O izobraženem duhu in njegovi odsvojitvi

Piše: Jože Požar : junij 11, 2017 – 5:40 dop -

Ker sem jaz občudovalec Heglove filozofije, ni čudno, če si tu in tam kak svet nastajajočega vedenja ogledam od blizu. To pa zato, da vidim, kako si izobražen duh odsvoji sebe samega. Glede njegove odsvojitve lahko rečem, da še nisem zaznal prizadevanja duha, v katerem bi bil dejaven s principom, tj. tako, da si sebe odsvoji kot predmet. Verjetno zaradi tega, da ohranja kontinuiteto priljubljenosti, ki jo utrjuje skozi odtujitev izobrazbe. Namreč izobražen duh očitno izžareva, da se najbolje počuti takrat, ko odtuji vedenje kot tako in je zunaj sebe abstraktni svet izobrazbe. To je tista čista zavest, ki stopi v bivanje kot svet izobrazbe, ki je sebi enaka čistost, tj. odtujena izobrazba kot čista dejanskost. Ona je tisto njegovo kot neka naključna vsebina ali gotovost zavesti kot čista omika.

Kaj določa izobraženega duha? Njegova izobrazba, ki ga vsepovsod spremlja kot kaka varuhinja učenosti in izpovedovalka gotovega sveta, ki domuje v globinah njegovega sebstva. In zares, kadar je dejaven kot interpret svoje izobrazbe ali znanja, takrat izbije na dan čista moč vedenja kot resnična izobrazba. In ta moč izobrazbe je izražena kot poštena zavest, ki si je odtujila podobo čistega sebstva. Hočem reči, tisto odtujeno in neposredno sebstvo kot čisto sebstvo je neposredna odtujitev njegove izobrazbe, ali, to je izražena moč nad sebstvom.
 

V interesu izobraženega duha je, da odigra dominacijo izobrazbe. Izobražen duh še zgleda ni doumel, da odtujitev sebstva ni absolutna odsvojitev. Za popolno odsvojitev je potrebno vzpostaviti sebe kot predmet, če duh resnično želi postati sebi drugo, tj. dejanskost ali absolutni dojem, ki je resnična podoba duha.
 
Naprej, tisto odtujeno sebstvo je čista sebe vednost, s tem je pomenljivo tudi to, da se duh ni odsvojil kot predmet. Odtujeno sebstvo je namreč predstavljena moč izobrazbe ali predstavljeno naravno sebstvo osebe. In to naravno sebstvo je mogoče prepoznati kot zavest, ki ima resničnost v čisti abstrakciji. S tem je izpolnjen tale razloček: čisti jaz je bivajoči jaz, ki je sebe samo vedoče vedenje kot tole sebstvo. In to bivanje čistega sebstva naredi to, da samozavedanje stopi v eksistenco kot substancialna svoboda. Tako je duh v svoji odtujitvi sostvujoče sebstvo, ki je tisto obče in sebi enako vedenje kot izražena moč izobrazbe.

Dejavnost izobraženega duha izžareva kot neki neposredni svet ali kot čisti svet sebstva. Zato ni nenavadno, če se mediji večkrat kritično izrečejo o svetu izobraženega duha, ki je običajno neopredeljiv. Zakaj tisti neposredni svet eksistira kot neizpolnjena abstrakcija. Ona izdihava moč njegove izobrazbe. Namreč izobražen duh se ne ohranja v razmerju do drugega, ampak kot neko početje zavesti v sami sebi. To je aktivnost zavesti, s katero odtuji sebstvo kot tako, ki je neko odtujeno vedenje kot predstavljena oblika samozavedanja. To je svet sebstva, ki se je uresničil kot primerna predmetna občost. Kar seveda ni nikakršna odsvojitev duha, ampak zgolj odtujitev, v kateri dobi svojo dejanskost njegova izobrazba. Še precej več, ta odtujitev ni nobeno postajanje duha, ampak samo oblika odtujitve, skozi katero izobraženi duh idealizira svojo izobrazbo. To je svet kot enostavno sebstvo ali bivajoči svet izobrazbe, ki je kot svet tisto čisto vedenje samega sebe.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O izobraženem duhu in njegovi odsvojitvi

Ko predmetni svet ni nič nujnega

Piše: Jože Požar : maj 28, 2017 – 6:01 dop -

Nekdo je rekel, ah, kaj pa meni koristi filozofija. Neka študentka je izjavila, filozofirajo naj tisti, ki nimajo kaj početi. Jaz pa pravim, če ste kaj duha, je nujno, da začnete brati Heglov Sistem vede, kajti le tako boste lahko dojeli izobražence, ki danes z metafiziko duše in čistim vedenjem pridelujejo apriorne resničnosti. Hočem reči, če želite razumeti interpretacije umske gotovosti, začnite brati Sistem vede. Filozof Hegel vam bo razodel, kaj je to abstraktno individualno bistvo, ki ga danes poklanjajo mediji in zdravi um. Svet je namreč od individualnosti prežeta realnost, ki je početje zavesti, ki uživa sebe samo.

Svet, ki nam ga poklanjajo mediji in zasebni interesi, je svet prežet od individualnosti. To je abstrakten svet, največkrat izražen kot izpeljano naključje. Tako ni čudno, če kakega sveta človek ne dojame. Namreč tisti, ki ga poklanja, ga zavija v abstrakcije in v zamotane besede, katerim kot da ne pripada nobena osnova. Zato ni neobičajno, če imamo vedno več desnih, levih in ne vem kakšnih še vse javnosti. Ob tem pa naj omenim tudi to, da je danes na delu svobodomiselni izobraženec, ki spoštuje samo čisto vedenje in učenost. Zaradi tega je nasilje praznega vedenja povsod navzoče, in sicer tako, da se nenehno nekaj interpretira in na novo zatrjuje, pri tem pa se ničesar ne odpravi. In to vse zato, ker duh ne spoštuje pojma sploh in postajanja pojma, ki je čisti odnos pojma proti sebi.
 

Ali ima izobraženec kaj posluha za čisti pojem? Če bi ga imel, potem zdravi um ne bi bil toliko slavljen, ampak bi bil čisti pojem, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. In potem tudi svet izobraženca ne bi bil izpolnjen z možnostmi, ampak bi eksistiral kot ustvarjeni svet v resnični neskončnosti.
 
Razen omenjenega je mogoče zaznati, da je v medijih na delu govorica izobraženca, ki predmetnega sveta ne spoštuje, ampak samo čisto vedenje kot tako. To se pravi, predmetne resničnosti se ne doseže, ker je na delu čisto vedenje in smoter. In ravno to čisto vedenje poveličuje zdravi um. Zakaj zdravi um bi naj bil sposoben presojati predmetni svet in poklanjati zmage nad nečim, kar ne izhaja iz realnosti. O tem govori izobraženec takrat, ko kakšen svet ponovno pojasnjuje in sočasno zatrjuje, da mu zdravi um nagaja, ker je dejaven brez principa realnosti. To je tisto početje zdravega uma, v katerem umre abstrakcija božjega bitja. Kar pove, da se izobraženec s čistim pojmom predmeta ne ukvarja in da je zadovoljen s tem, kar pred sebe postavi kot čisto vedenje. Tisto namreč, kar poklanja kot čisto abstraktno vedenje, je njegov abstraktni svet sebstva v podobi idealizirane izobrazbe.

Strinjali se boste, svet izobraženca ni izpeljan iz postavljenega dojema, ampak je podarjen kot čisto vedenje, ki ni nič drugega, kot udejanjeno sebstvo. Kar hoče reči, da je tisti neposredno predstavljen svet neka prikazen. Prikazen namreč ni postavljena splošna atrakcija kot obči razloček, ampak je le neki abstraktni svet, ki ga je zavest odrinila od sebe kot posredovano vedenje. Ta svet pa ni noben svobodni svet, ki bi bil vzpostavljen v elementu vedenja, ki je čisti dojem, ampak je svet osebe, ki ga oseba najde v sebi kot vedenje ali kot nekaj, kar zavest odrine od sebe in je početje individualnosti kot igra izražanja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko predmetni svet ni nič nujnega

Filozofija in njen predmetnik

Piše: Jože Požar : maj 14, 2017 – 5:38 dop -

Da se je filozofija razvodenila v teoretično razglabljanje, ni dvoma. O tem govori abstraktno filozofiranje in vsebine, ki iz ničesar ne izhajajo in zgolj napotujejo. Pa je svet filozofije nekakšna liberalna svobodomiselnost, s katero se skuša ugajati širšim družbenim interesom in mlademu duhu. Temu primerno je sestavljen predmetnik filozofije, v katerega ni vključen Heglov Sistem vede, ampak slučajno izbrane vsebine.

Filozofija se je razvodenila v abstraktno vedenje, v katerem ne pride do življenja resnični predmet filozofije, ampak tiste neke posamezne vsebine, ki so slučajno izbrane. To kaže sedanji predmetnik filozofije, ki ga sestavljajo predmeti, ki jih je iznašla človeška domišljija. Predmetnik je zgleda sestavil duh, ki filozofije ne dojema kot nekaj, kar je najprej postavljeni čisti pojem. Dajmo se vprašati, zakaj univerza spregleduje Sistem vede in zakaj je  predmetnik sestavljen iz naključno izbranih vsebin. Sedanji predmetnik namreč vsebuje med drugimi tudi tele predmete: Strukturalizem in psihoanaliza, Metodologija, Socialna filozofija, Teorija in filozofija znanosti, itd. Vprašajmo se, kaj je tisto, kar naj določi
 

Nič nenavadno ni, če danes predmetnik filozofije sestavljajo naključno izbrane vsebine, nenavadno pa je, da v predmetnik filozofije ni vključen Heglov Sistem vede, s katerim se je filozofija »približala obliki vede – cilju, da bi odložila svoje ime ljubezni do vedenja in postala dejansko vedenje – . . . »
 
predmetnik filozofije, ali, iz katere osnove naj bo predmetnik izpeljan? In, ali je za to, da se vzpostavi predmetnik filozofije potrebno vzpostaviti najprej čisti pojem filozofije? Seveda je! Kajti le tako je mogoče določiti substanco kot absolutno osnovo. Pojem je namreč resničnost substance, le tako se substanca prikazuje kot način odnosa substance. To je razlog, zakaj je treba določiti in vzpostaviti najprej osnovo iz katere se potem izhaja. Ta osnova je osnova absolutne ideje, ki je edini predmet filozofije. In to absolutno idejo je filozof G. W. F. Hegel izpeljal v Sistemu vede, ki vsebuje nastajajoče vedenje in Znanost logike. Se pravi, predmetnik filozofije bi naj vseboval Sistem vede. Zaradi tega je ustrezno predmetnik filozofije najprej izpeljali iz prvega dela Sistema vede, ki obravnava nastajajoče vedenje. Tako bi predmetnik filozofije pridobil naslednje predmete: 1) Zavest in samozavedanje 2) Um 3) Duh. To so pojmi prvega dela Sistema vede, ki se znotraj sebe vzpostavijo kot čisti dojemi. Drugi del Sistema vede pa je Znanost logike, ki se jo vključi v predmetnik skozi naslednje predmete: 4) nauk o biti 5) nauk o bistvu 6) subjektivna logika. Ostali predmeti filozofije pa so: 7) religija 8) umetnost 9) zgodovina filozofije. Tako je v predmetnik filozofije vključen Heglov Sistema vede in vsebine niso slučajno izbrane. Treba je namreč imeti pred očmi dejstvo, da je edini predmet filozofije absolutna ideja.

Če se v dojemanju absolutne ideje ne bo nič spremenilo, potem bo filozofija še naprej obstajala zgolj kot igra abstrahiranja. Zaradi tega je nujno, da Heglov Sistem vede zaživi v predmetniku filozofije. Edino tako bo filozofija na novo zadihala kot tista, katere predmet je absolutna ideja. Na univerzah pa je, da ustvarijo pogoje za višje razumevanje filozofije.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmetnik

Naravno filozofiranje

Piše: Jože Požar : april 30, 2017 – 5:54 dop -

Naravno filozofiranje ima za podlago subjekt kot fiksirano sebstvo. Namesto da se sebstvo vzpostavi, nastopi vedoči Jaz, ki z naravnim filozofiranjem kopiči abstraktni svet in udejanja lastni užitek. In to filozofiranje se dogaja kot rezoniranje in domiselnost na dognane resničnosti. Se pravi, vedoči Jaz prek uresničevanja sebstva podarja govorico zdravega razuma, skozi katero zre svoje samozavedanje v drugem.

Naravno filozofiranje je aktivnost, ko duh ve sebe kot osebo, ki išče samostojno razveseljevanje, ki se steče v abstrakcijo nedoločene biti. Duh ima individualnost za svoj princip. Če to aktivnost zavesti izrazimo s Heglovimi besedami, potem sprevrača svoje sebstvo iz niča abstrakcije v bit realnosti. To pa seveda ni nobena izvirna odsvojitev in tudi ne zmaga, ampak je to skok v abstraktno življenje, v katerem duh sebe uživa prek uresničevanja sebstva. Duh dohiti sebe kot nekaj sostvujočega, s katerim je udejanjeno sebstvo po sebi samem ali samozavedanje v obliki izpolnjene občosti.
 

Duh je gotovost biti nekaj občega, ki je čista abstrakcija realnosti. Takšna govorica izžareva naravno filozofiranje ali abstraktno razmišljanje, ki ne udejanja predmetne substance, ampak vedoči Jaz
 
Na naravno filozofiranje naletimo povsod tam, kjer je dejaven kak duh, ki ga čisti pojem predmeta ne privlači. Njega mika samo naravno filozofiranje, s katerim udejanji svojo individualnost in izpolni sebe kot subjekt zavesti ali kot mišljenje, ki se omeji na neko določenost. To omejevanje je danes zaželeno, saj pride do izraza naravna bistroumnost ali nadarjenost, ki jo uresniči vedoči Jaz prek domiselnosti in abstraktnih predstav. Razen tega se naravno filozofiranje omejuje na fiksne pojme razuma, s tem pa na čisti jaz sploh, ki se vznemirja z gibajočo sebi enakostjo in igrivo domišljijo.

Od tedaj ko je naravno filozofiranje doseglo mesto na hribčku javnosti, je tisto resnično ali pravo filozofiranje odvečno. Tako ni čudno, če so filozofi aktivni na dveh ravneh. Enkrat kot tisti, ki so dejavni na način naravnega filozofiranja, drugič pa kot tisti, ki so dosegli filozofsko izobrazbo. Pa od tukaj toliko naravnega filozofiranja, ki se običajno izteče v zmago subjektivnosti. Kar nekako govori, da je nastopil čas naravnega filozofiranja in metafizike, ki je dobrodošla tam, kjer obstaja dobra volja in prepričanje, da naravno filozofiranje vzbuja domišljijo in komunikacijo med abstraktnimi predstavami.

Ampak filozofom je vseskozi jasno, da princip filozofije danes ne deluje, saj ono naravno filozofiranje ne pridela pravih rezultatov; vedoči Jaz kot tak se drži preveč zunanje. To nekako pove, da naravno filozofiranje ni tisto pravo filozofiranje, ampak le neka igra duha, ki poteka čez kombinacije domišljije in fiksiranih pojmov razuma. Nadarjenosti gre za to, da pridela čim več raznovrstnega sveta, s katerim znova in znova vznemirja zavest in razpoloženje. Spotoma pa naj omenim še tole: če bo naravno filozofiranje še naprej hvaličeno in slavljeno, se bo filozofija razvodenila v komedijo ali živahno igro abstrakcij.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Naravno filozofiranje

O sodobnih filozofskih tokovih

Piše: Jože Požar : april 23, 2017 – 6:05 dop -

Bral sem filozofsko delo izdano kot učni pripomoček za študente, in to z namenom, da vidim vsebino in pojme, ki bi jih naj spoznali študenti. Pri branju nisem naletel na nič takega, kar bi bil konkretni predmet razvit v svojih določilih. Tako da mi ni bilo težko prepoznati, da delo prikazuje nekakšne filozofske tokove, ki bi naj odkrili študentu, za kaj so se zavzemali filozofi. In tu naj omenim, da to zunanje prikazovanje sodobnih filozofskih tokov ne koristi ničemur, še najmanj pa študentom. Kajti tisto neko pleteničenje, kaj da so sodobni filozofski tokovi, kaj da je nemški klasični idealizem, kaj neorealizem, pa fenomenologija in eksistencializem, ni nič drugega kot nekaj, čemu ne moreš reči predmet. Tisto, kar manjka, je vsebina predmeta razvita v obče momente in naprej v pojem. Namesto predmetne substance se zunanje prikazuje intence časa, tj. prizadevanja filozofov, ki da so se vznemirjali sami s seboj, pri tem pa niso dosegli nobenega cilja. Zato sprašujem, kakšen smisel ima prikazovati sodobne tokove filozofije, v katerih človek ne najde predmeta, in kakšen pomen ima tisto zunanje idealiziranje subjektivnega vedenja in gledališč. In nenazadnje, čemu sploh koristi abstraktna razlaga sodobnih filozofskih tokov.
 

Da se predmet filozofije obravnava kot neko končno spoznavanje tistega, kar je, gre hvala posameznikom, ki filozofijo razumejo zgolj kot modrovanje in premagovanje subjektivnosti. Pri tem pa se ne uvidi, da je subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri čez plehke smotre kot inteligenca, in to na način naravnega filozofiranja. Tako da ni čudno, če je filozofija dojeta kot subjektivno modrovanje, ki išče resnico sveta zunaj realnosti.
 
Vsebina dela se začenja z naslovom Filozofija in njen predmet, in potem sledi razlaga, kaj da je njen predmet. In tu je med drugim zapisano, da se filozofija ukvarja s problemi in vprašanji. Hočem reči, predmet filozofije sploh ni določen. Namesto predmeta filozofije se govori o nalogah filozofije, predpostavkah filozofije in tem, kako naj človek spoznava in osmisli filozofijo. Skratka, o predmetu filozofije ni nič določnega povedanega. Namesto tega se navaja, da se filozofija vse bolj deli in omejuje na posamezne dele svojega predmeta. Potem sledi za uvodno razlago naslov, v katerem se omenja pregled in razvoj. In nato berem naprej, da je filozofija mogoča in da je doživela marsikaj. Hočem reči, berem oznake, da je filozofija nakladanje abstraktnega sveta, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Skratka, to zunanje prikazovanje sodobnih tokov filozofije ni nikakršna filozofija.

Kaj reči na to? Eno je jasno, v lahkomiselnem kazanju sodobnih filozofskih tokov, v katerih teče beseda o intencah, ki so zaznamovale neki čas, ni pokazanega ničesar, kar bi človek z veseljem prebral. Kajti pisec poklanja svoje razumevanje časa tako, da komunicira s svojim vedenjem, pri tem pa ničesar ne odpravi, ker mu ne gre za določen svet. Tisto, kar je v njegovem delu določnega, je to, da delo ne vsebuje predmeta in da je narejeno brez cilja. Ko pa ni predmeta in cilja, potem tudi ni nobenega razmerja zavesti do predmeta, ampak le pojavni svet, ki ga izdihava čisti jaz. Zaradi tega ni nenavadno, če se danes filozofijo zaznava kot prazno modrovanje, in če je filozofija zlorabljena za to, da se z njeno navzočnostjo hvaliči svet in posredovanje vedenja, prek katerega pride na dan raznoliko bogastvo sveta.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O sodobnih filozofskih tokovih

Element nastajajočega vedenja je enostavni odnos proti sebi

Piše: Jože Požar : april 16, 2017 – 6:11 dop -

Splošna naloga duha je, da moment abstraktne dejanskosti motri kot tisto vezno ali povezujoče med občo idejo, ki počiva v notranjem jašku duha in zunanjostjo kot tisto, ki idejo postavlja iz svoje notrinskosti v zunanjost. Duh na ta način doseže absolutno sovisnost tega nasprotja, ki je absolutna abstrakcija ali oblika razdvajanja. Predmetni element je tisti, ki bi ga naj duh spoznal, če želi biti dejaven kot tisti, ki si najprej samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je razdvajanje ali čisto gibanje, s katerim je tisto končno po svoji neposrednosti postavljeno kot neskončnost, ki je absolutni dojem.

Zakaj je koristno spoznati predmetni element? Zato, ker pojem kot ga vzame razum, ostane na koncu prazna abstrakcija nedoločene biti. Razum izreka neposredno gotovost, kateri nasproti postavi druge gotovosti. Na ta način je mišljenje reducirano na nekaj določil. To se pravi, mišljenje ne ustvari nič novega in zgolj sodeluje pri dejavnosti razuma. Razum namreč ni sposoben vzpostaviti absolutne enotnosti pojma in objektivnosti, tj. ujemanja čistega pojma in njegove realnosti, ki je predmetni element ali postavljena sebi enakost, v kateri notrina stopi sebi nasproti. Abstraktni razum ne doseže predmetne dejanskosti, ker vzame predmet kot nekaj končnega, kot stvar po sebi. Zaradi tega predmet izoblikuje na ta način, da mu dodaja predikate, ki jih človek najde v sebi. Pri takšnem dojemanju sveta gre za to, da predikati pristajajo tistemu, kar si človek predoča pred seboj. Tako ni nenavadno, če duh ne more dospeti do svoje enakosti; njegova enakost mu nastane le negativno, je le prazna abstrakcija biti ali omejena končna vsebina nedoločene biti.
 

Da bi bil človek sebstvo in duh, mora postati samemu sebe neko drugo; tako je sebi proti postavljen kot notranji razloček. To je razloček istoimenskega, katerega bistvo je popolna odsvojitev, duh se razločuje v momente. S tem razločevanjem je dosežena poduhovljenost negativnega in pozitivnega, ali, vzpostavljeno je enostavno bistvo življenja, ki se nanaša na samo sebe kot nravna substanca.
 
Če izhajamo iz dejstva, da je svoboda določena, da se razvije v predmetnost, potem je nujno, da se duh odsvoji in postavi kot predmet. Kajti svoboda je najprej oblika postavljenega čistega pojma v elementu vedenja, s katerim duh zajame svoj dojem ali gotovost čutne zavesti, ki je neposrednost, ki preide v svoje nasprotje, da bi bil duh postavljen kot določenost Enega ali kot abstraktni odnos negacije do same sebe. Kajti duh je to, da postane sebi predmet skozi gibanje notrine, ki je tisto drugo kot postavljeni čisti dojem.

Duh bi torej naj spoznal element vedenja, tj. način, s katerim odpravi svoje sebstvo in se postavil kot predmet. To je način odsvojitve, ki ga je odkril Hegel. Ne glede na to, da se je Kant ukvarjal s problemi metafizike, mu ni uspelo dognati principa ali začetnega elementa vedenja, s katerim si duh sebe odsvoji in je postavljen odnos do samega sebe. Ta princip nastajajočega vedenja razodene Hegel v Fenomenologiji duha, kjer pokaže, kaj je nastajajoče vedenje in kaj predmetni element, ki je čisti dojem. Predmetni element nastajajočega vedenja je princip in je gibanje, s katerim je izpeljana notrina kot njej proti postavljena sebi enakost, ki je čisti dojem v podobi razvejanih občih momentov.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Element nastajajočega vedenja je enostavni odnos proti sebi

Moja realnost v besedi in risbi

Piše: Jože Požar : marec 19, 2017 – 7:45 dop -

Najprej naj povem, da sem jaz srečnik, ki je zadovoljen s seboj. Zadovoljen sem, ker sem miselno aktiven in poskušam svojo odsvojitev z navdušenjem pokazati. To je vidno takrat, ko na internetu objavim kratek esej z risbo in bralcu razkrijem kak notranji svet. Internet mi omogoča, da pokažem svoje razmišljanje, seveda z dobrim namenom, da izpovem ali predstavim delček notranjega sveta v njegovem enostavnem gibanju. Uresničen esej je abstraktna podoba, nekakšna izražena svobodna moč v enostavni podobi.

Kratek esej je sodobno umetniški izdelek, tako ga vidim jaz, izražen v besedi in sliki in je le nekaj končnega. V njem je navzoč svet notranjega pomena, ki ima svojo dejanskost. Na ta način bralko in bralca usmerim v notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost. Zato so eseji abstraktne podobe, katerih gibanje vsebine je včasih s težavo dojeti, ker to pač ni vsakdanji svet, ampak predstavljen notranji svet. No, kakorkoli že razumemo kratek esej, pomembno je, da bralca iztrgam iz vsakdanjega sveta.
 

V tej podobi sem jaz predstavljen kot obča sebe vednost v svojem nasprotju. Razdvojen individuum postavljen ven v elementu čiste občosti, sem enostavna moč v Enem. To je tisto čisto gibanje istoimenskega, ki se odrine od sebe in je postavljena razločevana notrina. S tem poskušam osvetliti to, da sem jaz v svojem razdvajanju proti postavljen v absolutni abstrakciji, ki je moja izpolnitev.
 
Zgornjim sem želel naglasiti predvsem to, da moji eseji niso filozofske vsebine, ampak podobe, v katerih je mogoče najti tudi lepoto. Kajti, in to poudarjam, jaz sem srečnik, ki je s pomočjo Heglove filozofije doumel, da je bistvo človeka dosegljivo šele takrat, ko se človek začne zavedati sebstva in si sebe odsvoji na način gibanja notrine. Vse to seveda s ciljem, da skozi odsvojitev sebstva ali posredovanja s seboj, sebe vzpostavi kot predmet. Človekova odsvojitev namreč ni pogojena s filozofsko izobrazbo, ampak z vedenjem, ki si ga lahko pridobi na primer z branjem filozofskih del. To je tista miselna dejavnost, ki zadostuje za to, da bo začel nekega dne razmišljati s svojo glavo in zaživel v svojem proti postajanju. Namreč tisto sprejemanje abstraktnega znanja več ne zadošča. Treba je biti miselno dejaven na način odsvojitve ali tako, da je človek v odnosu do samega sebe in do zunanjega sveta, ki je velikokrat abstrakten in nerazumljiv. Kar stremi povedati, da se mora človek nenehno vzpostavljati kot duh, če želi, da bo razumel samega sebe in zunanji svet, ki je včasih formiran kot kakšno sodobno umetniško delo in je abstraktna umetnina. Zaradi tega je človekova odsvojitev ali posredovanje s seboj izredno pomembna.

Torej, moja umetnost ni namenjena le izobraženim glavam, temveč vsakemu duhu, ki ga zanima odsvojitev sebstva in princip začetka. Ta je tisti izvor ali osnova, s katero človek vzpostavi svoje vedenje ali sebstvo, ki je početje zavesti v sami sebi. Treba je namreč vedeti, da so danes vsebine velikokrat okrašene z mnenji, pa je zato še toliko bolj pomembno, da človek začne dojemati odsvojitev sebstva in princip začetka. Kajti tisto čisto vedenje kot tako ponuja samo abstraktne vsebine in se izgublja v onstranskih svetovih. Na ta način pa predmet ni vzpostavljen s principom ali kot obstoj sebi enakosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Moja realnost v besedi in risbi