Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Piše: Jože Požar : 16 februarja, 2020 – 7:44 dop -

Duh, ki verjame, da je dejaven v interesu predmetne substance, pozablja, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet substance. Zakaj tisto idealiziranje vedenja ne zameji predmetne substance na čisti pojem. Pa je dejavnost, ko z neresničnim vedenjem pridela predstavo pojma, zgolj neka zunanja dejavnost. Sicer pa izobražen duh še ni sebe usposobil za to, da bi bil dejaven s principom ali na način čistega pojma. Da bi bil dejaven s principom, bi se moral zavedati predmetne substance kot občega bistva in postajanja čistega pojma.

Duh danes izžareva edino to, da spoštuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, s katerim pa ne pride do nobenega obstanka. Kaj več od nasprotnega sveta ne doseže, saj odseva, da ga drugo-bitni predmetni svet ne privlači. Zaradi tega svoj svet interpretira, pojasnjuje in ga izroča svoji domišljiji, kar pove, da ni dejaven s principom. Da pa bi kdaj bil, bi bilo dobro na novo vzpostaviti izobraževalni sistem, ki bi spoštoval čisti pojem in logično sovisnost.

 

Neresnično vedenje podarja duh vsepovsod. In to zlasti tedaj, ko je predmet njegovo vedenje in je neko vzajemno učinkovanje vedenja s seboj. Tisto, kar duh realizira, je početje zavesti v sami sebi. Duh napreduje tako, da napihuje abstraktno podobo vedenja. Na ta način ni dejaven v interesu predmetne substance, saj svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga udejanja kot naključno početje zavesti.

 

Na primer, v neki televizijski oddaji je nastopalo pet izobražencev, ki so interpretirali in pojasnjevali svet za nazaj. A v bistvu so posamezniki gledalcem sporočali, da sodeluje v oddaji z namenom, da predstavijo harmonijo morale in vedenja, ki jo je posameznik izpeljal skozi silo govorjenja. Skratka, izobraženci so podarjali gledalcem abstrakcije vedenja ali početje zavesti, ko se zavest sama sebi pojavlja kot tista, ki izdeluje abstraktne predstave vedenja. Pa tako predstavljeni svet izobražencev ni bil nič drugega kot pojavni svet vedenja, s katerim je bila pokazana zgolj neka igra nasebstva in zasebstva. To pa seveda ni svet, v katerem bi predmetna substanca dosegla svoje obče momente in bi predmet zaživel v svoji razviti povezanosti. Namesto tega je duh poklanjal čisto sebevednost v abstraktnih podobah vedenja, ko zavest določa iz sebe in se izpolni kot predstavljeni svet.

Izobražen duh, ki si samega sebe ne odsvoji in se ne vzpostavi kot predmet, je dejaven pomanjkljivo in zunanje. Torej ni dejaven tako, da posreduje substanco kot gibajočo se sebienakost ali kot gibanje samopostavljanja, v katerem je substanca zamejena. Ampak je dejaven tako, da si odtuji osebnost, kar pove, da ga gibanje substance ne zanima. Ko pa je prosto dejaven, je menda dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. In tako vidimo, da duh, ki ni dejaven s principom, predmeta ne izrazi kot substanco. Kar nam odkrije, da duh, ki si vedenja ne odsvoji, tudi svojega vedenja ne postavi kot predmet. Pa je njegova dejavnost samo v tem, da si priigra neresnični svet vedenja, ki ga lahko razvije v kako nasprotje in nato v kak drugi neresnični svet vedenja.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh ni zgolj igra abstraktnega vedenja, temveč je najprej duh, ki stopi s seboj v odnos, izpelje svojo odsvojitev in se postavi kot predmet. To je namreč način, ko doseže obliko postajanja predmetne substance, s tem pa njeno določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

»Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo«

Piše: Jože Požar : 9 februarja, 2020 – 7:25 dop -

Če bo izobražen duh površno izdeloval dejanske svetove, ki niso nič drugega kot abstraktne podobe vedenja, se bo ona ljubezen do vedenja še bolj utrdila. Namreč abstraktno vedenje kot tako, ki ga danes hvaliči in povzdiguje duh v nebesa brez nujnosti, dobiva veljavo kake neposredne resničnosti, ne glede na to, da gre za vedenje kot tako. Pa se postavlja vprašanje, ali bo duh dognal, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet. Zakaj resnično vedenje je zavest umnega predmeta in ima svojo mejo. Meja vedenja pa je tam, kjer vedenje ne more iti več čez. To pove, da je treba vedenje najprej zamejiti na predmetno substanco ali element vedenja, v katerem predmet doseže svojo sebienakost ali čisti dojem.

 

Predmetna substanca doseže najprej svojo absolutno osnovo, v kateri ima svojo mejo. Zato širjenje vedenja v brezmejnost ni ustvarjalno. Duh bi naj svoje vedenje postavil kot predmet, zakaj ko je predmet zgolj neposredno vedenje in od sebstva prežet, ni predmet. Zato je bistveno, da duh izhaja iz postajanja predmetne substance ali absolutne osnove, v kateri je substanca zamejena na razvejano sebi enakost ali obče momente, kar poskuša pokazati ilustracija. Sebi enakost je namreč enostavna neskončnost ali absolutni dojem, tudi bivajoči duh, ki se kot drugo razločuje od sebe.

 

Če bo torej duh častil predstave o vedenju, bo njegov svet eno samo abstraktno vedenje ali neskončni svet vedenja, ki se nikjer ne začenja in ne konča. In to vse zaradi tega, ker je duh dejaven enostransko ali tako, da vedenja ne odpravi, ampak ga enostavno širi in razteguje v neskončnost, ki ni vezana na končnost; tisto končno vedenje, ki je nekaj neposrednega, se enostavno izgublja v neskončnosti. Pa je nerazumevanje končnosti in neskončnosti okoliščina, ki odkrije, zakaj duh ne spoštuje postajanja vedenja. Postajanje vedenja namreč odkriva, da je vedenje zamejeno na sebi. Zato je tisto početje duha, ko razteguje vedenje v neskončnost, zgolj neko znamenje, da ne spoštuje meje vedenja. Naj ponovimo, meja vedenja je tam, kjer vedenje ne more iti čez (tako filozof Hegel). Predmetna substanca je namreč tista, ki stopi v odnos s seboj skozi notrino tako, da doseže svojo določenost v proti postajanju ali svoji meji. Se pravi, vedenje predmetne substance in potem realizacija vedenja ima svoj začetek v nujnosti, da si duh samega sebe odsvoji in svoje vedenje postavi kot predmet. To je tisti element vedenja, v katerem predmetna substanca skozi gibanje doseže svojo določenost ali svojo mejo. Potemtakem, v elementu vedenja substanca skozi negacijo doseže svojo neskončnost ali zamejenost, kar je absolut kot nekaj dovršenega ali popolnega.

Duh, ki je prosto dejaven, predmetne substance ne zameji na njeno osnovo. Ta duh ne ve, da predmet ni zgolj vedenje kot tako, ampak je postavljeno razmerje predmetne substance skozi njeno postajanje. Rečeno še tako, ker je končnost predmeta ideelna, predmet svojo določenost doseže v neskončnosti. Ta dva, končnost in neskončnost zamejita substanco na osnovo. Zakaj pojem substance se mora povzdigniti v idejo, ki je enakost pojma in njegove realnosti. Filozof Hegel zapiše: »To, da je Bog in narava njegove volje Eno, to imenujemo ideja.«

Torej, vedenje ima cilj, cilj pa je tam, kjer vedenju ni treba iti čez sebe: to pa je postajanje, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. To razmerje pojasni, da vedenja ne gre jemati kot neomejeno silo, ampak kot zavest umnega predmeta. In zato bi naj bil duh dejaven s principom, v katerem predmetna substanca doseže drugo-bit in tako svoj mejo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za »Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo«

Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Piše: Jože Požar : 2 februarja, 2020 – 7:33 dop -

Svet, ki ga duh najde v sebi in ga zatrjuje kot lastno vedenje ali kot svoje znanje, je svet kot abstraktni začetek, ki ga je mogoče razširiti do določenega pojavnega sveta. Je pa to tudi neposrednost kot privid, ki ga lahko duh izpelje kot podobo zavesti, v kateri on nastopa kot tisti, ki se je odpravil v življenje, da najde kaj umnega, ki je velikokrat drugo njega samega. Zakaj tisti najdeni svet je čisti svet vedenja, ki prehaja iz ene abstrakcije v drugo abstrakcijo. Filozof Hegel temu prehajanju pravi, »prehod žive biti v neživo nujnost«.

Kadar prisluhnemo izobraženemu duhu, lahko zaznamo, da povzdiguje neresnično vedenje, s katerim demonstrira subjektivno obnašanje. Pa je ta njegov svet takoj neka enotnost čistega vedenja in tistega, kar bi naj bil njegov predmet. To je pravzaprav nekakšno abstraktno vedenje, ki eksistira kot neka harmonija vedenja in njegove individualnosti. Hočem reči, duh povzdigne čisto vedenje v samostojno podobo, ki pa ne prehaja v nič drugega in je le neka zunanja harmonija njegove dejavnosti. V bistvu je ta svet predstava čistega sebstva in tistega, kar je zunanje združil in je njegov neresnični svet. To je tista dejavnost duha, ko vzajemnim učinkovanjem vedenja in početjem zavesti izpelje podobo nedovršene zavesti, ki vsebuje samostojne določenosti ali momente, ki sestavijo njegov svet vedenja.

 

Kot je danes prepoznati, sodobna umetnost raziskuje gibanje notranjega sveta, ki ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kaki reči, ki je v svoji osnovi bistveno bit za drugo. Hočem reči, tudi reč ima svoje življenje v drugo-biti in doseže svojo določenost na sebi. Pa je jasno, da oni neposredni svet kot čisto vedenje, ni resnični svet. Da bi to bil, mora v svojem začetku obstajati kot Eno ali kot oblika postajanja substance, ki prehaja v drugo-bit ali v svoje proti postajanje, ki so obči momenti substance.

 

Radijsko ali televizijsko predstavljanje posameznega duha večkrat izžareva ravno to sodobno vzvišenost, ki poveličuje čisto vedenje, ki nastopa v imenu stvari in njenega bistva kot neko prikazujoče se vedenje, skozi katerega da je mogoče ugledati celo resnico stvari. A duh odseva samo to, da ga logična sovisnost in pojem stvari ne zanimata, zakaj on verjame, da je mogoče resničnost stvari pokazati kot prikazujoče se vedenje. V bistvu je ta njegov svet prazna prikazen vedenja, ki vsebuje mnoge momente, s katerimi hvali užitek domišljije, spoznavanje, fantazijo in spominjanje. To je le abstraktni svet, ki mu je nastal kot nekakšna zunanja igra zavesti in tistega občega, s katero izpelje izpolnitev zunaj sebe, in to kot harmonijo zavesti, samozavedanja in prikazujočega se vedenja.

Poveličanje čistega vedenja je pravzaprav početje duha, s katerim duh predstavlja abstrakcijo vedenja, ki je njegova čista stvar. Lahko bi rekli, ta njegova stvar je svet kot prikazen vedenja. To pa ni postajanje substance, ampak prikazujoče se vedenje, s katerim duh realizira le podobe abstraktnega vedenja ali čisti svet zavesti, s katerim pravzaprav izpove, da njegov svet ni dosleden svet, ker je le abstrakcija kot fiksirana in določena vsebina. Se pravi, njegov svet ni resničen, ker ne izvira iz nobene postavljene osnove, v kateri substanca doseže svojo sebi enakost ali nasprotje. Zatorej: dokler bo duh poveličeval samo čisto vedenje, tako dolgo bo njegov svet ravnodušni svet kot končna vsebina ali svet kot prazna prikazen vedenja, skozi katerega duh podarja zavestni uvid kake vsebine po sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Piše: Jože Požar : 26 januarja, 2020 – 7:42 dop -

Duh je danes zadovoljen s tem, kar pridela kot odpravljeno harmonijo naravnega sebstva. Pa je tisto, kar je podoba čistega sebstva, pravzaprav postulirana harmonija moralnosti, dolžnosti, prepričanja, čistega vedenja in vesti. To je podoba vedočega jaza, v kateri ravnanje zavesti eksistira kot neka skladnost moraličnega smotra, vendar kot zunanja izpolnitev in kot učinkovanje čistega vedenja s samim seboj. Zakaj to je predmet kot neposredna zagotovost njega samega ali svet čistega vedenja in prepričanja, ki je sebstvo kot odtujena enostavna substanca ali neizpolnjena negacija sebstva.

Harmonijo samega sebe izobražen duh vedno znova demonstrira, ker je to njegova resnica kot vedenje samo. Njegova dejavnost je namreč v tem, da spravi v gibanje individualnost ali tisto, kar je ravnanje zavesti. Zakaj on ne dojema sebe kot duha, ki se zaveda sebe iz procesa postajanja duha, ampak kot zavest, ki odpravi svoje vedenje in je dejavna na način igre izražanja in prenarejanja vedenja. Hočem reči, njegov svet je neka harmonija čistega vedenja, moralnosti, dolžnosti in čutnosti. To je čisti svet sebstva, s katerim si zagotovi samega sebe v abstraktnih predstavah. Predmet je njegovo vedenje, ki pa ni resničen predmetni svet, ampak predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim izpelje ravnanje zavesti in tako realizira individualnost kot zunanjo harmonijo negativnega sebstva in čistega vedenja.

 

Duh si pač lahko samega sebe zagotovi tako, da ima izpolnitev v abstraktnem vedenju. Njegov predmet je njegovo vedenje, ki je vsa dejanskost. To je predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim je izpolnjena in realizirana individualnost. Duh zre sebe kot lastno harmonijo dejavne zavesti v podobi neizpolnjene negacije sebstva.

 

Bodite pozorni do tistega, kar izobražen duh pridela kot celotni smoter, in videli boste, da mu ne gre za gibanje substance in njeno postajanje, ampak samo za to, da zunanje realizira svoj smoter kot podobo abstraktnega vedenja. Duh izpelje le nagnjenje ter moralno zavest, s katero doseže ono harmonijo svoje kompletne narave. Se pravi, njegova vsebina ni nič drugega kot vedoče sebstvo, ki je obče sebstvo ali tisti njegov notranji glas, ki ga ve kot moralno genialnost, tj. kot sebstvo, ki postane veljavno, ker ga ve, kot tole sebstvo.

Primerov, ko duh demonstrira svojo genialno moralnost v podobi harmonije njegove narave, je nešteto in jih je mogoče povsod zaznavati, saj je duh dejaven zmeraj tako, da si odsvoji negativno sebstvo, ki je tisto čisto vedenje samega sebe. To je torej samega sebe vedoči duh, ki je brezuduhovna občost ali zagotovost njega samega, dolžnost in prepričanje, torej svet moralnosti in narave, s katero si samega sebe zagotovi; s tem pa tudi svojo resničnost, ki je udejanjena zavest, v katero polaga vsebino, ki jo jemlje iz sebstva. Kar ni nič drugega kot izpolnitev dejavne zavesti. V resnici si duh zagotovi samega sebe skozi odpuščanje svojega sebstva, tako da je tisto čisto sebstvo, ki stopi v bivanje, čisti jaz v eksistenci kot udejanjena zavest. To pa je eksistirajoča sebevednost ali poljubna vsebina sebstva kot neko zagotavljanje dejanskosti, s katero postulira harmonijo. Skratka, ona harmonija sebstva in blaženosti je njegova resničnost kot izvršitev dejavne zavesti in postulirane biti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Danes duh občuduje samo abstraktno vedenje

Piše: Jože Požar : 19 januarja, 2020 – 6:58 dop -

Če bo duh s takšno naglico svet oblikoval, bo izžareval le še sebe po praznih besedah, njegov svet pa ne bo nič drugega kot abstraktno vedenje ali pojav eksistenc, ki jih danes na primer prideluje politični človek čez one interese in kokodakanje, s katerim pravzaprav izžareva, da ga realni svet ne navdihne, ampak samo svet kot abstraktno vedenje. Ta svet pa ni nič drugega kot čista zagotovost njega samega, duh ve svojo svobodo kot njegovo čisto vedenje. To je tista enostavna dejavnost duha, ko je predmet od sebstva prežet in je njegovo vedenje en sam resnični svet. In ravno ta svet odseva zlasti tedaj, ko njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Lahko bi rekli, njegova verujoča zavest si je neposredno vprična v substanci, kajti ona ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To pa sporoča, da duh izpolni le samega sebe kot verujočo zavest, ne pa sebe kot um, ki je duh v svoji resničnosti. Zakaj tisto, kar neposredno izžareva in je abstraktno vedenje, to je ravno prikazen tega, da je duh reduciran na dejanja jezika in revščino smotra, tj. na neposredno vedenje, ki ga izrisuje kot formalno izobrazbo, s katero poveličuje abstraktno vedenje in individualnost.

 

Duh realnost in njeno dejanskost ne jemlje dosledno. Njega zanima samo abstraktno vedenje, torej svet, ki ne izhaja iz nobene osnove ali določenosti. Pa je tisti njegov svet nekakšen čisti svet, v katerem najdemo mnoge interese in možnosti, ki se jih lahko dopolnjuje ali spreminja po mili volji. Zakaj tako? Zato, ker duh spoštuje samo abstraktno vedenje in svet, ki gre čez in onstran. Ne zanima ga razvita realnost in njena dejanskost, ampak samo abstraktno vedenje kot tako, ki ga doume celo kot resnični svet; pa je jasno, da se v raznolikem abstraktnem svetu najbolje počuti.

 

Danes si duh samega sebe ne ustvari kot tistega, ki zajame realnost predmetne substance in je dejaven s ciljem, da realizira svojo svobodo skozi drugo-bit predmetne substance. Zdi se, da je dejaven brez smotra in da je zadovoljen z onim odmetavanjem abstraktnega vedenja, ki mu ga nikoli ne zmanjka. Še posebej vznemirljivo pa je to, da ne spoštuje nobene logične sovisnosti in da se zanaša na svoje vedenje, s katerim dokazuje samo to, da ga predmetni resnični svet ne privlači. V bistvu je duh zadovoljen s seboj, ker se lahko zmeraj odveže skozi prazno prikazen vedenja. In ravno to prikazen vedenja danes podarja politični človek, ki spretno žonglira z abstraktnim vedenjem in onimi možnostmi. Še malo in abstraktno vedenje bo ustoličeno kot nova vera, s katero bo ukinjena vsaka dejavnost mišljenja.

Da je duh zadovoljen z abstrakcijo vedenja in onim pojasnjevanjem, ki ga lahko razteguje v interpretacije učinkovanja vedenja s seboj, gre pripisati novi veri, ki se jo danes uveljavlja kot navidezno moč abstraktnega vedenja. To se namreč povsod potrjuje skozi izgotovljen neposredni svet, ki ga ni potrebno dokazovati, ker ga uveljavlja izobražen duh. Hočem reči, abstraktno vedenje je duha povzdignilo že tako visoko v svet, da on sveta enostavno več ne misli. Pa je jasno zakaj ta padec duha in to bežanje pred realnostjo in njeno dejanskostjo; duh se enostavno preveč dobro počuti v abstraktnem svetu, ker je to nedoločen in neomejen svet.

Tisto, kar je tu še ugotoviti, je to, da k tej revščini sveta največ prispeva izobražen duh. On je tako rekoč nehal misliti svet, ker je začel verjeti, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To je razlog, zakaj je danes svet eno samo abstraktno vedenje in one možnosti, ki se jih razteguje v neke druge možnosti in tako naprej v neskončnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Danes duh občuduje samo abstraktno vedenje

Ali je filozofija zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet

Piše: Jože Požar : 12 januarja, 2020 – 7:23 dop -

Zdi se, da filozof dojema filozofijo kot zgodbo o razmišljajočem človeku, ki je prebral veliko filozofskih del, da bi lahko sam napisal zgodbo o sebi in abstraktni filozofiji, ki je njegovo vedenje. Namreč filozof še vedno ne vidi pravega smisla v tem, da razmišlja in odkriva predmet filozofije. Še več, filozof še ni začutil bistva sodobnega časa, ki sporoča, da je treba začeti misliti duha iz samega začetka. Zakaj le tako bo predmet filozofije svojo dejanskost zaživel iz temelja ali postajanja čistega pojma. Skratka, naloga sodobnega filozofa ne more biti več to, da se obnaša kot kak izvedenec za filozofijo, ki analiziral dela in pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so mislili filozofijo. Če bo nadaljeval s to prakso, bo filozofija kot predmet izginila iz tega sveta, njena vsebina pa bo postala zgodba o filozofih, ki poskušajo misliti svet. Pravzaprav bo to znamenje, da filozofija ni nič drugega kot zgodba, v kateri filozofski duh idealizira abstraktno vedenje in svojo subjektivnost.

Namreč, ko duh filozofijo razume zgolj kot pojavni svet, potem lahko pride do tega, da filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje ali igra izražanja. Kar pa filozofija v svojem bistvu seveda ni. Zakaj filozofija kot predmet obstaja, pa je zgodba o filozofih in mislečih ljudeh odveč. Takšne zgodbe izdelujejo filozofi, ki izvajajo gibanja na površju in predmet filozofije spregledujejo ali ga ne jemljejo resno, ker za njih predmet filozofije ne obstaja kot izpeljani pojem ali ideja, ampak samo kot zgodba o abstraktnem vedenju.

 

Ali filozof razmišlja o predmetu filozofije? Mogoče ga je predmet filozofije začel vznemirjati, pa zaradi tega toliko onega skakanja v nasprotni svet in izčrpanosti. To so morda dobra znamenja, saj bo mogoče uvidel, da filozofija ni zgolj abstraktno vedenje ali kaka mrtva teorija. Bomo videli, če bo začel pogovor s predmetom filozofije, potem gre upati, da bo filozofija od mrtvih vstala in ne bo več zgolj abstraktna teorija ali zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet.

 

Podrezajte na internetu in ugotovili boste, da filozofija ni noben določen predmet, ampak samo zgodba o posameznih filozofih in njihovih delih, tj. o tem, česa niso razumeli in o čem niso najbolje razmišljali, čeprav so imeli dobre namene. Pa tako ni čudno, če je filozofija zgolj prigoda o tem, o čem danes razmišljajo filozofi in koliko analiz so opravili, da bi bila filozofija bolj privlačna za ljudi. In res, internet odlično kaže, da filozofija ni razumljena iz svojega temelja, tj. iz nastajajočega vedenja, ampak površinsko in sploh ne po notranji strani. Zato na površju sveta običajno najdemo kake izvlečke naravnega filozofiranja in zagotovila, da filozofija ni nič drugega kot zgodba o abstraktnem vedenju. Kar je pravzaprav zgodba o duhu, ki sebe ne misli resno, ampak samo tu in tam in kot nekaj, kar obstaja in je abstrakcija vedenja. Skratka, na internetu je filozofija kaos abstraktnega vedenja.

Zaradi površnega dojemanja filozofije, seveda ni čudno, če se o filozofiji nič pozitivnega ne pove. Na drugi strani pa vendar vidimo, da se je duh začel zavedati, da filozofija ni le zgodba o mislečih ljudeh, temveč določen predmetni svet, ki ima svoj začetek v fenomenologiji duha, tj. v odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju. To je dobro znamenje, da bo duh predstave o abstraktni filozofiji dal na stran in da bo predmet filozofije vzel zares. Tako bo predmet filozofije, a ta je absolutna ideja, zaživel iz osnove ali nastajajočega vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali je filozofija zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet

Svet kot premagana subjektivnost

Piše: Jože Požar : 5 januarja, 2020 – 7:24 dop -

Kot je mogoče zaznati iz govorice izobraženega duha, njegov predmet največkrat ni nič drugega kot udejanjeno vedenje. Duh poklanja abstraktno vedenje kot nekaj danega, ki ga razveže v različne abstraktne svetove ali predstave. Se pravi, duh vedenja ne odpravi kot predmet, ampak ga enostavno podarja kot abstrakcijo sebstva. Rečeno drugače, kar duh daje drugim, to je obča sebevednost, ko je njegova resničnost vedenje samo.

Naj spomnim, svoboda je sebi predmetna; to hoče opozoriti, da duh v svoji odsvojitvi ni zgolj čisto sebstvo ali kako abstraktno vedenje, temveč je enakost sebstva s seboj. Zakaj vedenje je zavest umnega predmeta, to pa je postajanje predmetne substance, s katerim substanca doseže svojo sebienakost. Pa je idealiteta čistega sebstva zgolj početje jaza, s katerim si daje zavest svojo potrditev. Ta potrditev pa še ni uveljavitev predmetne svobode, ampak sebstvo osebe, ki si je dala svojo podobo skozi odtujitev nečesa danega, kakor ga ve.

Poglejmo to od blizu: kadar predmet ni nič drugega kot moje vedenje kot tako, je smisel početja ta, da je tisto, kar podarjam drugim, enostranska abstrakcija, ki je lahko le neki dovršeni svet. Jaz imam za smoter predstaviti svoje vedenje, ne pa predmetne substance in njene dejanskosti, zakaj ona mora biti postavljena, da bi zaživela kot predmetna substanca v njeni nasprotni podobi, tj. kot razdvojena v svoji logični sovisnosti, s tem pa določena na sebi.

 

Danes duh premaguje lastno subjektivnost tako, da prideluje samovoljna stališča in izpeljuje čisto individualnost. To je namreč početje zavesti, ki udejanja njegovo stvar, ki je občost po sebi; duh si daje dejanskost skozi ravnanje posamezne zavesti. Tisto, kar je njegova izpolnitev, to je vedenje samo kot premagana subjektivnost, ki je nekaj prosto določnega. Pa je njegov svet samega sebe zagotovi duh.

 

Naglasimo, duh danes ni dejaven s principom ali tako, da bi svoje vedenje postavil kot predmet. Namesto da svoje vedenje vzpostavi na način logične sovisnosti, izpelje le neko neposredno abstraktno dejanskost vedenja, ki je dovršeni neposredni svet. Kar je abstrakcija vedenja, iz katere je mogoče izpeljati kako nasprotje, ki pa običajno ni nič drugega kot drugo samozavedanje. To drugo samozavedanje pa seveda ne stopi v razmerje s prvim samozavedanjem, ampak sta to dva različna svetova, ki nimata nobene notranje povezanosti. To sta torej dva zunanja svetova, ki obstajata vsak za sebe. Eden neposredni svet, drugi zunanje nasprotje, oba eksistirata vsak za sebe. To pa je tista pozicija dveh svetov, iz katerih je mogoče pridobiti še kak tretji svet ali kako prenarejeno podobo sveta.

Dejavnost, v kateri duh zunanje povezuje različne svetove, ni dejavnost, s katero bi bilo mogoče pridelati kako resnično enotnost sveta. Zakaj svet brez gibanja in notranje razdvojitve, ni postavljen in določen na sebi. Hočem reči, ko je svet le nekaj končnega, potem je to abstraktni svet, ki eksistira kot enostavni svet ali kot abstrakcija jaza. In ravno to čisto abstrakcijo jaza danes hvaliči izobražen duh skozi premagano subjektivnost. Zakaj tako, zato ker gre duhu samo za to, da napravi predstavo premagane subjektivnosti, ki je njegova zunanja izpolnitev. To pa je tudi vse tisto, kar podarja drugim kot svet ali kot nekaj, kar je odrinil od sebe in je čista abstrakcija jaza ali dejanskost kot njegovo vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet kot premagana subjektivnost

Državo je treba misliti iz nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : 29 decembra, 2019 – 7:35 dop -

Še malo in stopili bomo v novo leto. Potemtakem na začetek, ki bi ga naj duh dojel dosledno, kajti tisto, kar je nekaj na začetku, to mora preiti v postajanje ali čisto sebienakost. Se pravi, duh bi naj nastajanje sveta dojel kot izpeljani smoter, ki ga razgrne v nasprotje. Zakaj tisto, kar je svet v svojem začetku, to še ni svet, ki je dosegel svojo sebienakost, ampak je to abstrakten ali nedoločen svet. Zato je treba svet na začetku posredovati in dojeti iz postajanja, tj. iz razdvojenosti. Tega pa duh še ni dognal, pa zato hvali samo abstrakten svet in tisto, kar gre čez, in je onstran svet. Še posebej to velja za političnega človeka, ki svet ne jemlje dosledno, ker realnosti ne dojema iz njene izpolnitve. In tako ni čudno, če se izgublja v abstraktnih svetovih in če jih po mili volji zunanje povezuje med seboj.

Sicer pa politični človek daje prednost igri govorov in malenkostim, pušča pa ob strani pojem države in njeno skladnost s pravili. Kajti to neskladnost s pravili očitno izžareva država povsod tam, kjer so državnopravni principi in ustanove odtrgani od središča, ker ostajajo v abstrakciji in svoji nedoločenosti. Hočem reči, danes se politični človek izgublja v možnostih in abstraktnih interesih, s čistim pojmom države in njenim bistvom pa se ne ukvarja. In to je možno zaznati tedaj, ko politični človek povzdiguje subjektivno voljo in prepričanje v nič nujnega. Skratka, političen človek se ukvarja sam s seboj in zunanjimi interesi, s katerimi pa duhu ljudstva sporoča, da ga čisti pojem države ne zanima. In dokler političen človek ne bo čistega pojma države in njenega principa, ki je tisto absolutno upravičeno, vzel dosledno, princip ljudskega duha in obči princip sveta ne bo udejanjen.

 

Srečno novo leto! Lepo se imejte in naj vas spremlja obči božanski um, tisto dobro, ko je duh svoboden in svoje vedenje naredi predmetno.

 

Naj spomnim, obstajajo sistemi v državi, na primer zdravstveni sistem, ki ga je treba na novo vzpostaviti, da bi zaživel iz svoje lastne določenosti. Zato je treba vsak sistem, ki ni izpeljani čisti pojem, razpustiti v njegove samostojne dele ali enote, da bi ga duh izkusil iz odnosa do sebe in v njegovi notranji določenosti, tj. iz čistega dojema. Zakaj je to pomembno? Zato, ker se z onim dojemanjem, ko se z denarjem hoče reševati sistem, ne da ničesar rešiti. Zaradi tega je bistveno, da se vsak sistem spozna najprej kot čisti pojem ali iz odnosa do sebe. Zakaj samo ponovna vzpostavitev sistema, tj. njegove realnosti, vzpostavi dejanskost sistema, tj. določenost, v kateri so zaobjeti vsi obči momenti. To je tista osnova sistema, v kateri posamezni deli stopijo v odnos s seboj skozi razvito in določeno postajanje čistega pojma.

Zgornjim sem želel opozoriti, da je treba državo misliti iz nastajajočega vedenja, tj. iz postavljenega čistega pojma, ne pa tako kot to odseva politični človek. Zakaj tu je zdaj čas, ko je nujno vzpostaviti čisti pojem države, da stopi država v odnos s seboj. Se pravi, politični človek bi naj dojel državo iz njenega notranjega odnosa, tj. iz postajanja realnosti in njene dejanskosti, saj bo le na ta način država izoblikovana v skladu z religijo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Državo je treba misliti iz nastajajočega vedenja