O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Piše: Jože Požar : november 5, 2017 – 7:05 dop -

Vprašanje je, zakaj duh v enostranskem naprezanju obstane v abstraktni neposrednosti. Odgovor bi bil, ker ga realnost in njej pripadajoča dejanskost ne interesira. Duh substanco odpravi kot obliko abstraktnega vedenja in je s tem zadovoljen. Zato se sprašujem: ali je v šolah kdaj govora o realnosti in njeni dejanskosti, ali je pojem realnosti mlademu duhu razumljiv, in nenazadnje, ali še duh ni spoznal, da je treba mlademu duhu razložiti, kaj je popolna realnost? Glede na to, da se o realnosti kot taki ne beseduje, lahko zaključim, da realnost človek ne dojema v njeni popolni obliki. To se da spoznati pri obravnavanju kake stvari, ko se realnost izgublja v abstraktne predstave. Tak slučaj je na primer pojem zdravstveni sistem, katerega realnost se širi do brez določilnosti, pa tako realnost nima nobenega pomena. Da to bolje razjasnimo, poglejmo kako realnost razodeva filozof Hegel. On zapiše: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« In zares, duh danes o realnosti in njej pripadajoči dejanskosti ne beseduje, in to zaradi tega, ker je prepričan, da realnost ni treba jemati v celovitem obstoju. Pa tako ni čudno, če realnost zastopa abstraktno vedenje kot tako in za povrh še kakšna občudovanja vredna enostranska predstava čistega vedenja.
 

Če bo izobraženec še naprej častil samo abstraktno vedenje kot tako, potem je jasno, da ga absolutno vedenje ne zanima. Kar napoveduje, da se naj preneha vznemirjati z vedenjem kot takim in formalnim mišljenjem, ki rezonira sem in tja. Kajti v razvoju duha gre za to, da bo enkrat dejaven v načinu, v katerem bo substanca dosegla svojo popolnost. Edino to zagotavlja, da bo v ekspoziciji čistega pojma zaživela notrina kot gibanje, v katerem duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj.
 
Vprašajmo se, zakaj izobraženec spregleduje realnost in njeno dejanskost? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, ker realnost zastopa kar njegovo vedenje. Namreč on očitno kaže, da realnosti kot taki ne pripada nobena kvaliteta, tj. obstoj. In tako ni čudno, če njegovo vedenje operira kot nekakšna neomejena sila, ki lahko nastopa v imenu realnosti in prav tako njene dejanskosti. Takšno razumevanje realnosti najbrž izhaja iz tega, ker on dojema vedenje kot nekaj, kar hodi pred svetom, tj. pred vsako realnostjo. Zaradi tega on realnosti ne jemlje enako resno kot svoje vedenje. Iz tega lahko zaključimo, da duh ne verjame v obstoj in začetno gibanje realnosti, s katerim je oblikovana njej pripadajoča dejanskost. In vse to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja zgolj abstraktno vedenje, ob tem pa se dela, kot da svet stvari ni nič drugega kot igra abstraktnega vedenja.

Vprašajmo se, ali na primer pojmu zdravstveni sistem pripada realnost in njena dejanskost. Zgleda da ne, kajti ko je govora o sistemu, je vedno govora o vedenju kot takem. Duh vseskozi izpoveduje, da zdravstveni sistem nima realnosti, če pa se realnost slučajno pojavi, potem takoj pristopi njegovo vedenje kot tako. Skratka, tam kjer bi naj bilo govora o realnosti in njeni dejanskosti, tam nastopa vedenje kot tako. Takšno dojemanje zdravstvenega sistema izpoveduje, da sistema ne bo mogoče vzpostaviti, ker sistem obvladuje vedenje kot tako.

Naj zaključim, dokler se bo duh izogibal realnosti in njej pripadajoči dejanskosti, bo njegov svet oblika praznega vedenja ali on kot predstavljen subjekt.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Intelektualec v podobi samozavedanja

Piše: Jože Požar : oktober 8, 2017 – 6:11 dop -

Kaj nam to danes intelektualec izpoveduje? Kaj je produkt intelektualca? Ali ni tisto samozavedanje, ki se preganja s sebstvom in abstraktnim vedenjem, največkrat samo oblika abstraktne dejanskosti, s katero je predstavljeno zgolj sebstvo kot neko vedenje. Namreč tisto, kar prikazuje kot enostavni svet, je obča sebe vednost, čisti jaz v njegovi neposredni abstrakciji. Ta je tisto, kar duh oblikuje in je neka predstava samozavedanja, ki pa ni predmet, ampak gibanje, ki je vzajemno učinkovanje čistega vedenja. To gibanje pa ni nobeno postajanje predmetne substance, ampak sebstvo predstavljeno kot čisti jaz.

Intelektualec je na sebi pač vedno neka gotovost, tisto od sebe odrinjeno vedenje, ki se sprevrže v dejanski svet, s katerim je predočena neka določenost vedenja, ki pa seveda ni noben odnos, ampak sebstvo kot čisto sebstvo, ki se lahko razraste v kaj drugega. Na ta način je intelektualec na sebi določenost jaza, ki ni postavljen odnos. Kar je, je sebi enakost, ki prehaja ali pa ne v nekaj drugega. To je pravzaprav čista abstraktna prepričanost, jaz sem jaz, ki nastane kot neka enotnost jaza. Kar je oblika sebe vednosti, ki jo običajno predstavi kak popularni filozof, ki svojo vednost uresniči s kako gotovo subjektivnostjo. Pa tako ni nenavadno, če je svet intelektualca sestavljen iz gotovosti ali tako, kot to kaže kak pisatelj, ki sestavlja podobe sveta, pri tem pa najde sebe določenega kot posebno iznajdljivost.
 

Intelektualec, ki je dejaven brez principa, nima pred seboj predmetne substance kot umno določene. Zato je tisto, kar zre pred seboj, zgolj ekspozicija pojava, katerega bivanje je neka vsebina po sebi, ki ne pride do nobenega določnega sveta, če pa, potem v obliki totalitete pogojev, ki strežejo samo razumu. Tako dejaven izobraženec ne preseže subjektivnosti, sebe kot duha pa ne vzpostavi kot predmet.
 
Razen tega intelektualec izdihava tudi to, da ga ne interesira čisti pojem, niti kaka logična izpeljava določne substance, katere dejanskost določijo postavljeni obči momenti ali čisti dojem. Tisto, kar je neka njegova enotnost, je le gotovost, s katero izpove zlasti to, da se njegovo nadarjenost konča z odtujitvijo abstraktne učenosti.

Intelektualec danes odseva najbolj to, da ga logika mišljenja in pojem ne privlačita. Bolj kot logični razvoj predmetne substance ga prevzame ono posredovanje vedenja kot takega. Se pravi, njegova nadarjenost se izlije v tolmačenje vedenja in potem v preseganje neposrednega vedenja, ki ne upošteva nobene meje. In to preseganje si je danes mogoče ogledati na ekranih in radijskih valovih, kjer nastopa na primer kot poznavalec prava, tj. kot razlagalec svojega vedenja ali kot poznavalec abstraktnega prava.

Mi tukaj ne povzdigujemo intelektualca, saj v izvajanjih ne kaže nič takega, kar bi prehajalo in bi bil postavljen odnos do substance. Zaenkrat intelektualec skozi dejavnost izžareva naslednje: da ne proizvaja absolutne svobode, da v svojih izvajanjih ni dejaven s principom, da ga njegova logična odsvojitev ne zanima, da ga predmet v njegovi začetni in nastajajoči obliki sploh ne interesira. Vse to in še marsikaj drugega pove, da izobraženec ni dejaven kot duh, ki sebe najprej postavi kot predmet. Namreč, če je kdo intelektualec, potem je primerno, da se do predmeta obnaša v načinu ali tako, kot to zahteva gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec v podobi samozavedanja

Demokracija in idealizem, ki ne predoča nobene poti

Piše: Jože Požar : september 24, 2017 – 6:42 dop -

Ko se demokracijo izpeljuje kot enostranski idealizem, svoboda ni sebi predmetna in realizirana pozitivno. Namesto svobode se uveljavlja abstraktno vedenje, in to v oblikah zagotavljanja in zatrjevanja, s katerim gospodari zdravi razum. Tako da duh, ki se ne strinja s prepričanostjo zdravega razuma, postane takoj nekakšen nasprotovalec, ki nima pojma o gibanju demokracije, katere bistvo da je uresničevanje dobičkonosnosti. To uresničevanje dobičkonosne demokracije pa izžareva tudi to, da se država spreminja v nekakšno umno skupnost posameznikov, katere obstoj sveta je njihova lastna resnica. O tem govorijo načela uma in samovolja, ki ne predoča nobene poti. Ta drža je v nasprotju z duhom ljudstva, saj abstraktno vedenje, ki je neka prepričanost, ni skladno z duhom ljudstva. In ne le to, tisto idealiziranje abstraktnega vedenja je zgolj zunanja garancija, pri čemer izstopa ravno to, da država in duh ljudstva nista notranje skladna. Država išče življenje v abstraktni umnosti, ki pa pušča za seboj tisto obče z namenom, da udejanji posebnost, ki jo zunanje združi z računanjem, ki kot da lahko potrdi njeno umnost. Takšna dejavnost duha, ki zgolj uveljavlja abstraktno umnost in določanje iz sebe, spregleduje objektivnost. Zato čista umnost, ki ne izhaja iz določnega postajanja pojma, ni nič drugega kot uveljavljanje samovolje.
 

Nekaj ima dejanskost le v svojem čistem pojmu. In ravno tega dejstva ne spoštuje vera sveta izobrazbe. Pa od tukaj toliko abstraktne nasilnosti in meglene umnosti, ki izključuje realnost in njen čisti pojem. In to vse zaradi tega, ker danes svetu gospoduje princip preračunavanja presežka. Zaradi tega se tisto absolutno upravičeno zanemarja, s tem pa tudi tisto realno v vsem realnem, ki je kvaliteta čistega pojma.
 
Kadar demokracija izpeljuje sebe neodvisno od duha ljudstva in brez predočene poti, je njen rezultat truplo. Truplo izpoveduje, da demokracija ne izpeljuje svobode, ki je substanca duha in edini smoter duha, ampak izpeljuje abstraktno silovitost, ki na eni strani nekaj obljublja, na drugi strani pa izžareva, da duh demokracije ni dejaven s principom, ampak tako, da uveljavlja poseben interes. Tista abstraktna nedoločnost, ki jo podarja abstraktno vedenje, je namreč objekt kot nekaj nedovršenega, gotovost, ki za svojo dejanskost ne potrebuje postavljenega čistega pojma ali dojema. Tako da tisto, kar se uveljavlja, ni nič drugega kot ničnost njenega vedenja. Drugače povedano, tisto, kar je njeno drugo kot posebnost, to je ona sama v podobi abstraktne nasilnosti, s katero doseže le neko čisto obliko prepričanosti.

Če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da demokraciji manjka princip. Enako velja za politika, ki je dejaven brez cilja in na način abstraktne vednosti. To je način, s katerim politik uresniči le sebstvo zavesti ali osebno mnenje, zanemarja pa predmetno bistvo. Biti dejaven brez principa, pomeni delovati prosto in zaničljivo gledati na določenost predmeta. Pri tem pa ni odveč poudariti, da se mora duh ljudstva v demokraciji udejanjiti kot svet, in sicer zato, da bi se duh zavedal, da je dejanski duh. Zaradi tega demokracija v oblikah enostranskega idealizma ni skladna z duhom ljudstva, saj absolutno upravičeno ni njen princip. Pa je zato tisto zagotavljanje in zatrjevanje neproduktivno početje. Naj izpostavim: svoboda je edini smoter duha, tako Hegel, zato mora biti demokracija izpolnjena z dojemom ljudstva.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Demokracija in idealizem, ki ne predoča nobene poti

Liberalec in nadčutna prikazen

Piše: Jože Požar : julij 16, 2017 – 5:34 dop -

Če si liberalca, ki je nekakšen reprezentant odličnega sveta, pogledamo skozi njegov nadčutni svet, lahko izkusimo, da je idealist, teoretični duh, ki zagotavlja, moj predmet sem jaz. Tisto, kar ga drži na čelni strani tega sveta, je njegova subjektivna drža in ona nedoslednost, s katero izpoveduje, da občuduje abstraktne ideje ali odlični svet; tega pa nikoli ne razdvoji in tudi ne postavi kot predmet, ker je zanj pomembno samo to, da premaga samega sebe. Zaradi tega se tudi ne spušča v razprave o stvareh, ampak idealizira svojo domiselnost in se gre idealizem v plehkih podobah. Tako da ni mogoče misliti, da je liberalec kak svobodnjak, ki proizvaja pristne napredne ideje. Zakaj tisti njegov onstranski svet je neki nedoločen svet, s katerim ničesar ne spreminja. Če to povem še drugače, liberalec je srečen individuum, ki se izgublja v onstranskem romantičnem svetu, tj. v zmagoslavju gotove subjektivnosti ali v podobi onstranskega bitja, ki je nekakšna izginjajoča blaženost na sebi.
 

Liberalca ne zanima realni svet, temveč samo idealni svet, njegov idealizem meri samo na formo predstave. Pa se tako preseganje neposrednosti izteče v uresničenje njegove domiselnosti. V resnici liberalec vzpostavi le neko abstraktno nasprotnost, ki vsebuje raznolike miselne predstave, ki jih zunanje veže.
 
Liberalca določi čista onstranska aktivnost, ki jo izvaja v združbi z abstraktnim razumom; razum pripravi in razgrne substanco za onstranski pretres. Rečeno še tako, liberalec je reprezentant tostranskega sveta v onstranskem svetu, in to na ta način, da idealizira razumarske portrete, ki jih na drugi strani nabrito odpravi. Zategadelj je v neskladju s samim seboj in tistim, kar utrjuje na drugi strani. Pravzaprav na drugi strani pojasnjuje svoje sebstvo in poklanja abstraktne razlage, ki so predstave, ki mu nastanejo mimogrede. Se pravi, njegova pot se konča v onstranskem svetu, kjer čisti svet izginja kot nedoumljiv. To pa je ravno tisto početje duha, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak z idealiziranjem čistega jaza in zatrjevanjem, da je tisto, kar odrine onstran, ena sama resničnost.

Dobro, če sem zgornjim nekako nakazal početje liberalnega duha, poglejmo, kaj pušča ta duh  za seboj. Pri tem zaznamo, da tisti njegov oblikovan svet ni noben izdelani pojem, ampak nekakšna ne dejanska prikazen, ki sta jo skupaj ustvarila abstraktni razum in njegov talent, ki z abstraktno silo razuma in govorico oblikuje onstransko prikazen. Ta sporoča, da tisto nedosledno svobodomiselnost ne gre jemati z vso resnostjo. Taisto hoče reči, da liberalcu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da sebe kot svobodomiselnega duha predstavi kot abstraktno idejo, ki velja kot subjektivna zamisel, ki je brez izpolnitve.

Idealizem liberalca nam odkrije, da je on nekakšen izvedenec za onstranski svet. Zato tudi idealizira svoj svet tako, da neposrednost preseže s silo njegove domišljije. Tako da tisto, kar je na koncu nekakšna čista prikazen, ni nič drugega kot razvejana domišljija v abstraktne momente, ki jih je sila abstraktnega razuma in onega umnega nagona odrinila od sebe. Kar je nekakšno onstransko tavanje, ki ga liberalec svojo svobodomiselnostjo uresniči kot čisti svet vzajemnega učinkovanja njegove domišljije in abstraktnega razuma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Liberalec in nadčutna prikazen

Svet iznajdljivega filozofa

Piše: Jože Požar : julij 9, 2017 – 5:39 dop -

Kadar je iznajdljiv filozof dejaven tako, da sebstva ne vzpostavi v njegovih občih momentih, potem je jasno, da sebstva ne jemlje dosledno. Potem tudi tisto drugo sebi enako ni proti postavljeni svet sebstva, ampak predstavljeno vedenje abstraktne osebe. To je sebstvo kot tako, s katerim iznajdljiv filozof izkusi le sebe samega, tj. svoje naravno sebstvo. Se pravi, ko ne postavi sebstva kot predmet, je tisto drugo njega samega nekakšna prikazen ali predstava abstraktne osebe. Iznajdljiv filozof izreka čisto vedenje sebstva o sebi, katerega nasprotje je drugo samozavedanja, ki je mirujoči subjekt. To je pozicija, ko začne iznajdljiv filozof pogovor s seboj skozi podvojeno samozavedanje.

Veselje iznajdljivega filozofa se začenja tedaj, ko ustvari portret svoje lastne moči. To je tisto, kar odrine od sebe in se nadaljuje v drugo samozavedanje. Se pravi, tisto neposredno odtujeno sebstvo ni postavljeno razmerje do drugega, ampak čisto sebstvo kot tako ali neposredna abstraktna dejanskost. Ona je čisti jaz njegove izobrazbe, torej svet sebstva, ki je gotovost samega sebe, katerega gibanje ne odpravi abstrakcijo neposrednega bivanja, ampak se konča kot drugo samozavedanje. V tej razdvojitvi komunicirata dve strani, ki pa ne uresničita nobenega razmerja odvisnosti. Pa od tukaj toliko onega enostranskega razpoloženja in zadovoljstva, s katerim doseže filozof neko zunanjo enotnost s seboj.
 

Iznajdljiv filozof je zadovoljen s svetom, ki ga najde v sebi in zunaj sebe. Zaradi tega operira z vedenjem kot takim in se zadržuje v pojavnem svetu. Njegova iznajdljivost je v tem, da sebstvo izpolni skozi igro podvojenega samozavedanja.
 
Če je sebstvo iznajdljivega filozofa nekakšna pradomovina njegove izobrazbe, potem je jasno, da filozof operira z mnogimi vedenji in da se sebstvo kot tako na veliko razteza. To je tisto vznemirjanje, v katerem si zagotovi gotovost takoj za tem, ko se zavest dvigne iz središča sebstva, v katerem dejavna vest urejuje arhiv vedenja. Namreč, dvig sebstva kot praznega vedenja je nekakšno prizadevanje, ki stopi na plan kot gotovost, s katero doseže sebstvo čisto dejanskost. Ta dejanskost pa seveda ni nobeno predmetno bistvo, ampak le prizadevanje dejavne zavesti, ki je dala bivanje čisti izobrazbi ali praznemu vedenju, ki doseže svojo popolno aktualizacijo v drugem samozavedanju.

Iznajdljiv filozof se te navidezne odsvojitve razveseli zlasti takrat, ko vznemirja sebe z namenom, da se samemu sebi razodene kot aktivna moč sebstva. Namreč tisto negativno njegovega razpoloženja je sebstvo kot čisti jaz. Pa tako ni čudno, če iznajdljiv filozof daje prednost čistemu jazu, katerega dejanskost je čisto vedenje ali dovršeni svet sebstva. Zakaj tisti dvig v drugo samozavedanje zna biti včasih zapleten. Skratka, odsvojitev sebstva je vedno dvomljiva, ko čisti jaz ne izpolni enotnosti podvojenega samozavedanja.

Torej, kadar iznajdljiv filozof ne vzpostavi sebstvo s principom, je to naznanilo, da je dejaven brez principa. To pa je takrat, ko izvaja gibanje podvojenega samozavedanja, ki ne ustvari razmerja in odvisnosti predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Svet iznajdljivega filozofa

O duhu tega časa in obči ideji EU

Piše: Jože Požar : junij 25, 2017 – 5:41 dop -

Videz je, kot da spoznavanje po prepričanju ne podarja pravih rezultatov. Zdi pa se tudi, da duha pri vzpostavljanju idejnega sveta zavaja subjektivna vednost in čisti uvid. Zato je dobro, če duh izhaja iz postavljenega dejanskega sveta, tj. iz čistega pojma. To stremi reči, da se duh naj ne bi predajal zunanji igri abstrahiranja, temveč postajanju obče ideje. Zakaj neposredni svet ima svojo resničnost v proti postavljenem svetu ali svojem nasprotju.

Aktivnosti duha kažejo, da mu ni umevna obča ideja EU kot postavljen čisti pojem. Ta je sicer nekako postavljen, vendar ne tako, kot kaka določno vzpostavljena obča ideja, katere dejanskost sestoji v določanju občega. Videz je, da duh na ravni obče ideje EU ni toliko naredil, da bi lahko rekel, čisti pojem EU je vzpostavljen. Kajti tisto, da duh ne ve, kako razvijati idejo EU, to nekako naznanja, da je duh premalo dejaven na ravni obče ideje EU ali na vzpostavljanju čistega pojma EU, ki je tisto brezpogojno in svobodno.
 

EU ima dejanskost samo v svojem pojmu. Zato se duh naj ne bi prilagajal pojavnemu svetu ali oni čisti vednosti. Stvar duha je, da vzpostavi občo idejo, ki ji pripada nasprotje kot razloček ideje. Tako se duh sooči s polnostjo ideje in tistim drugim, s katerim je izraženo to, da notranje postavlja vnanje.
 
Vsekakor je tu čas, ki izžareva, da ne gre izpeljevati idejo EU tako, da nakazuješ neke aktivnosti čez denarna sredstva, pri tem pa sovisnosti obče ideje EU ne spoštuješ in se greš tisto neko navdahnjeno izmenjavanje misli. Namreč, ta čas ima v sebi imperativ, da se vzpostavi čisti pojem obče ideje EU in tako osnovo, na kateri je edino mogoče razvijati idejo EU. Se pravi, če želimo živeti po načelih duha, potem je nujno, da se izhaja iz postavljenega čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi. Moja hipoteza je, da je nujno delovati s principom, da bi se idejo EU lahko izpeljevalo v višja določila. Kajti edino to, da se spoštuje občo idejo EU kot vzpostavljeni čisti pojem, zagotavlja skladen razvoj. Čisti pojem je namreč način, ki vzpostavlja odnos do sebe in do substance. Zakaj tisto sklicevanje na vedenje kot tako in prepričanje, da kapital zmore vzpostaviti občo idejo, ni resnično prizadevanje.

Duh mora upoštevati dejstvo, da je ideja EU enotnost čistega pojma in realnosti. Svet ideje namreč ni zgolj pojavni svet, temveč je nekaj prvega in potem tudi tisto drugo kot proti postavljeno, ki izhaja iz prvega. To je odnos proti sebi, ki vedno znova postavlja idejo. Čisti pojem je osnova in je tista določenost, ki je ne gre prezreti. To pomeni, da ima duh nenehno v vidu občo idejo EU in refleksijo, ki se vede kot notranja in ni nekaj formalnega. Se pravi, obča ideja EU naj obstaja kot absolutna osnova, ki vsebuje določilo sebe vednosti. To je nujnost, ki idejo ohranja v njenem odnosu do sebe. Sicer pa čas zahteva, da je tisto obče, ki je duša konkretnega, odnos proti samemu sebi. To izhaja tudi iz tega, da je duh dosegel razvojno stopnjo, ki naznanja, da ni mogoče več potovati zunaj logične sovisnosti sveta. In zaradi tega bi naj bil duh dejaven s principom ali tako, da bo obča ideja EU izražena kot smotrno početje, kar je manifestiran odnos kot svobodna moč ideje, odnos občega proti različnemu, ki je razvita totaliteta postajanja čistega pojma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O duhu tega časa in obči ideji EU

Ko se abstraktni razum ljubimka s kapitalom

Piše: Jože Požar : junij 18, 2017 – 5:44 dop -

Kako to, da se mišljenje nenehno prilagaja brutalnemu kapitalu? Kako to, da se abstraktni razum ljubimka s kapitalom, duh pa se dela, kot da tega ne zaznava. Tisto prilagajanje razuma navidezni moči kapitala ni nič drugega kot oportunizem, v katerem se mišljenje prilagodi trenutnim okoliščinam. Namreč nenavadno je, da se abstraktni razum povezuje s kapitalom, duh pa to zunanjo zvezo podpira. Tako duh očitno kaže, da ga tisti dejanski predmetni svet in njegov čisti pojem sploh ne mika.

Videz je, kot da realni svet in tisto, kar je njegov proti postavljeni dejanski svet, duha sploh ne interesira. Tako ni presenetljivo, če oni preračunljivi svet številk, ki prehaja na sebi v nekaj drugega, zmoreta usmerjati samo kapital in abstraktni razum. Ta dva svet pojasnjujeta in tudi poveličujeta, včasih celo hvaličita, ker da svet številk edini doseže resničnost. Zaradi tega oni predmetni svet ne dosega nobenega postajanja, kaj šele da bi bilo postavljeno kako razmerje. Namesto da se izhaja iz postavljenega odnosa, se svet poenostavlja skozi števila, ki nenehno prehajajo v nekaj drugega. Zato ni čudno, če je v našem svetu marsikaj nedopovedanega. Nedorečeno je vse, kar ne doseže popolne dejanskosti. To pa zato, ker
 

V našem svetu igrata glavno vlogo abstraktni razum in kapital. Ta dva sta reprezentanta ali predstavnika, ki uresničujeta življenje skozi števila. Ob tem pa duh na drugi strani idealizira obči svet v smislu umne občosti; da tisto, kar naj bo, ne da je, ima resničnost abstrakcije. Pravzaprav, duh zgolj išče neko lastno neskončnost.
 
se daje prednost številkam in moči kapitala, ki svet pravzaprav obvladuje. Zaradi tega je svet številk povsod cenjen, predmetni svet pa ne. In tako namesto dejanskega sveta stvari, gojimo zunanje abstraktne odnose čez števila, ki jih vsiljujeta abstraktni razum in kapital. In ne le to, ta svet številk s posebnim navdušenjem hvalijo mediji takrat, ko na ekranih pojasnjujejo navidezno resnični svet. Pa od tukaj ta vera v račune, ki resničnost sveta zrcalijo skozi števila. Namreč, in to je treba priznati, ta glumaški svet številk se danes privzema za gotovo resničnost. Zaradi tega seveda ni čudno, če sta abstraktni svet števil in ono preroško govorjenje vsepovsod nagrajena z aplavzom.

Če bo svet obvladoval in usmerjal kapital in bo abstraktni razum z njim sodeloval, bo svet števil omejil našo svobodo na prazno abstrakcijo. Namesto da predmetni svet razvijamo s principom ali na način vzpostavljanja čistega pojma, se podžiga igro kapitala, ki jo udejanjata abstraktni razum in kapital, ki z roko v roki narekujeta naglico življenja. Ob tem pa duh gleda nekam proč, da se ne bi to zunanje sodelovanje kapitala in abstraktnega razuma končalo. Še več, duh ob tem piše študije o dosežkih inteligence in njene ekonomije, ki spoštuje samo števila in ono lahkotno seštevanje, ki se ga dojema kot povzetek resničnosti. Tako da človek, ki to ekonomijo števil in abstraktnega razuma zaznava, z gotovostjo lahko trdi, da živimo v razklanem času ali v dveh različnih svetovih. V enem operirata kapital in abstraktni razum, v drugem svetu pa duh snuje neko nadčutno življenje, v katerem najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega in kot tistega, ki posodablja svojo izobrazbo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko se abstraktni razum ljubimka s kapitalom