Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Piše: Jože Požar : november 19, 2017 – 7:44 dop -

Kadar filozof modruje tako, da predmeta na začetku ne določi kot čisti pojem, ampak uveljavi predstave o predmetu ali njegovo vedenje, potem je dejaven prosto ali tako, da ne izhaja iz postavljene osnove. Takšno prizadevanje nima za cilj odkrivati pojma predmeta skozi gibanje substance, ampak samo predstaviti vedenje o predmetu. Ko pa filozofu ne gre za noben odnos biti in bistva in postajanje substance, potem mu pač gre za predstavitev vedenja, ki ga lahko podaljšuje v refleksijo ali nadgrajuje po mili volji v neomejenost. Na ta način je filozof dejaven zunanje, njegov svet je enostavno čisto sebstvo, s katerim predstavi samo čisto zavest, ki je izpolnjena abstraktna misel zunanjosti ali abstrakcija.
 

Svet je enostavno sebstvo, torej vedenje, vendar tudi gibanje in postajanje ter nase se nanašajoča enakost. To stremi reči, da se svet v drugo-biti od sebe razlikuje, da ima duh za smoter svoje čisto sebstvo in da sebe postavi kot predmet. In ravno o tem razglablja filozof Hegel v sistemu vede, kjer med drugim razodeva, da filozofija ni zgolj abstraktno modrovanje, temveč da spoznava pojem tistega, kar je na začetku predstava. Zaradi tega je dobro poznati metodo, ki je čisti pojem in odnos proti sebi. Kajti kar ni metoda, je samovolja, negotovost, je neko navajeno obnašanje vedenja.
 
Duh, ki se je izobrazil do naziva filozofa, je sicer pridobil izobrazbo, vendar pa to ne pomeni, da je z izobrazbo dosegel vrh filozofije. Izobrazba je vedenje obče, s katerim je mogoče napraviti abstraktne predstave o kakem filozofskem delu, ni pa še to tista moč duha, ki bi bila sposobna izraziti pojem filozofije. Za to, da bi lahko duh razvil pojem, mora predelati in razumeti sistem vede. Zakaj tisto, kar pridela z izobrazbo, so abstraktne predstave, ki jih lahko posreduje v nekaj drugega. To pa je ravno tista dejavnost, ki jo je mogoče zaznati na YouTube, kjer filozofi nastopajo kot razlagalci svojega vedenja. Namreč tam ne gre za nobeno resno filozofiranje ali kako pojmovno razmišljanje, ampak bolj za to, da se predstavi razmišljanje in podari mnenje o določnem svetu. Drugače rečeno, tam gre bolj za predstavitev duhovnih moči, kot pa za kak konkretno razviti pojem. Skratka, tam se ne deluje s principom ali na način metode ali tako, da bi bila izpolnjena bit, ampak se zgolj predstavlja neke zunanje odnose. Se pravi, ne razmišlja se v načinu. In to je pomembno vedeti, kajti če duh tega ne ve, potem je pač dejaven zunanje ali tako kot to kaže na YouTube, kjer se vznemirja s predstavami o filozofiji. Filozof pravzaprav izpoveduje, da ga filozofija kot absolutno vedenje ne zanima. In to potrjuje vedno takrat, ko sebstva ne vzpostavi kot predmet. Kar je pokazatelj, ki sporoča, da ga filozofija kot absolutno vedenje ali kot sistem vede ne mika. Ta duh izraža, da se dobro počuti v vlogi filozofa, ki dela predstave o filozofskih vsebinah.

Kaj torej narediti, da filozofija ne bo zgolj kaos duhovnih moči, temveč filozofija, ki na način metode spoznava gibanje pojma. Potrebno je delati na sistemu vede, če duh želi razumeti filozofijo kot razviti pojem ideje. Zakaj v sistemu vede (Hegel) je zaobjeta vsa filozofija, tj. absolutno vedenje o ideji, ki se začenja v Fenomenologiji duha (prvi del sistema) in nadaljuje v Znanosti logike (drugi del sistema vede).

Naj omenim še to, če bo filozofija obstajala samo v predstavah, bo njeno mesto zavzel oni talent za pridelovanje čistega vedenja, ki se ga danes na veliko hvaliči, pa čeprav izžareva samo kaos duhovnih moči ali sebstvo razblinjeno v abstrakcije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Pomp vednosti

Piše: Jože Požar : november 12, 2017 – 7:37 dop -

To, kar duh danes predstavlja in je abstraktno vedenje, največkrat ni nič objektivnega, ampak je le fiksno sebstvo kot abstraktna vednost, ki jo je mogoče širiti v kak uvid ali preroško govorjenje. Tako da tisto, kar duh podarja kot neko njegovo vednost, ni nobena predmetna dejanskost, ampak samo predstavljeno fiksno sebstvo, katerega gibanje gre v kako določenost. Kar mu nastane, je čista vednost, s katero uveljavi predstavljen subjekt. Zakaj tista dejanskost je zgolj nekaj neposrednega in velja kot gotovost njega samega.

Če bo vednost kot taka še naprej dobivala priznanja in bo razumljena kot kak izpeljani ali ustvarjeni svet, bo vednost kot taka priznana kot sila duha, ki je sposobna spreminjati svet. A vednost kot taka ni nič drugega kot izražen abstraktni svet, ki se ga danes hvaliči povsod tam, kjer nastopa izobražen duh in je neko gibanje raznolikega sveta. Namreč vednost kot taka je danes čaščena kot kaka posredovana vednost, ki je dosegla bistvo. A bistva se ne doseže, ker se ne izvaja notranjega gibanja in se zaničuje določenost; namesto tega se uveljavlja samovoljo, ki obstane v vednosti kot taki. Tako abstraktna vednost dobiva na veljavi, o čemer govorijo oni pojavni svetovi, ki so zgolj produkt kot naključno bivanje. In zaradi tega je abstraktna vednost na veliko hvaljeno, in to ne glede na to, da je jasno, da čista vednost kot taka ni nič drugega kot začaran krog številnih vzajemnosti. Pri tem ima največ zaslug izobražen duh, ki verjame v to, da je čista vednost kot taka nekakšen primeren svet resničnosti, pa čeprav se v tem svetu bit ne ponotranji in bistva se ne doseže.
 

Danes se za kriterij resničnosti ne postavi predmetne substance v njenem notranjem razločku, ampak fakt zavesti subjektivne vednosti ali to, da jaz v svoji zavesti najdem izgotovljeno vsebino. To se pravi, predmetna substanca ni izražena kot enostavna neskončnost, ki je njena sebi enakost, ampak samo toliko kot neposredno vedenje. Namesto da tisto istoimensko preide v razdvajanje in tako v razločeno notrino, nastane le neposredna odtujitev, ki ni nič drugega kot subjekt ali predmetno sebstvo.
 
Moč duha je danes prenesena na vednost kot tako, zato se ne smemo čuditi, če neposredna vednost pridela toliko pompa ali blišča, da se je začelo verjeti, da je ta blišč vednosti resnična moč duh. A v bistvu blišč vednosti pripoveduje, da duh ni dejaven s principom in da predmetno substanco razume kot nepremično vedenje. Se pravi, za duha je bistveno to, da vednost kot tako spravi do zora in da substanca eksistira v neki abstraktni obliki. Na ta način se na površju pojavi tudi individualno samodrštvo, ki mu pripada posebno mesto v abstraktnem svetu vedenja. In to zaradi tega, ker tisto, kar si duh predstavlja kot svojo moč, ni nič objektivnega, nič takega, kar bi bila kaka postavljena osnova pojma ali dejansko vedenje, v katerem bi predmetni svet postajal v drugo-biti. Tisto namreč, kar duh imenuje objektivnost, to je le njegova neposredna gotovost, ki je abstrakcija.

Da je pomp vednosti tako bučen, gre hvaležnost navajenemu obnašanju vedenja, ki ničesar ne ustvarja, a se dela, kot da kaj ustvarja. Kajti o tistem, kar skupaj spravlja in je neka abstraktna predstava vedenja, je omejevanje biti na početje zavesti. O tem govorijo dejstva, namreč to, da čista vednost kot taka še ni moč izvršiti samega sebe, niti kaj takega, kar bi bilo razdvajanje predmetne substance, ampak je slepo poveličevana vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pomp vednosti

O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Piše: Jože Požar : november 5, 2017 – 7:05 dop -

Vprašanje je, zakaj duh v enostranskem naprezanju obstane v abstraktni neposrednosti. Odgovor bi bil, ker ga realnost in njej pripadajoča dejanskost ne interesira. Duh substanco odpravi kot obliko abstraktnega vedenja in je s tem zadovoljen. Zato se sprašujem: ali je v šolah kdaj govora o realnosti in njeni dejanskosti, ali je pojem realnosti mlademu duhu razumljiv, in nenazadnje, ali še duh ni spoznal, da je treba mlademu duhu razložiti, kaj je popolna realnost? Glede na to, da se o realnosti kot taki ne beseduje, lahko zaključim, da realnost človek ne dojema v njeni popolni obliki. To se da spoznati pri obravnavanju kake stvari, ko se realnost izgublja v abstraktne predstave. Tak slučaj je na primer pojem zdravstveni sistem, katerega realnost se širi do brez določilnosti, pa tako realnost nima nobenega pomena. Da to bolje razjasnimo, poglejmo kako realnost razodeva filozof Hegel. On zapiše: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« In zares, duh danes o realnosti in njej pripadajoči dejanskosti ne beseduje, in to zaradi tega, ker je prepričan, da realnost ni treba jemati v celovitem obstoju. Pa tako ni čudno, če realnost zastopa abstraktno vedenje kot tako in za povrh še kakšna občudovanja vredna enostranska predstava čistega vedenja.
 

Če bo izobraženec še naprej častil samo abstraktno vedenje kot tako, potem je jasno, da ga absolutno vedenje ne zanima. Kar napoveduje, da se naj preneha vznemirjati z vedenjem kot takim in formalnim mišljenjem, ki rezonira sem in tja. Kajti v razvoju duha gre za to, da bo enkrat dejaven v načinu, v katerem bo substanca dosegla svojo popolnost. Edino to zagotavlja, da bo v ekspoziciji čistega pojma zaživela notrina kot gibanje, v katerem duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj.
 
Vprašajmo se, zakaj izobraženec spregleduje realnost in njeno dejanskost? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, ker realnost zastopa kar njegovo vedenje. Namreč on očitno kaže, da realnosti kot taki ne pripada nobena kvaliteta, tj. obstoj. In tako ni čudno, če njegovo vedenje operira kot nekakšna neomejena sila, ki lahko nastopa v imenu realnosti in prav tako njene dejanskosti. Takšno razumevanje realnosti najbrž izhaja iz tega, ker on dojema vedenje kot nekaj, kar hodi pred svetom, tj. pred vsako realnostjo. Zaradi tega on realnosti ne jemlje enako resno kot svoje vedenje. Iz tega lahko zaključimo, da duh ne verjame v obstoj in začetno gibanje realnosti, s katerim je oblikovana njej pripadajoča dejanskost. In vse to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja zgolj abstraktno vedenje, ob tem pa se dela, kot da svet stvari ni nič drugega kot igra abstraktnega vedenja.

Vprašajmo se, ali na primer pojmu zdravstveni sistem pripada realnost in njena dejanskost. Zgleda da ne, kajti ko je govora o sistemu, je vedno govora o vedenju kot takem. Duh vseskozi izpoveduje, da zdravstveni sistem nima realnosti, če pa se realnost slučajno pojavi, potem takoj pristopi njegovo vedenje kot tako. Skratka, tam kjer bi naj bilo govora o realnosti in njeni dejanskosti, tam nastopa vedenje kot tako. Takšno dojemanje zdravstvenega sistema izpoveduje, da sistema ne bo mogoče vzpostaviti, ker sistem obvladuje vedenje kot tako.

Naj zaključim, dokler se bo duh izogibal realnosti in njej pripadajoči dejanskosti, bo njegov svet oblika praznega vedenja ali on kot predstavljen subjekt.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Piše: Jože Požar : oktober 29, 2017 – 6:43 dop -

Ko je duh dejaven tako, da je tisto dejansko enostavna neposrednost ali gotovost samega sebe, je to samega sebe vedoči duh, ki je zavest kot čista vednost jaza. Ta določitev stremi povedati, da jaz ni čista vednost, ki bi premagala nasprotje zavesti, ampak je to jaz ujet v neposredno pojavnost. V čem je stvar? V tem, da duh resničnega ne izrazi kot substanco, ki bi prešla v svojo drugo-bit ali svoje razdvajanje, ampak izrazi enostavni abstraktni svet ali nekaj, kar je njegovo neposredno enostavno vedenje. Ta abstraktna neposrednost pa ni nič drugega kot neduhovna zavest ali negibna abstraktna oblika določno izrečenih misli. Rečeno še drugače, to je podoba zavesti ali razsuto čisto sebstvo, ki ni doseglo postajanja ali drugo-biti in je zgolj čisto sebstvo kot tako ali čista sebe vednost v neposrednem nastopanju.

Poglejmo, kako si duh samega sebe zagotovi kot samozavedanje. Najprej, duh ima za smoter svoje čisto sebstvo, in to kot neko izmenjavanje vedenja s seboj. V tem gibanju doseže le enostavno vedenje sebstva v drugem, s katerim si samega sebe zagotovi. To gibanje  pravzaprav ni nič drugega kot izpolnitev dolžnosti, ki je nekaj občega. Takšno ravnanje je ravnanje po dolžnosti, v katerem duh sebe izpolni zunaj sebe. Poglejmo kaj o tej zunanji izpolnitvi zapiše Hegel: »duh ve svojo notrino kot slavohlepje, kot zavest moralnosti, kot sebstvo osebe.« Se pravi, duh ne doseže nasprotja sebstva, ampak zgolj pojavno obliko čistega sebstva, ki ni nič drugega kot čisto vedenje samega sebe.
 

V nasprotju ima duh izpolnitev zunaj sebe; njegov smoter je, biti abstrakcija realnosti, ki je slabi idealizem kot zagotovitev samega sebe. To je razvita bit ali pozitivna vsebina, ki je mirujoči subjekt kot izginjajoče delo. Je pa to tudi bit za drugo ali čista sebe vednost kot abstraktna misel zunanjosti.
 
Če torej tisto čisto vedenje, ki ga duh odrine od sebe, ni proti postajanje notrine, ki je stopila sebi nasproti, potem je to pač zgolj neko čisto zagotavljanje duha v obliki neposredne abstrakcije. Ali, to je njegovo nasprotje, s katerim si zagotovi samega sebe in predmet. Se pravi, predmet je tisto njegovo abstraktno vedenje kot gotovost njega samega, ki je čisto sebstvo. Ta gotovost je dosežena kot prepričanje zavesti, ki je bistveno gibanje sebstva. Duh si je neposredno vpričen v svoji substanci, ki je njegovo vedenje ali zrta čista zagotovitev njega samega. Ona je torej neposrednost, ki je njegova lastna dejanskost; kar pa je bit sama, ki je nastala po absolutni negaciji sebstva. Pri tem je bistveno vedeti to, da je neposredna dejanskost njegovo vedenje kot tako ali neposredni svet, ki ga je duh odrinil tja ven ali v nasprotje, kot njegovo svobodo, ki jo on ve kot vedenje in njegov smoter ter kot edino vsebino. Rečeno še tako, duh ima svojo substanco in izpolnitev zunaj sebe, tj. skozi odtujitev sebstva, ki je njegova lastnina; tako je njegova resnica vedenje samo. Pri tem pa sodeluje tudi samozavedanje, ki je postalo izvedenec nad nasprotjem zavesti.

Naj zgornjo interpretiranje podkrepim še z naslednjim: predmet duha ni nič drugega kot njegova zagotovitev, ki je substanca kot njegovo vedenje. Zakaj substanca je čista gotovost njega samega, ki je čisto od sebstva prežeta dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Piše: Jože Požar : oktober 22, 2017 – 6:04 dop -

Tisto, kar je danes svet posameznika in se kaže kot enostavno abstraktno vedenje, s katerim duh izrazi vzvišenost nad stvarjo, je zunanje predstavljanje, v katerem sta vedenje in predmet vedenja isto. Namreč predmet ima resnico na sebi kot tisto sebi enako, ki je abstrakcija ali afirmativna neskončnost. To je slaba neskončnost razuma, ki je določena kot negacija končnega. Določno vzeto, to je najabstraktnejša podoba vedenja, ki jo duh izrazi kot nekaj, kar eksistira kot čisto sebstvo dejanske zavesti, ki pa ni realno vedenje.

In kaj zavest čistega jaza pri tem podarja? Nič drugega kot absolutno raztrganost abstraktnega sebstva, ki je njegovo negativno vedenje, ki, če ga vzamemo neposredno, je bit kot zadovoljitev sebstva. To je torej čisto sebstvo, ki je kot drugo določeno in predstavljeno kot subjekt, ki izdeluje tisto oblikovno brez realnosti in je zato prazna abstrakcija. Drugače rečeno, duh je neposrednost ali dejanskost kot njegovo vedenje.
 

Gospe in gospodje, to je moment, ki kaže, kako si je duh v svojem negativnem nasprotju. Njegov predmet je bivanje jaza, ali, on je neposredno vedenje, zakaj substanca ni nič drugega kot čisto sebstvo. To sebstvo je samemu sebi enako vedenje ali negativna odsvojitev do biti, v kateri obča zavest spozna sebe samo.
 
V tem gibanju vedenja duh pride do neke vsebine na ta način, da vedenje naredi za svoj predmet. Tako se duh realizira po svojem vedenju o sebi, katerega gibanje poteka le na površju in se ne dotika stvari. Lahko bi rekli, to vedenje je oblika zavesti in njeno obnašanje, s katerim je zavest zgolj naključno bivanje, ki ni noben obstoj substance. Zakaj njegova vsebina je kaos duhovnih moči, ki se gibljejo na površju kot dejanska zavest, ki pa se ne ohranja v razmerju do stvari. In to nam odkriva, da gibanje vedenja, ki poteka na površju in se ne dotika stvari, ne doseže drugo-biti ali čistega dojema, ki vzpostavi razmerje substance.

Sicer pa vedenje dandanes nastopa kot avtoriteta in moč v raznih oblikah, v katerih mišljenje zgolj sodeluje. Posredovane oblike vedenja so abstraktne in predstavljene zunaj vsakega postajanja ali določanja. Še več, te oblike vedenja so zgolj neko naključno izraženo vedenje. Kar pomeni, da duh samega sebe predstavlja kot svoje naravno sebstvo ali kot čisto sebstvo in nič več od tega. To pa je pravzaprav tisti kazalec, ki odkrije, da duh sploh nima nobenega načina ali metode za to, da bi vedenje predstavil kot predmet in ga kot predmetno substanco odpravil. Pri tem je posebej zanimivo to, da se ta duh izogiba vsakega logičnega posredovanja predmeta skozi element vedenja, ki je čisti dojem. Zdi pa se tudi, kot da je duh zadovoljen s privajenim delovanjem in posredovanjem vedenja; in to neglede na to, da tista čista sebi enakost ali duhovna enostavnost, ni nič drugega kot oblika izobrazbe.

Jasno je, da je duh danes dejaven brez principa. To nam pove, da ne dospe do svoje sebi enakosti. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki od sebe odriva le neko občo obliko vedenja, potem je to le oblika samozavedanja, ki je neka povzdignjena čista moč njega samega. Še drugače rečeno, to je le oblika zagotovosti samega sebe, s katero predstavi svoje zasebstvo kot abstraktno moč, ki eksistira kot obča sebe vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Piše: Jože Požar : oktober 15, 2017 – 6:00 dop -

Če je filozofija ideja, ki sebe misli in sebe pojmuje, potem je dejavni duh, ki ni dejaven kot tisti, ki misli idejo iz samega začetka, neko neustvarjalno početje. Zakaj, kadar duh poklanja zgolj abstraktno vedenje ali kak svet prežet od individualnosti, potem to ni ideja, ki sebe misli. Potem tudi duh ni dejaven kot tisti, ki misli idejo v njenem logičnem načinu, ampak kot tisti, ki se preganja s svojim abstraktnim vedenjem ali sebstvom in predstavami, ki niso nič drugega kot njegova sebi-enakost. Kar je nekakšna potegavščina, če naj gre za čisto idejo; zakaj duh se kaže kot čista negacija samostojnega sebstva. Duh odpravlja le sebstvo, v katerem zre svoje čisto sebstvo raztreseno v ekstreme abstraktne negacije ali v nasprotje, ki je veselje na sebi. To je pravzaprav abstrakcija jaza kot predstavljeno abstraktno vedenje, ki ga on oblikuje kot nekaj sostvujočega in je razloček od njega. Je pa to tudi tisto mišljenje, ki je postavilo nekaj trdnega, nekaj, kar je smoter kot subjektivna svoboda.
 

Filozof Hegel zapiše o duhu naslednje: »Duh je to, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet; bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet. Duh je misleč in je mišljenje nečesa, kar je, in mišljenje, kako je. Je vedoč, vedenje pa je zavest umnega predmeta.« K temu naj dodam še to, da duh v odsvojitvi najprej postane samemu sebi neko drugo, zakaj to drugo je njegova dejanskost.
 
Potemtakem tisto oblikovno abstraktno vedenje ni noben pojem obče ideje, ki sebe misli. Namreč, da bi duh lahko začel misliti izvorno naravo ideje, je treba najprej sebstvo odpraviti na način elementa vedenja. Zakaj tista čista sebi enakost, ki je neko vedenje, mora biti vedena kot notrina, ki je skozi gibanje prešla v svoje nasprotje. Hočem reči, duh v tem začetnem gibanju izpelje najprej svoje vedenje in sebe kot duha vzpostavi kot predmet. To vzpostavljanje sebstva je začetni in logični način, s katerim vzpostavi svoje vedenje v elementu vedenja. Kajti element kot čisti dojem je vedenje početja sebstva v sebi; na ta način sebstvo opravi življenje absolutnega duha. In zaradi tega je treba jemati čisti dojem kot element vedenja, ki vzpostavi notrino skozi gibanje sebstva in na ta način razodene globino sebstva. To je tisto logično začetno gibanje notrine, ki ga mora imeti duh pred seboj, da bi zadihal v proti postavljenem čistem dojemu, s katerim ohrani svojo sebi enakost.

Delo duha namreč ni zgolj v tem, da razčlenjuje svet in analizira posebnosti, ki kot svet niso nič drugega kot abstrakcije. Pri takšni dejavnosti je duh zunaj sebe kot nekakšen interpret svojega vedenja in kot tisti, ki svoj svet razbija na obče momente in zatrjevanje, ki ga pusti za seboj kot nekaj izginjajočega. Se pravi, kadar je duh zunanje aktiven in izvaja nekakšno gibanje svojega sebstva, je jasno, da je dejaven zunanje in daleč stran od ideje, ki sama sebe misli. Dejaven je tako, kot mu to narekuje njegova vest in vedenje, s katerim oblikuje sostvujoči svet ali tisto, kar pred seboj zre in je nekaj zunanje skupaj spravljenega. Takšna dejavnost duha ni nobena logična dejavnost, ampak prosta dejavnost, v kateri ne gre za določno substanco, kaj šele za občo idejo ali predpostavko, ki jo je treba najprej vzpostaviti, da bi sploh lahko razvil njen pojem. Naj naglasim, samo postajanje čistega pojma je tisto, ki porodi čisti dojem, ki je logična osnova obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Intelektualec v podobi samozavedanja

Piše: Jože Požar : oktober 8, 2017 – 6:11 dop -

Kaj nam to danes intelektualec izpoveduje? Kaj je produkt intelektualca? Ali ni tisto samozavedanje, ki se preganja s sebstvom in abstraktnim vedenjem, največkrat samo oblika abstraktne dejanskosti, s katero je predstavljeno zgolj sebstvo kot neko vedenje. Namreč tisto, kar prikazuje kot enostavni svet, je obča sebe vednost, čisti jaz v njegovi neposredni abstrakciji. Ta je tisto, kar duh oblikuje in je neka predstava samozavedanja, ki pa ni predmet, ampak gibanje, ki je vzajemno učinkovanje čistega vedenja. To gibanje pa ni nobeno postajanje predmetne substance, ampak sebstvo predstavljeno kot čisti jaz.

Intelektualec je na sebi pač vedno neka gotovost, tisto od sebe odrinjeno vedenje, ki se sprevrže v dejanski svet, s katerim je predočena neka določenost vedenja, ki pa seveda ni noben odnos, ampak sebstvo kot čisto sebstvo, ki se lahko razraste v kaj drugega. Na ta način je intelektualec na sebi določenost jaza, ki ni postavljen odnos. Kar je, je sebi enakost, ki prehaja ali pa ne v nekaj drugega. To je pravzaprav čista abstraktna prepričanost, jaz sem jaz, ki nastane kot neka enotnost jaza. Kar je oblika sebe vednosti, ki jo običajno predstavi kak popularni filozof, ki svojo vednost uresniči s kako gotovo subjektivnostjo. Pa tako ni nenavadno, če je svet intelektualca sestavljen iz gotovosti ali tako, kot to kaže kak pisatelj, ki sestavlja podobe sveta, pri tem pa najde sebe določenega kot posebno iznajdljivost.
 

Intelektualec, ki je dejaven brez principa, nima pred seboj predmetne substance kot umno določene. Zato je tisto, kar zre pred seboj, zgolj ekspozicija pojava, katerega bivanje je neka vsebina po sebi, ki ne pride do nobenega določnega sveta, če pa, potem v obliki totalitete pogojev, ki strežejo samo razumu. Tako dejaven izobraženec ne preseže subjektivnosti, sebe kot duha pa ne vzpostavi kot predmet.
 
Razen tega intelektualec izdihava tudi to, da ga ne interesira čisti pojem, niti kaka logična izpeljava določne substance, katere dejanskost določijo postavljeni obči momenti ali čisti dojem. Tisto, kar je neka njegova enotnost, je le gotovost, s katero izpove zlasti to, da se njegovo nadarjenost konča z odtujitvijo abstraktne učenosti.

Intelektualec danes odseva najbolj to, da ga logika mišljenja in pojem ne privlačita. Bolj kot logični razvoj predmetne substance ga prevzame ono posredovanje vedenja kot takega. Se pravi, njegova nadarjenost se izlije v tolmačenje vedenja in potem v preseganje neposrednega vedenja, ki ne upošteva nobene meje. In to preseganje si je danes mogoče ogledati na ekranih in radijskih valovih, kjer nastopa na primer kot poznavalec prava, tj. kot razlagalec svojega vedenja ali kot poznavalec abstraktnega prava.

Mi tukaj ne povzdigujemo intelektualca, saj v izvajanjih ne kaže nič takega, kar bi prehajalo in bi bil postavljen odnos do substance. Zaenkrat intelektualec skozi dejavnost izžareva naslednje: da ne proizvaja absolutne svobode, da v svojih izvajanjih ni dejaven s principom, da ga njegova logična odsvojitev ne zanima, da ga predmet v njegovi začetni in nastajajoči obliki sploh ne interesira. Vse to in še marsikaj drugega pove, da izobraženec ni dejaven kot duh, ki sebe najprej postavi kot predmet. Namreč, če je kdo intelektualec, potem je primerno, da se do predmeta obnaša v načinu ali tako, kot to zahteva gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec v podobi samozavedanja