Duh danes operira s števili in nerazumljivim svetom

Piše: Jože Požar : oktober 13, 2019 – 6:00 dop -

Tisti plehki subjektivizem ima pred seboj vedno neke izračune, samovoljna stališča ali dokaze v številkah, s katerimi pove samo to, da ga stvar kot pojem sploh ne zanima in da se mu ne zdi vredno ukvarjati s pojmom, ker je baje možno pojem predstaviti tudi s številkami. Se pravi, svet stvari lahko oblikuješ s številkami, če znaš računati. In res, danes se svet stvari poenostavlja tako, da se ga kaže skozi izračune in predračune, ki se jih podpre s kakim čutnim vedenjem. Tako da to razumevanje sveta stvari čez števila dobiva na veljavi, s tem pa duh nevede izpoveduje, da še ni usposobljen za to, da bi izhajal iz postavljenega pojma ali njegove osnove in bil dejaven skozi gibanje predmetne substance in dojemanje njene dejanskosti. Zato duh uporablja števila ali abstrakcije, ki da lahko pridelajo celo kako resničnost. Pa čeprav je jasno, da števila reducirajo svet stvari na najrevnejšo abstrakcijo, ki ne more zastopati onega gibanja sveta stvari in njenega postajanja, se svet ocenjuje ali presoja čez števila. To pove, da duh, ki je dejaven čez števila, pravzaprav očitno odseva, da ga umni svet in postajanje pojma ne privlači ter da pretirava, ko svet prikazuje s števili.

 

Najbrž gre danes samo še za to, da si duh odsvoji svojo osebnost in izrazi tisto koristno, ki je abstraktna stvar ali svet kot enostavno sebstvo. Pa ni nenavadno, če se svet stvari obvladuje s števili ali denarnimi sredstvi in če duh to napačno vrednotenje sveta celo hvaliči. Filozof G. W. F. Hegel v Znanost logike 1 ali drugem delu Sistema vede zapiše: »Če ves pomen večnosti pripišemo temu kopičenju in zlaganju števil in svetov, spregledamo, da je to grozljivo brezuspešno preseganje nekaj votlega in da se resnica poprisoti pred njim kot prazni neskončni progres.«

 

Danes ni težko spoznati, da v imenu sveta stvari marsikje nastopajo števila, tj. abstrakcije ali oni izračuni, iz katerih se izpeljuje celo predmetnost stvari. Ob tem pa je vsakomur jasno, da s številkami in izračuni ni mogoče izpeljati in pokazati nobene resničnosti stvari, pa je tako razumljivo, da števila uporablja le duh, ki verjame, da svet stvari ni nič drugega kot čutno vedenje. In ravno o tem danes na veliko govori politični človek, ki svoj svet snuje nemalokrat čez števila in abstraktne predpostavke, s katerimi poveličuje plehki subjektivizem.

Ni kaj, zaradi subjektivnega ravnanja lahko svet stvari zastopajo števila in tako sama stvar ni dojeta kot pojem ali tako, kot je skozi posredovanje predmetne substance in njeno postajanje. Namreč ono razumevanje sveta čez števila nazorno kaže zlasti gospodovalni duh, ki se ni usposobil za to, da bi bil dejaven tako, kot to zahteva gibanje substance. Zaradi tega aktualizira svet stvari čez števila ali izračune, pri tem pa ne uvidi, da s števili prideluje plehek svet, ki nima nobene vrednosti, ker je to svet neizpolnjene abstrakcije. In ne le to, ta duh je dejaven s smotrom, da utrdi zgolj oni plehki subjektivizem, ki prideluje svet brez mišljenja. Pa je jasno da nakazuje le svojo navidezno moč ali to, da se oprijema golih števil, ker ga ne privlači nobeno gibanje in odnos substance, ampak samo čista korist.

Danes se govori o goljufijah, ki jih pridela kapital, se pa ničesar ne pove o abstraktnem razumu, ki operira in oblikuje svet čez števila. Kaj to izpoveduje? To, da svet stvari in njen pojem ne privlači duha in da si krajša poti čez števila. Hočem reči, duh je začel verjeti, da se s številkami da izdelati primerno resničnost sveta stvari. Zato poveličuje števila ali tisto čisto abstrakcijo jaza, ki ni nič drugega kot samoprevara ali prazna prikazen.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh danes operira s števili in nerazumljivim svetom

Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Piše: Jože Požar : oktober 6, 2019 – 6:09 dop -

Tisti, ki obvladajo filozofijo, ne pa predmeta filozofije, premalo naredijo za to, da bi se predmet filozofije začelo dojemati iz nastajajočega vedenja. Namesto da aktualizirajo predmet filozofije iz njegove osnove in gibanja substance, filozofijo bremenijo z novimi oblikami vedenja. Zaradi tega se ne rabijo spraševati, kaj je predmet filozofije, češ, saj je filozofija določena skozi discipline ali filozofske panoge. Rečeno drugače, filozofija je določena in zato nima nobenega smisla na novo določati predmet filozofije. Baje se z onim razumevanjem filozofije, s katerim se filozofijo edinole povzdigne, ravno tako nekam pride. In tako filozofija ostaja nerazumljena, ne glede na prizadevanja duha. Skratka, duh kot da želi reči, da še ni prišel čas za to, da se začne govoriti o predmetu filozofije. Zakaj bi se torej mučili z vzpostavljanjem čistega pojma predmeta filozofije, če pa ni volje za to.

Kaj je predmet filozofije? Boste rekli, vse tisto, kar obravnavajo one discipline in še mnoge druge vsebine, s katerimi se filozofija bogati. Ampak na ta način predmet filozofije ni določen na sebi in tudi razvit ni kot čisti pojem. Kar pomeni, da predmet filozofije zastopajo različne vsebine, ki se jih zunanje povezuje. Namreč, če bi bil predmet določen, potem bi bila vzpostavljena njegova osnova ali čisti pojem predmeta, in to kot bivanje predmetne substance v njenem protipostajanju ali čistem dojemu. Pa je vprašanje, zakaj se ta določitev predmeta še ni zgodila in zakaj predmet filozofije ni izpeljan kot čisti pojem.

 

Danes predstavljajo svet filozofije izražene duhovne moči, forma neposrednega znanja, torej abstraktne vsebine, ki jih duh nekako razodene kot občo sebevednost. Filozofa ne zanima realni predmetni svet in njegovo posredovanje ter postajanje predmetne substance in njen odnos do sebe, ampak samo abstraktna filozofija. Duh verjame v ono prazno abstraktno vedenje, pa ga filozofija kot določen predmet in pojem ne privlači. Bolj kot predmet ga zanimajo različne količine abstraktnega vedenja, skozi katere »jaz drugo kot jaz« doseže resnico zagotovosti samega sebe.

 

Po mojem mnenju bi se duh moral vprašati, zakaj sploh vztraja pri onem razumevanju filozofije in zakaj ga filozofija kot določeni predmet ne privlači. To namreč, da se ukvarja z  različnimi vsebinami, ki da lahko izrazijo predmet filozofije, to je neko početje trmastega duha, ki ga resnični predmet filozofije ne zanima, ampak samo tisto, kar si on predstavlja pod pojmom filozofija in je nekaj nespremenljivega. Ravno ta trmoglavost kaže, da si duh bistva filozofije ne predstavlja kot nekaj, kar izvira iz postavljenega čistega pojma, ampak kot nekaj, kar najdeš v filozofskih delih in so privlačne vsebine. In tako pridemo do ugotovitve, da filozofija danes ni nič drugega kot prazne abstraktne oblike vedenja, ki jih strokovnjaki za filozofijo priporočajo kot nekaj, v kar se naj verjame. To je eden od razlogov, zakaj se danes filozofije ne dojema tako kot vse druge predmete. Toliko le, da opomnim, da je mogoče predmet filozofije izpeljati in ga vzpostaviti kot čisti pojem ali kot njegovo osnovo.

Za konec pa še ta vprašanja: Zakaj se zunanje dojemanje filozofije ne opusti in zakaj se ničesar ne naredi za to, da bi bila filozofija bolj razumljiva? Zgleda da je danes pomembna samo količina vedenja in tisto, ti veš, jaz pa ne vem, ne pa dojemanje predmeta filozofije. Zakaj torej duh noče spremembe in zakaj vztraja v oni lagodnosti? Mar ni čudno, da se filozofija ne premakne iz mesta in da se filozofije ne dojema kot vse druge predmete?


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Ko svet ni določen na sebi

Piše: Jože Požar : september 29, 2019 – 6:11 dop -

Tu je zdaj čas, ko bi naj izobražen duh začel dojemati, da z opisovanjem in golim vedenjem ni mogoče delovati v interesu stvari. Hočem reči, duh bi naj bil dejaven s smotrom in v interesu stvari ter v načinu postajanja, v katerem je svet na sebi določen. Zakaj tisto, kar danes duh izpelje in je svet kot tak, ni izpeljan čisti pojem stvari, ampak zgolj nedoločen svet, ki izpoveduje, da si duh krajša pot in da ni dejaven s principom. Zato je tisto, kar ponuja kot svet, le njegova stvar, torej nekaj, kar je svet sebi odtujenega duha. Ta svet nam odkrije, da duh ni dejaven v načinu, ampak tako, kakor to odseva navajeno obnašanje vedenja. Pa je idealiteta njegove stvari, ki mu nastane s pomočjo kombinatorike vedenja, nekakšna od individualnosti prežeta realnost, ki pa ni resnična stvar. Kajti da bi duh kaj resničnega ustvaril, mora biti svet na sebi določen in ustvarjen, se pravi drugo-biten in razločen, zakaj le tako je duh dejaven na način logične sovisnosti in postajanja.

Poglejte si kak produkt izobraženega duha in videli boste, da v njem manjka drugo-bit stvari; tisto, kar podarja, to je le njegova stvar, ki obstaja kot nekaj, kar je zunanje združeval in je zato zgolj svet po možnosti ali abstraktnih predstavah. To pa ni noben določen svet, nič določno postavljenega kot nekaj enega, ampak zgolj svet kot njegova stvar. Torej svet, ki se nadaljuje v druge svetove in zunanje združi v abstraktno podobo. Pa je tisto, kar se prikazuje kot njegova stvar, le zbir kategorij, ki eksistirajo ena poleg druge in se med seboj zunanje poljubno vežejo. Lahko bi rekli, izobražen duh, ki je dejaven zunanje, torej zunaj logične sovisnosti, podarja le svet kot njegovo stvar, ki ni absolutna stvar. Pri tem pa je mogoče zaznati tudi to, da svet, ki mu nastane kot abstraktno in enostavno samoprisebstvo, ni absolutna subjektivnost v kateri substanca doseže svoje postajanje.

 

Če bo duh poklanjal samo svet kot njegovo stvar, potem bo to zgodba o izobraženem duhu, ki sicer nekako izpolni svojo zavest, ne doseže pa izpolnitve duhovnega bistva. Tisto namreč, kar danes podarja kot svet, ni nobena sebienakost, niti ni nič takega, kar bi bila izpolnjena vsebinska stvar ali bivanje substance v njenem postajanju. Pa je jasno, da mora duh narediti korak nazaj v sebe, če želi, da bo dejaven bolj natančno in v interesu stvari. Zakaj to, kar je svet kot njegova stvar, to je enostavno sebstvo, s katerim izpelje nedejansko brezsilno sebstvo ali prikazen vedenja.

 

Zgodba o izobraženem duhu in nastajanju sveta je zgodba o njegovi stvari, ki jo udejanji kot abstraktno občost, ki ne doseže svoje izpolnitve. Na ta način izobražen duh pravzaprav utrjuje zgodbo o moči njegovega abstraktnega vedenja, v kateri nastopa kot tisti, ki ne spoštuje logične sovisnosti in postajanje čistega pojma v elementu vedenja. Sicer pa zgodba govori tudi o tem, da duh še ni prišel do spoznanja, da njegova odsvojitev spada v zgodbo o nastajanju sveta. Zakaj o tem največ izrazi prav njegova stvar, ki mu nastane s kombinatoriko vedenja in iznajdljivostjo. Pa verjetno od tukaj toliko tistega poudarjanja in izpostavljanja raziskovanja, s katerim prideluje zgodbe o njegovi stvari.

No, je pa tu še ena zgodba, ki jo izpoveduje politik, ki pravi, da je zadovoljen s seboj in svetom, ki ga pridela kot svet brez lastnosti. Njegov svet namreč govori o tem, da ga svet kot določen na sebi sploh ne prevzame. Tako politik sporoča, da ni dejaven v interesu določnega sveta in obče ideje, ampak v interesu idealiziranja njegove stvari.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko svet ni določen na sebi

Filozofija kot nekaj, kar je le abstraktna stvar

Piše: Jože Požar : september 22, 2019 – 6:00 dop -

Priznajmo, filozof danes ne pridela nič takega, da bi ga lahko hvalili. Razen tega je dejaven zunanje, pomanjkljivo in predstavno. O tem govori tisto, kar odrine od sebe in je na sebi nekakšno tavanje v virtualnem svetu, s katerim poskuša pokazati, da zna biti preslikavanje abstraktne filozofije ravno tako koristno. Namreč, tisto početje in gnanje, ko interpretira in razlaga le svoje vedenje, se nikjer ne začenja in tudi ne konča. Zato v njegovem svetu najdemo mnoge različne svetove, ki jih olepša z domiselnostjo ali videzom tistega, kar mu skozi početje zavesti nastane kot nekakšna sinteza, ki je prikaz njegove stvari.

Poglejte kaj dejansko počenja filozof in videli boste, da izdeluje abstraktne predstave o filozofiji. To je prizadevanje filozofa, ki beseduje o abstraktnih podobah vedenja in tistem, kar mu nastane obenem. Hočem reči, ko razumete tisto, kar on sporoča in je abstrakcija vedenja, potem sploh ni čudno, če mladi duh ne jemlje resno filozofije in če izjavi, filozofije se ne da razumeti. Zakaj tako, zato ker se o predmetu filozofije ne govori in ker se vsebine predmeta ne posreduje. Zato svet filozofije ni nič drugega kot enostavna gotovost vedenja: katere knjige je treba brati, katerega filozofa se da primerjati z drugimi filozofi, in celo to, zakaj se dva filozofa nista mogla sporazumeti. In tako je filozofija abstraktna stvar ali zbir različnega vedenja, ki nima nič skupnega s predmetom filozofije. Skratka, tu je čas, ko je treba začeti govoriti o predmetu filozofije, katerega vsebina mora biti določena.

 

Duh, ki razume filozofijo kot abstraktno stvar, se obnaša kot kak aristokrat, ki demokracijo razume kot njegovo stvar. Zaradi tega filozofija ni nič drugega kot pojavni svet, in zato nerazumljena, kajti njen predmet je brezvsebinsko vedenje. K temu veliko pripomore ono razumsko mišljenje in prepričanje, da je filozofija neživa teorija. Namreč verjame se, da je filozofija v svojem bistvu nekakšna neimenovana stvar, ki jo je treba vedno znova idealizirati, da bi bila na sebi čutno vedenje.

 

In zdaj pozor, zamislite si mladega in radovednega duha, ki prisluhne filozofu, ki ne obravnava predmeta filozofije, ampak izdeluje predstave o abstraktni stvari, ki ni noben predmet filozofije. To je prizadevanje, ko filozof govori o svojem neživem vedenju ali oblikah vedenja, s katerimi pridela zgolj predstave o filozofiji. Kako naj potem mladega duha filozofija privlači, če pa se mu namesto predmeta filozofije podarja abstraktne predstave o filozofiji. Zaradi tega seveda ni čudno, če mladega duha filozofija ne zanima. Zakaj tisti abstraktni svetovi niso noben predmet filozofije, ampak podobe vedenja, ki filozofu nastanejo kot nekakšen drugi svet ali kot nekaj, kar je njegov onstranski svet. Hočem reči, na ta način tudi filozofija ničesar ne pridobiva, ampak izgublja tla pod nogami, in to zaradi tega, ker se filozofijo predstavlja kot nepredmetni svet ali kot abstraktno stvar.

Ko je vloga, ki jo ima danes filozof, omejena na neko neživo vedenje in razlago onih kategorij, filozofija na sebi ni nič drugega kot razločevanje kategorij. Hočem reči, to ni noben predmetni svet, ampak svet, ki ni vezan na nobeno predmetno osnovo. Naj spomnim, duh ni zgolj abstraktno neživo vedenje ali abstrakcija svojega vedenja, ampak je odsvojitev in je postajanje vedenja. Vse, kar ni postajanje, je zabloda, kajti tista čista sebevednost ali subjektivna vednost ni resnična izpolnitev duha, ampak čista vednost kot jaz.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot nekaj, kar je le abstraktna stvar

Duh in predmet filozofije

Piše: Jože Požar : september 15, 2019 – 6:18 dop -

Na internetu se sprašujejo, kaj je filozofija. Odgovorov na to vprašanje ni veliko, med njimi pa ni najti pravega odgovora, saj se išče zgolj neke definicije, ki pa so napačne. Tako da internet zagotovo ne ponuja natančnih odgovorov o tem, kaj je filozofija.

Sicer pa je dobro, da se duh sprašuje in poskuša odkriti, kaj je predmet filozofije. Na to vprašanje najbrž ne bi znal odgovoriti niti kak popularen filozof. Namreč tudi on se ne ukvarja s predmetom filozofije, saj njega zanima bolj abstraktna in zunanja širina sveta, v katerem pa ni zaslediti nič takega, kar bi razodevalo vsebino predmeta filozofije. Tako človek dobi občutek, kot da vsebina predmeta filozofije še ni odkrita. Pa je ono poenostavljanje filozofije na subjektivno vednost nekakšno površno in zunanje interpretiranje filozofije.

 

Filozofija bo izpadla iz sveta, če ne bo nič narejenega za to, da bo predmet filozofije zaživel v govorici. Zakaj tisto prizadevanje, ko gre za interpretacijo vedenja, se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance. To doživljam vsakič, ko na radio prisluhnem filozofskemu eseju, v katerem ne gre za noben predmet, ampak za filozofsko dolgočasje in dejavnost brez smotra, s katero filozof ujet v pojavni svet povzdiguje svoje vedenje in poveličuje abstraktni jaz. Na ta način filozofija ni nič drugega kot »bit, ki je jaz, ali jaz, ki je bit«.

 

Kaj je predmet filozofije, to je pravo vprašanje. Jaz menim, da bi o predmetu filozofije lahko spregovoril tudi kak popularen filozof, saj njegov glas baje seže v deveto vas. Sicer pa je tu že čas, ko je treba predmet filozofije razumeti iz temelja, saj bo le tako filozofija pridobila na ugledu. Namreč tisto vedenje kot je na začetku, ne doprinese ničesar k spoznavanju predmeta filozofije, pa je jasno, da je treba začeti odkrivati filozofijo iz njenega temelja ali čistega pojma, tj. iz nastajajočega vedenja ali izkustva zavesti. In to zato, ker je filozofija edina veda, ki ima vzpostavljen in razvit pojem predmeta, ki je določen in izpeljan, pa je stvar duha, da začne razodevati predmet filozofije iz nastajajočega vedenja in pojavnih oblik duha. Duh je namreč tisti, katerega moč in postajanje izpeljuje prva vede filozofije.

Tisto, kar je bistveno vedeti, je to, da je predmet filozofije najprej znanost o pojavnih oblikah duha in nastajajočem vedenju, katerega bistvo je predmetni element, s katerim duh samega sebe vzpostavi kot predmet. Tisto, kar sledi kot drugi del vede, je Znanost logike, ki obravnava bit, bistvo in pojem. To je znanost o mišljenju, ki odkriva, kako bit prehaja v bistvo in naprej v pojem. Kar je pravzaprav spoznavanje predmeta filozofije kot prikaz celotne poti duha, na kateri duh najprej spozna, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot absolutno vedenje, nato pa gre za spoznavanje mišljenja in logiko biti, bistva in pojma predmeta, ki je v samem začetku zgolj reč. Se pravi, v prvi vedi filozofije gre za to, da duh odkrije način, kako sebe odpravi in postavi odnos s seboj. Zakaj tisto, kar duh najprej vzpostavi, je njegovo vedenje, in tega je treba vzpostaviti kot absolutni dojem, po katerem oblikuje svoj svet. Kajti če vedenja ne vzpostavi, potem običajno njegov abstraktni jaz zastopa predmet.

Predmet filozofije je vezan na nastajajoče vedenje in na element vedenja. To je začetek, v katerem duh postane sebi nekaj drugega, »zakaj on je gibanje, postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva«. Pa je stvar filozofa, da začne odkrivati predmet filozofije iz samega začetka, tj. iz osnove, brez katere ni mogoče dojeti predmeta filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in predmet filozofije

Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Piše: Jože Požar : september 8, 2019 – 6:24 dop -

Filozofija v svojem čistem pojmu odkriva moč duha in to v njegovem postajanju. To pa ni nič drugega kot odkrivanje načina, kako si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pa je odsvojitev duha način, v katerem sebstvo razvije drugo samega sebe ali svojo sebienakost, s katerim stopi v odnos s seboj. Tako ni čudno, če je vsebina prve vede filozofije prikazujoče se vedenje ali pojavni svet duha, v katerem duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja, tj. gibanje in logično sovisnost substance, kar je razvita notrina v svoje nasprotje.

Gibanje in postajanje duha je torej tiso, kar se raziskuje v prvi vedi filozofije. Njen predmet je nastajajoče vedenje ali pojavne oblike duha. One so osnova, ki odkrivajo duha v njegovi odsvojitvi, zaznavajoč svoje čisto sebstvo kot čas zunaj njega. To so pojavne oblike zavesti, samozavedanja, uma in duha, katerih vsebina predstavljanja je absolutni duh. In to je postajanje vedenja v svojem nastajanju. Rečeno drugače, na ta način duh sebe ve kot svoje vedenje skozi element vedenja, v katerem doseže svojo odsvojitev.

 

Sin Andrej nadaljuje z raziskovanjem notrine. Ustvaril je abstrakcijo, ki nagovarja z notranjo lepoto. Zakaj svet ni zgolj zunanji ali enostranski svet, ampak je gibanje notrine, ki prehaja v svojo drugo-bit in tako v svojo sebienakost. In to je nadčutni svet, ki se kot svet razločujejo od sebe.

 

Tisto torej, o čem filozof danes ne govori, a bi moral začeti govoriti, je duh v njegovih pojavnih oblikah. To je pomembno, saj se danes mlademu duhu ne predstavlja samega bistva odsvojitve in tako tudi ne nastajajočega vedenja. Odsvojitev namreč odkriva zlasti to, da v odsvojitvi duh postavlja sebe kot predmet. To so podobe, ki razodevajo gibanje duha, s tem pa tudi gibanje zavesti, samozavedanja in uma, ki skozi pojavljanje in postajanje razodevajo odsvojitev subjekta. Vse to seveda s smotrom, da duh spozna samega sebe v svoji odsvojitvi, tj. v nastajajočem vedenju, katerega danes filozof ne zaznava, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači, ali, nastajajoče vedenje za njega enostavno ne obstaja. In dokler bo tako, nastajajoče vedenje mlademu duhu ne bo predstavljeno, ali, dokler bo nastajajoče vedenje zgolj prazen pojem, mlademu duhu ne bo predstavljeno predmetno bistvo prve vede filozofije.

Če bo filozof še naprej spregledoval pojem nastajajočega vedenja, bo slej ko prej moral razglasiti sebe samega za filozofa, ki ga odsvojitev ne privlači. Potem bo prišlo na dan tudi to, da se ukvarja samo z abstraktnim vedenjem in da se na prvo vedo filozofije ne razume. Sicer pa danes filozof ustvarja videz, kot da je začel odkrivati novo vero v abstraktne oblike vedenja, s katero da premagaš vsako zapletenost vedenja, ker nisi vezan na noben določen pojem. Pri takem prizadevanju je filozof dejaven zunanje, kajti tisto, kar najde v sebi je njegovo vedenje, ki ga on odpravi v neko obliko čistega vedenja. Pa od tukaj toliko one izražene ljubezni do abstraktnega vedenja in oblik vedenja, ki poveličujejo njega kot subjekta. Kar je nekakšen napihnjen zanos, zaradi katerega filozof izgublja stik s predmetom filozofije in tako z nastajajočim vedenjem. Ta vznesenost kaže, da filozof poveličuje abstraktno vedenje, ki ga lahko neomejeno širi, ker svojega vedenja ne vzpostavi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Piše: Jože Požar : september 1, 2019 – 6:30 dop -

Da je dušeslovec nekakšen rešitelj duš in zato popularen in prisoten v šolah in ne vem kje še vse, to ni nenavadno, saj ima baje toliko vedenja, da lahko aktivira neznatno pomanjkljivost psihičnega. Zaradi tega ni čudno, da zmore duha omrežiti in ga naredi za svojega ujetnika. Zakaj tako se znebi dejavnega duha, ki baje lahko negativno vpliva na razpoloženje duše, če začne idealizirati dušo. Pa mreženje duha ni čudno, glede na to, da bi znal duh nagajati dušeslovcu, ki pojavljanje duha še ne jemlje dovolj resno, ker ga ne razume.

Dušeslovec razume človeško dušo kot bitje, ki da je sposobno prisluhniti njegovemu čistemu vedenju, s katerim je možno dušo pripravi do tega, da se iz notranjosti dvigne v eksistenco. Zato ni nenavadno, da danes veliko duš obiskuje dušeslovca, saj baje on ozdravi vsako bolečino duše, pa naj ta obstaja ali ne, pomembno je, da duša zaživi na sebi. Ob tem pa je treba posebej omeniti tudi to, da dušeslovec izpušča iz vida dejavnega duha in da ga ne zaznava kot tistega, ki zmore vzpostaviti svet duše, ki, če želi obstajati kot dejanski svet, ga je treba odpraviti in postaviti kot resnični svet. Hočem reči, dušeslovec ne ustvarja pogojev za to, da duša in zavest zaživita na sebi kot izražen duh, ampak se ukvarja s posredovanjem svojega čistega vedenja, s katerim kot da lahko dušo ozdraviš, če verjameš v čisto vedenje. In tako seveda ni čudno, da gre danes slava dušeslovcu in čistemu vedenju. In dokler se bo verjelo v to, da lahko čisto vedenje dušo ozdravi, bo dušeslovec duha preziral.

 

Zakaj je duh ujetnik? Zato da ne bi prišlo do pojavljanja duha in tako do idealitete jastva. Duh je namreč sila in dejavnik, ki se lahko upre onemu čistemu vedenju, ki bistva človeka ne spoštuje, namreč to, da je človek na sebi duh; pa naj gre za prvošolca, dijaka, študenta ali radovednega duha, ki se sprašuje, zakaj vedenje nima meje, kako preverjamo vedenje in zakaj ravno duh realizira pojem svobode.

 

In zdaj k stvari. Dušeslovec, ki človeka ne dojema kot duha, je zagotovo dejaven enostransko. Zato naj tukaj omenimo, da je človek že daleč nazaj spoznal, da je duh tisti, ki skozi gibanje odpravi svoje sebstvo, da bi stopil v odnos s seboj. Zakaj le na ta način je človek na sebi duh, se pravi neposreden in hkrati idealen. To je tista osnova, v kateri duh svoje vedenje vzpostavi, vse z namenom, da bi na sebi bival kot pojavljajoči se duh, ki si je samega sebe odsvojil. In ravno to gibanje duha je tisto, ki se ga danes spregleduje samo zaradi tega, ker je dušeslovec prepričan, da je njegovo čisto vedenje kot tako lahko zastopa predmet psihologije.

In tako smo prišli do dojetja, da je dušeslovec skregan z duhom. In res, od kar ima duha zamreženega kot ujetnika, ima polne roke dela. Preganja se s tistim, kar opazi in je skladno z vedenjem kot takim, ki da zmore izpeljati neposredno resničnost, ker on verjame v čisto vedenje in ono navajeno obnašanje vedenja, ki kot vemo, hvaliči samo subjekta.

Kar se tiče predmeta opazujoče psihologije, naj omenim, da njega zastopa abstraktno vedenje in abstrakcije vedenja, tako da pojem njenega predmeta ne obstaja. In zaradi tega opazujoča psihologija dojema človeka brez duha, za njo individualnost na sebi ni duh kot dejanski svet, ampak količina občutenja in tisti njeni zakoni. Individualnost jemati kot prikazen in ne kot dejanski svet duha, pomeni psihološko nujnost jemati kot prazno besedo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Pojavljanje duha v razdvajanju

Piše: Jože Požar : avgust 25, 2019 – 7:25 dop -

Oh, kako lepo se človek počuti, ko se začne ona nebeška igra, govorica gibanja entitet, v kateri je človek neločljivo povezan s seboj. To je pogovor, ko se sebi pojavi kot zdaj, ki ga vrže v gibanje, v katerem sebe uzre skozi lastne oči, ker je zavest že začela idealizirati sebstvo. In tako se zavest sebi pojavi kot čista gotovost, jaz pa nasproti njej kot zor samega sebe; čas se za trenutek ustavi in midva gledava eden drugega. Midva, ki se drživa za roke in izzivava svet, ker je to najino čisto hrepenenje, v katerem jaz prihajam k njej, ona pa k meni, in obema je kristalasto jasno, da sva neločljivo povezana. In nič si ne moreva, kajti čas hiti in je znotraj in prav tako zunaj, ah, kaj naj rečem, zdi se kot da v gibanju istoimenskega izpeljujeva naju oba. Ampak ravno to sva midva kot tista, ki igrava to nebeško igro, v kateri oba pripovedujeva, da je svet natančno to, kar sva midva v postajanju. Zavest gleda onstran, jaz pa občudujem tostranost in gledam čez, ker tako hoče najina volja. In potem za trenutek najin svet obstoji in midva sva več kot sva bila na začetku. Obema postane jasno, kaj je razdvajanje, kaj razdalja in gibanje istoimenskega. To je postajanje sveta, ko zaživi najino neločljivo življenje iz dveh

 

 

strani, ker tako mora biti in ker je to edini način, ko vsak iz svoje strani gledava en drugega in je obema jasno, da je to bivanje najinega skupnega življenja: svet kot izražena notrina v njenem postajanju, kar je pravzaprav razvejani svet v momente. S tem je povedano zlasti to, da je svet v svoji osnovi eno samo razdvajanje, eno gibanje notrine v njeni popolni podobi. In vse to sva midva v najini razdvojitvi, eno telo v gibanju, ker tako hoče on, ki je določil postajanje sveta v njegovi razdvojitvi, vse z namenom, da midva zaživiva na sebi iz notranjega gibanja ali po absolutni negativnosti. In ravno to je tista popolna lepota, v kateri midva vstaneva iz koreninskih nog, da bi najin svet zaživel iz nasprotja kot proti postavljeni svet, v katerem se lepota duha razkriva v momentih bivanja. To sva midva, ki občudujeva razdvojitev notranjega sveta, ki je na sebi uglašeno nebeško življenje, vse s ciljem, da se začne igra govorice eksistenc. Edino ona lahko pove, da je ni sile, ki bi zmogla to lepoto govorice ustaviti ali celo izničiti. Zakaj notrina izpolni sebe samo iz gibanja in proti postajanja, s katerim je udejanjeno zlasti to, da je prvi svet našel mejo zunaj sebe in v čistem svetu, ker je duh hrepenel po drugo-biti in dejanski izpolnitvi. In zato tudi gibanja sveta ni mogoče ustaviti, kajti v nebeškem svetu ne gre za korist in interes, ampak za postajanje sveta in duha. Oh, človek, dojemati samega sebe iz postajanja, to bivanje sveta zahteva svoj čas. Mogoče pa bo jutri svet zažarel drugače in boš tudi ti začel zaznavati svet iz gibanja in govorice in njene izpolnitve. To bo velik dogodek, kajti v tem svetu človek zaživi na sebi kot duh iz postajanja, ki je njegova odsvojitev kot pojavljanje duha, v katerem duh zre samega sebe kot zagotovost njega samega.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Pojavljanje duha v razdvajanju