Politični človek in subjektivni interes

Piše: Jože Požar : marec 17, 2019 – 7:11 dop -

Ničesar ni danes narejenega brez interesa, strasti, hotenja, mnenja in subjektivnih predstav, ki lahko realizirajo kakšno korist. Zavest ima za cilj predstaviti kak smoter in neposredno artikulirati kak čisti uvid. To pa je tisto prizadevanje duha, ko ni dejaven v interesu stvari.

Vprašajmo se, kaj pravzaprav politični človek prideluje, ko predstavlja svoje poglede. Ali je dejaven na konkretni stvari in izpeljuje njen čisti dojem? Temu ni mogoče pritrditi, saj politični človek neprenehoma izraža subjektivna stališča in početje opazujočega uma. Ko si namreč nastopanje političnega človeka natančneje pogledamo, vidimo, da njegova dojemajoča zavest odmetava abstraktne dojeme. To pa pomeni, da je zavest aktivna čez abstraktne predstave in tisto, kar idealizira in je predstavitev lastnega početja sebstva. Zato seveda tisto, kar nastane zavesti, ni čisti dojem, ampak podoba, ki jo zaznavajoča zavest poklanja drugim. Se pravi, ker politični človek izpeljuje le one predstave in subjektivni interes, pridela le neka znamenja, ki niso nič drugega kot mirujoče določenosti.
 

Že večkrat smo lahko ugotovili, da se politični človek ukvarja s svojimi smotri; obča ideja kot absolutna osnova ga ne zanima. Sicer pa ves čas govoriči o sebi in strankarskih interesih, ki niso nič drugega kot nekakšna komična neobjektivnost. Glede na to lahko tukaj zatrdimo, da ni dejaven s ciljem in v interesu duha ljudstva, ker se ukvarja sam s seboj in abstraktnimi smotri. Njegova subjektivna drža izpoveduje, da je dejaven lahkomiselno in na ravni navajenega obnašanja vedenja. Hočem reči, govorica političnega človeka kaže, da idealizira opazujočo zavest in zablode opazujočega uma.
 
Dalje, da politični človek uveljavlja subjektivni interes, o tem govori oni opazujoči um, ki pridela le kako megleno spekulacijo, da povzdigne subjektivni jaz. Zavest ne razgrne bistva stvari, ampak ji gre za predstavitev čistega jaza. Kar odseva, da politični človek veliko časa porabi za predstavitev svojih subjektivnih pogledov ali tisto koristno, ki pa ni nobena stvar. In to vse zaradi tega, ker je dejaven kot entuziast. Zakaj njegov svet eksistira kot podoba lastnega uvida, ki ni vezana na nobeno določenost. Politični človek pretvori svoje mnenje v dojeme, ki izrazijo njegovo navdušenje. Ko pa duhu ne gre za čisti dojem stvari, tedaj idealizira svoje sebstvo ali tisto, kar je njegova čista sebevednost.

Tisto torej, kar idealizira politični človek, to ni nič drugega kot njegov uvid. To pa ni posredovana stvar, ki bi najprej obstajala kot razviti čisti dojem ali kot podlaga stvari. Namesto predmetne dejanskosti politični človek podarja nekakšen svet prežet od njegove individualnost, ki ga s pomočjo domišljije in prepričanja olepša. V tem svetu manjkajo razviti odnosi in obči interes stvari. Ko pa ni dejaven na stvari, je njegov predmet negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost ali tisto negativno njega samega.

Politični človek izpoveduje subjektivni interes kot enostranski idealizem, v katerem drugo kot jaz postane njegov predmet. Namesto da se ukvarja z dejanskim svetom stvari, poklanja nekakšne prazne smotre, okoliščine in abstrakcije njegove refleksije. Te kažejo, da ni dejaven v interesu stvari. Kar izpoveduje, da bi naj politični človek tisto subjektivno idealiziranje pustil za seboj in dal prednost izpeljavi stvari. Se pravi, politični človek bi naj svojo aktivnost usmeril k tistemu, kar je in obstaja kot predmet. Predmet pa je najprej postavljena osnova ali določen predmetni svet, ki biva kot umni predmet v njegovih občih momentih.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politični človek in subjektivni interes

Izobraženec in sodobna filmska umetnost

Piše: Jože Požar : marec 10, 2019 – 7:32 dop -

Neverjetno, kjerkoli je aktiven izobraženec, tam gre samo za pojavni svet, ki ga izobraženec svojo domišljijo dopolnjuje. To smo lahko zaznali, ko je interpretiral podelitev oskarjev, kjer je bistvo filmske sodobne umetnosti enostavno preziral. Namesto da spodbudno kaj posreduje o sodobni filmski umetnosti, je govoril o filmu tako, kot da film nima nič skupnega s sodobno umetnostjo. Zato seveda ni nenavadno, če se danes o sodobni filmski umetnosti in idejah ne govori; mimogrede, to velja tudi za literarno umetnost.

Pojem filmska sodobna umetnost kot da za izobraženega duha ne obstaja. Izobraženec si je vtepel v glavo, da filmska umetnost nima nobene veze z idejo. In tako ni nenavadno, da ob podelitvi oskarjev ni bila namenjena sodobni filmski umetnosti niti ena misel, kaj šele to, kaj sodobna filmska umetnost raziskuje. Skratka, če kaj, potem k podelitvi oskarjev spada tudi kakšna izrečena misel o sodobni filmski umetnosti in duhu, ki ustvarja sodobne ideje; vse z namenom, da bi človek sebe kot duha zaznaval preko umetniških del.
 

Če duh o sodobni umetniški ideji ničesar ne izpove, potem daje videz, kot da umetniško delo ni narejeno po zgledu duha. A v sodobni umetnosti gre za to, da umetnice in umetniki raziskujejo ravno tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. Zaradi tega bi naj tisti, ki spremljajo sodobno umetnost, kako besedo namenili tudi ideji, ki je upodobljena v dejanskost kot tisto resnično lepo.
 
Naprej, ko človek prisluhne duhu, ki komentira podelitev oskarjev, sliši marsikaj, kar nima veze s filmsko umetnostjo. Ta duh namreč ne zaznava niti tega, da oskarji gredo tistim, ki so si prizadevali ustvariti sodobno filmsko idejo, torej prav tisto, kar se nagrajuje. Namreč ustvarjeno sodobno filmsko delo, v katerem ni zaznati sodobno umetniških elementov, nima umetniške vrednosti, če ni ustvarjeno v času. Se pravi, duh, ki je ustvaril sodobno filmsko umetniško delo, je razvil temu času primerno umetniško idejo, v kateri je zaobjeto prav tisto, kar sodobna umetnost sedaj raziskuje. To nam odkrije, da je ustvarjalec sodobno umetniškega dela bil dejaven s ciljem, da ustvari umetniško idejo, ki vsebuje prav tisto, kar ta čas narekuje. Na primer, nagrajeni film Gren Book prikazuje gibanje nasprotja in razdvojeno postajanje enega, kar je element, ki ga raziskuje sodobna umetnost.

Torej, če se ob podelitvi oskarjev ničesar ne pove o samem bistvu sodobnega filmskega ustvarjanja, potem je pač to neki zunanji znak, da ideja duha, ki je realizirana skozi sodobno filmsko delo, ni tako pomembna, kot je sama zgodba in na primer igralska zasedba. Zaradi takega razumevanja komentatorji pozornost usmerjajo na zunanje okoliščine ali proč od ideje. Namesto da duh hvali idejo upodobljeno v dejanskost, govoriči o nepomembnih rečeh, s tem pa ponuja slepilo, da filmska umetnost nima nobene veze s svetom ideje.

Ko pa komentator ničesar ne pove o sodobni filmski umetnosti in ustvarjenih idejah, potem je pač pomanjkljivo dejaven. Tisto prazno govoričenje ima za rezultat to, da k razumevanju sodobne filmske umetnosti ni ničesar prispeval. Zato ne bo nič narobe, če se duh, ki v medijih nastopa kot poznavalec filmske umetnosti, zbliža s sodobno umetnostjo, saj bo le tako sodobna filmska umetnost zaživela v njegovi govorici kot tista, ki proizvaja ideje.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in sodobna filmska umetnost

Duh, skupno dobro in obča ideja

Piše: Jože Požar : marec 3, 2019 – 7:44 dop -

Demokracija svojega pojma ne razvija skozi občo idejo ali umno voljo, saj vidimo, da politik obče ideje danes sploh ne omenja. To kaže, da interes duha ljudstva ni cenjen in da imajo prednost strankarski interesi. A po mojem mnenju je tu čas, ki ima v sebi nujnost, da je politik dejaven v interesu obče ideje, ki je produkt umne volje. Kar stremi reči, da strankarski interes ni tako pomemben kot obča ideja, v kateri je zaobjeta substancialna polnost. Tako da politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, je zagotovo aktiven v interesu subjektivne volje, s tem pa zunaj umne volje. To pove, da določanje po občih smotrih in tisto, kar je produkt umne volje, mora biti udejanjeno skozi konkretno občo idejo.

Naj spomnim, kar je nekaj neposredno abstraktnega, to še ni postajanje predmetne substance v njeni dejanskosti. Tisto neposredno mora najprej politik posredovati in izpeljati tako, da je bivanje predmetne substance. Hočem reči, politik se ne sme zadovoljiti s predstavitvijo njegovih interesov, temveč mora abstraktno neposrednost izpeljati in jo določiti skozi pripadajočo dejanskost ali nasprotje, kar je čisti dojem; tega danes politik ne spoštuje. To hoče reči, da bi moral politik dati prednost čistemu dojemu ali razviti dejanskosti, ne pa strankarskemu interesu ali oni samosvoji subjektivni volji. Politik je posredovalec in oblikovalec obče ideje, s tem pa predmetne svobode, kakor je določena skozi čisti dojem. To vzpostavljanje obče ideje je način ali princip, ki realizira uvid obče volje.
 

Politik mora imeti pred očmi zlasti to, da je predstavnik duha ljudstva, ne pa strankarskih interesov. Strankarski interes mora politik premagati tako, da daje prednost obči ideji, tako strankarski interes pusti za seboj. Edino na ta način je dejaven smotrno in v interesu obče ideje, tj. skupne dobrine.
 
Naloga politika torej ni v tem, da zagovarja strankarski interes, temveč da aktivno sodeluje pri vzpostavljanju obče ideje, kajti samo obča ideja izžareva skupno dobro kot uvid umne volje. Namreč tisto navajeno obnašanje, ko se politik prilagaja strankarskim interesom, to je skregano s skupnim dobrim in občo idejo. Politik je reprezentant duha ljudstva in obče ideje. O tem govori razvojna stopnja duha, ki ima v sebi to nujnost, da si politik sebe odsvoji in se postavi kot tisti, ki se zaveda skupnega dobrega in obče ideje. Se pravi, naloga politika ni v tem, da zastopa strankarske interese, temveč da reprezentira duha ljudstva skozi občo idejo.

Obča ideja ima v sebi to nujnost, da je izpeljan uvid obče volje. Naloga politika torej je, da tisto, kar je sama stvar, posreduje in vzpostavi kot občo idejo, drugače rečeno, stvar mora vzpostaviti kot dejanski svet. Zakaj samo v vzpostavljeni obči ideji biva skupno dobro. Obča ideja je tista, ki potrdi, da je politik dejaven za skupno dobro; to je on kot duh, ki se zaveda, da je dejaven v interesu duha ljudstva. In edino to zatrjuje, da je politik s svojo nadarjenostjo dejaven po občih načelih in na način umne svobode.

Ni kaj, svet ni zgolj interes, strast, potreba, subjektivna volja ali kakšna aristokratska predstava, temveč je postajanje obče ideje, ki jo politik kot duh mora spoštovati, saj skozi njo vzpostavlja princip demokracije in le tako umno voljo v njeni določenosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh, skupno dobro in obča ideja

Sodobni čas kliče filozofa, da začne spoznavati predmet filozofije

Piše: Jože Požar : februar 24, 2019 – 6:59 dop -

Filozof, ki filozofijo dojema kot neko prostranstvo različnih vsebin, ki so jih razvili posamezni filozofi, v resnici filozofije ne dojema kot predmet, ampak kot skupek abstraktnih vsebin, ki se ali pa ne med seboj zunanje povezujejo. Rečeno še tako, filozofija zunaj sistema vede ni predmet, ki sebe misli, ampak abstraktna filozofija. Zato filozof, ki ne dojema filozofije iz njenega postavljenega predmeta, nima vpogleda v to, kaj je bistvo predmeta filozofije. Ko pa filozofija ni dojeta iz konkretne predmetne osnove, je filozofije igra besed in misli. To izpoveduje, da bi naj duh pozornost usmeril v predmet filozofije.

Filozof bi naj bil dejaven tako, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. To je tisto gibanje, ko filozof izhaja iz postavljene osnove. Kar je pravzaprav začetek, v katerem si filozof najprej samega sebe odsvoji. Zakaj tako je njegovo vedenje najprej postajanje, v katerem je predmet določen v občih momentih. Ta določitev je pomembna, če hoče biti dejaven v interesu stvari in pojma. Zakaj to je osnovno gibanje in postajanje substance, ki ga je treba izpeljati, če filozof hoče delovati kot duh, ki spoštuje bit in bistvo substance. Mimogrede, skozi igro besed in misli se bistva predmeta filozofije ne da spoznati.
 

Čas je, da duh odgovori na vprašanje, kaj je predmet filozofije. Namreč filozofija ni le zbir abstraktnih vsebin, ki ne izhajajo iz nobene osnove, se pravi, ni poljubna struktura abstraktnih smislov, temveč je predmet in njegov način gibanja, ki doseže svojo dejanskost najprej v čistem pojmu, tj. v proti postajanju. Zakaj tisto, kar je pojem filozofije, to mora doseči svojo dejanskost, da bi bil predmet nekaj umnega. To  umno je namreč absolutna določenost predmetne substance v njenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je filozofija na sebi tisto, kar je v sebi kot predmetno bistvo.
 
Filozof si sicer lahko pridobi abstraktno vedenje o predmetu filozofije, vendar to še ne pomeni, da si je pridobil resničnost o tem, kaj je predmet filozofije. Da bi dojel samo predmetno bistvo filozofije, je potrebno razumeti predmet filozofije iz postajanja ali osnove, tj. iz nastajajočega vedenja. Brez postajanja pojma filozofije se ne da dojeti odnosa substance, zakaj »pojem je tisto svobodno«, ki razodeva predmet filozofije iz temelja ali osnove, s tem pa iz postavljenega absolutnega vedenja. Da pa bi duh predmet filozofije enkrat doživel in ga začutil kot čisti dojem, mora spoznati gibanje nastajajočega vedenja. Edino spoznavanje gibanja substance mu bo odkrilo element vedenja in duha v njegovem gibanju ali njegovi odsvojitvi; »zakaj duh je vedenje samega sebe (tako Hegel) v svoji odsvojitvi.«

Filozofijo je torej treba dojemati kot predmet, ki ga je razvil v sistemu vede filozof G. W. F. Hegel. Danes ni mogoče predmeta filozofije dojemati tako, da prebiraš različna filozofska dela in se greš to neko občudovanje starih filozofskih vsebin. Ta čas je mimo, kajti tu je zdaj že čas, ko je duh stopil v notranjost, in to s ciljem, da začne razodevati samega sebe po notranji plati. In tega dejstva bi se naj filozof zavedal, če hoče filozofijo dojeti iz gibanja in postajanja predmetne substance. To je tisti temelj, v katerem duh spoznava gibanje substance in tako način odsvojitve. Gre za to, da duh predmetno objektivnost spozna iz pojma, ne pa iz predstav in pojavnega sveta. Na ta način duh vzpostavi odnos do sebe in do predmeta. Gibanje predmetne substance je torej tista osnova, ki bi jo naj filozof spoznat, če stremi predmet filozofije dojeti iz njegovega postajanja ali absolutne določenosti.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Sodobni čas kliče filozofa, da začne spoznavati predmet filozofije

O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Piše: Jože Požar : februar 17, 2019 – 7:06 dop -

Če bo duh nadaljeval svojo pot tako, da bo dajal prednost interesom, ob tem pa predmetne realnosti in njene dejanskosti ne bo zaznaval, se ne bo izpopolnjeval, ampak se bo utapljal v navdušenosti in subjektivnih predstavah vedenja. Potem bo pač razmetaval svoj čas za uveljavljanje svojih interesov in abstraktno rezoniranje, ki ni spekulativno in obstane pri razlikah kot razlikah ali abstraktni svobodi, ki drugo-biti ne doseže. Namesto da bi imel za svoj princip absolutni dojem ali svet, ki je oblikovan po čistem dojemu, se bo preganjal z brez silnim vedenjem kot takim, interesi, lastnim uvidom in čistim prepričanjem.

V čem je stvar, vtem da duh realnosti ne spoštuje v njenem postajanju, s katerim doseže realnost svojo dejanskost ali popolno realnost. Predmetna substanca namreč samo skozi svoje gibanje doseže čisto dejanskost ali postajanje. To želi reči, da substanca doseže svojo razvejanost skozi razvite obče momente. Zakaj resnično spoznavanje terja, da se duh preda gibanju predmetne substance in tako tudi njeni notranji nujnosti. Hočem reči, duh mora biti dejaven tako, da povzdigne realnost v popolno podobo, tj. v subjektivno predpostavko, v kateri je realnost določena skozi svoje nasprotje. Kajti samo skozi postajanje substance je duh že v samem začetku dejaven v načinu in tako v interesu stvari.
 

Za razumevanje realnosti vzemimo Heglovo razlago realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost . . . Realnost je treba jemati kot popolnost, kot afirmativnost.« Realnost torej vsebuje negacijo: tisto istoimensko sebe odrine od sebe in se določi kot razločena notrina. S tem imamo dva ekstrema ali zrenje notrine v notrino.
 
Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi to, da ga logična sovisnost ne mika. Dejaven namreč ni tako, da bi neposredna abstraktna realnost stopila sebi nasproti in bi bilo postajanje popolne realnosti ali njene logične sovisnosti. Hegel nekje zapiše: ko je realnost prepuščena zunanjemu obstoju, je smisel realnosti enostranska, realnost je nedoločena abstraktna bit. Razen tega Hegel ugotavlja, »ni realna končnost, temveč je realna neskončnost«. To želi reči, da je tisto realno v vsem realnem bit v njenem postajanju nekaj enega. To pa je element vedenja, ki vsebuje čisti dojem; tega vzpostavi razdvajanje substance v njeno nasprotje. In ravno to je metafizični pojem, ki je čisti pojem, »ki je skozi sebe samega realen«.

Ko danes poslušamo izobraženega duha in skušamo ugotoviti, o čem sploh govori, ne malokrat ugotovimo, da beseduje o nečem, kar ni predmet, ampak njegov interes; preganja se z interesom, ne pa s stvarjo. Pri tem izkusimo, da daje prednost njegovemu interesu in abstraktnemu vedenju, ki ga nikoli ne zmanjka. Se pravi, za predmet ima samega sebe ali svoj interes, kar pove, da se ne ukvarja s stvarjo. To pa je tisto početje duha, ki ga vsak dan kaže izobražen politik, ki namesto stvari uveljavlja svoj ali pa kak strankarski interes.

Tisto, kar lahko danes pri početju duha zaznamo, je to, da spregleduje realnost in njeno dejanskost. Zakaj on ne izpelje realnosti, ampak svoj jaz, tj. svoj interes. To pa je subjekt kot tisto nespremenljivo, ki nima nobene meje. Izobraženec je dejaven kot enotnost talenta in onega interesa, ki ga podžigata strast, gon, tudi partikularni interes in subjektivnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Despotstvo abstraktnega vedenja

Piše: Jože Požar : februar 10, 2019 – 7:39 dop -

Da izobražen duh vzdržuje samodrštvo abstraktnega vedenja, ni dvoma, saj prideluje predpostavke za to, kako utrjevati vladavino abstraktnega vedenja. Abstraktno vedenje je namreč postala sila, s katero duh izpeljuje svoje sebstvo, tj. izobrazbo in predstave, ki mu nastanejo nekako tako, kot ona inteligenca, ki nič ne ustvarja, se pa jo slavi, ker koketira z abstraktnim vedenjem. Kam vodi to slepo malikovanje abstraktnega vedenja?

Dejstvo je, da duh ni obremenjen z nobenim ciljem, niti s svojo odsvojitvijo, pa je jasno, da ta igra zavesti in abstraktnega vedenja služi temu, da se poveličuje izobrazbo in užitke, ki jih prideluje abstraktno vedenje. Namreč tisto ljubimkanje zavesti in vedenja izključuje oni odnos do predmetne substance in njene stvarnosti. Ta svoboščina sporoča, da duh v svojem razvoju še ni prišel do točke, kjer se bo poslovil od zunanjega sveta in zakorakal v notranji svet. To bo dokaz, da je samega sebe začel dojemati kot duha, ki ima za cilj spoznati svojo odsvojitev, element vedenja, razmerje do drugega in nastajajoče vedenje.
 

Če bo duh še naprej spregledoval svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje, svoboda ne bo postala predmetna, kar pomeni, da se bo še naprej izgubljal v količinah abstraktnega vedenja. Mišljenje pa ne bo dejavno v pogledu predmeta in kot tisto, ki misli neskončnost in stvarno. In tako bo duh izpolnil le duha, ki ga mika abstraktno vedenje in čisto samemu sebi enako vedenje. Kar napoveduje, da bo vedno bolj odvisen od količin abstraktnega vedenja, ne pa od mišljenja. In nenazadnje, kot duh ne bo spoznaval dejanskega sveta, čisti jaz pa mu bo sporočal, da zgolj idealizira svoje abstraktno vedenje in da mišljenje ni aktivno.
 
Tisto, kar abstraktno vedenje danes podarja, je prepričanost, da se z izobrazbo doseže vrh sveta in da od tam naprej ni več nobene poti. In ko si duh pridobi izobrazbo, s katero je stopil na vrh sveta, pridobi tudi moč, s katero lahko izdeluje tiste samosvoje resnice. Zato je tudi njegova dejavnost usmerjena v izdelovanje resničnih podob abstraktnega vedenja. K tej dejavnosti pa seveda spada oni idealizem in tudi to, da se kot duh primerno obnaša in daje zgled mlademu duhu, ki še ne ve, kaj se to pravi negovati visoko izobrazbo in biti dejaven tako, da te ljudje povsod poveličujejo in izrekajo hvalo abstraktnemu vedenju.

Ampak, kaj se to pravi biti izobražen človek? A to ne pomeni, biti vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v drugo-biti obdržati enakost s seboj? Ali to ne pomeni, biti duh in aktivno misliti tisto prvo in drugo kot postavljeno eno? Vprašajmo še tako, ali to ne pomeni svoje vedenje vzpostaviti kot predmetno substanco z namenom, da bo tisto, kar je nekaj neposrednega, stopilo v razmerje s svojim drugim? In, ali to ne pomeni, biti sposoben vzpostaviti odnos do samega sebe in svoje odsvojitve? In nenazadnje, ali v tem našem svetu ni najbolj pomemben odnos duha do samega sebe in do predmetne substance? Naj spomnim, vedenja ni, če ni predmeta. Edino predmet in njegovo posredovanje v drugo-bit pove duhu, ali je dejaven ustvarjalno in na način mišljenja, ki misli aktivno občost? To je namreč tisto gibanje substance, ki ga izvaja mišljenje. Zakaj, zato da duh ne obstane v neposrednem abstraktnem vedenju in pri oni izobrazbi. Izobrazil sem se, da bom ustvarjalno deloval in izpeljeval ideje. Le tako lahko upam, da se ona despotija abstraktnega vedenja ne bo šopirila in hvalisala s tisto čisto sebevednostjo. Zakaj duh ni zgolj neko izgotovljeno abstraktno vedenje in oni idealizem, ampak odnos do samega sebe in do predmetne substance.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Despotstvo abstraktnega vedenja

Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Piše: Jože Požar : februar 3, 2019 – 7:39 dop -

Če kaj, potem je realnost zagotovo tisti pojem, ki ga duh ne razume iz osnove. O realnosti se nikjer več ne razpravlja, ker je tu čas vladavine abstraktnega vedenja in idealizma, ki se omejuje na predstave sploh. Danes v imenu realnosti nastopa abstraktno vedenje, ki ne doseže resnične dejanskosti, se pravi, realnost ne doseže svoje popolne podobe, s tem pa tudi ne vzajemnega učinkovanja s seboj. Skratka, duh realnosti ne dojema kot popolnost, kot afirmativnost, ki je njena bivajoča kvaliteta kot realno v vsem realnem.

Zanimivo je, da duh realnosti ne dojema iz njenega gibanja, tj. kot negacijo, s katero realnost zaživi v njeni popolni podobi. Za izobraženega duha je realnost zgolj abstraktna bit, ki ne doživi svoje določenosti in zato preneha biti realnost. Zaradi takšnega dojemanja realnosti, se duh z realnostjo ne ukvarja in je ne jemlje resno. Na primer, o realnosti zdravstvenega sistema se ne govori, češ, njegova realnost ni odločilna; realnost zdravstvenega sistema si lahko vsak po svoje predstavlja, in zato tudi nima smisla govoriti o realnosti zdravstvenega sistema. In zaradi tega tudi ni nenavadno, če realnost in pojem zdravstvenega sistema zastopajo denarna sredstva ali kapital. To isto se dogaja, ko je na primer govora o gradnji železniškega tira. Tam ravno tako ni odločilna realnost in pojem drugega tira, ampak samo kapital, ki nastopa v imenu realnosti. Duh ne ve, da idejo in njen pojem merimo ob realnosti, ne pa s kapitalom.
 

Izobražen duh daje prednost abstraktnemu vedenju in pojavnemu svetu, pa zaradi tega izgublja stik z realnostjo in tako s stvarnostjo. Danes se poveličuje samo abstraktno vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobo nečesa nespremenljivega. To je svet, ki nima nobene opore in je zato le neka podoba zavesti ali mirujoči subjekt; kar ni nič drugega kot duh, ki izvaja gibanje na površju in se bistva realnosti ne dotika. In o tem govori danes kult abstraktnega vedenja in idealizem, skozi katerega se uveljavlja posebne interese, ki nimajo nič skupnega z realnostjo.
 
Primera kažeta, da izobražen duh realnosti ne spoštuje. Predmetna realnost za njega ne obstaja, o njej ne razpravlja. K temu pa največ pripomore sila abstraktnega vedenja, ki da je sposobna realnost idealizirati celo s števili in izračuni. Zaradi tega realnost izginja iz tega sveta, zastopa jo namreč kapital. Tisto, kar nastane kot kompenzacija za realnost, je zunanja abstraktna podoba, ki nastane z izračunavanjem in preračunavanjem kapitala. Hočem reči, duh realni svet poenostavlja na abstrakcije, zakaj na ta način realnost in njena dejanskost ne eksistirata. Duh tako naznanja, da je mogoče realnost premagati s številkami in izračuni, ki vsako sled realnosti sproti zbrišejo. In tako seveda ni čudaško, če danes realni svet ni nič drugega kot izračunavanje kapitala, ki ga overovi sila abstraktnega vedenja.

Dejstvo je, da izobražen duh iznajdljivo baranta z abstraktnim vedenjem. Tam, kjer bi naj izpeljal predmetno realnost, tam nastopa abstraktno vedenje, ki namesto realnosti ponuja podobe abstraktnega vedenja. Se pravi, duh prikazuje fakt zavesti subjektivnega vedenja, ki nastopa v imenu realnosti. To opredeli, da duh ne misli resno z realnostjo in da jo enostavno spregleduje, ker daje prednost abstraktnemu vedenju. Po mojem uvidu izobražen duh ne ve, da je realnost potrebno vzpostaviti kot realno v vsem realnem. Ker tega ne ve, kliče na pomoč abstraktno vedenje, s katerim pa le navidezno premaguje predmetno realnost. To je razlog, zakaj realnost danes izginja in zakaj se o realnosti nikjer več ne govori.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori