Ali na filozofijo odločilno vpliva rezonersko mišljenje

Piše: Jože Požar : avgust 13, 2017 – 6:40 dop -

Da je Heglov Sistem vede miselno opazovanje pojma filozofije in tako najvišji način razumevanja absolutne ideje, postane jasno, če filozofu uspe doumeti Sistem vede kot celoto. O Heglovi filozofiji se danes ne beseduje kot o Sistemu vede, ampak kot o filozofiji, ki jo je vredno prebirati. Še več, filozof, ki se je namenil kaj določnega povedati o Heglovi filozofiji, Sistem vede sploh ne omenja, kaj šele da bi kaj povedal o njem. Navadno se Heglovo filozofijo obravnava plehko, pomanjkljivo ali površno. Skratka, o Heglovi filozofiji se beseduje vnanje in v enačenju z drugimi filozofi.

Naj tukaj omenim, da do danes še nisem naletel na govorico filozofa, ki bi kaj konkretnega razodela o Heglovi filozofiji. Namreč filozof, ki kaj primernega pove o Heglovi filozofiji, se običajno giblje na površju in omenja le neke zunanje okoliščine, bistvo Heglove filozofije pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da Heglova filozofija ni nič odločilnega, ampak je filozofija kot vsaka druga filozofija. Hočem reči, namesto da kaj središčnega pove o Sistemu vede, kroži okrog Heglovih del in tako ustvarja videz, da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. S tem pa filozof odseva tudi to, da ga bistvo filozofije ne vznemirja. Pa se tako njegov napor konča z krčenjem Heglove filozofije na rezonersko mišljenje in raztresenost vsebine, ki pa seveda ne izžareva bistvenosti Heglove filozofije.
 

Filozof, ki rezonira z mislimi sem ter tja, predstavi svojo nadarjenost kot domišljavi modrijan, pri tem pa doživi le neko čislanje duha. Takšno prizadevanje kaže, da mu ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za to, da predstavi čisto vednost kot jaz ali določenost jaza. Tako ostane ujet v pojavni svet, kajti tisto drugo je jaz sam, ki pušča za seboj zgolj spremenljivost.
 
Filozof, ki je dejaven tako, da ne izhaja iz obstoja ali postavljenega elementa vedenja, si svojega vedenja ne odsvoji, s tem pa se tudi ne postavi v odnos proti sebi in predmetu. Ta je namreč ravno tisti odnos, ki ga filozof Hegel razvije v prvem delu Sistema vede, kajti to je gibanje odsvojitve, s katerim duh vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Na ta način doseže čisti dojem predmetne substance in se kot duh sploh vzpostavi. S tem izpolni to, da bo v izpeljevanju besedoval o določni predmetni substanci. Kajti ko filozof zgolj odrine vedenje od sebe, je dejaven prosto, vsebina pa je vezana na sebstvo. Potem se tudi ne odsvoji in odnosa proti sebi ne vzpostavi. Tedaj pač idealizira svoje vedenje, s katerim ničesar ne odpravi, ampak zgolj izreka vedenje, ki ga poljubno zunanje veže in razvezuje. Rečeno še drugače, duh, ki prosto odmetava svoje vedenje, obstane v pojavnem svetu.

Naj spomnim, Hegel je zapisal, da je napočil čas za vzdig filozofije v vedo. In tega se danes ne spoštuje. Zakaj ne, zato, ker filozof na eni strani zgolj sprejema filozofsko vedenje, ki je slučajno izbrano, na drugi strani pa hrepeni po tem, da to isto vedenje posreduje. To pa pomeni, da je prosto dejaven in da ne izhaja iz popolne dejanskosti. Namesto dejanskosti podarja produkte rezonerskega mišljenja, ki hvaliči njegov čisti jaz in subjektivno vednost. Tako ustvarja videz, kot da filozofija ne zmore vzpostavljati odnosa do sebe na način metode ali elementa vedenja, s tem pa do predmetne substance in čistega pojma.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali na filozofijo odločilno vpliva rezonersko mišljenje

O tem, kako začeti brati Fenomenologijo duha

Piše: Jože Požar : avgust 6, 2017 – 5:58 dop -

Ko pride čas, da začenja duh brati Fenomenologijo duha, v kateri bo spoznaval lastno odsvojitev in podobe zavesti, samozavedanja, uma in duha, je prav, da več pozornosti nameni zadnjemu poglavju in predgovoru. Zakaj v zadnjem poglavju, ki nosi naslov VIII. Absolutno vedenje, Hegel povzame samo bistvo nastajajočega vedenja, torej gibanje in vzpostavitev elementa vedenja, ob tem pa še osvetli, da je postajanje »razodetje globine, in ta je absolutni dojem«. Potemtakem je dobro, če se zadnje poglavje in prav tako predgovor pozorno večkrat prebere, saj filozof Hegel tam pojasni, kaj je vsebina prvega dela Sistema vede in na kak način se veda organizira z lastnim življenjem dojema. Tako bo duh začel brati vsebino Fenomenologije duha s predznanjem, ki je potrebno za razumevanje dela.
 

Absolutno vedenje je mogoče predstaviti tudi v umetniški podobi, kot je na primer ta moja abstrakcija, ki odseva postajanje absolutne substance. Abstrakcija izdihava razdvojenost substance in njeno določenost v nasprotju. Take abstraktne podobe danes izdelujejo sodobne umetnice in umetniki z namenom, da nam predstavijo gibajočo se sebi enakost substance: substanca kot nedoločena neposrednost se posreduje s seboj in tako razdvoji v enostavno enotnost.
 
Dalje, nič narobe ne more biti, če tukaj opozorim, da je dojemajočemu mišljenju včasih težko slediti, saj je Hegel mislec, ki ne misli tako kot so razmišljali filozofi pred njim. Hegel misli na način, kot to kaže v Sistemu vede, kjer razvija bit, bistvo in pojem. Pravzaprav Hegel vseskozi demonstrira, kaj se to pravi misliti na najvišji način, tj. na način gibanja in proti postavljanja ali elementu vedenja, ki vzpostavi tisto dejanskost ali čisti dojem, ki ga ima za smoter ona neposrednost. Dojem je namreč predmetni element, v katerem ima svoje bivanje duh. To je predpostavka duha ali »zemljišče vede ali vedenja obče« (tako Hegel). Substanca razvita v svojem čistem pojmu je popolnoma nekaj drugega, kot pa je substanca razvita brez postajanja pojma. Hegel je namreč s Sistemom vede zakoličil cilj vedenja. To zakoličenje se zgodi tam, (tako Hegel), kjer vedenju ne treba iti čezse, kjer vedenje najde samo sebe in dojem ustreza predmetu, predmet pa dojemu. To se pravi, Hegel je odkril način, tj. metodo čistega pojma, ki je enostaven odnos proti sebi: kar je tisto drugo, to je negativno prvega. Rečeno še tako, bit je prva neposrednost, postajanje v razdvojitvi pa je neposrednost s prvo določenostjo. To je torej postavljen odnos čistega pojma proti sebi, ki so njegovi obči momenti. Obče je pravzaprav totaliteta pojma ali njegova svobodna moč.

Hegel nekje zapiše, da je filozofija miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje. In ta najvišji način razumevanja ideje začenja odkrivati Hegel skozi nastajajoče vedenje ali predmetni element, ki je čisti dojem. Ampak to ni vedenje kot čisto dojetje predmeta, temveč vedenje v svojem nastajanju, saj so momenti čistega vedenja podobe zavesti.

Torej, moje opombe so namenjene predvsem mlademu duhu, ki misli proučiti globine Fenomenologije duha. Hočem reči, kdor želi resnično spoznati, kaj je nastajajoče vedenje, naj pozorno prebere predgovor in zadnje poglavje prvega dela sistema vede. Na ta način bo dobil neko predstavo ali predznanje o nastajajočem vedenju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O tem, kako začeti brati Fenomenologijo duha

Filozof in sodoben čas

Piše: Jože Požar : julij 30, 2017 – 5:41 dop -

Če se filozofija ne bo spustila na trda tla in bo še naprej aktivna v onstranskih svetovih, ki niso nastali na nobeni realnosti, bo obstajala le še v abstraktnih podobah ali interpretacijah razumske inteligence, ki ji ne gre za predmetno bit in bistvo, ampak za konstrukcije zunanje povezanih fenomenov, s katerimi premaguje lastno subjektivnost. To je tisti dejavni duh, ki navidezno modruje o stvari in se izteče v metafizično umevanje. Takšno početje duha je neko prizadevanje, v katerem se duh ne ukvarja s predmetno substanco. Zakaj dejaven je na razumevanju nečesa danega in možnega, ki ni noben predmetni svet, ampak videz sveta, s katerim formalno znanje dvigne do fiksirane določenosti.

A filozof bi naj bil dejaven tako, kot to prikazuje filozof G. W. F. Hegel v prvem delu Sistema vede ali nastajajočem vedenju. To pomeni, da bi naj odsvojil svoje sebstvo in ga vzpostavil kot predmet. Kajti edino posredovanje s samim seboj vzpostavi gibajočo se sebi enakost vedenja, ki je tisto začetno postajanje v elementu vedenja. Zakaj tista živa substanca je bit, ki je dejanska le, kolikor je gibanje samo postavljanje ali posredovanje s seboj. Namreč duh je tisto čisto gibanje, »postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva.«
 

Filozof se danes izroča slučajnim vsebinam in se ne ukvarja s predmetom filozofije. Pa se zdi, kot da filozofske vsebine prideluje plehki intelektualizem, ki analizira in s čutno dialektiko proizvaja nekakšne transcendentalne podobe. In to prazno preseganje sveta se vsiljuje bodočemu filozofu, ki ne ve, da se filozofija začenja v Sistemu vede. In vse to zaradi tega, ker danes s filozofskimi vsebinami mešetari abstraktni razum, ki uveljavlja čisto razumarsko inteligenco.
 
Filozof bi naj torej upošteval dejstvo, da je vedenje kot je sprva, neduhovna čutna zavest. To kaže, da bi naj bil dejaven s principom ali tako, da sebstvo vzpostavi v elementu vedenja, ki je čisti dojem. Na ta način doseže to, da je v nasprotju neko drugo, tj. predmet svojega sebstva. In tukaj naj opozorim, da filozof Hegel v Sistemu vede prikazuje prav ta začetni element vedenja, ki je čisti dojem, s katerim duh doseže ravno to, da postane sebi neko drugo. To je tisto proti postajanje ali element vedenja, v katerem prek nasprotja doseže občo sebe-vednost v svojem absolutnem nasprotju, ki je tisto popolno obče ali čisti dojem; v njem je obče prikazujoči se Bog v drugo-biti. In to je princip, v katerem duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet; v drugo-biti je pri sebi. Na ta način doseže vrh svoje subjektivnosti, ki je postavljeni razloček, iz katerega se povrne v sebe.

Sicer pa bi naj filozof spremljal tudi sodobno umetnost, ki raziskuje notrino. To stremi reči, da bi naj z enim očesom spremljaj ideje sodobne umetnosti, ki odslikavajo notrino in njeno gibanje. Zakaj ravno to gibanje notrine in njeno nasprotje odkriva Hegel v Sistemu vede. Želim reči, ker je umetnost naredila korak v notranjost, je prav, če tak korak naredi tudi filozof. Kajti raziskovanje notrine in gibanje je tisto, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je razlog, zakaj naj filozof raziskuje Sistem vede, ki mu bo razgrnil, kako duh samega sebe vzpostavi kot predmet, ali, kako doseže tisto absolutno vedenje, ki vzpostavi bit. Na filozofu je, da spremlja sodobno umetnost in da poskuša dojeti Heglov Sistem vede. Edino tako bo presegel ono metafiziko ali razmišljanje, v katerem premaguje zgolj svojo subjektivnost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozof in sodoben čas

Filozofija in njen temelj, ki je nastajajoče vedenje

Piše: Jože Požar : julij 23, 2017 – 5:35 dop -

Če se filozofija ne bo resno začela ukvarjati z nastajajočim vedenjem, se bo zgodilo, da bo pravniška pamet dobila blagoslov od državniške modrosti, da je edino ona sposobna izpričevati logičnost mišljenja. Namreč pravniška pamet dobiva na veljavnosti, pa čeprav predmetnega sveta ne pojmuje. Razen tega je pravniški duh vezan na bit-izven-sebe, s tem pa je njegov pojem v bistvu zgrešen, pa se one interpretacije in objektivnost končajo v konstrukciji dejstev. Za takšno prikazovanje objektivnega sveta pa zadostuje subjektivni način mišljenja, s katerim se doseže le ono domišljanje mišljenega.

Danes je pravniška pamet pričujoča tako rekoč na vseh vogalih abstraktnega življenja. Verjetno je to okoliščina, zakaj se to pamet dojema kot umno silo, ki da je sposobna pridelovati neposredno resničnost. Pa tako ni nenavadno, če predmetni abstraktni svet v medijih interpretira in pojasnjuje pravniška domiselnost. O tem govorijo svetovi, ki niso dosegli svoje dejanskosti, ker jih je razreševal pravniški razum. Pravniška razumnost je namreč dejavna na način metafizike, na način prepoznavanja objektivnosti. Pa je pravniška logika neutemeljeno dvignjena v nebesa, saj se ne ukvarja s pojmovanjem objektivnega sveta, ampak z domišljanjem objektivnega sveta in abstraktnim smislom.
 

Če se resnično želi kaj več narediti za dojemanje duha, potem se je potrebno ukvarjati z nastajajočim vedenjem in logiko. Edino tako se bo duh naučil misliti iz samega začetka, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej vzpostavi sebstvo kot predmet. Stvar filozofa pa je, da nastajajoče vedenje posreduje in ga naredi dojemljivega.
 
Če torej filozofija želi kaj več prispevati k dojemanju nastajajočega vedenja in logike, potem mora jasno izraziti, da logiko mišljenja obravnava v sistemu vede, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje. Tako bo filozofija razumljena iz izvira ideje, katere pojem se mora najprej pretvoriti v osnovo. Kajti le tako bo duh spoznal, kaj se to pravi logično misliti idejo in razvijati odnos proti sebi iz izvira. Duh naj spoznava predvsem to: kaj je nastajajoče vedenje, kako si sebe odsvoji, da bi spoznal, kaj pomeni biti dejaven na način metode. To stremi reči, da bi naj filozofija s svojimi vsebinami odkrivala nastajajoče vedenje, tj. predmetni element vedenja, ki je čisti dojem. Zakaj tisti subjektivni način mišljenja ni nič učenjaškega, ker mu manjka princip. Pa je tisto na videz logično prizadevanje duha zgrešeno, saj duh izraža le neko nastrojenost. Zaradi tega je bistveno spoznati, da je z odsvojitvijo duha in vzpostavljenim elementom vedenja spoznan prvi logični korak duha. To je tisto začetno gibanje, v katerem odpravi sebstvo in ga postavi kot predmet. Kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da je na ta način duh dejaven na popolni realnosti, ki se je danes ne spoštuje, ker si je filozofijo prilastil abstraktni razum, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Filozofija naj razodeva nastajajoče vedenje, tj. začetek postajanja, v katerem si duh samega sebe odsvoji. To je filozofski idealizem, v katerem duh sebe vzpostavi kot absolutno vedenje. To pa je tista pot duha, na kateri duh sebe odkriva iz nastajajočega vedenja, tj. čistega dojema, katerega postajanje biti se nadaljuje v nauku o biti ali drugem delu sistema vede.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen temelj, ki je nastajajoče vedenje

Liberalec in nadčutna prikazen

Piše: Jože Požar : julij 16, 2017 – 5:34 dop -

Če si liberalca, ki je nekakšen reprezentant odličnega sveta, pogledamo skozi njegov nadčutni svet, lahko izkusimo, da je idealist, teoretični duh, ki zagotavlja, moj predmet sem jaz. Tisto, kar ga drži na čelni strani tega sveta, je njegova subjektivna drža in ona nedoslednost, s katero izpoveduje, da občuduje abstraktne ideje ali odlični svet; tega pa nikoli ne razdvoji in tudi ne postavi kot predmet, ker je zanj pomembno samo to, da premaga samega sebe. Zaradi tega se tudi ne spušča v razprave o stvareh, ampak idealizira svojo domiselnost in se gre idealizem v plehkih podobah. Tako da ni mogoče misliti, da je liberalec kak svobodnjak, ki proizvaja pristne napredne ideje. Zakaj tisti njegov onstranski svet je neki nedoločen svet, s katerim ničesar ne spreminja. Če to povem še drugače, liberalec je srečen individuum, ki se izgublja v onstranskem romantičnem svetu, tj. v zmagoslavju gotove subjektivnosti ali v podobi onstranskega bitja, ki je nekakšna izginjajoča blaženost na sebi.
 

Liberalca ne zanima realni svet, temveč samo idealni svet, njegov idealizem meri samo na formo predstave. Pa se tako preseganje neposrednosti izteče v uresničenje njegove domiselnosti. V resnici liberalec vzpostavi le neko abstraktno nasprotnost, ki vsebuje raznolike miselne predstave, ki jih zunanje veže.
 
Liberalca določi čista onstranska aktivnost, ki jo izvaja v združbi z abstraktnim razumom; razum pripravi in razgrne substanco za onstranski pretres. Rečeno še tako, liberalec je reprezentant tostranskega sveta v onstranskem svetu, in to na ta način, da idealizira razumarske portrete, ki jih na drugi strani nabrito odpravi. Zategadelj je v neskladju s samim seboj in tistim, kar utrjuje na drugi strani. Pravzaprav na drugi strani pojasnjuje svoje sebstvo in poklanja abstraktne razlage, ki so predstave, ki mu nastanejo mimogrede. Se pravi, njegova pot se konča v onstranskem svetu, kjer čisti svet izginja kot nedoumljiv. To pa je ravno tisto početje duha, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak z idealiziranjem čistega jaza in zatrjevanjem, da je tisto, kar odrine onstran, ena sama resničnost.

Dobro, če sem zgornjim nekako nakazal početje liberalnega duha, poglejmo, kaj pušča ta duh  za seboj. Pri tem zaznamo, da tisti njegov oblikovan svet ni noben izdelani pojem, ampak nekakšna ne dejanska prikazen, ki sta jo skupaj ustvarila abstraktni razum in njegov talent, ki z abstraktno silo razuma in govorico oblikuje onstransko prikazen. Ta sporoča, da tisto nedosledno svobodomiselnost ne gre jemati z vso resnostjo. Taisto hoče reči, da liberalcu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da sebe kot svobodomiselnega duha predstavi kot abstraktno idejo, ki velja kot subjektivna zamisel, ki je brez izpolnitve.

Idealizem liberalca nam odkrije, da je on nekakšen izvedenec za onstranski svet. Zato tudi idealizira svoj svet tako, da neposrednost preseže s silo njegove domišljije. Tako da tisto, kar je na koncu nekakšna čista prikazen, ni nič drugega kot razvejana domišljija v abstraktne momente, ki jih je sila abstraktnega razuma in onega umnega nagona odrinila od sebe. Kar je nekakšno onstransko tavanje, ki ga liberalec svojo svobodomiselnostjo uresniči kot čisti svet vzajemnega učinkovanja njegove domišljije in abstraktnega razuma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Liberalec in nadčutna prikazen

Svet iznajdljivega filozofa

Piše: Jože Požar : julij 9, 2017 – 5:39 dop -

Kadar je iznajdljiv filozof dejaven tako, da sebstva ne vzpostavi v njegovih občih momentih, potem je jasno, da sebstva ne jemlje dosledno. Potem tudi tisto drugo sebi enako ni proti postavljeni svet sebstva, ampak predstavljeno vedenje abstraktne osebe. To je sebstvo kot tako, s katerim iznajdljiv filozof izkusi le sebe samega, tj. svoje naravno sebstvo. Se pravi, ko ne postavi sebstva kot predmet, je tisto drugo njega samega nekakšna prikazen ali predstava abstraktne osebe. Iznajdljiv filozof izreka čisto vedenje sebstva o sebi, katerega nasprotje je drugo samozavedanja, ki je mirujoči subjekt. To je pozicija, ko začne iznajdljiv filozof pogovor s seboj skozi podvojeno samozavedanje.

Veselje iznajdljivega filozofa se začenja tedaj, ko ustvari portret svoje lastne moči. To je tisto, kar odrine od sebe in se nadaljuje v drugo samozavedanje. Se pravi, tisto neposredno odtujeno sebstvo ni postavljeno razmerje do drugega, ampak čisto sebstvo kot tako ali neposredna abstraktna dejanskost. Ona je čisti jaz njegove izobrazbe, torej svet sebstva, ki je gotovost samega sebe, katerega gibanje ne odpravi abstrakcijo neposrednega bivanja, ampak se konča kot drugo samozavedanje. V tej razdvojitvi komunicirata dve strani, ki pa ne uresničita nobenega razmerja odvisnosti. Pa od tukaj toliko onega enostranskega razpoloženja in zadovoljstva, s katerim doseže filozof neko zunanjo enotnost s seboj.
 

Iznajdljiv filozof je zadovoljen s svetom, ki ga najde v sebi in zunaj sebe. Zaradi tega operira z vedenjem kot takim in se zadržuje v pojavnem svetu. Njegova iznajdljivost je v tem, da sebstvo izpolni skozi igro podvojenega samozavedanja.
 
Če je sebstvo iznajdljivega filozofa nekakšna pradomovina njegove izobrazbe, potem je jasno, da filozof operira z mnogimi vedenji in da se sebstvo kot tako na veliko razteza. To je tisto vznemirjanje, v katerem si zagotovi gotovost takoj za tem, ko se zavest dvigne iz središča sebstva, v katerem dejavna vest urejuje arhiv vedenja. Namreč, dvig sebstva kot praznega vedenja je nekakšno prizadevanje, ki stopi na plan kot gotovost, s katero doseže sebstvo čisto dejanskost. Ta dejanskost pa seveda ni nobeno predmetno bistvo, ampak le prizadevanje dejavne zavesti, ki je dala bivanje čisti izobrazbi ali praznemu vedenju, ki doseže svojo popolno aktualizacijo v drugem samozavedanju.

Iznajdljiv filozof se te navidezne odsvojitve razveseli zlasti takrat, ko vznemirja sebe z namenom, da se samemu sebi razodene kot aktivna moč sebstva. Namreč tisto negativno njegovega razpoloženja je sebstvo kot čisti jaz. Pa tako ni čudno, če iznajdljiv filozof daje prednost čistemu jazu, katerega dejanskost je čisto vedenje ali dovršeni svet sebstva. Zakaj tisti dvig v drugo samozavedanje zna biti včasih zapleten. Skratka, odsvojitev sebstva je vedno dvomljiva, ko čisti jaz ne izpolni enotnosti podvojenega samozavedanja.

Torej, kadar iznajdljiv filozof ne vzpostavi sebstvo s principom, je to naznanilo, da je dejaven brez principa. To pa je takrat, ko izvaja gibanje podvojenega samozavedanja, ki ne ustvari razmerja in odvisnosti predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Svet iznajdljivega filozofa

Kaj je filozofija pridobila s sistemom vede?

Piše: Jože Požar : julij 2, 2017 – 5:33 dop -

Predvsem to, da ima vzpostavljen odnos do sebe, tj. do svojega predmeta, ki je ideja. Sistem vede je namreč prikazujoče se vedenje, s katerim je razodeto nastajajoče vedenje skozi postavljen čisti pojem. On je tista osnova ali element vedenja, v katerem notrina stopi sebi nasproti. To se pravi, s prvim delom sistema vede je vzpostavljen element vedenja ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pri tem je pomembno to, da duh spozna način svoje odsvojitve, tj. predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je namreč element vedenja, ki ga naj duh spozna, če resnično želi, da njegove vsebine v svojem začetku zadihajo v logični sovisnosti ali v povezanosti istoimenskega.

Filozofija brez sistema vede je abstraktna filozofija, filozofija kot sistem vede pa je izpeljani pojem ideje, s katerim je pojem ideje najprej vzpostavljen kot absolutno vedenje, nato pa kot (Znanost logike) bit, bistvo in pojem. Na ta način je zakoličen sistem vede kot razvita pot pojma ideje v njeni logični sovisnosti.
 

V sistemu vede, ki ga je spisal filozof G. W. F. Hegel, je vzpostavljen in razvit pojem ideje kot umni pojem. Prvi del sistema vede razodene način gibanja in smotrno početje duha, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. To je tista začetna forma absolutnega vedenja, ki je totaliteta čistega pojma, s katero je postavljen odnos pojma proti sebi. Zakaj logika (drugi del sistema) ima za predpostavko znanost o duhu v njegovi pojavnosti, ki je veda izkustva zavesti.
 
Sistem vede nam torej odkriva pot ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet ali kot absolutno vedenje. Odkriva nam pa tudi to, kako duh posreduje bit in jo vzpostavi kot Eno atrakcijo, ki je odnos repulzije in atrakcije. In tako naprej tudi svet bistva in pojma, ki je v sistemu vede razvit kot določujoče gibanje ideje.

Sprememba, ki jo sistem vede razodene in je bistvena za razumevanje sodobne filozofije, je ta, da je duh v sistemu vede stopil v notrino, tj. v notranji svet. To ponotranjenje duha gre prepoznati kot nujno gibanje, ki ga prejšnja filozofija nima v sebi. Filozofija pred sistemom vede je abstraktna, saj je posredovana na zunanji način, tj. na način metafizike. Metafizika ima namreč v sebi to, da abstrahira od vsebine in ji ne gre za dialektično gibanje. Sistem vede pa nasprotno ima v sebi to, da se notrina odbije od sebe in se postavi sebi nasproti. To je dejanska razdvojitev substance, katere realnost je njena popolnost. In ta popolnost je dosežena skozi element vedenja, s katerim duh vzpostavi čisti dojem, ki je obči pojem ali tisto brezpogojno in svobodno. To se pravi, čisti pojem je prva identiteta substance s seboj, ki je čisti odnos pojma proti sebi. Ob tem pa naj omenim, da ona metafizika ne predoča poti, ampak začenja s trditvijo, ki izreka neposredno gotovost.

Naj spomnim, filozof G. W. F. Hegel je zapisal, da je filozofija »miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje.« To posreduje, da je substanca gibanje in samo postavljanje kot posredovanje s seboj. Kar je predmetna oblika, s katero si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. – Spotoma pa še tole, duh bi naj sistem vede proučeval, saj bo le tako premagal ono metafiziko, ki ne proizvaja nobene logične sovisnosti, ampak zgolj pojavni svet.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Kaj je filozofija pridobila s sistemom vede?