Epitomeart

Filozof in brezduhovno sebstvo

         Če bi rekel, naš filozof deluje samo za stvar, bi to bil napihnjen zanos. Kajti kadar poskušam spoznati stvar v njegovih vsebinah, odkrijem vse kaj drugega kot stvar. Stvar nadomešča njegovo brezduhovno sebstvo ali abstraktne predstave, ki so največkrat obešene na kategorije. Na kratko, namesto stvari filozof kaže oblike znanja in željo, da najde svoj um. Želim reči, filozof ne počenja nič takega, kar bi izhajalo in bi bilo določno razvito iz postavljenega čistega pojma ali njegovih splošnih momentov.

         Poleg manjkajoče stvari pa je mogoče zaznati tudi to, da filozofa spremlja ob njegovih nastopih učenjaški naslov. Hvali se njegovo izobrazbo, ki kot da lahko opraviči tisto manjkajočo stvar. Hvali se torej nekaj, kar zunanje spremlja filozofa in ni v nobeni povezanosti z njegovim predmetom. Predmet ima svoje lastno življenje in ni odvisen od filozofove izobrazbe.
 

Filozof Hegel je nekje zapisal: »Kadar želimo videti hrast v silnosti njegovega debla, širjavi njegovih vej in množici njegovega listja, nismo zadovoljni, če nam na tem mestu pokažejo želod.«
 
         Če torej filozof ne razvija stvari, potem pač počenja nekaj drugega; komentira, opisuje, posreduje znanje, primerja in še kaj drugega bi se našlo. Se pravi, vsebino, ki jo odriva od sebe, ne razvija iz nobene proti postavljene osnove ali čiste občosti. On deluje, ne da bi kaj določnega najprej postavil kot enostavno negativnost. Filozof zgolj odriva od sebe svoje vedenje ali tisto brezduhovno sebstvo. Njegov cilj ni razviti stvar v določila, ampak zgolj to, da predstavi svoje čisto sebstvo. In ko ima filozof za smoter zgolj svoje čisto sebstvo, potem tudi nima za smoter nobene druge realnosti kot ravno to njegovo čisto sebstvo. Potem mu ne gre za prehod ene določenosti v drugo, ne gre mu za nič takega, kar bi izhajalo iz postavljenega čistega pojma.

         Filozof, ki ne deluje s ciljem, tudi ne deluje za postavljeno čisto idejo. To je jasen znak, ki pove, da filozof v svojem delovanju nič nujnega ne posreduje in da zgolj sebe odtujuje kot tistega, ki ima vedenje. Najslabša varianta filozofa je tista, ko filozof zunanje povezuje njegove abstraktne predstave, še slabša pa tista, ko njegove abstraktne predstave obeša na kategorije. Pri tem pa seveda filozof ničesar ne spravi v določila, ampak zgolj navaja in se sklicuje na to in ono. Raztrganost filozofa na predmet, ki zares ni predmet, ne koristi stvari, še manj pa filozofiji.

         Naj tukaj spomnim: brezdihovno sebstvo kot tako še ni duh! Pa je zato odrivanje naravnega sebstva, v katerem sebstvo ni postavljena kot čisti predmet, najrevnejša podoba zavesti. Filozof naj postavi čisti pojem sebstva in naj ne bo zgolj v službi svoje izobrazbe. Čisti pojem kot abstraktna predstava, v kateri so postavljeni obči momenti pojma, naj bo njegova prva naloga. Hegel zapiše: ». . . odpuščanje sebe iz oblik svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« V odmetavanju brezduhovnega sebstva, ki ni vezano na nobeno določno postavljeno realnost ali končnost in se ga lahko širi po mili volji v neskončnost, ni nobene svobode. Filozofova naloga bi naj bila na začetku predvsem v tem, da najprej postavi predmetni element, s katerim vzpostavi čisto vedenje sebstva o sebi.

Intervju z učenjakom Miklavžem, ki raziskuje gostobesedne samogovore

    Gospod Miklavž, vi ste nekakšen človek prihodnosti in zraven še dober govorec?

    Kaj pa vem, mogoče res izrisujem bodočega človeka. Kadar se približam sebi za en razmik med besedami, vidim sebe kot abstraktnega boga, ki je negativno svoboden.

    Kaj pa ljudje, ali vas sprašujejo, kaj je bistvo gostobesednega samogovora?

    Kakor kdaj, kadar grem na učenjaško predavanje in tam steče beseda o umetnosti, moje pesmi prav pridejo. Preberem eno pesem in ljudje postanejo takoj veseli.

    Aha, vi delujete na dve strani. Na katero stran odložite določila vašega predmeta?

    Začetnemu gibanju poskušam najprej postaviti razloček. Osebni dvoboji so zame še vedno velika uganka, pa čeprav pazim na določila, se pojavlja nekakšna aritmija; preveč enostransko življenje me pobija. Ko sem hodil v tečaj za abstraktne samogovore, so mi izdali skrivnost, da se je treba v govorici najprej osredotočiti na besede, šele za tem na smisel.
 

Svet krčimo na čiste abstrakcije in ga prevajamo v denar, na plačilo računa.

 
    Menda ste te dni arhivirano umetnost tako dobro in s takim zanosom dvignili v besede, da so posnetek vaše interpretacije na radio Ars takoj arhivirali? Drži to?

    Da, res je, moje potovanje v minulost je bilo dogajanje za mojim hrbtom. Tako je bilo: jaz sem šel v eno smer, vendar kot izpraznjena abstraktna oseba. Na nek način sem bil razdvojen na dve abstraktne osebe, ki pa kot da so me držale štirimi rokami okoli vratu. Nič si nisem mogel.

    Slišati je, da baje znate nenavadno mahati z besedo in da je to prav tisto, kar je pogojeno z gostobesedno govorico ?

    Kadar na hitro kaj izrečem, potem začnejo besede prihajati nazaj k meni skozi znojnice na koži. Jaz to vzajemno nasilje besed začutim, slišim pa tudi svoj glas in tisto prekleto škripanje vrat, treskanje z vrati me strašansko moti. Včasih imam občutek, kot da enakomerno gibanje moje govorice narekujejo znojnice na koži.

    Kdo je pravzaprav vaš priljubljeni pisatelj?

    O, to pa rad povem. Veste, kjer pisatelj polaga besede, tam jaz mojih besed ne odložim. Razlika med nama je strašansko velika, kajti jaz delujem v nasprotno smer od pisatelja. Hočem reči, pisatelju manjka kontakt z bralcem na licu mesta, tega pa jaz imam.

    Kaj pa kultura, je vaše sodelovanje z njo dobro?

    Nobene svobode tu ne vidim. Svet biva kot denar, beseda je čisti denar, misel se izteče v denar, človek govori le še o denarju, meje mu določi denar in ne duh.

    Kaj vas najbolj razveseljuje pri vaših aktivnostih?

    Življenje na sebi! To je tisti gostobesedni svet, ki izbruhne na dan in je bivajoče čisto življenje besed. Za ta čisti svet danes deluje vsak raziskovalec. Tu gre predvsem za gostobesedno življenje besed, ki samo sebe postavi in sebe uživa kot čisto abstrakcijo.

    Najlepša hvala gospod Miklavž, jutri bo intervju objavljen na epitomeart. si.

    Hvala tudi vam. En pozdrav vsem bralcem.

O pomanjkljivem odpravljanju pojma

         Kadar pojem ni posredovan sam s seboj, ali, kadar pojem v svojem nasprotju ni določno postavljen kot čisti pojem, potem na njem ni predstavljena občost pojma. Enak rezultat dobim tudi takrat, ko neposrednost pojma odrinem od sebe kot neko končno vsebino. Takšno nedoločno predstavljanje pojma, kjer ne gre za postavljeni čisti pojem, ampak za predstavitev mojega znanja, je danes dominantno. Tisto namreč, kar je moje posredovano znanje, ki je neka končan vsebina, jaz enostavno odmečem v neki obstoj, ki pa ni določno postavljeni čisti pojem. Prazno odpravljanje pojma, v katerem jaz odrinem od sebe moje abstraktno znanje, me pravzaprav opozarja, da jaz čistega pojma sploh ne jemljem po njegovi čisti določenosti.
 

Zdi se, da dela sodobne umetnosti pomanjkljivo prikazujejo idejo. A to je le videz! Idejo namreč umetnik prikazuje v podobah enostavne neskončnosti. Ta čista ideja pa seveda ni nobena določno razvita forma ideje, ampak so to le podobe čiste ideje zbrane v abstraktno predstavo.

 
         Pomanjkljivo odnašanje do vzpostavljenega čistega pojma želi izraziti, da sem jaz v delovanju zmeraj odvisen od končnih vsebin ali od kategorij, s katerimi pa seveda ni mogoče vzpostaviti čiste substance pojma. Se pravi, moj pojem ne doživi svoje postavljene enostavne neskončnosti, razdvajanja ali notranji razloček kot svojo sebienakost, kajti jaz delujem vedno tako, da neposredno znanje odrivam od sebe in ga ne postavim kot čisti pojem. Takšno površno odpravljanje pojma, kjer se notrina pojma ne pojavi v svoji določno postavljeni razvejanosti, je prazno preseganje pojma, ali je zgolj neko preigravanje z abstrakcijami, v katerem se nič določno ne postavi. Pojem, ki ni postavljen kot svoje nasprotje ali kot čisti pojem, ne doseže svoje razvejane občosti in tako tudi ne svoje realnosti.

         Logika, ki ne deluje na principu postavljenega nasprotja, pač ne deluje za postajanje pojma. Kadar neposredno znanje zgolj odmečem, potem tudi čistega pojma ne postavim. To mi pove, da moram neposredni pojem najprej vzpostaviti kot čisto enostavno neskončnost. Na ta način pojem po njegovem notranjem gibanju vzpostavim kot njegovo razdvajanje, ali, postavim ga v nasprotju kot čisti pojem. Brez te določne vzpostavitve čistega pojma v njegovi enostavni neskončnosti, ni mogoče govoriti o kakem določnem postajanju pojma. In prav to določno postavljeno podobo splošnih momentov pojma, s katero postane enostavna neskončnost abstraktna predstava, se običajno spregleduje, češ, saj ni pomembna.

         Nekdo bi rekel, duh pač deluje, kakor ve in zna, kdo drugi pa bi mogoče pripomnil, da načel mišljenja še ne poznamo. No, jaz tukaj vidim dejavnega duha, ki so ga polna usta tistega njegovega abstraktnega znanja, ki ga najde v sebi. Ta duh ne deluje za tisto predpostavljanje globine, za strani nasprotja in postavljeno čistost pojma, ampak zgolj preganja njegovo abstraktno znanje onstran ali v neskončnost, ki jo potem še dodatno drobi, dokler mu domišljija deluje. V takem pomanjkljivem delovanju duh ne postavi pojem kot čisti pojem, s katerim bi bila postavljena tista čista določenost pojma. Namesto da daje prednost čistemu pojmu, on uveljavlja predstave in neposredno znanje, kar je seveda dosti lažje delo.

Abstrakten dvig duha do čistega pojma

         Moji kratki razmisleki, s katerimi seveda ne posredujem ne vem kaj, želijo bralcu v obrisih predstaviti kakšen pojem, ki ga je mogoče najti v filozofiji G. W. F. Hegla. O njegovi filozofiji se danes le redko kaj vsebinskega pove, še manj pa kaj določnega napiše. To gre razumeti, saj Heglova filozofija zahteva od bralca, da jo razume celovito; zato tudi ni nič nenavadnega, če globina Heglove filozofije le tu in tam zagleda luč dneva. In kakor se že sodoben filozofski svet danes vsebinsko predstavlja, Heglova filozofija v tem svetu ni vsebinsko navzoča kot tista, o kateri bi se z zanimanjem in radovedno razpravljalo. Moja prizadevanja gredo v to smer, a so le poskusi, s katerimi odpiram vrata Heglove filozofije, pri tem pa dvignem kak pojem, da ga posredujem in oblikujem v neko določno podobo. Včasih mi to uspe, včasih pa seveda ne. Sicer pa menim, da ni mogoče s kratkim zapisom ne vem kaj povedati; lahko pa rečem, da pomagam obujati Heglovo filozofijo. Upam, da nisem pri tem poguben.
 

Andrej Požar, Razodetje, risba 2012

 
         Mnenja sem, da se Heglova filozofija obravnava preveč abstraktno in vnanje. Zdi se, kot da se v to vmešava celo jezik, ki se včasih obnaša tako, kot da on opravlja delo mišljenja. Zategadelj ni nenavadno, če so kategorije produkt in vsebina abstraktnega dviga duha. Kar pa je v bistvu odstopanje od stvari, ki ne doprinese ničesar k razumevanju Heglove filozofije. Prav tako k razumevanju ne doprinese primerjanje Heglove filozofije s filozofijo kakega drugega filozofa, in potem tisto naravno filozofiranje, ki potrebuje Heglovo ime za to, da kaj o sebi pove. In tako tudi razmišljanje, v katerem ne pride do gibanja pojma, ne prispeva veliko k razumevanju Heglove filozofije. Zato menim, da se je treba odločno potopiti v samo gibanje Heglove filozofije in poskušat svojo silo duha tisti čisti postavljeni svet razviti še v kaj več. Na ta način bo Heglova filozofija mogoče res enkrat tudi vsebinsko zaživela.

         In ob vsem tem je potrebno znova odločno povedati, da Fenomenologija duha spada v naš čas. Ona je predpostavka za postavljanje, s katerim se subjektu pokaže resnica kot čista predpostavka, kot ideja čistega pojma, ki je skozi sebe realna. Povedano še tako, cilj duha bi naj bil danes v tem, da razodene svojo globino, ki je čisti dojem. Kar je pravzaprav abstrakten dvig duha do čistega pojma in s tem odprava njegovega naravnega sebstva ali raztezanje notrine v enostavno neskončnost. In pri tem je treba še posebej poudariti, da je postavljena enostavna neskončnost ali čisto mišljenje kot aktivna občost, prav tisto nastajajoče vedenje ali sam element vede, ki ga Hegel razvije v Fenomenologiji duha. In tukaj naj dodam, da je za miselni dvig slovenskega duha velikansko delo opravil dr. Božidar Debenjak in aparat, ki je Fenomenologijo duha prevedel v naš jezik.

Intervju s filozofom, ki danes deluje onstran območja naivne metafizike

    Gospod filozof, vaša filozofija je z navdušenjem sprejeta med bralci. Za kateri pojem je šlo, da je odziv tako silovit?

    Prvo kot prvo, moja aktivnost teče na gladini tega časa. S ciljem, da posredovano vsebino  določim in da kot odpravljena ostane sebi enaka. Težava večine filozofov je danes v tem, da tisto abstraktno, ki je po možnosti, ni vezano na končnost. Gledano s stališča končnega, filozof naj ne bi pojem prosto od sebe odrival, ampak bi ga naj najprej določno postavil. Če filozofu to ne uspe, potem sicer sebe presega, a le v abstraktnih oblikah.

    Povejte nam prosim, na kateri univerzi ste diplomirali iz filozofije?

    Ah, tega vam ne morem povedati, ker sem pozabil. Veste, človek danes nima več časa za sebe. Filozofija je postala toliko abstraktno obširna, da filozofi izgubljamo tla pod nogami.

    Kje vidite danes sebe kot misleca?

    Zelo težko vprašanje. Veste, za nas filozofe neposredni svet skorajda ne obstaja. Moja skrb bi bila v tem, da se dvignem v besede in potem tako rekoč odplavam v nebesa. Rad imam jezik in misel in v njej poskušam najti svojo obstojnost.
 

Da je tisto, kar ni ne bit in ne nič, ampak je in je in je.

 
    Gospod filozof, nekje ste izjavili, da se filozofi včasih odnašajo do pojmov preveč ravnodušno. Kaj ste s tem mislili?

    Veste, ko čas ni več prepoznan v filozofiji, potem je jasno, da se je filozofija sesula vase. Hočem reči, ko ni več nobenega zdaj in svet obstaja le še kot včeraj in jutri, potem nastopi ravnodušnost in svet teče po mili volji sem in tja. On sicer nastaja, a sproti izginja.

    Zanimivo je bilo prisluhniti vašemu predavanju z naslovom Abstraktna kuga. Kaj pravzaprav ta pojem skriva v sebi?

    Abstraktna kuga! Pa to je tisto, kar ni ne bit in ne nič, ampak je in je in je. Pomembno je, da nekaj je. Vi si ne smete dopustiti, da nekaj zgolj je. Tudi takrat ne, ko ste zbrani okrog predstave in ne veste, kaj je treba najprej odriniti tja ven. Želim reči, filozofovo gibanje ne sme obstati v je. To je njegova smrt. Filozof naj vedno kaj posreduje in odpravlja, kajti abstraktna kuga je neprenehoma na preži.

    Ali menite, da je že napočil čas Heglove filozofije?

    Vsekakor, če bomo filozofi še naprej s praznimi abstrakcijami naš svet gradili, potem zbogom mišljenje. To preigravanje z besedami ne doseže nobene meje in nima v sebi ontološkega smisla, in to ni v ponos filozofiji. Heglova filozofija pa temelji na določenosti sveta. Določila so tista, na katerih svet postaja in prehaja v višjo določenost.

    Ali se bo človek res zatekel k velikosti in ne k pojmovanju?

    Verjetno res. Kot se da videti, v številkah vidi svojo rešitev. A če ga bojo števila osvobodila, tega ne vemo. Res pa je, da se včasih nemoč duha rada zateče k količinam. 

    In še zadnje vprašanje, ali tudi vi vidite napredek v razvoju?

    Dajte no, tam kjer gre zgolj za razvoj, tam se spregleduje obstoj. Edino obstoj je tisti, ki zajame bit kot realnost in s tem pojem boga, ki je tisto najvišje.

Bistvo življenja

         Če vedenje, ki ga jaz odrinem od sebe, vzamem kot izgotovljeno neposredno resničnost, potem to vedenje ni nobena absolutna enotnost pojma in objektivnosti, ampak je to zgolj moje subjektivno vedenje, ki ga jaz najdem v sebi. Potem seveda neposredna resničnost ni nobena prava resničnost, ampak nekaj povsem abstraktno negativnega. Vedenje, ki ni odpravljeno, je abstraktno vedenje ali neki predstavljeni subjekt. Zato moram jaz moje vedenje najprej postaviti kot čisto vedenje ali kot drugo, ki je razdvajanje v istoimensko. Tu na začetku, kjer jaz odrinem vedenje od sebe, gre za to, da jaz notrino sebstva razdvojim ali jo nadaljujem v njeno nasprotje ali drugo, ki je enostavna neskončnost. Na ta način jaz postavim predmetni element, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Odsvojim si obliko čistega vedenja, ki je kot razloček od mene moj notranji razloček. Hegel zapiše, da je ta enostavna neskončnost ali čisti dojem, tisto enostavno bistvo življenja, duša sveta ali obča kri.
 

Raziskuješ Hegla? Veš, tista narava abstraktne osebe je najprej neka prepoznavnost osebe ali njena negacija. Prek nje hipster sebe povzdigne v čisto bivanje.

         Razdvajanje notrine kot mojega sebstva, bi torej bilo tisto, kar vzpostavi predmetni element ali momente čistega vedenja v obliki podob zavesti. Se pravi, jaz se odrinem od sebe in sem na ta način svoje notranje nasprotje, tisto istoimensko ali čisto vedenje sebstva o sebi. Jaz sem svoj enostavni dojem, ki je vedenje početja sebstva v meni. In zato je potrebno poudariti, da pomeni imeti kaj kot predmet pred seboj, biti seznanjen z dejstvom, da je sebstvo kot čisto sebstvo samemu sebi enako vedenje, se pravi, v svoji drugobiti obdržati enakost s seboj.

         Bistvo življenja je torej to odpuščanje mene iz oblike svojega sebstva. Jaz imam vedenje in tega vedenja ne smem jemati kot kako izgotovljeno resnico. Za to da bi moje vedenje imelo kako vrednost pojma, si morata dojem in predmet eden drugemu ustrezati. Namreč, jaz nisem zgolj nekaj abstraktnega, ampak gibanje in proces odpravljanja svojega naravnega sebstva. In moje bivanje je to, da imam samega sebe za predmet.

         In če sedaj postavim vprašanje, kje se potem začenja tista logičnost, potem moram dejati, da s predmetnim elementom, torej tam, kjer jaz od sebe odrinem svoje naravno sebstvo in ga postavim kot postavljeno čisto sebstvo. To je začetek vedenja v nastajanju, kjer moje vedenje stopi sebi nasproti kot enostavna neskončnost ali kot postavljeni čisti dojem. On je bistvo življenja ali duša sveta, v katerem je seveda zajeta abstraktna bit.

         Torej, najprej si moram jaz samega sebe odsvojiti in se postaviti kot čisti dojem, ki je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi ali vedenje v svojem nastajanju. Namreč tisto, kar danes očitno ven štrli na površju tega našega sveta, so posamezne misli in posredno znanje, v katerem ni mogoče zaznati nobene stvari. Manjka stvar. Do stvari pa se ne da priti čez uveljavljanje svojega abstraktnega vedenja in kategorij, in to vedenje se danes brani, ampak s postavitvijo čistega dojema in s predmetno notranjo nujnostjo.

Svet reduciran na čisto abstrakcijo

         Svet tak kot je po sebi ali abstrakten, izrečena beseda ali čista misel, je gotovost kot enostavna neposrednost in ima strukturo sebstva. To so forme, ki ne ponujajo nobene resnice. Tu na začetku svet obstaja kot abstraktna bit, kot neka empirična eksistenca. Ona je tisto neposredno formalno, čista abstrakcija, reducirana bitnost, tudi neka sestava, kateri je mogoče dodajati kake druge sestave. Povedano še tako, neposrednost je dvig človeka v njegovo abstraktno sebstvo. Neposrednost torej, ki je reducirana na prazne besede in je neka oblikovna enostavnost. In ta neposrednost, ki je brez realnosti in eksistira zunaj gibanja, ne izreka nič takega, kar je v njej vsebovano, ona zgolj je in biva kot zelo revna bit.
 

Oblikovno in brez realnosti, tisto čisto in povsem abstraktno negativno, je bit v svoji neposrednosti ali sama forma brez vsebine.

 
         V ta enostaven in reduciran svet na neposrednost, začenja vsak duh sebe odpravljati. Tudi tisti, ki je poln abstraktnega vedenja in je preveč izobrazil svojo naravno zavest. Tega začetnega sveta se enostavno ne da preskočiti. Človek sicer lahko sebe začenja s kakim trdim vedenjem, vendar tudi to vedenje je treba najprej postaviti kot premet. Mogoče se ravno zaradi tega toliko hvali čisto vedenje po sebi, ker se ga jemlje kot neki izgotovljeni svet, kot kako neposredno resnico. Človek seveda lahko verjame v neposredno vedenje, vendar je treba vedeti, da je vsak svet najprej nekaj neposrednega in potem svoje prehajanje v razdvajanje ali v svoje drugo. Naj spomnim, preden duh začne kaj odpravljati, mora najprej od sebe odriniti tisto svoje naravno sebstvo, na primer, neko vedenje najdeno v njem. Se pravi, duh sebe najprej izreče kot nekaj neposrednega, kot naravno sebstvo, ki ga odrine od sebe in je njegova zagotovost. A ta nastala enostavna neposrednost, oblikovana sestava, je šele sebstvo zavesti ali je čisti jaz, ki se danes največkrat konča v kakem konkretnem znesku in v prepričanju, da je mogoče neposredno abstrakcijo dojeti tudi kot kako čisto resnico.

         Duh skozi izrečeno čisto abstrakcijo uveljavlja svojo voljo. Za to potrebuje besedo in nekaj dobre volje. In videti je, da se čista volja v tem neposrednem svetu dobro počuti. Ob tem pa je mogoče zaznati, da je v tem doseganju čistega sveta prisotno le abstraktno bitje, ki je neki tale kot jaz, čista sila, ki največkrat zakrije vsebino. In takšna čista in prazna sila duha, ki se jo lahko širi skozi mnoge prazne abstrakcije in uveljavi skozi avtoriteto denarja, ne počne nič drugega kot to, da reducira svet na golo število. In to reduciranje sveta na bit nasploh, bi naj bil ta neki novi in enostavni princip delovanja, ki da lahko vsako čisto resnico zaobjame v čas kot zdaj. A v resnici je danes čas le nekaj izrečenega, neki to je, ki je prazna abstrakcija nedoločene biti.

         In tako seveda ne preseneča, če človek sebe najde odpravljenega v nekem določenem znesku ali v prazni abstrakciji. Ona izreka le to, da je.