»Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Piše: Jože Požar : februar 25, 2018 – 7:24 dop -

Duh, ki je danes dejaven kot oblikovalec in razlagalec sveta stvari in pojavov, je prosto dejaven, in to zaradi tega, ker je njegov odnos do predmetne substance oseben, njegov predmet je namreč drugo kot jaz. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki hvaliči le svoje vedenje, bit za neko drugo, ki je abstraktna zaznavajoča sila ali negativna tavtologija jaz sem jaz, je dejaven pomanjkljivo. Kajti on izvaja gibanje zdravega razuma, ki prosto razgrne abstraktne podobe kot jih zavest izreka. Hočem reči, tista pridelana neposredna oblika predmeta je odtujeno vedenje, ki razpade v abstraktne podobe. Neposredno izrekanje zavesti je oblika čistega sebstva v svoji čisti pojavnosti. Zavest se preganja s čistimi bitnosti ali s čistim vedenjem samega sebe, pri tem pa pridela le neko drugo podobo jaza. Na ta način čisti jaz zaživi v predstavi vedenja, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Mi izhajamo iz dejstva, da duh gibanja sebstva še ne doume, pa se zaradi tega naslanja na svoje prepričanje in vedenje kot tako, in zaradi tega drugo-bitnega sveta ne doseže. In zato tudi njegov predmet ne eksistira kot postavljeni čisti pojem, ki je odnos s seboj, ampak je le abstrakcija kot razloček vedenja od sebe. To je tisto početje jaza, ko jaz jemlje predmet z zavestjo, biti vsa realnost, on je podvojena različna bit, ki je neko bistvo njega samega. In to je tudi tista oblika dejavnosti, ko se jaz sebi pojavlja kot enostavno obče ali kot čisti svet sebstva. Skratka, jaz se utemeljuje skozi gibanje jaza, pri čemer je drugi jaz čisto sebstvo, sebi enako vedenje, ki se razlikuje od neposrednega vedenja ali formalnega sebstva.
 

V igri barv izgine neki tule v druge tule. Zavest nastopa kot čisti jaz in predmet je enostavno obče. In tako ima jaz gotovost po enostavnem tule, ki je abstrakcija. Se pravi, jaz najde sebe v razločku kot nekaj abstraktno enostavnega ali kot čisto obče. In to čisto obče je pravzaprav smrt abstrakcije biti, kajti ta bit ni postavljena kot negativno obče sebstvo in sploh ne kot resničnostno sebi enotna bit.
 
Ko pa je jaz določen kot posredovalec sebstva, potem je tisto posredovano čisto sebstvo zavest v svoji pojavnosti. Jaz je jaz kot čista vednost. Tisto drugo ali čisti jaz je abstrakcija ali razloček od neposrednega jaza. Ta delitev jaza je oblika čistega vedenja, ki pa je nično odpravljeno. Rečeno še tako, jaz je gotovost samega sebe v nasprotju kot neko abstraktno bistvo. Jaz se razdvoji s seboj skozi gibanje sebstva, skozi tavtologijo jaz sem jaz. Karkoli jaz odrine od sebe, to je čisti jaz kot nekaj drugega ali čisti razloček jaza. Kar pa seveda ni nič drugega kot svet čiste bitnosti ali čiste misli, ki je vedenje kot čisto sebstvo ali pojavna oblika čistega abstraktnega vedenja kot svet nasploh.

Ko je gibanje zavesti oblika razdvojitve jaza kot nekaj enega, je to gotovost, biti vsa realnost, biti gotovost samega sebe po nasprotju. Ta gotovost pa ni nič drugega kot nekaj občega, je čista abstrakcija realnosti. Kar je nekakšen idealizem, ki izreka le neko gotovost, kateri stojijo nasproti še druge gotovosti. Na ta način pa je svet zgolj nekaj, kar nima resnice biti, zakaj tisto drugo kot nasprotje je le abstraktno bistvo. To je bivanje jaza razširjeno v čisti jaz ali oblika, ko se oba jaza prepoznata v nasprotju. Če to povemo še drugače, ko sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo, je to razdvojeno sebstvo ali abstrakcija razločkov.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za »Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Piše: Jože Požar : februar 11, 2018 – 8:11 dop -

Človek se sprašuje, kaj danes prideluje intelektualec. Kjerkoli že beseduje ali kaj izpoveduje, igra nekakšno dvojno vlogo; na eni strani je pojasnjevalec svojega ravnanja, na drugi pa igralec, ki proizvaja norčavo subjektivnost, tj. umisleke in predstave na realnost. On namreč venomer išče svojo neskončnost in to z namenom, da najde lastno umnost. Je pa tudi res, da občasno kakšno misel izreče o prihodnosti in da celo predpostavlja, kaj bi lahko iz kake neposredne gotovosti sledilo. Pa se tako tedaj, ko predstavi kako abstraktno predpostavko, njegovo negativno ravnanje sprevrže v lastno resničnost, ki ni dosegla drugo-biti. In tako lahko na tem mestu zatrdimo, da je svet intelektualca nekakšen svet umnih možnosti in čiste refleksije, v kateri njegov instinkt uma najde vedno le sebe samega.

Sicer pa intelektualec pušča za seboj umno naprezanje, v katerem tisto, kar je nekaj neposrednega, tudi je na sebi kot nekaj pozitivnega. Na ta način mu nastane kakšno nasprotje njega samega, ki je tisto enostavno določnega in zaobjetega v abstrakcije. To pa je prizadevnost, ko zavest izvaja gibanje, s katerim proizvede mnoštvo predstav, ki so ji nastale kot enotnost občutja in prežemanja izobrazbe in vedenja. Tako da je nastala podoba umnega naprezanja nekakšna ekstaza razburljivih abstrakcij, ki jih zavest odrine od sebe kot nekaj umnega in imajo zato veljavo zanimivih umnih povezav.
 

Biti sposoben svet opazovati in ga reflektirati, to gre pripisati intelektualni nadarjenosti. Kajti ona danes proizvaja idealizem, ki nastopa kot umna refleksija. In ravno to harmonijo refleksije hoče izraziti zgornji portret s svojo zunanjo lepoto. Ona je harmonija poezije, ki danes spremlja nadarjenega intelektualca, ki idealizira čisto refleksijo in neposredno umnost, tj. um, kot enostranski idealizem.
 
Umna svoboda intelektualca seveda še ni prava svoboda, ampak je svoboda v misli, ki so brez prvotne izpolnitve. Zaradi tega tisto pozitivno ni svobodno v samem sebi na tak način, da bi vključevalo v sebi nujnost in smoter duha. Ampak je oblika subjektivne svobode, nekakšno gnanje duha proti zunanjim srečam. Se pravi, ko intelektualec proč meče svoje misli, potem tudi njegov predmet ni predmet, ampak predmet prežet od sebstva; ali, to je njegov abstraktni svet prežet od lastne osebnosti. Zakaj duh, ki je resnično svoboden, se do predmetne substance odnaša kot svoboden duh, ki sebe vzpostavi kot predmet.

Povsem jasno je, da danes intelektualec nazorno izraža čisto moč refleksije in še zlasti to, da je dejaven brez principa ali tako, da po svojem čistem dojemu oblikuje svet. In kot je mogoče doumeti ta svet, je njegova donosnost predstava, s katero v resnici zatrjuje, da on sebe ne vidi kot duha, ki si odsvoji sebstvo in na sebi izhaja iz postavljenega čistega dojema, ampak se vidi kot tistega, ki ponuja raznoliki abstraktni svet. To pa je svet, ki nam sporoča, da je zadovoljen s tem, kar izpostavi kot čisto refleksijo in je neki čvrsti svet. Zakaj le tako doseže gotovost samega sebe, s tem pa svojo lastno skladnost. Ona je dobljena resničnost njega samega in to kot oblika neposredne umnosti ali čiste sebe vednosti.

Torej, kar nam intelektualec danes podarja, je njegova lastna resničnost, v kateri najde le sebe samega kot tistega, ki je dejaven kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Piše: Jože Požar : januar 21, 2018 – 7:34 dop -

Človek lahko intelektualne spretnosti izobraženca preveri takrat, ko v medijih kaj razlaga ali prikazuje. Intelektualec je namreč precej aktiven v medijih, in to kot tisti, ki za nazaj kaj pojasnjuje, istočasno pa že kot drugo samozavedanje izdeluje svojo proti podobo. In to podobo samozavedanja običajno predstavi takrat, ko se mu kakšen svet stvari sesuje in je postalo jasno, da tisto prvo samozavedanje ni podarilo popolne podobe. Zaradi tega je intelektualec iznašel način, kako izdelovati pozitivno podobo sveta stvari. On je spoznal, da je mogoče podobo narediti na način podvojenega samozavedanja. In takšno gibanje je možno izvesti, če je duh sposoben razvezati predmetni svet na dva ekstrema. S tem seveda, da je predmet njegov jaz, ki je gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja. Kar pa je nekakšno umetniško početje duha, ki neposredno nastopa kot um.
 

Ko človek začne oblikovati svet kot umetnik, se mu lahko pripeti tudi kaj takega, kar se je zgodilo meni pri izdelovanju zgornje podobe. Zamisel, da izrazim podvojeno gibanje samozavedanja, je nastala iz nasproti postavljenih podob. One so s svojo formo pridelale obliko obraza, ki sem ga neznatno dopolnil. In tako je tisto tretje (obraz), ki je nastal med obema figurama, oblikovana sredina. In zdaj se sprašujem, ali je v tej podobi mogoče zaznati idealizem, ki predoča samozavedanje v odnosu do drugega samozavedanja, ali pa idealizem, ki izžareva samo samozavedanje.
 
Ko si natančneje ogledamo gibanje dveh samozavedanj, lahko doženemo, da je duh dejaven tako, da eno samozavedanje dojame v drugem samozavedanju. Tako steče pogovor med prvim in drugim samozavedanjem, kajti le tako nastane povezanost dveh samozavedanj, ki pridelata skupno podobo. Drugače rečeno, na ta način nastane podoba, ki je nastala po obeh samozavedanjih. Se pravi, ko pade v sredino enotnost dveh samozavedanj, je nastala podoba vzajemno se prepoznavajočih samozavedanj. Na ta način prvo samozavedanje uresniči drugo samozavedanje, kar je početje enega, ki odigra podvojeni pomen. Lahko bi rekli, prvo samozavedanje vidi drugo samozavedanje početi isto. Tako dejaven duh in predpostavljen od samega sebe je enotnost bitja v povzetku samozavedanja, ki se najde v drugem. Zakaj tisto, kar mu nastane iz igre dveh samozavedanj, ni nič drugega kot upodobljena enotnost jaza. Ob tem pa je treba naglasiti tudi to, da si je koristno to igro dveh samozavedanj predstaviti kot igro dveh individuov, kajti enostransko početje bi bilo brez koristi. In nenazadnje, tisto, kar nastane kot rezultat, to nastane po obeh samozavedanjih.

Za nas umetnike je zanimivo, kako intelektualec svoj jaz požene v gibanje. Zgleda da tako, da prvo samozavedanje postavi neposrednost, ta pa spodbudi drugo samozavedanje. Na ta način intelektualec izpeljuje sodelovanje dveh samozavedanj, skozi katerega izmenjuje njihova določila. In tako vidimo, da oba samozavedanja napotujeta eden na drugega. Tisto pa, kar nastane kot enotnost, je rezultat obeh, ki je neka večpomenska sprepletenost.

Torej, kadar ocenjujete kak pridelek intelektualca, poglejte kako on svoj svet ustvari. In če boste dovolj pozorni do posameznih podob, boste zagotovo zaznali, da je njegov predmetni svet zunanje povezan. Hočem reči, intelektualec je velikokrat dejaven kot kak umetnik, pa ni čudno, če je njegov rezultat podoba dveh samozavedanj, ki je nastala kot početje osebe, ki si je svojo podobo izdelala čez podvojeni pomen.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali intelektualec zaznava sebe kot transcendentnega umetnika

Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Piše: Jože Požar : januar 14, 2018 – 7:10 dop -

Izobraženec danes razkošno kaže, da ga logika mišljenja in pojem ne zanimata. Prepričan je, da tisto čisto vedenje, ki ga ves čas dopolnjuje z mnogimi nasprotujočimi vedenji, zadostuje za to, da oblikuje kakršenkoli predmetni svet. Tega sicer pomanjkljivo snuje, a se s tem ne obremenjuje, in to ne glede na to, da sebe ne postavi kot predmet in da predmetni svet dostikrat omeji na denarna sredstva, ki jih motivira z refleksijami in raznolikimi možnostmi, s katerimi izrazi abstraktni jaz. Tako da je tisti razrešeni svet čez denar nekakšna čudaška drža iztanjšane izobrazbe. Skratka, izobraženec se nikjer ne ustavi in daje videz, kot da se ves čas preganja z vedenjem in učenjaštvom. In to ne glede na to, da se po tihem zaveda, da se z vedenjem kot takim ne da pridelovati jedrnatih rezultatov.

Ampak to še ni vse, izobraženec danes nastopa v medijih in tako rekoč dnevno izpoveduje, kaj počenja in na kak način je dejaven. Tako da mi, ki zaznavamo njegovo početje čez medije, lahko vidimo, kako on predmetni svet razume in kako je v odnosu z njim. On namreč v svojih predstavitvah vedno ponudi kako različico vedenja, s katero da je mogoče pojasniti svet. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove ali temelja, ampak iz tistega, kar je njegovo lastno vedenje kot oblika neposrednosti. Razen tega pogosto pojasnjuje svet kot nekaj bivšega. Prisluhnite mu in videli boste, da nenehno nekaj presoja, primerja svetove med seboj, ponuja možnosti, s tem pa jasno izraža, da ga pojmovni svet ne mika. O takem prizadevanju govorijo njegovi svetovi, ki jih pušča za seboj.
 

Izobražen duh je danes dejaven pomanjkljivo in dostikrat zunaj interesa stvari. Sebe uresničuje skozi analiziranje in refleksijo, njegov predmet pa je on sam. Pa tako ni čudno, če so rezultati nekakšne abstraktne prikazni vedenja ali pojavne oblike vedenja. Toliko le, da se ne bi kar naprej mislilo, da je izobraženec duh, ki operira z natančnimi vedenji in zaradi tega prideluje resnični svet. Namreč tista čista vednost kot jaz je subjektivna drža, ki ne premaga nobenega nasprotja.
 
Kakorkoli že svet izobraženca eksistira v tem času, vedno bolj jasno postaja, da se z določitvijo, da je čista vednost jaz, ne da spreminjati sveta stvari. Pa je tisto analiziranje in predstavljanje zmožnosti velikokrat neproduktivno početje. Analiziranje je način delovanja, s katerim vzpostaviš abstraktni jaz; to pa je moment, ko subjektivna drža in čista vednost kot jaz zaživita kot neka resničnost razuma. Skratka, ko v abstraktnem svetu zaživi čista vednost kot jaz, je to znamenje, da se izobraženec ni namenil spreminjati svet.

Nenavadno je, da izobražen duh o pojmovnem svetu ne govori, prav tako ne omenja logike mišljenja in absolute ideje, ti pojmi za njega kot da ne obstajajo. Je pa res, da nenehno poudarja, da je bistvo tega sveta vedenje. Pa tako ni čudno če hvaliči znanje, preučevanje, analiziranje, interpretiranje in refleksijo, ob tem pa realnosti ne omenja. Zakaj za njega je realnost njegovo vedenje. Pa je zatorej jasno, zakaj hvalisa abstraktno vedenje, izobrazbo in razumevanje sveta. Namreč, izobraženec očitno verjame, da je abstraktni jaz sposoben izdelati tudi kak pojem ideje. Zato seveda ni nenavadno če venomer nekaj presoja, reflektira in utrjuje svojo vednost in omikanost. Ob tem pa naj spomnim: zemljišče vedenja je samozavedanje v absolutni drugo-biti, tega pa ga izobraženec venomer prezira.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izobraženec in čista vednost kot abstraktni jaz

Svet fiksiranih abstrakcij in refleksije

Piše: Jože Požar : december 24, 2017 – 8:00 dop -

Danes ne gre za to, da bi duh razmišljal logično in bi mu šlo za čisti odnos pojma proti sebi. Zdaj gre samo še za to, da naredi predstavo o vedenju, ki bo njega kot osebo povzdignila na položaj vdanega izobraženca, ki ne misli absolutne ideje. Izobraženemu duhu zadostuje, da predmet opiše in da izpelje kakšno refleksijo, s katero potrdi svojo učenost in veljavnost. To pa je tisto prizadevanje, ki zadošča za to, da obdrži svoj položaj, ki ga ima v družbi. Ob tem pa je treba naglasiti, da ta duh danes ni dejaven tako, da bi svet spreminjal in da bi tisto neposredno prehajalo v drugo-bitno obliko. Napor izobraženega duha je samo v tem, da predstavi svojo izobraženstvo. Na ta način naznanja, da ga pojmovni svet stvari sploh ne mika. Zato se tudi z nastajajočim vedenjem in logiko mišljenja ne ukvarja, logika biti in bistva ga še ne zanima. Zakaj pridobljena izobrazba ga je prepričala, da njegov čisti svet vednosti zadostuje za to, da izdela primerno abstraktno predstavo predmeta. To je tisto gibanja vedenja, s katerim si zagotovi neposredno bivanje samega sebe. Zavest izvaja gibanje, s katerim pridela analogen svet ali tisto, čemu se danes reče neposredna resničnost vedenja. In to ne glede na to, da ta njegov svet ne zaživi kot gibanje biti in bistva. Namreč tisto, kar on predstavlja kot fiksirano abstrakcijo, je neka predstava predmetne substance, ki ni dosegla postavljenega nasprotja. Ta oblika bivanja substance je pomanjkljiva, ker mu je nastala kot fiksirana abstrakcija, ki ni doživela izpolnitve. In to seveda z vednostjo, da fiksirana abstrakcija kot bivanje obče substance lahko zaživi kot neki drugi svet v njegovi refleksiji in po prizadevanju še v kakem pridanem vedenju.
 

Vesel božič in srečno novo leto vam želim!
 
Pri takšnem udejanjanju vedenja, v katerem ne gre za pridelavo resničnega sveta stvari, ima glavno vlogo moč izobrazbe. Zakaj igra zavesti in ona gotovost, ki jo daje gibanje vedenja, ni sposobna pridelati resničnega sveta; podoba njegove vednosti ni nič drugega kot podoba sebstva, ki je zavesti nastala kot oblika fiksirane abstrakcije. V tej podobi je vsebovan raznoliki svet, ki pa ni izpeljal in vzpostavljen kot čisti pojem, ki vsebuje obče momente.

Duh, ki je danes aktiven kot tisti, ki se zanaša na vedenje in refleksijo, je dejaven brez načina. Geniju gre zgolj za predstavitev moči vedenja, ki so fiksirane abstrakcije, gre mu za fiksne pojme razuma, za podobe zavesti in kategorije, ki izražajo najsplošnejše lastnosti. Zaradi tega so njegovi (ne)uspehi takšni kot so. Kajti tisto znano in poznano, ki ne prehaja v sebi nič drugega, je fiksirana abstrakcija. Zavest ve predmetno substanco kot sebe samo, kot vednost, ki obstane v pojavu. To pa seveda ni nobeno razmerje, ampak zgolj negacija sebstva in potem sprevračanje tega v nekaj čisto drugega. In to je tista logika, ki proizvaja samo končne določenosti, predpostavke in razmišljanje, s katerim je mogoče predmet dojeti v opažanju ali predstavi, torej v pojavnosti, ne pa v razmerju proti sebi.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Svet fiksiranih abstrakcij in refleksije

Politika in duh ljudstva

Piše: Jože Požar : december 3, 2017 – 7:06 dop -

Mogoče je politika s svojo nespremenljivo držo in praznim govoričenjem dosegla vsaj to, da se je ljudstvo na drugi strani začelo bistriti in tako tudi vzpostavljati. In to s smotrom, da se izreče o stvareh, ki jih politika ne dojema tako kot duh ljudstva. Namreč, če tisto politično besedovanje ne pridela nič več kot abstrakcijo nedoločene biti in če ni izražena obča ideja, potem je to prazna dejavnost. Potem tudi ni čudno, če danes duh ljudstva izraža svoje nezadovoljstvo na ulicah mesta in če je vedno več svobodoljubnega izražanja.

To neskladje politike in duha ljudstva je mogoče primerjati s sodobno umetnostjo in tistim, kar sodobna umetnost v tem času izraža in prikazuje. Namreč sodobno umetniška dela so ustvarjena tako, da v njih zažari ali zaživi prav tista vsebina, ki gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To pa ni prazna ideja, ki bi nastala z govoričenjem, temveč je to ideja, ki izpoveduje prav tisto vsebino, ki izhaja iz razvojne stopnje duha. Hočem reči, sodobna umetnost izpoveduje natančno tisto, kar izhaja iz dosežene stopnje razvoja duha. To je nujnost in zakon, ki jo umetnice in umetniki vseskozi spoštujejo. Se pavi, umetniki izražajo skozi ideje prav tisto, kar zapoveduje razvojna stopnja duha ljudstva. In to nam izpoveduje, da bi naj tudi politika delovala usklajeno in tako, da upošteva razvojno stopnjo duha ljudstva; politika ne sme iti čez in počenjati nekaj, kar ni v harmoniji z duhom ljudstva. Kajti tisto, kar gre čez in ni skladno z duhom ljudstva, ni nič drugega kot izražena samovolja.
 

»Duh ne sme biti pojmljen zgolj kot začenjajoč; temveč je proizvajajoč samega sebe, svoj smoter, svoj rezultat, tako da ni to, kar izide, nič drugega kot to, kar se začenja. A prek posredovanja objektiviranja je to, da si daje dejanskost. Religija kot taka se mora bistveno udejanjiti; mora se izoblikovati neki svet, da bi se duh zavedal sebe, da je dejanski duh. . . . Politično življenje ima država zato, ker ima religijo . . . . Religija je dojem ljudstva o sebi.« (G. W. F. Hegel, Um v zgodovini).
 
Ko torej politika izraža samodrštvo ali ima individualnost za svoj princip, potem tudi državnega življenja ne udejanja skozi učinkovanje občega. Zaradi tega politika, ki uresničuje samovoljo ali tiste subjektivne interese liberalnega kapitalizma, ni v skladnosti z duhom ljudstva. Namreč s samovoljnimi odločitvami se spodkopava skladnost med politiko in duhom ljudstva. O tej razdvojenosti danes govori primer Katalonija, ki med drugim izpoveduje tudi to, da se izražene volje ljudstva ne spoštuje. Celo več, politika zavrača duh ljudstva na ta način, da se postavi nad njega. Mimogrede, ko se politika oprime določila svobode zgolj abstraktno, je dejavna samovoljno; in tako ni čudno, če sta si duh ljudstva in politika proti postavljana. Nekaj zlobnega pa je, če politika ne prisluhne ljudstvu.

Politika, pa naj gre za katerokoli, se ne more oklepati nekega abstraktnega dojema. Kajti ko obče ideje ne zajame in se oklepa le neke vnanjske čiste abstrakcije, predstavlja svoje sebstvo kot odtujeno sebstvo. To pa je sebi enakost ali omejitev biti na početje zavesti. Se pravi, sebstvo stopi v bivanje kot abstraktno sebstvo, ki eksistira za druge.

Politika, ki izvaja dolžnost samo z besedami, ponuja le neko predstavljeno občost, ki je čista sebe vednost. To je lepa duša, ki se ni odsvojila, pa zato ne doseže svoje enakosti. Zakaj ta duša se odsvoji le do biti, tj. do tega, kar drži v nasprotju kot predstavo zavesti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Politika in duh ljudstva

O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Piše: Jože Požar : november 5, 2017 – 7:05 dop -

Vprašanje je, zakaj duh v enostranskem naprezanju obstane v abstraktni neposrednosti. Odgovor bi bil, ker ga realnost in njej pripadajoča dejanskost ne interesira. Duh substanco odpravi kot obliko abstraktnega vedenja in je s tem zadovoljen. Zato se sprašujem: ali je v šolah kdaj govora o realnosti in njeni dejanskosti, ali je pojem realnosti mlademu duhu razumljiv, in nenazadnje, ali še duh ni spoznal, da je treba mlademu duhu razložiti, kaj je popolna realnost? Glede na to, da se o realnosti kot taki ne beseduje, lahko zaključim, da realnost človek ne dojema v njeni popolni obliki. To se da spoznati pri obravnavanju kake stvari, ko se realnost izgublja v abstraktne predstave. Tak slučaj je na primer pojem zdravstveni sistem, katerega realnost se širi do brez določilnosti, pa tako realnost nima nobenega pomena. Da to bolje razjasnimo, poglejmo kako realnost razodeva filozof Hegel. On zapiše: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« In zares, duh danes o realnosti in njej pripadajoči dejanskosti ne beseduje, in to zaradi tega, ker je prepričan, da realnost ni treba jemati v celovitem obstoju. Pa tako ni čudno, če realnost zastopa abstraktno vedenje kot tako in za povrh še kakšna občudovanja vredna enostranska predstava čistega vedenja.
 

Če bo izobraženec še naprej častil samo abstraktno vedenje kot tako, potem je jasno, da ga absolutno vedenje ne zanima. Kar napoveduje, da se naj preneha vznemirjati z vedenjem kot takim in formalnim mišljenjem, ki rezonira sem in tja. Kajti v razvoju duha gre za to, da bo enkrat dejaven v načinu, v katerem bo substanca dosegla svojo popolnost. Edino to zagotavlja, da bo v ekspoziciji čistega pojma zaživela notrina kot gibanje, v katerem duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj.
 
Vprašajmo se, zakaj izobraženec spregleduje realnost in njeno dejanskost? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, ker realnost zastopa kar njegovo vedenje. Namreč on očitno kaže, da realnosti kot taki ne pripada nobena kvaliteta, tj. obstoj. In tako ni čudno, če njegovo vedenje operira kot nekakšna neomejena sila, ki lahko nastopa v imenu realnosti in prav tako njene dejanskosti. Takšno razumevanje realnosti najbrž izhaja iz tega, ker on dojema vedenje kot nekaj, kar hodi pred svetom, tj. pred vsako realnostjo. Zaradi tega on realnosti ne jemlje enako resno kot svoje vedenje. Iz tega lahko zaključimo, da duh ne verjame v obstoj in začetno gibanje realnosti, s katerim je oblikovana njej pripadajoča dejanskost. In vse to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja zgolj abstraktno vedenje, ob tem pa se dela, kot da svet stvari ni nič drugega kot igra abstraktnega vedenja.

Vprašajmo se, ali na primer pojmu zdravstveni sistem pripada realnost in njena dejanskost. Zgleda da ne, kajti ko je govora o sistemu, je vedno govora o vedenju kot takem. Duh vseskozi izpoveduje, da zdravstveni sistem nima realnosti, če pa se realnost slučajno pojavi, potem takoj pristopi njegovo vedenje kot tako. Skratka, tam kjer bi naj bilo govora o realnosti in njeni dejanskosti, tam nastopa vedenje kot tako. Takšno dojemanje zdravstvenega sistema izpoveduje, da sistema ne bo mogoče vzpostaviti, ker sistem obvladuje vedenje kot tako.

Naj zaključim, dokler se bo duh izogibal realnosti in njej pripadajoči dejanskosti, bo njegov svet oblika praznega vedenja ali on kot predstavljen subjekt.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti