Obča sebevednost v svojem nasprotku

Piše: Jože Požar : november 18, 2018 – 6:58 dop -

Predstavljanje elementa vedenja je zmeraj aktualno. Upam le, da bo kaj pripomoglo k razumevanju oblike predmetnosti, ki je samo bistvo Heglovega sistema vede. Hočem reči, kar je element vedenja v prvem delu sistema vede, to je tudi notranje gibanje substance kot enostavno postajanje, ki je obča sebevedanost v svojem absolutnem nasprotku. To je proti postavljanje v eni enotnosti, ali, razdvajanje kot notranji razloček na sebi samem, ki je neskončnost. Je pa tudi začetno gibanje, ko se notrina odrine od sebe in je postajanje notrine v elementu vedenja. Element vedenja je kvaliteta končnosti, kajti končnost je zamejena v neskončnosti ali meji, kar je kvaliteta istoimenskega kot proti postavljena sebi enakost.

Zakaj je element vedenja tako pomemben? Zato, ker se v njem začne sebedrugačenje ali samogibanje, ki vzpostavi drugo istoimenskega. Kar ni nič drugega kot gibanje notrine v notrino, ki sebe vzpostavi v razvejanost občih momentov. Tako nastane z gibanjem enostavna podoba čistega dojema v proti postajanju. Gre za to, da abstraktna neposrednost doseže svoj postavljeni nasprotek skozi negacijo. Se pravi, ker neposrednost pogreša svojo dejanskost, notrina skozi gibanje doseže nasprotek kot smoter, ki ustvari podobo enega. Na ta način je neposrednost razloček na sebi ali nekaj sebi enakega, kar je istoimensko kot samozavedanje, s katerim je doseženo razdvajanje. Torej, kar je s tem gibanjem notrine v notrino nastalo, to je notranji razloček istoimenskega, ki je razvejana neskončnost ali čisti dojem.
 

Obča sebevednost v svojem nasprotku je bivanje razprto v obče momente. To je proti postavljanje v samem sebi, ki je čista dejanskost dosežena skozi razdvajanja istoimenskega. To je enostavna notranja moč, ki je po svoji neskončnosti ali razločku na sebi absolutni dojem ene enotnosti. Svet si je proti postavljen in poenostavljen do svoje določenosti, ki je logična oblika. Na ta način je istoimensko razloček na sebi samem, ki je popolna podoba sebstva v elementu bivanja.
 
Hegel nekje zapiše: »Nadčutni svet je sprevrnjeni samega sebe; svet je on sam in njen proti postavljeni v eni enotnosti. Le tako je svet razloček kot notranji ali razloček na sebi samem ali je kot neskončnost.« In ta enostavna neskončnost, ki je čisti dojem, je »enostavno bistvo življenja«. Hegel naglasi, da je to duša sveta kot obča kri. Namreč, neskončnost je sebi enako bistvo, ki se nanaša samo na sebe. Se pravi, nanašanje na sebe samo je razdvajanje, s katerim je dosežena sebi enakost kot notranji razloček istoimenskega.

Obča sebevednost v svojem nasprotku je torej bivanje, v katerem imam zagotovost samega sebe. Edino ta podoba mi zagotavlja, da bo začetna abstraktna neposrednost dosegla svoj postavljeni nasprotek ali drugo-bit v razvejanih občih momentih. Poudarimo: tisto, kar ne doseže bivanja svoje sebi enakosti, ne doseže svoje dejanske določenosti. Razen tega naj omenim, duh naj ne bi bil dejaven brez cilja, temveč tako, da doseže svoje postajanje, tj. sebi enakost, ki je obča sebevednost v svojem nasprotku. Le na ta način ve sebe kot predmetno bistvo, kot neposrednost, ki je v svojem nasprotku dosegla svojo določenost.

Filozof Hegel v prvem delu sistema vede dvigne duha na nivo gibanja in postajanja. In to je tista modrost, ki odkrije, da se filozofija začenja s čistim dojemom, tj. s postajanjem duha, s katerim duh doseže občo sebevednost v svojem nasprotku.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Obča sebevednost v svojem nasprotku

O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Piše: Jože Požar : november 11, 2018 – 7:45 dop -

Predmet filozofije je absolutna ideja, ki sebe misli. In ravno to, misliti samega sebe, se danes ne dojema kot proces postajanja. Namesto da se duh ukvarja s predmetom filozofije, podarja čiste kategorije in tisto neko odtujeno dejanskost. Kar je znamenje, da duh filozofijo dojema kot abstraktno filozofijo, ki nima nobene meje. In zaradi tega se ne smemo čuditi, da je danes filozofija razumljena kot neka širjava abstraktnih svetov, ki jih je mogoče zunanje povezovati, ker niso vezani na nobeno osnovo. Do takšnega dojemanja filozofije prihaja, ker duh filozofije ne spoznava iz čistega pojma in gibanja določene substance. In dokler bo filozofija zgolj abstraktno vedenje, v katerem nastopajo izgotovljeni svetovi v pomenu abstraktne resničnosti, ne bo napredovanja. Zakaj v tem svetu ima besedo čisti Jaz zavesti in abstraktno vedenje, ki nima svoje meje, ker se ne spoštuje določenosti in čistega pojma.

Da filozofija ni dojeta kot sistem vede, gre hvala duhu, ki filozofijo dojema zgolj kot zbir različnega abstraktnega vedenja; hočem reči, ko je filozofija zgolj zbir abstraktnega vedenja, postane njen predmet abstraktno vedenje, torej vedenje, ki prehaja v neko drugo vedenje. In tako vidimo, da filozofija ni razumljena ali dojeta iz svojega čistega pojma.
 

Filozofije ne gre dognati kot abstraktno modrost čistega spekulativnega uma, ampak kot sistem vede. Če se filozofije ne bo začelo dojemati iz njenega čistega pojma, bo postala nezanimiva, saj bo njena vsebina ena sama širjava abstraktnega vedenja, ki se ga interpretira in zunanje povezuje v različne abstraktne predstave. Tukaj naj omenim še tole: duh, ki svoje sebstvo odtuji do primerne občosti, jasno kaže, da ga čisti pojem ne zanima, ampak samo početje sebstva in oblika njegove odtujitve.
 
Danes je filozofija prazno vedenje. To pa zato, ker se filozofijo dojema kot nekaj, kar iz ničesar ne izvira in je zgolj abstraktni svet vedenja, ki ni vezan na nobeno določenost. Na primer, nekdo lahko razmišlja o medijih, nato pa to razmišljanje imenuje filozofija medijev. Ampak to, da nekdo svoje razmišljanje vzame kot filozofiranje, to še ne pomeni, da je njegov produkt resnični filozofski izdelek. Hočem reči, razmišljanje, ki ne izhaja iz nečesa določnega in se nadaljuje v mnoge svetove, še ni filozofija. Da bi duh proizvedel ali pridelal kaj filozofskega, je treba začeti iz postavljene osnove in delovati v načinu, tj. s principom, ki zagotavlja, da bo v rezultatu našel tisto, kar je na začetku postavil kot čisti pojem.

Sicer pa danes filozofijo vznemirjajo mnogi interesi, še zlasti tisti, ki notranjo nujnost prezirajo in obožujejo abstraktno modrovanje. Namreč, da se neko razmišljanje spozna za filozofski trud, za to je dovolj, da obstajajo interesi. Se pravi, vsako raziskovanje je mogoče opredeliti kot miselno modrovanje, ki da je filozofski napor. To je tisti pogoj, ki zagotavlja, da se bo neko razmišljanje akceptiralo kot filozofsko premišljevanje. Način ni bistven, pomembno je, da duh predstavi vsebino in da jo uradno potrdijo oni interesi.

Ampak, če duh resnično želi, da bo filozofija razumljena kot odnos pojma proti sebi, mora začeti spoznavati naravo pojma, tj. njegovo osnovo. Le tako filozofija ne bo zgolj abstraktno vedenje, ampak substanca, ki sebe misli iz postavljene absolutne osnove. Zakaj, če filozofija ni nič drugega kot predstava abstraktnega modrovanja, potem pač to ni filozofija. Mimogrede pa še to, nekaj doseže svojo dejanskost samo skozi čisti pojem.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Predmetnik filozofije in umski instinkt

Piše: Jože Požar : november 4, 2018 – 7:10 dop -

Da je filozofija zdrknila na nivo abstraktnega vedenja, kjer vegetira v videzu abstraktne iznajdljivosti, ima zasluge tudi predmetnik filozofije, ki sporoča, da filozofija ni ideja, ki sebe misli, ampak abstraktno vedenje ujeto v pojavnost. To pa je svet sestavljen iz različnih svetov, ki niso notranje povezani med seboj, ampak zunanje. Namreč, predmetnik podarja kategorije, ki jih je zgleda izmislil umski instinkt, ki danes hodi pred svetom in se gre domišljanje abstraktnega vedenja, ki ne izhaja iz nobene osnove in se konča kjerkoli. Se pravi, ko predmetnik filozofije določi umski instinkt, potem ni čudno, če v predmetniku ni najti na primer predmeta, ki bi raziskoval Idejo. Ideja je namreč samo bistvo filozofije.

Tisto, kar je očitno in izstopa v predmetniku filozofije, je dejstvo, da predmetnik ne vsebuje predmeta, ki bi obravnaval odsvojitev duha. Namesto da predmetnik vsebuje vsebine, ki bi obravnavale pojavni svet duha in čisti pojem ideje, v njem najdemo mnoge kategorije, ki jih je najbrž izbral umski instinkt, za katerega pa vemo, da je vedno v pomoč tam, kjer je duh dejaven brez cilja. Se pravi, ker duh, ki sestavlja predmetnik filozofije, ne izhaja iz postavljenega čistega pojma filozofije, izhaja iz nečesa drugega ali iz predpostavke, da prosto izbrane vsebine lahko izrazijo bistvo filozofije. Ko pa duh filozofijo dojema kot igro neživega vedenja, potem filozofija zagotovo ni razumljena po njenem bistvu. In tako kajpak ni čudno, če se v predmetniku filozofije odkrijejo vsebine, v katerih filozofija vegetira kot domišljijski svet, ki ne izvira iz nobene realnosti. To je namreč tisti čisti svet abstraktnega vedenja, v katerem gospodujejo kategorije, učeni pogledi in neposredna umnost.
 

Če predmetnik filozofije ni ustvarjen iz absolutne osnove, potem je gotovo sestavljen iz naključno izbranih vsebin ali tako, kot ga je sestavil umski instinkt. Ko pa je predmetnik sestavljen brez principa, filozofija razpade na različne abstraktne vsebine, ki niso v nobenem odnosu med seboj. In to je najbrž eden od razlogov, zakaj filozofija izgublja tla pod nogami in tisto priljubljenost, ki jo je nekdaj imela. Namreč, ko duh ne upošteva interesa stvari, potem je jasno, da je dejaven pomanjkljivo.
 
Jaz menim, da predmetnik filozofije, ki je sestavljen iz slučajno izbranih vsebin, bistva filozofije ne zajame. Se pravi, predmetnik, ki ni ustvarjen na osnovi čistega pojma, je zgrešen, ker duh postavljenega čistega pojma ali občega bistva ne spoštuje. Ko pa predmetnik izdela oni umski instinkt, postane predmetnik zbir naključnih vsebin, ki so posamezne podobe abstraktnega vedenja. To pa je ravno tisti svet, ki je neomejen in se nadaljuje v neskončnost. In tako vidimo, da je to posebna drža duha, ki predmetnik filozofije ne dojema iz gibanja in postajanja pojma, v katerem je uresničena bit. Ko pa duh spregleduje bit in bistvo filozofije, potem je razumljivo, da je treba predmetnik na novo vzpostaviti.

In kaj je najbolj čudaškega v predmetniku filozofije? To, da v njem ni najti predmeta, ki bi se imenoval Ideja. Ta pomanjkljivost pove, da filozofija še ni razumljena iz čistega pojma, da torej filozofija ni dojeta iz postavljene osnove, ki zagotavlja, da bo uresničena njena občost. Zaradi tega je treba umskemu instinktu stopiti na rep in dati prednost ustvarjalnemu duhu. Potem predmetnik filozofije ne bo vseboval naključno izbranih vsebin, ampak samo tiste vsebine, ki izhajajo iz postavljenega čistega pojma filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Predmetnik filozofije in umski instinkt

O razumnem in umnem bivanju

Piše: Jože Požar : oktober 28, 2018 – 6:19 dop -

O umnosti ni mogoče govoriti, če neposrednost ni postavljena kot nekaj sebi enakega. Duh, ki danes govori o umnosti, ob tem pa spregleduje enostavno postajanje predmetne substance v njeni določeni podobi, ne ve, da je razumno umna oblika postajanje v elementu vedenja. Zakaj tisto razumno in umno je zavest, ki je postajanje nečesa prvega in drugega, to pa je sebi enakost. Postajanje razumnega in umnega je torej oblika predmetne substance, v kateri nekaj neposrednega doseže svojo enostavno določenost v občih momentov.

Danes je umno vse, kar je abstraktno vedenje samo po sebi. A v tem abstraktnem vedenju ni zaznati nič umnega, ker ne gre za proti postajanje in odnos vedenja. Namreč tisto, kar je zgolj neposredno vedenje, to še ni nič umnega. Da pa bi neposrednost, kot nekaj razumnega, bila izpolnjena kot umnost, mora doseči svojo dejanskost. Povedano drugače, neposrednost mora biti na sebi določena v svoji dejanskosti, da bi nastalo nekaj razumno umnega. Zato abstraktno vedenje kot tako ni nič umnega, zakaj razumno in umno je bivanje enega.
 

Ilustracija stremi pokazati bivanje substance kot eno nje same, ki je bivanje v njenem razdvajanju. To bivanje želi razodeti, da substanca v svoji začetni podobi ni le ekstaza abstraktne neposrednosti, temveč postajanje v njeni razdvojeni podobi, ki je podoba istoimenskega v eni enotnosti. Postajanje istoimenskega torej ni zgolj abstraktni ideal substance, ki se šopiri, ampak njeno razdvajanje kot sebi enak obči božanski svet, ki je dejanski ali umni svet. Torej svet istoimenskega, ki je sebi enako bistvo, saj se nanaša na sebe kot notranji razloček.
 
Ko govorimo o umnosti, moramo imeti v mislih odnos, tj. postajanje pojma kot nekaj enega, v katerem je tisto substancialno nekaj razdvojenega. Ta podoba je oblika istoimenskega in je logična oblika bivanja: »biti v svoji biti svoj dojem«, o tem govori Heglov sistem vede, kajti to je oblika biti v njenem razdvajanju, v katerem notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje. Zakaj neposredno bivanje substance si je ravno tako po drugo-biti. Kar je postajanje substance v njeni enostavni podobi, ki je njena razdvojenost ali proti postajanje. Postajanje je torej razumno umna oblika, s katero je dosežena sebi enakost.

Tisto umno je torej čisti dojem, ki naredi to, da nekaj neposrednega doseže svojo določenost. Namreč spoznavanje ni zgolj spoznavanje nečesa razumnega, temveč je prav tako preseganje razumnega, ki skozi gibanje notrine doseže svojo umno podobo, ki je čisti dojem. Zakaj na ta način tista abstraktna neposrednost doseže svojo sebi enakost v nasprotju, ki je enostavna določenost ali enostavno bivanje substance v njenih občih momentih. Kar ni nič drugega kot bivanje substance v elementu vedenja, ki je kvaliteta bivanja v enem, saj je prvo bivanje razločeno od drugega po notrini in obliki, v kateri substanca doseže popolno podobo.

Duh bi naj dojel, da razum prideluje samo končne določbe. Kar pove, da umnega v začetnem gibanju ni mogoče spoznati tako, da se tisto razumno kot čisti Jaz širi v neskončnost, zakaj pri tem širjenju ne pride do nobenega postajanja. Se pravi, samo tisto razumno, kot proti postavljeno, je umno. To nam odkrije, da naj razumno, kot nekaj abstraktno neposrednega, doseže svojo proti postavljeno podobo. Le tako je razumno in umno vzajemna skladnost biti, ta pa je dosežena skozi začetno gibanje ali samopostavljanje, ki je posredovanje notrine s seboj, kar je absolutni nemir kot čisto samogibanje istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razumnem in umnem bivanju

Duh in lasten predmetni svet

Piše: Jože Požar : oktober 21, 2018 – 6:25 dop -

Da duh bogato govori o sebi in svojih nasprotnikih, je znamenje, da se bo nekega dne začel resno izkopavati iz svojega sebstva in bo tako vzpostavil odnos s seboj. Če tega ne bo storil, bo to oznaka, da še vedno utrjuje ljubezen do abstraktnega vedenja. Tako bo razodel, da spoštuje samo napredek in razvoj, da pa obstoja konkretnega sveta ne spoštuje. Ona čista ljubezen do abstraktnega vedenja mu zgleda sporoča, da se resnično spoznanje da doseči s subjektivnim znanjem in prepričanjem. Namreč, tista silovitost abstraktnega vedenja se običajno izteče v nekaj možnega, ki je nekakšno zunanje znamenje, da čista ljubezen do abstraktnega vedenja ni sposobna izdelovati nikakršnih resničnosti.

Zasluge za to ima vedoči Jaz, ki gleda samo naprej in se zanaša na abstraktni razum. Pa od tukaj toliko onih sijajnih predstav vedočega Jaza, v katerih tisto nastalo ni realno vedenje, ampak zgolj prežemanje abstraktnega vedenja, v katerem duh izgubi vezo z realno substanco in drugo-bitjo, ker vedenja ne postavi kot predmet. Zato so tisti doseženi rezultati nekakšne dobičkonosne podobe vedenja, ki jih je abstraktni razum združil v nekaj enega.
 

Če bosta navajeno obnašanje vedenja in zdravi človeški razum še naprej tako uspešno sodelovala, duh ne bo začel spoznavati elementa nastajajočega vedenja. Se pravi, svoboda, ki je po svojem dojemu vedenje o sebi, bo še naprej omejena na abstraktno vedenje in tisto, kar se spozna po sebi. A gre za to, da duh usmeri svoje zanimanje na nastajajoče vedenje in na to, kako si samega sebe odsvoji. To je tista osnova ali element vedenja, skozi katerega spozna metafizični pojem ideje, ki je čisti pojem. Le tako bo duh naredil korak proč od fiksnih pojmov razuma, na katere je omejena metafizika.
 
Metafizika namreč operira tako, da duh najprej odrine od sebe abstraktno vedenje, ki je nekakšen določen subjekt, ki eksistira kot vedoči Jaz. Kar pa še ni postajanje substance, ampak dejavnost vedočega Jaza, ki izdeluje lastni predmet (tisto koristno), ki ga reflektira in mu daje abstraktne momente nasprotja. Kar je veljavno sebstvo ali abstrakcija vedenja; torej zopet neki subjekt, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Pravzaprav, vedoči Jaz nastopa kot samostojna zavest, ki proizvaja svoj lastni predmetni svet. Rečeno drugače, duh uveljavlja svoj lastni predmet, ki pa kot življenje končnega sveta, ne doseže svoje neskončnosti.

Ko torej zaznavamo moč metafizike, mi pravzaprav odkrivamo, kako si duh samega sebe odsvoji. In tukaj lahko uvidimo, da v tej nenavadni odsvojitvi ne pride do nobenega postajanja substance, ampak samo do ločevanja sebstva od čistega sebstva, ki je neki izgotovljen svet ali izražena oblast vedočega Jaza, ki uresniči prav to, da je njegov lastni predmet predstavljen kot nekaj brezodnosnega. Namreč lastni predmet je sebstvo ali njegovo vedenje, ki prehaja v drugo obliko in se nadaljuje kot prikazujoče se vedenje.

Duh, ki oblikuje abstraktne vsebine, ne doseže dejanskosti ali čistega dojema substance. Namesto da sebe vzpostavi kot predmet, odmetava abstraktno vedenje, ki je subjekt, ki ga uveljavlja vedoči Jaz. Potemtakem je duh prosto dejaven, saj se zanese na fiksne pojme razuma, na katere se omejuje ona metafizika. Ta pa pojavov ne gleda v gibanju in sploh ne v načinu postajanja, v katerem je obče razvejano v momente substance. Ko pa nekaj neposrednega ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju, potem je jasno, da je na delu metafizika, ki pojavov ne gleda v medsebojni zvezi, ampak kot nepovezane.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh in lasten predmetni svet

Navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : oktober 14, 2018 – 5:35 dop -

Zanimivo je, da je izobraženec prepričan, da predmet ni nič drugega, kot abstraktno vedenje, ki ga udejanji samozavedanje. Za razumnika predmetna substanca ni nič takega, kar bi bila postavljena osnova predmeta, v kateri bi substanca dosegla svojo občo določenost. Še več, razumnik kaže, da predmet na začetku ni substanca v njeni razdvojenosti, ampak subjekt prepuščen navajenemu obnašanju vedenja, ki substanco zgolj predoča. Rečeno še drugače, izobraženec ne dojema substance kot nekaj, kar je njen postavljen odnos, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. Potemtakem je njegova naloga samo v tem, da predstavi sebe kot duha, ki je sposoben sebstvo posredovati in mu dati neko obliko. Na ta način je dejavnost duha reducirana na navajeno obnašanje vedenja: za osnovo je položen subjekt kot fiksno sebstvo, kateremu pristopi vedoči Jaz, ki subjekt okrasi s predikati.

Da golo razumevanje predmetne substance ne zadošča več, o tem danes govori izobraženec tedaj, ko postajanje substance ne prikaže v njeni dejanskosti. Namreč tisto navajeno obnašanje vedenja prakticira samo neki smoter, v katerem on zre in uživa le svoje sebstvo. Pa je njegov izoblikovani svet produkt navajenega obnašanja vedenja, torej svet, katerega oni subjekt je obogačen s predikati. Ob tem pa naj omenim še to, navajeno obnašanje vedenja ne izdela nič umnega, zakaj razum in um nastopata vsak na svoji strani.
 

Pri navajenem obnašanju vedenja gre za to, da se tisto, kar je, spozna po sebi. Se pravi, subjekt je položen za osnovo kot fiksno sebstvo, kateremu se predikati dodajajo. Pa je dodajanje predikatov zgolj neko neproduktivno početje vedočega Jaza. Zakaj na ta način gre subjekt v izgubo in ne doživi izpolnitve v svoji dejanskosti. Čisto drugače pa je, in to bi naj izdihavala črno bela abstrakcija, ko je neki neposredni svet najprej razloček na sebi kot notranji razloček istoimenskega. To je tista začetna razdvojenost istoimenskega, v kateri je proti postavljeni svet sebi enak.
 
Da je danes hvaljeno navajeno obnašanje vedenja in napenjanje razuma, gre hvaležnost izobraževalnemu sistemu, ki človeka ne dojema kot duha in ustvarjalca, ampak kot osebo, ki obožuje abstraktno vedenje. Zato tisto, kar je neko abstraktno vedenje, izobraževalni sistem hvaliči, ne hvaliči pa na primer nastajajočega vedenja. Tako da danes ni mogoče reči, da ima izobraževalni sistem v vidu tudi duha, ki sebe skozi izobraževanje spoznava v svoji odsvojitvi in je dejaven v načinu, v katerem najprej postavi sebe kot predmet. Namesto da duh spoznava tudi mišljenje, ki udejanja in odpravi predmetno substanco v načinu postajanja, se predaja navajenemu obnašanju vedenja. Ob tem pa izobraževalni sistem ne zaznava, da mišljenje zgolj hodi zraven in se prilagaja oni materiji. In tako ni čudno, če se danes hvaliči abstraktno vedenje in navajeno obnašanje vedenja, mišljenja pa se le tu in tam omenja.

Navajeno obnašanje vedenja je slavljeno, ne glede na to, da ne izdeluje pristnih rezultatov. Namreč o tem govorijo dosežki, ki jih izžarevajo ustanove in sistemi (sodstvo, zdravstvo, itn.), ki se nenehno sklicujejo na abstraktno vedenje in tisto neko moralo, ki hodi vsepovsod zraven s ciljem, da se daje prav vedenju kot takemu ali onemu subjektu, ki je nekakšen enostranski ideal, ki ne stopi z ničemer v odnos, kaj šele s seboj.

Navajeno obnašanje vedenja je pričujoče povsod tam, kjer je duh dejaven brez principa in se ne spoštuje začetne sebi enakosti ali postajanja istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Navajeno obnašanje vedenja

Kaj je predmet filozofije?

Piše: Jože Požar : oktober 7, 2018 – 7:11 dop -

Tisti, ki berejo filozofska dela in poskušajo razumeti filozofijo kot predmet, se verjetno sprašujejo, kaj je pravzaprav predmet filozofije. Po mojem mnenju je malo tistih, ki vedo, kaj je predmet filozofije. O tem tu in tam kaj povedo zlasti tisti, ki razpravljajo o filozofiji in poklanjajo dozdevke domišljije ter se gredo to neko naravno filozofiranje. Namreč poveličanje posamezne vsebine, ki napreduje v širino, in potem tisto predstavljanje razumevanja neke filozofske vsebine, še ne doprinese ne vem kaj k razumevanju predmeta filozofije. O predmetu filozofije se ne diskutira, ker da je vsakomur jasno, kaj je predmet filozofije. In tako seveda ni nenavadno, če je filozofija dojeta kot abstraktno vedenje, ki ga je mogoče razširjati v neskončnost. A filozofija kot predmet ima svoj začetek in osnovo, določno vsebino, ki pa je duh ne spoznava kot predmetno substanco. To razkriva, da duh sebe ne spoznava skozi element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Se pravi, duh v njegovi pojavnosti, ki je osnova predmeta filozofije, kar ni nič drugega kot nastajajoče vedenje, ni zaobjet v one vsebine, o katerih se danes na široko razpravlja. Kar pomeni, da duh sebe v svoji odsvojitvi ne spoznava in da je dejaven brez določenega cilja.
 

Filozofiranje brez sistema ni nekaj znanstvenega, razen da takšno filozofiranje za sebe izražava bolj neki subjektivni način mišljenja (tako Hegel). Pa je filozofiranje, ki nima za smoter postajanje čistega dojema, zgolj dvig vedenja v predstavo, v kateri nastopa sebstvo kot predstavljeni subjekt. Se pravi, mišljenje, ki ni dejavno v načinu postajanja predmetne substance, čistega dojema ne doseže. To kaže, da bi naj duh, ki bere filozofska dela, začel spoznavati tudi predmet filozofije. On je temeljno vedenje, v katerem je zaobjet element vedenja, tj. čisti dojem, in absolutno vedenje.
 
Predmet filozofije je danes razumljen pomanjkljivo ali nezadostno, saj se nastajajočega vedenja ne jemlje resno in se ga ne obravnava kot prvo vedo filozofije, ki ima določno predmetno substanco. Kar izpoveduje, da filozofija ni dojeta kot predmet, ampak kot različne vsebine, ki so nastajale v različnih dobah in jih je mogoče zunanje povezati med seboj, pač glede na to, kako se jih dojema. A takšno razumevanje predmeta filozofije je zmotno, zakaj predmet filozofije je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, in to skozi prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, in drugi del sistema vede Znanost logike, ki obsega tri dele. Filozof Hegel je torej filozofijo vzpostavil kot predmet, ki je absolutna ideja.

Heglova filozofija je torej sistem vede, v katerem je predmet filozofije izpeljan kot pojem absolutne ideje. To sporoča, da bi se naj filozofijo začelo dojemati iz določne predmetne substance. Le tako bo duh začel dojemati filozofijo iz temelja, se pravi, predmet filozofije bo začel razumevati iz nastajajočega vedenja in njegovega postajanja. S tem bo duh stopil na realna tla, tj. v realni svet, torej tja, kjer se začenja gibanje notrine in njeno proti postajanje. Kar ni nič drugega kot svet sebstva, ki ga je treba vzpostaviti, da bi duh sebe začel dojemati iz odnosa do sebe. Po mojem mnenju je to začetek vseh začetkov, nujnost, da duh element vedenja dojame kot čisti dojem. Zakaj ravno raziskovanje nastajajočega vedenja je tista osnova, brez katere ni mogoče spoznati predmeta filozofije. S tem je je namreč filozofija zamejena na svoj predmet in tako na realnost, ki ji gre po njenem razvitem čistem pojmu, katerega se danes ne zaznava, ker pozornost duha ni naravnana k predmetu filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Kaj je predmet filozofije?