še ni duh«

Izobraženec in njegov svet sebstva

Piše: Jože Požar : 21 februarja, 2021 – 6:51 dop -

Ko človek pregleda rezultate, ki jih izdeluje izobraženec, takoj ugotovi, da to ni predmetni svet, ki bi bil s seboj posredovan in postavljen. Tisto, kar podarja kot njegov svet, to je čisto abstraktno sebstvo kot dovršeni svet ali izražena čista zavest, predstavljena kot nekaj, kar je zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, kar je predstavljeno, to je enostavno bitje, ki je razloček od sebe ali tisto čisto drugačenje, v katerem bitje zre samo sebe zunaj sebe. To je torej njegova vedoča volja v elementu, ko vznemirja sebe z abstrakcijami sebstva, ki pa niso noben odnos sebstva s seboj, saj se prosto nadaljujejo v nekaj drugega kot pojavni svet jaza. Kar iztakne, da izobražencu ne gre za noben stvaren svet, ampak samo za to, da predstavi svoj lasten svet kot sebstvo zavesti, ki pa ni nič drugega kot bivanje jaza.

Tisto, kar izobraženec odseva z dejanji jezika, je zlasti to, da ne spoštuje svoje odsvojitve, ampak samo svet sebstva, ki je njegova zagotovost. To je možno zaznati, če preverimo, kako on sebe kot izobraženega duha odpravi in kako svoje sebstvo predstavi. Namreč sebstva ne vzpostavi, ker išče zadovoljstvo v zunanjem svetu in mikavnosti, ki jih razkazuje, ker je to igra abstraktnega vedenja. Skratka, izobraženec ceni svoj abstraktni svet, ki ga povsod uveljavlja z namenom, da predstavi sebe kot moč izobrazbe v dejanjih jezika, s katerimi izpelje tudi užitke zavesti v oblike bivanja neposrednega sebstva.

 

Jaz sem moč sebstva, to danes ponavlja izobraženec, ko hvali brezduhovno sebstvo in neposredno znanje. Tako da tisto, kar je njegov neposredni svet, to je abstraktno sebstvo, ki pa ni noben razviti predmetni svet, kaj šele postajanje, ampak čista sebevednost. Sicer pa si izobraženec zagotovi sebe tudi tako, da se izpolni kot opazujoči um; to je kakšna vsebina po sebi, ki jo podarja drugim kot teoretičen duh.

 

Izobraženec s svojo aktivnostjo poklanja tudi to, da ni aktiven s principom ali tako, da bi bil dejaven svobodno in na način predmetne svobode. Zaradi tega tisto naglaševanje abstraktne svobode še ni njegovo resnično osvobajanje, ampak le neko znamenje, da svobode ne dojema kot gibanje substance. Taisto odseva, da je dejaven pomanjkljivo ali tako, da svoj svet pojasnjuje čez abstrakcije ali tisto, kar najde v sebi in je takoj neka možnost za to, da izdela kakšno dodano predstavo o sebi. Pravzaprav izobraženec svoj svet idealizira in členi na abstraktne predstave ali abstraktno razumskost, s katero razjasnjuje brezduhovno sebstvo.

Sicer pa izobraženec izžareva svoj čisti jaz in tisto, kar predoča kot njegov idealizem. Posebej tu izstopa novodoben idealizem, ki je nekakšen abstraktni intelektualizem, ki da je sposoben svet prikazati tako, da bo zažarel kot kaka resnična inteligenca. Pa čeprav ta svet ni pristen učinek uma in razuma, je predpostavljen kot inteligenca, ki se jo zbira kot resničen svet. Inteligenca se pač vedno pojavi kot zaželen svet, kot subjektiven svet, zakaj ona opazuje in predoča svet kot lastno vsebino, ki jo svobodno povezuje pod posebno vsebino.

Naglasimo, izobraženec tega časa ne izkuša skozi svojo odsvojitev. Za njega čas ne obstaja, saj je dejaven vnanje in ga zategadelj postajanje in gibanje substance ne privlači. Tisto, kar daje drugim, to so abstrakcije sebstva, ki pa jih ne preseže, ker verjame, da je abstraktno sebstvo kot tako resničen svet, ki ne potrebuje nobenega posredovanja s seboj.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in njegov svet sebstva

Abstraktni razum in um sta dejavna ločeno

Piše: Jože Požar : 14 februarja, 2021 – 7:16 dop -

Da nastopata razum in um vsak na svoji strani in ločeno, je znamenje, da se duh z logično sovisnostjo ne ukvarja. Abstraktni razum ima osrednjo besedo in je dejaven enostransko. In to najbrž zaradi tega, ker se drži tistega nespremenljivega, s katerim pove, da je sposoben brez pomoči uma premagati razločeni svet. In to neskladje uma in razuma danes demonstrira izobraženec, ko prideluje one abstraktne produkte nedoločene biti.

Primere razdvojenosti uma in razuma danes demonstrirajo tudi mediji. Oni so nekakšni reprezentanti abstraktnega sveta in pridelkov abstraktnega razuma. Sicer kažejo tudi dejanja čistega uma, vendar brez povezave z razumom. Abstraktni razum je dejaven samostojno, kar sporoča, da medijski duh ne spoštuje logične sovisnosti. Se pravi, medijski svet obvladuje abstraktni razum, in to na način pojasnjevanja, ločevanja in zagotavljanja.

 

Posameznik danes odseva, da logična sovisnost za njega ne obstaja. Zaradi tega hvali abstraktni razum in čisto sebevednost. Tako ni nenavadno, da sta abstraktni razum in um dejavna vsak na svoji strani ali ločeno. To je razdvojenost, ki bi jo naj duh premagal, če želi da bo njegov svet določen na sebi in skladen s seboj po notranji strani.

 

Ta čas proizvaja bolečine, ki se pojavljajo tam, kjer abstraktni razum pojasnjuje svet in je svet nespremenljiv. Zaradi tega določen abstraktni svet razpade na dele, ali, celota enostavno izgine. Kar pove, da abstraktni razum ni dejaven v sodelovanju z umom, ampak tako kot mu to narekuje čisti jaz. Čisti jaz pa logične sovisnosti ne spoštuje, ker ga privlačijo samo abstrakcije razuma in pojasnjevanja, ki se jih dojema kot nekakšne akcije abstraktnega razuma. Se pravi, kar je neko pojasnjevanje, to izpelje čisti jaz. Tako da tisto, kar je pojasnjeno, na primer v parlamentu, pa naj gre za EU ali naš parlament, to je dojeto kot intelektualno naprezanje čistega jaza, ki je povzdigovan, ker je baje sposoben odlično zaigrati kako čisto sebevednost, ki pa je običajno skregana z logično sovisnostjo.

Vprašanje je, zakaj se disharmonijo med umom in abstraktnim razumom pušča ob strani. Namreč, če ima povsod prednost abstraktni razum, potem so odločitve zagotovo enostranske in niso izpeljane v interesu gibanja predmetne substance in njenega pojma. Namesto da se spoštuje odnos realnosti in njene dejanskosti ter logično sovisnost, čisti jaz poenostavlja svet na abstrakcije razuma. Njegova dejavnost je natanko tista, ki jo danes duh najbolj povzdiguje. Za tega duha je nespremenljivi svet primeren, ne glede na to, da ni dosegel svojega postajanja in odnosa do sebe, ki mu gre po gibanju substance. Zato ni čudno, če se danes poveličuje početje abstraktnega razuma in dejanja čistega jaza.

Zanimivo je, zakaj se opazujočega uma ne hvali. Verjetno zato, ker um sam sebe išče in se le redkokdaj najde kot tisti, ki je realiziral gibanje substance. K temu nesoglasju zgleda največ pripomore čisti jaz. Zavest ne zaznava, da svet ni zgolj abstraktna predstava izobrazbe, temveč prav tako sodelovanje razuma in uma. In ne le to, ta dva sta tista, ki s svojo razdvojenostjo pridelujeta blodnje. O tem ne gre dvomiti, kajti če duh ne odpravi sebe in ni dejaven na način logične sovisnosti in postajanja, potem je dejaven enostransko.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktni razum in um sta dejavna ločeno

Danes so odločilna govorna dejanja

Piše: Jože Požar : 7 februarja, 2021 – 6:52 dop -

Zgleda da v tem našem svetu ne moreš najti obče ideje, ampak samo govorna dejanja, s katerimi se vpliva in učinkuje na druge. Posamezni interes je tisti, ki se ga predstavlja. Človek ne beseduje o določnem predmetnem svetu, ampak o tistem, kar je neka njegova določena zavzetost ali interes. Se pravi, dejaven je s smotrom, da z govornim dejanjem vpliva na druge. Kar ga poganja, to idealizira čez govorna dejanja. Zaradi tega so govorna dejanja poglavitna, zakaj abstraktna stvar mora biti predstavljena tako, da učinkuje na druge. Pri tem ni odločilen vsebinski prikaz abstraktne stvari v njenem postajanju, temveč samo to, da nekako zaživi v pojavnem svetu ali govornih dejanjih, in to na način ilokucijske in perlokucijske moči, s katero duh izdeluje učinke in vpliva na druge.

Danes je zaželeno, da govornik izdela govorne učinke, kot je na primer obljubljanje in priseganje. Odločujoče je, da je govornik izrazno spretno aktiven. Ni važna vsebina in njeno prehajanje v postajanje ali sebi enakost, ampak predstavitev govornih učinkov. Odločilen ni prikaz abstraktne stvari, marveč samo to, da je izražena ilokucijska moč, s katero izrazi pomen in moč govornega dejanja, s tem pa učinke in vplivanje na druge.

 

Danes govorec izdeluje govorne učinke, da vpliva na druge, in to odlično prikazuje izobraženec, katerega realni svet kot posredovan in dejanski svet sploh ne privlači. In to je mogoče zaznati tedaj, ko izobražen govorec prikaže kak po jazu izražen vpliv, ki ga odigra z izrekanjem meglenih učinkov.

 

Tisto torej, kar kažejo govorna dejanja, to ni noben vsebinsko razviti predmetni svet, marveč prikaz realizacije ilokucijske moči, ki jo je treba učinkovito predstaviti, da bi bila stvar dobro sprejeta od drugih. Vsebina sploh ni odločilna, zakaj tu gre samo za to, da abstraktna stvar zaživi v govorici in da je narejen afektiran videz, ki bo navdušil poslušalca. K temu lahko veliko prispevajo tudi okoliščine in zmožnosti, če govorec prepriča druge, da je njegova abstraktna stvar verodostojna stvar. Zato abstraktne stvari ne predstavi natanko, ampak samo kot igro intenc. Pri tem je relevantno, da govorec spretno prikaže govorne učinke skozi ilokucijsko moč. Kajti tu ni odločilno to, da je vsebina prikazana kot posredovani in razviti pojem, ampak kot možen svet, ki ni vezan na nobeno osnovo. Tako da tisto, kar podarja govorec drugim, to je izraženo sebstvo, ki raznese abstraktno stvar v posamezne momente. Pri tem torej ne gre za predstavitev dejanske stvari, temveč samo za to, da se pridela učinkovita govorna dejanja, ki naj navdušijo druge. Zlasti odločilno pač je, da govornik z govorico pridela govorne razsežnosti, s katerimi uresniči učinke in tako vpliv na druge.

Danes izobraženca ne zanima obča ideja, ampak samo govorna dejanja in vplivanje na druge z govorjenjem. Njegova govorica izžareva, da ni pomembna vsebina, ampak samo igra besed in izražena ilokucijska moč. Igra besed ne povzdigne vsebine, marveč govorca, ki ga pomen in bistvenost stvari ne mikata. Še več, ker mu je relevantno samo govorno dejanje, je vsebinska predstavitev nepomembna. Kar torej daje govorec drugim v govornih dejanjih, to so abstraktni učinki, ki jih lahko razvije z igro intenc in izraženo ilokucijsko močjo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Danes so odločilna govorna dejanja

Ekspozicija početja zavesti v sebi

Piše: Jože Požar : 31 januarja, 2021 – 6:59 dop -

Sebi sem začel postavljati nenavadna vprašanja, ne najdem pa odgovorov na njih. Mogoče je to zapletenost, ki se je pojavila kot odpor na minula dogajanja. Videz je, kot da poskušam sebe dohiteti, a vedno izginem v postranske svetove. Tako da tisto, kar želim izpolniti, to se običajno razbije v brezduhovno sebstvo. Zdi se kot da nenehno nekaj iščem, a v resnici si želim, da bi bil dejaven kot nekoč in da odigram kako enostavno postajanje. In to mi ne gre od rok, kajti v pridelkih tega ne kažem  Morda pa je to vmesni čas, ki me opozarja, da brez vzpostavljanja sebstva ali posredovanja samega sebe ne pridelaš čistega dojema.

In gledam skozi okno in zunanjost mi ničesar ne sporoča. Kliknem na brskalnik. Ne, ta svet je dolgočasen, ne bom zapravljal časa. In kliknem ponovno, aha, tu je intervju s filozofom. Tega bi lahko prebral in tudi napisal kako mnenje o njem, si rečem. Zakaj pa ne, tako bom bolj natančno opredelil filozofa. In preberem intervju s filozofom. Ojej! Ojej! O čem vse beseduje filozof. Zdi se, kot da se pogovarja s celim svetom, v intervjuju odmetava povzetke sveta, ki mu jih ne zmanjka. Evo, tu je moja pripomba: filozof naj ne bi na široko zaobjel svet, če želi biti dejaven kot izviren filozof. Zakaj tista širina sveta, v kateri se filozof danes izgublja, je preobširna. Filozof bi naj bil dejaven tako, da se drži predmeta in da izvaja gibanje njegove substance. Kar ni predmet in njegovo gibanje, to je blodnja, s katero lahko pridela le všečna dejanja. To pa ni delo filozofa, on bi naj mislil substanco.

 

Individuum »ni le sebstvo, temveč enakost sebstva s seboj«. Zato je sebstvo dejansko samo kot odpravljeno ali kot drugo samega sebe. Kajti kot drugo je tisto čisto vedenje sebstva o sebi, ki biva kot svet idealno in je dejansko sebstvo.

 

Gremo k stvari. Korona virus mi je torej pustil poškodovano telo. Upam, da ne bom začel razmišljati podobno kot ekonomist, ki vsak svet preračuna in sestavi v številke. To isto počenja tudi oni gospodar, ki gospodari s filozofskimi abstrakcijami. On namreč govori, da filozofija ne sme doživeti spremembe. Zdi se, kot da sporoča: filozofija ne sme doseči sprememb, ker tako želi gospodar filozofije. Sicer pa ima vsak svet svojega gospodarja. Filozofija mora stremeti za tem, da ima čim več gospodarjev. Zakaj filozofija udejanja svobodo, zato jo je treba zamejiti na vsebine, ki jih častijo gospodarji. Dovolj, dovolj!

Kako torej pomagati samemu sebi? Mogoče bi bilo dobro prisluhniti kakemu duhu, ki svet dejansko misli. Tak duh baje najprej vzpostavi sebstvo, nato pa ga dojema iz gibanja istoimenskega. To je vsekakor ena od možnosti, vendar pa moram življenje iskati tam, kjer se začenja izkopavanje sebstva in je postajanje sebstva kot neko izstopanje iz sebe. To je pravzaprav že atrakcija sebstva, ki je kot drugo negativna totaliteta.

Mogoče pa bi moral kakšno besedo nameniti sodobni umetnosti, ker vztraja pri tistem, kar raziskuje. Samo odločnost lahko kaj drugega navrže, kajti le tako duh doseže sebe v drugem svetu ali dejanskosti. Šele dejanskost pokaže, kako si je v odnosu do tistega, kar postavi pred sebe in je kot postajanje sebstva, ki je skozi razdvajanje doseglo sebi enakost.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ekspozicija početja zavesti v sebi

Idealizem, ki se konča v dejanjih jezika

Piše: Jože Požar : 24 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. Takšna dejavnost, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo, ne pridela nobenega postajanja substance, ampak zgolj abstraktni svet. Zakaj oni pojavni svet sebstva, ki ga je mogoče neomejeno širiti in dopolnjevati, ni noben stvaren svet, ki bi stopil v odnos s seboj.

Dalje: Danes duh idealizira abstraktno vedenje, pri tem pa ne vidi, da tisto, kar idealizira, ni noben dejanski svet, ampak predstave sebstva, s katerimi operira in povzdiguje svoj lasten svet. Takšno dejavnost nam danes kažejo mediji in tisti, ki so poklicani, da svet posredujejo in mu dajo obliko postajanja. A tega ne počnejo, kajti ono idealiziranje je vedno bolj popularno, ker je to način, da na hitro uveljaviš izobrazbo čez dejanja jezika.

 

Razdvajanje postavi razloček ali sebi enakost, ki je drugo istoimenskega. Svet je  namreč gibanje in prehajanje v proti postajanje, da bi bil v odnosu s seboj in določen na sebi. Potemtakem tisto prazno idealiziranje abstraktnega sebstva poklanja samo dejanja jezika. A ta niso nič drugega kot abstrakcije sebstva. Sicer pa svet, ki je zgolj neko izrekanje predstav, ni noben stvaren svet in ga zato ne gre jemati kot dejanski svet.

 

Naprej: Izobraženca danes zanima le to, da predstavi svoj interes kot svoje čisto vedenje. O tem govorijo govorna dejanja in dejanja jezika, v katerih najde lastno početje sebstva. Tu ne ne gre za noben predmetni svet, ampak za uveljavitev sebstva in interesa. Namreč izobraženec ne ponuja sebstva v obliki postajanja, ampak kot pojavni svet, ki ga lahko prilagaja in širi kolikor mu dopušča volja. Se pravi, njegov cilj je, da odtuji sebstvo v obliko vedenja, ki ga nato še idealizira, da dobi nasprotni svet ali udejanjeno čisto vednost kot tako.

Torej: Izobraženec idealizira svoje vedenje največkrat tako, da ga enostavno odtuji, nato pa tisto, kar odtuji, oblikuje v neko nasprotje, ki ga razgrne in razčleni v potencialne momente. Ni pomembno, ali je njegov svet stvaren, pomembno je, da zaživi v govornih dejanjih. Zakaj govorna dejanja so tista, ki njegov svet povzdignejo v bivanje; tu naj omenim, da njegov svet ne doseže nobenega proti postajanja. Kar stremi reči, da je duh prosto dejaven in da za seboj pušča abstrakcije sebstva in tiste neke možnosti kot igro intenc.

Potemtakem: izobraženec, pa naj bo zvezdnik, je zanesenjak in idealist. Njega ne zanima obča ideja, ampak to, da sebstvo zaživi v dejanjih jezika. Se pravi, vsako idealiziranje sebstva najde svoje bivanje v dejanjih jezika. To nekako izpove, da se on ne ukvarja s posredovanjem stvarnega sveta in njegovim postajanjem. Zaenkrat udejanja samo sebe kot zanesenjaka, ki sebstvo realizira v dejanjih jezika. V njih najde samega sebe kot tistega, ki je povzdignil svoje sebstvo v obliko vedenja. To zatrdi, da izobraženec sebstvo idealizira in ga ne postavi.

Nazadnje: izobraženec kar naprej pojasnjuje tisto, kar idealizira. Idealiziranje sebstva je njegova posebnost. Pri tem gre zlasti za to, da udejanji abstraktno sebstvo in da razgrne svoj osebni interes. Na ta način izpolni samega sebe kot idealista, ki pa se ne zaveda stvarnega sveta in njegovega postajanja. Oh, kako brezbrižno dejaven zna biti izobraženec.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Idealizem, ki se konča v dejanjih jezika

Filozofija in čista sebevednost

Piše: Jože Požar : 17 januarja, 2021 – 7:10 dop -

Mnenja sem, da se filozofijo predstavlja lahkomiselno. Lahko bi rekel, filozofija je postala nespameten svet, ki ga izžareva neizobražen filozof, ki filozofijo dojema kot abstraktno vedenje. Zato ni čudno, če je filozofija povsod predstavljena kot abstraktno vedenje. To pa ni predmet filozofije, ampak abstraktno vedenje, ki nima nobene meje.

Filozofi našega časa niso voljni odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija, kaj šele da bi bili sposobni kaj povedati o predmetu filozofije. Zaradi tega je filozofija padla na nivo čiste sebevednosti, ki poenostavlja filozofijo na abstraktno vedenje ali zunanji svet. In tako filozofija ni noben predmetni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga je mogoče neomejeno širiti. Posledica tega pa je, da je filozofija postala zbir kategorij, ki se jih dopolnjuje. Napisati kaj o filozofiji, pomeni izraziti kaj o filozofiji tako, da poveš nekaj misli na primer o religiji ali o tem, kaj je mislil ta ali oni filozof, ko je izrekel to ali ono misel. Misliti filozofijo torej pomeni biti dejaven nespametno. In teh nesmislov je že toliko izrečenih in napisanih, da bi morala filozofija imeti svoje skladišče, kamor bi odlagala filozofske neumnosti ali tisto, čemu se danes reče norčava filozofija. Njo danes zastopa abstraktno vedenje, kajti ono je tisto, ki ima polno veljavnost in se zato lahko pojavlja v imenu filozofije.

 

Zdi se, da je tu čas, ko bi naj duh začel dojemati predmet filozofije iz nastajajočega vedenja ali kot vedo izkustva zavesti. Zakaj to je mogoče, kajti filozofija je veda, ki ima izpeljan pojem absolutne ideje. A to dejstvo danes spregleduje neizobražen izobraženec (gospodar), ki brani in hvaliči abstraktno filozofijo. Posledica tega je, da filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki nima nobene meje. To pa so afektirane vsebine, ki niso vezane na nobeno osnovo ali postavljeni temelj. Hegel nekje zapiše, »z gledišča duha se mora filozofija označiti kot nekaj najbolj nujnega«.

 

Da filozofija pridela toliko nesmisla, gre hvala tistim, ki filozofijo demonstrirajo kot abstraktno vedenje. To so mojstri, ki skrbijo za to, da mladi duh filozofije ne razume in da beži pred njo. Ko pravim, da filozofija pridela preveč nespameti, imam v mislih nepredmetni svet, ki ga hvaličijo filozofi, ki filozofijo dojamejo kot preseganje čiste sebevednosti. To preseganje je namreč ustoličilo filozofske nesmisle, zaradi katerih predmet filozofije ne obstaja. Predmet filozofije ne obstaja, ker je pomembnejše abstraktno vedenje in čista sebevednost, ki se jo vsiljuje mlademu duhu kot megleno filozofijo. Vse to in še marsikaj drugega danes predstavlja filozofijo, ker duh ignorira predmet filozofije.

Zdi se, da filozofske neumnosti spadajo v ta čas, ker pač gospodarji tako hočejo. Oni namreč ne dojamejo sprememb, ki jih na primer kaže sodobna umetnost, ki že pripoveduje, kaj duh tega časa raziskuje. No, ne glede na to očitno raziskovanje, ki ga v tem času demonstrira sodobna umetnost, filozof sprememb ne zaznava. Njega ne zanima, kaj počenjata sodobna umetnost in religija, zato enostavno igra to igro čiste sebevednosti, s katero lahko veliko pove o sebi in svojih pogledih na svet. Se pravi, ker filozofije še ne misli resno in sploh ne kot predmet, se izgublja v širjavah abstraktnega vedenja in hvaličenju čiste sebevednosti.

Naglasimo, dokler se filozofija ne bo znebila onih ne-umnosti, ki jih gospodarji filozofije poveličujejo, bo filozofija capljala za svetom in bila v službi nesvobodnega duha, ki filozofije ne razume. On je dejaven povsod tam, kjer ima besedo abstraktno vedenje.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in čista sebevednost

O dejanskem svetu izobraženca

Piše: Jože Požar : 10 januarja, 2021 – 6:30 dop -

Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. Tako da tisto, kar je neki njegov pojavni svet onstran, to je abstrakcija sebstva ali skupek odmetanega sebstva. To pa ni realnost in njena dejanskost, ampak tisto čisto drugo njega samega, ki mu je nastalo kot nekaj, kar je njegova zavest odrinila od sebe in je bivanje negacije sebstva.

Poglejte kakšne vse dejavnike uporablja izobraženec za to, da mu nastane osebna predstavitev ali abstraktna podoba sebstva. Ta ni nič drugega kot pojavni svet ali enostranska oblika abstraktnega vedenja, s katero predstavi svoj čisti jaz. Pa je vse tisto, kar mu nastane kot njegov oblikovani svet sebstva, le negibna neposrednost, v kateri ni nič takega, kar bi bila posredovana realnost in njena dejanskost. Skratka, tisto pridobivanje nedoločnega sveta kaže, da izobraženec ni dejaven tako, da bi realnost in dejanskost izpolnil kot nekaj enega.

 

Poslušal sem filozofa, ki je javnosti prek radia podarjal filozofske neumnosti, tj. nepredmetni svet, ki ga je pridelal tako, da je iz posameznega filozofskega dela iztrgal kako misel, ki jo je komentiral ali celo povezoval s kako mislijo drugega filozofa. In to početje filozofa so na radio objavili kot neko razodetje filozofije, v katerem pa ni bilo govora o predmetu filozofije. S predstavami, ki jih je predelal filozof, je poslušalcem sporočil zlasti to, da filozofije ne doume. Zakaj, ko ni govora o predmetu filozofije, tudi ni govora o bistvu predmeta filozofije. Pa so tista prazna dejanja jezika primeri, ki povedo, da s praznim besedičenjem ne gre odkrivati predmeta filozofije.

 

Sicer pa izobraženec svojo dejavnostjo kaže, da realnosti in njene dejanskosti še ne jemlje zares. Zaradi tega je njegov svet nedoločen in se konča v govornem dejanju ali dejanjih jezika. O tem govori zlasti tedaj, ko je dejaven na način lahkomiselnosti in hvaliči dejanja jezika. Zato ni čudno, da se velikokrat izpostavi kot reprezentant jezika in sebstva ali kot izobražen neizobraženec, ki odigra svoj svet v govornih dejanjih. V dejanjih jezika najde le samega sebe kot tistega, ki se izgublja v podobe samozavedanja. Hočem reči, v govornih dejanjih je njegovo sebstvo udejanjeno kot nekaj izvršnega. Zakaj sebstvo je svet kot pojavni svet, ki pa seveda ne doseže proti postajanja, ker izobraženec operira z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja ter možnostmi, s katerimi premaga svoje sebstvo.

Dejavnost, ki jo demonstrira danes izobraženec, ni vezana na nobeno določno realnost in dejanskost. Izobraženec svoj svet enostavno uresniči čez dejanja jezika ali govorna dejanja, s katerimi lahko pridela številne prazne učinke in tudi prepričanja. In vse to je mogoče odkriti zlasti tedaj, ko izpeljuje brezduhovno sebstvo ali kak svoj interes. No, ne glede na one prazne učinke govornih dejanj, izobraženec se danes zateka k dejanjem jezika in abstraktnemu vedenju, s tem pa k nekakšni zunanji igri besed in misli, s katero se ne da pridelati nič takega, kar bi bil določen realni svet, ki bi v svojem proti postajanju bil dejanski svet.

Dejstvo je, izobražen duh išče zadovoljstvo v govornih dejanjih, v katerih ni najti nobenega postajanja substance. Tisto, kar podarja kot svet, to so le dejanja jezika, nekakšen nenazoren svet, ki ni določen realen svet, ki bi prehajal v svojo dejanskost. V dejanjih jezika pušča svoje  razpoloženje kot abstraktno čisto sebstvo, ki je enostranska oblika vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O dejanskem svetu izobraženca

Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Piše: Jože Požar : 3 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. Tako je duh dejaven pomanjkljivo, saj odmetava svoje abstraktno vedenje ali abstraktno izkustvo, kar pa še ni umno početje, saj je dejaven brez smotra in brez principa, tj. postajanja, s katerim ustvari pogoje za umno dejavnost.

Duh, ki ne izrazi predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja, oblikuje le neki svoj svet, ki ni predmeten svet, ampak le abstraktno vedenje, ki je povsem medlo. To je subjektivno izraženo čisto sebstvo, ko duh od sebe odrine enostavno sebstvo, ki ga izpelje kot drugo njega samega. Se pravi, duh, ki idealizira svoje sebstvo s smotrom, da izpolni svojo zavest onstran kot udejanjeni čisti jaz, povzdigne le sebstvo zavesti v eksistenco. To je pojavni čisti svet, ki pa ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. To torej ni drugi svet prvega ali proti postajanje sveta kot opredeljeno razmerje, ampak zgolj nadaljevanje abstraktnega sebstva osebe, ki ga je mogoče širiti in mu dati še mnoge druge razsežnosti.

 

Dejstvo je, da izobraženec svoje izobrazbe še ne dojema iz umnega postajanja, ampak kot abstraktno izkustvo, ki ga je mogoče zaigrati kot umno aktivnost. In to danes izobraženec povsod demonstrira; povsod igra to neko igro abstraktnega izkustva in čistega jaza. Njegova svoboda je zato določena, da se ne razvije v predmetnost ali umen svet. Njegov svet je vsepovsod zrenje enega samozavedanja v drugega, se pravi, čista sebevednost. In ravno to je tisto, kar odseva, da izobraženec ni dejaven tako, da bi predmetna substanca v svoji osnovi dosegla postajanje.

 

Duh torej, ki ne misli predmetne substance iz njenega postajanja, se obnaša kot goljufivi duh, ki predoča svoj interes, ki ga podarja kot abstrakten svet ali kot nekaj, kar je njegovo čisto vedenje. Vedenje pač lahko vedno obogati s kakšno predstavo vedenja ali s kategorijami, ki se jih danes pridno uporablja. Cilj je duha, razkazati razkošnost svojega vedenja, v katerem pa manjka opredeljenosti. Na ta način sicer duh pridela številne abstrakcije vedenja, ki pa na žalost nimajo nobene notranje povezanosti, ker to ni posredovani predmetni svet, ki bi stopil v razmerje s seboj skozi gibanje substance in postajanje.

Duh, ki gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne izpolni, udejanja le svoje sebstvo in se odsvoji v jezik kot sila govorjenja, ki poklanja abstraktno izkustvo. Jezik namreč izreka vedenje in čisti jaz, ki išče drugo samega sebe. Vendar pa to vedenje ne doseže svoje izpolnitve, če duh ni dejaven v interesu predmetne substance in čistega dojema. Zakaj vedenje, ki ni postavljeno kot predmet, je abstraktno vedenje. To je dejavna zavest, ki čutno sebstvo pretvori v abstraktne dojeme ali v neki svet, ki zgolj eksistira. Na ta način si zavest pridela neki svet, ki ga lahko idealizira kot nekaj, kar je za nekaj drugega. In to običajno izpelje dejaven jaz, ki ni omejen na noben predmet in se zaradi tega lahko nadaljuje v druge svetove, ki sproti izginjajo, ker niso vezani na nobeno postajanje substance.

Zgornjim sem poizkusil opozoriti, da lahko duh samega sebe na veliko goljufa, če ne misli predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja ali iz logične sovisnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe