Enostaven svet kot čista določenost razuma

Piše: Jože Požar : december 10, 2017 – 6:59 dop -

Kaj je število? Na to vprašanje odgovarja filozof Hegel nekako tako: število je tista povsem mirujoča, mrtva in ravnodušna določenost, na kateri je ugasnilo vse gibanje in odnos. Glede na to spoznanje je nenavadno, da danes človek svet poenostavlja na števila in preračunavanje, ki lahko izvrže le neko drugo ravnodušno določenost. Človek-duh očitno izžareva, da je koristno svet omejiti na število, ker je število enostavnost, ob katerem človek preneha misliti. Verjetno svet reduciran na število podarja duhu dosti več radosti, kot pa tisto posredovanje predmetne substance v njeno osnovo in naprej v pojem. Zaradi tega duh poenostavlja svet in se ne ukvarja s stvarjo in njenim pojmom, ki je odnos proti biti in bistvu.
 

S števili preslepiti in zaslepiti, to je gibanje, v katerem se zgublja predmetni svet. V tem svetu ne gre za noben pojem, kajti duh se ne ukvarja s stvarjo, ampak z velikostjo, ki ne pozna notranjega gibanja in meje, ampak samo odsev določenosti. Ta abstrakcija pa nima tega smisla, da se doseže drugo-bit, ampak le zunanjo določenost.
 
Druga varianta poenostavljenega sveta je izražena, ko človek uveljavlja samovoljo tako, da gre nazaj vase ali v gotovost samega sebe, ki je tisto negativno obče sebstvo kot vedenje samega sebe, v katerem eksistira on kot osebnost ali kot abstraktna zavest, ki je neko ravnanje po dolžnosti. To je gotovost zavesti, ko zavest počne tisti neki prav. S početjem ali ravnanjem zavesti nastane oblika lastnega vedenja, ki je negativnost nečesa določnega ali zavest kot nekaj občega. Kar je pravzaprav zrenje duha, ko sebe zre kot enostavno vedenje sebstva v drugem, ki je udejanjeno sebstvo, v katerem duh uživa le vedenje samega sebe. Na ta način je duh sebi vedoča dolžnost v nasprotju, v katerem ve sebe kot lastno zlo. Kajti zlo ni nič drugega kot predstavljen značaj sebe-vednosti v enostavni obči obliki ali gotovost v obliki čistega sebstva. Če to povem še tako, to je bivanje jaza, ki sebi ostaja enak v obliki gotovosti samega sebe. Duh v svojem izrekanju ni nič drugega kot gotovost samega sebe, ki je vedenje o samem sebi, čisti jaz torej v podobi samozavedanja. Se pravi, duh je na sebi oblika čistega jaza v svojem razločku. To je enostavna sebi enakost kot čista abstrakcija, torej neko bivanje, ki ni nobeno absolutno postajanje sebstva v občih momentih.

Glede na vse zgornje, je tista čista določenost razuma, ki je na primer število, na katerem je ugasnilo gibanje in odnos, smrt »abstrakcije božjega bitja, ki ni postavljeno kot sebstvo«. Ta smrt je občutje zavesti, da je Bog umrl. Zakaj ta duh ne razvije sebstva v čisti pojem, ampak obstane v neposrednem bivanju kot tisti, ki ni vzpostavil svojega sebstva in sebe kot predmet. Duh ima pred seboj najrevnejšo abstrakcijo, ki je število. Njegov predmet je on sam in sicer kot enostavno bitje, ki ni nič drugega kot čisti jaz ali razloček od sebe.

Duh, ki je ujet v pojavnost, je sebi odtujena zavest. Zakaj ko ne doseže razdvajanja sebstva in ko sebe ne vzpostavi kot predmet, tudi one dejanskosti pojma ne doseže. Njegova resnica je idealiteta njegovega vedenja, ki je neposredna gotovost, v kateri je zavest jaz kot čisti tale, predmet pa tisto neko tole čutnega vedenja. Kriterij resnice je njegova sebi enakost ali nasprotje, ki je neka ravnodušna določenost razuma, na kateri je ugasnilo gibanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostaven svet kot čista določenost razuma

Politika in duh ljudstva

Piše: Jože Požar : december 3, 2017 – 7:06 dop -

Mogoče je politika s svojo nespremenljivo držo in praznim govoričenjem dosegla vsaj to, da se je ljudstvo na drugi strani začelo bistriti in tako tudi vzpostavljati. In to s smotrom, da se izreče o stvareh, ki jih politika ne dojema tako kot duh ljudstva. Namreč, če tisto politično besedovanje ne pridela nič več kot abstrakcijo nedoločene biti in če ni izražena obča ideja, potem je to prazna dejavnost. Potem tudi ni čudno, če danes duh ljudstva izraža svoje nezadovoljstvo na ulicah mesta in če je vedno več svobodoljubnega izražanja.

To neskladje politike in duha ljudstva je mogoče primerjati s sodobno umetnostjo in tistim, kar sodobna umetnost v tem času izraža in prikazuje. Namreč sodobno umetniška dela so ustvarjena tako, da v njih zažari ali zaživi prav tista vsebina, ki gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To pa ni prazna ideja, ki bi nastala z govoričenjem, temveč je to ideja, ki izpoveduje prav tisto vsebino, ki izhaja iz razvojne stopnje duha. Hočem reči, sodobna umetnost izpoveduje natančno tisto, kar izhaja iz dosežene stopnje razvoja duha. To je nujnost in zakon, ki jo umetnice in umetniki vseskozi spoštujejo. Se pavi, umetniki izražajo skozi ideje prav tisto, kar zapoveduje razvojna stopnja duha ljudstva. In to nam izpoveduje, da bi naj tudi politika delovala usklajeno in tako, da upošteva razvojno stopnjo duha ljudstva; politika ne sme iti čez in počenjati nekaj, kar ni v harmoniji z duhom ljudstva. Kajti tisto, kar gre čez in ni skladno z duhom ljudstva, ni nič drugega kot izražena samovolja.
 

»Duh ne sme biti pojmljen zgolj kot začenjajoč; temveč je proizvajajoč samega sebe, svoj smoter, svoj rezultat, tako da ni to, kar izide, nič drugega kot to, kar se začenja. A prek posredovanja objektiviranja je to, da si daje dejanskost. Religija kot taka se mora bistveno udejanjiti; mora se izoblikovati neki svet, da bi se duh zavedal sebe, da je dejanski duh. . . . Politično življenje ima država zato, ker ima religijo . . . . Religija je dojem ljudstva o sebi.« (G. W. F. Hegel, Um v zgodovini).
 
Ko torej politika izraža samodrštvo ali ima individualnost za svoj princip, potem tudi državnega življenja ne udejanja skozi učinkovanje občega. Zaradi tega politika, ki uresničuje samovoljo ali tiste subjektivne interese liberalnega kapitalizma, ni v skladnosti z duhom ljudstva. Namreč s samovoljnimi odločitvami se spodkopava skladnost med politiko in duhom ljudstva. O tej razdvojenosti danes govori primer Katalonija, ki med drugim izpoveduje tudi to, da se izražene volje ljudstva ne spoštuje. Celo več, politika zavrača duh ljudstva na ta način, da se postavi nad njega. Mimogrede, ko se politika oprime določila svobode zgolj abstraktno, je dejavna samovoljno; in tako ni čudno, če sta si duh ljudstva in politika proti postavljana. Nekaj zlobnega pa je, če politika ne prisluhne ljudstvu.

Politika, pa naj gre za katerokoli, se ne more oklepati nekega abstraktnega dojema. Kajti ko obče ideje ne zajame in se oklepa le neke vnanjske čiste abstrakcije, predstavlja svoje sebstvo kot odtujeno sebstvo. To pa je sebi enakost ali omejitev biti na početje zavesti. Se pravi, sebstvo stopi v bivanje kot abstraktno sebstvo, ki eksistira za druge.

Politika, ki izvaja dolžnost samo z besedami, ponuja le neko predstavljeno občost, ki je čista sebe vednost. To je lepa duša, ki se ni odsvojila, pa zato ne doseže svoje enakosti. Zakaj ta duša se odsvoji le do biti, tj. do tega, kar drži v nasprotju kot predstavo zavesti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Politika in duh ljudstva

Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : november 26, 2017 – 7:23 dop -

Da je izobražen duh s svojim razumom naredil Boga za onstransko samozavedanje, ki je neko sebi enako vedenje obče, ki se ga lahko podaljšuje v druge oblike, gre hvaležnost prepričanju, da je svet resničen kot sprevrnjen svet ali kot nekaj sebi enakega. To je namreč zunanji svet, s katerim si duh odtuji svoje sebstvo, in tako se začne igra vednosti, ki ni vezana na nobeno razmerje. Pa od tukaj tisto preigravanje vednosti in abstrakcij, s katerim so izražene duhovne moči. Pri tem pa gre duhu za to, da si sebe odtuji kot negacijo njega samega in tako doseže onstransko bivanje. To je sebi enaka čistost, ki je izšla iz gibanja sebstva, s katerim pa ni doseženo postajanje sebstva, ampak dovršena odtujitev sebstva.

In zares, tisto, kar je danes povzdigovano, je nadčuten svet možnega, ki se ga s posebnim občutkom neguje in poveličuje kot nasprotje, ki da vsebuje resničnost tostranskega sveta, ki sebe vedno najde v onstranskem svetu. In to v zunanji povezanosti, ki izhaja iz predpostavke, da neposredna abstraktna odtujitev doživi svojo resničnost v obliki presežene čiste vednosti. Zaradi tega tostranska oblika odtujitve stopi sebi nasproti in tako doživi svojo čisto resničnost. Rečeno še tako, neposrednost preseže svoje bivanje tako, da zaživi kot neka druga oblika odtujitve. Zakaj tisti nasprotni svet je dejanski svet, ki je nastal iz gibanja in navdušenja, da bo izražena resničnost neposrednega sveta. Na ta način neposredni svet dobi svojo dejanskost v drugem svetu, s katerim je dosežena druga oblika prvega sveta.
 

Duh ima za predmet negativno njega ali lastno vednost, ki jo razdvoji ali razveže v dva svetova. To je izhodišče, ko se začenja igra dveh svetov, ki medsebojno zunanje sodelujeta in se dopolnjujeta. Svetova prehajata eden v drugega in tako prežeta eden od drugega sta sebstvo razvezano na dva ekstrema, ki je predstavljen subjekt, s katerim je duh poenostavljen do mirujoče biti.
 
Kaj je potem samo bistvo tega gibanja? To, da svojo vednost razgrne v čisto prikazen, ki biva kot neki odtujeni svet ali kot predrugačena vednost. To je potem druga oblika neposredne odtujitve, ki jo je mogoče nadgrajevati s kako pridanim vedenjem. Naj povem še to drugače: ko razum skoči iz sebe, začne izvajati dejavnost na nasprotni strani, kjer uprizarja operacije kakor kak um. S tem je početje razuma razširjeno na področje onostranstva ali v nasprotje, kjer v nekem sozvočju z umom izdeluje nekakšno resnično podobo sebstva. To sebstvo pa ni nič drugega kot abstraktni svet, v katerem se duh sebi pojavlja kot dovršeni svet. Se pravi, dovršeni svet je čisti svet jaza, ki ni nič drugega kot izumetničena vednost.

Kot je mogoče iz gornjega razbrati, izobražen duh proizvaja dvojni svet. Na eni strani udejanja tostranski jaz sam, na drugi strani pa onstransko čisto sebi enakost jaza, ki je zunanje prilagojena tostranskemu svetu. Na ta način pridela in doživi svojo razklanost ali dva različna svetova; eden biva kot svet sebstva, drugi pa kot čisti svet sebstva, ki se ali pa ne nadaljuje v kako tretjo odtujitev. In to je tista neskladnost duha, ki izpričuje sebi odtujenega duha. Pri tem pa naj omenim, da še ni nastopil čas spoznanja, kako se naj duh spopade s svojo razklanostjo, s katero izpoveduje, da ni dejaven dosledno in sploh ne v interesu stvari, ampak v interesu vednosti in prepričanosti, da predmetni svet ni nič drugega kot odtujeno sebstvo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Piše: Jože Požar : november 19, 2017 – 7:44 dop -

Kadar filozof modruje tako, da predmeta na začetku ne določi kot čisti pojem, ampak uveljavi predstave o predmetu ali njegovo vedenje, potem je dejaven prosto ali tako, da ne izhaja iz postavljene osnove. Takšno prizadevanje nima za cilj odkrivati pojma predmeta skozi gibanje substance, ampak samo predstaviti vedenje o predmetu. Ko pa filozofu ne gre za noben odnos biti in bistva in postajanje substance, potem mu pač gre za predstavitev vedenja, ki ga lahko podaljšuje v refleksijo ali nadgrajuje po mili volji v neomejenost. Na ta način je filozof dejaven zunanje, njegov svet je enostavno čisto sebstvo, s katerim predstavi samo čisto zavest, ki je izpolnjena abstraktna misel zunanjosti ali abstrakcija.
 

Svet je enostavno sebstvo, torej vedenje, vendar tudi gibanje in postajanje ter nase se nanašajoča enakost. To stremi reči, da se svet v drugo-biti od sebe razlikuje, da ima duh za smoter svoje čisto sebstvo in da sebe postavi kot predmet. In ravno o tem razglablja filozof Hegel v sistemu vede, kjer med drugim razodeva, da filozofija ni zgolj abstraktno modrovanje, temveč da spoznava pojem tistega, kar je na začetku predstava. Zaradi tega je dobro poznati metodo, ki je čisti pojem in odnos proti sebi. Kajti kar ni metoda, je samovolja, negotovost, je neko navajeno obnašanje vedenja.
 
Duh, ki se je izobrazil do naziva filozofa, je sicer pridobil izobrazbo, vendar pa to ne pomeni, da je z izobrazbo dosegel vrh filozofije. Izobrazba je vedenje obče, s katerim je mogoče napraviti abstraktne predstave o kakem filozofskem delu, ni pa še to tista moč duha, ki bi bila sposobna izraziti pojem filozofije. Za to, da bi lahko duh razvil pojem, mora predelati in razumeti sistem vede. Zakaj tisto, kar pridela z izobrazbo, so abstraktne predstave, ki jih lahko posreduje v nekaj drugega. To pa je ravno tista dejavnost, ki jo je mogoče zaznati na YouTube, kjer filozofi nastopajo kot razlagalci svojega vedenja. Namreč tam ne gre za nobeno resno filozofiranje ali kako pojmovno razmišljanje, ampak bolj za to, da se predstavi razmišljanje in podari mnenje o določnem svetu. Drugače rečeno, tam gre bolj za predstavitev duhovnih moči, kot pa za kak konkretno razviti pojem. Skratka, tam se ne deluje s principom ali na način metode ali tako, da bi bila izpolnjena bit, ampak se zgolj predstavlja neke zunanje odnose. Se pravi, ne razmišlja se v načinu. In to je pomembno vedeti, kajti če duh tega ne ve, potem je pač dejaven zunanje ali tako kot to kaže na YouTube, kjer se vznemirja s predstavami o filozofiji. Filozof pravzaprav izpoveduje, da ga filozofija kot absolutno vedenje ne zanima. In to potrjuje vedno takrat, ko sebstva ne vzpostavi kot predmet. Kar je pokazatelj, ki sporoča, da ga filozofija kot absolutno vedenje ali kot sistem vede ne mika. Ta duh izraža, da se dobro počuti v vlogi filozofa, ki dela predstave o filozofskih vsebinah.

Kaj torej narediti, da filozofija ne bo zgolj kaos duhovnih moči, temveč filozofija, ki na način metode spoznava gibanje pojma. Potrebno je delati na sistemu vede, če duh želi razumeti filozofijo kot razviti pojem ideje. Zakaj v sistemu vede (Hegel) je zaobjeta vsa filozofija, tj. absolutno vedenje o ideji, ki se začenja v Fenomenologiji duha (prvi del sistema) in nadaljuje v Znanosti logike (drugi del sistema vede).

Naj omenim še to, če bo filozofija obstajala samo v predstavah, bo njeno mesto zavzel oni talent za pridelovanje čistega vedenja, ki se ga danes na veliko hvaliči, pa čeprav izžareva samo kaos duhovnih moči ali sebstvo razblinjeno v abstrakcije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Pomp vednosti

Piše: Jože Požar : november 12, 2017 – 7:37 dop -

To, kar duh danes predstavlja in je abstraktno vedenje, največkrat ni nič objektivnega, ampak je le fiksno sebstvo kot abstraktna vednost, ki jo je mogoče širiti v kak uvid ali preroško govorjenje. Tako da tisto, kar duh podarja kot neko njegovo vednost, ni nobena predmetna dejanskost, ampak samo predstavljeno fiksno sebstvo, katerega gibanje gre v kako določenost. Kar mu nastane, je čista vednost, s katero uveljavi predstavljen subjekt. Zakaj tista dejanskost je zgolj nekaj neposrednega in velja kot gotovost njega samega.

Če bo vednost kot taka še naprej dobivala priznanja in bo razumljena kot kak izpeljani ali ustvarjeni svet, bo vednost kot taka priznana kot sila duha, ki je sposobna spreminjati svet. A vednost kot taka ni nič drugega kot izražen abstraktni svet, ki se ga danes hvaliči povsod tam, kjer nastopa izobražen duh in je neko gibanje raznolikega sveta. Namreč vednost kot taka je danes čaščena kot kaka posredovana vednost, ki je dosegla bistvo. A bistva se ne doseže, ker se ne izvaja notranjega gibanja in se zaničuje določenost; namesto tega se uveljavlja samovoljo, ki obstane v vednosti kot taki. Tako abstraktna vednost dobiva na veljavi, o čemer govorijo oni pojavni svetovi, ki so zgolj produkt kot naključno bivanje. In zaradi tega je abstraktna vednost na veliko hvaljeno, in to ne glede na to, da je jasno, da čista vednost kot taka ni nič drugega kot začaran krog številnih vzajemnosti. Pri tem ima največ zaslug izobražen duh, ki verjame v to, da je čista vednost kot taka nekakšen primeren svet resničnosti, pa čeprav se v tem svetu bit ne ponotranji in bistva se ne doseže.
 

Danes se za kriterij resničnosti ne postavi predmetne substance v njenem notranjem razločku, ampak fakt zavesti subjektivne vednosti ali to, da jaz v svoji zavesti najdem izgotovljeno vsebino. To se pravi, predmetna substanca ni izražena kot enostavna neskončnost, ki je njena sebi enakost, ampak samo toliko kot neposredno vedenje. Namesto da tisto istoimensko preide v razdvajanje in tako v razločeno notrino, nastane le neposredna odtujitev, ki ni nič drugega kot subjekt ali predmetno sebstvo.
 
Moč duha je danes prenesena na vednost kot tako, zato se ne smemo čuditi, če neposredna vednost pridela toliko pompa ali blišča, da se je začelo verjeti, da je ta blišč vednosti resnična moč duh. A v bistvu blišč vednosti pripoveduje, da duh ni dejaven s principom in da predmetno substanco razume kot nepremično vedenje. Se pravi, za duha je bistveno to, da vednost kot tako spravi do zora in da substanca eksistira v neki abstraktni obliki. Na ta način se na površju pojavi tudi individualno samodrštvo, ki mu pripada posebno mesto v abstraktnem svetu vedenja. In to zaradi tega, ker tisto, kar si duh predstavlja kot svojo moč, ni nič objektivnega, nič takega, kar bi bila kaka postavljena osnova pojma ali dejansko vedenje, v katerem bi predmetni svet postajal v drugo-biti. Tisto namreč, kar duh imenuje objektivnost, to je le njegova neposredna gotovost, ki je abstrakcija.

Da je pomp vednosti tako bučen, gre hvaležnost navajenemu obnašanju vedenja, ki ničesar ne ustvarja, a se dela, kot da kaj ustvarja. Kajti o tistem, kar skupaj spravlja in je neka abstraktna predstava vedenja, je omejevanje biti na početje zavesti. O tem govorijo dejstva, namreč to, da čista vednost kot taka še ni moč izvršiti samega sebe, niti kaj takega, kar bi bilo razdvajanje predmetne substance, ampak je slepo poveličevana vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pomp vednosti

O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Piše: Jože Požar : november 5, 2017 – 7:05 dop -

Vprašanje je, zakaj duh v enostranskem naprezanju obstane v abstraktni neposrednosti. Odgovor bi bil, ker ga realnost in njej pripadajoča dejanskost ne interesira. Duh substanco odpravi kot obliko abstraktnega vedenja in je s tem zadovoljen. Zato se sprašujem: ali je v šolah kdaj govora o realnosti in njeni dejanskosti, ali je pojem realnosti mlademu duhu razumljiv, in nenazadnje, ali še duh ni spoznal, da je treba mlademu duhu razložiti, kaj je popolna realnost? Glede na to, da se o realnosti kot taki ne beseduje, lahko zaključim, da realnost človek ne dojema v njeni popolni obliki. To se da spoznati pri obravnavanju kake stvari, ko se realnost izgublja v abstraktne predstave. Tak slučaj je na primer pojem zdravstveni sistem, katerega realnost se širi do brez določilnosti, pa tako realnost nima nobenega pomena. Da to bolje razjasnimo, poglejmo kako realnost razodeva filozof Hegel. On zapiše: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« In zares, duh danes o realnosti in njej pripadajoči dejanskosti ne beseduje, in to zaradi tega, ker je prepričan, da realnost ni treba jemati v celovitem obstoju. Pa tako ni čudno, če realnost zastopa abstraktno vedenje kot tako in za povrh še kakšna občudovanja vredna enostranska predstava čistega vedenja.
 

Če bo izobraženec še naprej častil samo abstraktno vedenje kot tako, potem je jasno, da ga absolutno vedenje ne zanima. Kar napoveduje, da se naj preneha vznemirjati z vedenjem kot takim in formalnim mišljenjem, ki rezonira sem in tja. Kajti v razvoju duha gre za to, da bo enkrat dejaven v načinu, v katerem bo substanca dosegla svojo popolnost. Edino to zagotavlja, da bo v ekspoziciji čistega pojma zaživela notrina kot gibanje, v katerem duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj.
 
Vprašajmo se, zakaj izobraženec spregleduje realnost in njeno dejanskost? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, ker realnost zastopa kar njegovo vedenje. Namreč on očitno kaže, da realnosti kot taki ne pripada nobena kvaliteta, tj. obstoj. In tako ni čudno, če njegovo vedenje operira kot nekakšna neomejena sila, ki lahko nastopa v imenu realnosti in prav tako njene dejanskosti. Takšno razumevanje realnosti najbrž izhaja iz tega, ker on dojema vedenje kot nekaj, kar hodi pred svetom, tj. pred vsako realnostjo. Zaradi tega on realnosti ne jemlje enako resno kot svoje vedenje. Iz tega lahko zaključimo, da duh ne verjame v obstoj in začetno gibanje realnosti, s katerim je oblikovana njej pripadajoča dejanskost. In vse to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja zgolj abstraktno vedenje, ob tem pa se dela, kot da svet stvari ni nič drugega kot igra abstraktnega vedenja.

Vprašajmo se, ali na primer pojmu zdravstveni sistem pripada realnost in njena dejanskost. Zgleda da ne, kajti ko je govora o sistemu, je vedno govora o vedenju kot takem. Duh vseskozi izpoveduje, da zdravstveni sistem nima realnosti, če pa se realnost slučajno pojavi, potem takoj pristopi njegovo vedenje kot tako. Skratka, tam kjer bi naj bilo govora o realnosti in njeni dejanskosti, tam nastopa vedenje kot tako. Takšno dojemanje zdravstvenega sistema izpoveduje, da sistema ne bo mogoče vzpostaviti, ker sistem obvladuje vedenje kot tako.

Naj zaključim, dokler se bo duh izogibal realnosti in njej pripadajoči dejanskosti, bo njegov svet oblika praznega vedenja ali on kot predstavljen subjekt.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Piše: Jože Požar : oktober 29, 2017 – 6:43 dop -

Ko je duh dejaven tako, da je tisto dejansko enostavna neposrednost ali gotovost samega sebe, je to samega sebe vedoči duh, ki je zavest kot čista vednost jaza. Ta določitev stremi povedati, da jaz ni čista vednost, ki bi premagala nasprotje zavesti, ampak je to jaz ujet v neposredno pojavnost. V čem je stvar? V tem, da duh resničnega ne izrazi kot substanco, ki bi prešla v svojo drugo-bit ali svoje razdvajanje, ampak izrazi enostavni abstraktni svet ali nekaj, kar je njegovo neposredno enostavno vedenje. Ta abstraktna neposrednost pa ni nič drugega kot neduhovna zavest ali negibna abstraktna oblika določno izrečenih misli. Rečeno še drugače, to je podoba zavesti ali razsuto čisto sebstvo, ki ni doseglo postajanja ali drugo-biti in je zgolj čisto sebstvo kot tako ali čista sebe vednost v neposrednem nastopanju.

Poglejmo, kako si duh samega sebe zagotovi kot samozavedanje. Najprej, duh ima za smoter svoje čisto sebstvo, in to kot neko izmenjavanje vedenja s seboj. V tem gibanju doseže le enostavno vedenje sebstva v drugem, s katerim si samega sebe zagotovi. To gibanje  pravzaprav ni nič drugega kot izpolnitev dolžnosti, ki je nekaj občega. Takšno ravnanje je ravnanje po dolžnosti, v katerem duh sebe izpolni zunaj sebe. Poglejmo kaj o tej zunanji izpolnitvi zapiše Hegel: »duh ve svojo notrino kot slavohlepje, kot zavest moralnosti, kot sebstvo osebe.« Se pravi, duh ne doseže nasprotja sebstva, ampak zgolj pojavno obliko čistega sebstva, ki ni nič drugega kot čisto vedenje samega sebe.
 

V nasprotju ima duh izpolnitev zunaj sebe; njegov smoter je, biti abstrakcija realnosti, ki je slabi idealizem kot zagotovitev samega sebe. To je razvita bit ali pozitivna vsebina, ki je mirujoči subjekt kot izginjajoče delo. Je pa to tudi bit za drugo ali čista sebe vednost kot abstraktna misel zunanjosti.
 
Če torej tisto čisto vedenje, ki ga duh odrine od sebe, ni proti postajanje notrine, ki je stopila sebi nasproti, potem je to pač zgolj neko čisto zagotavljanje duha v obliki neposredne abstrakcije. Ali, to je njegovo nasprotje, s katerim si zagotovi samega sebe in predmet. Se pravi, predmet je tisto njegovo abstraktno vedenje kot gotovost njega samega, ki je čisto sebstvo. Ta gotovost je dosežena kot prepričanje zavesti, ki je bistveno gibanje sebstva. Duh si je neposredno vpričen v svoji substanci, ki je njegovo vedenje ali zrta čista zagotovitev njega samega. Ona je torej neposrednost, ki je njegova lastna dejanskost; kar pa je bit sama, ki je nastala po absolutni negaciji sebstva. Pri tem je bistveno vedeti to, da je neposredna dejanskost njegovo vedenje kot tako ali neposredni svet, ki ga je duh odrinil tja ven ali v nasprotje, kot njegovo svobodo, ki jo on ve kot vedenje in njegov smoter ter kot edino vsebino. Rečeno še tako, duh ima svojo substanco in izpolnitev zunaj sebe, tj. skozi odtujitev sebstva, ki je njegova lastnina; tako je njegova resnica vedenje samo. Pri tem pa sodeluje tudi samozavedanje, ki je postalo izvedenec nad nasprotjem zavesti.

Naj zgornjo interpretiranje podkrepim še z naslednjim: predmet duha ni nič drugega kot njegova zagotovitev, ki je substanca kot njegovo vedenje. Zakaj substanca je čista gotovost njega samega, ki je čisto od sebstva prežeta dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe