Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

Written by Jože Požar on april 5, 2015 – 6:16 dop -

         V torek pozno popoldan me je sin Andrej povabil na kavo. Sicer z Andrejem skorajda vsak drugi dan izmenjava misli po telefonu, vendar pa neposredni pogovor zbuja drugačna občutja in zavzetost. Zdi pa se tudi, da je jezik v neposrednem pogovoru bolj dejaven. Razen tega neposredni pogovor izdihava sredino, v katero sogovornika shranita ali odlagata svojo refleksijo. Tako da direktni pogovor zahteva neko notranjo zbranost, še posebej pa takrat, ko je sogovornik sin Andrej, ki je oboževalec sodobne umetnosti. Z Andrejem vedno odkrijeva kakšno podobo, ki naju potegne v globino notrine, s tem pa v notranje gibanje in prehajanje, ki uresniči obče momente ali dejanskost podobe.
 
Andrej-in-jazPrek umetniškega dela se človek povzdigne v dejanski svet čistega pojma. Zakaj sodobno umetniško delo ima realnost le, kolikor se realnost določi kot popolnost ali kot realnost, ki vsebuje negacijo.
 
         Z Andrejem sedeva za mizo in naročiva kave z mlekom. In glej ga, opazim, da je Andrej popraskan na čelu in pod očesom. Kje si pa staknil poškodbo, ga vprašam. Ah, je rekel, padel sem na stopnišču, spregledal sem manjkajočo stopnico in sem strmoglavil. Potem sva izmenjala nekaj stavkov o tem, kako zna biti človek neroden. Trenutek za tem so se vrata sodobne umetnosti odprla in pogovor o sodobni umetnosti je stekel. Najprej je Andrej opisal dela sodobne umetnice, v katerih umetnica prikazuje, kako nekaj prvega ali neposrednega prehaja v svoje drugo skozi gibanje notrine. Umetnica je namreč z ustvarjenimi idejami izrazila prav tisto, kako notrina prehaja v svoje gibanje. To je naredila tako, da je začetek, ki je določna realnost, izpeljala v nasprotje kot nasprotni ekstrem. In to je izvedla z rolo papirja in tudi na druge načine. Jaz se sprašujem, ali je umetnica ideje izpeljala premišljeno, ali pa so ustvarjena dela spontano nastajalo in brez kakega posebnega premisleka. Oba sva se strinjala, da dela niso nastala s premislekom, ampak kot notranji navdih umetnice.

         Sodobno umetniško delo, nadaljuje Andrej, ni zgolj reč, ki je brez svoje realnosti, niti ni nekaj, kar lahko od zunaj obesiš na umetnino. Andreja dopolnim, da je tista kritična ocena razstavljenih sodobnih del površna, ker ne izhaja iz nobene realnosti. Namesto da se izhaja iz realnosti, se razstavljena dela zunanje združuje z namišljenim pojmom, na primer s politiko. Na takšen način pa sodobna umetnost ne dobi na sebe dejanskosti, ki ji gre po njeni realnosti. In ne le to, je izviren Andrej, takšno poročanje o sodobni umetnosti, ki je le neka igra praznih abstrakcij, s katero se zamegljuje sodobno umetnost, ne doprinese nič k dojemanju sodobne umetnosti. Zato bi bilo bolje, pravi Andrej, če bi človek izhajal iz razstavljenih sodobnih del in poskušal iz njih narediti dojemajočo predstavo.

         Z Andrejem sva dve uri in pol izmenjavala misli o sodobni umetnosti. Neposredni pogovor o idejah sodobne umetnosti zna biti zelo zanimiv, če človek poskuša dvigniti realnost umetniška dela in poiskati njeno dejanskost. Če nič drugega, na ta način človek izdihava nadčutni svet in se tako uči izkopavati iz neposredne realnosti.


Posted in Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.