Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Written by Jože Požar on september 3, 2017 – 6:12 dop -

Ko se je izobraženec namestil v parlamentu, smo mislili, da bo demokracijo razvijal s kakim principom. A to se ni zgodilo, saj jo zgolj krpa s praznim vedenjem in zakoni, ki so zapovedi. Tako se demokracijo kaže kot ustroj, v katerem ne gre za oblikovanje umnega. Želim reči, demokracijo se ne vzpostavlja kot enotnost objektivne in obče volje. To pa pomeni, da izobražen parlamentarec demokracijo ne dojema kot enotnost objektivne volje in obče volje, ampak kot idealizem, s katerim on izpričuje neko čisto zagotavljanje.

In tako se vzpostavlja demokracijo po merilih intelektualizma, ki objektivnosti ne vidi kot realnost, ampak kot objekt, ki je prost določenosti. Se pravi, ker demokracija ne deluje z nobenim principom nasprotja, s katerim bi neposredna realnost prešla v dejansko realnost, se demokracija izpopolnjuje kot izmenjava vedenja s praznim vedenjem, katerega gibanje obvladuje zdravi razum in nadarjena plehka umnost, ki realnost jemlje kot ekstazo vedenja. Pri tem prizadevanju pa gre samo za to, da zdravi um predstavi svoje vedenje kot neposredno gotovost, kateri nasproti stojijo druge gotovosti. To pa je ravno tisto početje, ki izključuje princip delovanja in tako oblikovanje umnega. Se pravi, ker demokracija ne pride do življenja čez princip ustroja, dobita besedo subjektivna volja in čisto zagotavljanje, ki je prazno vedenje, ki prakticira samo tisto, kar je koristno. In tako pridemo do dejanske demokracije, v kateri se objektivnost kaže samo idejno in sploh ne v umni obliki.
 

Ali ni odtujeni svet, ki ga zavest ne misli, zgolj prazna oblika vedenja? Imam občutek, da ta naša vera sveta izobrazbe doživlja sebe kot gibanje odtujene zavesti. Zdi se mi, da je izobraženec aktiven s ciljem, da sebstvo predstavi kot prazno vedenje. O tem največ govoriči prazni intelektualizem, ki izžareva, da je njegova naloga samo v tem, da predstavi praznoverje v abstrakcije ali igro praznih abstrakcij.
 
In kadar si demokracijo pogledamo po sprejetih zakonih, lahko ugotovimo, da zakoni niso pisani na kožo ljudskega duha, ampak tako, da se skladajo z voljo tistih, ki zakone sprejemajo. Zakoni so namreč abstraktna formalna občost in izpeljani brez principa. Lahko bi rekli, da niso substancialni, ampak grajeni na zunanjih eksistencah. To kaže, da obstajajo zakoni, ki so zgolj zapovedi, ki obtičijo pri možnosti in ne odgovarjajo svojemu pojmu; in to zaradi tega, ker se ne oblikujejo v svojem obstoju. Mimogrede naj spomnim, da je Hegel nekje zapisal, da je princip svobode najvišji princip, »v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi; in sicer tako, da sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo.« Torej, zakoni narejeni brez principa in tako, da se ne razrešujejo v osnovi, odražajo ravno to, da demokracija ne proizvaja enotnosti objektivne in obče volje. In to je tista pomanjkljivost, ki jo proizvaja oni subjektivni intelektualizem, ki se noče odpovedati posebnosti.

Tisto, kar razjeda demokracijo, je subjektivna volja, ki uveljavlja posebnosti. Ta enostranskost izžareva tudi to, da se izobraženec izogiba odnosa s seboj. Kajti če bi ga dosegel, bi zaznal, da iz demokracije ven štrlita intelektualizem in aristokracija, ki sta nevidno vpletena v ustroj in se kažeta zlasti tam, kjer gre za posebne koristi. Zato: demokracija mora biti uresničena s principom, in to tako, da bo v njem svoboda določena kot uvid obče volje.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Sorry, comments for this entry are closed at this time.