Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Piše: Jože Požar : januar 21, 2018 – 7:34 dop -

Človek lahko intelektualne spretnosti izobraženca preveri takrat, ko v medijih kaj razlaga ali prikazuje. Intelektualec je namreč precej aktiven v medijih, in to kot tisti, ki za nazaj kaj pojasnjuje, istočasno pa že kot drugo samozavedanje izdeluje svojo proti podobo. In to podobo samozavedanja običajno predstavi takrat, ko se mu kakšen svet stvari sesuje in je postalo jasno, da tisto prvo samozavedanje ni podarilo popolne podobe. Zaradi tega je intelektualec iznašel način, kako izdelovati pozitivno podobo sveta stvari. On je spoznal, da je mogoče podobo narediti na način podvojenega samozavedanja. In takšno gibanje je možno izvesti, če je duh sposoben razvezati predmetni svet na dva ekstrema. S tem seveda, da je predmet njegov jaz, ki je gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja. Kar pa je nekakšno umetniško početje duha, ki neposredno nastopa kot um.
 

Ko človek začne oblikovati svet kot umetnik, se mu lahko pripeti tudi kaj takega, kar se je zgodilo meni pri izdelovanju zgornje podobe. Zamisel, da izrazim podvojeno gibanje samozavedanja, je nastala iz nasproti postavljenih podob. One so s svojo formo pridelale obliko obraza, ki sem ga neznatno dopolnil. In tako je tisto tretje (obraz), ki je nastal med obema figurama, oblikovana sredina. In zdaj se sprašujem, ali je v tej podobi mogoče zaznati idealizem, ki predoča samozavedanje v odnosu do drugega samozavedanja, ali pa idealizem, ki izžareva samo samozavedanje.
 
Ko si natančneje ogledamo gibanje dveh samozavedanj, lahko doženemo, da je duh dejaven tako, da eno samozavedanje dojame v drugem samozavedanju. Tako steče pogovor med prvim in drugim samozavedanjem, kajti le tako nastane povezanost dveh samozavedanj, ki pridelata skupno podobo. Drugače rečeno, na ta način nastane podoba, ki je nastala po obeh samozavedanjih. Se pravi, ko pade v sredino enotnost dveh samozavedanj, je nastala podoba vzajemno se prepoznavajočih samozavedanj. Na ta način prvo samozavedanje uresniči drugo samozavedanje, kar je početje enega, ki odigra podvojeni pomen. Lahko bi rekli, prvo samozavedanje vidi drugo samozavedanje početi isto. Tako dejaven duh in predpostavljen od samega sebe je enotnost bitja v povzetku samozavedanja, ki se najde v drugem. Zakaj tisto, kar mu nastane iz igre dveh samozavedanj, ni nič drugega kot upodobljena enotnost jaza. Ob tem pa je treba naglasiti tudi to, da si je koristno to igro dveh samozavedanj predstaviti kot igro dveh individuov, kajti enostransko početje bi bilo brez koristi. In nenazadnje, tisto, kar nastane kot rezultat, to nastane po obeh samozavedanjih.

Za nas umetnike je zanimivo, kako intelektualec svoj jaz požene v gibanje. Zgleda da tako, da prvo samozavedanje postavi neposrednost, ta pa spodbudi drugo samozavedanje. Na ta način intelektualec izpeljuje sodelovanje dveh samozavedanj, skozi katerega izmenjuje njihova določila. In tako vidimo, da oba samozavedanja napotujeta eden na drugega. Tisto pa, kar nastane kot enotnost, je rezultat obeh, ki je neka večpomenska sprepletenost.

Torej, kadar ocenjujete kak pridelek intelektualca, poglejte kako on svoj svet ustvari. In če boste dovolj pozorni do posameznih podob, boste zagotovo zaznali, da je njegov predmetni svet zunanje povezan. Hočem reči, intelektualec je velikokrat dejaven kot kak umetnik, pa ni čudno, če je njegov rezultat podoba dveh samozavedanj, ki je nastala kot početje osebe, ki si je svojo podobo izdelala čez podvojeni pomen.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Piše: Jože Požar : januar 14, 2018 – 7:10 dop -

Izobraženec danes razkošno kaže, da ga logika mišljenja in pojem ne zanimata. Prepričan je, da tisto čisto vedenje, ki ga ves čas dopolnjuje z mnogimi nasprotujočimi vedenji, zadostuje za to, da oblikuje kakršenkoli predmetni svet. Tega sicer pomanjkljivo snuje, a se s tem ne obremenjuje, in to ne glede na to, da sebe ne postavi kot predmet in da predmetni svet dostikrat omeji na denarna sredstva, ki jih motivira z refleksijami in raznolikimi možnostmi, s katerimi izrazi abstraktni jaz. Tako da je tisti razrešeni svet čez denar nekakšna čudaška drža iztanjšane izobrazbe. Skratka, izobraženec se nikjer ne ustavi in daje videz, kot da se ves čas preganja z vedenjem in učenjaštvom. In to ne glede na to, da se po tihem zaveda, da se z vedenjem kot takim ne da pridelovati jedrnatih rezultatov.

Ampak to še ni vse, izobraženec danes nastopa v medijih in tako rekoč dnevno izpoveduje, kaj počenja in na kak način je dejaven. Tako da mi, ki zaznavamo njegovo početje čez medije, lahko vidimo, kako on predmetni svet razume in kako je v odnosu z njim. On namreč v svojih predstavitvah vedno ponudi kako različico vedenja, s katero da je mogoče pojasniti svet. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove ali temelja, ampak iz tistega, kar je njegovo lastno vedenje kot oblika neposrednosti. Razen tega pogosto pojasnjuje svet kot nekaj bivšega. Prisluhnite mu in videli boste, da nenehno nekaj presoja, primerja svetove med seboj, ponuja možnosti, s tem pa jasno izraža, da ga pojmovni svet ne mika. O takem prizadevanju govorijo njegovi svetovi, ki jih pušča za seboj.
 

Izobražen duh je danes dejaven pomanjkljivo in dostikrat zunaj interesa stvari. Sebe uresničuje skozi analiziranje in refleksijo, njegov predmet pa je on sam. Pa tako ni čudno, če so rezultati nekakšne abstraktne prikazni vedenja ali pojavne oblike vedenja. Toliko le, da se ne bi kar naprej mislilo, da je izobraženec duh, ki operira z natančnimi vedenji in zaradi tega prideluje resnični svet. Namreč tista čista vednost kot jaz je subjektivna drža, ki ne premaga nobenega nasprotja.
 
Kakorkoli že svet izobraženca eksistira v tem času, vedno bolj jasno postaja, da se z določitvijo, da je čista vednost jaz, ne da spreminjati sveta stvari. Pa je tisto analiziranje in predstavljanje zmožnosti velikokrat neproduktivno početje. Analiziranje je način delovanja, s katerim vzpostaviš abstraktni jaz; to pa je moment, ko subjektivna drža in čista vednost kot jaz zaživita kot neka resničnost razuma. Skratka, ko v abstraktnem svetu zaživi čista vednost kot jaz, je to znamenje, da se izobraženec ni namenil spreminjati svet.

Nenavadno je, da izobražen duh o pojmovnem svetu ne govori, prav tako ne omenja logike mišljenja in absolute ideje, ti pojmi za njega kot da ne obstajajo. Je pa res, da nenehno poudarja, da je bistvo tega sveta vedenje. Pa tako ni čudno če hvaliči znanje, preučevanje, analiziranje, interpretiranje in refleksijo, ob tem pa realnosti ne omenja. Zakaj za njega je realnost njegovo vedenje. Pa je zatorej jasno, zakaj hvalisa abstraktno vedenje, izobrazbo in razumevanje sveta. Namreč, izobraženec očitno verjame, da je abstraktni jaz sposoben izdelati tudi kak pojem ideje. Zato seveda ni nenavadno če venomer nekaj presoja, reflektira in utrjuje svojo vednost in omikanost. Ob tem pa naj spomnim: zemljišče vedenja je samozavedanje v absolutni drugo-biti, tega pa ga izobraženec venomer prezira.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Piše: Jože Požar : januar 7, 2018 – 6:52 dop -

Duh, ki meni, da je predmet filozofije mogoče spoznati tako, da bereš filozofska dela in diskutiraš o njih, spregleduje globino predmeta filozofije in razumevanje njenega pojma. Namreč tisto površinsko spoznavanje predmeta še ni dojemanje pojma, v katerem določno zaživi substanca predmeta v njegovi obči ideji. Zakaj obča ideja drži v sebi tisto notranje gibanje substance, ki preide v zunanjost ali v postavljeno objektivnost.

Filozofijo je koristno proučevati in dojemati iz začetka, tj. iz osnove in postopno, da bi duh spoznal najprej čisti pojem predmeta in tako dobili vpogled v to, kaj je tisto, kar vzpostavi čisti pojem filozofije. To nekako naznanja, da je koristno predmet filozofije spoznavati skozi Heglov sistem vede, druge poti enostavno zaenkrat ni, ne obstaja. Namreč, tisto dojemanje posameznih vsebin filozofije in potem zunanje povezovanje v neko celoto, zagotovo ne odrazi čistega pojma filozofije, ampak samo podari predstave o filozofiji.
 

Tu je zdaj čas spraševanja: kaj je sebstvo, kaj čista sebe-vednost, kaj je nastajajoče vedenje, kaj je element vedenja, kako si duh samega sebe odsvoji, kako vzpostavi sebe kot predmet, kaj je princip vedenja, kaj nasprotje ali proti postajanje, kaj je eno, kaj objektivni začetek filozofije, kaj je predmet filozofije in tako dalje. Skratka, duh je dosegel razvojno stopnjo, ko bi naj začel spoznavati notranji svet in tako tudi gibanje sebstva. O tem svetu namreč že pripovedujejo umetnice in umetniki s svojimi idejami ali sodobno umetniškimi deli, v katerih je tisto čutno poduhovljeno.
 
Ko pa duh spoznava predmet filozofije skozi slučajno izbrane vsebine, potem je to spoznavanje treba spremeniti, ker je to pomanjkljivi način. To je koristno narediti, ker bo spoznavanje predmeta filozofije postalo bolj zanimivo. Zanimivo zategadelj, ker bo šlo za spoznavanje nastajajočega vedenja in gibanje notranjega sveta. O tem danes pripoveduje sodobna umetnost, ki svojimi deli izpoveduje notranji idejni svet. Sodobna umetnost namreč raziskuje gibanje in vzpostavljanje notrine. In to raziskovanje notrine se tiče tudi filozofije, kajti to raziskovanje izhaja iz razvojne stopnje duha, v kateri duh samega sebe spoznava. Se pravi, naloga filozofa je, da se tudi on priključi raziskovanju notrine, tj. gibanju sebstva, ki ga kaže filozof Hegel v sistemu vede. Kajti če filozof sistema vede ne bo preučeval, potem tudi predmeta filozofije ne bo spoznal iz nastajajočega vedenja. Zakaj tisto zunanje spoznavanje predmeta ne zadošča več, saj je to igra vedenja, asociacij in kategorij.

Jaz sem mnenja, da je nastopil čas, ko bi naj duh doumel, da se svet začenja v notranjosti. O tem danes pripoveduje duh sam, tj. razvojna stopnja, ki jo že raziskuje sodobna umetnost, ki s sodobnimi deli očitno prikazuje prav tisto, kar narekuje raziskani pojem duha. Namreč, če si sodobna umetniška dela podrobneje ogledamo, lahko ugotovimo, da umetniki sedaj raziskujejo prav to gibanje sebstva, ki ga je mogoče zaznati v sodobnih delih. To je tisto začetno gibanje notrine, v katerem se neposrednost odbije od sebe in se postavi kot svoje nasprotje. Skratka, sodobna umetnost raziskuje prav to, kar bi naj raziskovala tudi filozofija. Ona pa zaenkrat ne odseva nič takega, kar bi naznanjalo, da preučuje notranjost.

Če torej filozofija ne zaznava sedanjega časa tako kot ga prikazuje sodobna umetnost, potem je to neka bolečina, da ne rečem, nekakšno plehko dojemanje tega časa, v katerem duh zgolj sodeluje in podpira neprizadevnost, ki je sicer tudi dejavnost, vendar dejavnost brez cilja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Filozofija in njen predmet

Piše: Jože Požar : december 31, 2017 – 7:56 dop -

Če imajo predmeti, kot so slovenščina, matematika, geografija itd., neko osnovo, ki je nekaj prvega, iz česa se izhaja, potem bi naj to veljalo tudi za predmet filozofija. Filozofija kot določeni predmet je najprej tisto absolutno in svobodno, ki je osnova v elementu vedenja, tj. čisti pojem ali obča ideja, katere tisto obče v njeni ideji je način. Zakaj predmet filozofije ni zgolj zbir različnih vsebin, ki se jih iztrga iz posameznih del, temveč je najprej postavljeni čisti pojem, ki ima v drugo-biti svojo objektivnost. Filozof Hegel zapiše, da je absolutna ideja edini predmet in edina vsebina filozofije. To pa pomeni, da je potrebno predmet filozofije najprej vzpostaviti kot čisti pojem, katerega tisto obče ideje je način ali metoda.

Če predmet filozofije dojamemo kot zbir različnih vsebin, potem je razumljivo, da nam ne gre za to, da predmet filozofije vzpostavimo kot čisti pojem in realnost. Potem tudi predmeta ne določimo v njegovi osnovi, ampak kot nekaj, kar zunanje povežemo iz obstoječih vsebin. Na ta način predmet ne doseže postavljene osnove, tj. substancialne razdvojitve. Kajti kolikor to razdvojitev spregledamo, potem pač predmet zastopajo poljubno izbrane vsebine. Hočem reči, potem se ne izhaja iz določne predmetne osnove, ampak iz poljubno izbranih vsebin, ki zastopajo predmet filozofije. Ob tem pa je bistveno poudariti še to, predmet, ki ni vzpostavljen iz konkretne totalitete začetnega gibanja substance, ne doseže razdvojitve, tj. čistega pojma, s tem pa tudi ne svoje začetne absolutne določenosti.
 

Filozof Hegel v sistemu vede razodene: »Absolutna ideja je edini predmet in edina vsebina filozofije.« Zaradi tega bi naj duh spoznaval nastajajoče vedenje, brez katerega ni mogoče doumeti absolutne ideje. Duh bi naj idejo vzpostavil kot logični predmet, torej kot čisti pojem, ki je v svoji začetni izpeljavi svobodni pojem. Zakaj ideja je tisto objektivno življenje resničnosti, ki je odnos ideje v sami sebi.
 
Predmet filozofije naj ne bi bil vzpostavljen kot subjektivna ideja, ki jo mojstri za filozofijo nekako zunanje določijo in podprejo z refleksijo. Na ta način se ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali določenosti, ki je tisto obče pojma. Občost je namreč izpolnjena bit, tj. pojem, ki sebe pojmuje in je najprej obča ideja kot absolutna enotnost čistega pojma in njegove realnosti. Kar ni nič drugega kot način pojma ali določen odnos. Hegel zapiše, da vse, kar ni v drugo-biti objektivnost predmeta, je zabloda, megla.

Če torej duh resnično želi, da bi bil predmet filozofije razumljen kot postopno dojemanje ideje iz njene obče osnove, potem je treba predmet najprej predstaviti v njegovi občosti, tj. v elementu absolutnega vedenja, v katerem so zaobjeti zavest, samozavedanje, um in duh kot tisti, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je koristno vedeti, kajti duh je tisti, ki sebe vzpostavi kot predmet. Na ta način postavi svoje vedenje kot dejansko vedenje, ki je vedenje samega sebe. Namreč, kadar svoje odsvojitve ne izpelje, potem se običajno dogaja to, da svoje vedenje zgolj odrine od sebe in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.

Naj omenim še to, ideja zadeva tudi sodobno umetnost in religijo. Se pravi, tudi v umetnosti in religiji gre za idejo. Pa je tako razumljivo, da je predmet filozofije ideja. Skozi njo duh vzpostavi svoj svet na način metode, ki je čisti pojem kot odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmet

Svet fiksiranih abstrakcij in refleksije

Piše: Jože Požar : december 24, 2017 – 8:00 dop -

Danes ne gre za to, da bi duh razmišljal logično in bi mu šlo za čisti odnos pojma proti sebi. Zdaj gre samo še za to, da naredi predstavo o vedenju, ki bo njega kot osebo povzdignila na položaj vdanega izobraženca, ki ne misli absolutne ideje. Izobraženemu duhu zadostuje, da predmet opiše in da izpelje kakšno refleksijo, s katero potrdi svojo učenost in veljavnost. To pa je tisto prizadevanje, ki zadošča za to, da obdrži svoj položaj, ki ga ima v družbi. Ob tem pa je treba naglasiti, da ta duh danes ni dejaven tako, da bi svet spreminjal in da bi tisto neposredno prehajalo v drugo-bitno obliko. Napor izobraženega duha je samo v tem, da predstavi svojo izobraženstvo. Na ta način naznanja, da ga pojmovni svet stvari sploh ne mika. Zato se tudi z nastajajočim vedenjem in logiko mišljenja ne ukvarja, logika biti in bistva ga še ne zanima. Zakaj pridobljena izobrazba ga je prepričala, da njegov čisti svet vednosti zadostuje za to, da izdela primerno abstraktno predstavo predmeta. To je tisto gibanja vedenja, s katerim si zagotovi neposredno bivanje samega sebe. Zavest izvaja gibanje, s katerim pridela analogen svet ali tisto, čemu se danes reče neposredna resničnost vedenja. In to ne glede na to, da ta njegov svet ne zaživi kot gibanje biti in bistva. Namreč tisto, kar on predstavlja kot fiksirano abstrakcijo, je neka predstava predmetne substance, ki ni dosegla postavljenega nasprotja. Ta oblika bivanja substance je pomanjkljiva, ker mu je nastala kot fiksirana abstrakcija, ki ni doživela izpolnitve. In to seveda z vednostjo, da fiksirana abstrakcija kot bivanje obče substance lahko zaživi kot neki drugi svet v njegovi refleksiji in po prizadevanju še v kakem pridanem vedenju.
 

Vesel božič in srečno novo leto vam želim!
 
Pri takšnem udejanjanju vedenja, v katerem ne gre za pridelavo resničnega sveta stvari, ima glavno vlogo moč izobrazbe. Zakaj igra zavesti in ona gotovost, ki jo daje gibanje vedenja, ni sposobna pridelati resničnega sveta; podoba njegove vednosti ni nič drugega kot podoba sebstva, ki je zavesti nastala kot oblika fiksirane abstrakcije. V tej podobi je vsebovan raznoliki svet, ki pa ni izpeljal in vzpostavljen kot čisti pojem, ki vsebuje obče momente.

Duh, ki je danes aktiven kot tisti, ki se zanaša na vedenje in refleksijo, je dejaven brez načina. Geniju gre zgolj za predstavitev moči vedenja, ki so fiksirane abstrakcije, gre mu za fiksne pojme razuma, za podobe zavesti in kategorije, ki izražajo najsplošnejše lastnosti. Zaradi tega so njegovi (ne)uspehi takšni kot so. Kajti tisto znano in poznano, ki ne prehaja v sebi nič drugega, je fiksirana abstrakcija. Zavest ve predmetno substanco kot sebe samo, kot vednost, ki obstane v pojavu. To pa seveda ni nobeno razmerje, ampak zgolj negacija sebstva in potem sprevračanje tega v nekaj čisto drugega. In to je tista logika, ki proizvaja samo končne določenosti, predpostavke in razmišljanje, s katerim je mogoče predmet dojeti v opažanju ali predstavi, torej v pojavnosti, ne pa v razmerju proti sebi.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Svet fiksiranih abstrakcij in refleksije

»Filozofijo imajo danes za brezvsebinsko vedenje«

Piše: Jože Požar : december 17, 2017 – 7:09 dop -

Misel v naslovu je zapisal filozof Hegel, vendar pa ta ugotovitev velja tudi za sedanji čas, saj imajo filozofijo tudi danes za brezvsebinsko vedenje. Še vedno je filozofija zgolj abstraktno umovanje, ki je v samem bistvu nezanimivo, ker se ne izhaja iz realne osnove ali bivajoče določenosti, ki je čisti pojem. Zaradi tega je filozofija razumljena kot neko zapleteno razglabljanje, katerega smoter je, da na dognane resnice izdela refleksije, ki se jih ali pa tudi ne zunanje združuje. Razen tega predmet filozofije ni ideja, ampak različne vsebine, ki se jih razteguje na vnanjsko dojemanje. In tako seveda ni čudno, če se filozofijo danes razume kot brezvsebinsko vedenje, ki podarja zgolj neke čiste svetove, ki jih modrijan najde kar v sebi. Še več, filozofijo se dojema kot ničvredno vedenje, ker se ne izhaja iz nobene realne osnove in ker je predmet filozofije še vedno nekakšna uganka. K temu največ pripomorejo šolske ustanove, ki v svojih programih razdajajo le neko različno in nepovezano abstraktno vedenje, ki ni zvezano z nobenim dejansko postavljenim čistim pojmom.
 

Ta abstraktna podoba je nekakšna splošna konstrukcija smisla, ki eksistira v različnih abstraktnih lisah. In takšne podobe sveta danes prideluje filozofija, ker je dejavna brez principa. To je svet številnih refleksij, izpolnitev intencij, umskih gotovosti in apriornih resničnosti. Razen tega je v tem svetu očitno tudi to, da filozofiji ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za gibanje čistega sebstva. To pa je svet nebistvenega sebstva, v katerem se čisti jaz razločuje od samega sebe.
 
Zato seveda ni neobičajno, če se filozofijo danes zaznava kot nedojemljivi svet, ki ne vsebuje realnosti in prehaja v nadčutno gibanje, ki ga izpričuje domišljija in refleksija ter razum, ki kombinira in razločuje svetove med seboj. To je nadčutni svet, v katerem modrec svoje vedenje svobodno razmetava in zunanje povezuje. V bistvu je to odtujeni svet modrijana, v katerem eksistira duh kot abstraktna oseba, tj. gotovo vedenje, ki se ga zgolj idealizira, ker duhu ne gre za noben odnos do predmetne substance. Takšen ne dejanski svet ni nič drugega kot sebstvo zavesti, tj. podoba sebstva, ki jo duh zunanje poveže z drugimi abstraktnimi svetovi. In tako je njegov produkt portret sebstva, ki ni nobena določna vsebina, ampak svet čistega vedenja, ki razpade v abstraktne predstave pred njegovimi očmi.

Naj zgornje izrazim še tako, modrijan svoje početje omeji na dejavnost zavesti, pri tem pa ničesar ne odpravi in tudi ničesar ne vzpostavi. Njegov smoter je samo v tem, da svoje vedenje predstavi kot obliko sostvujočega vedenja, ki je gotovost njega samega. Tisto, kar odrine od sebe, je bivanje neposredne abstrakcije, ki je prežeta od njegove individualnosti ali izobrazbe. Njegov predmet je on sam, tj. vedenje, ki ga on predoča v abstraktni obliki. To je pravzaprav čista oblika sostvujočega sebstva ali čisto vedenje kot tako.

In tako seveda ni čudaško, če se danes filozofijo dojema kot brezvsebinsko vedenje, ki ne koristi nikomur. Ob tem namreč stopi na površje tudi to, da se filozofija ukvarja z abstraktnimi in neskončnimi svetovi, ki jih razumejo edino izobraženci. Še mnogo več, podarja se videz, kot da filozofija nima nič skupnega z realnim svetom in idejo, v kateri sta Bog in narava eno. Kar nekako sporoča, da bi naj filozofija svoj predmet vzpostavila tako, da bo v njem zaživelo nastajajoče vedenje, tj. absolutno vedenje, ki je osnova filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za »Filozofijo imajo danes za brezvsebinsko vedenje«

Enostaven svet kot čista določenost razuma

Piše: Jože Požar : december 10, 2017 – 6:59 dop -

Kaj je število? Na to vprašanje odgovarja filozof Hegel nekako tako: število je tista povsem mirujoča, mrtva in ravnodušna določenost, na kateri je ugasnilo vse gibanje in odnos. Glede na to spoznanje je nenavadno, da danes človek svet poenostavlja na števila in preračunavanje, ki lahko izvrže le neko drugo ravnodušno določenost. Človek-duh očitno izžareva, da je koristno svet omejiti na število, ker je število enostavnost, ob katerem človek preneha misliti. Verjetno svet reduciran na število podarja duhu dosti več radosti, kot pa tisto posredovanje predmetne substance v njeno osnovo in naprej v pojem. Zaradi tega duh poenostavlja svet in se ne ukvarja s stvarjo in njenim pojmom, ki je odnos proti biti in bistvu.
 

S števili preslepiti in zaslepiti, to je gibanje, v katerem se zgublja predmetni svet. V tem svetu ne gre za noben pojem, kajti duh se ne ukvarja s stvarjo, ampak z velikostjo, ki ne pozna notranjega gibanja in meje, ampak samo odsev določenosti. Ta abstrakcija pa nima tega smisla, da se doseže drugo-bit, ampak le zunanjo določenost.
 
Druga varianta poenostavljenega sveta je izražena, ko človek uveljavlja samovoljo tako, da gre nazaj vase ali v gotovost samega sebe, ki je tisto negativno obče sebstvo kot vedenje samega sebe, v katerem eksistira on kot osebnost ali kot abstraktna zavest, ki je neko ravnanje po dolžnosti. To je gotovost zavesti, ko zavest počne tisti neki prav. S početjem ali ravnanjem zavesti nastane oblika lastnega vedenja, ki je negativnost nečesa določnega ali zavest kot nekaj občega. Kar je pravzaprav zrenje duha, ko sebe zre kot enostavno vedenje sebstva v drugem, ki je udejanjeno sebstvo, v katerem duh uživa le vedenje samega sebe. Na ta način je duh sebi vedoča dolžnost v nasprotju, v katerem ve sebe kot lastno zlo. Kajti zlo ni nič drugega kot predstavljen značaj sebe-vednosti v enostavni obči obliki ali gotovost v obliki čistega sebstva. Če to povem še tako, to je bivanje jaza, ki sebi ostaja enak v obliki gotovosti samega sebe. Duh v svojem izrekanju ni nič drugega kot gotovost samega sebe, ki je vedenje o samem sebi, čisti jaz torej v podobi samozavedanja. Se pravi, duh je na sebi oblika čistega jaza v svojem razločku. To je enostavna sebi enakost kot čista abstrakcija, torej neko bivanje, ki ni nobeno absolutno postajanje sebstva v občih momentih.

Glede na vse zgornje, je tista čista določenost razuma, ki je na primer število, na katerem je ugasnilo gibanje in odnos, smrt »abstrakcije božjega bitja, ki ni postavljeno kot sebstvo«. Ta smrt je občutje zavesti, da je Bog umrl. Zakaj ta duh ne razvije sebstva v čisti pojem, ampak obstane v neposrednem bivanju kot tisti, ki ni vzpostavil svojega sebstva in sebe kot predmet. Duh ima pred seboj najrevnejšo abstrakcijo, ki je število. Njegov predmet je on sam in sicer kot enostavno bitje, ki ni nič drugega kot čisti jaz ali razloček od sebe.

Duh, ki je ujet v pojavnost, je sebi odtujena zavest. Zakaj ko ne doseže razdvajanja sebstva in ko sebe ne vzpostavi kot predmet, tudi one dejanskosti pojma ne doseže. Njegova resnica je idealiteta njegovega vedenja, ki je neposredna gotovost, v kateri je zavest jaz kot čisti tale, predmet pa tisto neko tole čutnega vedenja. Kriterij resnice je njegova sebi enakost ali nasprotje, ki je neka ravnodušna določenost razuma, na kateri je ugasnilo gibanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostaven svet kot čista določenost razuma