Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Piše: Jože Požar : oktober 15, 2017 – 6:00 dop -

Če je filozofija ideja, ki sebe misli in sebe pojmuje, potem je dejavni duh, ki ni dejaven kot tisti, ki misli idejo iz samega začetka, neko neustvarjalno početje. Zakaj, kadar duh poklanja zgolj abstraktno vedenje ali kak svet prežet od individualnosti, potem to ni ideja, ki sebe misli. Potem tudi duh ni dejaven kot tisti, ki misli idejo v njenem logičnem načinu, ampak kot tisti, ki se preganja s svojim abstraktnim vedenjem ali sebstvom in predstavami, ki niso nič drugega kot njegova sebi-enakost. Kar je nekakšna potegavščina, če naj gre za čisto idejo; zakaj duh se kaže kot čista negacija samostojnega sebstva. Duh odpravlja le sebstvo, v katerem zre svoje čisto sebstvo raztreseno v ekstreme abstraktne negacije ali v nasprotje, ki je veselje na sebi. To je pravzaprav abstrakcija jaza kot predstavljeno abstraktno vedenje, ki ga on oblikuje kot nekaj sostvujočega in je razloček od njega. Je pa to tudi tisto mišljenje, ki je postavilo nekaj trdnega, nekaj, kar je smoter kot subjektivna svoboda.
 

Filozof Hegel zapiše o duhu naslednje: »Duh je to, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet; bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet. Duh je misleč in je mišljenje nečesa, kar je, in mišljenje, kako je. Je vedoč, vedenje pa je zavest umnega predmeta.« K temu naj dodam še to, da duh v odsvojitvi najprej postane samemu sebi neko drugo, zakaj to drugo je njegova dejanskost.
 
Potemtakem tisto oblikovno abstraktno vedenje ni noben pojem obče ideje, ki sebe misli. Namreč, da bi duh lahko začel misliti izvorno naravo ideje, je treba najprej sebstvo odpraviti na način elementa vedenja. Zakaj tista čista sebi enakost, ki je neko vedenje, mora biti vedena kot notrina, ki je skozi gibanje prešla v svoje nasprotje. Hočem reči, duh v tem začetnem gibanju izpelje najprej svoje vedenje in sebe kot duha vzpostavi kot predmet. To vzpostavljanje sebstva je začetni in logični način, s katerim vzpostavi svoje vedenje v elementu vedenja. Kajti element kot čisti dojem je vedenje početja sebstva v sebi; na ta način sebstvo opravi življenje absolutnega duha. In zaradi tega je treba jemati čisti dojem kot element vedenja, ki vzpostavi notrino skozi gibanje sebstva in na ta način razodene globino sebstva. To je tisto logično začetno gibanje notrine, ki ga mora imeti duh pred seboj, da bi zadihal v proti postavljenem čistem dojemu, s katerim ohrani svojo sebi enakost.

Delo duha namreč ni zgolj v tem, da razčlenjuje svet in analizira posebnosti, ki kot svet niso nič drugega kot abstrakcije. Pri takšni dejavnosti je duh zunaj sebe kot nekakšen interpret svojega vedenja in kot tisti, ki svoj svet razbija na obče momente in zatrjevanje, ki ga pusti za seboj kot nekaj izginjajočega. Se pravi, kadar je duh zunanje aktiven in izvaja nekakšno gibanje svojega sebstva, je jasno, da je dejaven zunanje in daleč stran od ideje, ki sama sebe misli. Dejaven je tako, kot mu to narekuje njegova vest in vedenje, s katerim oblikuje sostvujoči svet ali tisto, kar pred seboj zre in je nekaj zunanje skupaj spravljenega. Takšna dejavnost duha ni nobena logična dejavnost, ampak prosta dejavnost, v kateri ne gre za določno substanco, kaj šele za občo idejo ali predpostavko, ki jo je treba najprej vzpostaviti, da bi sploh lahko razvil njen pojem. Naj naglasim, samo postajanje čistega pojma je tisto, ki porodi čisti dojem, ki je logična osnova obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Intelektualec v podobi samozavedanja

Piše: Jože Požar : oktober 8, 2017 – 6:11 dop -

Kaj nam to danes intelektualec izpoveduje? Kaj je produkt intelektualca? Ali ni tisto samozavedanje, ki se preganja s sebstvom in abstraktnim vedenjem, največkrat samo oblika abstraktne dejanskosti, s katero je predstavljeno zgolj sebstvo kot neko vedenje. Namreč tisto, kar prikazuje kot enostavni svet, je obča sebe vednost, čisti jaz v njegovi neposredni abstrakciji. Ta je tisto, kar duh oblikuje in je neka predstava samozavedanja, ki pa ni predmet, ampak gibanje, ki je vzajemno učinkovanje čistega vedenja. To gibanje pa ni nobeno postajanje predmetne substance, ampak sebstvo predstavljeno kot čisti jaz.

Intelektualec je na sebi pač vedno neka gotovost, tisto od sebe odrinjeno vedenje, ki se sprevrže v dejanski svet, s katerim je predočena neka določenost vedenja, ki pa seveda ni noben odnos, ampak sebstvo kot čisto sebstvo, ki se lahko razraste v kaj drugega. Na ta način je intelektualec na sebi določenost jaza, ki ni postavljen odnos. Kar je, je sebi enakost, ki prehaja ali pa ne v nekaj drugega. To je pravzaprav čista abstraktna prepričanost, jaz sem jaz, ki nastane kot neka enotnost jaza. Kar je oblika sebe vednosti, ki jo običajno predstavi kak popularni filozof, ki svojo vednost uresniči s kako gotovo subjektivnostjo. Pa tako ni nenavadno, če je svet intelektualca sestavljen iz gotovosti ali tako, kot to kaže kak pisatelj, ki sestavlja podobe sveta, pri tem pa najde sebe določenega kot posebno iznajdljivost.
 

Intelektualec, ki je dejaven brez principa, nima pred seboj predmetne substance kot umno določene. Zato je tisto, kar zre pred seboj, zgolj ekspozicija pojava, katerega bivanje je neka vsebina po sebi, ki ne pride do nobenega določnega sveta, če pa, potem v obliki totalitete pogojev, ki strežejo samo razumu. Tako dejaven izobraženec ne preseže subjektivnosti, sebe kot duha pa ne vzpostavi kot predmet.
 
Razen tega intelektualec izdihava tudi to, da ga ne interesira čisti pojem, niti kaka logična izpeljava določne substance, katere dejanskost določijo postavljeni obči momenti ali čisti dojem. Tisto, kar je neka njegova enotnost, je le gotovost, s katero izpove zlasti to, da se njegovo nadarjenost konča z odtujitvijo abstraktne učenosti.

Intelektualec danes odseva najbolj to, da ga logika mišljenja in pojem ne privlačita. Bolj kot logični razvoj predmetne substance ga prevzame ono posredovanje vedenja kot takega. Se pravi, njegova nadarjenost se izlije v tolmačenje vedenja in potem v preseganje neposrednega vedenja, ki ne upošteva nobene meje. In to preseganje si je danes mogoče ogledati na ekranih in radijskih valovih, kjer nastopa na primer kot poznavalec prava, tj. kot razlagalec svojega vedenja ali kot poznavalec abstraktnega prava.

Mi tukaj ne povzdigujemo intelektualca, saj v izvajanjih ne kaže nič takega, kar bi prehajalo in bi bil postavljen odnos do substance. Zaenkrat intelektualec skozi dejavnost izžareva naslednje: da ne proizvaja absolutne svobode, da v svojih izvajanjih ni dejaven s principom, da ga njegova logična odsvojitev ne zanima, da ga predmet v njegovi začetni in nastajajoči obliki sploh ne interesira. Vse to in še marsikaj drugega pove, da izobraženec ni dejaven kot duh, ki sebe najprej postavi kot predmet. Namreč, če je kdo intelektualec, potem je primerno, da se do predmeta obnaša v načinu ali tako, kot to zahteva gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec v podobi samozavedanja

Stvar, ki ni resnična stvar

Piše: Jože Požar : oktober 1, 2017 – 5:58 dop -

Človek si lahko naredi abstraktne predstave na primer o zdravstvenem sistemu ali o kakem drugem pojmu. To, kako dojema stvar, lahko izrazi v obliki abstraktne dejanskosti. Vendar pa ta njegova abstraktna stvar sploh ni stvar, ampak stvar prežeta od individualnosti. To torej ni tista substanca stvari, ki prehaja v svoje nasprotje kot živa substanca in je sebi proti postavljena dejanskost v svojih občih momentih. Se pravi, ko je stvar prežeta od individualnosti, ni resnična stvar. Prežeta od individualnosti je le neko gnanje zavesti, ki od sebe odriva predstave o stvari. Zato ta njegova stvar ni nič drugega kot enotnost s seboj ali gotovost samega sebe. Lahko bi rekli, tisto izoblikovano je zgolj interes ali sebi enakost, v kateri človek uživa sebe skozi svoje abstraktne predstave. One pa niso nič drugega kot na ogled postavljeno mnenje kot interes na stvari, ki pa ne izpoveduje gibanja substance, ampak le stvar kot igro prežemanja individualnosti in biti.
 

Človek si lahko naredi predstavo o stvari tudi tako, da v njej izrazi svoj smoter in lastno bistvo; udejanji vzajemno učinkovanje s seboj, ki je neka neposredna vsebina prežeta od individualnosti ali prežemanje biti in početja. Ta vsebina pa ni resnična realnost stvari, ampak stvar kot čisto početje zavesti, ki udejanja izvorno naravo.
 
Kot sem rekel, tista njegova stvar je substanca prežeta od individualnosti. Kar biva je dejanska zavest ali tisto kakor je ven iz njega kot neko drugo. Se pravi, njegova stvar je le neki razloček, ki je bit in jaz, ali jaz, ki je bit. In v to gibanje njegove stvari je zaobjet smoter kot početje in dejanskost individua. Rečeno drugače, to je početje zavesti, ki sebe izreka kot interes ali dojem na stvari, ki ga naredi o sebi zavest kot prežemanje individualnosti in biti. Na ta način je predstavljena stvar kot početje in ravnanje zavesti, v katerem duh zatrjuje le sebe kot tistega, ki uživa sebe samega na sebi. Je pa v tem predstavljen tudi talent v njegovi izvorni naravi, ki prehaja v dejanskost kot na ogled postavljeno mnenje o stvari. Se pravi, stvar sama je izraženo početje zavesti kot učinkovanje osebe s seboj.

Stvar torej, ki ni resnična stvar, ampak zgolj oblikovan interes o stvari, se izdaja za nekaj, kar je zgolj substanca prežeta od individualnosti. To hoče dejati, da na primer zdravstveni sistem kot stvar, ni stvar, ker na sebi nima dejanske določenosti kot čisti pojem, ki je njegova osnova. Da bi to lahko postal, mora biti zdravstveni sistem najprej vzpostavljen kot čisti pojem, ki obstaja kot določenost obče substance. To je pogoj, ki zagotavlja, da substance zdravstvenega sistema ne more zastopati kako posamezno mnenje ali navdih nad njo. Namreč tista stvar, ki je prežeta od individualnosti in ne izhaja iz nobenega obstoja, je abstraktna predstava ali enotnost njegovega talenta in vedenja. Se pravi, v abstraktnih predstavah o zdravstvenem sistemu ali kakem drugem pojmu, duh doživlja le sebe kot neko veselje na sebi, ki ni nič drugega kot substanca prežeta od individualnosti.

Kadar torej duh ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali osnove, je dejaven tako, kot to izžareva skozi svojo predstavno zmožnost. Tisto, kar izraža o stvari so le njegove abstraktne predstave, s katerimi prikazuje izginjajoče momente ali tisto enostavno obče.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar, ki ni resnična stvar

Demokracija in idealizem, ki ne predoča nobene poti

Piše: Jože Požar : september 24, 2017 – 6:42 dop -

Ko se demokracijo izpeljuje kot enostranski idealizem, svoboda ni sebi predmetna in realizirana pozitivno. Namesto svobode se uveljavlja abstraktno vedenje, in to v oblikah zagotavljanja in zatrjevanja, s katerim gospodari zdravi razum. Tako da duh, ki se ne strinja s prepričanostjo zdravega razuma, postane takoj nekakšen nasprotovalec, ki nima pojma o gibanju demokracije, katere bistvo da je uresničevanje dobičkonosnosti. To uresničevanje dobičkonosne demokracije pa izžareva tudi to, da se država spreminja v nekakšno umno skupnost posameznikov, katere obstoj sveta je njihova lastna resnica. O tem govorijo načela uma in samovolja, ki ne predoča nobene poti. Ta drža je v nasprotju z duhom ljudstva, saj abstraktno vedenje, ki je neka prepričanost, ni skladno z duhom ljudstva. In ne le to, tisto idealiziranje abstraktnega vedenja je zgolj zunanja garancija, pri čemer izstopa ravno to, da država in duh ljudstva nista notranje skladna. Država išče življenje v abstraktni umnosti, ki pa pušča za seboj tisto obče z namenom, da udejanji posebnost, ki jo zunanje združi z računanjem, ki kot da lahko potrdi njeno umnost. Takšna dejavnost duha, ki zgolj uveljavlja abstraktno umnost in določanje iz sebe, spregleduje objektivnost. Zato čista umnost, ki ne izhaja iz določnega postajanja pojma, ni nič drugega kot uveljavljanje samovolje.
 

Nekaj ima dejanskost le v svojem čistem pojmu. In ravno tega dejstva ne spoštuje vera sveta izobrazbe. Pa od tukaj toliko abstraktne nasilnosti in meglene umnosti, ki izključuje realnost in njen čisti pojem. In to vse zaradi tega, ker danes svetu gospoduje princip preračunavanja presežka. Zaradi tega se tisto absolutno upravičeno zanemarja, s tem pa tudi tisto realno v vsem realnem, ki je kvaliteta čistega pojma.
 
Kadar demokracija izpeljuje sebe neodvisno od duha ljudstva in brez predočene poti, je njen rezultat truplo. Truplo izpoveduje, da demokracija ne izpeljuje svobode, ki je substanca duha in edini smoter duha, ampak izpeljuje abstraktno silovitost, ki na eni strani nekaj obljublja, na drugi strani pa izžareva, da duh demokracije ni dejaven s principom, ampak tako, da uveljavlja poseben interes. Tista abstraktna nedoločnost, ki jo podarja abstraktno vedenje, je namreč objekt kot nekaj nedovršenega, gotovost, ki za svojo dejanskost ne potrebuje postavljenega čistega pojma ali dojema. Tako da tisto, kar se uveljavlja, ni nič drugega kot ničnost njenega vedenja. Drugače povedano, tisto, kar je njeno drugo kot posebnost, to je ona sama v podobi abstraktne nasilnosti, s katero doseže le neko čisto obliko prepričanosti.

Če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da demokraciji manjka princip. Enako velja za politika, ki je dejaven brez cilja in na način abstraktne vednosti. To je način, s katerim politik uresniči le sebstvo zavesti ali osebno mnenje, zanemarja pa predmetno bistvo. Biti dejaven brez principa, pomeni delovati prosto in zaničljivo gledati na določenost predmeta. Pri tem pa ni odveč poudariti, da se mora duh ljudstva v demokraciji udejanjiti kot svet, in sicer zato, da bi se duh zavedal, da je dejanski duh. Zaradi tega demokracija v oblikah enostranskega idealizma ni skladna z duhom ljudstva, saj absolutno upravičeno ni njen princip. Pa je zato tisto zagotavljanje in zatrjevanje neproduktivno početje. Naj izpostavim: svoboda je edini smoter duha, tako Hegel, zato mora biti demokracija izpolnjena z dojemom ljudstva.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Demokracija in idealizem, ki ne predoča nobene poti

Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : september 17, 2017 – 5:16 dop -

Še posebej zanimivo v prvem delu sistema vede, ki je Fenomenologiji duha, je poglavje z naslovom B. Sebi odtujeni duh, v katerem Hegel odkriva gibanje sebi odtujenega duha. To je duh, ki si odsvoji svojo osebnost kot resnično naravo. Posameznik se izobrazi v to, kar je sam na sebi kot njegova dejanskost ali določna narava, ki sestoji v odpravljanju naravnega sebstva, ki je zreducirano na neko energijo volje ali na občo substanco. To je torej odtujeni svet, ki je nastal kot nekaj dejansko občega, kot neposredno sebstvo. Njegova resnična narava je naravna bit, s katero se je naredil primernega dejanskemu svetu.

Zavest doseže neko abstraktno raztrganost sebstva, katerega ve kot čisto sebstvo, ki je njen predmet. Sebstvo je torej tisto, kar daje drugim, kot mnenje ali naključje volje. To mnenje je absolutna neposrednost ali sebi enakost v njeni raztrganosti. Tako ima zavest za predmet svoje sebstvo, torej nekaj, kar je čista izobrazba, ki ni nič drugega kot nasprotje nje same. Lahko bi rekli, to je sebstvo, ki je kot odtujeno postalo reč, nekaj, kar je določeno kot dobro in slabo. Drugače rečeno, to je svet zavesti, ki je navzven sprevrženo sebstvo, ki ni nič drugega kot abstraktna občost, nekakšna določenost izvorne narave ali naravnega sebstva.
 

Podoba zrcali nasprotje in predstavlja dejansko odtujitev sebstva. To je duh kot samozavedanje in gibanje, s katerim si odsvoji svojo osebnost; duh ve sebstvo kot čisto sebstvo. Duh ima resnico v svojem nasprotju. Njegov predmet ima obliko sebstva in je dejansko nastala sebi enakost, s katero si odsvoji svojo osebnost. Rečeno še tako, njegova izvorna narava, ki je negativno njega samega, je nastala dejanskost ali dojem, s katerim doseže bivanje čistega sebstva kot sebstva.
 
Sebi odtujeni duh si odsvoji svojo osebnost, tj. samozavedanje naredi sebstvo primerno čistemu sebstvu. Ta nastala dejanskost je njegova odtujitev sama, tj. v tej dejanskosti duh najde sebe kot tistega, ki je odtujil svoje duhovne moči. Njegov smoter je, da predstavi del tega, kar je on pridobil s svojim izobraževanjem. To je neki svet veljavnega sebstva ali vedenja, ki je stopilo sebi nasproti z namenom, da začne dialog s seboj. Ta dialog s seboj omogoča jezik, tj. govorica, katere vsebina je obče sebstvo.

Dejavni duh dela na tem, da predstavi sebe kot tistega, ki pojasnjuje svoje sebstvo, prav tisto v kaj se je odtujil; to pa je oblika formalnega vedenja, na katerega je zelo ponosen, ker se s pomočjo njega predstavi drugim. Pri tej predstavitvi pa seveda ne gre za to, da kaj logičnega izpelje, ampak za to, da predstavi svojo osebnost kot tisto, ki poseduje vedenje kot tako ali tisto absolutno koristno. Namreč duh, ki sebe odtuji na ta način, da fiksira neko neposrednost, samo nadaljuje sebe kot formalno sebstvo, kot nekaj, kar odrine od sebe in je nekaj občega. Pri tem odtujevanju sebstva ne obstane, ampak iz njega naredi še kakšno drugo nasprotje, nekaj, kar je drugo prvega. To je duh, ki je dejaven s smotrom, da posreduje svoje vedenje, da tisto neposredno vedenje predrugači v nekaj drugega ali v nekaj, kar je nasprotje v tem smislu, da doseže svojo razdvojitev kot drugo odtujitev, ki mu nastane iz one prve odtujitve. To je torej njegova podvojena odtujitev, s katero pa ne doseže nobenega postavljenega odnosa, ampak zgolj prikazuje, da se je mogoče odtujiti tudi tako, da iz prve odtujitve narediš neko drugo odtujitev, ki je tisto negativno njega samega.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Piše: Jože Požar : september 10, 2017 – 6:20 dop -

Še malo in literati bojo spoznani kot misleci, ki se spoznajo na idejo in njen pojem ravno toliko kot filozofi. Enako bi lahko rekli za pravnike, ekonomiste in tistega izobraženca, ki poklanja nasvete in modruje kot kak neživljenjski modrec. Izobraženec namreč danes na veliko pripoveduje o svoji nadarjenosti in spoznavanju, pri tem pa izžareva le svoj čisti jaz, ki ne udejanja stvari, ampak le abstraktno vedenje. Pa se človek sprašuje, kaj v tem svetu abstraktnega vedenja počenja filozof, ali, zakaj se filozof bojuje samo s nekdanjostjo, s stvarjo in problemi sedanjosti pa ne. No, ne glede na to moje izpraševanje, filozof se drži nekje v ozadju in sedanjega časa ne dojema kot ideal, ki bi ga naj kot duh izpolnil.
 

In kaj zdaj? Če bom nadaljeval z branjem filozofskih del, bom vedenje izpopolnjeval. To pa ni tisto ustvarjanje, v katerem si duh svoje vedenje odsvoji in se postavi kot predmet. Torej, na meni je, da začnem udejanjati vedenje skozi predmetni element. Kajti duh je gibanje, ki sebe proizvaja in se naredi za svoj dejanski predmet, ki je primeren pojmu. To potrjuje Heglova dognanje: »cilj vedenja je tam, kjer dojem ustreza predmetu in vedenju ni treba iti čez«.
 
Naj spomnim, v preteklosti so bili mnogi filozofi zelo cenjeni ali spoštovani. A tega ne moremo reči za ta čas, ker je v tem našem času filozof premalo resničen, in to zaradi tega, ker od sebe odriva zgolj abstraktno vedenje. Skratka, filozof v sedanjem času ni dejaven kot mislec. To stremi reči, da ne misli svoje odsvojitve. Verjetno zato, ker je prepričan, da se je najbolje držati vsebin starih filozofov. Ampak ta pasivna drža kot da izpoveduje, da živi v nekdanjosti, sedanjost pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da se v tem našem svetu ne pojavlja nič takega, o čem bi bilo vredno premišljevati? Skratka, filozof kaže, da ne jemlje dosledno filozofije in njenega predmeta, ki je ideja. Verjetno zato, ker ni poskusil izvleči bistva starih filozofov. Kajti če bi, bi danes zagotovo razmišljal o sistemu vede, ki ga je izpeljal filozof Hegel. V njem je namreč govora o sedanjem času, kajti sistem vede je filozofija vseh časov kot celote. To sporoča, da je v tem času mogoče razmišljati o gibanju duha in absolutni ideji. Se pravi, stvar filozofa bi naj bila, da se potopi v sistem vede in začne razmišlja o duhu in ideji, tj. o odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju.

Filozofa bi torej naj zanimal sistem vede, ki obravnava pojem absolutne ideje, ki je najvišji način razumevanja filozofije. Kajti če filozof neprestano živi v preteklosti, če na primer govori o tem, kaj je ugotavljal Platon in o čem so razmišljali stari dobri filozofi, potem izžareva, da ga odsvojitev duha in ideja ne vznemirjata. Tako daje videz, kot da je filozofija ena sama preteklost, in da postajanje časa in odsvojitev duha nista njena vsebina. Mimogrede, absolutna ideja ima svoje postajanje v času, tj. v elementu vedenja.

Če filozof presoja, da je njegova aktivnost samo v tem, da se preganja s teorijami in razmišljanji starih filozofov, potem je to znak, da predmeta filozofije ni dojel kot ideje in gibanje pojma. Nič ne pomaga ono vedenje, če ne preide v gibanje in postajanje. Zakaj tisto dejansko vedenje, ki ni postavljeno, je zgolj abstraktno vedenje. Stvar filozofa pa je, da si sebe odsvoji kot objektivni začetek, s katerim on svoje vedenje postavi kot predmet. In ravno to je tista odsvojitev, skozi katero stopi v odnos s seboj.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Piše: Jože Požar : september 3, 2017 – 6:12 dop -

Ko se je izobraženec namestil v parlamentu, smo mislili, da bo demokracijo razvijal s kakim principom. A to se ni zgodilo, saj jo zgolj krpa s praznim vedenjem in zakoni, ki so zapovedi. Tako se demokracijo kaže kot ustroj, v katerem ne gre za oblikovanje umnega. Želim reči, demokracijo se ne vzpostavlja kot enotnost objektivne in obče volje. To pa pomeni, da izobražen parlamentarec demokracijo ne dojema kot enotnost objektivne volje in obče volje, ampak kot idealizem, s katerim on izpričuje neko čisto zagotavljanje.

In tako se vzpostavlja demokracijo po merilih intelektualizma, ki objektivnosti ne vidi kot realnost, ampak kot objekt, ki je prost določenosti. Se pravi, ker demokracija ne deluje z nobenim principom nasprotja, s katerim bi neposredna realnost prešla v dejansko realnost, se demokracija izpopolnjuje kot izmenjava vedenja s praznim vedenjem, katerega gibanje obvladuje zdravi razum in nadarjena plehka umnost, ki realnost jemlje kot ekstazo vedenja. Pri tem prizadevanju pa gre samo za to, da zdravi um predstavi svoje vedenje kot neposredno gotovost, kateri nasproti stojijo druge gotovosti. To pa je ravno tisto početje, ki izključuje princip delovanja in tako oblikovanje umnega. Se pravi, ker demokracija ne pride do življenja čez princip ustroja, dobita besedo subjektivna volja in čisto zagotavljanje, ki je prazno vedenje, ki prakticira samo tisto, kar je koristno. In tako pridemo do dejanske demokracije, v kateri se objektivnost kaže samo idejno in sploh ne v umni obliki.
 

Ali ni odtujeni svet, ki ga zavest ne misli, zgolj prazna oblika vedenja? Imam občutek, da ta naša vera sveta izobrazbe doživlja sebe kot gibanje odtujene zavesti. Zdi se mi, da je izobraženec aktiven s ciljem, da sebstvo predstavi kot prazno vedenje. O tem največ govoriči prazni intelektualizem, ki izžareva, da je njegova naloga samo v tem, da predstavi praznoverje v abstrakcije ali igro praznih abstrakcij.
 
In kadar si demokracijo pogledamo po sprejetih zakonih, lahko ugotovimo, da zakoni niso pisani na kožo ljudskega duha, ampak tako, da se skladajo z voljo tistih, ki zakone sprejemajo. Zakoni so namreč abstraktna formalna občost in izpeljani brez principa. Lahko bi rekli, da niso substancialni, ampak grajeni na zunanjih eksistencah. To kaže, da obstajajo zakoni, ki so zgolj zapovedi, ki obtičijo pri možnosti in ne odgovarjajo svojemu pojmu; in to zaradi tega, ker se ne oblikujejo v svojem obstoju. Mimogrede naj spomnim, da je Hegel nekje zapisal, da je princip svobode najvišji princip, »v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi; in sicer tako, da sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo.« Torej, zakoni narejeni brez principa in tako, da se ne razrešujejo v osnovi, odražajo ravno to, da demokracija ne proizvaja enotnosti objektivne in obče volje. In to je tista pomanjkljivost, ki jo proizvaja oni subjektivni intelektualizem, ki se noče odpovedati posebnosti.

Tisto, kar razjeda demokracijo, je subjektivna volja, ki uveljavlja posebnosti. Ta enostranskost izžareva tudi to, da se izobraženec izogiba odnosa s seboj. Kajti če bi ga dosegel, bi zaznal, da iz demokracije ven štrlita intelektualizem in aristokracija, ki sta nevidno vpletena v ustroj in se kažeta zlasti tam, kjer gre za posebne koristi. Zato: demokracija mora biti uresničena s principom, in to tako, da bo v njem svoboda določena kot uvid obče volje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma