Duh ne upošteva logične sovisnosti

Piše: Jože Požar : julij 14, 2019 – 5:54 dop -

Ko je duh dejaven v načinu ali s principom, tedaj tudi ideja kot enotnost pojma in realnosti nekaj velja. Tedaj pa, ko je dejaven brez načina, tudi pojma predmeta ne utrdi. Tako vidimo, da duh deluje odlično edino takrat, ko na primer gradi zgradbe, izdeluje tehniko, stroje, avione, mobilne naprave itd. Skratka, kjer je duh dejaven v načinu, upošteva logično sovisnost, čisti dojem, dejanskost in enotnost pojma in realnosti. Toliko le v uvodu, da spomnim, da bi naj duh upošteval logično sovisnost, če želi delovati v korist pojma.

Duh torej, ki je dejaven brez načina ali tako, da logične sovisnosti ne upošteva, obstane v neposrednosti. Tukaj takoj opazimo, da izdeluje nekakšen zunanji svet ali abstraktno podobo, ki mu nastane s podporo domišljije in vedenja. Se pravi, duh se zanaša na svoje vedenje in na abstraktni razum, ki zunanje združuje ali ločuje svetove; zavest se običajno igra z dvojico odtujenih svetov. Kar pove, da duh ni dejaven s principom, ampak tako, da idealizira pojavni svet. Zaradi tega so njegovi svetovi nedejanski ali abstraktne privlačnosti, ki mu nastanejo kot vnanjsko abstraktno bistvo. In ravno ono izpoveduje, da duh ne upošteva logične sovisnosti. O tem pravzaprav na veliko pripoveduje on sam s tistim pojasnjevanjem in abstraktnimi prilogami, s katerimi kot da lahko utrdi oni zunanji nedejanski svet.

 

Nekaj, kar ni pojem, je ekspozicija pojava ali abstraktna stvar. To še torej ni postavljena logična sovisnost stvari. To je samo gnanje duha, ki odseva brezsilno sebstvo, kateremu nasproti zavest običajno zgradi kak drug pojavni svet. Tako dobi dva ločena svetova, ki ju je mogoče zunanje združevati. In ravno to zunanje združevanje različnih svetov danes odlično manifestira izobraženec. Zakaj najlažje je operirati zunanje in brez upoštevanja logične sovisnosti. Pa od tukaj toliko tistega zunanjega ali praznega sveta, ki odkriva zlasti to, da duh logične sovisnosti ne spoštuje.

 

Dalje, vsakdo lahko ugotovi, da izobražen duh danes nenehno hvaliči vedenje kot tako, pa čeprav vedenje kot tako ne more nastopati v imenu predmeta. Kajti tisto, kar je abstraktni svet njegovega vedenja, to ni pojem niti obča ideja, ampak zgolj čista abstraktna stvar, ki ni nič drugega kot svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Hočem reči, to ni svet, ki bi bil v svoji osnovi postavljen in posredovan s seboj, ampak svet, ki ni dosegel drugo-biti, tj. svoje sebienakosti. Takšen svet pa je nedoločen in ga je mogoče širiti neomejeno. Se pravi, svet, ki ni posredovan s seboj in sebi proti postavljen v logični sovisnosti, je zgolj abstraktna podoba ali pojavni svet, ki ni dosegel svoje dejanskosti, ker ga duh ni pretvoril v osnovo.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki ni dejaven v načinu, prideluje le neke pojavne svetove, ki mu nastanejo z odtujitvijo sebstva. Kar med drugim izpoveduje, da bi naj mladi duh v šolah in univerzah spoznaval svojo odsvojitev ali to, kako si samega sebe odsvoji v načinu logične sovisnosti. Tako bo mladi duh spoznal, kako svoje vedenje vzpostavi kot predmet. Brez spoznavanja logične sovisnosti, ki jo danes izobraženec bojkotira, bo duh še naprej idealiziral pojavni svet. Zaradi tega se bo izgubljal v videzu ali refleksiji, kjer logična sovisnost ni odločilna. Namreč tako kot je danes duh dejaven, to ni dejavnost v načinu, ampak odtujevanje vedenja. Cilj duha pa bi naj bil, da je dejaven v interesu predmetne substance, ki je razvita oblika protipostajanja pojma. Edino na ta način tisto obče substance doseže svojo dejanskost in logično sovisnost, s tem pa odnos substance do sebe.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh ne upošteva logične sovisnosti

Ko svoboda ni sebi predmetna

Piše: Jože Požar : julij 7, 2019 – 6:13 dop -

Zanimivo je, da danes o svobodi govori največ duh, ki hvaliči vedenje kot tako. Tako odseva, da ni dojel svobode kot vedenje o sebi in dejstva, da je svoboda substanca duha. Preveč ponosen je na svojo izobrazbo in vedenje kot tako ter pozicijo, ki mu jo poklanja izobrazba. Zaradi tega se ne dojema iz gibanja in postajanja vedenja; želi biti določen samo čez pridobljeno izobrazbo. Ona mu zagotavlja položaj v družbi, ki ga ohranja tako, da hvaliči svoje vedenje. Prek njega uživa sebe samega in ono pravljično svobodo, ki jo izkašljava čista sebevednost ali vedoči jaz. To je tisti čisti užitek na sebi, ko duh doživlja sebe kot pametno osebnost, ki eksistira skozi oblikovano vedenje kot tako. Hočem reči, to je tista namišljena svoboda duha, katere smoter je, da spravi vedoči jaz v eksistenco. On izdeluje podobe izobrazbe, pri tem pa intelektualne izpolnitve ne doseže. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot predmet in njegovo sebienakost, s katero je dosežena oblika razmerja predmetne substance, s tem pa razloček na sebi, ki je njena neskončnost.

 

Ko duh zgolj odseva enotnost vedenja s seboj, potem pač ni dejaven tako, da bi se njegova svoboda iztekla v absolutno vedenje. Verjetno se najbolje počuti tedaj, ko svoje vedenje odtuji in iz njega izpelje kakšno abstraktno privlačnost. To zrcali, da svobode ne dojema kot substanco duha in kot odpuščanje sebe iz oblike sebstva, ampak kot subjektivno dejavnost. To pa je tista dejavnost, ko zunanje dodaja povedke na tisto, kar ima pred seboj. Tako je prosto dejaven in namesto postajanja pojma predmetne substance izdeluje le podobe sebstva. Posledica tega je, da predmetna substanca na sebi ne doseže drugo-biti in svoje določenosti.

 

Kadar duh ni dejaven s smotrom, da vzpostavi predmetno substanco, potem pač ni dejaven svobodno in v interesu substance. Njegov smoter ni realizacija predmetne svobode, ampak le to, da odtuji svoje vedenje, ki ga ima o predmetu. Potemtakem ne pridela bleščeče predmetne svobode, saj predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti, tj. svojega proti postajanja. Se pravi, njegova svoboda, ki se pretaka čez odtujeno vedenje, ni tista resnična svoboda, ki udejanji čisti dojem predmeta, ampak je le pravljična svoboda, ki pa ni dejanska subjektivna svoboda, s katero duh svoje vedenje postavi kot predmet. Kar je način, s katerim duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja ali sebienakost, ki je notranji razloček.

Na vprašanje, ali je danes svoboda sebi predmetna, moram reči, da ni. Namreč predmetne substance duh ne dojema v njenem proti postajanju ali elementu vedenja, ampak zgolj kot vedenje, ki ga prosto oblikuje tako, da ga odrine od sebe. Na ta način pa ni mogoče pridelati predmetne svobode, saj smoter duha ni v tem, da si odsvojiti svoje vedenje in ga postavi kot proti postavljeno substanco ali kot predmet. Tisto, kar ta duh odpravi, je le izoblikovan neposredni svet, s katerim lahko realizira zgolj abstrakcijo svojega vedenja.

Poglejmo, kako danes politik spoštuje svobodo, ki bi naj bila sebi predmetna. Najbolj v oči zbada tisto, kar politik očitno izžareva, to pa je, da ga svoboda v smislu obče ideje sploh ne privlači, njemu je ljubša prosta svoboda, to pa je odmetavanje svojega vedenja, s katerim proizvede le neki nasprotujoči svet. Ta svet je abstrakcija njegovega vedenja, ki obvesti, da politik še ne razmišlja o svobodi, ki je sebi predmetna in realizirana. Zakaj torej politik predmetne svobode ne akceptira? Preprosto zato, ker ga ne prevzame svet obče ideje, ki ima v sebi to zahtevo, da predmetna substanca doseže svojo sebienakost, ki je njena določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko svoboda ni sebi predmetna

O mojih podobah v besedi in sliki

Piše: Jože Požar : junij 30, 2019 – 6:05 dop -

Mogoče pa te moje podobe v besedi in sliki niso samo forme, ampak tudi nenavadne vsebine, v katerih odkrivam kak pojem, ki ga lahko najdete v Heglovi filozofiji. Lahko bi rekel, teksti so nekakšne umetniške zamisli, ki prispevajo k odkrivanju nastajajočega vedenja. Zato moja dejavnost ne odseva filozofskega blišča, ampak samo prizadevanje, s katerim poskušam odkrivati nekatere pojme Sistema vede. To pač glede na to, da sem odločen, da razumen Sistem vede. Zategadelj poskušam predstaviti nekatere pojme in gibanje; v mislih imam zlasti predmetni element in gibanje substance, brez katerega ni mogoče dojeti Sistema vede. Sicer pa sem mnenja, da se danes o filozofiji ustvarja videz, kot da v filozofiji ni več kaj razodevati. Videz je že tak, kot da je filozofija dojeta do temelja in zato nima več smisla govoriti o predmetu filozofije. To se odraža zlasti tedaj, ko se o filozofiji beseduje zunanje ali brezvsebinsko. Ne vem, mogoče se motim, vendar jaz nisem do sedaj nikjer zaznal kakega razmišljanja, v katerem bi na primer Heglov Sistem vede bil predstavljen.

 

Tu so zdaj leta, ko lahko izgovorim, zelo sem zadovoljen sam s seboj. Lahko bi rekel, jaz sem srečen človek. Še posebej tedaj, ko nastane kaka zamisel in jo spravim v besede. Kar se pa tiče filozofije in njenega razumevanja, tu moram reči, Heglov Sistem vede še vedno berem, ker je to temeljna filozofija. Zato svetujem, berite dela filozofa G. W. F. Hegla in spoznali boste, kaj se to pravi biti ustvarjalen duh. Namreč, ta dandanašnja igra abstraktnega razuma in tisto kvantitativno izpopolnjevanje, v tem ne vidim nič ustvarjalnega. Hegel nekje zapiše to misel, »vedno več znanj, bolj iztanjšana omika«. In ravno to danes pobija predmet filozofije. Svet kot da ne zmore biti nič več od abstrakcije praznega vedenja.

 

Torej, te moje podobe v besedi in sliki so nekakšne miselne atrakcije, ki so morda komu nerazumljive. Hočem reči, atrakcije niso enostavni teksti, ki bi jih lahko vsak duh dojel. To pa ne pomeni, da bralcu ničesar ne dajejo. Namreč tisto, kar posamezni tekst ponuja, to je moja svoboda. Se pravi, to je podoba svobode v misli, ki je le dojem svobode. Pa je vsebina nekakšno abstraktno bitje, ki ga jaz izpeljem z namenom, da bralki in bralcu predstavim delček one temeljne filozofije. V njo spada gibanje duha, na primer, kako nastajajoče vedenje sebe vzpostavi, kaj je tisto prvo in kaj drugo, kaj gibanje notrine in njeno postajanje. Na ta način pomagam razkrivati Heglov Sistem vede, ki ga je po mojem mnenju vredno študirati in spoznavati, saj je to svet duha, v katerem je zaobjet in pojmovno razvit predmet filozofije. Ob tem pa naj spomnim, da je Heglov Sistem vede filozofija, ki odstopa od drugih filozofij, saj gre za logično izpeljavo pojma predmeta filozofije. Zato ni mogoče reči, da te moje podobe v besedi in sliki niso nič vredne. Mladi duh lahko v njih najde kako gibanje nastajajočega vedenja in odsvojitev sebstva, ki se razločuje v momente.

Naj dopolnim zgornje, podobe v besedi in sliki so začele nastajati takrat, ko sem se zavedal, da Heglov Sistem vede ni lahka filozofija, ki bi jo človek takoj dojel. K nastajanju podob je največ pripomoglo moje postopno dojemanje Sistema vede in tisto neko zadovoljstvo, ki me je spremljalo skozi odkrivanje prve vede filozofije. Še posebej me je zabavalo to, da v dojemanju Sistema vede tudi jaz napredujem. In tako sem, ne da bi kaj načrtoval, začel ustvarjati podobe v besedi in sliki, ki se skladajo s tem našim sodobnim časom.

Upam, da se bo ta moja igra nadaljevala in da bom še kakšno podobo izrisal. Zahteva časa je, da duh spoznava samega sebe, svojo odsvojitev in element nastajajočega vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O mojih podobah v besedi in sliki

Ko je filozof dejaven zunaj predmeta filozofije

Piše: Jože Požar : junij 28, 2019 – 8:05 dop -

Kadar filozof predmeta ne določi in v svoji aktivnosti odmetava le svoje vedenje, je njegov predmet on sam. To pa je tisto početje duha, ko duh vedenje odriva od sebe s smotrom, da mu nastane neki njegov lastni svet. Ta svet pa govori o tem, da ni resnični predmetni svet, ampak svet, ki ga je našel filozof v sebi. Se pravi, njegov svet ni svet kake določne substance, ki bi dosegla proti postajanje in bi bil postavljen enostavni odnos substance do sebe. Ko pa svet ni noben odnos substance do sebe, je le abstraktni svet, ki ni dosegel proti postajanja.

Neka druga različica dejavnega filozofa bi bila, da predmet predstavi kot nekaj, kar je zgolj pojavni svet. Na ta način je lahko filozof dejaven brez cilja in lastne subjektivnosti ne premaguje, ker ničesar ne odpravlja. Tako duh kaže, da ga ne privlači drugo-bit, ampak le pojavni svet, ki ni nič drugega kot abstraktna stvar. Hočem reči, ko je filozof dejaven s smotrom, da predstavi le nekaj, kar ni predmet, ampak njegov svet, ki ga lahko razteguje na kategorije in abstraktne podobe, na katere obeša pridevke, ki iz ničesar ne izhajajo in so produkt njegove domišljije, je dejaven neproduktivno. Pri takem početju filozof proizvaja zgolj pojavne oblike sveta, ki pa ni noben odvisni svet, ampak kompozicija abstraktnih podob vedenja, ki ni dosegla svoje sebi enakosti. Kar hoče reči, da je filozof, ki je dejaven brez načina in gibanja substance, površno dejaven. Namreč tisti pojavni svet, ki ga pridela, je zunanji svet, ki ni nič drugega kot njegov enostavni svet sebstva.

 

Filozofija danes podarja videz, kot da njen premet ni Ideja, ampak posamezni abstraktni svetovi. Kar stremi reči, da predmet filozofije zastopajo različne abstraktne vsebine, katerih objektivnost ni pojem. In tako je filozofija predstavljena mlademu duhu kot brezmejni nedoločen svet. Kar gre hvala onemu poznavalcu filozofije, ki predmeta filozofije ne jemlje dovolj resno, ker filozofije ni dojel skozi njen predmet, ampak čez one raznolike vsebine. To govori, da je nujno filozofijo začeti dojemati skozi njen resnični predmet. Pomembno je, da je predmet filozofije Ideja in da se iz njega razvija čisti pojem filozofije. Edino resnični predmet filozofije lahko filozofiji povrne ugled, ki ga je imela.

 

Filozof, ki ni dejaven v načinu postajanja predmetne substance, izdeluje nekakšne abstraktne svetove, ki se običajno iztečejo v brezmejnost. Zaradi tega ne izpelje nobenega odnosa, ki bi razodel, da je dejaven v načinu in z namenom, da doseže drugo-bit substance. Drugo-bit je namreč čisti dojem, ki ga vzpostavi notrina svojim gibanjem. In to je tisti postavljen odnos substance, ki napove, da je filozof dejaven s ciljem izpeljati čisti pojem. Namreč tedaj, ko substanca ne doseže drugo-biti, potem pač filozof idealizira svoje vedenje.

Tisto, kar velja tukaj še omeniti, je to, da filozof ne spoštuje ideje. In o tem govorijo njegovi svetovi, v katerih ni najti nobene formirane misli o ideji. Verjetno zato, ker ga privlači abstraktna filozofija, ki predmeta filozofije ne spoštuje. Vprašanje je, zakaj daje filozof prednost pojavnemu svetu in abstraktnemu vedenju, predmet filozofije pa prezira. Moj odgovor je, ker resničnega predmeta filozofije ni spoznal. Hočem reči, spoznaval je različne svetove, ni pa spoznaval predmeta filozofije. Pa tako seveda ni posebno, če se filozof izgublja v abstraktnih svetovih ali brezmejnem svetu. Zaradi tega bi naj filozof več časa namenil resničnemu predmetu filozofije, ki je ideja. Zakaj pojavni svetovi, v katerih sicer najde marsikaj, mu ne odkrivajo predmeta filozofije in tudi ne bistva filozofije, ki je razvijajoči se pojem ideje, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje in odsvojitev duha.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je filozof dejaven zunaj predmeta filozofije

Nemoč izobrazbe

Piše: Jože Požar : junij 16, 2019 – 5:52 dop -

To, po čemer bi naj izobražen duh bil slavljen, je tisto, kar ustvari in ima dejanskost v svojem pojmu. To je bistveno vedeti, kajti izobraženec danes pojem samo omenja, v bistvu pa se gre to neko predstavljanje vedočega Jaza in izobrazbe, se pravi abstraktne umnosti, ki jo izžareva čez refleksijo in subjektivne podobe praznega vedenja. Tako izpoveduje, da poveličuje svojo izobrazbo, tj. vedoči Jaz, ki prideluje pojavni svet ali tisto, kar je neko prepričanje.

Nemoč izobrazbe izžareva vedoči Jaz, ko odtujuje kako negibno vedenje, ki je v bistvu dejanskost one izobrazbe. To iztakne, da je njegov svet vedenja enostavno sebstvo in nič več od tega. Namreč tisto čisto abstraktno vedenje, ki ga predoči kot odtujeno izobrazbo, še ni substanca duha, ampak početje zavesti, ki zatrjuje kakšno abstraktno stvar, ki pa je ne spravi do dejanskosti. Zaradi tega seveda ni čudno, da abstraktno stvar opremi z mislimi ali kako spekulacijo, ki pomaga abstraktno stvar olepšati. Skratka, izobraženec se velikokrat obnaša kot kak politični človek ali pa kot kaka pametna glava, ki odmeče svoje vedenje, nato pa to vedenje sprevrača v abstraktne dojeme, ki jih komentira ali pojasnjuje.

 

Če duh kar naprej izvaja analize vedenja, potem se ne osvobaja in svobode ne realizira kot predmet svojega sebstva; potem je najbrž dejaven vnanje. To pa ni tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet. Filozof Hegel je zapisal: »Ko je predmet neposredno vedenje in čisto od sebstva prežet, ni predmet«. Zaradi tega bi naj duh v svoji odsvojitvi postaviti sebe kot predmet. Predmetu namreč pripada razdvajanje in postajanje, če do tega ne pride, duh predmetne substance ni pretvoril v osnovo. Pa še tole mimogrede, ko zavest uživa samo sebe, potem ima za smoter le sebe, potem ji ne gre za predmet, ampak za izraženo moč nad sebstvom.

 

Tisto, česa pa izobraženec ne demonstrira, je odnos do predmetne substance in njenega postajanja. Zaradi tega ona nemoč izobrazbe izstopi takoj, ko čisti svetovi izobrazbe zažarijo kot enostavno čisto sebstvo. Namesto da sebe naredi za predmet, odmeče svoje vedenje in na njem izdeluje abstraktne dojeme, ki mu vzkalijo mimogrede. Na ta način izpeljuje le nemoč svoje izobrazbe in se gre to neko individualnost brez izpolnitve. Včasih to počenja celo tako, da nemoč izobrazbe demonstrira v mediju, kjer izpeljuje kako navdušenje vedočega Jaza, ki se običajno konča z odmetavanjem kakšnih nasvetov ali pojasnjevanjem kake kategorije, čez katero izpelje še kakšne druge učenosti. Tako utrjen do sveta izobrazbe, znova in znova potrjuje nemoč izobrazbe, ki izdihava le neposredno abstraktno razumnost.

Je pa tu še druga stran nemoči izobrazbe, s katero izdihava, da ga ustvarjalnost ne privlači. Zato tudi svoj pogled usmerja ven in proč od sebe ali tja, kjer so dejavni drugi izobraženci. In to lahko zaznamo tedaj, ko aktivira sebe kot ocenjevalca, ki je sposoben skritizirati one neumnosti, ki jih počnejo njegovi nasprotniki. Pa od tukaj toliko nedonosne dejavnosti, s katero odkriva, kaj počnejo drugi izobraženci, hkrati pa odkriva tudi nemoč svoje izobrazbe. To odseva, da biti izobražen, še ne pomeni, biti ustvarjalno dejaven duh. Za kaj takega je potrebno narediti še kaj več, da bi lahko rekli, naš izobraženec je ustvarjalen.

Najmanj produktiven je izobraženec, ki kritizira druge izobražence in se gre to neko igro čistega jaza, ki ve sebe kot čisto sebstvo, ki ne pripada nobenim določilom. In tako seveda ni čudaško, če kaže subjektivna gledišča kot nemoč svoje izobrazbe. Ona je dovršeni svet, ki ne prehaja v nič drugega, ker duhu ne gre za absolutni dojem in pojem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nemoč izobrazbe

Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

Piše: Jože Požar : junij 9, 2019 – 6:04 dop -

»Politično življenje ima država zato, ker ima religijo.« Zaradi tega bi naj bil duh ljudstva udejanjen in realiziran v načinu obče ideje. Se pavi, občo idejo je treba uresničiti, da bi se človek zavedal sebe in obče ideje. V posledici gre namreč vedno za to, ali je svet oblikovan v skladu z religijo. Toliko le, da spomnim, da delo politika ni zgolj vtem, da uveljavlja interes svoje stranke in koalicije, ampak da je dejaven v interesu obče ideje.

Danes vidimo, da politik poklanja tiste neke abstraktne podobe sveta, raztresene misli in rezoniranje vedočega Jaza. Pa tako sploh ni čudaško, če v političnem svetu ne najdemo nič takega, kar bi bil svet obče ideje. To kaže, da politični duh ni dejaven v interesu obče ideje, ampak v strankarskem interesu. In potem seveda ni nenavadno, če politični človek podarja zgolj neko rezoniranje vedočega Jaza ali kako teorijo brez dejanskosti. To pa seveda ni svet realnosti in njene dejanskosti, ampak svet subjektivne volje, v katerem najdemo mnoge posebnosti, ki izključujejo absolutni dojem. Takšna dejavnost političnega človeka izpoveduje, da bi naj bil dejaven kot duh in v interesu stvari, tj. obče ideje.

 

Svet ni zgolj izražen interes, ampak ideja, ki aktualizira čisti dojem in postavljen odnos sveta do sebe. Pa je stvar duha, da odnos do samega sebe in sveta uresničuje skozi občo idejo. Torej, politični človek bi naj bil dejaven na način duha, se pravi, obnašal se naj ne bi nesvobodno, ampak tako, da je dejaven v interesu obče ideje, saj le tako izžareva dejavnega duha v absolutnem dojemu. Kajti le tako svet ni abstrakcija, temveč svet, ki je postavljen kot obča ideja in ima za princip absolutni dojem.

 

Vprašajmo se, zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje. Zato, ker je otovorjen s strankarskimi interesi. Namreč, ker ni dejaven s principom in v interesu obče ideje, je jasno, da se preganja in vznemirja s strankarskim interesom. To pa je ravno tista dejavnost, ki pove, da ni dejaven v interesu obče ideje. Se pravi, politični človek, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni dejaven kot duh, ki spoštuje predmetno svobodo in substanco duha. Ampak, ali v politiki ne gre za to, koliko je v njej vsebovan svobodni duh? Pa še kako gre za to, zaradi tega je nujno, da je politični človek dejaven v interesu obče ideje, tj. svobode, ki je v državi sebi predmetna. Le tako je politični človek dejaven v interesu duha ljudstva in umne volje, ki je tisto obče, ki sebe določa in stopi v dejanskost kot določni absolutni dojem.

Popolno zatajitev duha velja videti v tem, da politični človek izboljšuje na primer zdravstveni sistem zunaj njegovih določil. Namreč, ko sistema ne izboljšuje iz razumevanja gibanja substance in čistega pojma, s katerim stopi substanca v odnos s seboj, je dejaven zunanje ali deficitarno. Na hitro, nobenega sistema ni mogoče izboljšati zunaj čistega pojma in določil sistema. Ta so tista, ki vzpostavljajo in vzdržujejo sistem.

Ponavljam, ko je politični človek dejaven brez principa ali tako, da se preganja z abstraktnimi predstavami, ni dejaven v interesu obče ideje. To pove, da bi naj bil dejaven kot duh, kajti edino duh je tisti, ki zna biti dejaven v interesu obče ideje. Pa je početje političnega človeka, ko izpeljuje kak posebni interes ali kako prazno prikazen vedenja, neproduktivno. In še tole, politični človek naj ne bi bil dejaven kot kak zanesenjak, ampak kot duh, ki je sposoben svet posredovati in ga osnovati v načinu ter v interesu obče ideje.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

Piše: Jože Požar : junij 2, 2019 – 5:54 dop -

Zanimivo je, da duh filozofijo dojema površno ali tako, kot da predmet filozofije v svojem pojmu ne bi bil določen. Zaradi takšne dojemljivosti se filozofijo enači s kakim drugim področjem znanosti, ne glede na to, da nobena druga znanost nima izpeljanega pojma. Pa tako ni nič posebnega, če kak v širjavo razgledan filozof izvaja prosta gibanja na kakem drugem področju, kjer filozofija ni nič drugega kot zunanja snov. Zato seveda ni čudno, če je danes filozof razumljen kot ekspert za abstraktno filozofiranje, s katerim izpoveduje spoštovanje do svojega čistega vedenja, ob tem pa predmet filozofije pušča ob strani, češ, saj ni bistven. In ob tej ugotovitvi, ko je filozof površno dejaven, se duh naj ne bi vznemirjal, ker baje prihajajo bistri časi. Kar stremi reči, ne glede na to, da je filozofija razumljena kot brezpredmetni svet ali brezvsebinsko čisto vedenje, ne gre nad filozofijo obupavati.

Sicer pa filozofa realni svet ne mika, ker ga presune samo vedenje, tj. čisti svet vedenja in tista neka igra refleksije, ki jo izvaja opazujoči um, ki ima obči interes na čistem svetu. To je nekakšen paralelni svet, ki baje obogati ono neposredno čisto vedenje. V tej igri čistega vedenja gre za to, da filozof obide realnost, zakaj realnost je nekakšen namišljeni sovražnik. To pa zato, ker realnosti ne dojema iz njenega postajanja ali popolne realnosti. Realnost je za njega nekakšna rak rana, ki si jo kdaj pa kdaj ogleda samo od daleč in nikoli od blizu in v njeni razdvojenosti. Se pravi, ker je filozofov največji nasprotnik realnost, je jasno, da beži pred realnostjo in se gre filozofiranje čez čisto vedenje, prazne besede in plehko refleksijo, ne glede na to, da mu oni čisti svet po tihem nažira njegovo notranje življenje, ki pa ga ne zaznava, ker je po študiju filozofije zavil s poti filozofije in ker predmet filozofije dojema samo zunanje in sploh ne tako kot to izžareva Heglova filozofija.

 

Dejstvo je, filozof prenapenja čisto vedenje, realnost in njeno dejanskost pa pušča ob strani. Za njega je svet čisto vedenje, ki pa ni noben pojem. Tako demonstrira, da ga mika samo abstraktno vedenje in da ga gibanje predmetne substance in njena dejanskost ne gane. Če bi ga, potem bi njegov svet že na samem začetku bil »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotku.« A kot je mogoče razbrati, filozof realnosti in absolutnega vedenja ne jemlje resno. Zato je njegov svet največkrat predstava vedočega Jaza ali abstrakcija njegovega vedenja.

 

Neka druga zanimivost je, da se filozof drži zunaj realnega življenja, ki pa očitno izžareva, da svet brez realnosti ni resničen svet, ampak neutemeljeni svet, ki samega sebe ne dojame. Presenetljivo je, da filozof ne zaznava, da oni idealizem ne izreka realnosti. Namesto da razodeva realnost in njeno popolnost, ki jo tudi politik vseskozi ignorira, beži pred realnostjo in daleč proč od nje sestavlja nekakšne čiste in transcendentne svetove, v katerih je mogoče najti samo abstrakcije njegovega vedenja ali vednost kot tako.

Filozof še ne zaznava sebe kot duha, ampak kot abstraktnega misleca, ki realnost bojkotira. Zato tudi onega čistega sveta ne dojema iz postajanja realnosti. Namreč tisto, kar je filozofov onstranski svet, to je njegov svet vedenja, ki zaživi svoje življenje kot prazni svet, ki prehaja v druge svetove in je zato neulovljiv. Ali ni potemtakem čas, da se filozof spopade z realnostjo in jo razodene tako, kot ji to gre po njenem pojmu. Tako ne bo njegov svet samo čisto vedenje, ampak postavljeni svet, v katerem bo realnost razvita v svojo dejanskost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

Piše: Jože Požar : maj 26, 2019 – 5:51 dop -

Kapital in interesi kapitala pojdejo svojo pot. In temu druženju se nihče več ne čudi, ker je zveza kapitala in interesov vsepovsod dobrodošla, pa je svet reduciran na števila. In kjer se operira s številkami, tam je svet zgolj neka velikost. In tako ni nenavadno, če duh občo idejo spregleduje; vse oči so usmerjene v kapital in dobiček. Še več, dejavnost duha je odvečna, ker predmetni svet tako ali tako zastopa sila kapitala. O tem govori moč kapitala in prepričanje, da bistvo sveta ni nič drugega kot vnanje določenosti in dobiček, ki uboga kapital.

In tako svet obstaja kot burka denarja in interesov. Ta zveza izključuje občo idejo in odnos do sveta. Zato se o obči ideji nikjer ne govori, niti v parlamentu, pa čeprav je parlament mesto, kjer bi se morala obča ideja uresničevati. Namesto o obči ideji se razpravlja o gibanju kapitala. Zakaj tako? Zato, ker je politični človek prepričan, da samo števila lahko izpričajo resničnost sveta. Zakaj bi se potem človek vznemirjal z občo idejo in njenimi določili, če pa kapital izpričuje resničnost sveta; verjame se, da je denar sposoben izpovedati celo to, kaj bo iz česa sledilo. In ne le to, duh nastavlja uho kapitalu, da izve, katera pot pelje v rezultat. In to burko denarja in interesov ravnodušno spremlja sebe vedoči duh.

 

Kjer svet ni obča ideja, tam je na delu sila kapitala in preračunavanje, skozi katerega človek zgublja stik z realnostjo in njeno dejanskostjo. Zakaj, ko svet ni nobeno gibanje substance in postavljen odnos do predmeta, je svet zreduciran na abstrakcijo, tj. čisto bit ali ravnodušno določenost. To pa je tisti mrtvi produkt, ki ga običajno spremlja prazno vedenje in kombinacije vedenja, ki sporočajo, da duhu ne gre za predmetni svet in občo idejo, ampak za svet, ki je prežet od individualnosti.

 

Zanimivo je, da obče ideje izobražen duh sploh ne čisla. Verjetno zaradi tega, ker ga logična sovisnost ne zanima. Toda duh bi se naj zavedal, da predmetni svet v začetnem postajanju eksistira kot obča ideja, v katerem doseže svojo določenost. Zakaj obča ideja je tista, ki notrino sveta postavi v odnos. To pa je nasprotje, v katerem predmet doseže svojo dejanskost in tako začetno logično sovisnost. Tisto proti postavljeno vzpostavi razloček, ki je določenost. Gre torej za to, da tisto, kar je nekaj prvega, doseže svojo dejanskost ali razloček na sebi kot čisti dojem. To je razloček ideje v njenem občem načinu. S tem namreč, ko predmetna substanca stopi sebi nasproti, določi drugo stran, in le tako duh dela sebe predmetnega.

Politični človek ne spoštuje obče ideje, ker ga obče ideja v njeni logični sovisnosti ne gane. Zato tudi zagovarja svet, ki ga izpoveduje kapital. Tako nastavljen do sveta in sile denarja, obče ideje ne izpolnjuje, ker je prepričan, da je kapital tisti, ki danes obvladuje svet. Namesto da udejanja svet kot občo idejo, reducira svet na denarna sredstva in ekonomske poglede ter prazno vedenje. In tako potihoma izžareva, da je deficitno izobražen. Zakaj če bi imel vedenje o obči ideji, se ne bi podil s kapitalom, ampak s predmetnim svetom in njegovo določenostjo, s katero svet zaživi skozi logično sovisnost in kot obča ideja.

Dejstvo je, da politični človek zagovarja prazno govorico kapitala. Se pravi, on verjame v moč kapitala in to, da je kapital sposoben obvladati svet. Zaradi tega obča ideja za političnega človeka ne obstaja. In dokler bo politični človek spoštoval samo števila, bosta prazno vedenje in plehka sila kapirala reducirala svet na velikost ali števila.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja