Izkušnja s poslušanjem glasbe

Piše: Jože Požar : september 16, 2018 – 6:07 dop -

Sreda poldan je in jaz poslušam klasično glasbo. Sedim na balkonu in tu je tole vprašanje: Kaj je novega v tem našem svetu? Najdem odgovor: drugače se oblačimo, poudarek dajemo individualnosti, telesu in notranjemu svetu, ki očitno kaže svojo lepoto v podobah, ki jih previdno sprejemamo. Tu je zdaj čas prebujanja notrine in prav tako čas predstavnega mišljenja ter prehajanja v neko drugo ubranost, ki pa je le življenje kot nekaj, kar je šlo čez in je onstran kot nekaj, kar se ne vrne vase. Ni kaj, tisti notranji zdaj izgine in se zopet pokaže kot neki drugi abstraktni svet, ki se nadaljuje v druge abstraktne predstave.

Slišim muzikalične tone kot gibajočo skladnost zvokov. Občutek imam, da gre za gibanje popolnega sveta ali prehajanje sveta v svet, ki ga je oblikovala sila duha. V tem gibanju absolutnega sveta je postajanje kakor moment, ki prehaja v drugi moment, onstran in zopet sebi nasproti in tako v nekaj naslednjega, kar ustvarja figuro sveta. To je čisto gibanje enega sveta, ki ujame sebe v razdvojeni podobi. Biti tukaj in biti onstran, to je načelo gibanja, ki razdvaja in združuje. Takšen svet ne razpade nikdar, ker ga veže notranje gibanje, ki ne pozna mirovanja, ampak samo ritem gibanja. Ritem žene in oblikuje razdvojeno podobo. In temu gibanju jaz sledim, saj je to govorica blagoglasnosti, ki ustvarja svet kot zbranost v eno samo lepoto sedanjega časa. Zakaj, to je svet, ki išče notranji razloček, ki ga pridela zrenje notrine in njeno gibanje, torej istoimensko, ki razvezuje nastajanje enega časa kot izhajanje iz sebe, v katerem je svet določen kot izpeljevana enotnost, ki je dosežena z nasprotjem.
 

Vizija gibanja glasbe.
 
Jaz se izvrstno počutim in prepuščam se gibanju lepih duš, ki kot da potujejo iz kraja v kraj. Daleč stran, vendar v meni, kot izvensebnost, ki se je dvignila in biva kot določena misel, ki se vrača v sebe po isti poti. Vidim jih, vse tiste, ki so dejavni in premagujejo bivanje sveta iz obeh strani, da ohranijo eno. Le tako obstajajo in so kot čista dejanskost, ki se je dvignila iz notrine, da bi nastalo postajanje dveh. To je nauk življenja, ki pripoveduje o obstoju nadčutnega sveta in življenja lepih duš, ki izdihavajo sebe iz obeh svetov. In ravno o tem danes veliko pripoveduje zemlja in življenje na njej. Zunaj in znotraj, kot to kaže nemirno gibanje narave, ki je vseskozi dejavna v svojem nasprotju. To dvoje pripovedujejo, da je svet gibanje kot obstoj čvrste zveze z dejanskim svetom, ki je zakon zemlje.

O, človek, glasba nam pripoveduje, da so razdalje sveta in je svet kot zdaj. In ravno ta zdaj kaže neko čudaško razmerje, ki se lahko izteče v nič tega sveta. In vse to zaznava naše oko, ki je videlo mnoge svetove. Ali je Richard Wagner videl gibanje sveta kot absolutno gibanje sebstva, ko je pisal glasbo? Mislim da, kajti jaz slišim gibanje sebstva, vse prve in druge združene v en svet poezije in zvokov ter časa kot tistega, ki izpoveduje ta naš svet, to lepoto enega sveta, ki je ena sama razločnost bivanja kot izpolnjeni svet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izkušnja s poslušanjem glasbe

Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

Piše: Jože Požar : september 9, 2018 – 6:38 dop -

Kaže, da izvedenci za filozofijo niso zmožni vzpostaviti čistega pojma sodobne filozofije. Zakaj filozofijo se danes zgolj preoblikuje in obravnava kot abstraktno filozofijo, ki ne izvira iz nobene postavljene substance. Ob tem pa duh Heglov sistem vede obide in ga ne jemlje resno; in to ne glede na to, da ravno gibanje predmeta filozofije v sistemu vede odkriva, kaj je sodobna filozofija. Sistem vede je namreč začetek vseh začetkov, v katerem duh vzpostavi samega sebe in se odsvoji kot predmet. Kar je oblika gibanja njegove odsvojitve in postajanje biti in bistva v elementu vedenja. Ta element vedenja razkriva, kaj je tisto prvo in kaj drugo kot razdvajanje substance, s katerim je dosežena drugo-bit, tj. absolutni dojem ali enostavna neskončnost, ki je izpolnjena na način gibanja notrine v notrino. Zakaj začetno gibanje notrine je princip ali način čistega pojma, tj. postajanja, s katerim duh vzpostavi absolutno vedenje, torej vedenje kot čisto sebstvo, ki je postavljen čisti dojem v občih momentih.

Ko danes duh izpoveduje, kaj je sodobna filozofija in njen predmet, nima pred očmi duha v njegovem razvoju, ampak zgolj to, v kaj se naj filozofija preoblikuje. Namreč, tisto filozofsko predvidevanje, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ne zmore določiti čistega pojma sodobne filozofije v njenem razvitem čistem dojemu. Namesto tega duh izbrane vsebine zgolj idealizira in jih kopiči kot času primerno filozofijo. To pa je početje duha, v katerem preoblikuje naključne vsebine v nekaj, kar je le oblika in obnašanje duha. Tako duh izžareva, da pojma sodobna filozofija ne razume, saj izhaja iz sebe, tj. iz abstraktne predstave, ki odkrije, da je dejaven tako, da zre čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju.
 

To je podoba filozofije danes. Filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, ki ne doseže drugo-biti ali čistega pojma, ampak je le neko navajeno obnašanje vedenja. To pa je abstraktni svet, ki ga duh prinaša na trg kot nekaj, kar je nekakšen produkt njegove izobrazbe. Zato je njegov svet razkošje abstraktne filozofije, ki poklanja le neko gibanje obče sebevednosti. Tisto pa, kar ni zaznati v abstraktnem svetu, je svet ideje, gibanje predmetne substance in postajanje čistega pojma. Tako da filozofija danes v svoji dejanski podobi ni nič več kot abstraktna filozofija. In vse to zaradi tega, ker je za podlago položen subjekt kot fiksno sebstvo, tj. vedenje, s katerim gospodari vedoči Jaz.
 
Danes ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji, kajti filozofija, ki si jo duh predstavlja pod pojmom sodobna filozofija, ni nič drugega kot abstraktna filozofija, ki je v svojem bistvu neživljenjska, ker ne proizvaja drugo-biti. Namesto da duh razvija predmet filozofije, preoblikuje naključne vsebine, s katerimi pobija samo bistvo filozofije. Zakaj tisto formalno mišljenje, ki se potaplja v snov, je gibanje niča k niču, ki ne doseže nič takega, kar bi bilo nekaj razumno umnega. Duh idealizira svoje sebstvo kot oblike vedenja, s tem da tisto končno ne doseže svoje neskončnosti. Zakaj? Zato ker se ne izhaja iz nobene postavljene osnove, v kateri bi končno doseglo svojo lastno neskončnost.

Filozofija danes ni nič drugega kot abstraktna filozofija. Zato tudi ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji in njenem predmetu. To, kar eksistira, to je le pojavni svet, ki je produkt subjektivnega mišljenja, ki ne spoštuje principa čistega pojma. Mišljenju ne gre za čisti dojem ali postajanje pojma, ampak samo za to, da neko vsebino predstavi v obliki abstraktnega vedenja. To pa pomeni, da duh še ni prišel do spoznanja, da ima filozofija dejanskost samo v svojem pojmu. On je tisto absolutno in svobodno, ki je odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

Oglaševanje in nadarjeni robot

Piše: Jože Požar : september 2, 2018 – 7:20 dop -

Abstraktno nasilje, ki se ga izvaja z oglasi prek medijev, je postala navada, ki jo vsiljuje kapital in pametne glave, ki so v službi kapitala. Ta gledalcu ali poslušalcu sporoča, da lahko izvaja abstraktno nasilje kadarkoli. Tudi takrat, ko gledalec spremlja na primer kolesarsko dirko po Franciji ali gleda film. In to abstraktno nasilje izvaja kapital s ciljem, da pokaže, kdo je gospodar medijskega sveta. In tega gospodarja se danes poveličuje, ne glede na to, da razjeda živce s podobami, ki nimajo nobene vsebine in so zgolj abstrakcije. Gledalcu ali poslušalcu se vsiljuje abstraktne predstave med oddajo, ker tako hoče oblast kapitala. Ob tem pa je pomemben čas objave oglasa, tj. izvajanje abstraktnega nasilja, ki ga izbere kapital. Abstraktno nasilje se namreč izvaja tudi med oddajo. To odkrito kaže, da je gledalec ali poslušalec razumljen kot nadarjen robot, da torej ni razumljen kot človek in duh, ampak kot butalec, ki ga je treba vsakih deset minut spomniti, da obstaja medijski gospod.

Primer abstraktnega nasilja je bila kolesarska dirka po Franciji. RTV Slovenija je motila kolesarsko dirko z oglasi in tako gledalcu sporočala, da ga dojema kot nadarjenega robota. Se pravi, gledalcu je sporočala, da naj abstraktno nasilje dojame kot nasilje medijskega gospoda, ki tako hoče. Zakaj abstraktno nasilje bo minilo in kolesarska dirka se bo nadaljevala. In to prekinitev dirke bi naj gledalec razumel kot nekaj, kar se pač mora zgoditi. A v resnici je RTV Slovenija med kolesarsko dirko gledalcu sporočala, da je sposobna razumeti interes kapitala, da pa ni sposobna razumeti gledalčevega interesa.
 

Oglaševanje v medijih je mogoče zamejiti na določen čas, tako ne bo vznemirjalo gledalca ali poslušalca. Zakaj tisto prazno oglaševanje ni nič drugega kot pojav idealizma, ki je zgolj neki videz. Oglaševanje ne sporoča nič vsebinskega, zato ni potrebe, da vznemirja gledalca ali poslušalca med oddajo.
 
In tako pridemo do dojetja, da RTV Slovenija upošteva voljo kapitala, volje gledalcev pa ne. Zaradi tega ni čudno, če je abstraktno nasilje ali oglaševanje, ki ga ukazuje kapital, del njenega programa. Za kaj pravzaprav gre? Zato, da se pokaže moč kapitala in to, da je gledalec razumljen kot nadarjen robot, ki se je sposoben prilagajati nasilju kapitala.

Tisto, kar ni skladno s časom, je to, da se gledalcu ali poslušalcu vsiljuje oglase med gledanjem konkretne oddaje. Rečeno drugače, skozi abstraktno nasilje kapital sporoča, da obstaja v medijskem svetu transcendentna moč, ki lahko razjeda gledalcu ali poslušalcu živce. To je nekakšna čudaška oblast kapitala, ki utrjuje medijsko oblast. Ali, to je izmišljeni stvarnik, ki poskrbi za to, da se gibanje kapitala nadaljuje v načinu abstraktnega nasilja.

No, jaz menim, da je mogoče abstraktno nasilje pokazati tudi med oddajami in ne v oddaji. Zakaj vznemirjanje z oglasi ni nič drugega kot napad na gledalca ali poslušalca. Pa je oglaševanje, ki prekinja gledalčevo zbranost popolnoma odveč. Zato bi bilo dobro, če bi si medijska bistroumnost razjasnila oglaševanje in ga poskušala dojeti po nasledku. Nenazadnje, dobro bi bilo, če bi gledalca ali poslušalca mediji spoštovali kot duha, ne pa kot nadarjenega robota, ki abstraktnega nasilja ne dojame.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Oglaševanje in nadarjeni robot

Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : avgust 26, 2018 – 6:20 dop -

Glede na to, da izobraženega duha čisti pojem in logična sovisnost ne interesira, je jasno, da so njegovi abstraktni izdelki abstrakcije nedoločene biti. Duh izhaja iz nečesa znanega in ne iz postavljenega temelja ali osnove, pa je tako tisto, kar pridela, v predstave odmetano sebstvo, ki velja kot negativno obče sebstvo. Takšno poenostavljanje sveta vztraja v enostavni neposrednosti, kajti ko se ne izhaja iz osnove ali iz nečesa sebi proti postavljenega, kar je odnos pojma proti sebi, potem je tisto negativno zgolj abstrakcija.

Ste mogoče kdaj brali kakšno delo, ki bi se začelo z vzpostavljanjem čistega pojma ali z določanjem občega, ki je odnos proti sebi, v katerem je zaobjeto dejansko bistvo predmetne substance? Take logične sovisnosti ni zaslediti, ker izobražen duh logične sovisnosti ne jemlje resno. Duh ne kaže nobenih znakov, da ga zanima logična sovisnost in čisti pojem, ki vzpostavi realnost pojma. Takšnega prizadevanja duha še ni zaznati, kajti on je pogosto dejaven na površju ali tako, da svoje vedenje razpostavi in da razodene izobrazbo. Duha mika samo vedenje kot tako in tista čista moč vedenja, ki pa mu nazaj sporoča, da lastnega vedenja ne utemeljuje čez začetno gibanje predmetne substance. Se pravi, duh ni dejaven kot duh, ki spoštuje logično sovisnost in princip postajanja čistega pojma.

Izobražen duh, ki logične sovisnosti ne upošteva, je dejaven preračunljivo, to pa zato, ker ni osvojil nastajajočega vedenja, ki izžareva, da je treba abstraktno neposrednost najprej vzpostaviti. Zato je tisto, kar pridela, enostransko in pomanjkljivo, ker je le izpeljana abstraktna podoba vedenja, ki ni nič drugega kot nasprotje ali čista neposrednost, ki se jo da obogatiti ali idealizirati v nekaj naslednjega. Na ta način si duh zagotovi le samega sebe kot tistega, ki se od sebe razločuje kot sebstvo, ki pa ni njegova sebi enakost.
 

Ko je duh dejaven na način neskončnega razuma, si samega sebe ne odsvoji. Namesto da sebe postavi kot predmet, začenja dialog s seboj. Odmetava enobarvne formalizme in udejanja le obče. Zavest je čisti jaz, ki uživa potrditev drugih jazov, ki nastopajo kot posredovalci sebstva in čutnega vedenja. To je igra jazov in razuma, ki doseže lastno gotovost v abstraktnih predstavah odmetanega sebstva.
 
Zgleda da izobražen duh ne mara pogovora o logični sovisnosti, je pa res, da navdušeno govori o gospostvu vedenja. To verjetno zato, ker je v pomanjkanju vedenja o tem, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. On ima za pomembno zlasti to, da predstavi svoje vedenje kot obliko abstraktnega vedenja. Vsebinska stran ga ne zanima toliko, če pa, potem kot v sebstvu razvezana bit, ki je tisto negativno obče sebstvo. Tako si sebe pridela v podobi tistega sveta, ki je nekakšno negativno razmerje. Kar je pravzaprav izražena abstraktna moč, ki jo odkrijemo kot posredovano vedenje, ki se začenjajo kot nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove in je zgolj nadaljevanje sebstva, ki ne doseže postajanja.

Ko je izobražen duh prosto dejaven, potem sebe realizira kot čisto sebstvo, potem tudi tisto, kar je neka realnost, ne stopi v odnos s seboj. In potem tudi duh ne izraža odločnosti mišljenja in je dejaven tako, kot zna in ve. Tisto, kar odrine od sebe in prehaja v nekaj drugega, je le abstraktno obče kot razgrnjena duhovna moč zunaj sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Piše: Jože Požar : avgust 19, 2018 – 6:33 dop -

Duh, ki nenehno povzdiguje svoj jaz in tisto abstraktno vedenje, s katerim izpelje le neko negibno neposrednost, obstane v abstraktni predstavi. Ker ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega pojma, odmetava svoje misli in uživa lastno bistvo kot enostavno neposrednost. Na ta način doseže abstraktno čisto sebstvo ali abstrakcijo smotra. Ničesar ne postavi in iz ničesar postavljenega ne izhaja, ker je njegov predmet njegov talent, tj. on sam.

Naj spomnim, svet je bistveno enostavno sebstvo, in to tudi tedaj, ko gre duhu za predstavitev neke dejanskosti. In ni ga duha, ki ne bi imel za smoter svoje čisto vedenje, ki je čista zagotovost njega samega, ki se kot abstrakcija in neposredno bivanje razločuje od njega. To je duh, ki prideluje le čiste podobe enostavnega sebstva, s tem da se vznemirja s čistim vedenjem in prehajanjem v neko drugo vedenje. Za tega duha je svet neomejeno gibanje sebstva, ki je kot podoba čista zagotovost njega samega, bit sploh.
 

Kaže da duh tega časa o Heglovi filozofiji le tu in tam kakšno besedo izgovori. Namreč, o nastajajočem vedenju in elementu vedenja ne beseduje, kar kaže, da še ni nastopil čas za to, da začne spoznavati sistem vede. Da pa bi se to enkrat zgodilo, bi moral najprej uvideti, da filozofije ne presoja kot sistem vede, ampak kot dovršeni svet. A filozofija ni minuli svet, ampak gibanje, ki se začenja z nastajajočim vedenjem in z elementom vedenja, ki vzpostavi najprej čisti pojem. Brez notranjega gibanja je filozofija skrčena na fiksne pojme razuma in ekstazo vedenja. No, duh se bo opogumil in začel pogovor z nastajajočim vedenjem. Tako bo predmet filozofije zaživel iz samega temelja, tj. iz gibanja in vzpostavljenega čistega pojma.
 
Kaže da danes duh dojema sebstvo in vedenje kot nekaj, kar ni potrebno utemeljiti. Duh razume vedenje kot eno samo resničnost. Tako namiguje, da vedenje ni nič odnosnega, nič drugo-bitnega, zakaj on ne dojema vedenja kot odnos vedenja do sebe. Kar odseva, da ima o vedenju izdelano svojo podobo, pa zato razume vedenje kot nekaj, kar obstaja kot kakšna resničnost. Verjetno je temu duhu bleščeče jasno, da vedenje, ki velja dandanes, velja kot resničnost. No, ne glede na to prepričanost, vedenja ni, (tako Hegel), če predmeta ni. Predmet pa seveda ni zgolj oblika vedenja, ampak je gibanje in posredovanje substance s seboj, ki skozi drugo-bit postavi svoje nasprotje. Kar pomeni, da je treba vedenje dojeti kot notranje gibanje predmetne substance, skozi katerega vedenje doseže svojo dejanskost.

Tisto, kar danes pri dojemanju vedenja izstopa, je dejstvo, da se duh izogiba določenosti in da se drži stran od čistega dojema. Duh pušča na miru naključno vsebino in se prepušča vrenju substance, ki je vedenje njega samega. Tako kaže, kot da ga zanima samo odtujitev vedenja, ki je izražena abstraktna moč kot sebevednost v svojem nasprotju. To je področje, na katerem duh operira z abstraktnim vedenjem in kategorijami. Pri tem je očitno, da izpeljuje le smoter, ki je gibanje sebstva, ki ga razgrne kot kak plod njegovega prizadevanja.

Vedenje kot tako je neduhovna zavest, ki še ne ve, kaj je princip dejanskosti ali čisti dojem, ki je zemljišče vedenja obče. To razodene, da bi naj duh, ki nastajajočega vedenja še ni spoznal, delal na tem, kako si samega sebe odsvoji. Zakaj duh bi naj postal sebi predmet, tj. gibanje, v katerem njegovo vedenje doseže določenost. To pa doseže skozi element vedenja, kajti le tako postane samemu sebi neko drugo. Ali, skozi element vedenja vzpostavi odnos proti sebi. In ta odnos je mogoče vzpostaviti samo skozi postavljeno nasprotje, ki je čisti dojem ali razgrnjeno dejansko vedenje v občih momentih, katerega podoba izžareva gibanje vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Enostranski idealizem

Piše: Jože Požar : avgust 12, 2018 – 6:21 dop -

Idealizem, ki ne prikazuje nobene poti in ne doseže postavljene osnove pojma, temveč zgolj nekaj zagotavlja, je slabi idealizem. Duh se zanaša na abstraktno vedenje in na domiselnost, ki vedno najde nekaj, kar odgovarja tistemu, kar je drugo kot jaz; moj predmet je drugo kot jaz ali navzoča abstrakcija. To je abstraktna občost, ki pa je brez izpolnitve; to torej ni razviti čisti dojem, ampak le negativno obče sebstvo ali čutna neskončnost.

Tisto, kar zavest izreka, je nekaj, kar ni nič drugega kot prežemanje smotra in individualnosti, ki pa ne doseže popolne podobe, ampak zgolj obče momente, ki jih zavest najde v sebi in postavi tja ven na ogled kot nekaj, kar je njena neposredna zagotovost. To je zagotovost ali abstraktna realnost brez izpolnitve. Namreč, nasprotje je pozitivno kot izpeljano hotenje in čisto vedenje, s katerim zavest uveljavi svojo navzočnost, ki je izražen zor kot abstraktna mojost v čisti predstavi. Ta enostranski idealizem je čista zagotovost, s tem da svojih misli ne odpravi v nekaj drugega, ampak jih pusti živeti kot negativnost. Zavest odmeče svoje misli in zdi se, da je s tem naredila nekaj za stvar. A v resnici razkaže svojo pomembnost, torej ne čistega dojema, ampak drugo kot jaz. Tako zavest svoje početje in gnanje dovrši kot nekaj, kar je le za njo samo. To pa je udejanjanje zavesti, ko izpeljuje nasprotje same sebe. Tista abstraktna stvar je namreč nekaj, kar je določeno kot drugo kot jaz ali kot razloček, s katerim je realiziran čisti moj zavesti ali abstraktni dojem.
 

Duh, ki sebstva ne vzpostavi in odsvoji, ne more priti do svoje enakosti. Kar doseže je neposredna enostavnost, ki je brez duhovna bit. Ona je abstrakcija kot prvo izrekanje predstavne zavesti, nepopolna podoba, kar ustreza zaznavi, ki jo zavest od sebe razločuje kot bivanje mojosti ali kot nekaj, kar je zavesti nastalo.
 
Enostranski idealizem se izteče v zagotovost samega sebe; v čisto abstrakcijo, ki je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest drugih. Zavest se odtuji kot svoje ravnanje in tako pridobi bivanje v dejanskem svetu. Tisto, kar ji nastane, je neka vsebina kot tisto individualno, ki je zgolj abstraktna predstava. To je zavest dvignjena v obče momente čistega sebstva, je pa to tudi oblika čiste zavesti ali čisti uvid zavesti v to, da sem jaz v svoji neposrednosti sebstvo, ki je stopilo v bivanje kot sebstvo.

Iz zgornjega je mogoče ugotoviti, da je zavest mojster v svojem nasprotju, saj si sama sebe zagotovi čez nasprotje, ki je nekaj občega. Njen predmet je ona sama, tj. zagotovost nje same kot razloček, zakaj tisto njeno početje je bistveno gibanje sebstva, ki ga odpusti kot enostranski idealizem, ki je čista zagotovost nje same. V resnici je navzoča neposrednost izraženo kot posamezno sebstvo, ki je abstrakcija kot realizacija zavesti. Rečeno še tako, to je zavest, ki velja kot oblika abstraktne neposrednosti ali zagotovosti.

Enostranski idealizem ne predoča poti in je zato čisto zagotavljanje abstraktne mojosti; izreka le neko neposredno zagotovost, jaz sem jaz, ki je izpolnjena mojost. Se pravi, kar sem jaz v razločku, to sem jaz sam, ki se odrivam od sebe in nisem nič drugega kot izpolnjena mojost: abstraktna realnost kot eksistenca, v kateri zavest izkusi le sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski idealizem

Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Piše: Jože Požar : julij 29, 2018 – 6:12 dop -

Mi še vedno ne zaznavamo gibanja, ki se začenja z odsvojitvijo sebstva. To je gibanje, s katerim je doseženo postajanje sebstva, ki kot sebstvo prehaja v svojo drugo-bit, v nasprotje, ki postavi Eno sebstvo ali popolno sebstvo. Rečeno še tako, mi ne zaznavamo postajanja končnega v neskončnosti, ki je določna podoba, s katero končnost doseže svojo dejansko podobo. Takšnega gibanja liberalna svobodomiselnost danes ne izžareva, pa čeprav je vseskozi slavljena kot tista, ki da je dejavna dosledno. Namreč svobodomiselnost, ki ne izhaja iz notranjega gibanja substance, ampak zgolj idealizirala sebstvo, s katerim doseže le negacijo sebstva, je nepopolna. Se pravi, svobodomiselnost, ki ne doseže postavljene podobe sebstva, »doživlja le veselje na sebi«. In tako seveda ni nenavadno, da je liberalni duh naredil korak nazaj, da na novo premisli svobodomiselnost iz samega začetka.

Svobodomiselnost kajpada ne bo zamrla, ampak se bo nadaljevala verjetno tako, da bo liberalni duh sebstvo vzpostavil v načinu, se pravi, na način odnosa proti sebi. To je nujnost sedanjega časa ali razvojne stopnje duha, ki ima v sebi to zahtevo, da je duh dejaven tako, da sebstvo posreduje s seboj in ga vzpostavi kot Eno. Kar je postavljena osnova ali popolna podoba sebstva v njeni razviti osnovi. To je tista resnična svobodomiselnost, ki najprej razvije sebstvo na proti postavljeni način ali kot drugo v občih momentih, kar je dejansko sebstvo, v katerem je duh vzpostavljen kot sebstvo. Cilj duha je, da izvaja gibanje skozi element vedenja, ki ga naivna svobodomiselnost ne spoštuje, ker je navajena biti dejavna brez principa. Zaradi tega mlada svobodomiselnost pridela zgolj kakšen videz bistva, s tem pa neposrednosti ne vzpostavi, odnos do sebe enostavno prezre.
 

Izobraženec danes dojema svobodomiselnost kot interes mišljenja, ki pa ni nič drugega kot enotnost s seboj, soglasje talenta in vedenja. To je svet abstraktne občosti, ki je brez izpolnitve. Rečeno še tako, to je svet prežet od individualnosti in realnosti, v kateri je zavest razvezana v dojem, ki si ga naredi o sebi.
 
Poglejmo v kaj se danes neizkušena svobodomiselnost izide? V eno samo prostranstvo vedenja, ki je čista vednost jaza. To pa je svet, ki nima meje in ga je mogoče zunanje združevati in povezovati neomejeno. S tem je povedano tudi to, da sebstvo ne doseže drugo-biti. V takih primerih je sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt in ne kot gibanje. Zaradi tega ni čudno, če je svobodomiselni duh moral narediti korak nazaj, da premisli svobodo iz začetka. Edino to vračanje v sebe je garancija, da bo svobodomiselnost dojel kot odnos in ne kot subjektivno določenost jaza. Spotoma pa še tole, svobodomiselnost lahko duha navdušuje tudi takrat, ko svet ne prehaja v svojo določenost. Potem pač duh ne počne nič drugega kot to, da prideluje abstraktne predstave ali kombinacije njegove domišljije.

Svobodomiselnost se danes udejanja kot gibanje idealizma, ki prideluje čiste abstraktne predstave, s katerimi so izražene cenene podobe. To je gnanje duha, ki sebe prosto nadaljuje in ne doseže nasprotja, v katerem je zaobjeta popolna notrina. Takšna svobodomiselnost ne vzpostavi čistega pojma, ampak se nadaljuje kot enostransko početje negativnega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost širokosrčnega duha