O filozofiji nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : maj 20, 2018 – 6:45 dop -

Če smo filozofijo razumeli toliko, da zdaj vemo, kaj je njen predmet, potem stopimo na začetek nastajajočega vedenja, da vidimo, kako to duh vzpostavi sebstvo skozi princip čistega vedenja. Zakaj princip je vedenje samega sebe, da je sebstvo nujno vzpostaviti kot drugo-bit, ki je enakost s seboj. Na ta način je doseženo bivanje čistega vedenja v svojem nastajanju. To je vedenje sebstva v svojih občih momentih, potemtakem podoba zavesti sploh, ki je proti postavljeni čisti dojem ali vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. V tej razumni obliki je duh sebstvo in duh, kajti on postane samemu sebi neko drugo.

Po moji zaznavi je nastopil čas, ko bi naj duh začel preučevati filozofijo nastajajočega vedenja, ki jo je razvil v prvem delu sistema vede (Fenomenologija duha) filozof G. W. F. Hegel. Naj to zahtevo časa osvetlim tako: ker je sodobna umetnost že začela raziskovati sebstvo, se bi naj temu raziskovanju pridružil tudi filozof. Tako bi umetniki in filozofi raziskovali isto stvar, tj. notranji svet. Hočem reči, raziskovanje notranjega sveta bi najbrž postalo bolj zanimivo, kajti tako bi na eni strani filozofi in na drugi strani sodobni umetniki pridelali več dejanskega sveta o gibanju sebstva ali o duhu v njegovi pojavnosti.
 

Nastajajoče vedenje je gibanje sebstva, s katerim duh dela sebe predmetnega. To je duh, ki se v elementu vedenja prikazuje zavesti v obliki predmetnosti. Tako je vsebina predstavljanja absolutni duh, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, v drugo-biti je duh pri sebi. Zakaj to gibanje sebstva je zaključeno s postavljenim elementom vedenja, ki je čisti dojem v pomenu vzajemnega učinkovanja sebstva s seboj.
 
Raziskovanje filozofije nastajajočega vedenja se začenja z vzpostavljanjem biti, tj. z dojemanjem elementa vedenja, s katerim duh vzpostavi obče momente ali drugo-bit sebstva. Zakaj sebstvo odpravi sebe, da doseže čisti dojem ali tisto drugo negativno svoje narave, ki preide v razvejano obliko občih momentov; tako je narava sebstva najprej znana kot gibanje notrine, s katerim se začenja znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Pri tem pa je odločilno naglasiti, da je smoter tega raziskovanja samo v tem, da duh razume, kako vzpostaviti čisto vedenje v načinu gibanja sebstva, skozi katero je vzpostavljena notrina v njenem nasprotju. To je tisto vedenje, ki odkrije, kako si duh odsvoji svoje sebstvo čez element vedenja. Zakaj sebstvo s svojim gibanjem doseže drugo-bit in se ohrani v svoji sebi enakosti. Povedano še tako, neposredno sebstvo preide v svoje proti postajanje, ki se kot notrina razveja v dejanske obče momente ali svojo sebi enako čistost, ki je čisti dojem.

Bistvo filozofije nastajajočega vedenja ni v tem, da pokaže vsebinsko gibanje substance, ampak da odkrije, kako duh vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo skozi nasprotje, s katerim je postavljen odnos notrine do sebe. In da bi ta odnos razumeli je koristno biti pozoren na gibanje substance, tj. nastajajočega vedenja, ki ga filozof Hegel genialno razcveti v prvem delu sistema vede. Torej, filozofija nastajajočega vedenje nam odkrije, kako duh vzpostavi svoje sebstvo v načinu elementa vedenja. Rečeno še tako, element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi, je odnos proti sebi kot postavljen odnos nastajajočega vedenja, s katerim je dosežena enakost sebstva s seboj; duh postavi sebe kot predmet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O filozofiji nastajajočega vedenja

Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi

Piše: Jože Požar : maj 13, 2018 – 5:47 dop -

Glede na to, da se izobražen duh predaja čisti vednosti in da ga nastajajoče vedenje ne mika, in glede na to, da ga čisti pojem in logična sovisnost ne zanimata, je jasno, da je dejaven po prepričanju in brez principa. Se pravi, kar je čisti jaz sploh, je tisto čisto samemu sebi enako vedenje, s katerim je predstavljeno sebstvo ali vedenje kot tako. Naj to povem še drugače, ker izobražen duh ni usposobljen za to, da bi bil dejaven s principom ali v načinu nastajajočega vedenja, je dejaven tako kot mu to veleva zdravi razum. Ta pa seveda ne spoštuje čistega pojma, ampak navajeno obnašanje vedenja, s katerim se baje da premagati katerikoli svet, ki ga človek odtuji od sebe. In tako ni nenavadno, če se izobražen duh prepušča idealiziranju čiste vednosti in tisti neki refleksiji, ki menda zmore premagati sleherni svet.

Danes je izobražen duh dejaven na način interpretiranja čistega vedenja, kar pomeni, da ne izhaja iz čistega dojema ali postavljenega čistega pojma. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot obliko postavljenega čistega pojma, s katerim postavi odnos substance do sebe; namesto odnosa prideluje raznoliki svet. To pa je tista lagodna dejavnost duha, ko svet prehaja v možnosti, ki jih je mogoče pridelati z domišljijo in potem zunanje povezati v abstraktno podobo. Natančno vzeto, to je spretnost, ki ne pridela nobene dejanskosti ali čistega dojema, ampak zgolj pojavni svet, ki ga duh izoblikuje kot neko preseganje svoje zavesti. Kar ni nič drugega kot prebitek abstraktnega vedenja, ki se izteče v obliko izpeljane predmetne substance, ki pa ni noben čisti pojem, ampak zgolj abstraktni svet.
 

Revščino pametnih glav danes prideluje prepričanost, da se lahko um, ki se obnaša kot zdravi razum, prepušča brezmejni čisti vednosti in domišljiji. Pri tem gibanju čistih misli je namreč tisto, kar bi naj bil izdelek mišljenja, zgolj svet osebne nadarjenosti, ki je čisto veselje na sebi.
 
Ko pa je duh dejaven po načelih zdravega razuma, potem seveda ni dejaven na način logične nujnosti, ki uresniči najprej čisti dojem. Potemtakem duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, s katero je oblikovan postavljen odnos predmetne substance. To nam pove, da je duh dejaven po prepričanju ali tako, kot to na primer ponazori politik s kako najdbo, ki jo opremi z abstraktnimi predstavami, s katerimi pokaže samo to, da mu ne gre za postavljeno občo idejo, ampak zgolj za to, da uveljavi izkušnjo razuma.

Zanimivo je, da danes izobražen duh ne kaže nikakršnega interesa za to, da bi začel spoznavati nastajajoče vedenje in tako postajanje čistega pojma, ki je določenost predmetne substance. Ta nastajajoči in določen predmetni svet ga ne privlači, ker je prepričan, da je mogoče z navajenim obnašanjem vedenja izdelati ravno tako primerni svet, ki da ga lahko izpolniš, če imaš dovolj različnega vedenja in če znaš to vedenje uporabljati. Ampak tistega čistega pojma se seveda ne da doživeti tako, da je duh dejaven na način odtujevanja vedenja. Zaenkrat duh kaže, da je dejaven na način odtujevanja vedenja ali tistega čistega vedenja, ki je neko veselje na sebi, s katerim izpoveduje samo to, da ni dejaven s principom ali tako, da bi vzpostavil vedenje samega sebe in bi čisti dojem ustrezal predmetu.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi

Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Piše: Jože Požar : marec 25, 2018 – 6:04 dop -

Ko je svet zgolj gibanje razuma in zavest uživa sebe v neposrednosti, duh ne pride dalje od občega. V neposrednem svetu mišljenje zgolj sodeluje, kajti v tem svetu ne gre za gibanje in prehajanje predmetne substance v drugo-bit. Zavest izreka smo tole: to je; za to pa ne potrebuje mišljenja, kajti svojo izpolnitev doseže z vedenjem neposrednega. Pa od tukaj toliko čistega vedenja in razmerja zavesti do gole zunanjosti ali neposrednega bivanja.

Sicer pa duh danes ne izraža naklonjenosti do aktivnega mišljenja, niti se ne izreka o njem. Tako ni pretirano dejati, da mišljenje zgolj sodeluje pri oblikovanju določnega sveta. In prav tako ni nenavadno, če je prilagajanje mišljenja materiji in dejavnost razuma zaznavno tedaj, ko razum izvaja samovoljna ugibanja, s katerimi duh ne doseže postajanje čistega dojema, ki je osnova, na kateri je sploh mogoče razviti bit, bistvo in pojem. Ob tem naj tukaj omenim naslednje: za mišljenje, ki se omejuje neposrednost, ne obstaja neskončnost, tj. tisto resničnostno, ki vzpostavi drugo-bit ali odnos pojma proti sebi.
 

Ni dovolj da duh idealizira vedenje in išče zadovoljstvo v obnavljanju obstoječega vedenja. Duh bi se naj zavedal, da ima resnični svet dejanskost samo v pojmu. In o tem bogato razmišlja filozof Hegel v svojih delih, tj. v sistemu vede, kjer zapiše tudi to: kolikor se dejanskost razlikuje od svojega pojma, neha biti dejanskost. In zares, duh danes dejanskosti ne spoštuje dovolj, bolj kot njo spoštuje dialektiko čutne gotovosti in tisti neki umski instinkt.
 
Zdi se, da se je metafizika naselila v možgansko vrhnjico, od koder s čudaškim principom ukazuje dejavnemu duhu, kako naj neposreden svet razgradi, da bo dosegljiv koristen rezultat, na katerem duh izoblikuje svojo osebno eksistenco. Metafizika namreč vedno poskrbi za to, da predmetna substanca ne dobi na sebe dosledne oblike, ampak zgolj obliko abstraktne predstavitve, ki jo pridela razum s svojim ločevanjem. Razum je dejavnik, ki naredi to, da je nekaj brez odnosnega, da je v končnem rezultatu zajeta vsa koristnost. Tisto koristno menda ustreza nadarjenemu duhu, ki verjame, da se na korist najbolje spozna razum, ki je sposoben uveljavljati načela metafizike, s katerimi je baje mogoče doseči pravilen rezultat. Zaradi tega se duh danes ne sklicuje na mišljenje, ampak na dialektiko meglenega razuma. Zato tudi ni mogoče dejati, da presoja nastajajoče vedenje in da ga zanima element vedenja ter tisto, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. Če bi imel duh takšen interes, bi o nastajajočem vedenju in mišljenju spregovoril in tako pokazal, da ga očara dejanskost in čisti pojem. Namesto tega govori o vedenju kot takem in praznih smotrih, ki da so podlaga za izdelovanje resničnega sveta. Mogoče res, vendar vedenje kot tako še ni pojem, s katerim sta izpeljana bit in bistvo stvari. Za kaj takega je treba najprej spoznati nastajajoče vedenje, tj. element vedenja, ki je čisti dojem in gibanje samostojnega pojma, ki pridela odnos proti sebi.

Menim, da je v sedanjem času koristno povedati kaj o nastajajočem vedenju in prav tako o tem, kako se dojema mišljenje v sistemu izobraževanja, ki poteka v nekem namišljenem prepričanju, da mišljenje sploh ni bistveno, češ, saj vedenje kot tako zadostuje. O tem se govori na veliko, ko se duh prepušča čistemu vedenju in sklicevanju na kategorije in na obstoječe vedenje, ki je izgotovljen svet navzoč zunaj mišljenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Izobražen duh pa kot da je dejaven brez cilja

Piše: Jože Požar : marec 11, 2018 – 7:28 dop -

Če bo izobražen duh razkazoval in hvaličil prazno abstraktno vedenje, pri tem pa ne bo naredil ničesar za to, da bi dojel, kaj se to pravi biti na sebi duh, bo še naprej deloval na  nivoju zdravega razuma ali opazujočega uma. Namreč danes duh o svoji neproduktivni dejavnosti na veliko govori zlasti tedaj, ko z dejavnostjo odseva, kaj se to pravi delovati po načelih zdravega razuma ali tako, da predmetna substanca ne zaživi v gibanju in določilih. Skratka, če se bo izobražen duh še naprej preigraval s praznim abstraktnim vedenjem, še dolgo ne bo spoznal, da njegovo mišljenje ne počne nič ustreznega; da sicer mišljenje hodi zraven, vendar pa ni dejavno produktivno ali ustvarjalno. To daje videz, da mišljenje v resnici nima nobene prave naloge, saj največkrat zgolj sodeluje pri oblikovanju materije. Zaradi tega ni mogoče reči, da je mišljenje dejavno v pogledu stvari.

Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi dejavnost mišljenja. Razen tega izdihava, kako si je v odnosu do predmetne substance, kako do pojma in kaj je tisto, kar pridela kot rezultat ali kot izgotovljen svet. Obenem pripoveduje, kako kaj spoznava, in to še posebej tedaj, ko rezultat ni nič drugega kot abstraktna predstava. Njo izpolni z refleksijo in čistim vedenjem, pri tem pa predmet ne prehaja v drugo-bitno podobo, tj. v svojo določenost ali obče momente. Obča določenost predmeta je namreč tista osnova, ki pokaže, ali je duh dejaven v načinu ali s principom. In tukaj lahko dopolnimo, da izobražen duh ni dejaven v načinu ali tako, da bi najprej vzpostavil čisti pojem predmeta. Namreč, če bi bil dejaven v načinu, bi vzpostavil najprej čisti dojem, ki je proti postavljeno nasprotje ali dejanskost, ki vsebuje vrednost stvari kot notranje bistvo, ki ga je treba jemati kot določeno dejanskost.
 

Izobražen duh je v spoznavanju samega sebe prišel do točke, ko metafizika več ne zadostuje. Zategadelj se sklicuje na vedenje in daje prednost čistemu jazu, tj. zdravemu razumu in refleksiji. In zaradi tega seveda ne napreduje in nemalokrat potrjuje, da svet stvari premaguje s pomočjo refleksivnega razuma in abstraktnega vedenja. In tako natančno vzeto sporoča, da ga logika mišljenja, nastajajoče vedenje in gibanje predmetne substance ne zanimajo. To ne naravnost izžareva, da ga znanost o duhu v njegovi pojavnosti ne mika.
 
Danes je duh največkrat dejaven na zunanji način, s katerim se njegov predmet razpusti na abstraktne predstave. In potem običajno pristopi refleksijski razum, ki izpostavi nekakšne umne izvlečke, ki imajo samostojno bivanje. Tako da opazovalec lahko takoj ugotovi, da je duh dejaven zunaj razmerja predmetne substance in da zaradi tega ne pridela nič drugo-bitno postavljenega, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa predmetne dejanskosti ne doseže. In tako poskrbi, da njegov drugi svet eksistira kot nekaj, kar je brez določil mišljenja. To pa so tista znamenja, ki nam povedo, da gre za instinktivno početje duha, v katerem mišljenje zgolj sodeluje. Zakaj predmet je le neka oblika čistega vedenja navzočega izven mišljenja. Hočem reči, tedaj ko je duh dejaven po lastnem prepričanju, mišljenje zgolj sodeluje in se prilagaja materiji.

Strinjali se boste, da mišljenje danes nima nobene prave naloge in da se prilagaja materiji. Še huje pa je, da se hvaliči materializirano mišljenje, nastajajoče vedenje pa se ignorira. No, ne glede na to, obstaja upanje, da bo duh v bodoče več časa posvetil mišljenju in logiki.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh pa kot da je dejaven brez cilja

»Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Piše: Jože Požar : marec 4, 2018 – 6:52 dop -

Duh v lastnem uvidu še ne odpravi svoje izvorne narave, ki bi naj zaživela v proti postavljeni podobi. Zaradi te pomanjkljivosti bi naj začel spoznavati: kaj je eno, kaj sebstvo kot tako, kaj notrina in kaj element vedenja. To je tisto spoznavanje nastajajočega vedenja, ki bi ga naj pripeljalo do bistvenega vprašanja: kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je naloga duha, zakaj njegova odsvojitev je pomembna, saj poteka čez element vedenja, tj. skozi vzpostavljano nasprotje, s katerim doseže odnos do samega sebe.

Pri dojemanju odsvojitve gre za to, da duh spozna nastajajoče vedenje in gibanje sebstva, ki ni zgolj to, da od sebe odrine kakšno mnenje ali prepričanje. Ne, pri odsvojitvi gre za to, da duh dojame, kako ali na kakšen način si odsvoji svoje sebstvo in se postavi v odnos s seboj. Odsvojitev mora biti dosežena v načinu, tj. tako, da bo tisto njegovo vedenje dobilo proti postavljeno dejanskost, ki je oblika čistega dojema. Povedano drugače, vedenje, ki je nekaj izrečenega, je nase se nanašajoča enakost ali gibajoča se sebi enakost, ki je tista čista določenost neposrednega vedenja. Pri tem gibanju gre za to, da duh ne obstane v neposrednem vedenju, ampak da neposredno vedenje, ki je abstraktna realnost, odpravi in mu da dejansko obliko vedenja. To se pravi, neposredna oblika vedenja mora preiti v drugo-bitno podobo, ki je oblika razvejanega čistega vedenja v občih momentih.
 

Tako kot drevo doseže svojo popolno podobo z razvejenostjo, enako bi naj tudi duh dosegel čisto samozavedanje v drugo-biti. Z odsvojitvijo postavi sebe kot predmet, zakaj »duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi (tako Hegel); bitje, ki je gibanje, v drugo-biti obdržati enakost s seboj«.
 
Mogoče bo bralec tukaj pripomnil, ah, daj no, to si že neštetokrat zapisal. Ja, ampak to počnem z namenom, da bi skozi izvajanje bralec prišel do dojetja, da se svet začenja z elementom vedenja, tj. z nastajajočim vedenjem, ki ga je potrebno dojeti skozi element vedenja. Ta namreč odkriva ravno to, da vedenje predmetne substance mora biti posredovano v nasprotje, ki je oblika čistega vedenja ali odnos vedenja do samega sebe. Ta odnos je namreč začetna oblika predmetne substance, s katero doseže substanca svojo drugo-bitno podobo, kar je določenost gibanja in vzajemnega učinkovanja s seboj.

Mi vemo, da izobražen duh nima vedenja o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zaradi tega tudi svojega vedenja ne uresniči na način odsvojitve, ampak ga zgolj odrine od sebe in nadaljuje v kako drugo obliko. Tista druga oblika vedenja pa je zopet abstraktna oblika, ker ni postavljen odnos, ampak je le oblika vedenja, ki jo duh idealizira z namenom, da doseže neko nasprotno vedenje, ki vsebuje zmožnosti in je spet za neko drugo vedenje. Na ta način duh sebe ne vzpostavi kot predmet, ki bi bil čisti dojem. Namesto čistega dojema pridela le abstraktno nasprotje, tj. gotovost, biti podoba zavesti sploh. To pa je tisti idealizem, ki začenja z neposredno gotovostjo, kateri pripadajo tudi druge gotovosti. In tako mu nastanejo mnogi abstraktni svetovi, ki jih duh zunanje združuje, da doseže abstraktno predstavo svojega vedenja, ki pa ni nič drugega kot oblika navajenega obnašanja vedenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Enostaven svet kot čista določenost razuma

Piše: Jože Požar : december 10, 2017 – 6:59 dop -

Kaj je število? Na to vprašanje odgovarja filozof Hegel nekako tako: število je tista povsem mirujoča, mrtva in ravnodušna določenost, na kateri je ugasnilo vse gibanje in odnos. Glede na to spoznanje je nenavadno, da danes človek svet poenostavlja na števila in preračunavanje, ki lahko izvrže le neko drugo ravnodušno določenost. Človek-duh očitno izžareva, da je koristno svet omejiti na število, ker je število enostavnost, ob katerem človek preneha misliti. Verjetno svet reduciran na število podarja duhu dosti več radosti, kot pa tisto posredovanje predmetne substance v njeno osnovo in naprej v pojem. Zaradi tega duh poenostavlja svet in se ne ukvarja s stvarjo in njenim pojmom, ki je odnos proti biti in bistvu.
 

S števili preslepiti in zaslepiti, to je gibanje, v katerem se zgublja predmetni svet. V tem svetu ne gre za noben pojem, kajti duh se ne ukvarja s stvarjo, ampak z velikostjo, ki ne pozna notranjega gibanja in meje, ampak samo odsev določenosti. Ta abstrakcija pa nima tega smisla, da se doseže drugo-bit, ampak le zunanjo določenost.
 
Druga varianta poenostavljenega sveta je izražena, ko človek uveljavlja samovoljo tako, da gre nazaj vase ali v gotovost samega sebe, ki je tisto negativno obče sebstvo kot vedenje samega sebe, v katerem eksistira on kot osebnost ali kot abstraktna zavest, ki je neko ravnanje po dolžnosti. To je gotovost zavesti, ko zavest počne tisti neki prav. S početjem ali ravnanjem zavesti nastane oblika lastnega vedenja, ki je negativnost nečesa določnega ali zavest kot nekaj občega. Kar je pravzaprav zrenje duha, ko sebe zre kot enostavno vedenje sebstva v drugem, ki je udejanjeno sebstvo, v katerem duh uživa le vedenje samega sebe. Na ta način je duh sebi vedoča dolžnost v nasprotju, v katerem ve sebe kot lastno zlo. Kajti zlo ni nič drugega kot predstavljen značaj sebe-vednosti v enostavni obči obliki ali gotovost v obliki čistega sebstva. Če to povem še tako, to je bivanje jaza, ki sebi ostaja enak v obliki gotovosti samega sebe. Duh v svojem izrekanju ni nič drugega kot gotovost samega sebe, ki je vedenje o samem sebi, čisti jaz torej v podobi samozavedanja. Se pravi, duh je na sebi oblika čistega jaza v svojem razločku. To je enostavna sebi enakost kot čista abstrakcija, torej neko bivanje, ki ni nobeno absolutno postajanje sebstva v občih momentih.

Glede na vse zgornje, je tista čista določenost razuma, ki je na primer število, na katerem je ugasnilo gibanje in odnos, smrt »abstrakcije božjega bitja, ki ni postavljeno kot sebstvo«. Ta smrt je občutje zavesti, da je Bog umrl. Zakaj ta duh ne razvije sebstva v čisti pojem, ampak obstane v neposrednem bivanju kot tisti, ki ni vzpostavil svojega sebstva in sebe kot predmet. Duh ima pred seboj najrevnejšo abstrakcijo, ki je število. Njegov predmet je on sam in sicer kot enostavno bitje, ki ni nič drugega kot čisti jaz ali razloček od sebe.

Duh, ki je ujet v pojavnost, je sebi odtujena zavest. Zakaj ko ne doseže razdvajanja sebstva in ko sebe ne vzpostavi kot predmet, tudi one dejanskosti pojma ne doseže. Njegova resnica je idealiteta njegovega vedenja, ki je neposredna gotovost, v kateri je zavest jaz kot čisti tale, predmet pa tisto neko tole čutnega vedenja. Kriterij resnice je njegova sebi enakost ali nasprotje, ki je neka ravnodušna določenost razuma, na kateri je ugasnilo gibanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostaven svet kot čista določenost razuma

Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : november 26, 2017 – 7:23 dop -

Da je izobražen duh s svojim razumom naredil Boga za onstransko samozavedanje, ki je neko sebi enako vedenje obče, ki se ga lahko podaljšuje v druge oblike, gre hvaležnost prepričanju, da je svet resničen kot sprevrnjen svet ali kot nekaj sebi enakega. To je namreč zunanji svet, s katerim si duh odtuji svoje sebstvo, in tako se začne igra vednosti, ki ni vezana na nobeno razmerje. Pa od tukaj tisto preigravanje vednosti in abstrakcij, s katerim so izražene duhovne moči. Pri tem pa gre duhu za to, da si sebe odtuji kot negacijo njega samega in tako doseže onstransko bivanje. To je sebi enaka čistost, ki je izšla iz gibanja sebstva, s katerim pa ni doseženo postajanje sebstva, ampak dovršena odtujitev sebstva.

In zares, tisto, kar je danes povzdigovano, je nadčuten svet možnega, ki se ga s posebnim občutkom neguje in poveličuje kot nasprotje, ki da vsebuje resničnost tostranskega sveta, ki sebe vedno najde v onstranskem svetu. In to v zunanji povezanosti, ki izhaja iz predpostavke, da neposredna abstraktna odtujitev doživi svojo resničnost v obliki presežene čiste vednosti. Zaradi tega tostranska oblika odtujitve stopi sebi nasproti in tako doživi svojo čisto resničnost. Rečeno še tako, neposrednost preseže svoje bivanje tako, da zaživi kot neka druga oblika odtujitve. Zakaj tisti nasprotni svet je dejanski svet, ki je nastal iz gibanja in navdušenja, da bo izražena resničnost neposrednega sveta. Na ta način neposredni svet dobi svojo dejanskost v drugem svetu, s katerim je dosežena druga oblika prvega sveta.
 

Duh ima za predmet negativno njega ali lastno vednost, ki jo razdvoji ali razveže v dva svetova. To je izhodišče, ko se začenja igra dveh svetov, ki medsebojno zunanje sodelujeta in se dopolnjujeta. Svetova prehajata eden v drugega in tako prežeta eden od drugega sta sebstvo razvezano na dva ekstrema, ki je predstavljen subjekt, s katerim je duh poenostavljen do mirujoče biti.
 
Kaj je potem samo bistvo tega gibanja? To, da svojo vednost razgrne v čisto prikazen, ki biva kot neki odtujeni svet ali kot predrugačena vednost. To je potem druga oblika neposredne odtujitve, ki jo je mogoče nadgrajevati s kako pridanim vedenjem. Naj povem še to drugače: ko razum skoči iz sebe, začne izvajati dejavnost na nasprotni strani, kjer uprizarja operacije kakor kak um. S tem je početje razuma razširjeno na področje onostranstva ali v nasprotje, kjer v nekem sozvočju z umom izdeluje nekakšno resnično podobo sebstva. To sebstvo pa ni nič drugega kot abstraktni svet, v katerem se duh sebi pojavlja kot dovršeni svet. Se pravi, dovršeni svet je čisti svet jaza, ki ni nič drugega kot izumetničena vednost.

Kot je mogoče iz gornjega razbrati, izobražen duh proizvaja dvojni svet. Na eni strani udejanja tostranski jaz sam, na drugi strani pa onstransko čisto sebi enakost jaza, ki je zunanje prilagojena tostranskemu svetu. Na ta način pridela in doživi svojo razklanost ali dva različna svetova; eden biva kot svet sebstva, drugi pa kot čisti svet sebstva, ki se ali pa ne nadaljuje v kako tretjo odtujitev. In to je tista neskladnost duha, ki izpričuje sebi odtujenega duha. Pri tem pa naj omenim, da še ni nastopil čas spoznanja, kako se naj duh spopade s svojo razklanostjo, s katero izpoveduje, da ni dejaven dosledno in sploh ne v interesu stvari, ampak v interesu vednosti in prepričanosti, da predmetni svet ni nič drugega kot odtujeno sebstvo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha