Abstraktno premišljevanje

Piše: Jože Požar : 15 decembra, 2019 – 6:33 dop -

Zdi se, da izobražen duh jasno premišljuje in da je dejaven s ciljem. A to je le videz, kajti tisto, kar pridela, je njegovo čisto vedenje kot tako, torej nič takega, kar bi bil že na samem začetku izpeljani predmetni svet kot njegov čisti pojem. Svet torej, ki mu nastane, je le odtujeni abstraktni svet, ki ga ali pa ne zunanje med seboj poveže v neko podobo abstraktnega sveta. Tako da ni mogoče reči, da izobražen duh jasno premišljuje in da prideluje resnični svet. Namreč tisto, kar posreduje kot določen svet, je le njegova čista vednost, torej abstrakcija vedenja kot čisto sebstvo. To je tisto neko obilje sveta, ki pa ni svet, ki bi mu nastal z izpeljavo postavljene osnove pojma, ampak je le pojaven svet vedenja, v katerem ni najti nič takega, kar bi izhajalo iz postavljene osnove in bi bilo postajanje dveh ekstremov, v katerih predmetna substanco zaživi v njenem protipostajanju ali sebienakosti.

Sicer pa bo držalo, da je izobražen duh danes dejaven površno in ne v načinu ali s principom. O tem pripoveduje takrat, ko odmeče zgolj neko podobo sebstva, ki je abstrakcija njegovega vedenja. To je pojavni svet, ki ga lahko ujamemo na radio ali kakem drugem mediju, ko duh poklanja svet kot neko onstranstvo ali kako svobodno razmišljanje, ki pa ni predmetni svet, ampak prenarejeni svet vedenja. Ono razmišljanje običajno poteka na površju in se samega bistva predmeta dotakne tu in tam. To je tisti dejavni duh, ki skozi površno razglabljanje podarja abstraktni smisel kot čisto abstrakcijo vedenja, ki je kategorija.

 

Danes duh podarja različne svetove (ilustracija poskuša izraziti prav to), ki mu nastanejo kot enotnost samega sebe in kot udejanjeni smoter. Zavest zre sebe kot neko harmonijo poljubnih vsebin, ki je udejanjena abstrakcija njegovega vedenja. To je tista čista izpolnitev duha, ko izpelje enostavno nanašanje-sebe-nase, v katerem občost stvari stopi v eksistenco kot videz dovršenega sveta. A v resnici je to izraženo samozavedanje kot igra intenc, s katero dvigne v dejanskost početje jaza, ki skozi izrekanje izpelje svojo odtujitev v jeziku.

 

Duh, pa naj gre za kako častivredno avtoriteto, ki je dejavna v medijih, je dejaven tako, kot to kaže njegovo razglabljanje, ki ne pride iz mesta. In to tudi običajno izžareva tako, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ampak iz neposrednega sveta, v katerem je mogoče najti le tisto obče, torej svet sploh, ki ga duh povzdigne v neko drugo obliko občosti. To je dejavnost, ko abstraktni razum pridela različne svetove, tako da tisti drugi svet, ki mu nastane kot neka celotna predstava, ni svet, ki bi po svoji notranjosti prehajal v svojo sebienakost, ampak je svet njegovega celotnega smotra. Na ta način daje izobražen duh videz, kot da je dejaven umno, vendar to gotovo ni, kajti da bi to bil, bi moral najprej vzpostaviti osnovo, tj. protipostavljen svet ali razmerje, ki je skozi notranje posredovanje razvita in vzpostavljena substanca kot eno. Se pravi, ko duh substance ne vzpostavi kot njen razdvojeni svet, potem pač sebe nadaljuje tako, da pridela mnoge svetove, ki jih zunanje združi v en svet.

Abstraktno premišljevanje, ki ga danes demonstrira izobražen duh, še ni premišljevanje, ko je duh dejaven v načinu logične sovisnosti, tj. v elementu vedenja, ki zatrdi, da je duh dejaven v interesu stvari in čistega pojma. Takšne dejavnosti še duh ne demonstrira, pa ne bi bilo napačno, če bi se vsaj tu in tam vprašal, ali je dejaven v interesu stvari. Namreč abstraktno premišljevanje še ni gibanje in postajanje substance v njeni logični sovisnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno premišljevanje

O publikaciji, ki nosi naslov Pojavljanje duha

Piše: Jože Požar : 8 decembra, 2019 – 7:04 dop -

Neverjetno s kakšno hitrostjo živimo in kako hitro mine ura, dan in leto. Divjanje časa se včasih prikazuje tudi negativno, včasih pa tudi kot svet, ki sem ga nekoč ustvaril in ga danes ponovno berem. Odločil sem se, da bom objavil na internetni strani novo publikacijo (je že na internetni strani), ki sem jo naslovil Pojavljanje duha. Zato tukaj naznanjam, da sem pri ponovnem branju esejev začutil, da so vsebine dobro predstavljene. Namreč eseje sem bral naglas, da bi njihovo notranjo zgradbo znova doživel. In tako sem skozi branje ugotovil, da vsebine izrazijo duha v njegovi odsvojitvi in gibanju. Eseji so pravzaprav rezultat razumevanja Heglove filozofije, tj. Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha.

Ponovno branje esejev je prineslo tudi naslov publikacije. Naslov Pojavljanje duha se mi zdi primeren zaradi tega, ker v esejih duh nastopa kot tisti, ki se pojavlja skozi gibanja substance in njeno postajanje. Duh je namreč predstavljen v gibajočih se momentih in tako kot tisti, ki zre samega sebe iz nasprotja ali protipostajanja. Filozof Hegel izpeljuje v prvem delu Sistema vede ali v nastajajočem vedenju ravno to gibanje in postajanje substance. Seveda pa ta moja predstavitev gibanja substance v kratkih esejih, ni nič drugega, kot razumevanje prvega dela Sistema vede. Pa zato besedila o gibanju substance gre jemati kot udejanjeno prizadevanja, s katerim poskušam predstaviti le tisto, kar sem razumel. Tako da je publikacija Pojavljanje duha nekakšen poskus predstaviti bralki ali bralcu gibanje substance in pojme, ki jih filozof Hegel izpeljuje v prvega delu Sistema vede. Ob tem naj omenim, da sem gibanje substance zaznaval pri ponovnem branju esejev; pregledane vsebine so pritrdile, da sem v esejih zadovoljivo predstavil gibanje substance in element vedenja.

 

Duh ni zgolj posredovalec svojega vedenja in prehajanje iz ene abstrakcije v drugo, temveč je postajanje in tako postavljen odnos s seboj. To je tisto bistvo, ki ga danes duh spregleduje! Duh je v pomanjkanju vedenja o tem, kako se on sebi pojavlja in kako stopi v odnos s seboj. Še huje pa je to, da zavestno individualnost jemlje kot samozavedanje po sebi ali pa kot tiste neke prazne možnosti, s katerimi se izgublja v abstrakcije sebstva, v katerih najde le samega sebe kot tistega, ki ve svojo resnico kot vedenje samo ali kot neko poljubno vsebino.

 

In sedaj naj omenim še tole: moja tiha želja je, da bi eseji bili objavljeni tudi v drugem jeziku. Mnenja sem, da bi bilo dobro narediti prevod esejev, zakaj eseji imajo svojo notranjo vrednost. Razen tega eseje spremljajo čustveno obarvane ilustracije, ki ravno tako pomagajo odkrivati nastajajoče vedenje in element vedenja.

Mimogrede pa še tole, prva publikacija z naslovom Prebujanje notrine je bila obiskana in prav tako dol jemana. Zaradi tega pričakujem, da bo tudi druga publikacija doživela klikanje, saj bi lahko bila vsebina zanimiva zlasti mlademu duhu. Vsebine namreč govorijo o odsvojitvi duha, o gibanju in postajanju substance, nastajajočem vedenju in elementu vedenja; kar so osnovni pojmi prvega dela Sistema vede, o katerih se danes premalo govori.

Torej, publikacija Pojavljanje duha odkriva gibanje substance in njeno postajanje, tj. element vedenja, ki ga filozof Hegel razodeva v prvi vedi filozofije ali Fenomenologiji duha. Z branjem esejev radovedni duh stopi v notranji svet, s tem pa v svet, v katerem duh samega sebe premaguje kot tistega, ki mora svoje vedenje postavi kot predmet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O publikaciji, ki nosi naslov Pojavljanje duha

Pravniška miselnost kot harmonija čistega vedenja in moralnosti

Piše: Jože Požar : 2 decembra, 2019 – 12:59 pop -

Nekaj tednov nazaj sem delno spremljal televizijsko oddajo, v kateri so sodelovali tudi trije pravniki, ki so zagovarjali sistem sodstva in tako gledalcem predstavili pravniška razmišljanja. Skratka pravniška miselnost se je zopet predstavila na televizijskih zaslonih čez subjektivne razlage ali abstraktno govorico, s katero bi se naj razjasnilo, zakaj toliko onih negativnih rezultatov, ki so bili navedeni v oddaji. Govorica pravnikov namreč ni nič takega odkrivala, da bi lahko rekli, pravniški duh je bil umno dejaven. Zato je tisto udejanjanje zavesti bilo neproduktivno, ker se je o predmetu govorilo zunanje ali v abstraktnih predstavah, ki niso ničesar pojasnile. Hočem reči, pravniški duh je odmetaval harmonijo prepričanja in vedenja in tako pokazal, da je mojster za pridelovanje zunanjega sveta. No, mi ki smo govorici pozorno prisluhnili, smo lahko ugotovili, da je pravniški duh dejaven na način nedejanske abstrakcije. Videli smo, da duh ni bil dejaven tako, da bi svoj predmet razvil in ga vsebinsko premagal. Namesto tega je podarjal besedičenje in tiste neke zunanje podobe čistega vedenja, s katerim ni ničesar pojasnil. Se pravi, duh ni bil dejaven tako, da doseže svojo sebienakost, ampak je deloval tako, da je uresničil abstrakcijo vedenja. To pa je tisto prizadevanje, ko njegova resnica ni nič drugega kot posredovana občost vedenja. To je dejavnost, ko duh zre zunaj sebe čisto vedenje ali čisto sebevednost, ki je njegov nedejanski svet. Ali, to je tista zunanja harmonija pravniškega duha, ko se preganja s čistim vedenje ali s tistim, kar od sebe odrine in je abstrakcija sebstva. Če to povem še drugače, to je dejavnost, ko pravniški duh izpolni sebe zunaj sebe, in to tako, da njegova nedovršena moralnost zaživi kot neki dovršeni svet, ki je njegova substanca ali čisto vedenje.

 

Pravniški duh odseva, da je tisto, kar od sebe odrine, njegova substanca in tako zagotovost njega samega. To je tista dejanskost, s katero doseže harmonijo moralnosti in vedenja, torej neki dovršeni svet, ki je njegova zunanja izpolnitev. Ali, to je tista čista nedejanska abstrakcija, ki nastopa kot harmonija moralnega ravnanja. Se pravi, zavest je izpolnjena kot njegovo vedenje. Zakaj predmet duha ni nič drugega kot zagotovost njegove substance. Toliko le, da spomnim, da v zunanji harmoniji pravniškega duha nastopa zavest, ki uresniči moralični smoter.

 

Tisto torej, kar podarja pravniški duh, so podobe čistega vedenja in moralnosti. Lahko bi rekli, to je svet, ko je duh zreduciran na nedejansko abstrakcijo. O tem je govorila tudi oddaja Tarča (28. 11.), v kateri je bila prikazana nedovršena moralnost in igra čistega vedenja, ko duh sebe izpolni zunaj sebe; kar ni nič drugega kot abstrakcija osebe, s katero je njegova resnica postala njegovo vedenje. Namesto gibanja predmetne substance je duh uprizarjal harmonijo gona in moralnosti, s katero je pokazal, kako izpelje svoje čisto sebstvo. Skratka, tisti njegov svet ni bil nič drugega kot harmonija blaženosti na sebi. Če to povemo še drugače, tista abstrakcija vedenja kot pozitivna izpolnitev, je bila postulirana harmonija čistega sebstva. To pa ni nič drugega kot njegov čisti svet ali moralično samozavedanje, s katerim duhu ne gre zares, saj si samega sebe zagotovil kot tistega, ki podarja harmonijo čistega vedenja in moralnosti, s katero je uresničil le samega sebe kot negativno sebstvo; zakaj čisto sebstvo je njegovo vedenje. Naj izpostavim: pravniški duh, ki sebe udejanja kot izdelovalca harmonije moralnosti, prepričanja in čistega vedenja, ne uvidi, da je njegov predmet on sam.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pravniška miselnost kot harmonija čistega vedenja in moralnosti

Ko odtujeni svet sebstva razpade na dva svetova

Piše: Jože Požar : 24 novembra, 2019 – 6:57 dop -

Kadar je svet duha le nekaj vnanjskega ali kaka odtujena neposrednost, je to svet odtujenega sebstva. Zakaj tisto početje duha, ko si odtuji zgolj obliko odtujenega sebstva, to ni tista dejavnost duha, ko predmetna substanca v drugo-biti obdrži enakost s seboj. Pa je oblika odtujenega sebstva ali odtujena neposredna dejanskost, trda neposrednost, ki razpade na dva svetova. Se pravi, tisto, kar ima duh pred seboj kot prvi odtujeni neposredni svet, to je le oblika sebstva ali njegova odtujena osebnost, iz katere lahko duh naredi drugo obliko odtujenega sveta, torej neki nasprotni svet prvemu svetu, ki ni nič drugega kot beg duha iz prvega neposrednega sveta v drugi odtujeni svet.

Danes aktivnost duha največkrat poteka tako, da si najprej odtuji svoje vedenje, nato pa iz te odtujitve izpelje neki drugi ali nasprotni svet, ki je druga oblika odtujitve. Na ta način si pridela dva svetova, enega neposrednega in drugega, ki je nasproten prvemu. To sta torej dva različna svetova, ki sta ločena svetova. Zakaj, kar je odtujena neposredna dejanskost, ta ni odpravljena in postavljena, ampak je le oblika neposrednosti ali samozavedanje, ki ni v nobenem notranjem razmerju z drugim ali v nasprotje odtujenim svetom. To je bistveno vedeti, kajti ta dva svetova sta ločena in eksistirata vsak za sebe kot podvojeni svet sebstva.

 

Duh, ki predmetne substance ne vzpostavi, je lahko dejaven tudi tako, da si odtuji nekaj nasprotujočega, ki je oblika odtujitve. To je tista dejavnost, ko se čisti jaz zre zunaj sebe v dveh odtujenih svetovih. V njih najde razpadlo sebstvo zavesti, ki pa ni enotnost zavesti in samozavedanja, ampak je to bivanje dveh odtujenih svetov, v katerih ima duh občo veljavnost. Ob tem je treba omeniti še to, da prvi odtujeni svet pride v poštev samo v nasprotju z drugim odtujenim svetom.

 

Najlažje je odtujiti sebstvo in nasproti njemu zgraditi drugo obliko odtujitve. To je tisto čisto početje zavesti v sami sebi, ko je zavest dejavna skozi dvojico svetov in komunicira s prvo in drugo odtujitvijo. To je pravzaprav tisti užitek zavesti, ko se zavest igra osebnega služabnika in ji nastaneta dva izgotovljena svetova ali podvojena svetova, s katerimi napihava obseg samozavedanja, tj. onega čistega vedenja. Ta odtujitev je smoter kot bivanje naravne biti, saj gre za prikaz dveh odtujenih svetov ali naravnega sebstva, ki se pojavita drug za drugim in nastane povezanost ali sporazumevanje zavesti z dvema vnanjskima svetoma.

Torej aktivnost, ko duhu ne gre za resnično gibanje predmetne substance, ampak za tisto neko igro dveh odtujenih svetov, ki jih lahko zunanje poveže v neko onstransko čisto enotnost, je dejavnost, s katero si samega sebe zagotovi. Tako da tisto, kar predstavlja drugim, to je le odtujeno čisto sebstvo, v katerem nastopa »duh odtujitve naravne biti«, in to kot tisti, ki si je svoje sebstvo odtujil, da bi čez njega pridelal dvojico svetov. Se pravi, tista prva odtujena dejanskost, ki je le neki neposredni svet zavesti ali bivanje jaza kot čiste sebevednosti, je svet, ki razpade na podvojena svetova, ki pa nista nič drugo kot dve obliki odtujitve ali dejanskost dveh različnih svetov; to pa seveda ni svet na sebi in za sebe.

Svet sebi odtujenega duha, ki razpade na dva svetova, ne doseže postajanja. Kajti prvi odtujeni svet je le priprava za to, da se duh povzdigne iz njega v drugo odtujitev. Tako ima  dvojico svetov, ki sta oblike odtujitve, s katerimi si odsvoji le svojo osebnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko odtujeni svet sebstva razpade na dva svetova

». . . odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda . . .«

Piše: Jože Požar : 17 novembra, 2019 – 7:25 dop -

Zadovoljen sem, ker statistika internetne strani kaže, da je stran obiskana. Tako pravzaprav vem, da ne pišem za sebe, ampak za duha, ki verjame, da še ni dosegel vrha sveta. Statistika pravzaprav kaže, da duha zanima tudi odsvojitev in nastajajoče vedenje. Se pravi, moja aktivnost ima neki smisel. Glede na to menim, da bi duha zanimala tudi vsebina drugega dela Sistema vede, ki je Znanost logike (ta ima tri dele), katere čas pa še ni napočil. No, ne glede na to, nič slabega ne bo, če bom kaj napisal o logiki, v kateri filozof Hegel razvija bit, bistvo in pojem. Pazite, ko človek začne dojemati filozofijo po notranji strani, postane filozofija dosti bolj zanimiva, saj je to realni svet gibanja substance in njenega postajanja.

Sicer pa menim, da sem Heglovo filozofijo toliko spoznal, da vem, kaj je notranje gibanje substance. Tega izraža tudi sodobna umetnost, o kateri sem tu in tam že kaj napisal, lahko pa bi še kaj povedal zlasti o njenih idejah, ki upodabljajo gibanje notrine ali nastajajočega sveta, »ko se enotnost človeške in božanske narave iz neposrednosti povzdigne v zavestno enotnost«. Sodobna umetnost je namreč obremenjena zunanjimi dodatki, pa ni čudno, da je nedoumljiva in nezanimiva. Hočem reči, o sodobni umetnosti bi se naj razmišljalo in pisalo bogatejše, da bi bila bolj dojemljiva, saj bi jo potem duh z večjim zanimanjem ogledoval in se z njo več časa družil. Tako bi sodobna umetnost dobila več sogovornikov in tako neko življenje čistega pojma v svoji sebienakosti.

 

Osvobajanje duha se začenja z odsvojitvijo sebstva, ki je lahko neodločno, posebej še, če še duh ni dojel principa odsvojitve. Princip je namreč bistvo nastajajočega vedenja, ki se ga ne da dojeti čez noč. No, upati je, da bo duh začel sebe dojemati iz postavljene osnove ali elementa vedenja, katerega princip je absolutni dojem. To bo zmaga duha in svobode, s tem pa zmaga Heglove filozofije, tj. prvega dela Sistema vede, ko se duh ohranja v razmerju do drugega in pojmi sebe.

 

Sicer pa menim, da se danes o idejnem svetu premalo govori, verjetno tudi v šolah, kjer bi se naj govorilo tudi o pojavljanju duha, če se resnično želi, da se duh do realnega sveta stvari ne bo več tako nenatančno obnašal. Duh se namreč ne ukvarja s seboj in idejo, ampak zgolj zunanjim svetom in vedenjem, ki ga čisla kot takega, ko pa mu čislanja zmanjka, hvali števila in izračune, na katerih danes svet stoji. Namesto da raziskuje idejo v njenem gibanju, izdeluje predračune in se gre to neko preračunavanje sveta. In to najbrž zaradi tega, ker je začel verjeti v ona bedna števila, na katerih snuje svet denarni mogotec. Sicer pa duh kaže, da ga ideja in svet čistega dojema ne privlači. Pa tako ni čudaško, če nadarjeni izobraženec hvaliči slepila in onstranske preobrazbe njegovega vedenja, vse to najbrž s smotrom, da se izogne gibanju predmetne substance. O tem namreč na veliko govori zlasti takrat, ko hvaliči gibanje kapitala, ekonomske vidike in one kupe denarja, ki da lahko podkupijo vsak resnični svet. To bahaštvo premoči kapitala in tistega, kaj vse da kapital lahko razreši, je postala nova vera. Tako da ni čudno, če se o idejnem svetu ne govori in če se daje prednost prazni abstrakciji in številkam, s katerimi se pobija misel in smisel duha, ki še ni dojel, da se čez števila ne da priti do nobene resničnosti. Ubogi duh, če se ne bo predramil in svojo pozornost usmeril v notranji svet in gibanje substance, bo zagotovo postal ujetnik kapitala.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za ». . . odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda . . .«

Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

Piše: Jože Požar : 10 novembra, 2019 – 7:08 dop -

Govorna dejanja so danes tako pomembna, da za gibanje predmetne substance enostavno ni časa. Pa ni čudno, če je bistveno to, da duh izpelje kako igro intenc ali gibanje občega sveta, ki je sebi odtujeni duh, ki stopa v eksistenco. To je duh, ki izpelje čisti jaz ali kako domišljavo samozavedanje, s katerim povzdigne svojo moč v očiščeno občost. Tako izpove, da mu ne gre za gibanje predmetne substance in njeno postajanje, ampak za to, da skozi izrekanje ali silo govorjenja vpelje igro čistega jaza, katerega pojavni svet je on sam.

Da je danes svet duha zgolj igra intenc ali prikaz nečesa, kar je svet onstran – v katerem ne manjka kategorij in tistega, kar je kategorija in hkrati njena vsebina, ki izraža najsplošnejše lastnosti -, nam pojasni, da duh ne izhaja iz postavljene dejanskosti ali osnove, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost. Se pravi, duhu gre edino za to, da odigra igro intenc čistega sebstva in da pridela tak videz sveta, da se bo vzbudilo občudovanje do tistega, kar je svet onstran. Pa ni čudno, če je danes pomembno zlasti to, kaj duh naredi s silo govorjenja in izrazno spretnostjo ter jezikom prilizovanja, ki povzdiguje čisti jaz.

 

Ko je duh dejaven s smotrom, da pridela zgolj govorna dejanja ali bivanje sebstva kot čistega sebstva, je njegov produkt nekaj, kar je izražena moč nad sebstvom. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da s silo govorjenja prikaže igro intenc ali tiste neke možnosti, ko jezik izreka posamezno samozavedanje. In tako ni čudno, da je danes blažena izrazna spretnost, s katero duh izpelje kako svojo nadarjenost. Skratka, tista prazna interpretacija sebstva govori tudi o tem, da je duh izgubil sposobnost za to, da misli predmetno substanco v njenem postajanju.

 

Sicer pa duh poveličuje posamezno samozavedanje, kar je neki preseženi svet onega prvega odtujenega sveta. To je čisti svet, ki ga s silo govorjenja izpeljuje v nekaj drugega, kar je možnost za neki nasprotni svet. Pravzaprav je aktivnost duha naravnana tako, da svojo abstraktno svobodo realizira čez igro intenc in govorna dejanja, s katerimi pridela le neki onstranski svet, v katerem pa ni najti nič takega, kar bi bilo razmerje predmetne substance. Tako duh izpoveduje, da v jeziku stopa v eksistenco kot samozavedanje, ki izpelje sebstvo kot sebstvo v njegove abstraktne razsežnosti. To je tisto pojavljanje duha, s katerim poveličuje svoje sebstvo, in to celo na način verbalizma ali praznega izražanja.

Duh torej, ki poveličuje sebstvo, pridela le neki svet intenc, s tem pa tudi ono občutenje nadarjenosti, da se je sposoben gibati v nadčutnem svetu in da ga postajanje predmetne substance in njeno gibanje ne zanima. Pa tako ni nenavadno, da idealizira sebstvo in jaz kot tale jaz, ki je kar naprej njegov predmet. Na ta način odseva, da je dejaven kot tisti, ki povzdiguje svojo moč v očiščeno občost. In tako njegov čisti svet, ki ga pridela posamezno samozavedanje in refleksija čistega jaza, ni nič drugega kot abstrakcija sebstva.

Je pa v tej igri intenc in namenov najti še marsikaj drugega, npr. instinkt uma, ki skozi igro občega vedenja lahko pridela kak svet, s katerim je realizirana abstraktna sila uma. In tako vidimo, da duh velikokrat proizvaja govorna dejanja, v katerih je zaobjeto tisto obče kot nekaj, kar je neki svet posameznega samozavedanja, ki napotuje na neki drugi svet.

Zgornjim sem hotel opozoriti, da je danes cenjena vsebinsko prazna govorica, gibanje substance in njeno postajanje pa ne. Mimogrede, »vedenje je zavest umnega predmeta«.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

O logični sovisnosti in elementu vedenja

Piše: Jože Požar : 3 novembra, 2019 – 7:18 dop -

Danes se duh ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem svojega vedenja. Pa je njegov predmet oblika posredovanega vedenja, ki pa ni gibanje resnične substance, ki doseže protipostajanje. Duh nima za smoter postaviti svoje vedenje kot absolutno bitje, ampak le to, da vedenje razgrne v neko abstraktno podobo. To pa ni gibanje substance, v katerem bi notrina stopila nasproti sami sebi. Pa je prizadevanje duha, ko svojega vedenja ne postavi kot predmet, neustvarjalno, saj je njegov predmet od sebstva prežet in tako le neki lastni svet postavljen naravnost kot subjekt, kar je neposredna občost.

Duh bi naj svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tukaj ni popustljivosti, kajti gre za to, da duh sebe ne nadaljuje kot tistega, ki zgolj odriva vedenje od sebe. Zakaj vedenje duha naj ne bi zastopalo predmetno substanco in čisti pojem, kajti predmetna substanca ima svoje življenje v lastnem gibanju in razdvajanju, tj. v protipostajanju. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tj. v obliko predmetnosti. Razdvajanje substance je namreč oblika absolutne abstrakcije, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost ali obliko postajanja substance v njeni logični sovisnosti. Rečeno še tako, razdvajanje je nujnost notrine, kajti z razdvajanjem notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino; je pa to obenem razdvajanje istoimenskega, ki doseže določenost v občih momentih ali drugo-biti.

 

Zunanjost je po svojem dojemu bit za drugo. Pa je dojem zunanjosti absolutna abstrakcija samega sebe vedočega duha; duh zre samega sebe v obliki izpolnjene biti. To je udejanjena substanca sama, njena razvejanost v momente, kar je tisto čisto sebi enako vedenje, ki je absolutno bitje; zakaj pojem je resničnost substance, to pa je lahko, če se pretvori v osnovo. Ilustracija poizkuša pokazati, da je odsvojitev duha proces postajanja, v katerem je realiziran čisti dojem kot kvaliteta neskončnosti.

 

Zgornjim sem poskušal pokazati tudi to, da duh, ki ni dejaven s principom, ne doseže nasprotja substance ali njene logične sovisnosti, s tem pa tudi ne gibanja substance v smislu izražene sile, ki je njena negativna totaliteta, s katero doseže razločevane strani. Hegel zapiše, »sile ne bi bilo, ko ne bi eksistirala na protipostavljen način«. Zaradi tega je pomembno vedeti, da je razdvajanje substance v elementu vedenja način, s katerim že na samem začetku substanca doseže svojo logično sovisnost, tj. svojo sebienakost, ki je absolutni dojem.

Tisto, kar je Heglova genialnost, ki jo izžareva v Sistemu vede, je predmetni element in logična sovisnost, ki jo substanca doseže skozi svoje protipostajanje. To je oblika, ko je substanca zamejena na svojo določenost ali na obče momente, ko sila substance ustvari dve nasprotni strani istoimenskega. Kar je razvita substanca kot Eno, ki je odnos zasebnosti do samega sebe, ali, to je logična sovisnost substance, ko se končno ve kot neskončno.

Jaz upam, da predstavitev elementa vedenja pripomore k temu, da duh dobi uvid v gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da dojame samega sebe v svoji odsvojitvi. Kajti to je način, ko je vedenje duha postavljeno kot predmet, ali, to je »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotju«. Kar je natančno to, čemu se reče logična sovisnost, s katero je doseženo to, da je substanca razvita v njeni popolni osnovi, ki je enotnost istoimenskega kot odnos do samega sebe.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O logični sovisnosti in elementu vedenja

Zakaj izobražen duh ne proučuje pojma vedenje?

Piše: Jože Požar : 27 oktobra, 2019 – 6:22 dop -

O vedenju se pravzaprav danes ne beseduje in tudi napisanega ni nič o njem. Pa je vedenje na eni strani vsem razumljiv pojem, na drugi strani pa nekakšen skrivnostni pojem, katerega izobražen duh ne proučuje, ker ga pojem vedenja ne prevzame. Duh se ne vprašuje, zakaj je do pojma vedenja tako rezerviran. No, ne glede na to pasivno držo, čas bi bil, da vsaj filozof začne spoznavati pojem vedenja, saj bo le tako spoznal osnovo predmeta filozofije, v kateri je razodet pojem absolutno vedenje. Namreč, če se pojem vedenja ne bo odkrivalo, bo duh, ki danes odmetava abstraktno vedenje, še naprej užival navajeno obnašanje vedenja, ki je privilegij učenega duha, ki je zgleda prepričan, da vedenja ni treba proučevati.

Ob količinah abstraktnega vedenja, ki danes obstaja in se ga na veliko hvaliči, je zanimivo to, da ga ni duha, ki bi kaj povedal o vedenju in njegovem pojmu, tj. o tem, kako si je vedenje na sebi in za sebe, kako vedenje doseže svojo dejansko podobo, kaj je cilj vedenja in ali vedenje na sebi ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Ob tem je namreč treba vedeti tudi to, da se vedenje kot tako spreminja in da se priznava tudi vedenje, ki ni popolnoma razumljivo. Hočem reči, obstaja vedenje, ki ni vedenje predmeta, ampak vedenje, ki ga podžigata čisti um ali abstraktni razum. Tako da se pojma vedenje ne dojema iz razvitega pojma ali njegovega postajanja, prav tako se ga ne dojema iz odsvojitve in elementa vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svojo sebienakost, tj. obliko logične sovisnosti, ki je osnova, v kateri doseže predmetna realnost svojo notranjo izpolnitev, ko je notrina v svojem proti postajanju različno upodobljena. Zakaj ko je vedenje zgolj neposredno vedenje, je to abstraktna neposrednost, ki vztraja v svoji prvotni obliki, pa zato svoje drugo-bitne oblike ne doseže. Rečeno še drugače, ko neposredno vedenje ne doseže postajanja ali enostavne razdvojenosti, vedenje ni postavljeno kot resničnostni predmet, ampak ima značaj negibne neposrednosti.

 

Filozof G. W. F. Hegel v Sistemu vede zapiše, da je vedenje zavest umnega predmeta, ugotavlja pa tudi, da vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu. Pa je ono navajeno obnašanje vedenja nekakšno početje zavesti, ki ničesar ne odpravi. Zato bi naj duh premagal ljubezen do vedenja in začel spoznavati nastajajoče vedenje. Zakaj tisto abstraktno vedenje, ki se ga danes širi, ni resnični predmet, ampak našopirjeno vedenje, ki notranje nujnosti predmeta ne izreka.

 

Vedenje kot tako ni ustvarjalno, če se predmetne substance ne posreduje in vzpostavi. Potem pač vedenje ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki se ga običajno razteguje v neko širjavo občega vedenja, ki pa ni nič drugega kot izražena ljubezen do vedenja, ki prehaja v neko drugo ljubezen vedenja. Zato vedenje, ki svobodno prehaja v druge oblike, ne doseže svoje dejanskosti, ampak samo svojo predstavo. Kar je čisto početje zavesti v sebi, ki pa ni tisto gibanje, ki bi premagalo nasprotje zavesti, ampak je le neki pojavni svet zavesti.

Naj navedem nekatere pojme, ki jih filozof Hegel uporablja v razkritju pojma vedenje. Za njega je vedenje: absolutno, abstraktno, čisto, čutno, dejansko, dialektično, enostavno, formalno, nefilozofsko, neposredno, obče očito, posredovano, realno, resnično, neresnično, spekulativno, substancialno, tavtološko, umno itd. Toliko le, da ne bi kdo mislil, da o vedenju ni kaj reči in da k vedenju določne predmetne vsebine ne spadata čisti dojem in bistvo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Zakaj izobražen duh ne proučuje pojma vedenje?