Liberalec in nadčutna prikazen

Piše: Jože Požar : julij 16, 2017 – 5:34 dop -

Če si liberalca, ki je nekakšen reprezentant odličnega sveta, pogledamo skozi njegov nadčutni svet, lahko izkusimo, da je idealist, teoretični duh, ki zagotavlja, moj predmet sem jaz. Tisto, kar ga drži na čelni strani tega sveta, je njegova subjektivna drža in ona nedoslednost, s katero izpoveduje, da občuduje abstraktne ideje ali odlični svet; tega pa nikoli ne razdvoji in tudi ne postavi kot predmet, ker je zanj pomembno samo to, da premaga samega sebe. Zaradi tega se tudi ne spušča v razprave o stvareh, ampak idealizira svojo domiselnost in se gre idealizem v plehkih podobah. Tako da ni mogoče misliti, da je liberalec kak svobodnjak, ki proizvaja pristne napredne ideje. Zakaj tisti njegov onstranski svet je neki nedoločen svet, s katerim ničesar ne spreminja. Če to povem še drugače, liberalec je srečen individuum, ki se izgublja v onstranskem romantičnem svetu, tj. v zmagoslavju gotove subjektivnosti ali v podobi onstranskega bitja, ki je nekakšna izginjajoča blaženost na sebi.
 

Liberalca ne zanima realni svet, temveč samo idealni svet, njegov idealizem meri samo na formo predstave. Pa se tako preseganje neposrednosti izteče v uresničenje njegove domiselnosti. V resnici liberalec vzpostavi le neko abstraktno nasprotnost, ki vsebuje raznolike miselne predstave, ki jih zunanje veže.
 
Liberalca določi čista onstranska aktivnost, ki jo izvaja v združbi z abstraktnim razumom; razum pripravi in razgrne substanco za onstranski pretres. Rečeno še tako, liberalec je reprezentant tostranskega sveta v onstranskem svetu, in to na ta način, da idealizira razumarske portrete, ki jih na drugi strani nabrito odpravi. Zategadelj je v neskladju s samim seboj in tistim, kar utrjuje na drugi strani. Pravzaprav na drugi strani pojasnjuje svoje sebstvo in poklanja abstraktne razlage, ki so predstave, ki mu nastanejo mimogrede. Se pravi, njegova pot se konča v onstranskem svetu, kjer čisti svet izginja kot nedoumljiv. To pa je ravno tisto početje duha, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak z idealiziranjem čistega jaza in zatrjevanjem, da je tisto, kar odrine onstran, ena sama resničnost.

Dobro, če sem zgornjim nekako nakazal početje liberalnega duha, poglejmo, kaj pušča ta duh  za seboj. Pri tem zaznamo, da tisti njegov oblikovan svet ni noben izdelani pojem, ampak nekakšna ne dejanska prikazen, ki sta jo skupaj ustvarila abstraktni razum in njegov talent, ki z abstraktno silo razuma in govorico oblikuje onstransko prikazen. Ta sporoča, da tisto nedosledno svobodomiselnost ne gre jemati z vso resnostjo. Taisto hoče reči, da liberalcu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da sebe kot svobodomiselnega duha predstavi kot abstraktno idejo, ki velja kot subjektivna zamisel, ki je brez izpolnitve.

Idealizem liberalca nam odkrije, da je on nekakšen izvedenec za onstranski svet. Zato tudi idealizira svoj svet tako, da neposrednost preseže s silo njegove domišljije. Tako da tisto, kar je na koncu nekakšna čista prikazen, ni nič drugega kot razvejana domišljija v abstraktne momente, ki jih je sila abstraktnega razuma in onega umnega nagona odrinila od sebe. Kar je nekakšno onstransko tavanje, ki ga liberalec svojo svobodomiselnostjo uresniči kot čisti svet vzajemnega učinkovanja njegove domišljije in abstraktnega razuma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Liberalec in nadčutna prikazen

Svet iznajdljivega filozofa

Piše: Jože Požar : julij 9, 2017 – 5:39 dop -

Kadar je iznajdljiv filozof dejaven tako, da sebstva ne vzpostavi v njegovih občih momentih, potem je jasno, da sebstva ne jemlje dosledno. Potem tudi tisto drugo sebi enako ni proti postavljeni svet sebstva, ampak predstavljeno vedenje abstraktne osebe. To je sebstvo kot tako, s katerim iznajdljiv filozof izkusi le sebe samega, tj. svoje naravno sebstvo. Se pravi, ko ne postavi sebstva kot predmet, je tisto drugo njega samega nekakšna prikazen ali predstava abstraktne osebe. Iznajdljiv filozof izreka čisto vedenje sebstva o sebi, katerega nasprotje je drugo samozavedanja, ki je mirujoči subjekt. To je pozicija, ko začne iznajdljiv filozof pogovor s seboj skozi podvojeno samozavedanje.

Veselje iznajdljivega filozofa se začenja tedaj, ko ustvari portret svoje lastne moči. To je tisto, kar odrine od sebe in se nadaljuje v drugo samozavedanje. Se pravi, tisto neposredno odtujeno sebstvo ni postavljeno razmerje do drugega, ampak čisto sebstvo kot tako ali neposredna abstraktna dejanskost. Ona je čisti jaz njegove izobrazbe, torej svet sebstva, ki je gotovost samega sebe, katerega gibanje ne odpravi abstrakcijo neposrednega bivanja, ampak se konča kot drugo samozavedanje. V tej razdvojitvi komunicirata dve strani, ki pa ne uresničita nobenega razmerja odvisnosti. Pa od tukaj toliko onega enostranskega razpoloženja in zadovoljstva, s katerim doseže filozof neko zunanjo enotnost s seboj.
 

Iznajdljiv filozof je zadovoljen s svetom, ki ga najde v sebi in zunaj sebe. Zaradi tega operira z vedenjem kot takim in se zadržuje v pojavnem svetu. Njegova iznajdljivost je v tem, da sebstvo izpolni skozi igro podvojenega samozavedanja.
 
Če je sebstvo iznajdljivega filozofa nekakšna pradomovina njegove izobrazbe, potem je jasno, da filozof operira z mnogimi vedenji in da se sebstvo kot tako na veliko razteza. To je tisto vznemirjanje, v katerem si zagotovi gotovost takoj za tem, ko se zavest dvigne iz središča sebstva, v katerem dejavna vest urejuje arhiv vedenja. Namreč, dvig sebstva kot praznega vedenja je nekakšno prizadevanje, ki stopi na plan kot gotovost, s katero doseže sebstvo čisto dejanskost. Ta dejanskost pa seveda ni nobeno predmetno bistvo, ampak le prizadevanje dejavne zavesti, ki je dala bivanje čisti izobrazbi ali praznemu vedenju, ki doseže svojo popolno aktualizacijo v drugem samozavedanju.

Iznajdljiv filozof se te navidezne odsvojitve razveseli zlasti takrat, ko vznemirja sebe z namenom, da se samemu sebi razodene kot aktivna moč sebstva. Namreč tisto negativno njegovega razpoloženja je sebstvo kot čisti jaz. Pa tako ni čudno, če iznajdljiv filozof daje prednost čistemu jazu, katerega dejanskost je čisto vedenje ali dovršeni svet sebstva. Zakaj tisti dvig v drugo samozavedanje zna biti včasih zapleten. Skratka, odsvojitev sebstva je vedno dvomljiva, ko čisti jaz ne izpolni enotnosti podvojenega samozavedanja.

Torej, kadar iznajdljiv filozof ne vzpostavi sebstvo s principom, je to naznanilo, da je dejaven brez principa. To pa je takrat, ko izvaja gibanje podvojenega samozavedanja, ki ne ustvari razmerja in odvisnosti predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Svet iznajdljivega filozofa

O duhu tega časa in obči ideji EU

Piše: Jože Požar : junij 25, 2017 – 5:41 dop -

Videz je, kot da spoznavanje po prepričanju ne podarja pravih rezultatov. Zdi pa se tudi, da duha pri vzpostavljanju idejnega sveta zavaja subjektivna vednost in čisti uvid. Zato je dobro, če duh izhaja iz postavljenega dejanskega sveta, tj. iz čistega pojma. To stremi reči, da se duh naj ne bi predajal zunanji igri abstrahiranja, temveč postajanju obče ideje. Zakaj neposredni svet ima svojo resničnost v proti postavljenem svetu ali svojem nasprotju.

Aktivnosti duha kažejo, da mu ni umevna obča ideja EU kot postavljen čisti pojem. Ta je sicer nekako postavljen, vendar ne tako, kot kaka določno vzpostavljena obča ideja, katere dejanskost sestoji v določanju občega. Videz je, da duh na ravni obče ideje EU ni toliko naredil, da bi lahko rekel, čisti pojem EU je vzpostavljen. Kajti tisto, da duh ne ve, kako razvijati idejo EU, to nekako naznanja, da je duh premalo dejaven na ravni obče ideje EU ali na vzpostavljanju čistega pojma EU, ki je tisto brezpogojno in svobodno.
 

EU ima dejanskost samo v svojem pojmu. Zato se duh naj ne bi prilagajal pojavnemu svetu ali oni čisti vednosti. Stvar duha je, da vzpostavi občo idejo, ki ji pripada nasprotje kot razloček ideje. Tako se duh sooči s polnostjo ideje in tistim drugim, s katerim je izraženo to, da notranje postavlja vnanje.
 
Vsekakor je tu čas, ki izžareva, da ne gre izpeljevati idejo EU tako, da nakazuješ neke aktivnosti čez denarna sredstva, pri tem pa sovisnosti obče ideje EU ne spoštuješ in se greš tisto neko navdahnjeno izmenjavanje misli. Namreč, ta čas ima v sebi imperativ, da se vzpostavi čisti pojem obče ideje EU in tako osnovo, na kateri je edino mogoče razvijati idejo EU. Se pravi, če želimo živeti po načelih duha, potem je nujno, da se izhaja iz postavljenega čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi. Moja hipoteza je, da je nujno delovati s principom, da bi se idejo EU lahko izpeljevalo v višja določila. Kajti edino to, da se spoštuje občo idejo EU kot vzpostavljeni čisti pojem, zagotavlja skladen razvoj. Čisti pojem je namreč način, ki vzpostavlja odnos do sebe in do substance. Zakaj tisto sklicevanje na vedenje kot tako in prepričanje, da kapital zmore vzpostaviti občo idejo, ni resnično prizadevanje.

Duh mora upoštevati dejstvo, da je ideja EU enotnost čistega pojma in realnosti. Svet ideje namreč ni zgolj pojavni svet, temveč je nekaj prvega in potem tudi tisto drugo kot proti postavljeno, ki izhaja iz prvega. To je odnos proti sebi, ki vedno znova postavlja idejo. Čisti pojem je osnova in je tista določenost, ki je ne gre prezreti. To pomeni, da ima duh nenehno v vidu občo idejo EU in refleksijo, ki se vede kot notranja in ni nekaj formalnega. Se pravi, obča ideja EU naj obstaja kot absolutna osnova, ki vsebuje določilo sebe vednosti. To je nujnost, ki idejo ohranja v njenem odnosu do sebe. Sicer pa čas zahteva, da je tisto obče, ki je duša konkretnega, odnos proti samemu sebi. To izhaja tudi iz tega, da je duh dosegel razvojno stopnjo, ki naznanja, da ni mogoče več potovati zunaj logične sovisnosti sveta. In zaradi tega bi naj bil duh dejaven s principom ali tako, da bo obča ideja EU izražena kot smotrno početje, kar je manifestiran odnos kot svobodna moč ideje, odnos občega proti različnemu, ki je razvita totaliteta postajanja čistega pojma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O duhu tega časa in obči ideji EU

Ko se abstraktni razum ljubimka s kapitalom

Piše: Jože Požar : junij 18, 2017 – 5:44 dop -

Kako to, da se mišljenje nenehno prilagaja brutalnemu kapitalu? Kako to, da se abstraktni razum ljubimka s kapitalom, duh pa se dela, kot da tega ne zaznava. Tisto prilagajanje razuma navidezni moči kapitala ni nič drugega kot oportunizem, v katerem se mišljenje prilagodi trenutnim okoliščinam. Namreč nenavadno je, da se abstraktni razum povezuje s kapitalom, duh pa to zunanjo zvezo podpira. Tako duh očitno kaže, da ga tisti dejanski predmetni svet in njegov čisti pojem sploh ne mika.

Videz je, kot da realni svet in tisto, kar je njegov proti postavljeni dejanski svet, duha sploh ne interesira. Tako ni presenetljivo, če oni preračunljivi svet številk, ki prehaja na sebi v nekaj drugega, zmoreta usmerjati samo kapital in abstraktni razum. Ta dva svet pojasnjujeta in tudi poveličujeta, včasih celo hvaličita, ker da svet številk edini doseže resničnost. Zaradi tega oni predmetni svet ne dosega nobenega postajanja, kaj šele da bi bilo postavljeno kako razmerje. Namesto da se izhaja iz postavljenega odnosa, se svet poenostavlja skozi števila, ki nenehno prehajajo v nekaj drugega. Zato ni čudno, če je v našem svetu marsikaj nedopovedanega. Nedorečeno je vse, kar ne doseže popolne dejanskosti. To pa zato, ker
 

V našem svetu igrata glavno vlogo abstraktni razum in kapital. Ta dva sta reprezentanta ali predstavnika, ki uresničujeta življenje skozi števila. Ob tem pa duh na drugi strani idealizira obči svet v smislu umne občosti; da tisto, kar naj bo, ne da je, ima resničnost abstrakcije. Pravzaprav, duh zgolj išče neko lastno neskončnost.
 
se daje prednost številkam in moči kapitala, ki svet pravzaprav obvladuje. Zaradi tega je svet številk povsod cenjen, predmetni svet pa ne. In tako namesto dejanskega sveta stvari, gojimo zunanje abstraktne odnose čez števila, ki jih vsiljujeta abstraktni razum in kapital. In ne le to, ta svet številk s posebnim navdušenjem hvalijo mediji takrat, ko na ekranih pojasnjujejo navidezno resnični svet. Pa od tukaj ta vera v račune, ki resničnost sveta zrcalijo skozi števila. Namreč, in to je treba priznati, ta glumaški svet številk se danes privzema za gotovo resničnost. Zaradi tega seveda ni čudno, če sta abstraktni svet števil in ono preroško govorjenje vsepovsod nagrajena z aplavzom.

Če bo svet obvladoval in usmerjal kapital in bo abstraktni razum z njim sodeloval, bo svet števil omejil našo svobodo na prazno abstrakcijo. Namesto da predmetni svet razvijamo s principom ali na način vzpostavljanja čistega pojma, se podžiga igro kapitala, ki jo udejanjata abstraktni razum in kapital, ki z roko v roki narekujeta naglico življenja. Ob tem pa duh gleda nekam proč, da se ne bi to zunanje sodelovanje kapitala in abstraktnega razuma končalo. Še več, duh ob tem piše študije o dosežkih inteligence in njene ekonomije, ki spoštuje samo števila in ono lahkotno seštevanje, ki se ga dojema kot povzetek resničnosti. Tako da človek, ki to ekonomijo števil in abstraktnega razuma zaznava, z gotovostjo lahko trdi, da živimo v razklanem času ali v dveh različnih svetovih. V enem operirata kapital in abstraktni razum, v drugem svetu pa duh snuje neko nadčutno življenje, v katerem najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega in kot tistega, ki posodablja svojo izobrazbo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko se abstraktni razum ljubimka s kapitalom

O izobraženem duhu in njegovi odsvojitvi

Piše: Jože Požar : junij 11, 2017 – 5:40 dop -

Ker sem jaz občudovalec Heglove filozofije, ni čudno, če si tu in tam kak svet nastajajočega vedenja ogledam od blizu. To pa zato, da vidim, kako si izobražen duh odsvoji sebe samega. Glede njegove odsvojitve lahko rečem, da še nisem zaznal prizadevanja duha, v katerem bi bil dejaven s principom, tj. tako, da si sebe odsvoji kot predmet. Verjetno zaradi tega, da ohranja kontinuiteto priljubljenosti, ki jo utrjuje skozi odtujitev izobrazbe. Namreč izobražen duh očitno izžareva, da se najbolje počuti takrat, ko odtuji vedenje kot tako in je zunaj sebe abstraktni svet izobrazbe. To je tista čista zavest, ki stopi v bivanje kot svet izobrazbe, ki je sebi enaka čistost, tj. odtujena izobrazba kot čista dejanskost. Ona je tisto njegovo kot neka naključna vsebina ali gotovost zavesti kot čista omika.

Kaj določa izobraženega duha? Njegova izobrazba, ki ga vsepovsod spremlja kot kaka varuhinja učenosti in izpovedovalka gotovega sveta, ki domuje v globinah njegovega sebstva. In zares, kadar je dejaven kot interpret svoje izobrazbe ali znanja, takrat izbije na dan čista moč vedenja kot resnična izobrazba. In ta moč izobrazbe je izražena kot poštena zavest, ki si je odtujila podobo čistega sebstva. Hočem reči, tisto odtujeno in neposredno sebstvo kot čisto sebstvo je neposredna odtujitev njegove izobrazbe, ali, to je izražena moč nad sebstvom.
 

V interesu izobraženega duha je, da odigra dominacijo izobrazbe. Izobražen duh še zgleda ni doumel, da odtujitev sebstva ni absolutna odsvojitev. Za popolno odsvojitev je potrebno vzpostaviti sebe kot predmet, če duh resnično želi postati sebi drugo, tj. dejanskost ali absolutni dojem, ki je resnična podoba duha.
 
Naprej, tisto odtujeno sebstvo je čista sebe vednost, s tem je pomenljivo tudi to, da se duh ni odsvojil kot predmet. Odtujeno sebstvo je namreč predstavljena moč izobrazbe ali predstavljeno naravno sebstvo osebe. In to naravno sebstvo je mogoče prepoznati kot zavest, ki ima resničnost v čisti abstrakciji. S tem je izpolnjen tale razloček: čisti jaz je bivajoči jaz, ki je sebe samo vedoče vedenje kot tole sebstvo. In to bivanje čistega sebstva naredi to, da samozavedanje stopi v eksistenco kot substancialna svoboda. Tako je duh v svoji odtujitvi sostvujoče sebstvo, ki je tisto obče in sebi enako vedenje kot izražena moč izobrazbe.

Dejavnost izobraženega duha izžareva kot neki neposredni svet ali kot čisti svet sebstva. Zato ni nenavadno, če se mediji večkrat kritično izrečejo o svetu izobraženega duha, ki je običajno neopredeljiv. Zakaj tisti neposredni svet eksistira kot neizpolnjena abstrakcija. Ona izdihava moč njegove izobrazbe. Namreč izobražen duh se ne ohranja v razmerju do drugega, ampak kot neko početje zavesti v sami sebi. To je aktivnost zavesti, s katero odtuji sebstvo kot tako, ki je neko odtujeno vedenje kot predstavljena oblika samozavedanja. To je svet sebstva, ki se je uresničil kot primerna predmetna občost. Kar seveda ni nikakršna odsvojitev duha, ampak zgolj odtujitev, v kateri dobi svojo dejanskost njegova izobrazba. Še precej več, ta odtujitev ni nobeno postajanje duha, ampak samo oblika odtujitve, skozi katero izobraženi duh idealizira svojo izobrazbo. To je svet kot enostavno sebstvo ali bivajoči svet izobrazbe, ki je kot svet tisto čisto vedenje samega sebe.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O izobraženem duhu in njegovi odsvojitvi

Ko predmetni svet ni nič nujnega

Piše: Jože Požar : maj 28, 2017 – 6:01 dop -

Nekdo je rekel, ah, kaj pa meni koristi filozofija. Neka študentka je izjavila, filozofirajo naj tisti, ki nimajo kaj početi. Jaz pa pravim, če ste kaj duha, je nujno, da začnete brati Heglov Sistem vede, kajti le tako boste lahko dojeli izobražence, ki danes z metafiziko duše in čistim vedenjem pridelujejo apriorne resničnosti. Hočem reči, če želite razumeti interpretacije umske gotovosti, začnite brati Sistem vede. Filozof Hegel vam bo razodel, kaj je to abstraktno individualno bistvo, ki ga danes poklanjajo mediji in zdravi um. Svet je namreč od individualnosti prežeta realnost, ki je početje zavesti, ki uživa sebe samo.

Svet, ki nam ga poklanjajo mediji in zasebni interesi, je svet prežet od individualnosti. To je abstrakten svet, največkrat izražen kot izpeljano naključje. Tako ni čudno, če kakega sveta človek ne dojame. Namreč tisti, ki ga poklanja, ga zavija v abstrakcije in v zamotane besede, katerim kot da ne pripada nobena osnova. Zato ni neobičajno, če imamo vedno več desnih, levih in ne vem kakšnih še vse javnosti. Ob tem pa naj omenim tudi to, da je danes na delu svobodomiselni izobraženec, ki spoštuje samo čisto vedenje in učenost. Zaradi tega je nasilje praznega vedenja povsod navzoče, in sicer tako, da se nenehno nekaj interpretira in na novo zatrjuje, pri tem pa se ničesar ne odpravi. In to vse zato, ker duh ne spoštuje pojma sploh in postajanja pojma, ki je čisti odnos pojma proti sebi.
 

Ali ima izobraženec kaj posluha za čisti pojem? Če bi ga imel, potem zdravi um ne bi bil toliko slavljen, ampak bi bil čisti pojem, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. In potem tudi svet izobraženca ne bi bil izpolnjen z možnostmi, ampak bi eksistiral kot ustvarjeni svet v resnični neskončnosti.
 
Razen omenjenega je mogoče zaznati, da je v medijih na delu govorica izobraženca, ki predmetnega sveta ne spoštuje, ampak samo čisto vedenje kot tako. To se pravi, predmetne resničnosti se ne doseže, ker je na delu čisto vedenje in smoter. In ravno to čisto vedenje poveličuje zdravi um. Zakaj zdravi um bi naj bil sposoben presojati predmetni svet in poklanjati zmage nad nečim, kar ne izhaja iz realnosti. O tem govori izobraženec takrat, ko kakšen svet ponovno pojasnjuje in sočasno zatrjuje, da mu zdravi um nagaja, ker je dejaven brez principa realnosti. To je tisto početje zdravega uma, v katerem umre abstrakcija božjega bitja. Kar pove, da se izobraženec s čistim pojmom predmeta ne ukvarja in da je zadovoljen s tem, kar pred sebe postavi kot čisto vedenje. Tisto namreč, kar poklanja kot čisto abstraktno vedenje, je njegov abstraktni svet sebstva v podobi idealizirane izobrazbe.

Strinjali se boste, svet izobraženca ni izpeljan iz postavljenega dojema, ampak je podarjen kot čisto vedenje, ki ni nič drugega, kot udejanjeno sebstvo. Kar hoče reči, da je tisti neposredno predstavljen svet neka prikazen. Prikazen namreč ni postavljena splošna atrakcija kot obči razloček, ampak je le neki abstraktni svet, ki ga je zavest odrinila od sebe kot posredovano vedenje. Ta svet pa ni noben svobodni svet, ki bi bil vzpostavljen v elementu vedenja, ki je čisti dojem, ampak je svet osebe, ki ga oseba najde v sebi kot vedenje ali kot nekaj, kar zavest odrine od sebe in je početje individualnosti kot igra izražanja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko predmetni svet ni nič nujnega

Filozofija in njen predmetnik

Piše: Jože Požar : maj 14, 2017 – 5:38 dop -

Da se je filozofija razvodenila v teoretično razglabljanje, ni dvoma. O tem govori abstraktno filozofiranje in vsebine, ki iz ničesar ne izhajajo in zgolj napotujejo. Pa je svet filozofije nekakšna liberalna svobodomiselnost, s katero se skuša ugajati širšim družbenim interesom in mlademu duhu. Temu primerno je sestavljen predmetnik filozofije, v katerega ni vključen Heglov Sistem vede, ampak slučajno izbrane vsebine.

Filozofija se je razvodenila v abstraktno vedenje, v katerem ne pride do življenja resnični predmet filozofije, ampak tiste neke posamezne vsebine, ki so slučajno izbrane. To kaže sedanji predmetnik filozofije, ki ga sestavljajo predmeti, ki jih je iznašla človeška domišljija. Predmetnik je zgleda sestavil duh, ki filozofije ne dojema kot nekaj, kar je najprej postavljeni čisti pojem. Dajmo se vprašati, zakaj univerza spregleduje Sistem vede in zakaj je  predmetnik sestavljen iz naključno izbranih vsebin. Sedanji predmetnik namreč vsebuje med drugimi tudi tele predmete: Strukturalizem in psihoanaliza, Metodologija, Socialna filozofija, Teorija in filozofija znanosti, itd. Vprašajmo se, kaj je tisto, kar naj določi
 

Nič nenavadno ni, če danes predmetnik filozofije sestavljajo naključno izbrane vsebine, nenavadno pa je, da v predmetnik filozofije ni vključen Heglov Sistem vede, s katerim se je filozofija »približala obliki vede – cilju, da bi odložila svoje ime ljubezni do vedenja in postala dejansko vedenje – . . . »
 
predmetnik filozofije, ali, iz katere osnove naj bo predmetnik izpeljan? In, ali je za to, da se vzpostavi predmetnik filozofije potrebno vzpostaviti najprej čisti pojem filozofije? Seveda je! Kajti le tako je mogoče določiti substanco kot absolutno osnovo. Pojem je namreč resničnost substance, le tako se substanca prikazuje kot način odnosa substance. To je razlog, zakaj je treba določiti in vzpostaviti najprej osnovo iz katere se potem izhaja. Ta osnova je osnova absolutne ideje, ki je edini predmet filozofije. In to absolutno idejo je filozof G. W. F. Hegel izpeljal v Sistemu vede, ki vsebuje nastajajoče vedenje in Znanost logike. Se pravi, predmetnik filozofije bi naj vseboval Sistem vede. Zaradi tega je ustrezno predmetnik filozofije najprej izpeljali iz prvega dela Sistema vede, ki obravnava nastajajoče vedenje. Tako bi predmetnik filozofije pridobil naslednje predmete: 1) Zavest in samozavedanje 2) Um 3) Duh. To so pojmi prvega dela Sistema vede, ki se znotraj sebe vzpostavijo kot čisti dojemi. Drugi del Sistema vede pa je Znanost logike, ki se jo vključi v predmetnik skozi naslednje predmete: 4) nauk o biti 5) nauk o bistvu 6) subjektivna logika. Ostali predmeti filozofije pa so: 7) religija 8) umetnost 9) zgodovina filozofije. Tako je v predmetnik filozofije vključen Heglov Sistema vede in vsebine niso slučajno izbrane. Treba je namreč imeti pred očmi dejstvo, da je edini predmet filozofije absolutna ideja.

Če se v dojemanju absolutne ideje ne bo nič spremenilo, potem bo filozofija še naprej obstajala zgolj kot igra abstrahiranja. Zaradi tega je nujno, da Heglov Sistem vede zaživi v predmetniku filozofije. Edino tako bo filozofija na novo zadihala kot tista, katere predmet je absolutna ideja. Na univerzah pa je, da ustvarijo pogoje za višje razumevanje filozofije.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmetnik