Govorica denarja

Piše: Jože Požar : avgust 31, 2014 – 6:40 dop -

         Danes je zavzetost duha usmerjena samo še k temu, koliko denarja dobimo in koliko imamo obveznosti. In kdo je v tem zanosu najbolj aktiven? Država, ona skozi govorico razlaga, da je njen odnos do dejanskega denarja ali do denarnega gospodarstva nezadosten. O pomanjkanju denarja in o denarni politiki vsak dan govorijo mediji. Oni so tudi tista umna sila časa, ki odkriva norčavo gibanje denarja in seveda tudi to, kam denar izginja. Zato tudi ni čudno, če je danes enotna aktivnost duha usmerjena samo v denar.

         Govorica denarja odkriva, da to divjaško gibanje denarja ničesar ne osvobodi. Preveč časa se namenja neposredni govorici denarja, za gospodarjenje z denarjem pa ga zmanjkuje. In tako ni nenavadno, da duh svet reducira na vsote ali ravnodušna števila. Zakaj vsota denarja je moment splošnosti in taka enostavnost, s katero je mogoče spretno pregovarjati. To želi povedati tudi to, da se posebnost in posameznost pojma pušča ob strani. Se pravi, enostavno upravljanje z ravnodušnimi števili bi naj bil razlog, zakaj se svet poenostavlja na prazne abstrakcije. No, to poenostavljanje sveta stvari na vsote denarja pa ni takšna dejavnost duha, ki bi jo lahko hvalili in celo povzdigovali v nebo.
 
Govorica-denarjaBravo fantje, prazno abstrakcijo dobro razumete; igra z denarjem ni nič drugega kot izražen privilegij abstrakcije.
 
         Tisto kar pride na površje časa in je izraženo v medijih, je aktivnost državnega duha, ki domala vsako najmanjšo vsebino izpelje na vsoto denarja. Videz je že tak, kot da je duh države dejaven samo tam, kjer se sešteva denar; tisto namreč, kar odpravi kot neko določenost, tisto se tiče denarnih sredstev. Tako da ni čudno, če mediji zaznavajo dejavnost države samo še skozi denar. Ob tem pa ni možno zaznati nič takega, kar bi bila kakšna dejansko postavljena čista občost predmetne realnosti, ki bi jo duh države izdihaval.

         Človek se vpraša, ali je nasilje denarja postalo bistvo tega časa. Ali je izobražen človek začel verjeti, da se dan začne in sklene z denarjem? Vprašujem se, zakaj denar vedno nastopa kot nekaj prvega in v interesu nekoga, ob tem pa se realnost in njena čista dejanskost, za katero bi naj bil denar namenjen, sploh ne omenja. Očitno je, da izobražen človek svoje interese uveljavlja samo skozi denar; na ta način se izogne predmetni realnosti in njej pripadajoči dejanskosti. In ne nazadnje, neposredni interes denarja govori, da si ta duh krajša poti čez denar ali prazno abstrakcijo, vsebinsko določenost pa zanemarja. In to nasilje vsote denarja ali ravnodušnih števil potrjuje in zagovarja izobražen človek.

         Danes s svetom gospodari denar. Pa čeprav je jasno, da denar ni sposoben osvobajati neposredne realnosti, svet oblikuje zapoved denarja. To pa zato, ker denar ni vezan na neposredno realnost in njeno čisto dejanskost. Zaradi tega smo priča divjaškemu početju denarja, ki ga vsiljuje razposajeni kapitalizem in oni izobraženec, ki še ni prišel do spoznanja, da denar ne more operirati v imenu realnosti, ki ni postavljena kot čista dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno nasilje | Komentarji so izklopljeni za Govorica denarja

Abstraktno nasilje in parazitski jezik

Piše: Jože Požar : junij 8, 2014 – 5:44 dop -

         Miselnega nasilja je vedno več in se kaže tam, kjer nastopa denar v imenu stvari in nastane nujnost, ko je potrebno denarna plačila pokazati kot vsebinsko določitev. V takih primerih stopi na plan spretnost, ki je sposobna vsebino stvari zamegliti ali jo pokazati na tak način, da vsebina ne bo razumljiva. Takšno vsebino oblikuješ tako, da pridelaš ponesrečene trditve in vstaviš kak nesmisel ali nerodnost v zapis. Vsebina stvari je na ta način določena nepopolno ali predmetna stvarnost je nezadostno izražena; in ta nezadostni prikaz stvari pomaga narediti parazitski jezik, ki žre pomen. Takšni vsebini običajno manjka naslov, saj predmet vsebine sploh ni določen. Rečeno še tako, vsebina predmeta je izražena z jezikom, ki je rabljen na poseben način in zajedavsko glede na normalno rabo.

         Primer pomanjkljivo izražene vsebine je na moj naslov dostavila Energija plus Elektro Maribor, ki trži energijo. Tam na enem listu papirja to podjetje podaja vsebino ali razlago, ki sploh ni naslovljena in je sestavljena iz posamičnih misli. Podjetje pojasnjuje enoletno obdobje porabe energije tako pomanjkljivo, da ga človek ne more dojeti. Najprej pokaže tabelo, nato v štirih vrstah ali štirih posameznih stavkih zneske, ki niso povezani z začetno tabelo. Za tem zapiše samostojno misel, pod njo pa navaja podatke o porabi. Sledi dva centimetra belega prostora, nato pa zopet navaja tri različne okoliščine, ki kot da so med seboj zunanje povezane. Torej, namesto da podjetje pokaže predmet v razumljivi vsebini, ga členi in prikaže kot nično dejanje, ki ga ne moreš dognati, ker je na delu parazitski jezik.
 
Abstraktno-nasilje-drugicKomuniciraš neresno, jaz te ne razumem! Poveličuješ parazitski jezik, ki tvoje dejanske dolžnosti ne izreka. Vsebina tega, kar mi sporočaš, ni tvoje dejansko prepričanje, ampak tvoja prazna dolžnost.
 
         Ni kaj, abstraktno nasilje, v katerem ni pokazana vsebina predmeta, se aktivno izdihava v vsakdanjem življenju. Nekatera miselna nasilja menda dalj časa potekajo in se celo ponavljajo kot aktivnosti, ki so dosegla veljavo, ker se na njih nihče ne odziva. Tako ni nič nenavadno, če v moj poštni nabiralnik kak medij odloži nov izdelek ali časopis, pri tem pa mi prek istega časopisa sporoča, kaj bo sledilo, če se jaz na to njegovo nasilje ne bom odzval. Nekaj podobnega počenja tudi »sosed trgovec«, ki vsakič znova poizveduje pri blagajni, ali imam »pika kartico«. In to abstraktno nasilje se vsak dan izvaja in je dognano kot nekaj, čemu bi naj človek znova in znova prisluhnil ter podarjal odgovore.

         Je pa tu še abstraktno nasilje, ki je izraženo skozi prazno prikazen vedenja ali tisto suho zagotavljanje ravnodušnih določenosti, ki ne izhajajo iz nobene realnosti in je zgolj zunanja navedba količine. To je tista človekova aktivnost, ki vsako vsebino zreducira na število. Namreč, to krčenje sveta stvari poteka in se izvaja čez število, ki prizadene vsebino stvari. In vse to z namenom, da se svet stvari poenostavi in očisti na posplošenje ali na nebistveni svet, ki prideluje abstraktno nasilje. Ono je ne malokrat v praksi izvedeno z namenom, da se vsebinska vrednost stvari sprevrže v prazno dejanje jezika, ki preskrbi prevaro.


Nahaja se v: Abstraktno nasilje | Ni komentarjev »

Ko resničnega ne pojmujemo kot substanco

Piše: Jože Požar : januar 12, 2014 – 7:34 dop -

         Končno se je duh ustavil in začel razmišljati, kaj to tam počenja subjekt, ki ga preganjajo užitki in kajpak denar. To je on kot vest in zavest duha, ki si sebe zagotavlja z dobrimi nameni in s kako razlago neposrednosti kot take. On subjekt torej, ki resničnega ne izrazi kot substanco, ampak le kot subjekt, ki najde vsako resnico kar v sebi. Se pravi, izrazi enostavno negativnost, ki je njegovo neposredno vedenje ali enostranska oblika bivanja njegove čiste zavesti, in to je ravnanje po dolžnosti. Rečeno še tako, neposrednost kot taka je njegovo čisto sebstvo kot prazno vedenje, ki je kot neposredno mirujoči subjekt oblika enostavne negativnosti. Skratka, njegova izrazitev ali izražena abstraktna moč one igre s samim seboj, v kateri on sebe ne postavi kot predmetno substanco, je dovršeno početje subjekta.
 
Goljufija-z-neposrednostjo

Svet še ni dovršen v neposrednosti kot taki. Če se to neposrednost sprejme kot tako, potem je vsa vrednost sveta pripisana neposrednosti.

 
         Nastopil je torej drug čas, v katerem duh poskuša prepoznavati sleparije, ki se jih s težavo odkriva, ker so običajno zaščitene z avtoriteto subjekta in njegovim položajem. Zato je pomembno, da se ne preskoči neposrednosti kot take, saj se ravno v njo inštalira goljufije, kot je na primer navidezna gospodarnost, ki se jo motivira z denarno hipotezo. Ona je najbolj očitna govorica sleparja, ki čez obeležja in denar uveljavlja svoj pogled, ki ne izhajajo iz nobenega postavljenega nasprotja. Goljufijo ponuja kot neposredno umnost, ki je v resnici neumnost, ker je to ravno tisti nelogičen začetek, v katerem se neposrednost sama s seboj ne vzpostavi kot svoja sebi enakost. Zato mora obstajati volja, da se postavljena neposrednost odpravi in resnično vzpostavi, kajti le tako je substanca odpravljena in vzpostavljena kot njena sebi enakost. Samo na ta način je mogoče izključiti goljufijo onega subjekta, ki je na mnogih primerih pokazal, kaj se zgodi, ko se resničnega ne pojmuje kot substanco.

         Zgornjim poskušam opozoriti, da izpeljava začetka ali logika začetka, ki sloni na tem, da izrečeš sebe kot subjekta, nato pa na to neposrednost pripenjaš predikate, ni nobena prava logika začetka. – Da ne bi kdo prehitro sklepal, naj omenim, da tufi filozofi svojega vedenja ne odpravijo v logičnem načinu ali v elementu vedenja. Dejstva namreč kažejo, da se logike začetka izogibajo; verjetno zaradi tega, ker ima logika začetka v sebi to, da vzpostavi subjekta kot predmet, s tem nastopi razdvojitev enostavne neposrednosti ali obstoj bivanja sebi enakosti. To pa je predmetni element vedenja, s katerim duh sebe vzpostavi kot predmet, kot čisti dojem, s katerim je substanca bistveno tisto duhovno dejansko kot določno postavljena drugobit.

         Naj naglasim: kadar resničnega ne pojmujemo kot substanco, takrat v imenu substance nastopa subjekt. Ta pa življenje predmeta prikaže zgolj kot neko njegovo prazno vedenje, ki ga je našel v sebi. Zato bi bilo dobro, če bi to vero v neposredne resnice nehali braniti. Subjekt namreč jemlje vsebino iz svojega naravnega sebstva, pa je ta čista vsebina zgolj njegova izpolnitev kot dolžnost, lahko bi rekli, njegovo sebstvo je stopilo v bivanje kot sebstvo.


Nahaja se v: Abstraktno nasilje | Ni komentarjev »

Svet reduciramo na abstraktne predstave, ki jih utemeljujemo s števili

Piše: Jože Požar : marec 3, 2013 – 7:57 dop -

         Ali duh danes deluje zunaj načel mišljenja? To vprašanje sprašuje po tistem maksimalen. Bolje je, če se vprašamo, zakaj duh odpravlja sebe pomanjkljivo in brez principa. Njegovo odtujevanje je mogoče zaznati v fiksiranju nečesa brezpojmovnega. In prav tam se da prepoznati tudi duha, ki je odtujil tiste naše velike denarje brez principa. V njegovo početje je vpisano nenačelno delovanje; namreč to, da je deloval na način proste pameti.

         Naj spomnim na Heglovo misel, ki pravi, da je svet bistveno enostavno sebstvo. To si lahko predstavimo kot vzpostavljanje naravnega sebstva v nasprotju, ki je tisti čisti svet sebstva. Princip tega vzpostavljanja je v tem, da tista neposredna reč skozi svojo notrino nadaljuje samo sebe in se razveja v obče momente. In prav to nadaljevanje notrine v svojo protipostavljenost je predmetni element ali princip, skozi katerega reč vzpostavi svojo notrinskost. Toliko le, da se ve, da obstaja Heglov princip ali predmetni element, s katerim duh samega sebe vzpostavi.
 
Kratka-pamet

Svet reduciramo na števila in s tem na brezvsebinsko sporazumevanje.

 
         Če na hitro preletimo ta neki svet proste pameti, najprej zaznamo obilje celote. Takoj pade v oči, da v tem svetu ne biva nič nujnega. Svet je prosto odmetan in zgolj je. Tisto, kar bi bila neka določenost v njem, je svet izražen v številkah. To želi reči, da v tem našem čistem svetu obstaja veliko sveta, ki je prikazan kar v številkah. In zdi se, da je prosta pamet zaljubljena ravno v to čisto prikazovanje sveta v številkah; verjetno zato, ker je število abstrakcija od čutne raznolikosti, enostavnost kot tisto nekaj zunanje združenega ali zreduciranega na čisto bit.

         Sicer pa se prosta pamet rada izraža čez števila ali čez čiste abstrakcije, ker število dojema kot kako dano resnico. Število pa kot vemo, ne vsebujejo nič takega, kar bi prešlo v svojo drugost ali v nasebno določenost. To lahko preverimo, če pogledamo, na kak način števila stopajo v razmerja. Ona najdejo svojo določenost izven sebe ali v nekem drugem številu in torej ne v sebi, pomen pa dobijo le s tistim, kar je v razmerju z njimi. Se pravi, izražanje sveta stvari čez števila, je neko delovanje brez principa, ki mu ne gre zares s stvarjo. Saj, če bi mu zares šlo za stvar, potem bi duh bil dejaven tako, da bi se predal življenju stvari.

         Prosta pamet je navzoča v vseh tistih čistih svetovih, ki so pridelani brez vsakega principa. Zato ne bi bilo nič narobe, če bi v šole uvedli predmet Čisti dojem, s katerim bi mlademu duhu bil predstavljen začetni princip vzpostavljanja njega samega. Na ta način bi veliko naredili za to, da bi se svet števil, on je danes priznan kot najvišji svet, umaknil nekam v ozadje. Kajti če ne bo v tej smeri nič narejenega, potem bo število začelo nadomeščati pojme reči. Namreč tisto, kar je danes do temelja razjasnjeno, je število, ki je prazna abstrakcija. Število je, Hegel zapiše, inertna, ravnodušna določenost. In prav temu praznemu svetu velikosti ali številk, se daje prednost; svet zreduciramo na abstrakcijo, ki jo za tem utemeljujemo z neko velikostjo ali številom.


Nahaja se v: Abstraktno nasilje | Ni komentarjev »

Prazno abstraktno nasilje kot formalna volja osebe

Piše: Jože Požar : november 11, 2012 – 7:35 dop -

         Primerov abstraktnega nasilja je danes mnogo. Prazno abstraktno nasilje se izvaja na primer čez poštne nabiralnike, telefonske klice itd. in se ga jemlje kot nekaj, kar je sestavina življenja. Razen tega prazno abstraktno nasilje izrabljajo mediji in tudi politiki za to, da povedo kaj o sebi. Politik odmeče sebe kot abstraktno osebo v neko abstraktno bivanje, skozi katero mimogrede napove še kakšno posledico ali celo zažuga s čem, kar da bi naj sledilo, če se ne bo to in to zgodilo. In prav to žuganje s praznimi abstrakcijami je danes v modi, saj ga je mogoče zaznati skozi preprosta sporočanja in tiste neke pametne sugestije, ki jih ne manjka v medijih. Skratka, prazno abstraktno nasilje danes deluje.
 

Kaj boljšega od ponavljajočih praznih abstrakcij mi ni uspelo oblikovati.

 
         Na primer, v javnem lokalu vas lahko zelo glasna radijska postaja, ki daje nasvete o tem, kaj naj počnete, nažene iz lokala. Nenehno zniževanje cen in tiste neke ponavljajoče misli, ki podpirajo cene, pravzaprav preganjajo vaš pogled drugam. Kajti prazen in meglen svet ničesar pomenskega ne raznaša, on zgolj je in obstaja kot formalna volja osebe, ki ne prehaja v nič na sebi drugega ali ni sam s seboj posredovan. Zato ni čudno, če so števila v tem našem svetu največkrat v rabi in če se večina goljufij izvaja ravno čez prazna števila, ki so milo rečeno onemogle abstrakcije. In prav zaradi tega dejstva se abstraktno nasilje večinoma izvaja čez števila. In zato tudi ni nič nenavadno, če abstraktno nasilje poteka ravno čez njih. Števila pač zmeraj nastopajo tam, kjer se želi bistvo prekriti in je cilj sporočanja zgolj v tem, da se pozornost usmeri proč od vsebine. In če kje obstaja in se izvaja prazno abstraktno nasilje, potem se to tam, kjer se duh sporoča z govorico števil ali s tistim nekim navajanjem praznih abstrakcij.

         Prazno abstraktno nasilje je mogoče izvajati skozi računalnik ali programje. Programje se je sposobno obnašati kot kak upravnik stanovanjske zgradbe, ki namesto da upravlja z zgradbo, upravlja z abstraktnim svetom stanovalcev. Na ta način lahko izvaja abstraktno nasilje v obliki vzdrževanja zgradbe tako, da stanovalcem vsili na primer zamenjavo balkonskih ograj. Moj primer: kupil sem nov računalnik, v katerega se je naselil upravnik ali programje, ki mi je dalo takoj vedeti, kdo je varuh mojega računalnika in kdo bo upravljal in nadzoroval abstraktni svet v računalniku. Upravnik si je namreč programje inštaliral kot podaljšano notrino onih fizičnih reči ali posameznih delov računalnika, da lahko izvaja abstraktno nasilnost, ko je to potrebno. Tako upravnik skozi inštalirano programje skrbi za red in abstraktno čistočo v mojem računalniku. Sicer pa upravnik računalnika deluje pod nekim izmišljenim imenom, ki bi ga naj nekje v ozadju zastopale resnične abstraktne osebe. Hočem reči, upravnik deluje v mojem računalniku kot resnična abstraktna oseba, ki se pa obnaša zgolj kot oseba.


Nahaja se v: Abstraktno nasilje | Ni komentarjev »