Metafizični pojem

Piše: Jože Požar : maj 6, 2018 – 6:37 dop -

Ko subjektu ne gre za nič drugega kot za uveljavitev posameznega interesa, potem zagotovo ni dejaven na stvari, ampak tako, da uveljavlja svoje prepričanje ali interes, ki je zgolj neko razpoloženje. Na ta način je subjekt dejaven brez principa ali tako, kot mu to narekuje njegov interes. In ko izrazi samo svoj interes, potem pač obče ideje ali metafizičnega pojma ne doseže. Namesto njega uveljavi svojo prepričanost ali lastno subjektivnost.

Na primer, kadar politik izraža samo subjektivno prepričanje, zagotovo ni dejaven v odnosu do stvari. Od sebe odmeče mnenje, tj. abstraktno vedenje, s katerim ne doseže čistega pojma, ampak zgolj uveljavi subjektivno domnevo. Tako jasno pokaže, da mu ne gre za občo idejo ali čisti pojem, ampak za subjektivni interes. Se pravi, ne gre mu za postavljeni metafizični pojem, s katerim je edino mogoče zaobjeti občo idejo ali bistvo stvari. Povedano še drugače, ko se politik obnaša zunanje in bistva stvari ne zajame kot čisti pojem, spregleduje metafizični pojem, s katerim je izražena logična sovisnost stvari.
 

Ilustracija poskuša ponazoriti vzpostavitev sebstva s proti postavljenimi trikotniki. To proti postajanje je čisti pojem kot postavljen odnos proti sebi. Ali, to je sebi enakost kot abstrakcija sebe od sebe, s katero se končno ve kot neskončno ali sebi enako. S to ilustracijo bi naj bilo izraženo tudi to, da naj bo duh v svoji odsvojitvi dejaven v načinu, ne pa tako, da svoje vedenje odmeče in se prosto nadaljuje v neko drugo vedenje.
 
Čisti pojem je metafizični pojem, tj. polnost obče ideje, ki obstaja v obliki občih momentov ali v proti postavljenih in razvejanih momentih, ki je drugo-bit ali čisti dojem. Hočem reči, brez razvitega metafizičnega pojma, ni mogoče vzpostaviti odnosa pojma. Za čisti pojem je potrebno poznati način, ki substanco vzpostavi kot razvejane obče momente pojma. Zakaj, kar ni način, je le nadaljevanje vedenja kot uveljavitev sebstva v abstraktni obliki. Toliko le, da spomnim, da bi naj bil duh dejaven v načinu ali tako, da najprej postavi metafizični pojem. Ampak tega postavljenega odnosa pojma duh zaenkrat ne prakticira in je najbrž prav zaradi tega neizobraženo dejaven ali tako, da nekako izpelje svoje vedenje.

Metafizični pojem je čisti pojem, ki bi ga naj duh spoznal, da bi razumel, kako si svoje vedenje odsvoji v načinu ali v elementu vedenja, s katerim vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo. In to izkušnjo bi si naj pridobil predvsem zato, da dojame, da je način tisti, ki vzpostavi metafizični pojem prek elementa vedenja, ki je postavljen odnos pojma proti sebi. Postajanje pojma je namreč osnova nastajajočega vedenja, s katerim duh doseže drugo-bit svojega vedenja ali dejanski odnos pojma proti sebi. S tem je izpolnjeno zlasti to, da vzpostavi vrh svoje subjektivnosti. Kajti ta vrh bi naj bil postavljen metafizični pojem, s katerim zameji svojo subjektivnost na čisti dojem. Kar je nujnost, ki prepreči, da se njegovo vedenja ne nadaljuje v neko naslednjo obliko abstraktnega vedenja. Se pravi, samo takrat ko svoje vedenje zameji na čisto občost, je dosežen metafizični pojem.

Potemtakem, če želi duh napredovati in narediti kak pozitiven korak v spoznavanju metafizičnega pojma, potem je nujno, da začne spoznavati predmetni element vedenja, s katerim je dosežen čisti odnos pojma proti sebi, kar je enotnost pojma in realnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Metafizični pojem

Filozof, ekonomist in pravnik

Piše: Jože Požar : april 29, 2018 – 6:16 dop -

Sprašujem se, zakaj ekonomist in pravnik javnosti kar naprej nekaj opisujeta, filozof pa se drži ob strani. Neaktivna drža filozofa izžareva, kot da ga realni svet ne privlači in je zaradi tega dejaven samo v onstranskem svetu; kaže da ga očarajo edino transcendentna spoznanja. In tako seveda ni čudno, če s svetom gospodarita ekonomist in pravnik. Vprašanje je, ali filozof beži pred realnostjo, ker ga privlačijo nadčutna modrovanja? Po mojem mnenju se filozof drži stran od realnosti, ker ne spoštuje začetnega gibanja substance in njene dejanskosti, ki je bistvo nastajajočega vedenja. Namesto da je dejaven na absolutni osnovi in dovršitvi substance, tj. gibanju notrine, odmetava vedenje in izdeluje transcendentne svetove.

Sicer pa realnost spregledujeta tako ekonomist kot pravnik. Ekonomist namreč realni svet interpretirata čez števila, pravnik pa čez kategorije in abstraktne predstave, ki jih zunanje med seboj povezuje. No, ne glede na te moje opazke, filozof bi moral biti dejaven v realnem svetu, ne pa v onstranskem svetu, kjer običajno gre za čisti oblikovni svet brez realnosti in prazne modrosti. Ta transcendentni svet je verjetno razlog, zakaj filozof ni tako popularen kot sta ekonomist in pravnik. Skratka, dokler filozof ne bo začel spoštovati realnosti, bo njegov svet stvari še naprej obstajal samo v abstraktnih predstavah in transcendentnem pomenu.
 

Duh, ki se prepušča svojemu vedenju, nastajajočega vedenja ni dojel. Vedenje kot je sprva je koristno vzpostaviti, zakaj vedenje ni idealizem, temveč čista sebienakost, ta pa je mišljenje. Le tako dobi abstraktna neposrednost svojo popolno obliko v postavljenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je dosežena razdvojitev notrine in s tem bivanje čistega dojema, v katerem je zaobjeta sebi enakost v obliki občih momentov.
 
Ob tem je zanimivo zlasti to, da se filozof predstavlja kot duh in ekspert za onstranski svet. Zaradi tega se menda obnaša nekam leseno, ko naleti na kak tostranski svet. Takrat gibanje sveta izdihne in filozof začne odmetavati posamezne misli. To je najbrž razlog, zakaj se filozof zadržuje zunaj nastajajočega vedenja, ki ga prav tako ne spoštujeta ekonomist in pravnik. Ta dva namreč nenehno nekaj preračunavata in se gresta to neko metafizično izračunavanje, ki poteka čez števila in kategorije ter naprej čez mnoge druge svetove, s katerimi je mogoče sestaviti samo kakšno abstraktno predstavo ali prepričljivost.

Tisti, ki danes spremljajo dejavnosti filozofa, lahko zaznajo, da filozof beži pred realnostjo in da se zadržuje na območju neulovljive neskončnosti. Namesto da realnost in njej pripadajočo dejanskost določi, izdeluje ideale čistega uma, na katerih prideluje nekakšna spekulativna ugibanja, ki jih običajno sklene tako, da jih opremi s komentarji in transcendentnimi spoznanji. To pa je svet, ki razkriva, da filozof sebe izpolni s posredovanjem svojega vedenja, katerega čista podoba je lahko kak nastali filozofskih konstrukt ali tvorba, ki predstavlja transcendentalni objekt, ki ni nič drugega kot totaliteto pogojev.

Naj dokončam, filozof bi moral spoštovati realnost, tj. nastajajoče vedenje, ki uči, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Zakaj prav to? Zato, da spozna, kako sebe samega vzpostavi kot duha v elementu vedenja, s katerim stopi v odnos s seboj. To je namreč tista realnost ali osnova, na kateri je sploh mogoče kaj resničnega izpeljati.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Filozof, ekonomist in pravnik

Ali se po ožilju države pretaka navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : april 15, 2018 – 5:56 dop -

Kdor spremlja aktivnega politika, lahko zazna, da se nenehno sklicuje na vedenje kot tako in kapital. To je način, s katerim se znebi vsake odgovornosti do sveta stvari, tj. obče ideje, in njenega čistega pojma. Drugače rečeno, z navajenim obnašanjem vedenja napoveduje, da ga ne zanima obča ideja in tudi nič takega, kar bi bil postavljen pojem obče ideje, s katerim je edino mogoče pokazati, kako si je obča ideja v odnosu do sebe. Hočem reči, ko je politik dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, sporoča volivcem, da ga obča ideja ne zanima. S tistim navajenim obnašanjem vedenja ne doseže niti čistega pojma.

Tako ni nenavadno, če se velikokrat beseduje, da je politik dejaven enostransko in v interesu kapitala, da pa ni dejaven v interesu stvari in obče ideje. Politika obča ideja preprosto ne zanima, če pa, potem samo na zunanji način ali kot velikost kapitala. Tak primer je izgradnja železniškega tira, ki ga politika ni bila sposobna predstaviti kot občo idejo, ampak kot gibanje kapitala. Namesto da se ukvarja z občo idejo stvari, preračunava kapital in primerja izračune, ki da so narejeni z namenom, da se predstavi samo resničnost gradnje železniškega tira. Takšno dojemanje sveta stvari seveda ni nobeno dojemanje stvari, ampak bežanje od stvari, tj. od obče ideje, ki je absolutna določenost. Namreč tista igra s kapitalom pove to, da se ignorira vsebino stvari, tj. občo idejo, s tem pa tudi odnos čistega pojma proti sebi.
 

Ko politik zrcali svet stvari kot navajeno obnašanje vedenja, spregleduje občo idejo in tako njen čisti dojem, s tem pa tudi določenost, ki je negativni odnos obče ideje v sami sebi. Potem njegov svet stvari ni nič drugega kot ravnodušni svet določnih pojmov razuma ali pojavna oblika vedenja. Se pravi, sebi odtujeni duh si odsvoji sebstvo, ki pa ni nič drugega kot abstraktna oblika neposrednega vedenja.
 
Politik, ki je prepričan, da je treba svet stvari prevajati v števila, tj. v kapital, bi se moral vprašati, kaj se pretaka po ožilju države, kaj je obča ideja, kaj religija in kaj postavljeni čisti pojem. To je namreč pomembno vedeti, kajti če politik ne ve, da se po ožilju države pretaka religija ljudstva, potem mora nekaj narediti za to, da spozna, da »religija stoji v najtesnejši sovisnosti z državnim principom.» Zakaj duh, ki ga je ljudstvo izvolilo, bi moral vedeti, da v politiki ne gre za nič drugega kot to, da se realizira religija ljudstva, in to na način obče ideje, ki je substancialna polnost ali absolutna določenost obče ideje.

Politik je reprezentant volje ljudstva in tako obče ideje. Obča ideja je tista, ki jo je treba vsakič znova vzpostaviti. Na ta način si duh da zavest o enotnosti pojma in realnosti, ki je izvorno navzoča v obči ideji, skozi katero je izraženo prav tisto, kar se ima za resnično in je vsa določenost obče ideje. Obča ideja je tisto absolutno obče in tako zavest ljudstva o tem, kaj je obča ideja v njeni dejanskosti. Namreč ljudstvo si predstavlja odnos obče ideje, ki pa ni nič drugega kot logična sovisnost obče ideje. Ob tem pa je treba poudariti še naslednje: logična sovisnost je razloček ideje v njenem svobodnem načinu, ki je element vedenja.

Naj izpostavim, ko je duh dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, je njegov smoter samo to, da predstavi abstraktno obliko vedenja. In tako seveda ni dejaven s principom in na način substancialne polnosti obče ideje, ki je postavljen čisti dojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali se po ožilju države pretaka navajeno obnašanje vedenja

Ponosno in s prižgano lučjo notrine

Piše: Jože Požar : april 8, 2018 – 6:32 dop -

Jaz sem občudovalec Heglove filozofije. Razvijam abstraktne ideje in neobičajne vsebine o gibanju sebstva. Tako bralki in bralcu predstavim nekatere pojme, ki se jih da najti v Heglovi filozofiji, tj. v sistemu vede. Včasih pojme predstavim v razumljivi podobi, včasih pa v umetniški podobi ali tako, da mogoče niso razumljivi vsakemu duhu. Vse seveda z namenom, da izpovem kaj iskrenega o dojemanju nastajajočega vedenja. Jaz namreč trdno verjamem, da se mora človek celo življenje učiti misliti in ustvarjati tako, da se vrača v sebe, kajti le tako lahko začuti notranje (ne)zadovoljstvo v obliki čistega dojema.

Notranje zadovoljstvo pa lahko občutim tudi takrat, ko pogledam na začetek poti ali v čas, ko me je filozofija s svojimi vsebinami začela vznemirjati. Je pa res, da se lahko moje zadovoljstvo izrazi tudi tedaj, ko napišem kakšno pesem. In to se je dogajalo te dni, ko sem se prepustil voditi globinam sebstva in poskušal izraziti notranje gibanje sebstva.
 

Notranje zadovoljstvo izraža tudi podoba moje mame, ki jo je pred mnogimi leti upodobil sin Andrej. In to notranje zadovoljstvo je morda izraženo tudi s pesmijo, ki govori o ljubezni enega in razdvojeni notrini.
 
Ljubezen enega

Tiho kot sanje je vstala iz črk beseda.

Kot ptica se je dvignila iz notranje zemlje.

In tudi potem ko je glas naznanil odsvojitev človeka,

je zamahnila s krili in odletela kot eden.

Ponosno in s prižgano lučjo jih je ljubila,

da bi z enim gibom dosegla svojo razdvojitev;

ljubezen enega, ki se je udomačila v nasprotju.

Daleč znotraj in z govorico dvojne notrine

je stopila sebi nasproti kot svoja podoba.

Moje potovanje v svet filozofskih globin, ki jih je raziskoval filozof G. W. F. Hegel v svojih delih, še ni končano. Kajti to je svet ideje in pojma, potemtakem notranje gibanje substance v elementu vedenja, ki zaživi kot nastajajoče vedenje. Je pa to tudi pot odsvojitve, ki bi jo naj vsak duh prehodil, če želi samega sebe spoznati iz nastajajočega vedenja ali pojavnih oblik duha. One so tiste, ki človeku odkrijejo, kako si duh samega sebe odsvoji s principom in tudi to, da se svet začenja v njem in torej sploh ne zunaj njega ali kje daleč stran od globin sebstva. O zunanjem gibanju vedenja danes na veliko govori duh, ki ga zanima samo pojavni svet stvari in abstraktno teoretiziranje, ki ni vezano na nobeno osnovo. Ta duh namreč jasno kaže, da ga začetno gibanje notrine in čisti pojem ne privlači. Se pravi, ker principa gibanja substance še ne spoštuje, tudi dejanskosti pojma ne spoštuje. In zaradi tega spregleduje interes stvari in dejanskost pojma. Namesto čistega pojma doseže le neki abstraktni svet ali čisto vednost kot jaz, ki je samo pojavna oblika vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ponosno in s prižgano lučjo notrine

Demokracija ima dejanskost v svojem čistem pojmu, ki je odnos proti sebi

Piše: Jože Požar : april 1, 2018 – 7:04 dop -

Če si politična stranka predstavlja demokracijo kot nekaj, kar ni vzpostavljeni čisti pojem in je nekakšen program, ki ne prehaja v sebi nič drugega, potem pač stranka nima natančne predstave o tem, kaj je demokracija v svoji osnovi. Ona namreč ni zapisan program ali kakšna abstraktna predstava, temveč je postavljeni čisti pojem. To pa je nekaj prvega in drugega, nekaj, kar je odnos proti sebi. Samo na ta način je demokracija kot čisti pojem v svoji osnovi odnos do same sebe. Vse drugo, kar je demokracija kot pojav, ni noben čisti pojem, ampak možnost v smislu ekspozicije nespoznavne ideje, ki je prikazen. Rečeno še tako, demokracija v pojavnih oblikah je predpostavljena obstoječa onstranost, torej nekaj nadčutnega.

Ko govorimo o demokraciji, je nujno da demokracijo dojamemo kot postavljeni odnos do sebe. To je osnova pojma, v kateri doseže demokracija svojo sebi enakost. Se pravi, z negacijo doseže demokracija razdvajanje in tako svojo določeno sebi enakost. Vsako drugačno dojemanje demokracije ne vzpostavi čiste sebi enakosti in tako tudi ne dejanskosti, ki jo je mogoče doseči samo s čistim dojemom. Namreč, demokracija kot nekaj neposrednega še ni noben čisti dojem, ampak komajda ime, ki ni pridobilo svoje dejanskosti.
 

Če si demokracijo predstavljamo kot bivanje duha, ki prehaja v svojo sebi enakost, potem je to absolutna svoboda duha, ki ve svojo svobodo kot odnos proti sebi. V tej svobodi duh postavi sebe kot predmet. Tako je on na sebi duh, ki si je dal svojo izpolnitev skozi razdvajanje, v katerem je substanca prešla v notranji razloček. Samo za duha, ki je svoboden in ima v dejanskosti svojo stvarnost, obstaja možnost, da se povzdigne do svoje resničnosti.
 
Če primerjajmo demokracije, ki obstajajo v EU in še kje drugje v svetu, opazimo, da se demokracije med seboj razlikujejo. Nekatere demokracije vzpostavijo svoj čisti pojem samo na dan volitev, sicer pa obstajajo v abstraktnih podobah, na katere je mogoče pripenjati različne abstraktne prikazni. Torej tudi tisto, kar proizvede sila kapitala, ki operira v imenu demokracije, in to ne glede na to, da na sebi ne kaže nič demokratičnega. To je eden od razlogov, zakaj demokracija in kapitalizem ne dosežeta notranje povezanosti, s tem pa tudi ne odnosa religije in države, ki ima z religijo isti skupni princip.

EU demokracija kaže neko dvojno življenje, enkrat v podobah neposredno izražene volje, ki preide v nekaj drugega, drugič pa se kaže kot izražena sila kapitala. To izpoveduje, da EU demokracija ni dejavna s principom, zakaj ne kaže odnosa proti sebi. Rečeno še drugače, ko EU demokracija ne doseže odnosa proti sebi, potem tudi religija ni realizirana, in tako tudi tisto absolutno upravičeno ni uresničeno. In to se dogaja tedaj, ko se daje prednost kapitalu in prepričanju, da je mogoče odigrati demokracijo čez kapital ali števila.

Pomembno je, da se demokracija utrjuje tako, da dobi tisto prvo kot nekaj neposrednega, proti postavljeno dejanskost, ki je odnos proti sebi. Vzpostavljen odnos demokracije skozi dejanskost je enostavnost njenega zakona, s katerim doseže svojo sebi enakost, ki je čisti pojem. Zaradi tega se demokracija mora vedno znova utemeljevati, in to kot realiziran čisti pojem. Zakaj čisti pojem je tisto absolutno upravičeno v smislu postavljenega odnosa do sebe. Na ta način se demokracija kaže v svojem občem načinu ali v substancialni polnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Demokracija ima dejanskost v svojem čistem pojmu, ki je odnos proti sebi

»Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Piše: Jože Požar : februar 25, 2018 – 7:24 dop -

Duh, ki je danes dejaven kot oblikovalec in razlagalec sveta stvari in pojavov, je prosto dejaven, in to zaradi tega, ker je njegov odnos do predmetne substance oseben, njegov predmet je namreč drugo kot jaz. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki hvaliči le svoje vedenje, bit za neko drugo, ki je abstraktna zaznavajoča sila ali negativna tavtologija jaz sem jaz, je dejaven pomanjkljivo. Kajti on izvaja gibanje zdravega razuma, ki prosto razgrne abstraktne podobe kot jih zavest izreka. Hočem reči, tista pridelana neposredna oblika predmeta je odtujeno vedenje, ki razpade v abstraktne podobe. Neposredno izrekanje zavesti je oblika čistega sebstva v svoji čisti pojavnosti. Zavest se preganja s čistimi bitnosti ali s čistim vedenjem samega sebe, pri tem pa pridela le neko drugo podobo jaza. Na ta način čisti jaz zaživi v predstavi vedenja, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Mi izhajamo iz dejstva, da duh gibanja sebstva še ne doume, pa se zaradi tega naslanja na svoje prepričanje in vedenje kot tako, in zaradi tega drugo-bitnega sveta ne doseže. In zato tudi njegov predmet ne eksistira kot postavljeni čisti pojem, ki je odnos s seboj, ampak je le abstrakcija kot razloček vedenja od sebe. To je tisto početje jaza, ko jaz jemlje predmet z zavestjo, biti vsa realnost, on je podvojena različna bit, ki je neko bistvo njega samega. In to je tudi tista oblika dejavnosti, ko se jaz sebi pojavlja kot enostavno obče ali kot čisti svet sebstva. Skratka, jaz se utemeljuje skozi gibanje jaza, pri čemer je drugi jaz čisto sebstvo, sebi enako vedenje, ki se razlikuje od neposrednega vedenja ali formalnega sebstva.
 

V igri barv izgine neki tule v druge tule. Zavest nastopa kot čisti jaz in predmet je enostavno obče. In tako ima jaz gotovost po enostavnem tule, ki je abstrakcija. Se pravi, jaz najde sebe v razločku kot nekaj abstraktno enostavnega ali kot čisto obče. In to čisto obče je pravzaprav smrt abstrakcije biti, kajti ta bit ni postavljena kot negativno obče sebstvo in sploh ne kot resničnostno sebi enotna bit.
 
Ko pa je jaz določen kot posredovalec sebstva, potem je tisto posredovano čisto sebstvo zavest v svoji pojavnosti. Jaz je jaz kot čista vednost. Tisto drugo ali čisti jaz je abstrakcija ali razloček od neposrednega jaza. Ta delitev jaza je oblika čistega vedenja, ki pa je nično odpravljeno. Rečeno še tako, jaz je gotovost samega sebe v nasprotju kot neko abstraktno bistvo. Jaz se razdvoji s seboj skozi gibanje sebstva, skozi tavtologijo jaz sem jaz. Karkoli jaz odrine od sebe, to je čisti jaz kot nekaj drugega ali čisti razloček jaza. Kar pa seveda ni nič drugega kot svet čiste bitnosti ali čiste misli, ki je vedenje kot čisto sebstvo ali pojavna oblika čistega abstraktnega vedenja kot svet nasploh.

Ko je gibanje zavesti oblika razdvojitve jaza kot nekaj enega, je to gotovost, biti vsa realnost, biti gotovost samega sebe po nasprotju. Ta gotovost pa ni nič drugega kot nekaj občega, je čista abstrakcija realnosti. Kar je nekakšen idealizem, ki izreka le neko gotovost, kateri stojijo nasproti še druge gotovosti. Na ta način pa je svet zgolj nekaj, kar nima resnice biti, zakaj tisto drugo kot nasprotje je le abstraktno bistvo. To je bivanje jaza razširjeno v čisti jaz ali oblika, ko se oba jaza prepoznata v nasprotju. Če to povemo še drugače, ko sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo, je to razdvojeno sebstvo ali abstrakcija razločkov.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za »Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Piše: Jože Požar : februar 11, 2018 – 8:11 dop -

Človek se sprašuje, kaj danes prideluje intelektualec. Kjerkoli že beseduje ali kaj izpoveduje, igra nekakšno dvojno vlogo; na eni strani je pojasnjevalec svojega ravnanja, na drugi pa igralec, ki proizvaja norčavo subjektivnost, tj. umisleke in predstave na realnost. On namreč venomer išče svojo neskončnost in to z namenom, da najde lastno umnost. Je pa tudi res, da občasno kakšno misel izreče o prihodnosti in da celo predpostavlja, kaj bi lahko iz kake neposredne gotovosti sledilo. Pa se tako tedaj, ko predstavi kako abstraktno predpostavko, njegovo negativno ravnanje sprevrže v lastno resničnost, ki ni dosegla drugo-biti. In tako lahko na tem mestu zatrdimo, da je svet intelektualca nekakšen svet umnih možnosti in čiste refleksije, v kateri njegov instinkt uma najde vedno le sebe samega.

Sicer pa intelektualec pušča za seboj umno naprezanje, v katerem tisto, kar je nekaj neposrednega, tudi je na sebi kot nekaj pozitivnega. Na ta način mu nastane kakšno nasprotje njega samega, ki je tisto enostavno določnega in zaobjetega v abstrakcije. To pa je prizadevnost, ko zavest izvaja gibanje, s katerim proizvede mnoštvo predstav, ki so ji nastale kot enotnost občutja in prežemanja izobrazbe in vedenja. Tako da je nastala podoba umnega naprezanja nekakšna ekstaza razburljivih abstrakcij, ki jih zavest odrine od sebe kot nekaj umnega in imajo zato veljavo zanimivih umnih povezav.
 

Biti sposoben svet opazovati in ga reflektirati, to gre pripisati intelektualni nadarjenosti. Kajti ona danes proizvaja idealizem, ki nastopa kot umna refleksija. In ravno to harmonijo refleksije hoče izraziti zgornji portret s svojo zunanjo lepoto. Ona je harmonija poezije, ki danes spremlja nadarjenega intelektualca, ki idealizira čisto refleksijo in neposredno umnost, tj. um, kot enostranski idealizem.
 
Umna svoboda intelektualca seveda še ni prava svoboda, ampak je svoboda v misli, ki so brez prvotne izpolnitve. Zaradi tega tisto pozitivno ni svobodno v samem sebi na tak način, da bi vključevalo v sebi nujnost in smoter duha. Ampak je oblika subjektivne svobode, nekakšno gnanje duha proti zunanjim srečam. Se pravi, ko intelektualec proč meče svoje misli, potem tudi njegov predmet ni predmet, ampak predmet prežet od sebstva; ali, to je njegov abstraktni svet prežet od lastne osebnosti. Zakaj duh, ki je resnično svoboden, se do predmetne substance odnaša kot svoboden duh, ki sebe vzpostavi kot predmet.

Povsem jasno je, da danes intelektualec nazorno izraža čisto moč refleksije in še zlasti to, da je dejaven brez principa ali tako, da po svojem čistem dojemu oblikuje svet. In kot je mogoče doumeti ta svet, je njegova donosnost predstava, s katero v resnici zatrjuje, da on sebe ne vidi kot duha, ki si odsvoji sebstvo in na sebi izhaja iz postavljenega čistega dojema, ampak se vidi kot tistega, ki ponuja raznoliki abstraktni svet. To pa je svet, ki nam sporoča, da je zadovoljen s tem, kar izpostavi kot čisto refleksijo in je neki čvrsti svet. Zakaj le tako doseže gotovost samega sebe, s tem pa svojo lastno skladnost. Ona je dobljena resničnost njega samega in to kot oblika neposredne umnosti ali čiste sebe vednosti.

Torej, kar nam intelektualec danes podarja, je njegova lastna resničnost, v kateri najde le sebe samega kot tistega, ki je dejaven kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo