Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : september 17, 2017 – 5:16 dop -

Še posebej zanimivo v prvem delu sistema vede, ki je Fenomenologiji duha, je poglavje z naslovom B. Sebi odtujeni duh, v katerem Hegel odkriva gibanje sebi odtujenega duha. To je duh, ki si odsvoji svojo osebnost kot resnično naravo. Posameznik se izobrazi v to, kar je sam na sebi kot njegova dejanskost ali določna narava, ki sestoji v odpravljanju naravnega sebstva, ki je zreducirano na neko energijo volje ali na občo substanco. To je torej odtujeni svet, ki je nastal kot nekaj dejansko občega, kot neposredno sebstvo. Njegova resnična narava je naravna bit, s katero se je naredil primernega dejanskemu svetu.

Zavest doseže neko abstraktno raztrganost sebstva, katerega ve kot čisto sebstvo, ki je njen predmet. Sebstvo je torej tisto, kar daje drugim, kot mnenje ali naključje volje. To mnenje je absolutna neposrednost ali sebi enakost v njeni raztrganosti. Tako ima zavest za predmet svoje sebstvo, torej nekaj, kar je čista izobrazba, ki ni nič drugega kot nasprotje nje same. Lahko bi rekli, to je sebstvo, ki je kot odtujeno postalo reč, nekaj, kar je določeno kot dobro in slabo. Drugače rečeno, to je svet zavesti, ki je navzven sprevrženo sebstvo, ki ni nič drugega kot abstraktna občost, nekakšna določenost izvorne narave ali naravnega sebstva.
 

Podoba zrcali nasprotje in predstavlja dejansko odtujitev sebstva. To je duh kot samozavedanje in gibanje, s katerim si odsvoji svojo osebnost; duh ve sebstvo kot čisto sebstvo. Duh ima resnico v svojem nasprotju. Njegov predmet ima obliko sebstva in je dejansko nastala sebi enakost, s katero si odsvoji svojo osebnost. Rečeno še tako, njegova izvorna narava, ki je negativno njega samega, je nastala dejanskost ali dojem, s katerim doseže bivanje čistega sebstva kot sebstva.
 
Sebi odtujeni duh si odsvoji svojo osebnost, tj. samozavedanje naredi sebstvo primerno čistemu sebstvu. Ta nastala dejanskost je njegova odtujitev sama, tj. v tej dejanskosti duh najde sebe kot tistega, ki je odtujil svoje duhovne moči. Njegov smoter je, da predstavi del tega, kar je on pridobil s svojim izobraževanjem. To je neki svet veljavnega sebstva ali vedenja, ki je stopilo sebi nasproti z namenom, da začne dialog s seboj. Ta dialog s seboj omogoča jezik, tj. govorica, katere vsebina je obče sebstvo.

Dejavni duh dela na tem, da predstavi sebe kot tistega, ki pojasnjuje svoje sebstvo, prav tisto v kaj se je odtujil; to pa je oblika formalnega vedenja, na katerega je zelo ponosen, ker se s pomočjo njega predstavi drugim. Pri tej predstavitvi pa seveda ne gre za to, da kaj logičnega izpelje, ampak za to, da predstavi svojo osebnost kot tisto, ki poseduje vedenje kot tako ali tisto absolutno koristno. Namreč duh, ki sebe odtuji na ta način, da fiksira neko neposrednost, samo nadaljuje sebe kot formalno sebstvo, kot nekaj, kar odrine od sebe in je nekaj občega. Pri tem odtujevanju sebstva ne obstane, ampak iz njega naredi še kakšno drugo nasprotje, nekaj, kar je drugo prvega. To je duh, ki je dejaven s smotrom, da posreduje svoje vedenje, da tisto neposredno vedenje predrugači v nekaj drugega ali v nekaj, kar je nasprotje v tem smislu, da doseže svojo razdvojitev kot drugo odtujitev, ki mu nastane iz one prve odtujitve. To je torej njegova podvojena odtujitev, s katero pa ne doseže nobenega postavljenega odnosa, ampak zgolj prikazuje, da se je mogoče odtujiti tudi tako, da iz prve odtujitve narediš neko drugo odtujitev, ki je tisto negativno njega samega.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Piše: Jože Požar : september 10, 2017 – 6:20 dop -

Še malo in literati bojo spoznani kot misleci, ki se spoznajo na idejo in njen pojem ravno toliko kot filozofi. Enako bi lahko rekli za pravnike, ekonomiste in tistega izobraženca, ki poklanja nasvete in modruje kot kak neživljenjski modrec. Izobraženec namreč danes na veliko pripoveduje o svoji nadarjenosti in spoznavanju, pri tem pa izžareva le svoj čisti jaz, ki ne udejanja stvari, ampak le abstraktno vedenje. Pa se človek sprašuje, kaj v tem svetu abstraktnega vedenja počenja filozof, ali, zakaj se filozof bojuje samo s nekdanjostjo, s stvarjo in problemi sedanjosti pa ne. No, ne glede na to moje izpraševanje, filozof se drži nekje v ozadju in sedanjega časa ne dojema kot ideal, ki bi ga naj kot duh izpolnil.
 

In kaj zdaj? Če bom nadaljeval z branjem filozofskih del, bom vedenje izpopolnjeval. To pa ni tisto ustvarjanje, v katerem si duh svoje vedenje odsvoji in se postavi kot predmet. Torej, na meni je, da začnem udejanjati vedenje skozi predmetni element. Kajti duh je gibanje, ki sebe proizvaja in se naredi za svoj dejanski predmet, ki je primeren pojmu. To potrjuje Heglova dognanje: »cilj vedenja je tam, kjer dojem ustreza predmetu in vedenju ni treba iti čez«.
 
Naj spomnim, v preteklosti so bili mnogi filozofi zelo cenjeni ali spoštovani. A tega ne moremo reči za ta čas, ker je v tem našem času filozof premalo resničen, in to zaradi tega, ker od sebe odriva zgolj abstraktno vedenje. Skratka, filozof v sedanjem času ni dejaven kot mislec. To stremi reči, da ne misli svoje odsvojitve. Verjetno zato, ker je prepričan, da se je najbolje držati vsebin starih filozofov. Ampak ta pasivna drža kot da izpoveduje, da živi v nekdanjosti, sedanjost pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da se v tem našem svetu ne pojavlja nič takega, o čem bi bilo vredno premišljevati? Skratka, filozof kaže, da ne jemlje dosledno filozofije in njenega predmeta, ki je ideja. Verjetno zato, ker ni poskusil izvleči bistva starih filozofov. Kajti če bi, bi danes zagotovo razmišljal o sistemu vede, ki ga je izpeljal filozof Hegel. V njem je namreč govora o sedanjem času, kajti sistem vede je filozofija vseh časov kot celote. To sporoča, da je v tem času mogoče razmišljati o gibanju duha in absolutni ideji. Se pravi, stvar filozofa bi naj bila, da se potopi v sistem vede in začne razmišlja o duhu in ideji, tj. o odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju.

Filozofa bi torej naj zanimal sistem vede, ki obravnava pojem absolutne ideje, ki je najvišji način razumevanja filozofije. Kajti če filozof neprestano živi v preteklosti, če na primer govori o tem, kaj je ugotavljal Platon in o čem so razmišljali stari dobri filozofi, potem izžareva, da ga odsvojitev duha in ideja ne vznemirjata. Tako daje videz, kot da je filozofija ena sama preteklost, in da postajanje časa in odsvojitev duha nista njena vsebina. Mimogrede, absolutna ideja ima svoje postajanje v času, tj. v elementu vedenja.

Če filozof presoja, da je njegova aktivnost samo v tem, da se preganja s teorijami in razmišljanji starih filozofov, potem je to znak, da predmeta filozofije ni dojel kot ideje in gibanje pojma. Nič ne pomaga ono vedenje, če ne preide v gibanje in postajanje. Zakaj tisto dejansko vedenje, ki ni postavljeno, je zgolj abstraktno vedenje. Stvar filozofa pa je, da si sebe odsvoji kot objektivni začetek, s katerim on svoje vedenje postavi kot predmet. In ravno to je tista odsvojitev, skozi katero stopi v odnos s seboj.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Piše: Jože Požar : september 3, 2017 – 6:12 dop -

Ko se je izobraženec namestil v parlamentu, smo mislili, da bo demokracijo razvijal s kakim principom. A to se ni zgodilo, saj jo zgolj krpa s praznim vedenjem in zakoni, ki so zapovedi. Tako se demokracijo kaže kot ustroj, v katerem ne gre za oblikovanje umnega. Želim reči, demokracijo se ne vzpostavlja kot enotnost objektivne in obče volje. To pa pomeni, da izobražen parlamentarec demokracijo ne dojema kot enotnost objektivne volje in obče volje, ampak kot idealizem, s katerim on izpričuje neko čisto zagotavljanje.

In tako se vzpostavlja demokracijo po merilih intelektualizma, ki objektivnosti ne vidi kot realnost, ampak kot objekt, ki je prost določenosti. Se pravi, ker demokracija ne deluje z nobenim principom nasprotja, s katerim bi neposredna realnost prešla v dejansko realnost, se demokracija izpopolnjuje kot izmenjava vedenja s praznim vedenjem, katerega gibanje obvladuje zdravi razum in nadarjena plehka umnost, ki realnost jemlje kot ekstazo vedenja. Pri tem prizadevanju pa gre samo za to, da zdravi um predstavi svoje vedenje kot neposredno gotovost, kateri nasproti stojijo druge gotovosti. To pa je ravno tisto početje, ki izključuje princip delovanja in tako oblikovanje umnega. Se pravi, ker demokracija ne pride do življenja čez princip ustroja, dobita besedo subjektivna volja in čisto zagotavljanje, ki je prazno vedenje, ki prakticira samo tisto, kar je koristno. In tako pridemo do dejanske demokracije, v kateri se objektivnost kaže samo idejno in sploh ne v umni obliki.
 

Ali ni odtujeni svet, ki ga zavest ne misli, zgolj prazna oblika vedenja? Imam občutek, da ta naša vera sveta izobrazbe doživlja sebe kot gibanje odtujene zavesti. Zdi se mi, da je izobraženec aktiven s ciljem, da sebstvo predstavi kot prazno vedenje. O tem največ govoriči prazni intelektualizem, ki izžareva, da je njegova naloga samo v tem, da predstavi praznoverje v abstrakcije ali igro praznih abstrakcij.
 
In kadar si demokracijo pogledamo po sprejetih zakonih, lahko ugotovimo, da zakoni niso pisani na kožo ljudskega duha, ampak tako, da se skladajo z voljo tistih, ki zakone sprejemajo. Zakoni so namreč abstraktna formalna občost in izpeljani brez principa. Lahko bi rekli, da niso substancialni, ampak grajeni na zunanjih eksistencah. To kaže, da obstajajo zakoni, ki so zgolj zapovedi, ki obtičijo pri možnosti in ne odgovarjajo svojemu pojmu; in to zaradi tega, ker se ne oblikujejo v svojem obstoju. Mimogrede naj spomnim, da je Hegel nekje zapisal, da je princip svobode najvišji princip, »v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi; in sicer tako, da sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo.« Torej, zakoni narejeni brez principa in tako, da se ne razrešujejo v osnovi, odražajo ravno to, da demokracija ne proizvaja enotnosti objektivne in obče volje. In to je tista pomanjkljivost, ki jo proizvaja oni subjektivni intelektualizem, ki se noče odpovedati posebnosti.

Tisto, kar razjeda demokracijo, je subjektivna volja, ki uveljavlja posebnosti. Ta enostranskost izžareva tudi to, da se izobraženec izogiba odnosa s seboj. Kajti če bi ga dosegel, bi zaznal, da iz demokracije ven štrlita intelektualizem in aristokracija, ki sta nevidno vpletena v ustroj in se kažeta zlasti tam, kjer gre za posebne koristi. Zato: demokracija mora biti uresničena s principom, in to tako, da bo v njem svoboda določena kot uvid obče volje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Po poteh spekulativnega mišljenja

Piše: Jože Požar : avgust 27, 2017 – 5:53 dop -

Prijatelj Rado ima nahrbtnik, v katerem prenaša tudi filozofske publikacije. Verjetno je potihoma zaljubljen v filozofijo, kajti on veliko razmišlja in ima mnogo vprašanj o filozofih idejah. Sicer pa je Rado radoveden duh, ki problematizira filozofske vsebine, predvsem pa tiste, ki so abstraktne in včasih nerazumljive. Zato se najini pogovori običajno začnejo pri kaki filozofski eksistenci, nadaljujejo pa z razglabljanjem ali pretresanjem filozofskih pojmov, ki naju ganejo in jih je treba ponovno izpovedati.

Najini pogovori so pač vedno filozofsko živi, saj izmenjujeva razmišljanja o kakem konkretnem delu, ki je abstraktno in zato stežka razumljivo. Še posebej takrat, ko gre za kak filozofski pojem, ki ga je preiskoval domač filozof. Tak pojem je na primer bit, ki išče svojo določenost v niču. Ko pa je govora o gibanju biti in prehajanju biti v nič, se v pogovoru znajde Heglov Sistema vede. V njem namreč filozof Hegel izpeljuje bit in nič in to na način postajanja biti, ki je najprej enostavnost čiste biti in čistega niča, nato pa odpravljanje postajanja in obstoj, ki preide v nekaj in drugo, ki sta momenta končnosti. Filozof Hegel je namreč veliko naredil za to, da imamo filozofijo vzpostavljeno kot pojem. Kajti tisto, kar so odnosi, to je gibanje in postajanje biti, to je tista obča bit, ki nosi v sebi tudi bistvo, katerega izpeljani odnos je tisto prehajajoče, ki preide v določenost. In to gibanje biti ni zgolj predstava odnosa, temveč je postajanje biti v času. Ob tem pa je pomembno dojetje, da se bit v začetnem odpravljanju pojavi kot reč, tj. kot notrina sebstva, ki je stopila sebi nasproti, da bi nastalo začetno postajanje biti, ki ga Hegel razvija v Fenomenologiji duha.
 

Človek je to, da je na sebi duh. Določen je, da je nasprotje v samem sebi, ki je kot svet vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. Le tako je na sebi drugo kot svet ali čista dejanskost, ki je posredovanje sebe s samim seboj.
 
Prijatelj Rado presoja, da je temelj filozofije Heglov Sistem vede. V njem je namreč zaobjeta tako rekoč vsa filozofija, torej celotnost vedenja o predmetu filozofije, ki je ideja. Ideja je tista, o kateri se danes premalo govori in premišljuje. Kajti razviti pojem idejo razodene v njeni stopnjeviti določenosti. Rado in jaz, ki sva nekakšna ljubitelja filozofije, se namreč s filozofskimi eksistencami, ki jih poklanjajo učenjakarski filozofi, ne pomiriva takoj. Zato se v najinih pogovorih občasno znajde tudi kritično razmišljanje.

Sicer pa sva mnenja, da se je filozofija oddaljila od njenega bistva. Strinjava pa se tudi, da je treba o filozofskih vsebinah znova in znova razpravljati, če želimo v filozofiji narediti korak naprej. Razen tega sva dognala, da obstajajo filozofska dela, ki jih ni mogoče z enim branjem dojeti, ko gre za notranje gibanje biti. To nakazuje, da je koristno filozofsko delo brati strpno in s ciljem, da ga duh razume. Kajti razumevanje dela je tista nujnost, ki usposablja duha za to, da bo enkrat začel razmišljati s svojimi možgani. In ravno to delava midva z Radom takrat, ko se dobiva ob kavi in skupaj razvijava kako abstraktno ekspozicijo, da bi jo dojela. Duh je namreč to, da je aktivno misleč in svobodno dejaven na sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Po poteh spekulativnega mišljenja

Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je absolutna določenost

Piše: Jože Požar : avgust 20, 2017 – 6:31 dop -

Če bi me kdo vprašal, zakaj povzdigujem ravno sistem vede, bi mu odgovoril, da sem v njem našel vse tisto, kar koristi človeku za to, da si sebe odsvoji in da spozna način, kako biti dejaven kot duh. Razen tega bi mu povedal, da je Hegel filozofijo strnil v sistem vede, da bo torej v sistemu vede našel tisto, kar se dotika ideje kot predmeta filozofije. Se pravi, našel bo odgovore na to, kaj je nastajajoče vedenje, kaj element vedenja, in nenazadnje, kaj je absolutno vedenje. To je tisto osnovno vedenje, ki ga je treba spoznati, da bi razumel svojo odsvojitev in metodo čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi.

Z dojemljivostjo sistema vede – pred tem sem bral tudi druga filozofska dela, vendar to ni bila filozofija v njenem razvitem pojmu – sem spoznal način odsvojitve, ki se ga ne da takoj prepoznati, ker gre za princip gibanja sebstva. Pri tem spoznavanju je treba biti potrpežljiv, saj je treba odkriti element vedenja, skozi katerega filozof Hegel razvija sebstvo. Zato je še posebej koristno, če se nastajajoče vedenje razume kot razumevanje odsvojitve, gibanje sebstva in vzpostavljanje predmetnega elementa. Zakaj prvi del sistema vede je tista vsebina ali osnova, katere nadaljevanje je povezano z drugim delom sistema vede, ki je Znanost logike. Tukaj naj omenim samo to, da se o sistemu vede danes ne piše razkošno, ker to ni abstraktna filozofija, temveč filozofija kot izpeljano gibanje absolutne ideje.
 

Odsvojitev ni samo izrekanje čistega vedenja, temveč je gibanje in postajanje, torej tudi metoda začetka, ki je postajanje občega. Zaradi tega sestoji začetek v določanju občega, ki se kot drugo razločuje od neposrednosti. Kajti tisto drugo kot obče je enostavni pojem ali nekaj absolutnega. In ravno to postajanje sebi enakosti odkriva filozof Hegel v Fenomenologiji duha.
 
Sicer pa je nujno vedeti, da je napor duha v tem, da sam odkriva prvi del sistema vede in da se pri odkrivanju ne da motiti od kakega lahkomiselnega filozofa, ki se je pomiril s površnim razumevanjem sistema vede. Na duhu je, da sam proučuje sistem vede, saj bo le tako občutil veličastnost nastajajočega vedenja, ki ga je treba spoznati, da bi dojel, na kakšni osnovi je vzpostavljeno absolutno vedenje. To odkrivanje ga bo razveselilo toliko, da bo kasneje vzel v roke drugi del sistema vede. Skratka, to odkrivanje nastajajočega vedenja je tista priprava, skozi katero bo spoznal, kako duh sebe vzpostavi kot predmet.

Duh bi torej naj začel spoznavati nastajajoče vedenje, ker bo le tako prišel do modrosti, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Se pravi, spoznaval bo, kako je treba sebstvo vzpostaviti kot predmet, če želi delovati smotrno ali tako, da bo razvijal svoje vedenje kot predmetno substanco in deloval v načinu. Kajti ravno odsvojitev kot vzpostavljanje svojega vedenja skozi element vedenja, je samo bistvo nastajajočega vedenja.

Mimogrede naj omenim še tole: tisto branje filozofskih del, v katerem se duh nikjer ne ustavi in se nadaljuje v nekem drugem branju, je neproduktivno. Na ta način sicer človek prebere mnoga filozofska dela, vendar pa ta širina filozofskega sveta ni kvaliteta, ampak prej kvantiteta. Zato je dobro, če imate pred očmi dejstvo, da je Heglov sistem vede temeljno delo, ki ga je treba spoznati. V njem Hegel odkrije tudi to, da ima vedenje svojo mejo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je absolutna določenost

Ali na filozofijo odločilno vpliva rezonersko mišljenje

Piše: Jože Požar : avgust 13, 2017 – 6:40 dop -

Da je Heglov Sistem vede miselno opazovanje pojma filozofije in tako najvišji način razumevanja absolutne ideje, postane jasno, če filozofu uspe doumeti Sistem vede kot celoto. O Heglovi filozofiji se danes ne beseduje kot o Sistemu vede, ampak kot o filozofiji, ki jo je vredno prebirati. Še več, filozof, ki se je namenil kaj določnega povedati o Heglovi filozofiji, Sistem vede sploh ne omenja, kaj šele da bi kaj povedal o njem. Navadno se Heglovo filozofijo obravnava plehko, pomanjkljivo ali površno. Skratka, o Heglovi filozofiji se beseduje vnanje in v enačenju z drugimi filozofi.

Naj tukaj omenim, da do danes še nisem naletel na govorico filozofa, ki bi kaj konkretnega razodela o Heglovi filozofiji. Namreč filozof, ki kaj primernega pove o Heglovi filozofiji, se običajno giblje na površju in omenja le neke zunanje okoliščine, bistvo Heglove filozofije pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da Heglova filozofija ni nič odločilnega, ampak je filozofija kot vsaka druga filozofija. Hočem reči, namesto da kaj središčnega pove o Sistemu vede, kroži okrog Heglovih del in tako ustvarja videz, da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. S tem pa filozof odseva tudi to, da ga bistvo filozofije ne vznemirja. Pa se tako njegov napor konča z krčenjem Heglove filozofije na rezonersko mišljenje in raztresenost vsebine, ki pa seveda ne izžareva bistvenosti Heglove filozofije.
 

Filozof, ki rezonira z mislimi sem ter tja, predstavi svojo nadarjenost kot domišljavi modrijan, pri tem pa doživi le neko čislanje duha. Takšno prizadevanje kaže, da mu ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za to, da predstavi čisto vednost kot jaz ali določenost jaza. Tako ostane ujet v pojavni svet, kajti tisto drugo je jaz sam, ki pušča za seboj zgolj spremenljivost.
 
Filozof, ki je dejaven tako, da ne izhaja iz obstoja ali postavljenega elementa vedenja, si svojega vedenja ne odsvoji, s tem pa se tudi ne postavi v odnos proti sebi in predmetu. Ta je namreč ravno tisti odnos, ki ga filozof Hegel razvije v prvem delu Sistema vede, kajti to je gibanje odsvojitve, s katerim duh vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Na ta način doseže čisti dojem predmetne substance in se kot duh sploh vzpostavi. S tem izpolni to, da bo v izpeljevanju besedoval o določni predmetni substanci. Kajti ko filozof zgolj odrine vedenje od sebe, je dejaven prosto, vsebina pa je vezana na sebstvo. Potem se tudi ne odsvoji in odnosa proti sebi ne vzpostavi. Tedaj pač idealizira svoje vedenje, s katerim ničesar ne odpravi, ampak zgolj izreka vedenje, ki ga poljubno zunanje veže in razvezuje. Rečeno še drugače, duh, ki prosto odmetava svoje vedenje, obstane v pojavnem svetu.

Naj spomnim, Hegel je zapisal, da je napočil čas za vzdig filozofije v vedo. In tega se danes ne spoštuje. Zakaj ne, zato, ker filozof na eni strani zgolj sprejema filozofsko vedenje, ki je slučajno izbrano, na drugi strani pa hrepeni po tem, da to isto vedenje posreduje. To pa pomeni, da je prosto dejaven in da ne izhaja iz popolne dejanskosti. Namesto dejanskosti podarja produkte rezonerskega mišljenja, ki hvaliči njegov čisti jaz in subjektivno vednost. Tako ustvarja videz, kot da filozofija ne zmore vzpostavljati odnosa do sebe na način metode ali elementa vedenja, s tem pa do predmetne substance in čistega pojma.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali na filozofijo odločilno vpliva rezonersko mišljenje

O tem, kako začeti brati Fenomenologijo duha

Piše: Jože Požar : avgust 6, 2017 – 5:58 dop -

Ko pride čas, da začenja duh brati Fenomenologijo duha, v kateri bo spoznaval lastno odsvojitev in podobe zavesti, samozavedanja, uma in duha, je prav, da več pozornosti nameni zadnjemu poglavju in predgovoru. Zakaj v zadnjem poglavju, ki nosi naslov VIII. Absolutno vedenje, Hegel povzame samo bistvo nastajajočega vedenja, torej gibanje in vzpostavitev elementa vedenja, ob tem pa še osvetli, da je postajanje »razodetje globine, in ta je absolutni dojem«. Potemtakem je dobro, če se zadnje poglavje in prav tako predgovor pozorno večkrat prebere, saj filozof Hegel tam pojasni, kaj je vsebina prvega dela Sistema vede in na kak način se veda organizira z lastnim življenjem dojema. Tako bo duh začel brati vsebino Fenomenologije duha s predznanjem, ki je potrebno za razumevanje dela.
 

Absolutno vedenje je mogoče predstaviti tudi v umetniški podobi, kot je na primer ta moja abstrakcija, ki odseva postajanje absolutne substance. Abstrakcija izdihava razdvojenost substance in njeno določenost v nasprotju. Take abstraktne podobe danes izdelujejo sodobne umetnice in umetniki z namenom, da nam predstavijo gibajočo se sebi enakost substance: substanca kot nedoločena neposrednost se posreduje s seboj in tako razdvoji v enostavno enotnost.
 
Dalje, nič narobe ne more biti, če tukaj opozorim, da je dojemajočemu mišljenju včasih težko slediti, saj je Hegel mislec, ki ne misli tako kot so razmišljali filozofi pred njim. Hegel misli na način, kot to kaže v Sistemu vede, kjer razvija bit, bistvo in pojem. Pravzaprav Hegel vseskozi demonstrira, kaj se to pravi misliti na najvišji način, tj. na način gibanja in proti postavljanja ali elementu vedenja, ki vzpostavi tisto dejanskost ali čisti dojem, ki ga ima za smoter ona neposrednost. Dojem je namreč predmetni element, v katerem ima svoje bivanje duh. To je predpostavka duha ali »zemljišče vede ali vedenja obče« (tako Hegel). Substanca razvita v svojem čistem pojmu je popolnoma nekaj drugega, kot pa je substanca razvita brez postajanja pojma. Hegel je namreč s Sistemom vede zakoličil cilj vedenja. To zakoličenje se zgodi tam, (tako Hegel), kjer vedenju ne treba iti čezse, kjer vedenje najde samo sebe in dojem ustreza predmetu, predmet pa dojemu. To se pravi, Hegel je odkril način, tj. metodo čistega pojma, ki je enostaven odnos proti sebi: kar je tisto drugo, to je negativno prvega. Rečeno še tako, bit je prva neposrednost, postajanje v razdvojitvi pa je neposrednost s prvo določenostjo. To je torej postavljen odnos čistega pojma proti sebi, ki so njegovi obči momenti. Obče je pravzaprav totaliteta pojma ali njegova svobodna moč.

Hegel nekje zapiše, da je filozofija miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje. In ta najvišji način razumevanja ideje začenja odkrivati Hegel skozi nastajajoče vedenje ali predmetni element, ki je čisti dojem. Ampak to ni vedenje kot čisto dojetje predmeta, temveč vedenje v svojem nastajanju, saj so momenti čistega vedenja podobe zavesti.

Torej, moje opombe so namenjene predvsem mlademu duhu, ki misli proučiti globine Fenomenologije duha. Hočem reči, kdor želi resnično spoznati, kaj je nastajajoče vedenje, naj pozorno prebere predgovor in zadnje poglavje prvega dela sistema vede. Na ta način bo dobil neko predstavo ali predznanje o nastajajočem vedenju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O tem, kako začeti brati Fenomenologijo duha