Naravno filozofiranje

Piše: Jože Požar : april 30, 2017 – 5:54 dop -

Naravno filozofiranje ima za podlago subjekt kot fiksirano sebstvo. Namesto da se sebstvo vzpostavi, nastopi vedoči Jaz, ki z naravnim filozofiranjem kopiči abstraktni svet in udejanja lastni užitek. In to filozofiranje se dogaja kot rezoniranje in domiselnost na dognane resničnosti. Se pravi, vedoči Jaz prek uresničevanja sebstva podarja govorico zdravega razuma, skozi katero zre svoje samozavedanje v drugem.

Naravno filozofiranje je aktivnost, ko duh ve sebe kot osebo, ki išče samostojno razveseljevanje, ki se steče v abstrakcijo nedoločene biti. Duh ima individualnost za svoj princip. Če to aktivnost zavesti izrazimo s Heglovimi besedami, potem sprevrača svoje sebstvo iz niča abstrakcije v bit realnosti. To pa seveda ni nobena izvirna odsvojitev in tudi ne zmaga, ampak je to skok v abstraktno življenje, v katerem duh sebe uživa prek uresničevanja sebstva. Duh dohiti sebe kot nekaj sostvujočega, s katerim je udejanjeno sebstvo po sebi samem ali samozavedanje v obliki izpolnjene občosti.
 

Duh je gotovost biti nekaj občega, ki je čista abstrakcija realnosti. Takšna govorica izžareva naravno filozofiranje ali abstraktno razmišljanje, ki ne udejanja predmetne substance, ampak vedoči Jaz
 
Na naravno filozofiranje naletimo povsod tam, kjer je dejaven kak duh, ki ga čisti pojem predmeta ne privlači. Njega mika samo naravno filozofiranje, s katerim udejanji svojo individualnost in izpolni sebe kot subjekt zavesti ali kot mišljenje, ki se omeji na neko določenost. To omejevanje je danes zaželeno, saj pride do izraza naravna bistroumnost ali nadarjenost, ki jo uresniči vedoči Jaz prek domiselnosti in abstraktnih predstav. Razen tega se naravno filozofiranje omejuje na fiksne pojme razuma, s tem pa na čisti jaz sploh, ki se vznemirja z gibajočo sebi enakostjo in igrivo domišljijo.

Od tedaj ko je naravno filozofiranje doseglo mesto na hribčku javnosti, je tisto resnično ali pravo filozofiranje odvečno. Tako ni čudno, če so filozofi aktivni na dveh ravneh. Enkrat kot tisti, ki so dejavni na način naravnega filozofiranja, drugič pa kot tisti, ki so dosegli filozofsko izobrazbo. Pa od tukaj toliko naravnega filozofiranja, ki se običajno izteče v zmago subjektivnosti. Kar nekako govori, da je nastopil čas naravnega filozofiranja in metafizike, ki je dobrodošla tam, kjer obstaja dobra volja in prepričanje, da naravno filozofiranje vzbuja domišljijo in komunikacijo med abstraktnimi predstavami.

Ampak filozofom je vseskozi jasno, da princip filozofije danes ne deluje, saj ono naravno filozofiranje ne pridela pravih rezultatov; vedoči Jaz kot tak se drži preveč zunanje. To nekako pove, da naravno filozofiranje ni tisto pravo filozofiranje, ampak le neka igra duha, ki poteka čez kombinacije domišljije in fiksiranih pojmov razuma. Nadarjenosti gre za to, da pridela čim več raznovrstnega sveta, s katerim znova in znova vznemirja zavest in razpoloženje. Spotoma pa naj omenim še tole: če bo naravno filozofiranje še naprej hvaličeno in slavljeno, se bo filozofija razvodenila v komedijo ali živahno igro abstrakcij.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Naravno filozofiranje

O sodobnih filozofskih tokovih

Piše: Jože Požar : april 23, 2017 – 6:05 dop -

Bral sem filozofsko delo izdano kot učni pripomoček za študente, in to z namenom, da vidim vsebino in pojme, ki bi jih naj spoznali študenti. Pri branju nisem naletel na nič takega, kar bi bil konkretni predmet razvit v svojih določilih. Tako da mi ni bilo težko prepoznati, da delo prikazuje nekakšne filozofske tokove, ki bi naj odkrili študentu, za kaj so se zavzemali filozofi. In tu naj omenim, da to zunanje prikazovanje sodobnih filozofskih tokov ne koristi ničemur, še najmanj pa študentom. Kajti tisto neko pleteničenje, kaj da so sodobni filozofski tokovi, kaj da je nemški klasični idealizem, kaj neorealizem, pa fenomenologija in eksistencializem, ni nič drugega kot nekaj, čemu ne moreš reči predmet. Tisto, kar manjka, je vsebina predmeta razvita v obče momente in naprej v pojem. Namesto predmetne substance se zunanje prikazuje intence časa, tj. prizadevanja filozofov, ki da so se vznemirjali sami s seboj, pri tem pa niso dosegli nobenega cilja. Zato sprašujem, kakšen smisel ima prikazovati sodobne tokove filozofije, v katerih človek ne najde predmeta, in kakšen pomen ima tisto zunanje idealiziranje subjektivnega vedenja in gledališč. In nenazadnje, čemu sploh koristi abstraktna razlaga sodobnih filozofskih tokov.
 

Da se predmet filozofije obravnava kot neko končno spoznavanje tistega, kar je, gre hvala posameznikom, ki filozofijo razumejo zgolj kot modrovanje in premagovanje subjektivnosti. Pri tem pa se ne uvidi, da je subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri čez plehke smotre kot inteligenca, in to na način naravnega filozofiranja. Tako da ni čudno, če je filozofija dojeta kot subjektivno modrovanje, ki išče resnico sveta zunaj realnosti.
 
Vsebina dela se začenja z naslovom Filozofija in njen predmet, in potem sledi razlaga, kaj da je njen predmet. In tu je med drugim zapisano, da se filozofija ukvarja s problemi in vprašanji. Hočem reči, predmet filozofije sploh ni določen. Namesto predmeta filozofije se govori o nalogah filozofije, predpostavkah filozofije in tem, kako naj človek spoznava in osmisli filozofijo. Skratka, o predmetu filozofije ni nič določnega povedanega. Namesto tega se navaja, da se filozofija vse bolj deli in omejuje na posamezne dele svojega predmeta. Potem sledi za uvodno razlago naslov, v katerem se omenja pregled in razvoj. In nato berem naprej, da je filozofija mogoča in da je doživela marsikaj. Hočem reči, berem oznake, da je filozofija nakladanje abstraktnega sveta, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Skratka, to zunanje prikazovanje sodobnih tokov filozofije ni nikakršna filozofija.

Kaj reči na to? Eno je jasno, v lahkomiselnem kazanju sodobnih filozofskih tokov, v katerih teče beseda o intencah, ki so zaznamovale neki čas, ni pokazanega ničesar, kar bi človek z veseljem prebral. Kajti pisec poklanja svoje razumevanje časa tako, da komunicira s svojim vedenjem, pri tem pa ničesar ne odpravi, ker mu ne gre za določen svet. Tisto, kar je v njegovem delu določnega, je to, da delo ne vsebuje predmeta in da je narejeno brez cilja. Ko pa ni predmeta in cilja, potem tudi ni nobenega razmerja zavesti do predmeta, ampak le pojavni svet, ki ga izdihava čisti jaz. Zaradi tega ni nenavadno, če se danes filozofijo zaznava kot prazno modrovanje, in če je filozofija zlorabljena za to, da se z njeno navzočnostjo hvaliči svet in posredovanje vedenja, prek katerega pride na dan raznoliko bogastvo sveta.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O sodobnih filozofskih tokovih

Element nastajajočega vedenja je enostavni odnos proti sebi

Piše: Jože Požar : april 16, 2017 – 6:11 dop -

Splošna naloga duha je, da moment abstraktne dejanskosti motri kot tisto vezno ali povezujoče med občo idejo, ki počiva v notranjem jašku duha in zunanjostjo kot tisto, ki idejo postavlja iz svoje notrinskosti v zunanjost. Duh na ta način doseže absolutno sovisnost tega nasprotja, ki je absolutna abstrakcija ali oblika razdvajanja. Predmetni element je tisti, ki bi ga naj duh spoznal, če želi biti dejaven kot tisti, ki si najprej samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je razdvajanje ali čisto gibanje, s katerim je tisto končno po svoji neposrednosti postavljeno kot neskončnost, ki je absolutni dojem.

Zakaj je koristno spoznati predmetni element? Zato, ker pojem kot ga vzame razum, ostane na koncu prazna abstrakcija nedoločene biti. Razum izreka neposredno gotovost, kateri nasproti postavi druge gotovosti. Na ta način je mišljenje reducirano na nekaj določil. To se pravi, mišljenje ne ustvari nič novega in zgolj sodeluje pri dejavnosti razuma. Razum namreč ni sposoben vzpostaviti absolutne enotnosti pojma in objektivnosti, tj. ujemanja čistega pojma in njegove realnosti, ki je predmetni element ali postavljena sebi enakost, v kateri notrina stopi sebi nasproti. Abstraktni razum ne doseže predmetne dejanskosti, ker vzame predmet kot nekaj končnega, kot stvar po sebi. Zaradi tega predmet izoblikuje na ta način, da mu dodaja predikate, ki jih človek najde v sebi. Pri takšnem dojemanju sveta gre za to, da predikati pristajajo tistemu, kar si človek predoča pred seboj. Tako ni nenavadno, če duh ne more dospeti do svoje enakosti; njegova enakost mu nastane le negativno, je le prazna abstrakcija biti ali omejena končna vsebina nedoločene biti.
 

Da bi bil človek sebstvo in duh, mora postati samemu sebe neko drugo; tako je sebi proti postavljen kot notranji razloček. To je razloček istoimenskega, katerega bistvo je popolna odsvojitev, duh se razločuje v momente. S tem razločevanjem je dosežena poduhovljenost negativnega in pozitivnega, ali, vzpostavljeno je enostavno bistvo življenja, ki se nanaša na samo sebe kot nravna substanca.
 
Če izhajamo iz dejstva, da je svoboda določena, da se razvije v predmetnost, potem je nujno, da se duh odsvoji in postavi kot predmet. Kajti svoboda je najprej oblika postavljenega čistega pojma v elementu vedenja, s katerim duh zajame svoj dojem ali gotovost čutne zavesti, ki je neposrednost, ki preide v svoje nasprotje, da bi bil duh postavljen kot določenost Enega ali kot abstraktni odnos negacije do same sebe. Kajti duh je to, da postane sebi predmet skozi gibanje notrine, ki je tisto drugo kot postavljeni čisti dojem.

Duh bi torej naj spoznal element vedenja, tj. način, s katerim odpravi svoje sebstvo in se postavil kot predmet. To je način odsvojitve, ki ga je odkril Hegel. Ne glede na to, da se je Kant ukvarjal s problemi metafizike, mu ni uspelo dognati principa ali začetnega elementa vedenja, s katerim si duh sebe odsvoji in je postavljen odnos do samega sebe. Ta princip nastajajočega vedenja razodene Hegel v Fenomenologiji duha, kjer pokaže, kaj je nastajajoče vedenje in kaj predmetni element, ki je čisti dojem. Predmetni element nastajajočega vedenja je princip in je gibanje, s katerim je izpeljana notrina kot njej proti postavljena sebi enakost, ki je čisti dojem v podobi razvejanih občih momentov.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Element nastajajočega vedenja je enostavni odnos proti sebi

Moja realnost v besedi in risbi

Piše: Jože Požar : marec 19, 2017 – 7:45 dop -

Najprej naj povem, da sem jaz srečnik, ki je zadovoljen s seboj. Zadovoljen sem, ker sem miselno aktiven in poskušam svojo odsvojitev z navdušenjem pokazati. To je vidno takrat, ko na internetu objavim kratek esej z risbo in bralcu razkrijem kak notranji svet. Internet mi omogoča, da pokažem svoje razmišljanje, seveda z dobrim namenom, da izpovem ali predstavim delček notranjega sveta v njegovem enostavnem gibanju. Uresničen esej je abstraktna podoba, nekakšna izražena svobodna moč v enostavni podobi.

Kratek esej je sodobno umetniški izdelek, tako ga vidim jaz, izražen v besedi in sliki in je le nekaj končnega. V njem je navzoč svet notranjega pomena, ki ima svojo dejanskost. Na ta način bralko in bralca usmerim v notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost. Zato so eseji abstraktne podobe, katerih gibanje vsebine je včasih s težavo dojeti, ker to pač ni vsakdanji svet, ampak predstavljen notranji svet. No, kakorkoli že razumemo kratek esej, pomembno je, da bralca iztrgam iz vsakdanjega sveta.
 

V tej podobi sem jaz predstavljen kot obča sebe vednost v svojem nasprotju. Razdvojen individuum postavljen ven v elementu čiste občosti, sem enostavna moč v Enem. To je tisto čisto gibanje istoimenskega, ki se odrine od sebe in je postavljena razločevana notrina. S tem poskušam osvetliti to, da sem jaz v svojem razdvajanju proti postavljen v absolutni abstrakciji, ki je moja izpolnitev.
 
Zgornjim sem želel naglasiti predvsem to, da moji eseji niso filozofske vsebine, ampak podobe, v katerih je mogoče najti tudi lepoto. Kajti, in to poudarjam, jaz sem srečnik, ki je s pomočjo Heglove filozofije doumel, da je bistvo človeka dosegljivo šele takrat, ko se človek začne zavedati sebstva in si sebe odsvoji na način gibanja notrine. Vse to seveda s ciljem, da skozi odsvojitev sebstva ali posredovanja s seboj, sebe vzpostavi kot predmet. Človekova odsvojitev namreč ni pogojena s filozofsko izobrazbo, ampak z vedenjem, ki si ga lahko pridobi na primer z branjem filozofskih del. To je tista miselna dejavnost, ki zadostuje za to, da bo začel nekega dne razmišljati s svojo glavo in zaživel v svojem proti postajanju. Namreč tisto sprejemanje abstraktnega znanja več ne zadošča. Treba je biti miselno dejaven na način odsvojitve ali tako, da je človek v odnosu do samega sebe in do zunanjega sveta, ki je velikokrat abstrakten in nerazumljiv. Kar stremi povedati, da se mora človek nenehno vzpostavljati kot duh, če želi, da bo razumel samega sebe in zunanji svet, ki je včasih formiran kot kakšno sodobno umetniško delo in je abstraktna umetnina. Zaradi tega je človekova odsvojitev ali posredovanje s seboj izredno pomembna.

Torej, moja umetnost ni namenjena le izobraženim glavam, temveč vsakemu duhu, ki ga zanima odsvojitev sebstva in princip začetka. Ta je tisti izvor ali osnova, s katero človek vzpostavi svoje vedenje ali sebstvo, ki je početje zavesti v sami sebi. Treba je namreč vedeti, da so danes vsebine velikokrat okrašene z mnenji, pa je zato še toliko bolj pomembno, da človek začne dojemati odsvojitev sebstva in princip začetka. Kajti tisto čisto vedenje kot tako ponuja samo abstraktne vsebine in se izgublja v onstranskih svetovih. Na ta način pa predmet ni vzpostavljen s principom ali kot obstoj sebi enakosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Moja realnost v besedi in risbi

Filozofija brez Sistema vede

Piše: Jože Požar : februar 26, 2017 – 7:29 dop -

Zgleda da je filozofija s svojimi vsebinami dosti bolj prijazna do duha, če se Heglov Sistem vede izvzame. Filozofija brez Heglovega Sistema vede je zbir mnogih različnih vsebin, ki so do bralca prijazne, ker so bolj dojemljive. To nekako pove, da je filozofija brez Sistema vede nepopolna, ker ni celota ali sistem vede. O tem govori filozofija v gimnazijski praksi, pa tudi internet, kjer se tu in tam kaj pove o Heglu, nič pa o Sistemu vede. Skratka, ni težko zaznati, da je Heglov Sistem vede le tu in tam omenjen in da se o njem ne razpravlja. Zaenkrat se o Heglovi filozofiji govori zunanje in na sploh, s tem pa pomanjkljivo. Razen tega je mogoče prepoznati tudi to, da se filozofa Hegla velikokrat zunanje povezuje z Marxom, Freudom, pa še kdo bi se lahko tu našel. Na ta način je Heglova filozofija potisnjena v ozadje, ne glede na to, da Sistem vede predoča v prvem delu nastajajoče vedenje, tj. absolutno vedenje, v drugem pa sistem logike, ki je nadaljevanje Fenomenologije duha.
 

Zgornji oglas je objavljen na koncu prvega dela Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologije duha. V njem Hegel pojasni, kaj Fenomenologija duha predoča.
 
Tisto, kar je danes očitno pri dojemanju filozofskih vsebin, je dejstvo, da se Heglovo filozofijo ne jemlje dovolj resno. Le tu in tam se omenja filozofa Hegla in kak njegov pojem, ob tem pa se ničesar ne pove o glavnem delu, tj. o Sistemu vede. Na primer, srednješolska filozofija omenja Hegla samo pri umetnosti. Pri tem pa je mogoče zaznati, da so drugi filozofi predstavljeni boj obširno. Tako se zdi, da se mojstri, ki so vzpostavljali predmet filozofija za srednje šole, ne razumejo najbolje na filozofijo. Izbrane vsebine namreč izpovedujejo, da ne vedo, kaj je Hegel s Sistemom vede vnesel v filozofijo. Hočem reči, filozofija kot predmet za srednje šole je določena kot zbir različnih filozofskih vsebin, s katerimi naj ne bi imel nobene veze Heglov Sistem vede. To kot da želi reči, da mojstri, ki so sestavili predmet filozofije za srednje šole, ne vedo, kaj je prvo in kaj drugo v filozofiji.

V svoji osnovi ali čistem pojmu se filozofijo predstavlja kot vsebine različnih filozofov. Tako da predmet filozofije uresničijo izbrane vsebine posameznih filozofov. Ob tem pa se zunanje med seboj povezuje posamezne vsebine, ki kot da pomagajo odkrivati predmet filozofije. Pa se sprašujem, zakaj sploh to primerjanje filozofov in njihovih vsebin; zakaj se na primer zunanje povezuje Hegla in Freuda, če pa nimata nič skupnega. Zdi se, kot da se hoče ustvariti videz, da Heglova filozofija ni bistvena in da je ni potrebno jemati z vso resnostjo. Pa se sprašujem, zakaj se poznavalci filozofije izogibajo Sistema vede in zakaj ne poskušajo dognati Heglov Sistem vede, s katerim je izčrpno izražena resnica filozofije.

K zgornjemu naj dodam še tole: če se filozofija zaobjame kot predmet, ki ima svojo osnovo in svoj proti postavljeni čisti dojem, potem se izhaja iz določno postavljenega čistega pojma. Potem je predmet filozofije vzpostavljen kot ideja, ki je eno s seboj. To pove, da je treba predmet filozofije najprej vzpostaviti kot dejansko postavljeni čisti pojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez Sistema vede

Interes in prepričanje

Piše: Jože Požar : februar 12, 2017 – 7:24 dop -

Danes duh posreduje svojo misel in podarja teoretično umovanje o stvareh, ki ne izhajajo iz vzpostavljene osnove ali čistega pojma. Njegov predmet je on sam, tj. enostavni jaz, ki je neko samozavedanje za drugo samozavedanje, torej posredovana nadarjenost kot interes. Ta je vpisan v dve ločeni podobi, katerih sredina je izraženo hotenje in dejavnost, ki je njegovo prepričanje. Na ta način človek najde v svojem svetu nadarjenost strasti, tj. svojo stvar kot lasten uvid ali mnenje, s tem pa bivanje kot talent in absolutni interes.

Zdi se, kot da ima človek, ki je dejaven na konkretnem interesu, pred seboj samo to, da zadovolji prepričanje. To se pravi, z dejavnostjo pridela oblikovan interes, s katerim izpove svoje razpoloženje in tudi svoboščino. Zategadelj je naravnan samo na to, da uveljavi svoje prepričanje kot oseben interes, tisti obči smoter stvari pa ga na splošno ne mika. Enostranski interes uresniči kot njegovo lastno prepričanost ali kot subjektivno hotenje, s katerim opozori, da je njegov interes vezan na smoter, v katerem se on dobi zadovoljnega. To pa je tisti interes, ki se po vsebini razlikujejo od interesa stvari.
 

Igriva subjektivnost je postala gospodar nad tem, kar je resnično kot domislek in videz. K igri abstrakcij pa sodi tudi to, da je človekov interes vpleten v videz sveta kot nekaj, kar uresniči njegovo lastno potrebo, ki je njegovo stvar. 
 
Pri tem ni odveč omeniti moment, da je skozi njegov interes razkazana tudi subjektivna svoboščina, ko se človek udejanja na način lastnega prepričanja. Z njim presega le samega sebe, in to s smotrom, da izpolni le sebe. Z interesom je izražen moment svobode, zakaj interes je strast, ki mora zaživeti v dejanskem pomenu. To je namreč tisto preseganje, ko je človek dejaven po prepričanosti in je njegova zavzetost skoncentrirana v to, da zadovolji svojo potrebo. Kajti udejanjanje ni nič takega, kar bi bilo razmerje ali odnos do stvari, ampak je zgolj neko izdelovanje smotra kot razčlenjena plat hotenja. Skratka, gre zgolj za to, da se izrazi zasebni interes kot individualno prepričanost.

Interes posameznika realizira tudi njegovo strast, tj. energijo hotenja. Pomembno pač je, da je posameznik osredotočen v smoter z vsemi svojimi silami. Zato v dejavnosti zadovoljuje le samega sebe, kajti pri tem gre za osebne ugodnosti, realizira nagnjenja, strast in njegovo hotenje. To je tista prepričanost, ko je strast uresničena kot dobiček. Interes naredi to, da je njegov svet ena sama oblikovna kompozicija prizadevanja, ki ne razodene brezna stvari, ampak samo lasten interes. Naj to povem še tako, interes je reč, ki je jaz ali bit za nekaj drugega; kar je pravzaprav nekaj enega v smislu dveh ekstremov, neki tule in tamle, neka enostavnost mnogih skupaj, ki ne prestavljajo predmeta, ampak so to naključne predstave ali gotovosti čistega jaza. Je pa to tudi odtujitev njega samega, ko se on izvrši kot lastni interes. Rečeno še tako, to je tisto samozavedanje, ko vsebina pripada tudi drugemu samozavedanju, ki pa ni občost predmeta, ampak neka vsebina interesa, s katero je izpovedana abstraktna svoboščina, tj. hotenje, mnenje, prepričanje kot izražena neobjektivnost.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Interes in prepričanje

Mediji in igra zaznavajočega razuma

Piše: Jože Požar : februar 5, 2017 – 7:38 dop -

Neverjetno s kakšno lahkomiselnostjo mediji spremljajo dogodke. Zdi se, da so zadovoljni z golim videzom dogodka in da jih bistvo sploh ne prevzame, ga enostavno spregledajo. In vse to najbrž zaradi tega, ker v samem videzu dogodka ne opazijo nič bistvenega, s tem pa nič tistega, kar opredeljuje dogodek. Namreč bistvo dogodka ima v sebi to določilo, da pove, kako si je videz v odnosu do bistva.

Mediji ustvarjajo videz o sebi, kadar bistva dogodka ne zaznavajo in je predmet njihovo neposredno samozavedanje ali enostavni jaz. Kar je tisto neposredno, to so raznolika določila in zaznavanje občega, ki je abstraktna negacija. Zato ni čudno, če zavzetost usmerjajo v raznovrstne podobe, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Tisto zaznavano in neposredno običajno domislijo s kako refleksijo ali dodatkom, v katerem je njihov interes navzoč. Pa je tako tisto posredovano neka izginjajoča okoliščina, ki bi jo lahko imenovali neizpolnjena abstrakcija. Ona se običajno razblini v kako subjektivno aluzijo ali usmerjenost.
 

Svet je enostavno sebstvo, vendar tudi neizpolnjena abstrakcija, skozi katero ne zagledamo resničnosti, ampak enostavne posameznosti in občost, ki je tisto najabstraktnejše. To je svet zdravega razuma ali čutnega vedenja, v katerem obstajajo mnoge lastnosti vsaksebi.
 
Če si ogledamo videz posredovanega abstraktnega vedenja, lahko zaznamo, da je videz nekaj neposredno določenega, katerega bistvo je skrito v njem. Bistvo je torej tisto, ki ga je treba šele odkriti, da bi se vedelo, kako si je videz skozi svoje bistvo v odnosu s seboj. Se pravi, ko videz dogodka ne vsebuje nobenega bistva, se bistvo videza spregleduje. In tako je dogodek zaznavanje zdravega razuma, ki je neki tule kot nekaj občega.

Kadar medij predstavi dogodek kot vedenje neposrednega ali kot vsebino, ki je za nekaj drugega, je to abstraktna pozitivna občost, ki se imenuje videz. To je pravzaprav reč kot eno, s katero je izražena intencija medija ali podvojena različna vsebina. Namesto da razvija bistvo dogodka skozi proti postavljeno gibanje občih momentov, se ukvarja z domišljanjem zaznav in z refleksijo čutne gotovosti. Zakaj, zato ker je veliko lažje kaj povedati s predstavami in s neprepričljivo besedo, kot pa izpeljati čisti pojem dogodka. Na ta način medij pridela le videz dogodka, ki pa ni nič drugega kot nič tistega iz česa se izhaja. Pri takšni zaznavajoči dejavnosti manjka vzajemno učinkovanje in gibanje substance. In ravno gibanja substance ni mogoče danes nikjer zaznati, ker se daje prednost pridelovanju videza, v katerem dobijo veljavnost asociacije in domišljija.

Zgleda da duh časa spoštuje le videz ali neizpolnjeno abstrakcijo. Pa verjetno od tukaj toliko tistih tule in tam, s katerimi je mogoče izdelati le čutno občost ali kako zunanje razkrito čutno gotovost, ki ji manjka princip dejanskosti. Ko pa manjka princip dejanskosti, potem videz običajno ni tisto, kar postreže ona refleksija. Zakaj videz je negativno kot negativno, refleksija pa ločena od videza. Hočem reči, ko duh obstane v videzu, je vsebina le nekaj subjektivnega ali pa kako razkošje čutnega vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Mediji in igra zaznavajočega razuma