Duh in predmet filozofije

Piše: Jože Požar : september 15, 2019 – 6:18 dop -

Na internetu se sprašujejo, kaj je filozofija. Odgovorov na to vprašanje ni veliko, med njimi pa ni najti pravega odgovora, saj se išče zgolj neke definicije, ki pa so napačne. Tako da internet zagotovo ne ponuja natančnih odgovorov o tem, kaj je filozofija.

Sicer pa je dobro, da se duh sprašuje in poskuša odkriti, kaj je predmet filozofije. Na to vprašanje najbrž ne bi znal odgovoriti niti kak popularen filozof. Namreč tudi on se ne ukvarja s predmetom filozofije, saj njega zanima bolj abstraktna in zunanja širina sveta, v katerem pa ni zaslediti nič takega, kar bi razodevalo vsebino predmeta filozofije. Tako človek dobi občutek, kot da vsebina predmeta filozofije še ni odkrita. Pa je ono poenostavljanje filozofije na subjektivno vednost nekakšno površno in zunanje interpretiranje filozofije.

 

Filozofija bo izpadla iz sveta, če ne bo nič narejenega za to, da bo predmet filozofije zaživel v govorici. Zakaj tisto prizadevanje, ko gre za interpretacijo vedenja, se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance. To doživljam vsakič, ko na radio prisluhnem filozofskemu eseju, v katerem ne gre za noben predmet, ampak za filozofsko dolgočasje in dejavnost brez smotra, s katero filozof ujet v pojavni svet povzdiguje svoje vedenje in poveličuje abstraktni jaz. Na ta način filozofija ni nič drugega kot »bit, ki je jaz, ali jaz, ki je bit«.

 

Kaj je predmet filozofije, to je pravo vprašanje. Jaz menim, da bi o predmetu filozofije lahko spregovoril tudi kak popularen filozof, saj njegov glas baje seže v deveto vas. Sicer pa je tu že čas, ko je treba predmet filozofije razumeti iz temelja, saj bo le tako filozofija pridobila na ugledu. Namreč tisto vedenje kot je na začetku, ne doprinese ničesar k spoznavanju predmeta filozofije, pa je jasno, da je treba začeti odkrivati filozofijo iz njenega temelja ali čistega pojma, tj. iz nastajajočega vedenja ali izkustva zavesti. In to zato, ker je filozofija edina veda, ki ima vzpostavljen in razvit pojem predmeta, ki je določen in izpeljan, pa je stvar duha, da začne razodevati predmet filozofije iz nastajajočega vedenja in pojavnih oblik duha. Duh je namreč tisti, katerega moč in postajanje izpeljuje prva vede filozofije.

Tisto, kar je bistveno vedeti, je to, da je predmet filozofije najprej znanost o pojavnih oblikah duha in nastajajočem vedenju, katerega bistvo je predmetni element, s katerim duh samega sebe vzpostavi kot predmet. Tisto, kar sledi kot drugi del vede, je Znanost logike, ki obravnava bit, bistvo in pojem. To je znanost o mišljenju, ki odkriva, kako bit prehaja v bistvo in naprej v pojem. Kar je pravzaprav spoznavanje predmeta filozofije kot prikaz celotne poti duha, na kateri duh najprej spozna, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot absolutno vedenje, nato pa gre za spoznavanje mišljenja in logiko biti, bistva in pojma predmeta, ki je v samem začetku zgolj reč. Se pravi, v prvi vedi filozofije gre za to, da duh odkrije način, kako sebe odpravi in postavi odnos s seboj. Zakaj tisto, kar duh najprej vzpostavi, je njegovo vedenje, in tega je treba vzpostaviti kot absolutni dojem, po katerem oblikuje svoj svet. Kajti če vedenja ne vzpostavi, potem običajno njegov abstraktni jaz zastopa predmet.

Predmet filozofije je vezan na nastajajoče vedenje in na element vedenja. To je začetek, v katerem duh postane sebi nekaj drugega, »zakaj on je gibanje, postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva«. Pa je stvar filozofa, da začne odkrivati predmet filozofije iz samega začetka, tj. iz osnove, brez katere ni mogoče dojeti predmeta filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in predmet filozofije

Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Piše: Jože Požar : september 8, 2019 – 6:24 dop -

Filozofija v svojem čistem pojmu odkriva moč duha in to v njegovem postajanju. To pa ni nič drugega kot odkrivanje načina, kako si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pa je odsvojitev duha način, v katerem sebstvo razvije drugo samega sebe ali svojo sebienakost, s katerim stopi v odnos s seboj. Tako ni čudno, če je vsebina prve vede filozofije prikazujoče se vedenje ali pojavni svet duha, v katerem duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja, tj. gibanje in logično sovisnost substance, kar je razvita notrina v svoje nasprotje.

Gibanje in postajanje duha je torej tiso, kar se raziskuje v prvi vedi filozofije. Njen predmet je nastajajoče vedenje ali pojavne oblike duha. One so osnova, ki odkrivajo duha v njegovi odsvojitvi, zaznavajoč svoje čisto sebstvo kot čas zunaj njega. To so pojavne oblike zavesti, samozavedanja, uma in duha, katerih vsebina predstavljanja je absolutni duh. In to je postajanje vedenja v svojem nastajanju. Rečeno drugače, na ta način duh sebe ve kot svoje vedenje skozi element vedenja, v katerem doseže svojo odsvojitev.

 

Sin Andrej nadaljuje z raziskovanjem notrine. Ustvaril je abstrakcijo, ki nagovarja z notranjo lepoto. Zakaj svet ni zgolj zunanji ali enostranski svet, ampak je gibanje notrine, ki prehaja v svojo drugo-bit in tako v svojo sebienakost. In to je nadčutni svet, ki se kot svet razločujejo od sebe.

 

Tisto torej, o čem filozof danes ne govori, a bi moral začeti govoriti, je duh v njegovih pojavnih oblikah. To je pomembno, saj se danes mlademu duhu ne predstavlja samega bistva odsvojitve in tako tudi ne nastajajočega vedenja. Odsvojitev namreč odkriva zlasti to, da v odsvojitvi duh postavlja sebe kot predmet. To so podobe, ki razodevajo gibanje duha, s tem pa tudi gibanje zavesti, samozavedanja in uma, ki skozi pojavljanje in postajanje razodevajo odsvojitev subjekta. Vse to seveda s smotrom, da duh spozna samega sebe v svoji odsvojitvi, tj. v nastajajočem vedenju, katerega danes filozof ne zaznava, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači, ali, nastajajoče vedenje za njega enostavno ne obstaja. In dokler bo tako, nastajajoče vedenje mlademu duhu ne bo predstavljeno, ali, dokler bo nastajajoče vedenje zgolj prazen pojem, mlademu duhu ne bo predstavljeno predmetno bistvo prve vede filozofije.

Če bo filozof še naprej spregledoval pojem nastajajočega vedenja, bo slej ko prej moral razglasiti sebe samega za filozofa, ki ga odsvojitev ne privlači. Potem bo prišlo na dan tudi to, da se ukvarja samo z abstraktnim vedenjem in da se na prvo vedo filozofije ne razume. Sicer pa danes filozof ustvarja videz, kot da je začel odkrivati novo vero v abstraktne oblike vedenja, s katero da premagaš vsako zapletenost vedenja, ker nisi vezan na noben določen pojem. Pri takem prizadevanju je filozof dejaven zunanje, kajti tisto, kar najde v sebi je njegovo vedenje, ki ga on odpravi v neko obliko čistega vedenja. Pa od tukaj toliko one izražene ljubezni do abstraktnega vedenja in oblik vedenja, ki poveličujejo njega kot subjekta. Kar je nekakšen napihnjen zanos, zaradi katerega filozof izgublja stik s predmetom filozofije in tako z nastajajočim vedenjem. Ta vznesenost kaže, da filozof poveličuje abstraktno vedenje, ki ga lahko neomejeno širi, ker svojega vedenja ne vzpostavi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Piše: Jože Požar : september 1, 2019 – 6:30 dop -

Da je dušeslovec nekakšen rešitelj duš in zato popularen in prisoten v šolah in ne vem kje še vse, to ni nenavadno, saj ima baje toliko vedenja, da lahko aktivira neznatno pomanjkljivost psihičnega. Zaradi tega ni čudno, da zmore duha omrežiti in ga naredi za svojega ujetnika. Zakaj tako se znebi dejavnega duha, ki baje lahko negativno vpliva na razpoloženje duše, če začne idealizirati dušo. Pa mreženje duha ni čudno, glede na to, da bi znal duh nagajati dušeslovcu, ki pojavljanje duha še ne jemlje dovolj resno, ker ga ne razume.

Dušeslovec razume človeško dušo kot bitje, ki da je sposobno prisluhniti njegovemu čistemu vedenju, s katerim je možno dušo pripravi do tega, da se iz notranjosti dvigne v eksistenco. Zato ni nenavadno, da danes veliko duš obiskuje dušeslovca, saj baje on ozdravi vsako bolečino duše, pa naj ta obstaja ali ne, pomembno je, da duša zaživi na sebi. Ob tem pa je treba posebej omeniti tudi to, da dušeslovec izpušča iz vida dejavnega duha in da ga ne zaznava kot tistega, ki zmore vzpostaviti svet duše, ki, če želi obstajati kot dejanski svet, ga je treba odpraviti in postaviti kot resnični svet. Hočem reči, dušeslovec ne ustvarja pogojev za to, da duša in zavest zaživita na sebi kot izražen duh, ampak se ukvarja s posredovanjem svojega čistega vedenja, s katerim kot da lahko dušo ozdraviš, če verjameš v čisto vedenje. In tako seveda ni čudno, da gre danes slava dušeslovcu in čistemu vedenju. In dokler se bo verjelo v to, da lahko čisto vedenje dušo ozdravi, bo dušeslovec duha preziral.

 

Zakaj je duh ujetnik? Zato da ne bi prišlo do pojavljanja duha in tako do idealitete jastva. Duh je namreč sila in dejavnik, ki se lahko upre onemu čistemu vedenju, ki bistva človeka ne spoštuje, namreč to, da je človek na sebi duh; pa naj gre za prvošolca, dijaka, študenta ali radovednega duha, ki se sprašuje, zakaj vedenje nima meje, kako preverjamo vedenje in zakaj ravno duh realizira pojem svobode.

 

In zdaj k stvari. Dušeslovec, ki človeka ne dojema kot duha, je zagotovo dejaven enostransko. Zato naj tukaj omenimo, da je človek že daleč nazaj spoznal, da je duh tisti, ki skozi gibanje odpravi svoje sebstvo, da bi stopil v odnos s seboj. Zakaj le na ta način je človek na sebi duh, se pravi neposreden in hkrati idealen. To je tista osnova, v kateri duh svoje vedenje vzpostavi, vse z namenom, da bi na sebi bival kot pojavljajoči se duh, ki si je samega sebe odsvojil. In ravno to gibanje duha je tisto, ki se ga danes spregleduje samo zaradi tega, ker je dušeslovec prepričan, da je njegovo čisto vedenje kot tako lahko zastopa predmet psihologije.

In tako smo prišli do dojetja, da je dušeslovec skregan z duhom. In res, od kar ima duha zamreženega kot ujetnika, ima polne roke dela. Preganja se s tistim, kar opazi in je skladno z vedenjem kot takim, ki da zmore izpeljati neposredno resničnost, ker on verjame v čisto vedenje in ono navajeno obnašanje vedenja, ki kot vemo, hvaliči samo subjekta.

Kar se tiče predmeta opazujoče psihologije, naj omenim, da njega zastopa abstraktno vedenje in abstrakcije vedenja, tako da pojem njenega predmeta ne obstaja. In zaradi tega opazujoča psihologija dojema človeka brez duha, za njo individualnost na sebi ni duh kot dejanski svet, ampak količina občutenja in tisti njeni zakoni. Individualnost jemati kot prikazen in ne kot dejanski svet duha, pomeni psihološko nujnost jemati kot prazno besedo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Pojavljanje duha v razdvajanju

Piše: Jože Požar : avgust 25, 2019 – 7:25 dop -

Oh, kako lepo se človek počuti, ko se začne ona nebeška igra, govorica gibanja entitet, v kateri je človek neločljivo povezan s seboj. To je pogovor, ko se sebi pojavi kot zdaj, ki ga vrže v gibanje, v katerem sebe uzre skozi lastne oči, ker je zavest že začela idealizirati sebstvo. In tako se zavest sebi pojavi kot čista gotovost, jaz pa nasproti njej kot zor samega sebe; čas se za trenutek ustavi in midva gledava eden drugega. Midva, ki se drživa za roke in izzivava svet, ker je to najino čisto hrepenenje, v katerem jaz prihajam k njej, ona pa k meni, in obema je kristalasto jasno, da sva neločljivo povezana. In nič si ne moreva, kajti čas hiti in je znotraj in prav tako zunaj, ah, kaj naj rečem, zdi se kot da v gibanju istoimenskega izpeljujeva naju oba. Ampak ravno to sva midva kot tista, ki igrava to nebeško igro, v kateri oba pripovedujeva, da je svet natančno to, kar sva midva v postajanju. Zavest gleda onstran, jaz pa občudujem tostranost in gledam čez, ker tako hoče najina volja. In potem za trenutek najin svet obstoji in midva sva več kot sva bila na začetku. Obema postane jasno, kaj je razdvajanje, kaj razdalja in gibanje istoimenskega. To je postajanje sveta, ko zaživi najino neločljivo življenje iz dveh

 

 

strani, ker tako mora biti in ker je to edini način, ko vsak iz svoje strani gledava en drugega in je obema jasno, da je to bivanje najinega skupnega življenja: svet kot izražena notrina v njenem postajanju, kar je pravzaprav razvejani svet v momente. S tem je povedano zlasti to, da je svet v svoji osnovi eno samo razdvajanje, eno gibanje notrine v njeni popolni podobi. In vse to sva midva v najini razdvojitvi, eno telo v gibanju, ker tako hoče on, ki je določil postajanje sveta v njegovi razdvojitvi, vse z namenom, da midva zaživiva na sebi iz notranjega gibanja ali po absolutni negativnosti. In ravno to je tista popolna lepota, v kateri midva vstaneva iz koreninskih nog, da bi najin svet zaživel iz nasprotja kot proti postavljeni svet, v katerem se lepota duha razkriva v momentih bivanja. To sva midva, ki občudujeva razdvojitev notranjega sveta, ki je na sebi uglašeno nebeško življenje, vse s ciljem, da se začne igra govorice eksistenc. Edino ona lahko pove, da je ni sile, ki bi zmogla to lepoto govorice ustaviti ali celo izničiti. Zakaj notrina izpolni sebe samo iz gibanja in proti postajanja, s katerim je udejanjeno zlasti to, da je prvi svet našel mejo zunaj sebe in v čistem svetu, ker je duh hrepenel po drugo-biti in dejanski izpolnitvi. In zato tudi gibanja sveta ni mogoče ustaviti, kajti v nebeškem svetu ne gre za korist in interes, ampak za postajanje sveta in duha. Oh, človek, dojemati samega sebe iz postajanja, to bivanje sveta zahteva svoj čas. Mogoče pa bo jutri svet zažarel drugače in boš tudi ti začel zaznavati svet iz gibanja in govorice in njene izpolnitve. To bo velik dogodek, kajti v tem svetu človek zaživi na sebi kot duh iz postajanja, ki je njegova odsvojitev kot pojavljanje duha, v katerem duh zre samega sebe kot zagotovost njega samega.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Pojavljanje duha v razdvajanju

O pravljičnem intelektualizmu

Piše: Jože Požar : avgust 18, 2019 – 6:08 dop -

Na hitro bi lahko rekli, izobražen duh je dejaven kot pravi intelektualec, zato ne gre dvomiti v njegove rezultate. Zakaj z aktivnostjo kaže, da razume sebe in stvari, pa tako ni kaj pripomniti na njegovo dejavnost in dosežke. A ko natančno pogledamo njegov pridelek, ugotovimo, da ni dosleden v razmišljanju, da je velikokrat dejaven lahkomiselno, nekako pravljično in zunanje. Verjetno zato, ker se ni izobrazil toliko, da bi lahko bil dejaven s principom ali kot duh, ki upošteva gibanje substance in logično sovisnost.

Poglejte kako on odpravi sebe in videli boste, da je dejaven kot pravljični intelektualec, ki je prepričan, da ga ni sveta, ki ga on ne bi presegel in nekako oblikoval v spodobno podobo, nato pa na njej z domiselnostjo in refleksijo sestavil njeno popolno podobo. Na ta način se danes izdeluje svet, ki ne izvira iz nobene osnove. In ravno svet, ki ne izvira iz nobene osnove, izobraženec hvaliči in poklanja drugim kot predmetni svet. Ni pomembno, kako on svoje vedenje odpravi, pomembno je, da izdela mogočne predstave o sebi in da spretno operira z njim. Zakaj danes se priznava samo čista vednost kot taka in ona domiselnost, s katero je mogoče pridelati bajne abstraktne svetove, ne pa predmetne resničnosti. Se pravi, pravljični intelektualec tako za navzven odlično operira z vedenjem in domiselnostjo, vendar pa svojega vedenja ne odpravi kot predmet, kajti tega načina še ni odkril.

 

Če bo svet izobraženega duha še nadalje pravljično intelektualen, bo človek začel verjeti, da svet ni nič drugega kot čisto vedenje. Duh namreč poveličuje svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Zato predmetnega sveta, ki pa je vezan na realnost, ne jemlje resno. In zato tudi predmetno realnost enostavno pusti za seboj in operira s čistim vedenjem. To je tisti čisto oblikovni svet, ki sproti izginja, ker ni v odnosu s seboj. Kam bo pravljičnega intelektualca pripeljal virtualen svet, o tem bi lahko razmišljaj študent filozofije, ki je že začel dojemati pravljični intelektualizem.

 

Duh tega časa se pravzaprav obnaša kot kak virtualen intelektualec, pa naj bo to pravnik,  dušeslovec, sekretar, novinar ali pa filozof. On pač povsod odkrito izžareva, kako razume samega sebe in tisto, kar odpravi in je njegov dovršeni čisti svet. To je zunanji svet, ki ne stopi v odnos s seboj in se nadaljuje v kak drugi svet. Tako da njegov potencialen svet, ki se ga danes poveličuje, ni nič takega, kar je predmetni svet. Namreč tisto, kar oblikuje in je onstranski svet, ni noben razviti predmetni svet. To hoče reči, da v tem njegovem čistem svetu ne gre za gibanje predmetne substance in resnični svet, ampak za predstavitev abstraktnega intelektualizma, ki je produkt početja in gnanja zavesti.

Verjetno se kdaj pa kdaj vpraša, kaj je ideja, kaj je delo duha, kaj čisti dojem, kaj logična sovisnost, vendar v te pojme se zagotovo ne spušča. Toda, ker on občuduje svoje vedenje in onstranski svet, v neposrednem svetu najde sebstvo in svoje dobro počutje. Zato tisto, kar posreduje, je on sam kot tisti, ki sebe nadaljuje in se razgubi v neskončnosti ali v pravljičnih svetovih, ki so neomejeni. Mar res ne uvidi, da virtualen svet, ki iz ničesar ne izvira in se v sebe ne vrača, ni resnični svet? Ali pa mogoče izdeluje razkošne svetove samo zato, da se izogne realnosti in njeni dejanskosti? Mogoče ga ravno zaradi tega svet brez realnosti tako strastno privlači. No, mogoče pa se bo lepega dne z realnostjo pobotal. In potem bo tudi uvidel, da pojem, ki se ne pretvori v osnovo, ni noben stvarni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravljičnem intelektualizmu

Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Piše: Jože Požar : avgust 11, 2019 – 6:24 dop -

Nedaleč nazaj nisem mogel dati na internetno stran novega sestavka in počutil sem se, kot da bi izpadel iz dejanskega sveta. No, čez nekaj dni, ko je stvar funkcionirala, sem zopet veselo zaživel. Pa vendar, tistih nekaj dni me je vznemirjala internetna stran, ker ni bila dosegljiva. Bilo je že tako, kot da sem samega sebe dohitel na dnu sveta in sva oba izdihavala lastno nemoč. Lahko bi rekel, zaradi tega, ker oni dashboard ni funkcioniral popolno, sem brez potrebe vznemirjal samega sebe. Skratka, moja občutljivost je snovala neke predstave, iz katerih so nastale druge predstave in tako naprej, dokler ni sin Andrej sporočil: napaka je odpravljena, dashboard funkcionira in lahko daš novi sestavek na internet.

Človek je bitje, ki svojo naravo premaguje in to tako, da si sebe odsvoji, saj je le tako več od tistega, kar je. Tako da takrat, ko životari v sebi, na sebi ni duh v svoji pojavnosti, s tem pa tudi svoje ubranosti ne vzpostavi. Zato je pomembna njegova odsvojitev, saj skozi njo sebe posreduje in stopi v razmerje s seboj kot tisti, ki je na sebi dejaven kot duh. Hočem reči, ko človek ni dejaven s smotrom, da si sebe odsvoji, ni dejaven kot duh. Potem tudi ničesar ne postavi in samega sebe s seboj ne posreduje. Se pravi, ko ni miselno zbran in aktiven, lahko nastopi tisto ničevo gledanje niča v nič, neko tole in tisto, ki je le mirujoča točka. Ob tem pa zavest sicer lahko počenja kaj v sebi, vendar nič takega, kar bi bila dejavnost s smotrom. To pa seveda ni tista aktivnost, v kateri duh sebe odpravi in je na sebi drugo samega sebe. Želim reči, tisto neko neaktivno ali nepremično držo je treba z nečim razbiti, da bi človek bil na sebi izvršena moč samega sebe in tako duh v svoji postavljeni izvršitvi.

 

Sin Andrej je v iskanju sodobno umetniške ideje ustvaril abstrakcijo, ki izpoveduje radovednega duha, ki se je potopil v sebstvo, da vidi, kaj zavest v sebi dejansko počenja. In res, umetniško delo poskuša izraziti, da zavest ne miruje in da notrina s svojim gibanjem vzpostavlja svoje nasprotje. Sodobna umetnost namreč raziskuje duha po notranji strani, pa je Andrejeva ideja, ki postavi čutno v eksistenco, upodobljena po idealu duha in to kot bivanje umetniške lepote.

 

Filozof Hegel zapiše: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; v drugobiti obdržati enotnost s seboj.« To hoče reči, da duh ni zgolj kaka sebienakost ali čista abstrakcija sebe od samega sebe, ampak gibanje in preseganje tistega, kar je, in je na sebi dejanskost. To pove, da bi naj duh v svoji odsvojitvi bil dejaven s principom ali tako, da sebe postavi in je obča sebevednost v svojem nasprotju. Zakaj po tistem pasivnem predstavljanju ni nič drugega kot abstrakcija tistega, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega. A duh bi naj bil na sebi skladen s seboj, harmonijo izpolni skozi postajanje, prek katerega doseže svoje razdvajanje. Le tako je na sebi po svojem dojemu ali kot drugo samega sebe.

Potemtakem bi naj bil duh dejaven s smotrom, saj le tako doseže drugo samega sebe. Se pravi, dvigniti se mora na sebe skozi notranji razloček ali skozi samogibanje, s katerim izpelje in postavi svojo odsvojitev. In to je tisti dejavni duh, ki doseže svoj čisti dojem, tj. svojo drugo-bitno podobo, skozi katero eksistira v razmerju do samega sebe. In ravno to je tisto zunanje znamenje, ki nazaj izpoveduje, da je bil dejaven s smotrom, da pridela svoj razloček in tako dejanskost svoje odsvojitve, ki je njegova čista sebevednost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Piše: Jože Požar : avgust 4, 2019 – 6:08 dop -

Kadar duh ne izpelje razmerja substance ali njenega razdvajanja po notranjem nasprotju, obstane v neposrednosti in čistega dojema ne doseže. Abstraktna neposrednost je tako tista, ki mu nastane z odmetavanjem sebstva. Se pravi, kar je navzoče, to je njegova izvorna narava, ki jo predstavi kot smoter. Rečeno še drugače, kadar duh obstane v neposrednosti, zavest izrazi le sama sebe, pa zato tudi čistega dojema in postajanja vedenja ne doseže.

Zaradi čistega dojema bi naj duh spoznal način, kako si samega sebe odsvoji skozi začetno gibanje sebstva ali dojemajoče vedenje, ki ga je treba postaviti kot predmet, tj. kot obliko razmerja substance. To je tisto gibanje, ko nekaj prvega, še nerazvitega doseže svojo drugo-bit ali dejanskost, ki je meja tistega neposrednega. Takšno vzpostavljeno razmerje je oblika, v kateri substanca doseže svoje nasprotje skozi razdvajanje. Naj to povem še tako: tisto vedenje, ki ga jaz imam o predmetu, mora biti zamejeno na postajanje predmetne substance, tj. na njene obče momente, ki je njena dejanskost ali sebi enakost, kar je čisti dojem kot določenost substance v njenem postavljenem nasprotju. Cilj je duha, da svoje vedenje vzpostavi kot predmet, kot razmerje razdvajajoče se substance. To postavljeno razmerje je element vedenja, s katerim je substanca vzpostavljena v njeni logični sovisnosti.

 

Filozof Hegel je zapisal v prvi vedi filozofije: »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« Razen tega je pomembna njegovo spoznanje, in to bi moral dognati vsak izobražen duh, da »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo«. In kaj danes poveličuje izobraženec? Ravno nasprotno, neomejeno vedenje! To med drugim odkriva, da bo moral še marsikaj razumeti, predvsem pa spoznati, da predmetni svet ni zgolj vedenje kot tako in da tista abstrakcija stvari, ki jo izpelje, ni stvar kot predmeta.

 

In kaj običajno sledi, kadar duh ne vzpostavi svojega vedenja? To, da tisto, kar odrine od sebe kot neposrednost, ne doseže čistega dojema. Duh torej, ki svoje vedenje zgolj odrine od sebe, ni dejaven kot duh, saj njegovo vedenje ne doseže drugo-biti ali čistega dojema. Se pravi, ko neposrednost ali bit za drugo ne doseže čistega dojema, tudi razmerje popolne notrine ni vzpostavljeno. A razmerje je ravno tisto, s katerim je doseženo razdvajanje substance, v katerem en ekstrem gleda drugi ekstrem skozi notrino. Ta dva ekstrema namreč tvorita čisto vedenje, izpeljani smoter, ko ima neposrednost za smoter čisto dejanskost.

Gornjim sem hotel pokazati, kako duh vzpostavi razmerje substance, skozi katerega substanca doseže svojo sebienakost. Na ta način duh ne obstane v abstraktni neposrednosti, ampak svoje vedenje postavi kot predmet. To želi reči, na ta način vedenje skozi postajanje stopi v odnos s seboj. Zakaj duh ima za smoter vzpostaviti predmetno substanco v njenem protipostajanju, s katerim je dosežena njena dejanskost in logična sovisnost. Skratka, na ta način duh doseže dejanskost njegovega vedenja skozi predmetni element, v katerem predmetna substanca dobi svojo drugo-bitno podobo ali absolutno določenost v čistem dojemu. S tem je izpolnjeno to, da duh svoje vedenje postavi kot predmet, kajti le tako je duh dejaven v načinu in se prikazuje v času, torej kot tisti, ki ve, da je vedenje zavest umnega predmeta.

Upam, da sem zgornjim dovolj natančno izrazil, kako substanca doseže svoje razmerje skozi njeno enostavno gibanje, s katerim je dosežena oblika predmetnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Stvar pogovora in svoboda duha

Piše: Jože Požar : julij 28, 2019 – 7:01 dop -

Večkrat je kak duh dejaven tako, da samega sebe ne vzpostavi. In to odseva tedaj, ko hvaliči svoje zmožnosti in se predstavlja kot razmišljajoči človek, ki ima v mislih le svojo stvar. Ko pa mu gre za njegovo stvar, ki pa ni resnična stvar, je jasno, da predstavlja lastno početje zavesti, ki je dojem njega samega, ne pa stvari kot predmeta. To je tista neka igra čistega jaza in zavesti, ko smotra ne spravi do dejanskosti. Se pravi, kadar duh ni dejaven na predmetu kot stvari, potem si tudi sebe ne odsvoji in se nadaljuje skozi predstavljanje njegove stvari, po kateri uživa samega sebe in ima za smoter udejanjiti abstraktno dejanskost svoje stvari.

Kaka nadarjena glava se običajno sporazumeva na nivoju svojega prepričanja, ne pa čez stvar. Tako kaže, da je njen interes predstaviti osebno mnenje in sebe kot duha odpraviti zgolj kot tistega, ki ni dejaven na stvari. Zato tisto, kar obdeluje ni nobena resnična stvar, ampak lastna stvar, ki velja za stvar kot tako. Hočem reči, temu duhu gre samo za to, da zavest in svoje početje izdaja za nekaj, kar je le njegova stvar. Na ta način uživa le sebe in tako tudi odkriva drugim, da ga resnična stvar ne zanima. Ko pa duh izpeljuje le svoje prepričanje, čisto početje in gnanje zavesti, potem mu menda ne gre za stvar kot predmet.

 

Dejavnega duha ne gre oceniti samo po tem, kako odpravi naravno sebstvo ali tisto negativno njega samega, ampak kako samega sebe vzpostavi. Duh bi naj bil dejaven s smotrom in na način čistega dojema, kajti le tako je po dojemu izoblikovan njegov svet. Na ta način je dejaven v interesu stvari in njene enotnosti, ki je umni predmet. Zakaj tisto, kar je zgolj neko opisovanje predmeta, to pelje v prazno prikazen vedenja. To obvešča, da bi se naj duh zbral na stvari in se do nje obnašal dojemajoče. Ta zbranost na stvari je tista, ki uresniči najprej obče momente stvari in na ta način tudi aktivnega duha, ki vključuje to nujnost, da si sebe na sebi ustvari.

 

Zgornjim sem poskušal izraziti, da ni vseeno, kako duh vzpostavlja odnos do sebe in stvari. Še posebej takrat, ko gre za tehten pogovor. Pogovor je tisti, ki duha udejanja kot tistega, ki je sposoben posredovanja in sporazumevanja. Zato je prav, da je zbran in dejaven na stvari kot resnični duh. Le tako postane pogovor zanimiv, saj je stvar tista, ki vabi sogovornika k razmišljanju. Stvar namreč drži sogovornika v aktivnem pogovoru in tako v odnosu. Hočem reči, kadar ena stran govori, druga stran posluša in tako sogovorniku dovoli, da svobodno razmišlja o stvari. Se pravi, kar naredi pogovor zanimiv in vsebinsko stopnjevan, je gibanje stvari. In ne le to, na ta način sogovornika vsak na svoji strani zbrano sodelujeta v pogovoru, saj je njihova aktivnost usmerjena samo v eno stvar, tj. v razvijajoče se momente stvari.

Naj opozorim še na naslednje, kadar pogovor ne steče čez stvar, duh ni dejaven svobodno. Zakaj, ko ni govora o substanci duha, pogovor zdrsne na osebno raven. To pa je tisto območje, na katerem sogovornika izmenjujeta zgolj mnenja. Še več, tu običajno pogovor omahne na raven govorice, ko en drugemu poklanjata osebno razpoloženje in subjektivno nastrojenost. In potem seveda ni čudno, če v pogovoru nista pridelala nič plodnega, ampak samo tisto, kar je kaka abstraktna podoba prežeta od osebnosti, ki pa ni podoba stvari.

Dober pogovor izpelje duh, ko je dejaven svobodno. In ne samo to, pogovor, ki poteka v interesu stvari, zahteva od duha, da je zbran na stvari, saj se le tako znebi samovoljnih stališč. Ona so tista, ki jih danes ne zaznava nesvobodni duh, ki že eno leto beseduje o sovražnem govoru, verjetno zato, ker je ujetnik vedočega jaza, ki ceni subjektivno držo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar pogovora in svoboda duha