O filozofiji sodobnega časa

Piše: Jože Požar : 13 septembra, 2020 – 5:57 dop -

Jaz nisem eklektik, ampak človek, ki z veseljem bere Heglovo filozofijo in poskuša kaj povedati o njej na internetu v trdnih pomenih. To počnem, ker menim, da sem Heglov Sistem vede dojel in da sem sposoben njegovo bistvo osvetliti. Brez veze je kar naprej govoriti, da je Heglova filozofija težko razumljiva in za navadnega človeka nedojemljiva. O Heglovi filozofiji se danes beseduje izključno zunanje in neodgovorno. Zato menim, da filozof, ki ne razume Sistema vede, ničesar ne doprinese k razumevanju sistema. Zakaj s tistim zunanjim opisovanjem okoliščin in govoričenjem, da je Heglova filozofija nerazumljiva, filozof ne prispeva ničesar k razumevanju Sistema vede in predmeta filozofije. Jaz pa poskušam na umetniški in predstavni način kaj povedati o Sistemu vede. Na ta način bralca seznanjam z nekaterimi pojmi, ki jih Sistem vede vsebuje, hkrati pa bralca vabim v moj svet, ki ga spremlja ilustracija, s katero poskušam pomen vsebine izpopolniti. Mogoče pa ilustracija razvnema bralca, saj ima tudi ona neko svojo govorico. In ne nazadnje, tu je zdaj čas interneta, ki lahko ravno tako veliko koristnega pove o filozofiji. Sicer pa sploh menim, da je internet tisti, ki lahko filozofiji vrne ugled, če bo filozof na internetu aktivno razmišljal o predmetu filozofije in nastajajočem vedenju, katerega zaenkrat spregleduje.

 

Prvi del Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, bi naj začel brati tudi mladi duh. Kajti tu je čas, ko je nujno spoznavati predmet filozofije, gibanje substance in odsvojitev duha. Če tega duh ne bo naredil, bo ona avtoriteta izobrazbe izpeljala kako vladavino sofistične miselnosti. In potem bo svet obvladovala medijska govorica in pametni roboti. Na drugi strani pa bo filozof še vedno hvaličil avtoriteto izobrazbe in abstraktno filozofiranje, s katerim se svet ne konča, zakaj svet je nujno misliti in ga posredovati, da bi bil na sebi resničen. Torej, Heglov Sitem vede je osnova, v kateri duh spoznava svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje, zakaj tisto umno je drugo njega samega.

 

Nič nimam proti starim filozofom, vendar tu je zdaj čas spoznavanja Sistema vede, kajti edino tako bo duh napredoval. Zakaj tisto obnavljanje starih vsebin povzdiguje subjekta, predmeta filozofije pa ne. Predmet filozofije je treba začeti spoznavati iz odsvojitve duha. Zakaj ravno odsvojitev duha razodeva Heglov Sistem vede. Zatrjujem, samo Heglova filozofija vam lahko razodene duha v njegovi odsvojitvi in nastajajočem vedenju, ki je v prvem delu Sistema vede ustoličeno kot absolutno vedenje. To je tista filozofija, ki odkriva notranje gibanje substance in odsvojitve duha ter element vedenja, ki je samo bistvo Sistema vede. To je pravzaprav nastajajoče vedenje, v katerem duh odkriva svojo odsvojitev na način postajanja. Namreč, edino Sistema vede razodeva, kako duh postavi sebe kot predmet.

Torej, Heglov Sistem vede izžareva odsvojitev duha, kajti edino ta filozofija duhu razodene svet iz gibanja, nastajajočega vedenja in postajanja. To je pomembno vedeti, zakaj filozofske vsebine drugih filozofov vam ne razodenejo notranjega gibanja substance. Samo Heglov Sistem vede prikazuje razvoj ideje v njenem postajanju, s tem pa hkrati duha, ki na način odsvojitve postavi sebe kot predmet. To je način, v katerem duh spoznava svojo odsvojitev, kaj je gibanje substance in kaj absolutno vedenje, s katerim se konča prvi del Sistema vede.

Torej, razkrivajte Heglov Sistem vede in spoznali boste, da filozofija ni zgolj zunanji svet ali abstraktno vedenje, temveč bistveno notranje gibanje substance in njeno določanje. In to gibanje je treba spoznati, da bi bil vaš predmetni svet na sebi določen in resničen.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O filozofiji sodobnega časa

Levičar razume demokracijo kot igro enostavnih dojemov

Piše: Jože Požar : 6 septembra, 2020 – 6:19 dop -

Če kaj, potem je danes jasno, da levo usmerjeni duh razume demokracijo po svoje, tj. kot igro njegovih interesov, ki jo vodi abstraktni razum. On prideluje prazne možnosti in izmišljenine, ki niso noben predmetni svet, ampak drugo njega samega. Pa je tisto najdeno v sebi kot čustvena gorečnost, njegovo odmetano sebstvo. Tako da ravno tisto, kar odmeče v kakem levičarskem mediju, to so njegove mišljenine ali lastna subjektivnost, ki pa seveda ni noben razviti predmet v njegovi dejanskosti, ampak izraženo subjektivno razpoloženje.

To pa so čustvene abstrakcije ali izražen napačni uvid, ki ni nič drugega kot čista zavest. Levičar odmetava svojo domišljavost ali besedičenje, ker uživa samega sebe. Zato njegove govorice ne gre jemati zares, ampak kot igro besed in misli, v kateri se znajde vse, kar je instinkt iztaknil in je neko njegovo nasprotje. Levičarski duh je ena sama igra intenc in zaznavanja tistega, kar on najde v sebi in je njegovo razpoloženje. On igra to neko verbalno igro, v kateri se preganja s praznimi abstrakcijami, da premaga svojo nastrojenost. To je dejavnost, ko se povzdigne iz samega sebe in doživi sebe brez izpolnitve. Zakaj njegova čustvena navdušenost, s katero izrazi svoj čisti jaz, je neposredno izraženo zasebstvo.

 

Levičar se napravlja, kot da se z njegovim razpoloženjem svet konča. Tako da tisto, kar od sebe odmeče in je neki njegov posebni interes, to pač ni nobena svoboda, ampak neizpolnjena abstrakcija ali izražena subjektivnost. Levičar tako odseva, da je od duha zapuščena zavest, ki uživa sama sebe. Njena edina dolžnost je, da izpelje svojo nastrojenost in da drugim sporoči, da še ne ve, kaj se to pravi biti dejaven kot duh. Zakaj s tistim odmetavanjem praznih misli izžareva, da brani kontinuiteto čistega jaza in tisto njegovo neposredno sebi enakost.

 

Levo usmerjenega duha ne zanima svet kot obča ideja, ampak samo njegov lasten svet, zato je dejaven vedno enostransko in subjektivno, in sploh ne v interesu duha ljudstva. Enkrat izpelje kak prepir s seboj, kdaj drugič odtuji kak čisti uvid, spotoma pa odmetava posamezne misli in kot poznavalec okoliščin, s katerimi kot da želi nekaj povedati, hvaliči svoje prepričanje. Skratka, govorica levo usmerjenega duha je izrazito subjektivna, s katero izpoveduje, da je dejaven brez izpolnitve in vedno s smotrom, da si odsvoji svojo osebnost.

Torej, levičar se danes izgublja v lastni subjektivnosti, tako da večkrat ne ve, kje v prostoru se nahaja. Zato počenja pač tisto, kar čuti in ve in je izražena njegova vest. To je on kot čisti jaz, ki se sam s seboj ne razume, niti se hoče razumeti. Zato nastopa in izraža samo tisto, kar mu pade na pamet in je dobro za njega, ne pa za druge. In tako ni čudno, da podarja toliko izmišljenin. Ni pomembna vsebina in njeno bistvo, ampak samo to, da svojo nastrojenost izrazi in da druge popljuva. Bistveno je, da sebe predstavi kot zavest, ki je sposobna povedati kaj o sebi in tistem, kar najde v sebi in je neka prazna možnost, ki je ni treba v detajle predstaviti, ker je to prazen svet. To je tisto čisto razpoloženje, ki ne priznava nobene vsebine, ampak samo abstrakcije in izrekanje posameznih misli. To pa je tudi vse, kar danes levičar ponuja z onimi dejanji jezika ali govorico, v katerih hvaliči svoje razpoloženje.

Povzamem, kar danes podarja levičar, to ni nič svobodnega, ampak samo neka njegova osebna nastrojenost, ki iz ničesar ne izhaja in se nikjer ne konča. Ta duh ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak z namenom, da razodene svoje sebstvo kot vedenje o sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Levičar razume demokracijo kot igro enostavnih dojemov

Duh hvali in pojasnjuje svoje vedenje

Piše: Jože Požar : 30 avgusta, 2020 – 5:55 dop -

Da je danes pojasnjevanje vedenja tako priljubljeno, gre hvalnica izobraženemu duhu, ki hvalisa abstraktno vedenje in njegovo pojasnjevanje. Pojasnjevanje pač povsod zaigra, ker je prepričan, da na ta način svoje vedenje dodatno osvetli. Njegovo vedenje namreč ni omejeno na postajanje substance, zaradi tega ga je mogoče neomejeno širiti in pojasnjevati. Ob tem pa ni odveč naglasiti, da duh gibanja substance in svoje odsvojitve ne jemlje resno. Zakaj, zato ker ga privlači samo prostranstvo abstraktnega vedenja, ki ga dokonča s pojasnjevanjem. Za tega duha je pomembno samo to, da realizira svoje vedenje, ki ga neomejeno interpretira, s tem pa v bistvu priznava, da ni dejaven v interesu gibanja substance.

Glede na to pomanjkljivost, ni nenavadno, da hvali učinkovanje čistega vedenje, saj s praznimi učinki vedenja naredi prijazen videz o sebi in tistem, kar predstavlja kot abstraktno stvar. Toda s to prazno igro vedenja ne pridela resničnega sveta, ampak samo abstraktno prikazen njegovega vedenja. To pa je tista čista abstrakcija vedenja, s katero nekako pove, da je njegovo čisto vedenje onstranski svet, ki nastopa v slovesu življenja predmetne substance. To pa ni dejanski svet substance, ampak pojavni svet.

 

Duh verjame, da je pojasnjevanje nujnost, s katero doseže izpolnitev predmetne substance. A v bistvu mu ne gre za izpolnitev substance, ampak za to, da s pojasnjevanjem izpolni samega sebe. Duh pravzaprav pojasnjuje svoje vedenje, ker vedenja ne razvije kot gibanje predmetne substance. Pa tako ni nenavadno, da povsod podarja svoje vedenje, zakaj on je prepričan, da lahko njegovo vedenje zastopa življenje substance. Sebe zagotovi duh zre sebe kot kontinuiteto svojega vedenja. Tisto njegovo vedenje torej ni resničen svet predmetne substance, ampak prikazen ali predstava njegovega vedenja.

 

Danes je popularno pojasnjevati svet, ker baje tako utrdiš svoj svet. Ob tem pa duh ne uvidi, da predmetna substanca ne doživi svoje izpolnitve v njenem postajanju, zakaj duh ne razvije substance v njeno lastno bivanje, ampak razvije le svoje vedenje kot tisto, ki nastopa v imenu predmetne substance. Tako duh izpelje zgolj predstavo svojega vedenja, ki jo prosto pojasnjuje in dopolni s kakim drugim vedenjem. To pa je ravno tisto ravnanje, ki je danes najbolj zaželeno, saj duh utrjuje podobo svojega vedenja. Se pravi, njemu ne gre za posredovanje predmetne substance in njen čisti dojem, ampak za to, da s svojim vedenjem izdela neko formalno predstavo o moči njegovega abstraktnega vedenja.

Zakaj torej toliko pojasnjevanja in hvaljenja lastnega vedenja, in čemu torej to interpretiranje vedenja, ki se nikjer ne pričenja in nikjer ne konča? Odgovor je preprost, duh verjame, da njegovo vedenje kot tako lahko zastopa življenje ali gibanje predmetne substance. Zato ga zanima samo vedenje kot tako in pojavne oblike vedenja, pa je jasno, da v gibanju substance in njenem postajanju ne vidi resničnega sveta. Njega torej ne zanima gibanje predmetne substance in njeno lastno življenje, ampak samo pojavne oblike njegovega vedenja.

Pojasnjevanje je sredstvo, s katerim duh utrdi svoje abstraktno vedenje. Drugače rečeno, duh verjame, da lahko s pojasnjevanjem pojasni svoje navajeno obnašanje vedenja. Zakaj navajeno obnašanje vedenja ni način ali princip gibanja vedenja, ampak kontinuiteta vedenja, ki se jo danes hvali, ker duh izpolni samega sebe. Skratka, kjer duh svoje vedenje prosto nadaljuje, tam ga tudi pojasnjuje, zakaj njegov predmet je njegovo vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh hvali in pojasnjuje svoje vedenje

Napredovanje v razumevanju predmeta filozofije

Piše: Jože Požar : 23 avgusta, 2020 – 5:48 dop -

Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. Rečeno drugače, duh izdeluje predstave filozofije, s tem pa neke abstrakcije vedenja, ki niso vezane na nobeno osnovo. Namreč, če se resnično želi, da bi se filozofijo razumelo iz njene razvojne poti in kot tisto, ki v tem času zahteva neko dejansko razumevanje njenega predmeta, potem je treba predmet filozofije izpeljati iz osnove, ki je najprej postajanje substance, v katerem predmet doseže svojo sebienakost.

Pozor, filozofija ima ravno tako svojo zgodovino, tj. zgodovino razvoja njene ideje. In ta razvoj je treba imeti v vidu, ko se predmet filozofije določa kot razvijajočo se substanco ideje. To nam pove, da predmet filozofije ni zgolj izbran filozofski material, ki nastopa v imenu predmeta filozofije, ampak »je ideja, ki sebe misli, resnica, tisto logično s pomenom, da je v konkretni vsebini uresničena občost.« Filozofija torej ni zgolj kup gradiva ali abstraktnega vedenja, ki ga je mogoče poljubno širiti in spreminjati. To zunanje dojemanje filozofije je treba enostavno pretrgati, če se želi, da bo filozofija bolje razumljena ali dojeta v tem sodobnem času tako, kot ji to gre glede na razvojno stopnjo duha.

 

Filozofija ni razumljena kot nujen proces razvoja ideje. Zakaj filozofijo se danes predstavlja kot abstraktno filozofijo. A Hegel je zapisal, da je filozofija največji neprijatelj abstraktnega. A mi odkrivamo, da duh dojema filozofijo kot abstraktno filozofijo in sploh ne kot dosleden razvoj pojma ideje. Tako da tisti, ki verjamejo, da jim lahko stari filozofi dajo odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja duh tega časa, živijo v preteklosti. Zakaj filozofija je s stališča razvojne stopnje duha razvijajoča se ideja, v kateri duh misli idejo iz nastajajočega vedenja in postajanja. To pa pomeni, da je treba dojemati filozofijo v prostoru in času, tj. kot razcvet čistega pojma ideje, ki ga je Hegel izpeljal v Sistemu vede.

 

Da bi torej napredovali v razumevanju predmeta filozofije, je nujno, da se filozofijo razume iz razvoja ideje. To pa pomeni, da je treba razvoj ideje vzpostaviti kot čisti pojem v njenih občih momentih, v katerih je vsebovano samo bistvo predmeta filozofije, ne pa zgolj tisto, kar nekdo meni, da je dobro za njeno razumevanje. Hočem reči, da bi filozofijo bolje razumeli, je potrebno filozofijo vzpostaviti kot določeno Eno, tj. v obliko postajanja, v katerem notrina gleda notrino. To je oblika, ki jo je filozof Hegel utemeljil in izpeljal v Sistemu vede. Stvar duha je, da začne brati Sistem vede, v katerem bo našel najprej razvito idejo v njenem nastajajočem vedenju, nato pa njeno logično nadaljevanje kot razvijajoči se pojem ideje. Brez tega postopnega raziskovanja ideje v njenem gibanju in postajanju, ni mogoče dojeti predmeta filozofije. Še več, napredovanja v razumevanju pojma ideje filozofije ne bo, če se ne bo nič naredilo za to, da se filozofijo začne razodevati kot razvoj pojmovnih določb ideje.

Moje razumevanje predmeta filozofije izhaja iz razvoja ideje filozofije. Se pravi, filozofijo dojemam kot razvito idejo, katere pojem je v Sistemu vede razvil filozof G. W. F. Hegel. Hočem reči, predmet filozofije je treba dojeti iz postajanja čistega pojma ideje. Zakaj filozofija ni vedenje sploh, temveč izpeljani čisti pojem ideje, ki je osnova kot totaliteta razvitih določil absolutne ideje v njenem notranjem učinkovanju s seboj.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Napredovanje v razumevanju predmeta filozofije

Obča sebevednost je njegov predmet

Piše: Jože Požar : 16 avgusta, 2020 – 5:48 dop -

Da je subjektivnost postala v medijih tako priljubljena, gre pripisati sedanjemu času, ki terja od duha, da si sebe odsvoji in da se pojavlja kot reprezentant svojega sebstva, ki ga nekako odpravi in predstavi. A odsvojitev še on ne dojema, zato se pojavlja v abstraktnih predstavah, ki govorijo, da še nima izkušenj o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zato prideluje samo enostranske predstave o sebi, s katerimi hvali svojo izobrazbo in moč abstraktnega vedenja. On namreč verjame, da je moč nad sebstvom tista temeljna podlaga, na kateri samega sebe odigra. Njegov predmet je obča sebevednost, torej odtujeno čisto sebstvo, s katerim si samega sebe zagotovi, nato pa iz te neposrednosti izpelje še nasprotni svet.

Tisto, kar duh danes poklanja drugim, je izsebstvo zasebstva. On sebe vedno odpravi tako, da negira odtujeno zasebstvo, s tem pa pridobi izsebstvo. Se pravi, kar od sebe odrine, je odtujeno zasebstvo, ono drugo pa je izsebstvo. To napove, da se zanaša na svoje vedenje in dober občutek, prav tako na izobrazbo in prepričanje. In tako odseva tudi to, da ni dejaven s principom, ampak da daje prednost vedenju kot takemu, s tem pa sploh ne gibanju predmetne substance. Njegov predmet ni določna predmetna substanca, ampak je njegov predmet on sam. To je zasebstvo kot obča sebevednost, ki se kot izsebstvo razloči od zasebstva. In o teh dveh svetovih je sposoben bogato besedovati, saj je to njegov lasten in neomejeni svet, natančno vzeto, to sta dva svetova, ki komunicirata med seboj. Ali, to je oblika gibanja sebstva, ki razpade na dva svetova. Njegov svet je torej izsebstvo zasebstva, ki en drugemu dajeta snov, vendar pa enotnosti ne dosežeta. Tako da tisto, kar duh udejanji, to je le on sam, ki se sebi pojavlja v dveh svetovih; drugi svet je sprevrnjeni svet prvega.

 

Duh komunicira s seboj in pojasnjuje samega sebe. Še posebej odseva to, da njegov svet ni nič drugega kot obča sebevednost. Drugim poklanja suho izsebstvo zasebstva kot neko čisto prikazen sebstva. Tisto torej, kar je njegovo odtujeno sebstvo, to je njegov prvi svet, ki se nadaljuje v drugi svet. In tako pridobljena svetova sta čista zagotovost njega samega. Kar je pravzaprav kontinuiteta sebstva, v kateri izžareva le moč nad sebstvom in to, da si je odsvojil svojo osebnost.

 

Naj izrečem par besed o filozofu, ki je danes strasten glasnik igre dveh svetov. Filozof je namreč postal predstavnik igre izsebstva zasebstva, zakaj on hvali in povzdiguje samo čisto moč sebstva ali neizpolnjeno abstrakcijo. Filozof izžareva zlasti to, da ga predmetna substanca in njeno gibanje sploh ne mika. Zato ni nenavadno, če govori samo o sebi in dojemanju lastnega sveta, ki ga nekako odpravi, vendar pa ga vseskozi interpretira in pojasnjuje. Zakaj on je moč nad sebstvom, zato je njegov predmet brezduhovno sebstvo, ki ga razvije v mnoge svetove. Tako da njegov svet nima nobene meje, zategadelj ga prosto razširja in pojasnjuje dobesedno tako, kot mu to diktirata instinkt uma in metafizični razum.

Duh, ki danes poveličuje svoje sebstvo, ne ve, da se drugim predstavlja kot od duha zapuščena zavest. Ta zavest namreč izdeluje podobe, ki so nekakšne abstrakcije sebstva, ki jih interpretira in pojasnjuje. To pa ni resničen svet, ampak abstrakcije, ki ne dosežejo nobenega obstanka. Hočem reči, njegov svet ni objektiven svet, ampak svet, ki ni vezan na realnost in je zato razblinjen v abstrakcije, ki med seboj zunanje komunicirajo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Obča sebevednost je njegov predmet

Duh in dojemanje sedanjega časa

Piše: Jože Požar : 9 avgusta, 2020 – 6:01 dop -

Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja. Dojemanje časa in prostora sodi k odsvojitvi duha, kajti odločilno je, da si duh samega sebe odsvoji in da svoje vedenje odpravi v načinu postajanja. Rečeno še tako, duh bi naj dojel sebe v času in prostoru na dojemajoč način, če želi spoznati element vedenja in svojo odsvojitev.

Mogoče takšna dojemljivost sodobnega časa ni tako slaba, saj kaže, da bi naj duh začel raziskovati gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da se duh seznani s predmetnim elementom vedenja in s tem, kako si samega sebe odsvoji v načinu. Zakaj tukaj gre? Gre za to, da duh dojame, na kakšen način si svoje vedenje odsvoji in da spozna tudi to, da vedenja ne more kar tako proč metati in ga ob tem celo povzdigovati kot nekaj, kar je samo po sebi resnično. To ne koristi njegovemu razvoju, zato bi naj bil dejaven vedno v interesu gibanja predmetne substance. To hoče reči, da bi naj spoznal, kako je biti dejaven v načinu gibanja substance. To je bistveno dognati, zakaj le tako je mogoče delovati v interesu gibanja predmetne substance. Skozi gibanje substance namreč duh postavi odnos do sebe in do svojega vedenja. To je nujnost, zakaj duh je začel verjeti, da je njegovo vedenje en sam resničen svet. Namreč njegovo vedenje nastopa povsod kot nekakšen resničen svet, pri tem pa ne vidi, da se izgublja v abstrakcijah vedenja ali neresničnem svetu. Njegovo vedenje je namreč dobilo pravico nastopati v imenu predmetne substance, pa čeprav vedenja ne postavi kot predmet in sploh ni dejaven v načinu logične sovisnosti. Zaradi tega je nujno, da spremeni odnos do svojega vedenja, s tem pa odnos do gibanja substance.

 

Duh bi naj začel spoznavati svojo odsvojitev. To je tisti temelj, v katerem vedenje postavi kot predmet. Kar pomeni, da spoznava gibanje nastajajočega vedenja, logično sovisnost in čisti dojem. Zakaj element nastajajočega vedenja, ki je čisti dojem, proizvede razumno obliko postajanja, ona je tisto umno. Postajanje je torej temelj, v katerem istoimensko doseže svojo sebi enakost. To je oblika razdvajanja substance, ko notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino ali zrenje nerazločnega istoimenskega. Na ta način substanca skozi gibanje notrine doseže svoj razloček ali sebi enakost, kar je drugo nje same.

 

To dojemanje duha na način gibanja substance je torej nujnost, ki jo duh ne sme prezreti. Treba je začeti na novo, ogledovati sodobna umetniška dela in se spraševati, kaj to duh raziskuje in čemu je to raziskovanje namenjeno. Čas je, da začne odkrivati notranji svet in pojavne oblike tega sveta, če želi resnično napredovati. K napredovanju sodi njegova odsvojitev in spoznavanje samega sebe. Glede na to, je nujno, da začne dojemati sebe iz osnove ali temelja, da bi dojel sebe iz gibanja časa in prostora, ki en drugega proizvajata skozi element vedenja, v katerem substanca doseže proti postajanje ali sebi enakost.

Za kaj torej gre v sodobnem času? Zlasti za to, da duh začne dojemati, da je spoznavanje samega sebe v odsvojitvi nujnost. Duh namreč ne more biti vseskozi dejaven na zunanji način, temveč tako, da je dejaven s principom in da svoje vedenje najprej postavi kot predmet, zakaj substanca ima svoje lastno življenje v njenem gibanju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in dojemanje sedanjega časa

Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

Piše: Jože Požar : 2 avgusta, 2020 – 6:00 dop -

Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije. Zaradi tega ni nenavadno, da mladi duh beži pred filozofijo, saj mu šolski sistem predmeta filozofije ne kaže kot idejo. Zakaj se to dogaja in zakaj predmet filozofije ni prepoznan, o tem največ govori metafizični razum, ki filozofijo prikazujejo kot nekaj, kar je zgolj znanje.

Filozofije se ne dojame, ker se jo predstavlja kot mrtev abstrakten svet, ki izključuje vsako posredovanje in gibanje predmetne substance. Zato je tisto zunanje izdelovanje slepil o filozofiji menda celo zaželeno, saj je tako pozornost duha usmerjena proč od predmeta filozofije. In kdo ima zasluge za to? Metafizični razum, ki gospodari s filozofijo. On namreč filozofijo zrcali kot golo znanje ali kot končne vsebine, ki nimajo nikakršnega začetka in se ne iztečejo v čisti dojem. In to vse zaradi tega, ker metafizični razum ločuje različne vsebine in se trdo drži vnanje, tako da tisto, kar pred sebe postavi, to so le enostranske abstrakcije. Metafizični razum je s svojo dejavnostjo filozofijo omrtvil na končno znanje. Zaradi tega predmet filozofije ne obstaja, kajti le na ta način metafizični razum eksistira in igra vlogo, ki mu jo podeli šolski sistem. Zakaj šolski sistem hvali samo znanje kot tako, harmonijo uma in razuma pa ne, pa čeprav ima harmonija v sebi to nujnost, da uresniči duha.

 

Ker ima filozofija neznanega gospodarja, je jasno, da predmet filozofije še dolgo ne bo absolutna ideja. Zakaj nevidni gospodar spoštuje samo užitke, ki mu jih podarja nepredmetna filozofija. Zato bo metafizični razum še naprej filozofijo tlačil in pobijal, ob tem pa hvalil abstraktno znanje in ravnodušne svetove. Pa je jasno, da šolski sistem predmeta filozofije ne bo inštaliral, saj temu nasprotuje metafizični razum. Metafizični razum je namreč nekakšno zlo tega našega časa, saj nasprotuje dojeti to, kar je, in izključuje um. Zato ni čudno, da filozofija ni razumljena mlademu duhu, saj mu ni predstavljena kot razvita ideja.

 

Torej, filozofije se ne dojema kot predmeta, ker tako hoče metafizični razum. Zato filozofija ni razumljena kot ji to gre po njenem predmetu, ampak tako kot to želi metafizični razum. On vztraja, da se filozofijo prikazuje kot količine znanja, vse z namenom, da se hvali moč metafizičnega razuma. In zato je filozofija zgolj čisto znanje. Kar stremi reči, da filozofija kot končno znanje ni nič drugega kot ravnodušne vsebine. Namreč tisto, kar je neki zbir različnih in abstraktnih vsebin, to ni noben čisti pojem filozofije, ampak zunanji svet, ki ga hvaliči metafizični razum ali prepričanje, da je filozofija zbir končnega znanja.

Duh, ki filozofijo razume vnanje, ne naredi nič za to, da bi se predmet filozofije dojel kot razvijajočo se ideja filozofije. Za kaj takega je namreč potrebno predmet filozofije dojeti iz njegove razvite osnove, ki je čisti pojem ideje. A kot vidimo, metafizični razum filozofije ne dojema kot razvito idejo, ampak kot zbir različnega znanja. Kar pove, da šolski sistem filozofijo predstavlja kot abstraktno končno znanje, zaradi česa filozofija ni razumljena. Tisto zunanje pridelovanje predstav o filozofiji dela filozofijo nerazumljeno. In za to ima največ zaslug metafizični razum, ker filozofije ne dojema kot ideje v razvoju, ampak kot zbir različnih vsebin, ki se jih lahko širi in spreminja, ker to dovoljuje šolski sistem.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

O abstraktni svobodi novinarja

Piše: Jože Požar : 26 julija, 2020 – 5:43 dop -

Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.

Ali je novinar danes dejaven svobodno, to ni težko ugotoviti. Zakaj tisto početje, ko novinar ne pretresa predmetne substance, je subjektivno in svojeglavo. Zlasti je to zaznavno tedaj, ko opisuje in komentira ali celo vsiljuje svoje prepričanje. To nesvobodo prideluje tedaj, ko daje besedo čistemu Jazu in abstraktnemu razumu, ki izdeluje nekakšna nasprotja in tisto, kar so različne možnosti. Te prikaže na ta način, da predpostavi nekaj znanega, temu nasproti pa izpelje abstraktni dojem. In tako pridela abstraktno resničnost njega samega.

Da bi novinar pridelal svobodo in sebe osvobajal od abstraktnega vedenja, mora najprej predmetno substanco skozi njeno gibanje razviti v njeno postajanje. To pomeni, dati substanci njeno določenost v občih momentih. Na ta način ne odmetava svojega vedenja, ampak ga posreduje tako, da substanca zaživi skozi svoje proti postajanje, ki je njen čisti dojem, v katerem doseže svojo dejanskost. Namreč, če se predmetne substance ne posreduje in v njeni osnovi določi, potem novinar ni dejaven svobodno. Še več, potem ni dejaven kot svoboden duh, ki si svoje vedenje najprej odsvoji in ga postavi kot predmet.

 

Pretehtajte subjektivno naravnanost levičarskega novinarja, ki piše sestavke z namenom, da popljuva namišljenega sovražnika. Ta tako očitno pljuva po nasprotnikih, da človek takoj uvidi, da ni dejaven v interesu predmetne substance. Njegov predmet je namreč čisti Jaz, on sam, ki izdeluje nekakšne čiste svetove, v katerih nastopajo mišljenine ali nedejanske abstrakcije, ki premagajo vsako realnost. Pa je njegov produkt čista abstrakcija sebstva, ki ni nič drugega kot izpeljava lažidemokrata. Kar pove, da se ta duh ne ukvarja s predmetno svobodo, ampak z zvijačami čistega Jaza, ki ne ve, da abstraktna svoboda še ni živa svoboda sama.

 

Dalje, ko odvisen novinar podarja abstraktne kategorije in nepomembna slepila, je dejaven na način čistega jaza. Tisto, kar izpelje v načinu navajenega obnašanja vedenja ali opisovanja okoliščin, je njegov lasten svet. Tako izžareva, da ga predmetni svet ne privlači, kaže pa tudi, da je dejaven zunanje. Pa od tukaj toliko one prazne refleksije in zunanjega povezovanja abstraktnih predstav, ki pa niso nič drugega kot abstraktne mišljenine, s katerimi sicer pridela številne abstraktne predstave, ne pa predmetnega sveta. Pa mu zato tisto poudarjanje, da je dejaven svobodno, nič ne pomaga, saj dejanska svoboda vključuje nujnost, da izpelje vedenje o sebi na način postajanja predmetne substance. Le na ta način novinar spoštuje duhovni princip, s katerim realizira dejanskost predmetne substance, ki v osnovi preide v nasebno določenost, tj. v svojo sebi enakost ali proti postajanje. To je način, v katerem novinar sebe omeji na določenost predmetne substance, tj. na njeno bistvo.

Naj spomnim: predmetna substanca ni nekaj, kar lahko novinar neomejeno širi, saj ima substanca lastno življenje in mejo v sebi. Zato takrat, ko novinar podarja podobe vedenja, potem pač ne proizvaja gibanja substance. Zaradi tega je bolje, da je pošten do samega sebe in dejaven v interesu predmetne substance. Bolje tako, kot pa da se gre osebno svoboščino, s katero pridela veliko meglenih predstav, ne pa gibanja predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O abstraktni svobodi novinarja