Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

Piše: Jože Požar : september 30, 2018 – 6:53 dop -

Tisto, kar danes študiran človek odmeče in je neko odtujeno sebstvo, to še ni postavljena dejanskost sebstva. Študiran človek verjame, da je odtujeno sebstvo nekakšna čista moč njegove narave, ki jo on ureja v svetove. On ne dojame, da je vedenje kot sebstvo, ki še ni doseglo drugo-biti, neposredno vedenje, ki ga je treba posredovati in razvejati v obče momente, kar je oblika dejanskosti. Povedano drugače, neposredno vedenje mora biti posredovano in postavljeno, da bi bilo v svojem nasprotju dejansko vedenje. Kar je pravzaprav za našo predstavo element vedenja, v katerem je tisto drugo proti postavljen čisti dojem, tj. sebi enakost ali čista dejanskost. Naj še to povem s Heglovimi besedami: Tisto drugo ali čisti dojem je dejanskost, ker ima neposrednost za smoter čisto dejanskost. In tukaj je treba omeniti samo še tole: na ta način neposredno abstraktno veljavno vedenje stopi v odnos s seboj, zakaj živa substanca je subjekt in je dejanskost kot dosežena drugo-bit.
 
Izobraženec si dela predstave o sebi kot inteligenci, ki da je sposobna realizirati pojem predmeta, ob tem pa očitno kaže, da niti dejanskosti ne doseže. Občuduje abstraktno vedenje ali tisto, kar mu nastane z navadnim obnašanjem vedenja. Ta svet pa ni svet pojma in realnosti, ampak brezduhovna občost ali nebistveni razloček sebstva, torej veljavno obče sebstvo, ki ni doživelo svoje dejanskosti.
 
Izobraženec neposredno vedenje zgolj nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa njegovo vedenje dejanskosti ne doseže, ker ni vzpostavljeno. Na ta način je izraženo le to, da ne dojema samega sebe, še manj pa gibanje predmetne substance, ki bi naj skozi drugo-bit dosegla svojo dejanskost. Vzemimo za primer pojem, ki se ga ne vzpostavi kot abstraktni odnos proti sebi. Na ta način se pojma ne pretvori v osnovo, ampak se ga prepozna kot mirujoči subjekt, ki ni določen z bistvenimi lastnostmi. To želi reči, da pojem svoje dejanskosti ne doseže kot določbo občega. Takšen pojem je na sebi le abstraktna negacija, ali, je stvar brez lastnosti. Hočem reči, ko se kak pojem dojame zgolj kot subjekt, ki ne doseže svoje dejanskosti, je na delu navajeno obnašanje vedenja. Takšno početje pa seveda ni početje duha, ampak razumnika, ki se preganja s praznim vedenjem. Razumnik ne ve, da neki pojem doseže svojo dejanskost samo v svojem proti postajanju, kar je odnos proti sebi.

Ampak to še ni vse, ker izobraženec ne ceni drugo-biti in merila za vedenje, kliče na pomoč kategorije in čutne zagotovosti, ki odkrijejo zlasti to, da ga dejanskost ne zanima. In to ne glede na to, da mu navajeno obnašanje vedenja sporoča, da je dejaven pomanjkljivo in brez odnosa s seboj. To pove, da še ni usposobljen za to, da si svoje vedenje odsvoji do čiste dejanskosti. Dejanskost je zanj nadaljevanje njegovega vedenja, ker je prepričan, da je njegovo abstraktno vedenje postavljeno kot subjekt ena sama resničnost.

Ali je izobražen duh danes dejaven s principom? Trdim da ne, izobraženec namreč izkopavanja iz svojega sebstva ne čisla, ker ga ono navajeno obnašanje vedenja še vedno navdušuje. Zato ni čudno, da hvaliči samo abstraktno vedenje. Dobro bi bilo, če bi se vprašal, kaj je to nastajajoče vedenje in tudi, kako preverjamo vedenje. Zakaj pojem vedenja ima ravno tako svojo substanco, torej svojo realnost in obliko, pa tudi vsebino, ki je tisto duhovno.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

Izkušnja s poslušanjem glasbe

Piše: Jože Požar : september 16, 2018 – 6:07 dop -

Sreda poldan je in jaz poslušam klasično glasbo. Sedim na balkonu in tu je tole vprašanje: Kaj je novega v tem našem svetu? Najdem odgovor: drugače se oblačimo, poudarek dajemo individualnosti, telesu in notranjemu svetu, ki očitno kaže svojo lepoto v podobah, ki jih previdno sprejemamo. Tu je zdaj čas prebujanja notrine in prav tako čas predstavnega mišljenja ter prehajanja v neko drugo ubranost, ki pa je le življenje kot nekaj, kar je šlo čez in je onstran kot nekaj, kar se ne vrne vase. Ni kaj, tisti notranji zdaj izgine in se zopet pokaže kot neki drugi abstraktni svet, ki se nadaljuje v druge abstraktne predstave.

Slišim muzikalične tone kot gibajočo skladnost zvokov. Občutek imam, da gre za gibanje popolnega sveta ali prehajanje sveta v svet, ki ga je oblikovala sila duha. V tem gibanju absolutnega sveta je postajanje kakor moment, ki prehaja v drugi moment, onstran in zopet sebi nasproti in tako v nekaj naslednjega, kar ustvarja figuro sveta. To je čisto gibanje enega sveta, ki ujame sebe v razdvojeni podobi. Biti tukaj in biti onstran, to je načelo gibanja, ki razdvaja in združuje. Takšen svet ne razpade nikdar, ker ga veže notranje gibanje, ki ne pozna mirovanja, ampak samo ritem gibanja. Ritem žene in oblikuje razdvojeno podobo. In temu gibanju jaz sledim, saj je to govorica blagoglasnosti, ki ustvarja svet kot zbranost v eno samo lepoto sedanjega časa. Zakaj, to je svet, ki išče notranji razloček, ki ga pridela zrenje notrine in njeno gibanje, torej istoimensko, ki razvezuje nastajanje enega časa kot izhajanje iz sebe, v katerem je svet določen kot izpeljevana enotnost, ki je dosežena z nasprotjem.
 

Vizija gibanja glasbe.
 
Jaz se izvrstno počutim in prepuščam se gibanju lepih duš, ki kot da potujejo iz kraja v kraj. Daleč stran, vendar v meni, kot izvensebnost, ki se je dvignila in biva kot določena misel, ki se vrača v sebe po isti poti. Vidim jih, vse tiste, ki so dejavni in premagujejo bivanje sveta iz obeh strani, da ohranijo eno. Le tako obstajajo in so kot čista dejanskost, ki se je dvignila iz notrine, da bi nastalo postajanje dveh. To je nauk življenja, ki pripoveduje o obstoju nadčutnega sveta in življenja lepih duš, ki izdihavajo sebe iz obeh svetov. In ravno o tem danes veliko pripoveduje zemlja in življenje na njej. Zunaj in znotraj, kot to kaže nemirno gibanje narave, ki je vseskozi dejavna v svojem nasprotju. To dvoje pripovedujejo, da je svet gibanje kot obstoj čvrste zveze z dejanskim svetom, ki je zakon zemlje.

O, človek, glasba nam pripoveduje, da so razdalje sveta in je svet kot zdaj. In ravno ta zdaj kaže neko čudaško razmerje, ki se lahko izteče v nič tega sveta. In vse to zaznava naše oko, ki je videlo mnoge svetove. Ali je Richard Wagner videl gibanje sveta kot absolutno gibanje sebstva, ko je pisal glasbo? Mislim da, kajti jaz slišim gibanje sebstva, vse prve in druge združene v en svet poezije in zvokov ter časa kot tistega, ki izpoveduje ta naš svet, to lepoto enega sveta, ki je ena sama razločnost bivanja kot izpolnjeni svet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izkušnja s poslušanjem glasbe

Oglaševanje in nadarjeni robot

Piše: Jože Požar : september 2, 2018 – 7:20 dop -

Abstraktno nasilje, ki se ga izvaja z oglasi prek medijev, je postala navada, ki jo vsiljuje kapital in pametne glave, ki so v službi kapitala. Ta gledalcu ali poslušalcu sporoča, da lahko izvaja abstraktno nasilje kadarkoli. Tudi takrat, ko gledalec spremlja na primer kolesarsko dirko po Franciji ali gleda film. In to abstraktno nasilje izvaja kapital s ciljem, da pokaže, kdo je gospodar medijskega sveta. In tega gospodarja se danes poveličuje, ne glede na to, da razjeda živce s podobami, ki nimajo nobene vsebine in so zgolj abstrakcije. Gledalcu ali poslušalcu se vsiljuje abstraktne predstave med oddajo, ker tako hoče oblast kapitala. Ob tem pa je pomemben čas objave oglasa, tj. izvajanje abstraktnega nasilja, ki ga izbere kapital. Abstraktno nasilje se namreč izvaja tudi med oddajo. To odkrito kaže, da je gledalec ali poslušalec razumljen kot nadarjen robot, da torej ni razumljen kot človek in duh, ampak kot butalec, ki ga je treba vsakih deset minut spomniti, da obstaja medijski gospod.

Primer abstraktnega nasilja je bila kolesarska dirka po Franciji. RTV Slovenija je motila kolesarsko dirko z oglasi in tako gledalcu sporočala, da ga dojema kot nadarjenega robota. Se pravi, gledalcu je sporočala, da naj abstraktno nasilje dojame kot nasilje medijskega gospoda, ki tako hoče. Zakaj abstraktno nasilje bo minilo in kolesarska dirka se bo nadaljevala. In to prekinitev dirke bi naj gledalec razumel kot nekaj, kar se pač mora zgoditi. A v resnici je RTV Slovenija med kolesarsko dirko gledalcu sporočala, da je sposobna razumeti interes kapitala, da pa ni sposobna razumeti gledalčevega interesa.
 

Oglaševanje v medijih je mogoče zamejiti na določen čas, tako ne bo vznemirjalo gledalca ali poslušalca. Zakaj tisto prazno oglaševanje ni nič drugega kot pojav idealizma, ki je zgolj neki videz. Oglaševanje ne sporoča nič vsebinskega, zato ni potrebe, da vznemirja gledalca ali poslušalca med oddajo.
 
In tako pridemo do dojetja, da RTV Slovenija upošteva voljo kapitala, volje gledalcev pa ne. Zaradi tega ni čudno, če je abstraktno nasilje ali oglaševanje, ki ga ukazuje kapital, del njenega programa. Za kaj pravzaprav gre? Zato, da se pokaže moč kapitala in to, da je gledalec razumljen kot nadarjen robot, ki se je sposoben prilagajati nasilju kapitala.

Tisto, kar ni skladno s časom, je to, da se gledalcu ali poslušalcu vsiljuje oglase med gledanjem konkretne oddaje. Rečeno drugače, skozi abstraktno nasilje kapital sporoča, da obstaja v medijskem svetu transcendentna moč, ki lahko razjeda gledalcu ali poslušalcu živce. To je nekakšna čudaška oblast kapitala, ki utrjuje medijsko oblast. Ali, to je izmišljeni stvarnik, ki poskrbi za to, da se gibanje kapitala nadaljuje v načinu abstraktnega nasilja.

No, jaz menim, da je mogoče abstraktno nasilje pokazati tudi med oddajami in ne v oddaji. Zakaj vznemirjanje z oglasi ni nič drugega kot napad na gledalca ali poslušalca. Pa je oglaševanje, ki prekinja gledalčevo zbranost popolnoma odveč. Zato bi bilo dobro, če bi si medijska bistroumnost razjasnila oglaševanje in ga poskušala dojeti po nasledku. Nenazadnje, dobro bi bilo, če bi gledalca ali poslušalca mediji spoštovali kot duha, ne pa kot nadarjenega robota, ki abstraktnega nasilja ne dojame.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Oglaševanje in nadarjeni robot

Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala

Piše: Jože Požar : julij 22, 2018 – 6:15 dop -

Da obstaja idealizem, ki pobija ideje, ni dvoma. To je idealizem kapitala, ki je sposoben pobiti vsako idejo, ker ga podžiga dobiček. In to pobijanje idej se danes dogaja, ko eksistira nevarnost, da bo kaka ideja zaživela v občih momentih čistega pojma. Tedaj se pojavi moč kapitala s svojimi računi in izračuni, ki odsevajo negativne posledice kot ravnodušne vrednosti, ki takoj objavijo, da je svet resničen samo čez števila. Ob tem pa zaznamo zlasti to, da se duh prilagaja ukazom kapitala. In to prilagajanje kapitalu je duh osvojil že v takšni meri, da ukaze kapitala sprejema kot nekaj, čemu se ni mogoče upreti. To hoče reči, da duh čisla moč kapitala in prežemanje individualnosti s svojo izvorno naravo.

Kapital izžareva le abstraktno moč, s katero povsod preti, da doseže tisto, kar mora doseči. Na drugi strani pa duh, ki bi naj bil dejaven na obči ideji, komunicira z gibanjem kapitala in ga celo vključuje v svoje zamisli. In tako seveda ni čudno, če prihaja do situacije, ko duh na eni strani idealizira izračune, na drugi strani pa idealizira svoje poglede. Zato se ne smemo čuditi, če duh o ideji in čistem odnosu pojma proti sebi ne beseduje. V svojem napredovanju je prišel tako daleč, da verjame samo tistemu, kar kažejo izračuni. Njih čisla še posebej tedaj, ko zunanje idealizira in združuje več svetov v en svet, da doživi enotnost njega samega.
 

Ta neposredna realnost ima obliko abstraktne stvari in je brez izpolnitve. Stvar sama je enostavna občost kot smoter. Predstavljena podoba je torej realnost brez izpolnitve in vsebine. Kar v tej realnosti najdemo, to je le izvorna narava zavesti kot enotnost s seboj, ki je gotovost nje same. Lahko bi rekli, podoba je prikaz izvorne narave zavesti, ki ga je o sebi naredila zavest.
 
Tako da tam, kjer eksistira kakšen razumni svet, tam je na delu tudi kapital. Ta priznava samo svet, ki ga izvrže konkretno gibanje števil, v katerem je zaobjeta opredeljenost do nečesa končnega. Zato seveda ni nenavadno, če danes izobražen duh svoj svet zunanje utrdi s kakšnim izračunavanjem. Kadar se to dejansko zgodi, potem seveda vemo, da mu gre zgolj za abstraktno stvar kot njene oblikovane enotnosti. To pa je svet kot sodobna izkušnja duha, ki odkriva, da je duh zadovoljen s tem, kar je neko združevanje abstraktnega sveta.

Ko duh išče dejanskost čez števila, obstane v neposrednosti. Namreč to, da se zunanje združuje svetove in one velikosti, nato pa iz tega sveta oblikuje nekakšen tretji svet, to ni nič drugega kot goljufija duha, ko si ni na čistem s tem, kaj je obča ideja. Duh daje videz, kot da stvari ne dojema v njeni popolni podobi, ki je postavljen odnos do sebe. To je namreč element vedenja, ki pa ga duh še ne zaznava, ker je prepričan, da je tisto njegovo vedenje, ki se nadaljuje v neko drugo vedenje, ena sama resničnost. Duh si še ni na jasnem, da tisto čisto vedenje ni predmetna resničnost; ampak abstraktno vedenje, ki je kot igra besed in misli zunanje početje, ki lahko pridela le kako prikazen.

Duh, pa naj gre za katerokoli svet, bi naj bil dejaven s principom. Če to ni, je dejaven površno ali nezadostno. Namesto da vzpostavi svoje vedenje in ga zaupa mišljenju, se podi okrog s številkami in izračuni, ki pobijejo vsako idejo. To pa ni dejavnost, ki bi stvar povzdignila v občo idejo in njeno določenost, ki je totaliteta občih momentov ali razviti čisti pojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala

Kontinuiteta sebstva

Piše: Jože Požar : junij 17, 2018 – 6:11 dop -

Ko gre zavesti samo za stvar, ki je stvar kot njeno vedenje, povzdiguje le svoje vedenje, ne pa stvari v njeni razviti substanci. Na ta način zavest poveličuje svoje početje in gnanje, kajti za smoter ima sebe samo, tj. svoje bivanje. Zavesti gre za predstavitev individualnosti, kajti izreka le čisto gotovost nje same. To pa je predstava za druge, s katero je izraženo sebstvo kot veljavno vedenje. In tako zavesti nastane tista čista stvar, ki je le neka narava sebstva, čista eksistenca vedenja ali dejanska zavest kot negativno obče sebstvo.

Danes duh povzdiguje svoje vedenje, s tem pa neprekinjenost sebstva kot prepričanje, da je ni stvari, ki je ne bi vedenje kot tako obvladovalo. Pa od tukaj toliko tistega naglaševanja učenosti in izobrazbe, s katero se pravzaprav hvali bivanje sebstva. Namreč izobrazba je njegov lastni svet kot smoter, ki skozi kontinuiteto sebstva predstavi vedenje, s tem pa abstraktno zavest kot tole vedenje. Tisto namreč, da duh nadaljuje samega sebe v obliko čistega sebstva, s tem doseže bivanje čistega jaza, ki prakticira moč vedenja.
 

Zavest ima svojo izpolnitev zunaj sebe; gibanje sveta izobrazbe odpravi abstrakcijo osebe, ki je resnica kot vedenje samo. Ono mu nastane na nasprotju gotovosti samega sebe. Njegov predmet je dejanska oblika vedenja ali oblika prepričanja, torej sebstvo kot samemu sebi enako vedenje.
 
Kontinuiteta sebstva je pravzaprav nekakšna goljufija kot oblika realnosti, ki pa ne doseže svoje izpolnitve. In to zaradi tega, ker je to nanašanje zavesti na samo sebe, ki je zgolj vzajemno učinkovanje zavesti s seboj. In tu je koristno poudariti, da je ta realnost prežeta od individualnosti, in to kot oblika predočene bitnosti njegove izvorne narave, ki jo zavest odrine od sebe in tako sprevrže v dejanskost ali udejanjajoče sebstvo kot nasprotje. To pa je oblika ravnanja zavesti ali goljufija, ko je stvar kot čisto vedenje realiziran smoter, ki je tisto posredovano za druge. Duh v tem početju ničesar ne postavi in tudi ničesar ne odpravi. Tisto, kar je njegova neposredna dejanskost ali abstraktna stvar, to je zavest kot izražena prevara v obliki čistega vedenja, ki ni nič drugega kot abstraktna predstava prežeta od individualnosti. To torej ni odsvojitev sebstva kot logična izpeljava predmetne substance, ki bi bila postavljena kot čisti pojem, ampak je le bivanje sebstva, s katerim je realiziran smoter kot sostvujoča posameznost ali oblika izrečenega vedenja samega sebe.

Duh, ki v negativni dejavnosti realizira samega sebe čisti uvid, ki je njegov lastni predmet, kot tisto koristno kot smoter, ki ni doživel drugo-biti, ni dejaven s principom. Zakaj tisto, kar realizira, je njegova sebi enaka zavest. Povedano drugače, sebi enaka zavest je čisto vedenje kot početje zavesti v sami sebi. Ta svet je enostavno sebstvo ali posamezno sebstvo, ki se kot čisti svet razločuje od sebe. Predmet duha je čista neposredna gotovost ali sostvujoče vedenje kot oblika dejanskosti, ki so momenti zavesti kot abstrakcije.

Je pa to tudi zavest v svoji pojavnosti, ki je obče sebstvo kot bivanje duha, ko duh eksistira za druge kot sebe vedoče sebstvo. Tako da to ni forma kakega umnega predmeta, ampak duh, ki uživa le sebe in se preganja sam s seboj na način kontinuitete sebstva.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Kontinuiteta sebstva

Metafizični pojem

Piše: Jože Požar : maj 6, 2018 – 6:37 dop -

Ko subjektu ne gre za nič drugega kot za uveljavitev posameznega interesa, potem zagotovo ni dejaven na stvari, ampak tako, da uveljavlja svoje prepričanje ali interes, ki je zgolj neko razpoloženje. Na ta način je subjekt dejaven brez principa ali tako, kot mu to narekuje njegov interes. In ko izrazi samo svoj interes, potem pač obče ideje ali metafizičnega pojma ne doseže. Namesto njega uveljavi svojo prepričanost ali lastno subjektivnost.

Na primer, kadar politik izraža samo subjektivno prepričanje, zagotovo ni dejaven v odnosu do stvari. Od sebe odmeče mnenje, tj. abstraktno vedenje, s katerim ne doseže čistega pojma, ampak zgolj uveljavi subjektivno domnevo. Tako jasno pokaže, da mu ne gre za občo idejo ali čisti pojem, ampak za subjektivni interes. Se pravi, ne gre mu za postavljeni metafizični pojem, s katerim je edino mogoče zaobjeti občo idejo ali bistvo stvari. Povedano še drugače, ko se politik obnaša zunanje in bistva stvari ne zajame kot čisti pojem, spregleduje metafizični pojem, s katerim je izražena logična sovisnost stvari.
 

Ilustracija poskuša ponazoriti vzpostavitev sebstva s proti postavljenimi trikotniki. To proti postajanje je čisti pojem kot postavljen odnos proti sebi. Ali, to je sebi enakost kot abstrakcija sebe od sebe, s katero se končno ve kot neskončno ali sebi enako. S to ilustracijo bi naj bilo izraženo tudi to, da naj bo duh v svoji odsvojitvi dejaven v načinu, ne pa tako, da svoje vedenje odmeče in se prosto nadaljuje v neko drugo vedenje.
 
Čisti pojem je metafizični pojem, tj. polnost obče ideje, ki obstaja v obliki občih momentov ali v proti postavljenih in razvejanih momentih, ki je drugo-bit ali čisti dojem. Hočem reči, brez razvitega metafizičnega pojma, ni mogoče vzpostaviti odnosa pojma. Za čisti pojem je potrebno poznati način, ki substanco vzpostavi kot razvejane obče momente pojma. Zakaj, kar ni način, je le nadaljevanje vedenja kot uveljavitev sebstva v abstraktni obliki. Toliko le, da spomnim, da bi naj bil duh dejaven v načinu ali tako, da najprej postavi metafizični pojem. Ampak tega postavljenega odnosa pojma duh zaenkrat ne prakticira in je najbrž prav zaradi tega neizobraženo dejaven ali tako, da nekako izpelje svoje vedenje.

Metafizični pojem je čisti pojem, ki bi ga naj duh spoznal, da bi razumel, kako si svoje vedenje odsvoji v načinu ali v elementu vedenja, s katerim vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo. In to izkušnjo bi si naj pridobil predvsem zato, da dojame, da je način tisti, ki vzpostavi metafizični pojem prek elementa vedenja, ki je postavljen odnos pojma proti sebi. Postajanje pojma je namreč osnova nastajajočega vedenja, s katerim duh doseže drugo-bit svojega vedenja ali dejanski odnos pojma proti sebi. S tem je izpolnjeno zlasti to, da vzpostavi vrh svoje subjektivnosti. Kajti ta vrh bi naj bil postavljen metafizični pojem, s katerim zameji svojo subjektivnost na čisti dojem. Kar je nujnost, ki prepreči, da se njegovo vedenja ne nadaljuje v neko naslednjo obliko abstraktnega vedenja. Se pravi, samo takrat ko svoje vedenje zameji na čisto občost, je dosežen metafizični pojem.

Potemtakem, če želi duh napredovati in narediti kak pozitiven korak v spoznavanju metafizičnega pojma, potem je nujno, da začne spoznavati predmetni element vedenja, s katerim je dosežen čisti odnos pojma proti sebi, kar je enotnost pojma in realnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Metafizični pojem

Filozof, ekonomist in pravnik

Piše: Jože Požar : april 29, 2018 – 6:16 dop -

Sprašujem se, zakaj ekonomist in pravnik javnosti kar naprej nekaj opisujeta, filozof pa se drži ob strani. Neaktivna drža filozofa izžareva, kot da ga realni svet ne privlači in je zaradi tega dejaven samo v onstranskem svetu; kaže da ga očarajo edino transcendentna spoznanja. In tako seveda ni čudno, če s svetom gospodarita ekonomist in pravnik. Vprašanje je, ali filozof beži pred realnostjo, ker ga privlačijo nadčutna modrovanja? Po mojem mnenju se filozof drži stran od realnosti, ker ne spoštuje začetnega gibanja substance in njene dejanskosti, ki je bistvo nastajajočega vedenja. Namesto da je dejaven na absolutni osnovi in dovršitvi substance, tj. gibanju notrine, odmetava vedenje in izdeluje transcendentne svetove.

Sicer pa realnost spregledujeta tako ekonomist kot pravnik. Ekonomist namreč realni svet interpretirata čez števila, pravnik pa čez kategorije in abstraktne predstave, ki jih zunanje med seboj povezuje. No, ne glede na te moje opazke, filozof bi moral biti dejaven v realnem svetu, ne pa v onstranskem svetu, kjer običajno gre za čisti oblikovni svet brez realnosti in prazne modrosti. Ta transcendentni svet je verjetno razlog, zakaj filozof ni tako popularen kot sta ekonomist in pravnik. Skratka, dokler filozof ne bo začel spoštovati realnosti, bo njegov svet stvari še naprej obstajal samo v abstraktnih predstavah in transcendentnem pomenu.
 

Duh, ki se prepušča svojemu vedenju, nastajajočega vedenja ni dojel. Vedenje kot je sprva je koristno vzpostaviti, zakaj vedenje ni idealizem, temveč čista sebienakost, ta pa je mišljenje. Le tako dobi abstraktna neposrednost svojo popolno obliko v postavljenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je dosežena razdvojitev notrine in s tem bivanje čistega dojema, v katerem je zaobjeta sebi enakost v obliki občih momentov.
 
Ob tem je zanimivo zlasti to, da se filozof predstavlja kot duh in ekspert za onstranski svet. Zaradi tega se menda obnaša nekam leseno, ko naleti na kak tostranski svet. Takrat gibanje sveta izdihne in filozof začne odmetavati posamezne misli. To je najbrž razlog, zakaj se filozof zadržuje zunaj nastajajočega vedenja, ki ga prav tako ne spoštujeta ekonomist in pravnik. Ta dva namreč nenehno nekaj preračunavata in se gresta to neko metafizično izračunavanje, ki poteka čez števila in kategorije ter naprej čez mnoge druge svetove, s katerimi je mogoče sestaviti samo kakšno abstraktno predstavo ali prepričljivost.

Tisti, ki danes spremljajo dejavnosti filozofa, lahko zaznajo, da filozof beži pred realnostjo in da se zadržuje na območju neulovljive neskončnosti. Namesto da realnost in njej pripadajočo dejanskost določi, izdeluje ideale čistega uma, na katerih prideluje nekakšna spekulativna ugibanja, ki jih običajno sklene tako, da jih opremi s komentarji in transcendentnimi spoznanji. To pa je svet, ki razkriva, da filozof sebe izpolni s posredovanjem svojega vedenja, katerega čista podoba je lahko kak nastali filozofskih konstrukt ali tvorba, ki predstavlja transcendentalni objekt, ki ni nič drugega kot totaliteto pogojev.

Naj dokončam, filozof bi moral spoštovati realnost, tj. nastajajoče vedenje, ki uči, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Zakaj prav to? Zato, da spozna, kako sebe samega vzpostavi kot duha v elementu vedenja, s katerim stopi v odnos s seboj. To je namreč tista realnost ali osnova, na kateri je sploh mogoče kaj resničnega izpeljati.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Filozof, ekonomist in pravnik