Ali se po ožilju države pretaka navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : april 15, 2018 – 5:56 dop -

Kdor spremlja aktivnega politika, lahko zazna, da se nenehno sklicuje na vedenje kot tako in kapital. To je način, s katerim se znebi vsake odgovornosti do sveta stvari, tj. obče ideje, in njenega čistega pojma. Drugače rečeno, z navajenim obnašanjem vedenja napoveduje, da ga ne zanima obča ideja in tudi nič takega, kar bi bil postavljen pojem obče ideje, s katerim je edino mogoče pokazati, kako si je obča ideja v odnosu do sebe. Hočem reči, ko je politik dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, sporoča volivcem, da ga obča ideja ne zanima. S tistim navajenim obnašanjem vedenja ne doseže niti čistega pojma.

Tako ni nenavadno, če se velikokrat beseduje, da je politik dejaven enostransko in v interesu kapitala, da pa ni dejaven v interesu stvari in obče ideje. Politika obča ideja preprosto ne zanima, če pa, potem samo na zunanji način ali kot velikost kapitala. Tak primer je izgradnja železniškega tira, ki ga politika ni bila sposobna predstaviti kot občo idejo, ampak kot gibanje kapitala. Namesto da se ukvarja z občo idejo stvari, preračunava kapital in primerja izračune, ki da so narejeni z namenom, da se predstavi samo resničnost gradnje železniškega tira. Takšno dojemanje sveta stvari seveda ni nobeno dojemanje stvari, ampak bežanje od stvari, tj. od obče ideje, ki je absolutna določenost. Namreč tista igra s kapitalom pove to, da se ignorira vsebino stvari, tj. občo idejo, s tem pa tudi odnos čistega pojma proti sebi.
 

Ko politik zrcali svet stvari kot navajeno obnašanje vedenja, spregleduje občo idejo in tako njen čisti dojem, s tem pa tudi določenost, ki je negativni odnos obče ideje v sami sebi. Potem njegov svet stvari ni nič drugega kot ravnodušni svet določnih pojmov razuma ali pojavna oblika vedenja. Se pravi, sebi odtujeni duh si odsvoji sebstvo, ki pa ni nič drugega kot abstraktna oblika neposrednega vedenja.
 
Politik, ki je prepričan, da je treba svet stvari prevajati v števila, tj. v kapital, bi se moral vprašati, kaj se pretaka po ožilju države, kaj je obča ideja, kaj religija in kaj postavljeni čisti pojem. To je namreč pomembno vedeti, kajti če politik ne ve, da se po ožilju države pretaka religija ljudstva, potem mora nekaj narediti za to, da spozna, da »religija stoji v najtesnejši sovisnosti z državnim principom.» Zakaj duh, ki ga je ljudstvo izvolilo, bi moral vedeti, da v politiki ne gre za nič drugega kot to, da se realizira religija ljudstva, in to na način obče ideje, ki je substancialna polnost ali absolutna določenost obče ideje.

Politik je reprezentant volje ljudstva in tako obče ideje. Obča ideja je tista, ki jo je treba vsakič znova vzpostaviti. Na ta način si duh da zavest o enotnosti pojma in realnosti, ki je izvorno navzoča v obči ideji, skozi katero je izraženo prav tisto, kar se ima za resnično in je vsa določenost obče ideje. Obča ideja je tisto absolutno obče in tako zavest ljudstva o tem, kaj je obča ideja v njeni dejanskosti. Namreč ljudstvo si predstavlja odnos obče ideje, ki pa ni nič drugega kot logična sovisnost obče ideje. Ob tem pa je treba poudariti še naslednje: logična sovisnost je razloček ideje v njenem svobodnem načinu, ki je element vedenja.

Naj izpostavim, ko je duh dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, je njegov smoter samo to, da predstavi abstraktno obliko vedenja. In tako seveda ni dejaven s principom in na način substancialne polnosti obče ideje, ki je postavljen čisti dojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali se po ožilju države pretaka navajeno obnašanje vedenja

Ponosno in s prižgano lučjo notrine

Piše: Jože Požar : april 8, 2018 – 6:32 dop -

Jaz sem občudovalec Heglove filozofije. Razvijam abstraktne ideje in neobičajne vsebine o gibanju sebstva. Tako bralki in bralcu predstavim nekatere pojme, ki se jih da najti v Heglovi filozofiji, tj. v sistemu vede. Včasih pojme predstavim v razumljivi podobi, včasih pa v umetniški podobi ali tako, da mogoče niso razumljivi vsakemu duhu. Vse seveda z namenom, da izpovem kaj iskrenega o dojemanju nastajajočega vedenja. Jaz namreč trdno verjamem, da se mora človek celo življenje učiti misliti in ustvarjati tako, da se vrača v sebe, kajti le tako lahko začuti notranje (ne)zadovoljstvo v obliki čistega dojema.

Notranje zadovoljstvo pa lahko občutim tudi takrat, ko pogledam na začetek poti ali v čas, ko me je filozofija s svojimi vsebinami začela vznemirjati. Je pa res, da se lahko moje zadovoljstvo izrazi tudi tedaj, ko napišem kakšno pesem. In to se je dogajalo te dni, ko sem se prepustil voditi globinam sebstva in poskušal izraziti notranje gibanje sebstva.
 

Notranje zadovoljstvo izraža tudi podoba moje mame, ki jo je pred mnogimi leti upodobil sin Andrej. In to notranje zadovoljstvo je morda izraženo tudi s pesmijo, ki govori o ljubezni enega in razdvojeni notrini.
 
Ljubezen enega

Tiho kot sanje je vstala iz črk beseda.

Kot ptica se je dvignila iz notranje zemlje.

In tudi potem ko je glas naznanil odsvojitev človeka,

je zamahnila s krili in odletela kot eden.

Ponosno in s prižgano lučjo jih je ljubila,

da bi z enim gibom dosegla svojo razdvojitev;

ljubezen enega, ki se je udomačila v nasprotju.

Daleč znotraj in z govorico dvojne notrine

je stopila sebi nasproti kot svoja podoba.

Moje potovanje v svet filozofskih globin, ki jih je raziskoval filozof G. W. F. Hegel v svojih delih, še ni končano. Kajti to je svet ideje in pojma, potemtakem notranje gibanje substance v elementu vedenja, ki zaživi kot nastajajoče vedenje. Je pa to tudi pot odsvojitve, ki bi jo naj vsak duh prehodil, če želi samega sebe spoznati iz nastajajočega vedenja ali pojavnih oblik duha. One so tiste, ki človeku odkrijejo, kako si duh samega sebe odsvoji s principom in tudi to, da se svet začenja v njem in torej sploh ne zunaj njega ali kje daleč stran od globin sebstva. O zunanjem gibanju vedenja danes na veliko govori duh, ki ga zanima samo pojavni svet stvari in abstraktno teoretiziranje, ki ni vezano na nobeno osnovo. Ta duh namreč jasno kaže, da ga začetno gibanje notrine in čisti pojem ne privlači. Se pravi, ker principa gibanja substance še ne spoštuje, tudi dejanskosti pojma ne spoštuje. In zaradi tega spregleduje interes stvari in dejanskost pojma. Namesto čistega pojma doseže le neki abstraktni svet ali čisto vednost kot jaz, ki je samo pojavna oblika vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ponosno in s prižgano lučjo notrine

Demokracija ima dejanskost v svojem čistem pojmu, ki je odnos proti sebi

Piše: Jože Požar : april 1, 2018 – 7:04 dop -

Če si politična stranka predstavlja demokracijo kot nekaj, kar ni vzpostavljeni čisti pojem in je nekakšen program, ki ne prehaja v sebi nič drugega, potem pač stranka nima natančne predstave o tem, kaj je demokracija v svoji osnovi. Ona namreč ni zapisan program ali kakšna abstraktna predstava, temveč je postavljeni čisti pojem. To pa je nekaj prvega in drugega, nekaj, kar je odnos proti sebi. Samo na ta način je demokracija kot čisti pojem v svoji osnovi odnos do same sebe. Vse drugo, kar je demokracija kot pojav, ni noben čisti pojem, ampak možnost v smislu ekspozicije nespoznavne ideje, ki je prikazen. Rečeno še tako, demokracija v pojavnih oblikah je predpostavljena obstoječa onstranost, torej nekaj nadčutnega.

Ko govorimo o demokraciji, je nujno da demokracijo dojamemo kot postavljeni odnos do sebe. To je osnova pojma, v kateri doseže demokracija svojo sebi enakost. Se pravi, z negacijo doseže demokracija razdvajanje in tako svojo določeno sebi enakost. Vsako drugačno dojemanje demokracije ne vzpostavi čiste sebi enakosti in tako tudi ne dejanskosti, ki jo je mogoče doseči samo s čistim dojemom. Namreč, demokracija kot nekaj neposrednega še ni noben čisti dojem, ampak komajda ime, ki ni pridobilo svoje dejanskosti.
 

Če si demokracijo predstavljamo kot bivanje duha, ki prehaja v svojo sebi enakost, potem je to absolutna svoboda duha, ki ve svojo svobodo kot odnos proti sebi. V tej svobodi duh postavi sebe kot predmet. Tako je on na sebi duh, ki si je dal svojo izpolnitev skozi razdvajanje, v katerem je substanca prešla v notranji razloček. Samo za duha, ki je svoboden in ima v dejanskosti svojo stvarnost, obstaja možnost, da se povzdigne do svoje resničnosti.
 
Če primerjajmo demokracije, ki obstajajo v EU in še kje drugje v svetu, opazimo, da se demokracije med seboj razlikujejo. Nekatere demokracije vzpostavijo svoj čisti pojem samo na dan volitev, sicer pa obstajajo v abstraktnih podobah, na katere je mogoče pripenjati različne abstraktne prikazni. Torej tudi tisto, kar proizvede sila kapitala, ki operira v imenu demokracije, in to ne glede na to, da na sebi ne kaže nič demokratičnega. To je eden od razlogov, zakaj demokracija in kapitalizem ne dosežeta notranje povezanosti, s tem pa tudi ne odnosa religije in države, ki ima z religijo isti skupni princip.

EU demokracija kaže neko dvojno življenje, enkrat v podobah neposredno izražene volje, ki preide v nekaj drugega, drugič pa se kaže kot izražena sila kapitala. To izpoveduje, da EU demokracija ni dejavna s principom, zakaj ne kaže odnosa proti sebi. Rečeno še drugače, ko EU demokracija ne doseže odnosa proti sebi, potem tudi religija ni realizirana, in tako tudi tisto absolutno upravičeno ni uresničeno. In to se dogaja tedaj, ko se daje prednost kapitalu in prepričanju, da je mogoče odigrati demokracijo čez kapital ali števila.

Pomembno je, da se demokracija utrjuje tako, da dobi tisto prvo kot nekaj neposrednega, proti postavljeno dejanskost, ki je odnos proti sebi. Vzpostavljen odnos demokracije skozi dejanskost je enostavnost njenega zakona, s katerim doseže svojo sebi enakost, ki je čisti pojem. Zaradi tega se demokracija mora vedno znova utemeljevati, in to kot realiziran čisti pojem. Zakaj čisti pojem je tisto absolutno upravičeno v smislu postavljenega odnosa do sebe. Na ta način se demokracija kaže v svojem občem načinu ali v substancialni polnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Demokracija ima dejanskost v svojem čistem pojmu, ki je odnos proti sebi

Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Piše: Jože Požar : marec 25, 2018 – 6:04 dop -

Ko je svet zgolj gibanje razuma in zavest uživa sebe v neposrednosti, duh ne pride dalje od občega. V neposrednem svetu mišljenje zgolj sodeluje, kajti v tem svetu ne gre za gibanje in prehajanje predmetne substance v drugo-bit. Zavest izreka smo tole: to je; za to pa ne potrebuje mišljenja, kajti svojo izpolnitev doseže z vedenjem neposrednega. Pa od tukaj toliko čistega vedenja in razmerja zavesti do gole zunanjosti ali neposrednega bivanja.

Sicer pa duh danes ne izraža naklonjenosti do aktivnega mišljenja, niti se ne izreka o njem. Tako ni pretirano dejati, da mišljenje zgolj sodeluje pri oblikovanju določnega sveta. In prav tako ni nenavadno, če je prilagajanje mišljenja materiji in dejavnost razuma zaznavno tedaj, ko razum izvaja samovoljna ugibanja, s katerimi duh ne doseže postajanje čistega dojema, ki je osnova, na kateri je sploh mogoče razviti bit, bistvo in pojem. Ob tem naj tukaj omenim naslednje: za mišljenje, ki se omejuje neposrednost, ne obstaja neskončnost, tj. tisto resničnostno, ki vzpostavi drugo-bit ali odnos pojma proti sebi.
 

Ni dovolj da duh idealizira vedenje in išče zadovoljstvo v obnavljanju obstoječega vedenja. Duh bi se naj zavedal, da ima resnični svet dejanskost samo v pojmu. In o tem bogato razmišlja filozof Hegel v svojih delih, tj. v sistemu vede, kjer zapiše tudi to: kolikor se dejanskost razlikuje od svojega pojma, neha biti dejanskost. In zares, duh danes dejanskosti ne spoštuje dovolj, bolj kot njo spoštuje dialektiko čutne gotovosti in tisti neki umski instinkt.
 
Zdi se, da se je metafizika naselila v možgansko vrhnjico, od koder s čudaškim principom ukazuje dejavnemu duhu, kako naj neposreden svet razgradi, da bo dosegljiv koristen rezultat, na katerem duh izoblikuje svojo osebno eksistenco. Metafizika namreč vedno poskrbi za to, da predmetna substanca ne dobi na sebe dosledne oblike, ampak zgolj obliko abstraktne predstavitve, ki jo pridela razum s svojim ločevanjem. Razum je dejavnik, ki naredi to, da je nekaj brez odnosnega, da je v končnem rezultatu zajeta vsa koristnost. Tisto koristno menda ustreza nadarjenemu duhu, ki verjame, da se na korist najbolje spozna razum, ki je sposoben uveljavljati načela metafizike, s katerimi je baje mogoče doseči pravilen rezultat. Zaradi tega se duh danes ne sklicuje na mišljenje, ampak na dialektiko meglenega razuma. Zato tudi ni mogoče dejati, da presoja nastajajoče vedenje in da ga zanima element vedenja ter tisto, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. Če bi imel duh takšen interes, bi o nastajajočem vedenju in mišljenju spregovoril in tako pokazal, da ga očara dejanskost in čisti pojem. Namesto tega govori o vedenju kot takem in praznih smotrih, ki da so podlaga za izdelovanje resničnega sveta. Mogoče res, vendar vedenje kot tako še ni pojem, s katerim sta izpeljana bit in bistvo stvari. Za kaj takega je treba najprej spoznati nastajajoče vedenje, tj. element vedenja, ki je čisti dojem in gibanje samostojnega pojma, ki pridela odnos proti sebi.

Menim, da je v sedanjem času koristno povedati kaj o nastajajočem vedenju in prav tako o tem, kako se dojema mišljenje v sistemu izobraževanja, ki poteka v nekem namišljenem prepričanju, da mišljenje sploh ni bistveno, češ, saj vedenje kot tako zadostuje. O tem se govori na veliko, ko se duh prepušča čistemu vedenju in sklicevanju na kategorije in na obstoječe vedenje, ki je izgotovljen svet navzoč zunaj mišljenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Piše: Jože Požar : marec 18, 2018 – 7:11 dop -

Imamo nešteto uresničitev, ko je sodobni filozof izrazil, kako dojema predmet v njegovi abstraktni podobi. Nimamo pa izpolnitev, ko bi filozof razvil predmet in ga pokazal v dejanski podobi, tj. v predmetnem elementu in čistem dojemu. Skratka, filozof se običajno predstavi kot tisti, ki podarja enostavno sebstvo, ki se kot svet razločuje od sebe. Kaj več od možnosti in refleksij ne izraža, pa zato ni mogoče kaj več povedati o njegovi ustvarjalni dejavnosti. O filozofskem ustvarjanju bi lahko govorili tedaj, če bi duh pridelal kak čisti pojem in tako pokazal, da je njegov interes pojem, tj. absolutno svobodno spoznanje.

Kaj je torej tisto, kar nam sodoben filozof podarja, ko je dejaven kot misleči duh? Natančno vzeto, to so abstraktne predstave, pojasnila, tudi komentarji, s katerimi podarja svoje mnenje ali prepričanost. Tisto česa nam filozof ne podarja, je ustvarjalno razmišljanje, ki proizvaja pojem ideje. Rečeno še tako, filozof ni dejaven kot dejanski mislec, ampak kot duh, ki prideluje vedenje o čistem vedenju. Namesto da predmet pojmuje, poklanja teoretične razlage, povrhu pa še kakšno opisovanje, ki ga deli, členi in ločuje, nato pa še razlikuje; pri tem pa predmetne substance ne odpravi in je tudi ne razodene kot absolutni pojem.
 

Filozof se uveljavlja tudi tedaj, ko sebstvo predstavi kot igro individualnosti; ko je drugo kot jaz njegov predmet in išče lastno neskončnost, pri tem pa pridela onstransko prikazen, s katero pokaže, da se ni ohranjal v razmerju do drugega. Na ta način poklanja le interesantne odnose ali našopirjeni smoter, tj. enostranske abstrakcije ali brezvsebinsko filozofiranje.
 
Še posebej zna biti filozof duhovit tedaj, ko beži pred razmišljanjem in pojmi, kot so ideja, logika in nastajajoče vedenje, ki so osnovni pojmi filozofije. Z njimi bi se naj danes mlad filozof ukvarjal, da bi dojel sistem vede, tj. predmet filozofije, o katerem filozof ne govori, ker se njegovo razumevanje filozofije nikjer ne ustavi, ali, ker je vedno nekje onstran ali čez. To je mogoče zaznati zlasti tedaj, ko odrine od sebe kakšno prikazen vedenja in tudi tedaj, ko je aktiven kot opazujoči um. Skratka, sodoben filozof je nekakšen svetovljanski popotnik, ki išče predmet filozofije v vnanjem svetu. Sicer pa zna biti dejaven čez kategorije in abstraktni razum, ki se osvobaja neposrednosti in prideluje abstraktne predstave.

Ko človek prisluhne geniju, ki si je pridobil izobrazbo filozofa, dobi občutek, kot da ne ve, kaj je predmet filozofije. Filozof namreč nenehno ustvarja videz, kot da predmet filozofije ni določen in je zaradi tega lahko dejaven čez fiksirane abstrakcije, na katerih je mogoče pridelati mnoge svetove, ki jih je možno širiti po mili volji. In to se danes dogaja, ker filozof ne izhaja iz nobene osnove in daje spoznavanje o pojavnem. Tista širjava čistega vedenja odgovarja najbolj filozofu, ki je sposoben svoje vedenje širiti v neskončnost. Skratka, zgodba filozofa je pripoved o izgubljeni realnosti in transcendentalnih fenomenih.

Popolnoma drugačen je svet filozofa, ki najprej predmet omeji na določeno predmetno substanco in njen čisti pojem. Tako pokaže, da ga zanima gibanje substance in njeno prehajanje, tj. drugo-bitnost, ki je tisto obče bistvo kot čisti pojem. To je namreč tista dejavnost duha, ko se predmet misli iz gibanja absolutne realnosti.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Izobražen duh pa kot da je dejaven brez cilja

Piše: Jože Požar : marec 11, 2018 – 7:28 dop -

Če bo izobražen duh razkazoval in hvaličil prazno abstraktno vedenje, pri tem pa ne bo naredil ničesar za to, da bi dojel, kaj se to pravi biti na sebi duh, bo še naprej deloval na  nivoju zdravega razuma ali opazujočega uma. Namreč danes duh o svoji neproduktivni dejavnosti na veliko govori zlasti tedaj, ko z dejavnostjo odseva, kaj se to pravi delovati po načelih zdravega razuma ali tako, da predmetna substanca ne zaživi v gibanju in določilih. Skratka, če se bo izobražen duh še naprej preigraval s praznim abstraktnim vedenjem, še dolgo ne bo spoznal, da njegovo mišljenje ne počne nič ustreznega; da sicer mišljenje hodi zraven, vendar pa ni dejavno produktivno ali ustvarjalno. To daje videz, da mišljenje v resnici nima nobene prave naloge, saj največkrat zgolj sodeluje pri oblikovanju materije. Zaradi tega ni mogoče reči, da je mišljenje dejavno v pogledu stvari.

Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi dejavnost mišljenja. Razen tega izdihava, kako si je v odnosu do predmetne substance, kako do pojma in kaj je tisto, kar pridela kot rezultat ali kot izgotovljen svet. Obenem pripoveduje, kako kaj spoznava, in to še posebej tedaj, ko rezultat ni nič drugega kot abstraktna predstava. Njo izpolni z refleksijo in čistim vedenjem, pri tem pa predmet ne prehaja v drugo-bitno podobo, tj. v svojo določenost ali obče momente. Obča določenost predmeta je namreč tista osnova, ki pokaže, ali je duh dejaven v načinu ali s principom. In tukaj lahko dopolnimo, da izobražen duh ni dejaven v načinu ali tako, da bi najprej vzpostavil čisti pojem predmeta. Namreč, če bi bil dejaven v načinu, bi vzpostavil najprej čisti dojem, ki je proti postavljeno nasprotje ali dejanskost, ki vsebuje vrednost stvari kot notranje bistvo, ki ga je treba jemati kot določeno dejanskost.
 

Izobražen duh je v spoznavanju samega sebe prišel do točke, ko metafizika več ne zadostuje. Zategadelj se sklicuje na vedenje in daje prednost čistemu jazu, tj. zdravemu razumu in refleksiji. In zaradi tega seveda ne napreduje in nemalokrat potrjuje, da svet stvari premaguje s pomočjo refleksivnega razuma in abstraktnega vedenja. In tako natančno vzeto sporoča, da ga logika mišljenja, nastajajoče vedenje in gibanje predmetne substance ne zanimajo. To ne naravnost izžareva, da ga znanost o duhu v njegovi pojavnosti ne mika.
 
Danes je duh največkrat dejaven na zunanji način, s katerim se njegov predmet razpusti na abstraktne predstave. In potem običajno pristopi refleksijski razum, ki izpostavi nekakšne umne izvlečke, ki imajo samostojno bivanje. Tako da opazovalec lahko takoj ugotovi, da je duh dejaven zunaj razmerja predmetne substance in da zaradi tega ne pridela nič drugo-bitno postavljenega, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa predmetne dejanskosti ne doseže. In tako poskrbi, da njegov drugi svet eksistira kot nekaj, kar je brez določil mišljenja. To pa so tista znamenja, ki nam povedo, da gre za instinktivno početje duha, v katerem mišljenje zgolj sodeluje. Zakaj predmet je le neka oblika čistega vedenja navzočega izven mišljenja. Hočem reči, tedaj ko je duh dejaven po lastnem prepričanju, mišljenje zgolj sodeluje in se prilagaja materiji.

Strinjali se boste, da mišljenje danes nima nobene prave naloge in da se prilagaja materiji. Še huje pa je, da se hvaliči materializirano mišljenje, nastajajoče vedenje pa se ignorira. No, ne glede na to, obstaja upanje, da bo duh v bodoče več časa posvetil mišljenju in logiki.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh pa kot da je dejaven brez cilja

»Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Piše: Jože Požar : marec 4, 2018 – 6:52 dop -

Duh v lastnem uvidu še ne odpravi svoje izvorne narave, ki bi naj zaživela v proti postavljeni podobi. Zaradi te pomanjkljivosti bi naj začel spoznavati: kaj je eno, kaj sebstvo kot tako, kaj notrina in kaj element vedenja. To je tisto spoznavanje nastajajočega vedenja, ki bi ga naj pripeljalo do bistvenega vprašanja: kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je naloga duha, zakaj njegova odsvojitev je pomembna, saj poteka čez element vedenja, tj. skozi vzpostavljano nasprotje, s katerim doseže odnos do samega sebe.

Pri dojemanju odsvojitve gre za to, da duh spozna nastajajoče vedenje in gibanje sebstva, ki ni zgolj to, da od sebe odrine kakšno mnenje ali prepričanje. Ne, pri odsvojitvi gre za to, da duh dojame, kako ali na kakšen način si odsvoji svoje sebstvo in se postavi v odnos s seboj. Odsvojitev mora biti dosežena v načinu, tj. tako, da bo tisto njegovo vedenje dobilo proti postavljeno dejanskost, ki je oblika čistega dojema. Povedano drugače, vedenje, ki je nekaj izrečenega, je nase se nanašajoča enakost ali gibajoča se sebi enakost, ki je tista čista določenost neposrednega vedenja. Pri tem gibanju gre za to, da duh ne obstane v neposrednem vedenju, ampak da neposredno vedenje, ki je abstraktna realnost, odpravi in mu da dejansko obliko vedenja. To se pravi, neposredna oblika vedenja mora preiti v drugo-bitno podobo, ki je oblika razvejanega čistega vedenja v občih momentih.
 

Tako kot drevo doseže svojo popolno podobo z razvejenostjo, enako bi naj tudi duh dosegel čisto samozavedanje v drugo-biti. Z odsvojitvijo postavi sebe kot predmet, zakaj »duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi (tako Hegel); bitje, ki je gibanje, v drugo-biti obdržati enakost s seboj«.
 
Mogoče bo bralec tukaj pripomnil, ah, daj no, to si že neštetokrat zapisal. Ja, ampak to počnem z namenom, da bi skozi izvajanje bralec prišel do dojetja, da se svet začenja z elementom vedenja, tj. z nastajajočim vedenjem, ki ga je potrebno dojeti skozi element vedenja. Ta namreč odkriva ravno to, da vedenje predmetne substance mora biti posredovano v nasprotje, ki je oblika čistega vedenja ali odnos vedenja do samega sebe. Ta odnos je namreč začetna oblika predmetne substance, s katero doseže substanca svojo drugo-bitno podobo, kar je določenost gibanja in vzajemnega učinkovanja s seboj.

Mi vemo, da izobražen duh nima vedenja o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zaradi tega tudi svojega vedenja ne uresniči na način odsvojitve, ampak ga zgolj odrine od sebe in nadaljuje v kako drugo obliko. Tista druga oblika vedenja pa je zopet abstraktna oblika, ker ni postavljen odnos, ampak je le oblika vedenja, ki jo duh idealizira z namenom, da doseže neko nasprotno vedenje, ki vsebuje zmožnosti in je spet za neko drugo vedenje. Na ta način duh sebe ne vzpostavi kot predmet, ki bi bil čisti dojem. Namesto čistega dojema pridela le abstraktno nasprotje, tj. gotovost, biti podoba zavesti sploh. To pa je tisti idealizem, ki začenja z neposredno gotovostjo, kateri pripadajo tudi druge gotovosti. In tako mu nastanejo mnogi abstraktni svetovi, ki jih duh zunanje združuje, da doseže abstraktno predstavo svojega vedenja, ki pa ni nič drugega kot oblika navajenega obnašanja vedenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«