Ali se po ožilju države pretaka navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : april 15, 2018 – 5:56 dop -

Kdor spremlja aktivnega politika, lahko zazna, da se nenehno sklicuje na vedenje kot tako in kapital. To je način, s katerim se znebi vsake odgovornosti do sveta stvari, tj. obče ideje, in njenega čistega pojma. Drugače rečeno, z navajenim obnašanjem vedenja napoveduje, da ga ne zanima obča ideja in tudi nič takega, kar bi bil postavljen pojem obče ideje, s katerim je edino mogoče pokazati, kako si je obča ideja v odnosu do sebe. Hočem reči, ko je politik dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, sporoča volivcem, da ga obča ideja ne zanima. S tistim navajenim obnašanjem vedenja ne doseže niti čistega pojma.

Tako ni nenavadno, če se velikokrat beseduje, da je politik dejaven enostransko in v interesu kapitala, da pa ni dejaven v interesu stvari in obče ideje. Politika obča ideja preprosto ne zanima, če pa, potem samo na zunanji način ali kot velikost kapitala. Tak primer je izgradnja železniškega tira, ki ga politika ni bila sposobna predstaviti kot občo idejo, ampak kot gibanje kapitala. Namesto da se ukvarja z občo idejo stvari, preračunava kapital in primerja izračune, ki da so narejeni z namenom, da se predstavi samo resničnost gradnje železniškega tira. Takšno dojemanje sveta stvari seveda ni nobeno dojemanje stvari, ampak bežanje od stvari, tj. od obče ideje, ki je absolutna določenost. Namreč tista igra s kapitalom pove to, da se ignorira vsebino stvari, tj. občo idejo, s tem pa tudi odnos čistega pojma proti sebi.
 

Ko politik zrcali svet stvari kot navajeno obnašanje vedenja, spregleduje občo idejo in tako njen čisti dojem, s tem pa tudi določenost, ki je negativni odnos obče ideje v sami sebi. Potem njegov svet stvari ni nič drugega kot ravnodušni svet določnih pojmov razuma ali pojavna oblika vedenja. Se pravi, sebi odtujeni duh si odsvoji sebstvo, ki pa ni nič drugega kot abstraktna oblika neposrednega vedenja.
 
Politik, ki je prepričan, da je treba svet stvari prevajati v števila, tj. v kapital, bi se moral vprašati, kaj se pretaka po ožilju države, kaj je obča ideja, kaj religija in kaj postavljeni čisti pojem. To je namreč pomembno vedeti, kajti če politik ne ve, da se po ožilju države pretaka religija ljudstva, potem mora nekaj narediti za to, da spozna, da »religija stoji v najtesnejši sovisnosti z državnim principom.» Zakaj duh, ki ga je ljudstvo izvolilo, bi moral vedeti, da v politiki ne gre za nič drugega kot to, da se realizira religija ljudstva, in to na način obče ideje, ki je substancialna polnost ali absolutna določenost obče ideje.

Politik je reprezentant volje ljudstva in tako obče ideje. Obča ideja je tista, ki jo je treba vsakič znova vzpostaviti. Na ta način si duh da zavest o enotnosti pojma in realnosti, ki je izvorno navzoča v obči ideji, skozi katero je izraženo prav tisto, kar se ima za resnično in je vsa določenost obče ideje. Obča ideja je tisto absolutno obče in tako zavest ljudstva o tem, kaj je obča ideja v njeni dejanskosti. Namreč ljudstvo si predstavlja odnos obče ideje, ki pa ni nič drugega kot logična sovisnost obče ideje. Ob tem pa je treba poudariti še naslednje: logična sovisnost je razloček ideje v njenem svobodnem načinu, ki je element vedenja.

Naj izpostavim, ko je duh dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, je njegov smoter samo to, da predstavi abstraktno obliko vedenja. In tako seveda ni dejaven s principom in na način substancialne polnosti obče ideje, ki je postavljen čisti dojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali se po ožilju države pretaka navajeno obnašanje vedenja

Ponosno in s prižgano lučjo notrine

Piše: Jože Požar : april 8, 2018 – 6:32 dop -

Jaz sem občudovalec Heglove filozofije. Razvijam abstraktne ideje in neobičajne vsebine o gibanju sebstva. Tako bralki in bralcu predstavim nekatere pojme, ki se jih da najti v Heglovi filozofiji, tj. v sistemu vede. Včasih pojme predstavim v razumljivi podobi, včasih pa v umetniški podobi ali tako, da mogoče niso razumljivi vsakemu duhu. Vse seveda z namenom, da izpovem kaj iskrenega o dojemanju nastajajočega vedenja. Jaz namreč trdno verjamem, da se mora človek celo življenje učiti misliti in ustvarjati tako, da se vrača v sebe, kajti le tako lahko začuti notranje (ne)zadovoljstvo v obliki čistega dojema.

Notranje zadovoljstvo pa lahko občutim tudi takrat, ko pogledam na začetek poti ali v čas, ko me je filozofija s svojimi vsebinami začela vznemirjati. Je pa res, da se lahko moje zadovoljstvo izrazi tudi tedaj, ko napišem kakšno pesem. In to se je dogajalo te dni, ko sem se prepustil voditi globinam sebstva in poskušal izraziti notranje gibanje sebstva.
 

Notranje zadovoljstvo izraža tudi podoba moje mame, ki jo je pred mnogimi leti upodobil sin Andrej. In to notranje zadovoljstvo je morda izraženo tudi s pesmijo, ki govori o ljubezni enega in razdvojeni notrini.
 
Ljubezen enega

Tiho kot sanje je vstala iz črk beseda.

Kot ptica se je dvignila iz notranje zemlje.

In tudi potem ko je glas naznanil odsvojitev človeka,

je zamahnila s krili in odletela kot eden.

Ponosno in s prižgano lučjo jih je ljubila,

da bi z enim gibom dosegla svojo razdvojitev;

ljubezen enega, ki se je udomačila v nasprotju.

Daleč znotraj in z govorico dvojne notrine

je stopila sebi nasproti kot svoja podoba.

Moje potovanje v svet filozofskih globin, ki jih je raziskoval filozof G. W. F. Hegel v svojih delih, še ni končano. Kajti to je svet ideje in pojma, potemtakem notranje gibanje substance v elementu vedenja, ki zaživi kot nastajajoče vedenje. Je pa to tudi pot odsvojitve, ki bi jo naj vsak duh prehodil, če želi samega sebe spoznati iz nastajajočega vedenja ali pojavnih oblik duha. One so tiste, ki človeku odkrijejo, kako si duh samega sebe odsvoji s principom in tudi to, da se svet začenja v njem in torej sploh ne zunaj njega ali kje daleč stran od globin sebstva. O zunanjem gibanju vedenja danes na veliko govori duh, ki ga zanima samo pojavni svet stvari in abstraktno teoretiziranje, ki ni vezano na nobeno osnovo. Ta duh namreč jasno kaže, da ga začetno gibanje notrine in čisti pojem ne privlači. Se pravi, ker principa gibanja substance še ne spoštuje, tudi dejanskosti pojma ne spoštuje. In zaradi tega spregleduje interes stvari in dejanskost pojma. Namesto čistega pojma doseže le neki abstraktni svet ali čisto vednost kot jaz, ki je samo pojavna oblika vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ponosno in s prižgano lučjo notrine

Demokracija ima dejanskost v svojem čistem pojmu, ki je odnos proti sebi

Piše: Jože Požar : april 1, 2018 – 7:04 dop -

Če si politična stranka predstavlja demokracijo kot nekaj, kar ni vzpostavljeni čisti pojem in je nekakšen program, ki ne prehaja v sebi nič drugega, potem pač stranka nima natančne predstave o tem, kaj je demokracija v svoji osnovi. Ona namreč ni zapisan program ali kakšna abstraktna predstava, temveč je postavljeni čisti pojem. To pa je nekaj prvega in drugega, nekaj, kar je odnos proti sebi. Samo na ta način je demokracija kot čisti pojem v svoji osnovi odnos do same sebe. Vse drugo, kar je demokracija kot pojav, ni noben čisti pojem, ampak možnost v smislu ekspozicije nespoznavne ideje, ki je prikazen. Rečeno še tako, demokracija v pojavnih oblikah je predpostavljena obstoječa onstranost, torej nekaj nadčutnega.

Ko govorimo o demokraciji, je nujno da demokracijo dojamemo kot postavljeni odnos do sebe. To je osnova pojma, v kateri doseže demokracija svojo sebi enakost. Se pravi, z negacijo doseže demokracija razdvajanje in tako svojo določeno sebi enakost. Vsako drugačno dojemanje demokracije ne vzpostavi čiste sebi enakosti in tako tudi ne dejanskosti, ki jo je mogoče doseči samo s čistim dojemom. Namreč, demokracija kot nekaj neposrednega še ni noben čisti dojem, ampak komajda ime, ki ni pridobilo svoje dejanskosti.
 

Če si demokracijo predstavljamo kot bivanje duha, ki prehaja v svojo sebi enakost, potem je to absolutna svoboda duha, ki ve svojo svobodo kot odnos proti sebi. V tej svobodi duh postavi sebe kot predmet. Tako je on na sebi duh, ki si je dal svojo izpolnitev skozi razdvajanje, v katerem je substanca prešla v notranji razloček. Samo za duha, ki je svoboden in ima v dejanskosti svojo stvarnost, obstaja možnost, da se povzdigne do svoje resničnosti.
 
Če primerjajmo demokracije, ki obstajajo v EU in še kje drugje v svetu, opazimo, da se demokracije med seboj razlikujejo. Nekatere demokracije vzpostavijo svoj čisti pojem samo na dan volitev, sicer pa obstajajo v abstraktnih podobah, na katere je mogoče pripenjati različne abstraktne prikazni. Torej tudi tisto, kar proizvede sila kapitala, ki operira v imenu demokracije, in to ne glede na to, da na sebi ne kaže nič demokratičnega. To je eden od razlogov, zakaj demokracija in kapitalizem ne dosežeta notranje povezanosti, s tem pa tudi ne odnosa religije in države, ki ima z religijo isti skupni princip.

EU demokracija kaže neko dvojno življenje, enkrat v podobah neposredno izražene volje, ki preide v nekaj drugega, drugič pa se kaže kot izražena sila kapitala. To izpoveduje, da EU demokracija ni dejavna s principom, zakaj ne kaže odnosa proti sebi. Rečeno še drugače, ko EU demokracija ne doseže odnosa proti sebi, potem tudi religija ni realizirana, in tako tudi tisto absolutno upravičeno ni uresničeno. In to se dogaja tedaj, ko se daje prednost kapitalu in prepričanju, da je mogoče odigrati demokracijo čez kapital ali števila.

Pomembno je, da se demokracija utrjuje tako, da dobi tisto prvo kot nekaj neposrednega, proti postavljeno dejanskost, ki je odnos proti sebi. Vzpostavljen odnos demokracije skozi dejanskost je enostavnost njenega zakona, s katerim doseže svojo sebi enakost, ki je čisti pojem. Zaradi tega se demokracija mora vedno znova utemeljevati, in to kot realiziran čisti pojem. Zakaj čisti pojem je tisto absolutno upravičeno v smislu postavljenega odnosa do sebe. Na ta način se demokracija kaže v svojem občem načinu ali v substancialni polnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Demokracija ima dejanskost v svojem čistem pojmu, ki je odnos proti sebi

»Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Piše: Jože Požar : februar 25, 2018 – 7:24 dop -

Duh, ki je danes dejaven kot oblikovalec in razlagalec sveta stvari in pojavov, je prosto dejaven, in to zaradi tega, ker je njegov odnos do predmetne substance oseben, njegov predmet je namreč drugo kot jaz. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki hvaliči le svoje vedenje, bit za neko drugo, ki je abstraktna zaznavajoča sila ali negativna tavtologija jaz sem jaz, je dejaven pomanjkljivo. Kajti on izvaja gibanje zdravega razuma, ki prosto razgrne abstraktne podobe kot jih zavest izreka. Hočem reči, tista pridelana neposredna oblika predmeta je odtujeno vedenje, ki razpade v abstraktne podobe. Neposredno izrekanje zavesti je oblika čistega sebstva v svoji čisti pojavnosti. Zavest se preganja s čistimi bitnosti ali s čistim vedenjem samega sebe, pri tem pa pridela le neko drugo podobo jaza. Na ta način čisti jaz zaživi v predstavi vedenja, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Mi izhajamo iz dejstva, da duh gibanja sebstva še ne doume, pa se zaradi tega naslanja na svoje prepričanje in vedenje kot tako, in zaradi tega drugo-bitnega sveta ne doseže. In zato tudi njegov predmet ne eksistira kot postavljeni čisti pojem, ki je odnos s seboj, ampak je le abstrakcija kot razloček vedenja od sebe. To je tisto početje jaza, ko jaz jemlje predmet z zavestjo, biti vsa realnost, on je podvojena različna bit, ki je neko bistvo njega samega. In to je tudi tista oblika dejavnosti, ko se jaz sebi pojavlja kot enostavno obče ali kot čisti svet sebstva. Skratka, jaz se utemeljuje skozi gibanje jaza, pri čemer je drugi jaz čisto sebstvo, sebi enako vedenje, ki se razlikuje od neposrednega vedenja ali formalnega sebstva.
 

V igri barv izgine neki tule v druge tule. Zavest nastopa kot čisti jaz in predmet je enostavno obče. In tako ima jaz gotovost po enostavnem tule, ki je abstrakcija. Se pravi, jaz najde sebe v razločku kot nekaj abstraktno enostavnega ali kot čisto obče. In to čisto obče je pravzaprav smrt abstrakcije biti, kajti ta bit ni postavljena kot negativno obče sebstvo in sploh ne kot resničnostno sebi enotna bit.
 
Ko pa je jaz določen kot posredovalec sebstva, potem je tisto posredovano čisto sebstvo zavest v svoji pojavnosti. Jaz je jaz kot čista vednost. Tisto drugo ali čisti jaz je abstrakcija ali razloček od neposrednega jaza. Ta delitev jaza je oblika čistega vedenja, ki pa je nično odpravljeno. Rečeno še tako, jaz je gotovost samega sebe v nasprotju kot neko abstraktno bistvo. Jaz se razdvoji s seboj skozi gibanje sebstva, skozi tavtologijo jaz sem jaz. Karkoli jaz odrine od sebe, to je čisti jaz kot nekaj drugega ali čisti razloček jaza. Kar pa seveda ni nič drugega kot svet čiste bitnosti ali čiste misli, ki je vedenje kot čisto sebstvo ali pojavna oblika čistega abstraktnega vedenja kot svet nasploh.

Ko je gibanje zavesti oblika razdvojitve jaza kot nekaj enega, je to gotovost, biti vsa realnost, biti gotovost samega sebe po nasprotju. Ta gotovost pa ni nič drugega kot nekaj občega, je čista abstrakcija realnosti. Kar je nekakšen idealizem, ki izreka le neko gotovost, kateri stojijo nasproti še druge gotovosti. Na ta način pa je svet zgolj nekaj, kar nima resnice biti, zakaj tisto drugo kot nasprotje je le abstraktno bistvo. To je bivanje jaza razširjeno v čisti jaz ali oblika, ko se oba jaza prepoznata v nasprotju. Če to povemo še drugače, ko sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo, je to razdvojeno sebstvo ali abstrakcija razločkov.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za »Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Piše: Jože Požar : februar 11, 2018 – 8:11 dop -

Človek se sprašuje, kaj danes prideluje intelektualec. Kjerkoli že beseduje ali kaj izpoveduje, igra nekakšno dvojno vlogo; na eni strani je pojasnjevalec svojega ravnanja, na drugi pa igralec, ki proizvaja norčavo subjektivnost, tj. umisleke in predstave na realnost. On namreč venomer išče svojo neskončnost in to z namenom, da najde lastno umnost. Je pa tudi res, da občasno kakšno misel izreče o prihodnosti in da celo predpostavlja, kaj bi lahko iz kake neposredne gotovosti sledilo. Pa se tako tedaj, ko predstavi kako abstraktno predpostavko, njegovo negativno ravnanje sprevrže v lastno resničnost, ki ni dosegla drugo-biti. In tako lahko na tem mestu zatrdimo, da je svet intelektualca nekakšen svet umnih možnosti in čiste refleksije, v kateri njegov instinkt uma najde vedno le sebe samega.

Sicer pa intelektualec pušča za seboj umno naprezanje, v katerem tisto, kar je nekaj neposrednega, tudi je na sebi kot nekaj pozitivnega. Na ta način mu nastane kakšno nasprotje njega samega, ki je tisto enostavno določnega in zaobjetega v abstrakcije. To pa je prizadevnost, ko zavest izvaja gibanje, s katerim proizvede mnoštvo predstav, ki so ji nastale kot enotnost občutja in prežemanja izobrazbe in vedenja. Tako da je nastala podoba umnega naprezanja nekakšna ekstaza razburljivih abstrakcij, ki jih zavest odrine od sebe kot nekaj umnega in imajo zato veljavo zanimivih umnih povezav.
 

Biti sposoben svet opazovati in ga reflektirati, to gre pripisati intelektualni nadarjenosti. Kajti ona danes proizvaja idealizem, ki nastopa kot umna refleksija. In ravno to harmonijo refleksije hoče izraziti zgornji portret s svojo zunanjo lepoto. Ona je harmonija poezije, ki danes spremlja nadarjenega intelektualca, ki idealizira čisto refleksijo in neposredno umnost, tj. um, kot enostranski idealizem.
 
Umna svoboda intelektualca seveda še ni prava svoboda, ampak je svoboda v misli, ki so brez prvotne izpolnitve. Zaradi tega tisto pozitivno ni svobodno v samem sebi na tak način, da bi vključevalo v sebi nujnost in smoter duha. Ampak je oblika subjektivne svobode, nekakšno gnanje duha proti zunanjim srečam. Se pravi, ko intelektualec proč meče svoje misli, potem tudi njegov predmet ni predmet, ampak predmet prežet od sebstva; ali, to je njegov abstraktni svet prežet od lastne osebnosti. Zakaj duh, ki je resnično svoboden, se do predmetne substance odnaša kot svoboden duh, ki sebe vzpostavi kot predmet.

Povsem jasno je, da danes intelektualec nazorno izraža čisto moč refleksije in še zlasti to, da je dejaven brez principa ali tako, da po svojem čistem dojemu oblikuje svet. In kot je mogoče doumeti ta svet, je njegova donosnost predstava, s katero v resnici zatrjuje, da on sebe ne vidi kot duha, ki si odsvoji sebstvo in na sebi izhaja iz postavljenega čistega dojema, ampak se vidi kot tistega, ki ponuja raznoliki abstraktni svet. To pa je svet, ki nam sporoča, da je zadovoljen s tem, kar izpostavi kot čisto refleksijo in je neki čvrsti svet. Zakaj le tako doseže gotovost samega sebe, s tem pa svojo lastno skladnost. Ona je dobljena resničnost njega samega in to kot oblika neposredne umnosti ali čiste sebe vednosti.

Torej, kar nam intelektualec danes podarja, je njegova lastna resničnost, v kateri najde le sebe samega kot tistega, ki je dejaven kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Piše: Jože Požar : januar 21, 2018 – 7:34 dop -

Človek lahko intelektualne spretnosti izobraženca preveri takrat, ko v medijih kaj razlaga ali prikazuje. Intelektualec je namreč precej aktiven v medijih, in to kot tisti, ki za nazaj kaj pojasnjuje, istočasno pa že kot drugo samozavedanje izdeluje svojo proti podobo. In to podobo samozavedanja običajno predstavi takrat, ko se mu kakšen svet stvari sesuje in je postalo jasno, da tisto prvo samozavedanje ni podarilo popolne podobe. Zaradi tega je intelektualec iznašel način, kako izdelovati pozitivno podobo sveta stvari. On je spoznal, da je mogoče podobo narediti na način podvojenega samozavedanja. In takšno gibanje je možno izvesti, če je duh sposoben razvezati predmetni svet na dva ekstrema. S tem seveda, da je predmet njegov jaz, ki je gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja. Kar pa je nekakšno umetniško početje duha, ki neposredno nastopa kot um.
 

Ko človek začne oblikovati svet kot umetnik, se mu lahko pripeti tudi kaj takega, kar se je zgodilo meni pri izdelovanju zgornje podobe. Zamisel, da izrazim podvojeno gibanje samozavedanja, je nastala iz nasproti postavljenih podob. One so s svojo formo pridelale obliko obraza, ki sem ga neznatno dopolnil. In tako je tisto tretje (obraz), ki je nastal med obema figurama, oblikovana sredina. In zdaj se sprašujem, ali je v tej podobi mogoče zaznati idealizem, ki predoča samozavedanje v odnosu do drugega samozavedanja, ali pa idealizem, ki izžareva samo samozavedanje.
 
Ko si natančneje ogledamo gibanje dveh samozavedanj, lahko doženemo, da je duh dejaven tako, da eno samozavedanje dojame v drugem samozavedanju. Tako steče pogovor med prvim in drugim samozavedanjem, kajti le tako nastane povezanost dveh samozavedanj, ki pridelata skupno podobo. Drugače rečeno, na ta način nastane podoba, ki je nastala po obeh samozavedanjih. Se pravi, ko pade v sredino enotnost dveh samozavedanj, je nastala podoba vzajemno se prepoznavajočih samozavedanj. Na ta način prvo samozavedanje uresniči drugo samozavedanje, kar je početje enega, ki odigra podvojeni pomen. Lahko bi rekli, prvo samozavedanje vidi drugo samozavedanje početi isto. Tako dejaven duh in predpostavljen od samega sebe je enotnost bitja v povzetku samozavedanja, ki se najde v drugem. Zakaj tisto, kar mu nastane iz igre dveh samozavedanj, ni nič drugega kot upodobljena enotnost jaza. Ob tem pa je treba naglasiti tudi to, da si je koristno to igro dveh samozavedanj predstaviti kot igro dveh individuov, kajti enostransko početje bi bilo brez koristi. In nenazadnje, tisto, kar nastane kot rezultat, to nastane po obeh samozavedanjih.

Za nas umetnike je zanimivo, kako intelektualec svoj jaz požene v gibanje. Zgleda da tako, da prvo samozavedanje postavi neposrednost, ta pa spodbudi drugo samozavedanje. Na ta način intelektualec izpeljuje sodelovanje dveh samozavedanj, skozi katerega izmenjuje njihova določila. In tako vidimo, da oba samozavedanja napotujeta eden na drugega. Tisto pa, kar nastane kot enotnost, je rezultat obeh, ki je neka večpomenska sprepletenost.

Torej, kadar ocenjujete kak pridelek intelektualca, poglejte kako on svoj svet ustvari. In če boste dovolj pozorni do posameznih podob, boste zagotovo zaznali, da je njegov predmetni svet zunanje povezan. Hočem reči, intelektualec je velikokrat dejaven kot kak umetnik, pa ni čudno, če je njegov rezultat podoba dveh samozavedanj, ki je nastala kot početje osebe, ki si je svojo podobo izdelala čez podvojeni pomen.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Piše: Jože Požar : januar 14, 2018 – 7:10 dop -

Izobraženec danes razkošno kaže, da ga logika mišljenja in pojem ne zanimata. Prepričan je, da tisto čisto vedenje, ki ga ves čas dopolnjuje z mnogimi nasprotujočimi vedenji, zadostuje za to, da oblikuje kakršenkoli predmetni svet. Tega sicer pomanjkljivo snuje, a se s tem ne obremenjuje, in to ne glede na to, da sebe ne postavi kot predmet in da predmetni svet dostikrat omeji na denarna sredstva, ki jih motivira z refleksijami in raznolikimi možnostmi, s katerimi izrazi abstraktni jaz. Tako da je tisti razrešeni svet čez denar nekakšna čudaška drža iztanjšane izobrazbe. Skratka, izobraženec se nikjer ne ustavi in daje videz, kot da se ves čas preganja z vedenjem in učenjaštvom. In to ne glede na to, da se po tihem zaveda, da se z vedenjem kot takim ne da pridelovati jedrnatih rezultatov.

Ampak to še ni vse, izobraženec danes nastopa v medijih in tako rekoč dnevno izpoveduje, kaj počenja in na kak način je dejaven. Tako da mi, ki zaznavamo njegovo početje čez medije, lahko vidimo, kako on predmetni svet razume in kako je v odnosu z njim. On namreč v svojih predstavitvah vedno ponudi kako različico vedenja, s katero da je mogoče pojasniti svet. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove ali temelja, ampak iz tistega, kar je njegovo lastno vedenje kot oblika neposrednosti. Razen tega pogosto pojasnjuje svet kot nekaj bivšega. Prisluhnite mu in videli boste, da nenehno nekaj presoja, primerja svetove med seboj, ponuja možnosti, s tem pa jasno izraža, da ga pojmovni svet ne mika. O takem prizadevanju govorijo njegovi svetovi, ki jih pušča za seboj.
 

Izobražen duh je danes dejaven pomanjkljivo in dostikrat zunaj interesa stvari. Sebe uresničuje skozi analiziranje in refleksijo, njegov predmet pa je on sam. Pa tako ni čudno, če so rezultati nekakšne abstraktne prikazni vedenja ali pojavne oblike vedenja. Toliko le, da se ne bi kar naprej mislilo, da je izobraženec duh, ki operira z natančnimi vedenji in zaradi tega prideluje resnični svet. Namreč tista čista vednost kot jaz je subjektivna drža, ki ne premaga nobenega nasprotja.
 
Kakorkoli že svet izobraženca eksistira v tem času, vedno bolj jasno postaja, da se z določitvijo, da je čista vednost jaz, ne da spreminjati sveta stvari. Pa je tisto analiziranje in predstavljanje zmožnosti velikokrat neproduktivno početje. Analiziranje je način delovanja, s katerim vzpostaviš abstraktni jaz; to pa je moment, ko subjektivna drža in čista vednost kot jaz zaživita kot neka resničnost razuma. Skratka, ko v abstraktnem svetu zaživi čista vednost kot jaz, je to znamenje, da se izobraženec ni namenil spreminjati svet.

Nenavadno je, da izobražen duh o pojmovnem svetu ne govori, prav tako ne omenja logike mišljenja in absolute ideje, ti pojmi za njega kot da ne obstajajo. Je pa res, da nenehno poudarja, da je bistvo tega sveta vedenje. Pa tako ni čudno če hvaliči znanje, preučevanje, analiziranje, interpretiranje in refleksijo, ob tem pa realnosti ne omenja. Zakaj za njega je realnost njegovo vedenje. Pa je zatorej jasno, zakaj hvalisa abstraktno vedenje, izobrazbo in razumevanje sveta. Namreč, izobraženec očitno verjame, da je abstraktni jaz sposoben izdelati tudi kak pojem ideje. Zato seveda ni nenavadno če venomer nekaj presoja, reflektira in utrjuje svojo vednost in omikanost. Ob tem pa naj spomnim: zemljišče vedenja je samozavedanje v absolutni drugo-biti, tega pa ga izobraženec venomer prezira.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz