Nevsakdanje razmišljanje o koronavirusu in logiki zaznavanja

Piše: Jože Požar : 5 aprila, 2020 – 6:15 dop -

Neposreden svet včasih odseva, kot da ima več gospodarjev, ki skrbijo za to, da izdihava resničnost, ne da dejansko doseže resničnost v svoji izpeljavi. In to kaže koronavirus, katerega stvarnost so določili gospodarji sveta, ki se sicer ne spoznajo na resnico biti. Zakaj če bi se, ne bi bili dejavni tako, kot to kažejo interpretacije in pojasnjevanja koronavirusa. Namreč tisto, kar koronavirus odseva in je pojavni svet, ni izpolnjena dejanskost njegove dejavnosti, ampak abstrakcija njegove pojavnosti. In o tem pojavnem svetu danes govorijo gospodarji sveta, ki ne iščejo resnice v stvarnem svetu, ampak v pojavnem ali podvojenem in ločenem svetu. Tista dva svetova, ki izpeljujeta koronavirus, sta namreč nasproti postavljena in ločena, pa zato pojavna. Zaradi tega koronavirus ne doseže izpeljave bistva skozi notranje gibanje, pa se tisto, kar je pri koronavirusu nekaj občega, kaže kot dva ločena svetova, katerih bistvo se ne pojavlja kot en svet. Zato koronavirus ne doseže svoje sebienakosti, ampak razpade na ločena svetova: na neposredni svet in njegov nasprotni svet, ki biva ločen od prvega sveta. Se pravi, bistva koronavirusa se ne kaže kot popolno realnost, ampak kot dva abstraktna in razpadla svetova. To sta dva svetova, na katerih gospodarji sveta izvajajo nekakšne izpeljave ali zaznavanja, ki pa ne odsevajo resnice biti koronavirusa. Verjetno zaradi tega, ker abstraktni razum gospodarjev upošteva samo pojavni svet koronavirusa.

 

Duh lahko misli neposredni svet tudi tako, da ga podvoji. Na ta način njegov svet razpade na dva različna svetova, katerih gibanje običajno izvaja abstraktni razum. Prvi svet pride v poštev samo v nasprotju z drugim, drugi pa v nasprotju s prvim. To pa seveda ni dosleden način gibanja substance, ampak prej nekakšna sofistika, ki temelji na čutnem zaznavanju, pa zato ne doseže resnice biti.

 

Zdaj lahko opredelimo: gospodarji sveta prikazujejo učinke koronavirusa kot nekakšen čisti uvid, ki ga doženejo zunanje in kot koristno sporočilo ali kot nekaj, kar je razpoznavni svet koronavirusa. To pa je pojavni svet, ki nima resnice biti, ker je to le zbir nekaterih zunanjih podatkov. Naj to izrazimo še tako: njihov pojavni svet razpade na dva svetova, prvi je dejanski svet kot tisto, kar je zaznavano kot neposredni svet koronavirusa, drugi svet pa je abstrakcija prvega sveta, ki ga gospodarji oblikujejo ločeno od prvega sveta. Se pravi, drugi svet je pojavni svet prvega sveta, kar želi reči, da gospodarji bistvo koronavirusa povzamejo iz dveh ločenih svetov in ne iz enega postavljenega sveta. Rečeno še drugače, gospodarji ne izpeljejo bistva koronavirusa iz proti postajanja substance, v kateri sploh lahko zaživi bistvo koronavirusa, ampak ga dobijo iz dveh pojavnih svetov.

To nevsakdanje razmišljanje izhaja iz dejstva, da se gospodarji sveta spoznajo na logiko zaznavanja, ne pa na izdelovanje resnice biti. Zakaj njihova logika zaznavanja sporoča, da niso dejavni s principom, ampak zunanje in na način čiste vednosti. Kar pove, da gospodarji sveta spoštujejo samo abstrakcije koronavirusa in početje abstraktnega razuma, ki je dejaven zunanje in sploh ne tako, kot to zahteva princip gibanja substance, v katerem je bistvo najprej zamejeno na čisti dojem. Tisto torej, kar abstraktni razum kaže kot učinke koronavirusa, ni izpeljana resnica biti koronavirusa, ampak samo dojemajoči abstraktni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nevsakdanje razmišljanje o koronavirusu in logiki zaznavanja

O abstraktnem blišču izobraženega duha

Piše: Jože Požar : 29 marca, 2020 – 6:24 dop -

Izobražen duh ne premore nobene samokritike, pa čeprav mu abstraktni svet nazaj kaže, da je z abstraktnim vedenjem mogoče izdelati edino kako abstrakcijo jaza. Ali ste že kdaj slišali izobraženega duha, da je izrekel samokritično misel o svojem delovanju? Jaz še ne, to se ne zgodi, pa čeprav njegovi svetovi kažejo, da prideluje nedosledne dosežke in da tisto, kar premaga, nima resnice biti. Kar izpoveduje, da kot dejavni duh podarja nekakšne abstraktne produkcije ali pojavni svet, prav tako slepila, ki so idealitete sebstva.

Ali ste že kdaj slišali kakega izobraženca dejati, da se na mišljenje in logično sovisnost ne spozna. In, ali ste slišali na primer politika izjaviti, da poslanci obče ideje ne spoštujejo, ker jih zanima samo interes političnih strank? In ne nazadnje, ali ste slišali, da je kak politik ocenjeval organiziranost države in razpravljal o odnosu države do sebe in do njenega čistega pojma? Ste pa najbrž slišali politika govoriti o svojem subjektivnem prepričanju in strankarskem programu. Skratka, izobražen duh svojih pomanjkljivostih ne zaznava, ker je prepričan, da je tisti njegov neposredni svet ena sama resničnost.

 

Ves abstraktni blišč izobraženega duha, ki ga on podarja drugim, je njegov čisti pojavni svet, neizpolnjena abstrakcija; ona je in velja, ker izpoveduje neko vedenje in čisto početje zavesti. Zaradi tega izobražen duh ne razmišlja posebej o miselni svobodi, logični sovisnosti, nastajajočem vedenju in tistem, kar je ločevanje predmeta od gotovosti samega sebe. Zakaj tako? Zato, ker mu abstraktno razkošje vedno znova zatrjuje, da se njegov svet sam od sebe razodene kot resničen svet. Pa zato o principu nastajajočega vedenja, postajanju substance in odpuščanju sebe iz oblike svojega sebstva ne modruje.

 

Izobražen duh daje videz, kot da nima nič skupnega z napačnimi odločitvami, pri katerih sodeluje kot razumnik. A njegov svet kaže, da ni dejaven s principom in v interesu stvari, tj. čistega pojma. Še več, marsikje je dejaven samo opisno in kot teoretik, ki svetuje, vendar za svoje svetovanje ni odgovoren, zakaj on je v pojavnem svetu neulovljiv, zato se pri nobenem svetu ne zaustavi. Ob kratkem, tam, kjer je dejaven, je vedno delaven zunanje in sploh ne tako, da bi bil na sebi odgovoren za svet, ki ga pridela. In to velja tudi za tistega duha, ki danes nastopa v medijih in komentira dogodke ter podarja abstrakcije vedenja. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da poklanja zgolj abstraktne zagotovosti jaza, s katerimi naredi lep videz o sebi. Tako da njegovi medijski nastopi govorijo o tem, da abstraktnega vedenja ne premaga, ampak da idealizira svojo izobrazbo in sebstvo. Zato ni čudno, če se nenehno vznemirja z idealnim svetom, ki ga ne poskuša premagati, ker je to njegov resnični svet vedenja, v katerega se običajno razgubi z namenom, ker se v njem dobro počuti.

Da izobražen duh ne napreduje, o tem govori tudi razkošen svet, v katerem ni zaznati gibanja predmetnega substance. In to se manifestira vedno znova tedaj, ko gre za kak pojem, ki ga je nujno razviti v čisti dojem, a ga ne, ker velja prepričanje. Zakaj duh je prepričan, da spoznavanje nima nič skupnega z notranjo nujnostjo, niti z življenjem predmeta, ampak samo z izobrazbo. Zato hvaliči kombinacije vedenja in pojavni svet, raziskovanje in spoznavno zrenje, s katerim mu uspe razgraditi svet, vendar ne način čistega pojma. Tega se boji kot hudič križa, saj je to področje nastajajočega vedenja, ki ga on prezira, ker ga pojavni svet in gibanje določanja ter odsvojitev sploh ne zanimata.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem blišču izobraženega duha

Lahkomiselni duh in drobnjakarski svet

Piše: Jože Požar : 22 marca, 2020 – 6:51 dop -

Da je duh nedosledno dejaven, gre pripisati zlasti temu, da je dejaven brez principa, pa zato lahkomiselno, ker prezira logično sovisnost. Duh namreč, ki podarja zgolj prazne misli in posamezna prepričanja, ni dejaven v interesu gibanja substance. Se pravi, kadar ni dejaven v interesu stvari, ni dejaven s smotrom in z vedenjem, da si svoje vedenje odsvoji. Duh ne ve, da se resnično spoznavanje začenja z odsvojitvijo sebstva in postajanjem; kajti sebstvo mora postati dejansko sebstvo, ki je resnična podoba duha. Sicer pa v nastajajoče vedenje spada način pojavljanja duha, zato tudi logična sovisnost, ki pa jo duh zanemarja, ker je prepričan, da neživljenjsko dojemanje sveta zadošča za to, da premaga vsak predmetni svet.

To, da je duh danes lahkomiselno dejaven, o tem govori med drugim tudi drobnjakarski svet. Še posebej tedaj, ko abstraktno vedenje zastopa predmetni svet in duh računa na svojo iznajdljivost in zunanji svet, ki je pač zmeraj pri roki. Ta drobnjakarski svet namreč vedno dodano zaživi, in to v abstraktnih momentih vedenja, s pomočjo katerih lahko duh sestavi razkošne svetove. Pa od tukaj toliko one nedoslednosti, s katero posreduje, da se dobro počuti v razkošnem svetu, ki ga pridela z onim navajenim obnašanjem vedenja. Ampak ravno s tem razkošnim svetom izžareva, da živi v prepričanju, da drugače ne gre ravnati. Zakaj ta njegov razkošni svet, v katerem ni navzoča stvar, ampak samo kaka postulirana bit v njenih momentih, je posebnost njegove lahkomiselne dejavnosti.

 

Človek poenostavlja predmetni svet na možen svet. Pri tem pa ne dojema, da potencialen svet ni nič drugega kot zunanji abstraktni svet. Tega oblikuje s pomočjo abstraktnega razuma in izrekanja vzajemnega učinkovanja vedenja s samim seboj. Takšna dejavnost duha odkrito odseva, da gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne ceni. Zaradi tega se duh izgublja v abstraktnih svetovih, ki jih zunanje med seboj povezuje, pri tem pa logične sovisnosti ne izkusi. Tisto zunanje gibanje substance namreč ni gibanje notranjega sveta, v katerem se substanca razdvoji v svoji absolutni osnovi.

 

Kaj mislite, kje ima izvor pokvarjena demokracija, ki se pojavlja in izginja in se kot svet posameznega interesa kaže v predstavah in možnostih, ki jih duh zunanje poveže, da bi tisti posamezni interes zaživel kot poklican svet? Ravno tam, kjer duh začne odmetavati svoje prepričanje in mu nastane neposredni svet, ki ni noben postavljeni svet, ampak drobnjakarski svet. Tega pridela lahkomiselna drža duha, ki ne izpelje določnega sveta, ampak zgolj prideluje podobe nenačelnega sveta ali čiste abstrakcije čutne zavesti. Pa ni težko uvideti, da duh ni dejaven s principom, ampak tako kot mu to narekuje ono navajeno obnašanje vedenja in prepričanje, da predmetni svet ni nič drugega kot izražen interes, ki ga odrineš od sebe in je posamezno sebstvo kot njegovo vedenje. To je neposredni svet, ki ni posredovan in postavljen kot razdvojeni svet, ampak je le svet, ki je zavesti nastal kot abstrakcija vedenja in je zato samo ena zavest kot neizpolnjena negacija sebstva.

Drobnjakarski svet, v katerega se danes zgublja duh, je predstavni svet. Zakaj duh ta svet najde v sebi in je zato le njegovo vedenje. Zato ni čudno, če se izgublja v nenačelnih svetovih ali drobnjakarski neposrednosti, ki nima nobenega obstoja, a velja, ker je ta svet njegovo abstraktno vedenje, ki, če je podprto s posebnim interesom, velja za resničen pojavni svet, pa čeprav ne vsebuje realnosti in njene razvite dejanskosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lahkomiselni duh in drobnjakarski svet

Razmišljanje filozofa Hegla o interesu

Piše: Jože Požar : 15 marca, 2020 – 7:08 dop -

Filozof G. W. F. Hegel v delu z naslovom Um v zgodovini, razmišlja o interesu. Partikularni interes je danes pričujoč vsepovsod tam, kjer obstajajo nasprotja v družbi. Zato se mi zdi primerno, da del razmišljanja o interesu objavim. S tem bo bralcu osvetljen interes, ki ga filozof imenuje strast, kolikor se individualnost položi v kak predmet.

»Zakoni, principi ne žive, ne veljajo neposredno po samih sebi. Dejavnost, ki jih uveljavlja in jim daje bivanje, je človekova potreba, gon, in dalje, njegovo nagnjenje in strast. Da nekaj spravim do dejanja in do bivanja, mi mora do tistega kaj biti; jaz moram biti pri tem, z izvršitvijo se hočem jaz zadovoljiti, – biti mora moj interes. Saj interesse pomeni »biti v tem, pri tem«; smoter, za katerega naj bom jaz dejaven, mora na kakršenkoli način biti tudi moj smoter; jaz moram pri tem obenem zadovoljiti moj smoter, dasiravno ima smoter, za katerega sem dejaven, še mnoge druge strani, po katerih se me nič ne tiče. To je ta neskončna pravica subjekta, drugi bistveni moment svobode, da se subjekt sam najde zadovoljnega v kaki dejavnosti, delu; in če naj se ljudje za kaj interesirajo, morajo pri tem moči biti dejavni, tj. pri kakem interesu zahtevajo svoj lastni interes, hočejo same sebe imeti v tem in najti v tem svoje lastno samoobčutje.

 

V demokraciji gre za oblikovanje umnega, ne pa za uveljavljanje posameznih interesov. Pomembno je zlasti to, da je svoboda določena s čistim dojemom in da demokracija nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje. Zakaj najboljša demokracija je tista, v kateri vlada tisto obče, ki udejanja svobodo in religijo ljudstva. Zato so one delitve na nasprotja ali ideologije, neproduktivna dejavnost abstraktnega razuma, ki povzdiguje interese in strasti. Interes namreč izključuje občo voljo ali tisto dejansko obče, ki je duhovna substanca razvita v njeni osnovi.

 

Pri tem se je treba izogniti nekemu nesporazumu: graja se, v slabšalnem smislu se po pravici reče za kak individuum, da je nasploh zainteresiran, – zainteresiran je rečeno zase – tj. zasleduje le svojo privatno ugodnost, tj. to privatno ugodnost izolirano, le svojo stvar, brez nastrojenosti za obči smoter, v priložnosti, ko gre za le-tega, zasleduje le onega svojega, deloma tudi proti onemu (občemu), z njegovo krnitvijo, na njegovo škodo, z njegovim žrtvovanjem. Nekako v nasprotju z dostojnostjo češ, hočem zadovoljiti mojega duha in sem trdovraten pri tem. A kdor je dejaven za kako stvar, ta ni le zainteresiran nasploh, temveč zainteresiran pri tem: – jezik ta razloček pravilno izraža. Zatorej se ne zgodi nič, nič se ne izvrši, ne da bi individui, ki so pri tem dejavni, zadovoljili tudi sebe; – sebe: oni so partikularni, tj. oni imajo posebne, sebi svojstvene, dasi z drugimi skupne, potrebe, gone, – torej iste kot drugi, take, ki se po vsebini od potreb, gonov drugih ne razločujejo; – interese sploh: med temi interesi ni le interes lastne potrebe in volje, temveč tudi interes lastnega uvida, prepričanja, ali vsaj smatranja, mnenja; če je drugače že zbujena potreba rezoniranja, razuma, uma. Tedaj ljudje zahtevajo tudi, če naj bodo dejavni za kako stvar, da jim ta stvar tudi ustreza, sploh, da s svojim mnenjem, prepričanjem, pa naj bo o dobrosti stvari, njeni pravici, koristnosti, ugodnosti zanje itn., so zraven. To je posebno neki bistven moment našega časa, ko ljudje niso več tolikanj pritegnjeni k čemu po zanašanju in avtoriteti, temveč s svojim lastnim razumom, po samostojnem prepričanju in smatranju hočejo posvetiti kaki stvari delež svoje dejavnosti. Dandanašnji so privatni interesi povezani z občim.«


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Razmišljanje filozofa Hegla o interesu

Človek v zrelih letih

Piše: Jože Požar : 8 marca, 2020 – 7:28 dop -

Pride čas, ko se človek ustavi in povpraša, ali sem dejaven s ciljem in dovolj kreativno. Pri tem pa lahko odkrije, da sicer veliko modruje ali razglablja, da pa ne ustvari pristnih rezultatov. In to vse zaradi tega, ker se prepušča onemu nagnjenju in prepričanju, ne da bi s svojo lastno mislijo prideloval svet in ga premagal. Zakaj človek bi se naj zbral na sebi in deloval kot duh, še posebej tedaj, ko hoče kako predstavo povzdigniti v njen čisti dojem. Da bi torej bil kreativen, mora biti dejaven v interesu predmetne substance.

Tudi jaz se tu in tam ustavim, in to tedaj, ko se prikaže kaka nova zasnova in bi jo rad dobro predstavil. Sicer pa sem zakorakal v zrela leta, ki me pogosto opomnijo, da si moram vsak dan samega sebe odsvojiti, če želim ostati svoboden. Je pa res, da vedno najdem kaj, kar je gibanje notranjega sveta in bi ga rad do nadrobnosti dojel. Na primer, eno poglavje v Heglovi fenomenologiji nosi naslov »Samega sebe zagotovi duh. Moralnost«. To poglavje zahteva, da ga človek najprej dobro dojame, da bi mu postalo jasno, o čem filozof razmišlja in kaj pravzaprav odkriva in razjasnjuje. In ne le to, za tem poglavjem sledi zadnje poglavje, ki nosi naslov »Vest. Lepa duša, zlo in njegovo odpuščanje«. Zame je to težji del Heglove filozofije, saj je to svet sebstva vesti, notranje gibanje samega sebe zagotovega duha ali tisto čisto notranje vedenje, ko oseba velja kot oblika prepričanja. Če imate pri roki Heglov prvi del sistema vede ali Fenomenologijo duha, preberite navedeno poglavje in videli boste, kako nasičeno svet teče, ko filozof misli sebstvo vesti skozi dosledno gibanje.

 

Potovanje skozi čas je gibanje duha in njegovo vračanje v sebe. Duh je torej obča sebevednost v nasprotju. Zato je nujno duha dojeti iz postajanja in vračanja v sebe. K izpolnitvi duhovnega bistva spada absolutni dojem, kajti človek je bivajoči duh v obliki predmetnosti za zavest, v kateri zre gibanje substance. Zaradi tega bi naj bil dejaven s smotrom, da dospe do vedenja samega sebe. Zakaj najvišja svoboda (tako filozof Hegel) je po svojem dojemu vedenje o sebi.

 

V zrelih letih bi naj bil človek ravno tako produktiven, če to seveda želi. Pomembno je, da si sebe pridela skozi odsvojitev in da je duhovno živ, tj. odgovoren do tistega, kar odpravi in je postajanje predmetne substance. To je odločilno, saj le tako sebe občuti kot gibajočega duha, ki premaguje predmetni svet skozi posredovanje substance in drugo-bit.

Zrela leta niso zgolj dobro počutje, ampak premišljevanje in gibanje, s katerim duh ve sebe kot predmet. Zakaj udejanjanje duha skozi postajanje substance je osnova, s katero doseže določenost sveta in sebe, kar ni le neko zagotavljanje samega sebe, temveč gibanje sveta, ki prehaja v drugo-bit in se ohranja v razmerju s seboj. To torej ni svet kot tak, ki prosto prehaja v druge svetove in izginja kot možnost v neke naslednje svetove, ampak je svet, ki prehaja v proti postajanje, v drugo samega sebe, in to vse z namenom, da bi bil predmetni svet nekaj enega in tako utemeljen v svojem začetnem postajanju.

Torej, v zrelih letih bi naj človek razmišljal kreativno in s ciljem, da sebe izpolni. Zato ono dobro počutje odrine na stran in se ne da motiti od njega. Še več, ves čas si poskuša samega sebe odsvojiti, da bi bil na sebi duh, ki proizvaja svojo svobodo. Tisto odpuščanje iz sebe je najvišja svoboda, s katero si samega sebe vedno znova ustanavlja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Človek v zrelih letih

Svet kot brezduhovno sebstvo

Piše: Jože Požar : 1 marca, 2020 – 6:52 dop -

Ko je svet izraženo enostavno sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt, je to neizpolnjena abstrakcija. Duh še ne ve, da neposrednost ni nič drugega kot oblikovana zavest, ki je veljavno sebstvo. To torej še ni svet postavljen kot predmetni svet, ki bi bil sam s seboj posredovan in bi stopil v odnos s seboj skozi postavljeno nasprotje substance ali njeno razdvojenost. Zakaj svet, ki je vedenje neposrednega, je odtujeni svet osebnosti, je veljavno sebstvo, s katerim duh izpelje le smoter, v katerem najde samega sebe kot izraženo brezduhovno sebstvo, ki je njegova lastna dejanskost. To je duh, katerega predmet je čista zagotovost njega samega. Se pravi, tista neposrednost je dejanskost kot čista bit, ki je posamezno sebstvo kot sostvujoča substanca. Kar želi reči, da je njegov svet zgolj izraženo abstraktno sebstvo kot nekaj občega, s katerim duh realizira svojo individualnost. Je pa to tudi svet počenjajoče zavesti, ki se je v ravnanju iz svojih sil osredotočila na to, da realizira veljavno sebstvo kot neki izraženi svet. Duh ne izpelje nič drugega kot svojo odtujitev, v kateri zre samega sebe kot čisto zagotovost, ki je čista neposrednost.

Kadar si duh odtuji le nekaj, kar je njegovo neposredno vedenje, potem še to ni stvarni svet. Na ta način izpoveduje, da še ne eksistira kot resnični duh, saj je zunaj sebe vedenje neposrednega, ki še ni nobeno postajanje substance. Duh je dejaven s smotrom, da izrazi samega sebe kot zagotovega duha, ki ni nič drugega kot izražena zavest, ki je udejanjila brezduhovno sebstvo ali vedenje neposrednega, ki je dovršena odtujitev.

 

Svet je najprej neposredno vedenje, ki ga duh ve kot neko dejanskost sebi nasproti. Ta svet je njegova substanca kot odtujeno naravno sebstvo, ki je čista zagotovost njega samega. To je torej vedenje neposrednega, ki velja, ker je to sebstvo kot odpravljena izvorna narava. Hočem reči, to je tista svoboda duha v misli, ki je brez izpolnitve, kajti to še ni duh, ki se je odsvojil in ima samega sebe za predmet.

 

Ko je torej duh dejaven zgolj s ciljem, da izrazi le samega sebe, potem je njegova dejanskost negativno obče sebstvo, tisto koristno kot svet, ki ni nič drugega kot jaz samozavedanje. Se pravi, njegov svet ni noben predmetni svet, ki bi prehajal v svoje nasprotje in bi postajal kot dejanski svet, ampak je dejanski svet kot absolutna negativnost, ki je posamezno sebstvo. To pa je tista dejavnost, ko duh izpelje le negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost. Tisto, kar mu nastane kot neposredni svet, to je le brezduhovna občost ali svet kot odtujeno naravno sebstvo, s katerim pridela samo izpolnitev zunaj sebe.

Svet torej, ki ni postajanje predmetne substance, izpoveduje, da duh ni odpravil samega sebe na način, kot to gre duhu, ki je dejaven s smotrom, da najprej vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zato duh, ki zgolj odtuji kako abstraktno občost, ne doseže postajanja sveta, v katerem se substanca razdvoji in doseže svojo drugo-bit ali svojo dejanskost, ki je čisti dojem. Pa je odtujena in predstavljena neposredna občost samo nekakšna dejanskost sebstva, s katerim je izpovedano le to, da duha ne zanima stvarni predmetni svet, ampak le svet kot odtujeno abstraktno sebstvo. Ta neposredni svet odseva med drugim tudi to, da čista zagotovost njega samega ni nič drugega kot oblika odtujitve.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Svet kot brezduhovno sebstvo

Filozofija kot prazna prikazen vedenja

Piše: Jože Požar : 23 februarja, 2020 – 6:54 dop -

Tisto, kar se danes mlademu duhu predstavlja kot filozofijo, je zunanja snov, ki ni noben predmetni svet filozofije, v katerem predmetna substanca zaživi iz svojega gibanja. Rečeno drugače, tista snov, ki predstavlja filozofijo, je prazna prikazen vedenja. Zaradi tega filozofija ni razumljena po njenem bistvu, saj ne izžareva gibanja duha in predmetne substance, ampak uveljavlja le snov, ki si jo je zabil v glavo nesvobodni duh. Ta govori, da je filozofija samo igra besed in misli, s katero se utrjuje položaj tistih, ki gospodarijo s filozofijo.

Filozofija zaradi one snovi izgublja tla pod nogami, postaja pa tudi vedno bolj dolgočasna in pusta. Namreč tiste predstave o filozofiji, ki jih danes demonstrirajo šolski filozofi, ničemur več ne služijo, pa ne bo nič čudnega, če bo filozofija zamrla. Namreč nobenih znamenj ni videti, da filozofija prehaja v nekaj sebi drugega in da se določa na sebi. Pa ni čudno, če se filozofije ne razume. Se pravi, ker se ničesar ne naredi za to, da bi jo duh začel dojemati skozi njen predmet, ima filozofija poseben položaj, ki jo je zamejil na ono snov ali na prazno prikazen vedenja. In potem ni nenavadno, če se filozofije ne dojema kot predmet, marveč kot nekaj, kar nima ne repa ne glave. Tisto namreč, kar oživlja truplo filozofije, to je ona prazna govorica o filozofiji, ki dela na tem, da filozofija izgine iz sveta.

 

Filozofija je danes zunanja snov in zato ni nobene šanse, da bi bila dojeta iz temelja in predmetnega bistva. In to zaradi tega, ker s filozofijo gospodari nesvoboden duh, ki je ne dojema iz gibanja predmetne substance. Ta duh prezira predmet filozofije in odsvojitev duha, s tem pa vse tisto, kar je filozofija po svojem predmetnem bistvu. To podcenjevanje predmeta filozofije sporoča, da je treba določiti predmet filozofije in tako dati možnost duhu, da začne razumevati filozofijo iz nastajajočega vedenja. Edino tako bo duh začel dojemati filozofija iz njenega temelja, ki je tista osnova in pogoj, ki zagotavlja, da bo filozofija na sebi to, kar je v sebi.

 

Priznajmo, filozofija ni nič drugega kot prazno govoričenje, ki hvaliči ono snov. Hočem reči, ker se filozofije ne dojema kot predmetni svet, se duh do predmeta filozofije obnaša tako, kot da predmet filozofije ne obstaja. In to vse zaradi tega, ker so si filozofijo prisvojili gospodarji, ki se na filozofijo ne spoznajo. Ti namreč ne priznavajo prve vede filozofije, ker se je v njihove glave naselilo ono abstraktno spoznavanje in odločanje iz sebe, da filozofija ni nič drugega kot skrb za položaj filozofije. Zato gospodarji, ki insistirajo na oni snovi, filozofije ne jemljejo kot predmetni svet, ampak kot njihov lastni svet. Pa seveda ni čudno, če filozofija ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja in ono zavzemanje položaja filozofije.

K nerazumevanju filozofije največ pripomore navajeno obnašanje duha, ki se spogleduje samo s položajem filozofije, ne pa s predmetom filozofije. To je praksa, ki filozofijo omeji na določeno snov in abstraktne predstave, s tem pa na nerazumevanje. To pa je ravno tisto znamenje, ki iztakne, da oni gospodar ni dejaven v interesu predmeta filozofije in da neupravičeno vztraja pri tistem svojem razumevanju filozofije, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo in prazno prikazen vedenja, s katerim je filozofija zamejena na početje zavesti in spoznavanje, ki ničesar ne spozna. To potrjuje mladi duh, ki filozofije ne razume.

Po mojem mnenju je ona nesrečna zavest gospodarja, ki ne dojema filozofije iz gibanja predmetne substance, začela sama sebe uživati. Zato vztraja na oni snovi in se gre navajeno obnašanje vedenja in tisto brez življenjsko napihovanje snovi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot prazna prikazen vedenja

Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Piše: Jože Požar : 16 februarja, 2020 – 7:44 dop -

Duh, ki verjame, da je dejaven v interesu predmetne substance, pozablja, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet substance. Zakaj tisto idealiziranje vedenja ne zameji predmetne substance na čisti pojem. Pa je dejavnost, ko z neresničnim vedenjem pridela predstavo pojma, zgolj neka zunanja dejavnost. Sicer pa izobražen duh še ni sebe usposobil za to, da bi bil dejaven s principom ali na način čistega pojma. Da bi bil dejaven s principom, bi se moral zavedati predmetne substance kot občega bistva in postajanja čistega pojma.

Duh danes izžareva edino to, da spoštuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, s katerim pa ne pride do nobenega obstanka. Kaj več od nasprotnega sveta ne doseže, saj odseva, da ga drugo-bitni predmetni svet ne privlači. Zaradi tega svoj svet interpretira, pojasnjuje in ga izroča svoji domišljiji, kar pove, da ni dejaven s principom. Da pa bi kdaj bil, bi bilo dobro na novo vzpostaviti izobraževalni sistem, ki bi spoštoval čisti pojem in logično sovisnost.

 

Neresnično vedenje podarja duh vsepovsod. In to zlasti tedaj, ko je predmet njegovo vedenje in je neko vzajemno učinkovanje vedenja s seboj. Tisto, kar duh realizira, je početje zavesti v sami sebi. Duh napreduje tako, da napihuje abstraktno podobo vedenja. Na ta način ni dejaven v interesu predmetne substance, saj svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga udejanja kot naključno početje zavesti.

 

Na primer, v neki televizijski oddaji je nastopalo pet izobražencev, ki so interpretirali in pojasnjevali svet za nazaj. A v bistvu so posamezniki gledalcem sporočali, da sodeluje v oddaji z namenom, da predstavijo harmonijo morale in vedenja, ki jo je posameznik izpeljal skozi silo govorjenja. Skratka, izobraženci so podarjali gledalcem abstrakcije vedenja ali početje zavesti, ko se zavest sama sebi pojavlja kot tista, ki izdeluje abstraktne predstave vedenja. Pa tako predstavljeni svet izobražencev ni bil nič drugega kot pojavni svet vedenja, s katerim je bila pokazana zgolj neka igra nasebstva in zasebstva. To pa seveda ni svet, v katerem bi predmetna substanca dosegla svoje obče momente in bi predmet zaživel v svoji razviti povezanosti. Namesto tega je duh poklanjal čisto sebevednost v abstraktnih podobah vedenja, ko zavest določa iz sebe in se izpolni kot predstavljeni svet.

Izobražen duh, ki si samega sebe ne odsvoji in se ne vzpostavi kot predmet, je dejaven pomanjkljivo in zunanje. Torej ni dejaven tako, da posreduje substanco kot gibajočo se sebienakost ali kot gibanje samopostavljanja, v katerem je substanca zamejena. Ampak je dejaven tako, da si odtuji osebnost, kar pove, da ga gibanje substance ne zanima. Ko pa je prosto dejaven, je menda dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. In tako vidimo, da duh, ki ni dejaven s principom, predmeta ne izrazi kot substanco. Kar nam odkrije, da duh, ki si vedenja ne odsvoji, tudi svojega vedenja ne postavi kot predmet. Pa je njegova dejavnost samo v tem, da si priigra neresnični svet vedenja, ki ga lahko razvije v kako nasprotje in nato v kak drugi neresnični svet vedenja.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh ni zgolj igra abstraktnega vedenja, temveč je najprej duh, ki stopi s seboj v odnos, izpelje svojo odsvojitev in se postavi kot predmet. To je namreč način, ko doseže obliko postajanja predmetne substance, s tem pa njeno določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in igra neresničnega vedenja