Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Piše: Jože Požar : julij 15, 2018 – 6:13 dop -

Kaže da duh odnosa do mišljenja, nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve še dolgo ne bo spremenil. Človeka enostavni odnos do samega sebe in predmeta ne prevzame, ker ga zanima samo vedenje kot tako. Biti dejaven v načinu, ki ima v sebi to nujnost, da najprej predmet postaviš v elementu vedenja kot razviti absolut, to gibanje duha ne privlači. Ne privlači ga postavljeni čisti dojem, v katerem je zaobjeto bistvo in obči momenti pojma.

Zaradi tega ni čudno, če duh svoj svet na veliko pojasnjuje, podarja priložene opredelitve, predpostavlja in uprizarja navzkrižne razlage, in vse to počenja s smotrom, da uveljavi svoje vedenje in ideale brez dejanskosti, ki so nedovršeni izdelki, v katerih najdemo veliko opisovanja in nadčutnega sveta, ne pa izvirne substance v njenem postajanju. Duh enostavno preskoči začetno obliko čistega dojema, tako da predmet ne stopi v odnos s seboj, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega. Namesto da izhaja iz neposrednosti in njene proti postavljene sebi enakosti, ki je čisti dojem, sebe prosto nadaljuje. Na ta način predmet ne zaživi skozi gibanje substance v njenem postajanju, ampak kot razbrzdano vedenje.
 

Danes je čudaška subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri v smotre in prikazujoče se vedenje, pa zato ni čudno, če ima tisto substancialno na sebi zgolj neki videz nasprotja. Tisto, kar je tu komično, je gibanje, ki je abstraktna lahkomiselnost, s katero gospodari zdravi razum, ki udejanji odnos smotra do tistega, kar je ven iz njega kot nekaj drugega.
 
Duh ignorira element vedenja, tj. postavljeni čisti dojem, katerega gibanje bi bilo koristno spoznati. Koristno bi bilo, če bi kdaj pa kdaj vrgel pogled na naravo in njen način postajanja, pri tem pa se vprašal, zakaj se narava vzpostavlja v načinu. Prav tako bi bilo koristno, če bi se vprašal, zakaj nastajajoče vedenje in zakaj končnost in neskončnost tvorita čisto vedenje. Vprašal bi se lahko, čemu danes vsaka reč pobegne v števila, čemu absolutna dejanskost, ki postavi odnos pojma do sebe. In ne nazadnje, od kod ta vera v ravnodušna števila in zakaj ne raje predmetni svet v elementu vedenja. Zakaj toliko pojasnjevanja in predpostavljanja ter pomanjkljivega spoznavanja, ki zanemarja določila? Zakaj ne izhajanje iz dejanskega in realnega sveta, ki pripada vsaki reči. In končno, zakaj ni duh dejaven v načinu ali tako, da najprej razvije ujemanje pojma in njegove realnosti. Menda je tu čas, da duh začne spoznavati, da je stvar najprej izviranje iz sebe in postavljen odnos proti sebi.

Če bo duh svoje potovanje nadaljeval brez spoznavanja odsvojitve, ki jo narekuje razvojna stopnja duha in spoznavanje notranjega gibanja, se ne bo premaknil iz mesta. Zakaj tisti njegov vedoči jaz se obnaša samo zunanje, venomer idealizira sebstvo. Duh je sicer dejaven in si prizadeva biti ustvarjalen, vendar je pomanjkljivo prizadeven, ker ne spoštuje čistega pojma. To je tista ovira, ki mu ne dovoljuje biti umno dejaven. Še več, ker ni dejaven s principom, deluje tako, da posreduje in uveljavlja le svoje vedenje.

Naj končam tako: duh ni nekaj abstraktnega, temveč »vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je način, v katerem obdrži enakost s seboj. In ta odnos doseže z elementom vedenja, v katerem je substanca v svoji osnovi dovršena in umno postavljena.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Baje je demokracija v najhujši krizi

Piše: Jože Požar : julij 8, 2018 – 6:02 dop -

Da je demokracija v najhujši krizi, to misel je verjetno izjavila liberalna nadarjenost, ki demokracijo dojema kot svobodomiselnost brez meja, ta premaga vsako subjektivnost. Liberalni duh namreč prideluje čisti svet kot gibanje enostranske zamisli, ki vodi čez in v nadčutni svet, kjer se svet razvleče v stotere svetove. To je svet brez omejitve, ki ni vezan na nobeno končnost, ampak se nadaljuje in prosto prehaja v številne druge svetove.

V krizi ni demokracija, ampak duh, ki je nedosledno dejaven in ni voljan vzpostavljati demokracije na način obče ideje. Zakaj tista dejavnost, ko se duh preganja z lasnimi interesi in preračunavanjem dobička, ne predpostavlja sveta kot vzpostavljene obče ideje, ampak zgolj kot svet, ki se nadaljuje v posebnosti, katerih določni svet se izteče v velikost, tj. v števila. Se pravi, tega duha ne zanima obča ideja, ampak denarna sredstva, s katerimi je mogoče premagati lastno subjektivnost. To pa je očitna nedoslednost duha, ki nam pove, da duh samega sebe ne preseže tako, da sebe postavi kot predmet.
 

Tudi politik bi naj bil dejaven s principom ali na način obče ideje. Zato tiste enostranske dejavnosti, ki ne odpravi stvari in tudi ne vzpostavi njenega čistega dojema, ne gre slaviti, kajti stvar se prosto nadaljuje v nekaj drugega ali v neizpolnjeno abstrakcijo. Takšno prizadevanje ne zadostuje več, ker stvar ne zaživi v obči ideji in politik si samega sebe ne odsvoji. Na ta način politik ne realizira svoje svobode.
 
Po mojem mnenju demokracija dobro funkcionira. Sicer dostikrat pomanjkljivo, zlasti takrat, ko politika ni dejavna v interesu duha ljudstva ali v interesu obče ideje. Iz tega pa seveda ni mogoče narediti sklepa, da je demokracija v najhujši krizi. Po mojem je v krizi političen duh, ki obče ideje ne spoštuje, ker ne sledi zahtevam časa in duhu ljudstva, ki želi svoje ideje uresničevati. In ne le to, političen duh se nenehno ukvarja z denarnimi sredstvi, ki razveljavijo občo idejo, v kateri je vsebovano bistvo. Se pravi, ko političen duh ne realizira interesa duha ljudstva ali konkretne obče ideje, je to znamenje, da se je ukvarjal sam s seboj. In to se odseva navadno takrat, ko je dejaven zunanje ali na način fiksiranja številk.

V čem je stvar? V tem, da političen duh spregleduje odnos do samega sebe, s tem pa odnos do predmeta, tj. do obče ideje. Svet je namreč najprej enostavno sebstvo, torej bivajoči duh kot postavljeno sebstvo. To nam pove, da bi naj duh izhajal iz sebe, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej odpravi svoje vedenje in se postavi kot predmet. Kajti kot je danes mogoče zaznati, političen duh velikokrat izpoveduje, da je dejaven nepopolno ali tako, da spregleduje duha ljudstva in da na drugi strani streže interesu, ki ni interes duha ljudstva.

Ko stvar ni izpeljana in uresničena kot obča ideja, duh uresničuje le abstrakcijo od čutne raznolikosti ali posamezni interes. In to se dogaja takrat, ko išče rešitve v sebi in v tistih praznih številkah, ki pobijejo vsako idejo. In vse to zaradi tega, ker duh verjame v števila, ki da lahko izrazijo takojšnjo resničnost. To pa ni spoznanje stvari kot nečesa, kar je in obstaja, ampak dejavnost duha čez števila, ki uveljavljajo samo neobjektivnost.

Naj strnem, demokracija ni v nikakršni krizi, je pa v krizi duh, ki abstraktno stvarnost reducira na številčne abstrakcije ali izračune, ki nastopajo v ugledu obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Baje je demokracija v najhujši krizi

Abstraktna stvar in izobražen duh

Piše: Jože Požar : julij 1, 2018 – 6:33 dop -

Izobražen duh se obnaša do sebe in do abstraktne stvari pomanjkljivo. To postane jasno, ko si podrobneje ogledamo, kako izdeluje odnos do abstraktne stvari. Ta namreč zrcali, da je pomanjkljiv, ker abstraktna stvar v svojem začetnem gibanju ne doseže svoje dejanskosti. O tej pomanjkljivosti pripoveduje duh tedaj, ko neposredno abstraktno stvar razvije kot nekaj, kar ni čisti pojem ali postavljen odnos stvari do sebe. Se pravi, ko izobražen duh podarja le neko predstavo abstraktne stvari, ni razvil postavljenega čistega pojma stvari. Predstava je zgolj pojavni svet stvari, ki ni dejanska stvar, ampak zgolj nedoločena stvar kot ekstaza stvari, ki ni noben enostaven absolut. Namesto absoluta ponuja duh abstrakcijo od vsega bivajočega ali preroško govorjenje. Ali, abstraktna stvar je zgolj njegov svet kot očiten smoter, ki ni nobeno dejansko vedenje, ampak zgolj prazna širina abstraktne stvari.

Izobražen duh je zgleda zadovoljen s tem, kar prikaže kak smoter, ki je neko vedenje, s tem pa ostaja pri samem sebi ali tistem, kar pač na hitro razvije ali odmeče od sebe kot čisti jaz. Namreč, ker mu ne gre za čisti dojem, daje zgolj nekaj, kar je pojavni svet stvari, ki ga je mogoče oblikovati s posredovanjem predpostavk in različnih predstav. Ta svet pa seveda ni razviti svet substance stvari, ampak svet sebstva kot podoba gotovosti samega sebe. Kar duh daje, je le negacija abstraktne stvari, početje zavesti v sami sebi.
 

Ko abstraktna stvar prosto preide v nekaj drugega, potem svoje določenosti ne doseže v čistem dojemu. Potem tudi ne doseže dejanskosti, ki je njena popolna oblika kot absolut ali Eno. Potem se pač abstraktna stvar nadaljuje v nekaj drugega in odnosa s seboj ne doseže. Povedano še tako, ko abstraktna stvar po svoji notrini ne doseže svoje sebi enakosti, preide v neomejeno realnost ali prazne besede.
 
Poglejmo še na drugo stran ali tja, kjer duh zagovarja predstavo abstraktne stvari. Tam lahko marsikaj izvemo; na primer to, da se v zagovoru stvari sklicuje na vedenje in tudi na logiko, prav tako na pojem in ne vem kakšne vse kategorije, s katerimi utrdi svojo predstavo stvari, ki je le občost kot mirujoči subjekt. Takšne primere, ko izobražen duh izvaja abstraktna gibanja in je dejaven pomanjkljivo, najdemo povsod. Primeri odkrivajo, da duh ni dejaven s principom ali tako, da bi izhajal iz čistega pojma, kaj šele da bi na njem izpeljal samo bistvo stvari. Duh je dejaven po svojih močeh ali kot tisti, ki ima vedenje, s katerim realizira abstraktno stvar v neko predstavo, v kateri njegova abstraktna stvar zaživi kot prikazen določenega smisla, ki mu je nastala z gibanjem vedenja in refleksije.

Zanimivo je, da je danes izobražen duh, ki je v pomanjkanju nastajajočega vedenja, dejaven kot tisti, ki sebe nadaljuje brez postavljenega odnosa do sebe. Pa od tukaj tiste množine abstraktnih svetov in smotrov, ki mu nastanejo kot neskončnost ločena od končnosti, ki pa poskrbi za to, da ona abstraktna stvar zaživi kot sostvujoča dejanskost. V tem svetu pa je pomembno samo to, da stvar nekako eksistira. Kar pove, da je abstraktna stvar na sebi le neka sostvujoča eksistenca ali svet kot abstraktni svet. Naj spomnim, razviti čisti pojem abstraktne stvari je sebi enakost kot čisti dojem, v katerem so razvejani obči momenti kot dejanskost ali bistvo stvari; kar je razvita oblika, ko je abstraktna stvar določena v Drugem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktna stvar in izobražen duh

Jaz in moje umetniške ideje

Piše: Jože Požar : junij 24, 2018 – 6:51 dop -

Mogoče sem jaz prevelik idealist, mogoče sodobni umetnik in svobodomislec, ki se preganja s predstavami sebstva. One so nekakšne umetniške ideje, v katerih je izraženo gibanje, z ozirom na to, da je gibanje sebstva razvoj pojma iz sebe. To je razlog, zakaj me gibanje sebstva vznemirja in zakaj se toliko časa zadržujem na njem. Namreč tisto Drugo, kot svet čistega sebstva, je bistvo kot čisti dojem, ki je notranji razloček ali sebi enakost.

Prepričan sem, da so te moje predstave nekakšne umetniške ideje, v katerih ujamem samega sebe kot tistega, ki upodablja razdvajanje sebstva. Posamezna podoba vsebuje določen svet, ki se spogleduje z drugo-bitjo, da doseže svoj absolut. To je izražena narava gibanja sebstva, ki določi neposrednost kot negativnost, ki vzpostavi njeno končno podobo. Kar bi naj bil vzpostavljen odnos sebstva, v katerem zaživi notrina kot razvejana v obče momente. Njeno obliko proizvede notranje gibanje notrine, ki vzpostavi proti postavljeno bivanje kot Drugo. Kar je element čistega dojema v načinu kot ga kaže Hegel v sistemu vede.
 

Posamezno sebstvo je nase se nanašajoča enakost, ki se kot svet razločuje od sebe, postane sebi neko drugo. Hegel nekje zapiše, »svet je bistveno enostavno sebstvo«, in ker v to ne gre dvomiti, bi naj duh gibanje sebstva tudi spoznal, da bi razumel razmerje do drugega, svojo odsvojitev in vzpostavljanje čistega pojma.
 
Menim, da je mogoče zaznavati to mojo dejavnost kot prizadevanje, s katerim sebe umetniško izpolnim tako z besedo kot mislijo ter dodano ilustracijo. Posamezna ideja je namreč čisto samogibanje sebstva, ki oblikuje začetno postajanje, v katerem zaživi narava sebstva v proti postajanju. To je tisti notranji in začetni svet, ki ga vzpostavi gibanje sebstva kot prehajanje notrine v svojo sebi enakost. Natančno vzeto, to je Eno kot absolut, končno v neskončnem, in to kot določen svet razvejan v občih momentih kot razvita popolna notrina. Zakaj ravno to je tisto začetno gibanje notrine kot udejanjene notrine v njenem proti postajanju, ki je abstrakcija, v kateri so momenti določeni kot zunanji svet.

Kar se pa tiče zadovoljstva, ki ga izpeljana ideja daje, lahko rečem, da sem z ustvarjanjem podob dosegel to, da sem se zbližal s Heglovim sistemom vede. Tu in tam sicer upodobim idejo, ki ni dosegla popolne lepote, vendar to se zgodi takrat, ko se dvignem iz globine sebstva in sem preveč navdušen nad svetom ali občo idejo, ki zadiha drugo-bitno postajanje. To je posebno zadovoljstvo, saj svet zaživi kot moj čisti dojem ali kot ideja, ki služi zabavi, ker vsebuje momente, v katerih zavest sebe zre v drugem kot čisto obče.

Lepota notranjega sveta je gibanje, ki vzpostavi drugo, ki je tisto neposredno kot prvo. To pa je nastajajoče vedenje, v katerem ima tisto neposredno za smoter čisto dejanskost. In tako vidimo, da je gibanje sebstva omejeno na neko končno vsebino; končnost pa bi naj zanimala zlasti filozofe. In to zaradi tega, ker to gibanje sebstva vznemirja tudi mišljenje. Zakaj to je tista aktivnost duha, ko duh začenja vzpostavljati odnos do gibajoče se biti. Tisto pa, kar je v tem gibanju udejanjeno, to je izvorna narava sebstva, ki prehaja v svoje dejansko postajanje, v katerem duh zre samega sebe v drugem kot čisti dojem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Jaz in moje umetniške ideje

Kontinuiteta sebstva

Piše: Jože Požar : junij 17, 2018 – 6:11 dop -

Ko gre zavesti samo za stvar, ki je stvar kot njeno vedenje, povzdiguje le svoje vedenje, ne pa stvari v njeni razviti substanci. Na ta način zavest poveličuje svoje početje in gnanje, kajti za smoter ima sebe samo, tj. svoje bivanje. Zavesti gre za predstavitev individualnosti, kajti izreka le čisto gotovost nje same. To pa je predstava za druge, s katero je izraženo sebstvo kot veljavno vedenje. In tako zavesti nastane tista čista stvar, ki je le neka narava sebstva, čista eksistenca vedenja ali dejanska zavest kot negativno obče sebstvo.

Danes duh povzdiguje svoje vedenje, s tem pa neprekinjenost sebstva kot prepričanje, da je ni stvari, ki je ne bi vedenje kot tako obvladovalo. Pa od tukaj toliko tistega naglaševanja učenosti in izobrazbe, s katero se pravzaprav hvali bivanje sebstva. Namreč izobrazba je njegov lastni svet kot smoter, ki skozi kontinuiteto sebstva predstavi vedenje, s tem pa abstraktno zavest kot tole vedenje. Tisto namreč, da duh nadaljuje samega sebe v obliko čistega sebstva, s tem doseže bivanje čistega jaza, ki prakticira moč vedenja.
 

Zavest ima svojo izpolnitev zunaj sebe; gibanje sveta izobrazbe odpravi abstrakcijo osebe, ki je resnica kot vedenje samo. Ono mu nastane na nasprotju gotovosti samega sebe. Njegov predmet je dejanska oblika vedenja ali oblika prepričanja, torej sebstvo kot samemu sebi enako vedenje.
 
Kontinuiteta sebstva je pravzaprav nekakšna goljufija kot oblika realnosti, ki pa ne doseže svoje izpolnitve. In to zaradi tega, ker je to nanašanje zavesti na samo sebe, ki je zgolj vzajemno učinkovanje zavesti s seboj. In tu je koristno poudariti, da je ta realnost prežeta od individualnosti, in to kot oblika predočene bitnosti njegove izvorne narave, ki jo zavest odrine od sebe in tako sprevrže v dejanskost ali udejanjajoče sebstvo kot nasprotje. To pa je oblika ravnanja zavesti ali goljufija, ko je stvar kot čisto vedenje realiziran smoter, ki je tisto posredovano za druge. Duh v tem početju ničesar ne postavi in tudi ničesar ne odpravi. Tisto, kar je njegova neposredna dejanskost ali abstraktna stvar, to je zavest kot izražena prevara v obliki čistega vedenja, ki ni nič drugega kot abstraktna predstava prežeta od individualnosti. To torej ni odsvojitev sebstva kot logična izpeljava predmetne substance, ki bi bila postavljena kot čisti pojem, ampak je le bivanje sebstva, s katerim je realiziran smoter kot sostvujoča posameznost ali oblika izrečenega vedenja samega sebe.

Duh, ki v negativni dejavnosti realizira samega sebe čisti uvid, ki je njegov lastni predmet, kot tisto koristno kot smoter, ki ni doživel drugo-biti, ni dejaven s principom. Zakaj tisto, kar realizira, je njegova sebi enaka zavest. Povedano drugače, sebi enaka zavest je čisto vedenje kot početje zavesti v sami sebi. Ta svet je enostavno sebstvo ali posamezno sebstvo, ki se kot čisti svet razločuje od sebe. Predmet duha je čista neposredna gotovost ali sostvujoče vedenje kot oblika dejanskosti, ki so momenti zavesti kot abstrakcije.

Je pa to tudi zavest v svoji pojavnosti, ki je obče sebstvo kot bivanje duha, ko duh eksistira za druge kot sebe vedoče sebstvo. Tako da to ni forma kakega umnega predmeta, ampak duh, ki uživa le sebe in se preganja sam s seboj na način kontinuitete sebstva.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Kontinuiteta sebstva

Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

Piše: Jože Požar : junij 10, 2018 – 6:26 dop -

Mogoče pa bo to moje razumevanje sodobno umetniškega dela doprineslo kaj k temu, da bo kak duh uvidel, da je sodobna umetnost zanimiva tudi po teoretični plati. Namreč, ta moj ilustrativni poskus je namenjen samo temu, da osvetlim, kako se duhovno pojavlja skozi umetniško delo. Umetnice in umetniki namreč upodabljajo ideje po zgledu duha.

Zaradi tega najprej to pojasnilo: kar raziskuje sodobna umetnost, je razvojna stopnja duha, ki ima določeno vsebino glede na to, do kje je duh v svojem razvoju prišel ali kaj je raziskoval pred sedanjo stopnjo. Se pravi, kar raziskuje umetniški duh sedaj, ni nič drugega kot to, kar sledi iz zadnje razvojne stopnje duha. In vedeti to, kaj bi naj iz česa sledilo ni tako preprosto ugotoviti. No, ne glede na to, bistveno je, da se duh zaveda, da je raziskovanje sodobne umetnosti določeno z do sedaj vzpostavljenim pojmom duha. Hočem reči, do sedaj razviti pojem duha je tisti, ki določa, kaj naj sodobna umetnost v tem času raziskuje. Se pravi, glede na razviti pojem duha postane jasno, kaj umetniški duh v tem času raziskuje.
 

Ta prikaz sodobno umetniškega dela v razdvojeni formi je poskus, ki bi naj pomagal dojeti sodobno umetniško delo v popolni podobi. V spodnjem delu imamo bivajočo podoba (reč) kot telesnost, ki je nerazvita substanca. Posredovana s seboj je dvignjena v abstraktno predstavo ali tri njene momente. S tem gibanjem substanca doseže svojo drugo-bit ali proti postajanje. Pri tem pa naj opozorim, da je na ta način sodobno umetniško delo predočeno po zgledu duha. Kar želi povedati, da umetnice in umetniki na ta način zadovoljijo najvišji interes duha.
 
Dalje, ker je do nedavnega umetniški duh raziskoval zunanjo lepoto in njeno raziskovanje končal, je nastopil čas, da začne raziskovati notranjo lepoto. Zato sedaj sodobna umetnost raziskuje notranji svet ali svet sebstva, ki se ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kot ideje, ki so izražene z drugačno lepoto. Zato je pomembno, da ima ogledovalec sodobnih del pred očmi zlasti to, da ga sodobna umetniška dela vznemirjajo z notranjo lepoto ali z gibajočim svetom sebstva, ki je prikazan skozi gibanje in prehajanje v nasprotno podobo.

Ko si ogledujemo sodobna umetniška dela v gibajoči in razdvojeni podobi, potem zagotovo gre za momente gibanja notranjega sveta. To pa je na primer kakšno telo ali reč, ki kot samostojna neposredna forma zaživi v svoji razdvojeni podobi; in to zaradi tega, da notrina telesa doseže svojo popolno podobo v nasprotju. Pri takšnem upodabljanju notranjega sveta umetnik ustvari razvito notrino telesa kot nekaj enega. Zakaj na ta način izstopi gibanje notrine telesa, ki prehaja v nekaj sebi drugega ali v proti postavljene momente. In tako sodobna umetniška ideja zaživi v prikazovanju gibanja substance in njene odsvojitve. Kar ogledovalcu umetniškega dela sporoča, da ideja ni zgolj nekaj neposrednega, temveč gibanje substance, ki je njeno postajanje ali popolna določenost v občih momentih.

Torej, to prikazovanje dojemanja sodobno umetniškega dela je poizkušalo opozoriti, da ima sodobna umetniška ideja notranje življenje. Gibanje substance namreč pridela neko proti postajanje, kar odkriva, da notranji svet ideje s pomočjo gibanja substance prehaja v svojo proti postavljeno podobo, s katero doseže ideja svojo določenost.

Upam, da sem z zgornjo opredelitvijo približal sodobno umetnost duhu, ki bi se rad zbližal z idejami sodobne umetnosti, ki so abstraktne in zato tudi težje dojemljive.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

O preobrazbi pametne glave

Piše: Jože Požar : junij 3, 2018 – 5:40 dop -

Preobrazba pametne glave je nujnost, ki jo narekuje nastajajoče vedenje. Nastajajočega vedenja izobraževalni sistem ne vsebuje, ker ta obožuje načela razuma, ne pa načel uma in duha. Se pravi, ker izobraževalni sistem ne uresničuje nastajajočega vedenja, ki bi ga duh koristil za to, da spozna, kako si samega sebe odsvoji, je nujno izvesti preobrazbo sistema. Rečeno še tako, ker je pametna glava v deficitarnosti nastajajočega vedenja, je nujno, da izobraževalni sistem svoj čisti pojem na novo vzpostavi. S tem bo nastajajoče vedenje vključeno v izobraževalni sistem, kar bo pripomoglo k temu, da bo duh spoznal samega sebe v svoji odsvojitvi, ki je odnos proti sebi, s katerim doseže svoj absolutni dojem.

Preobrazba pametne glave bi morala uresničiti kot gibanje dejavnega duha ali kot izobraževanje izobraženca, ki bi naj svoje vedenje dojel kot nastajajoče vedenje. Zakaj ravno to dojemanje svojega sebstva odkrije, kako si izobražen duh sebe odsvoji. Predmetni svet namreč ni zgolj neko fiksno vedenje, temveč posredovano vedenje s seboj, ki ga je potrebno razumeti iz gibanja. Skozi njega substanca najprej vzpostavi notrino kot svoje nasprotje, kar je posredovanje s seboj ali gibanje, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje. Zakaj le tako vedenje ni zgolj sebstvo osebe, temveč je gibanje predmetne substance, ki doseže svojo postavljeno dejanskost v občih momentih. In natanko to je tisti način odsvojitve, s katerim je vzpostavljena sebi enakost ali čista podoba pojma kot izpolnitev v duha. Hegel nekje zapiše: duh sebe naredi za svoj predmet, za vsebino samega sebe.
 

Duh naj vzpostavi dejansko podobo sebstva, ki se kot svet razlikuje od sebe. Zakaj individuum je to, da se ohranja v odnosu do Drugega, ki je enotnost božje in človeške narave. S tem sebe izkuša kot abstrakcijo samozavedanja. In v to gibanje bi naj šla preobrazba pametne glave, saj bo le tako duh nekega dne objektiviral gibanje sebstva in uvidel, da obstaja način, kako si samega sebe odsvojiš in se postaviš kot predmet. Ali, spoznal bo, da ima neposredno vedenje za smoter čisto dejanskost.
 
Izobraževalni sistem ne gre razumeti kot posredovanje vedenja, temveč kot sistem, ki sam sebe posreduje in vzpostavlja svoj čisti pojem. In zato bi naj sistem vodil nadarjeni duh, ki spoštuje čisti pojem, kajti edino čisti pojem je tisti, ki pove, ali je izobraževalni sistem dejaven s principom. Se pravi, vzpostavljanje čistega pojma je nujnost izobraževalnega sistema, kajti le tako sistem sam sebe uresničuje s principom ali v načinu. Določenost izobraževalnega sistema je odnos čistega pojma do samega sebe. To je torej način, ki zagotavlja, da se izobraževalni sistem razvija iz samega sebe, ne pa tako, da se ga zunanje nadgrajuje z naključnim vedenjem ali nekim izbranim vedenjem, ki ga sistemu vsili pametna glava, ki ne spoštuje nastajajočega vedenja in čistega pojma.

Če torej duh resnično želi, da se izobraževalni sistem spreminja po pameti božji, potem je nujno vzpostaviti središče izobraževalnega sistema, ki na način čistega pojma vzpostavlja sam sebe. To in samo to zagotavlja, da bo izobraževalni sistem svoj čisti pojem vzpostavljal na način biti in bistva. Vsaka druga varianta nadgrajevanja izobraževalnega sistema je zmotna. Kajti postavljeni čisti pojem je merilo, ki zagotavlja, da se bo izobraževalni sistem notranje razvijal in ne zunanje ali z dodajanjem naključnega vedenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O preobrazbi pametne glave