Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : avgust 26, 2018 – 6:20 dop -

Glede na to, da izobraženega duha čisti pojem in logična sovisnost ne interesira, je jasno, da so njegovi abstraktni izdelki abstrakcije nedoločene biti. Duh izhaja iz nečesa znanega in ne iz postavljenega temelja ali osnove, pa je tako tisto, kar pridela, v predstave odmetano sebstvo, ki velja kot negativno obče sebstvo. Takšno poenostavljanje sveta vztraja v enostavni neposrednosti, kajti ko se ne izhaja iz osnove ali iz nečesa sebi proti postavljenega, kar je odnos pojma proti sebi, potem je tisto negativno zgolj abstrakcija.

Ste mogoče kdaj brali kakšno delo, ki bi se začelo z vzpostavljanjem čistega pojma ali z določanjem občega, ki je odnos proti sebi, v katerem je zaobjeto dejansko bistvo predmetne substance? Take logične sovisnosti ni zaslediti, ker izobražen duh logične sovisnosti ne jemlje resno. Duh ne kaže nobenih znakov, da ga zanima logična sovisnost in čisti pojem, ki vzpostavi realnost pojma. Takšnega prizadevanja duha še ni zaznati, kajti on je pogosto dejaven na površju ali tako, da svoje vedenje razpostavi in da razodene izobrazbo. Duha mika samo vedenje kot tako in tista čista moč vedenja, ki pa mu nazaj sporoča, da lastnega vedenja ne utemeljuje čez začetno gibanje predmetne substance. Se pravi, duh ni dejaven kot duh, ki spoštuje logično sovisnost in princip postajanja čistega pojma.

Izobražen duh, ki logične sovisnosti ne upošteva, je dejaven preračunljivo, to pa zato, ker ni osvojil nastajajočega vedenja, ki izžareva, da je treba abstraktno neposrednost najprej vzpostaviti. Zato je tisto, kar pridela, enostransko in pomanjkljivo, ker je le izpeljana abstraktna podoba vedenja, ki ni nič drugega kot nasprotje ali čista neposrednost, ki se jo da obogatiti ali idealizirati v nekaj naslednjega. Na ta način si duh zagotovi le samega sebe kot tistega, ki se od sebe razločuje kot sebstvo, ki pa ni njegova sebi enakost.
 

Ko je duh dejaven na način neskončnega razuma, si samega sebe ne odsvoji. Namesto da sebe postavi kot predmet, začenja dialog s seboj. Odmetava enobarvne formalizme in udejanja le obče. Zavest je čisti jaz, ki uživa potrditev drugih jazov, ki nastopajo kot posredovalci sebstva in čutnega vedenja. To je igra jazov in razuma, ki doseže lastno gotovost v abstraktnih predstavah odmetanega sebstva.
 
Zgleda da izobražen duh ne mara pogovora o logični sovisnosti, je pa res, da navdušeno govori o gospostvu vedenja. To verjetno zato, ker je v pomanjkanju vedenja o tem, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. On ima za pomembno zlasti to, da predstavi svoje vedenje kot obliko abstraktnega vedenja. Vsebinska stran ga ne zanima toliko, če pa, potem kot v sebstvu razvezana bit, ki je tisto negativno obče sebstvo. Tako si sebe pridela v podobi tistega sveta, ki je nekakšno negativno razmerje. Kar je pravzaprav izražena abstraktna moč, ki jo odkrijemo kot posredovano vedenje, ki se začenjajo kot nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove in je zgolj nadaljevanje sebstva, ki ne doseže postajanja.

Ko je izobražen duh prosto dejaven, potem sebe realizira kot čisto sebstvo, potem tudi tisto, kar je neka realnost, ne stopi v odnos s seboj. In potem tudi duh ne izraža odločnosti mišljenja in je dejaven tako, kot zna in ve. Tisto, kar odrine od sebe in prehaja v nekaj drugega, je le abstraktno obče kot razgrnjena duhovna moč zunaj sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

Enostranski idealizem

Piše: Jože Požar : avgust 12, 2018 – 6:21 dop -

Idealizem, ki ne prikazuje nobene poti in ne doseže postavljene osnove pojma, temveč zgolj nekaj zagotavlja, je slabi idealizem. Duh se zanaša na abstraktno vedenje in na domiselnost, ki vedno najde nekaj, kar odgovarja tistemu, kar je drugo kot jaz; moj predmet je drugo kot jaz ali navzoča abstrakcija. To je abstraktna občost, ki pa je brez izpolnitve; to torej ni razviti čisti dojem, ampak le negativno obče sebstvo ali čutna neskončnost.

Tisto, kar zavest izreka, je nekaj, kar ni nič drugega kot prežemanje smotra in individualnosti, ki pa ne doseže popolne podobe, ampak zgolj obče momente, ki jih zavest najde v sebi in postavi tja ven na ogled kot nekaj, kar je njena neposredna zagotovost. To je zagotovost ali abstraktna realnost brez izpolnitve. Namreč, nasprotje je pozitivno kot izpeljano hotenje in čisto vedenje, s katerim zavest uveljavi svojo navzočnost, ki je izražen zor kot abstraktna mojost v čisti predstavi. Ta enostranski idealizem je čista zagotovost, s tem da svojih misli ne odpravi v nekaj drugega, ampak jih pusti živeti kot negativnost. Zavest odmeče svoje misli in zdi se, da je s tem naredila nekaj za stvar. A v resnici razkaže svojo pomembnost, torej ne čistega dojema, ampak drugo kot jaz. Tako zavest svoje početje in gnanje dovrši kot nekaj, kar je le za njo samo. To pa je udejanjanje zavesti, ko izpeljuje nasprotje same sebe. Tista abstraktna stvar je namreč nekaj, kar je določeno kot drugo kot jaz ali kot razloček, s katerim je realiziran čisti moj zavesti ali abstraktni dojem.
 

Duh, ki sebstva ne vzpostavi in odsvoji, ne more priti do svoje enakosti. Kar doseže je neposredna enostavnost, ki je brez duhovna bit. Ona je abstrakcija kot prvo izrekanje predstavne zavesti, nepopolna podoba, kar ustreza zaznavi, ki jo zavest od sebe razločuje kot bivanje mojosti ali kot nekaj, kar je zavesti nastalo.
 
Enostranski idealizem se izteče v zagotovost samega sebe; v čisto abstrakcijo, ki je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest drugih. Zavest se odtuji kot svoje ravnanje in tako pridobi bivanje v dejanskem svetu. Tisto, kar ji nastane, je neka vsebina kot tisto individualno, ki je zgolj abstraktna predstava. To je zavest dvignjena v obče momente čistega sebstva, je pa to tudi oblika čiste zavesti ali čisti uvid zavesti v to, da sem jaz v svoji neposrednosti sebstvo, ki je stopilo v bivanje kot sebstvo.

Iz zgornjega je mogoče ugotoviti, da je zavest mojster v svojem nasprotju, saj si sama sebe zagotovi čez nasprotje, ki je nekaj občega. Njen predmet je ona sama, tj. zagotovost nje same kot razloček, zakaj tisto njeno početje je bistveno gibanje sebstva, ki ga odpusti kot enostranski idealizem, ki je čista zagotovost nje same. V resnici je navzoča neposrednost izraženo kot posamezno sebstvo, ki je abstrakcija kot realizacija zavesti. Rečeno še tako, to je zavest, ki velja kot oblika abstraktne neposrednosti ali zagotovosti.

Enostranski idealizem ne predoča poti in je zato čisto zagotavljanje abstraktne mojosti; izreka le neko neposredno zagotovost, jaz sem jaz, ki je izpolnjena mojost. Se pravi, kar sem jaz v razločku, to sem jaz sam, ki se odrivam od sebe in nisem nič drugega kot izpolnjena mojost: abstraktna realnost kot eksistenca, v kateri zavest izkusi le sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski idealizem

Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Piše: Jože Požar : julij 29, 2018 – 6:12 dop -

Mi še vedno ne zaznavamo gibanja, ki se začenja z odsvojitvijo sebstva. To je gibanje, s katerim je doseženo postajanje sebstva, ki kot sebstvo prehaja v svojo drugo-bit, v nasprotje, ki postavi Eno sebstvo ali popolno sebstvo. Rečeno še tako, mi ne zaznavamo postajanja končnega v neskončnosti, ki je določna podoba, s katero končnost doseže svojo dejansko podobo. Takšnega gibanja liberalna svobodomiselnost danes ne izžareva, pa čeprav je vseskozi slavljena kot tista, ki da je dejavna dosledno. Namreč svobodomiselnost, ki ne izhaja iz notranjega gibanja substance, ampak zgolj idealizirala sebstvo, s katerim doseže le negacijo sebstva, je nepopolna. Se pravi, svobodomiselnost, ki ne doseže postavljene podobe sebstva, »doživlja le veselje na sebi«. In tako seveda ni nenavadno, da je liberalni duh naredil korak nazaj, da na novo premisli svobodomiselnost iz samega začetka.

Svobodomiselnost kajpada ne bo zamrla, ampak se bo nadaljevala verjetno tako, da bo liberalni duh sebstvo vzpostavil v načinu, se pravi, na način odnosa proti sebi. To je nujnost sedanjega časa ali razvojne stopnje duha, ki ima v sebi to zahtevo, da je duh dejaven tako, da sebstvo posreduje s seboj in ga vzpostavi kot Eno. Kar je postavljena osnova ali popolna podoba sebstva v njeni razviti osnovi. To je tista resnična svobodomiselnost, ki najprej razvije sebstvo na proti postavljeni način ali kot drugo v občih momentih, kar je dejansko sebstvo, v katerem je duh vzpostavljen kot sebstvo. Cilj duha je, da izvaja gibanje skozi element vedenja, ki ga naivna svobodomiselnost ne spoštuje, ker je navajena biti dejavna brez principa. Zaradi tega mlada svobodomiselnost pridela zgolj kakšen videz bistva, s tem pa neposrednosti ne vzpostavi, odnos do sebe enostavno prezre.
 

Izobraženec danes dojema svobodomiselnost kot interes mišljenja, ki pa ni nič drugega kot enotnost s seboj, soglasje talenta in vedenja. To je svet abstraktne občosti, ki je brez izpolnitve. Rečeno še tako, to je svet prežet od individualnosti in realnosti, v kateri je zavest razvezana v dojem, ki si ga naredi o sebi.
 
Poglejmo v kaj se danes neizkušena svobodomiselnost izide? V eno samo prostranstvo vedenja, ki je čista vednost jaza. To pa je svet, ki nima meje in ga je mogoče zunanje združevati in povezovati neomejeno. S tem je povedano tudi to, da sebstvo ne doseže drugo-biti. V takih primerih je sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt in ne kot gibanje. Zaradi tega ni čudno, če je svobodomiselni duh moral narediti korak nazaj, da premisli svobodo iz začetka. Edino to vračanje v sebe je garancija, da bo svobodomiselnost dojel kot odnos in ne kot subjektivno določenost jaza. Spotoma pa še tole, svobodomiselnost lahko duha navdušuje tudi takrat, ko svet ne prehaja v svojo določenost. Potem pač duh ne počne nič drugega kot to, da prideluje abstraktne predstave ali kombinacije njegove domišljije.

Svobodomiselnost se danes udejanja kot gibanje idealizma, ki prideluje čiste abstraktne predstave, s katerimi so izražene cenene podobe. To je gnanje duha, ki sebe prosto nadaljuje in ne doseže nasprotja, v katerem je zaobjeta popolna notrina. Takšna svobodomiselnost ne vzpostavi čistega pojma, ampak se nadaljuje kot enostransko početje negativnega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Piše: Jože Požar : julij 15, 2018 – 6:13 dop -

Kaže da duh odnosa do mišljenja, nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve še dolgo ne bo spremenil. Človeka enostavni odnos do samega sebe in predmeta ne prevzame, ker ga zanima samo vedenje kot tako. Biti dejaven v načinu, ki ima v sebi to nujnost, da najprej predmet postaviš v elementu vedenja kot razviti absolut, to gibanje duha ne privlači. Ne privlači ga postavljeni čisti dojem, v katerem je zaobjeto bistvo in obči momenti pojma.

Zaradi tega ni čudno, če duh svoj svet na veliko pojasnjuje, podarja priložene opredelitve, predpostavlja in uprizarja navzkrižne razlage, in vse to počenja s smotrom, da uveljavi svoje vedenje in ideale brez dejanskosti, ki so nedovršeni izdelki, v katerih najdemo veliko opisovanja in nadčutnega sveta, ne pa izvirne substance v njenem postajanju. Duh enostavno preskoči začetno obliko čistega dojema, tako da predmet ne stopi v odnos s seboj, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega. Namesto da izhaja iz neposrednosti in njene proti postavljene sebi enakosti, ki je čisti dojem, sebe prosto nadaljuje. Na ta način predmet ne zaživi skozi gibanje substance v njenem postajanju, ampak kot razbrzdano vedenje.
 

Danes je čudaška subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri v smotre in prikazujoče se vedenje, pa zato ni čudno, če ima tisto substancialno na sebi zgolj neki videz nasprotja. Tisto, kar je tu komično, je gibanje, ki je abstraktna lahkomiselnost, s katero gospodari zdravi razum, ki udejanji odnos smotra do tistega, kar je ven iz njega kot nekaj drugega.
 
Duh ignorira element vedenja, tj. postavljeni čisti dojem, katerega gibanje bi bilo koristno spoznati. Koristno bi bilo, če bi kdaj pa kdaj vrgel pogled na naravo in njen način postajanja, pri tem pa se vprašal, zakaj se narava vzpostavlja v načinu. Prav tako bi bilo koristno, če bi se vprašal, zakaj nastajajoče vedenje in zakaj končnost in neskončnost tvorita čisto vedenje. Vprašal bi se lahko, čemu danes vsaka reč pobegne v števila, čemu absolutna dejanskost, ki postavi odnos pojma do sebe. In ne nazadnje, od kod ta vera v ravnodušna števila in zakaj ne raje predmetni svet v elementu vedenja. Zakaj toliko pojasnjevanja in predpostavljanja ter pomanjkljivega spoznavanja, ki zanemarja določila? Zakaj ne izhajanje iz dejanskega in realnega sveta, ki pripada vsaki reči. In končno, zakaj ni duh dejaven v načinu ali tako, da najprej razvije ujemanje pojma in njegove realnosti. Menda je tu čas, da duh začne spoznavati, da je stvar najprej izviranje iz sebe in postavljen odnos proti sebi.

Če bo duh svoje potovanje nadaljeval brez spoznavanja odsvojitve, ki jo narekuje razvojna stopnja duha in spoznavanje notranjega gibanja, se ne bo premaknil iz mesta. Zakaj tisti njegov vedoči jaz se obnaša samo zunanje, venomer idealizira sebstvo. Duh je sicer dejaven in si prizadeva biti ustvarjalen, vendar je pomanjkljivo prizadeven, ker ne spoštuje čistega pojma. To je tista ovira, ki mu ne dovoljuje biti umno dejaven. Še več, ker ni dejaven s principom, deluje tako, da posreduje in uveljavlja le svoje vedenje.

Naj končam tako: duh ni nekaj abstraktnega, temveč »vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je način, v katerem obdrži enakost s seboj. In ta odnos doseže z elementom vedenja, v katerem je substanca v svoji osnovi dovršena in umno postavljena.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Baje je demokracija v najhujši krizi

Piše: Jože Požar : julij 8, 2018 – 6:02 dop -

Da je demokracija v najhujši krizi, to misel je verjetno izjavila liberalna nadarjenost, ki demokracijo dojema kot svobodomiselnost brez meja, ta premaga vsako subjektivnost. Liberalni duh namreč prideluje čisti svet kot gibanje enostranske zamisli, ki vodi čez in v nadčutni svet, kjer se svet razvleče v stotere svetove. To je svet brez omejitve, ki ni vezan na nobeno končnost, ampak se nadaljuje in prosto prehaja v številne druge svetove.

V krizi ni demokracija, ampak duh, ki je nedosledno dejaven in ni voljan vzpostavljati demokracije na način obče ideje. Zakaj tista dejavnost, ko se duh preganja z lasnimi interesi in preračunavanjem dobička, ne predpostavlja sveta kot vzpostavljene obče ideje, ampak zgolj kot svet, ki se nadaljuje v posebnosti, katerih določni svet se izteče v velikost, tj. v števila. Se pravi, tega duha ne zanima obča ideja, ampak denarna sredstva, s katerimi je mogoče premagati lastno subjektivnost. To pa je očitna nedoslednost duha, ki nam pove, da duh samega sebe ne preseže tako, da sebe postavi kot predmet.
 

Tudi politik bi naj bil dejaven s principom ali na način obče ideje. Zato tiste enostranske dejavnosti, ki ne odpravi stvari in tudi ne vzpostavi njenega čistega dojema, ne gre slaviti, kajti stvar se prosto nadaljuje v nekaj drugega ali v neizpolnjeno abstrakcijo. Takšno prizadevanje ne zadostuje več, ker stvar ne zaživi v obči ideji in politik si samega sebe ne odsvoji. Na ta način politik ne realizira svoje svobode.
 
Po mojem mnenju demokracija dobro funkcionira. Sicer dostikrat pomanjkljivo, zlasti takrat, ko politika ni dejavna v interesu duha ljudstva ali v interesu obče ideje. Iz tega pa seveda ni mogoče narediti sklepa, da je demokracija v najhujši krizi. Po mojem je v krizi političen duh, ki obče ideje ne spoštuje, ker ne sledi zahtevam časa in duhu ljudstva, ki želi svoje ideje uresničevati. In ne le to, političen duh se nenehno ukvarja z denarnimi sredstvi, ki razveljavijo občo idejo, v kateri je vsebovano bistvo. Se pravi, ko političen duh ne realizira interesa duha ljudstva ali konkretne obče ideje, je to znamenje, da se je ukvarjal sam s seboj. In to se odseva navadno takrat, ko je dejaven zunanje ali na način fiksiranja številk.

V čem je stvar? V tem, da političen duh spregleduje odnos do samega sebe, s tem pa odnos do predmeta, tj. do obče ideje. Svet je namreč najprej enostavno sebstvo, torej bivajoči duh kot postavljeno sebstvo. To nam pove, da bi naj duh izhajal iz sebe, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej odpravi svoje vedenje in se postavi kot predmet. Kajti kot je danes mogoče zaznati, političen duh velikokrat izpoveduje, da je dejaven nepopolno ali tako, da spregleduje duha ljudstva in da na drugi strani streže interesu, ki ni interes duha ljudstva.

Ko stvar ni izpeljana in uresničena kot obča ideja, duh uresničuje le abstrakcijo od čutne raznolikosti ali posamezni interes. In to se dogaja takrat, ko išče rešitve v sebi in v tistih praznih številkah, ki pobijejo vsako idejo. In vse to zaradi tega, ker duh verjame v števila, ki da lahko izrazijo takojšnjo resničnost. To pa ni spoznanje stvari kot nečesa, kar je in obstaja, ampak dejavnost duha čez števila, ki uveljavljajo samo neobjektivnost.

Naj strnem, demokracija ni v nikakršni krizi, je pa v krizi duh, ki abstraktno stvarnost reducira na številčne abstrakcije ali izračune, ki nastopajo v ugledu obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Baje je demokracija v najhujši krizi

Abstraktna stvar in izobražen duh

Piše: Jože Požar : julij 1, 2018 – 6:33 dop -

Izobražen duh se obnaša do sebe in do abstraktne stvari pomanjkljivo. To postane jasno, ko si podrobneje ogledamo, kako izdeluje odnos do abstraktne stvari. Ta namreč zrcali, da je pomanjkljiv, ker abstraktna stvar v svojem začetnem gibanju ne doseže svoje dejanskosti. O tej pomanjkljivosti pripoveduje duh tedaj, ko neposredno abstraktno stvar razvije kot nekaj, kar ni čisti pojem ali postavljen odnos stvari do sebe. Se pravi, ko izobražen duh podarja le neko predstavo abstraktne stvari, ni razvil postavljenega čistega pojma stvari. Predstava je zgolj pojavni svet stvari, ki ni dejanska stvar, ampak zgolj nedoločena stvar kot ekstaza stvari, ki ni noben enostaven absolut. Namesto absoluta ponuja duh abstrakcijo od vsega bivajočega ali preroško govorjenje. Ali, abstraktna stvar je zgolj njegov svet kot očiten smoter, ki ni nobeno dejansko vedenje, ampak zgolj prazna širina abstraktne stvari.

Izobražen duh je zgleda zadovoljen s tem, kar prikaže kak smoter, ki je neko vedenje, s tem pa ostaja pri samem sebi ali tistem, kar pač na hitro razvije ali odmeče od sebe kot čisti jaz. Namreč, ker mu ne gre za čisti dojem, daje zgolj nekaj, kar je pojavni svet stvari, ki ga je mogoče oblikovati s posredovanjem predpostavk in različnih predstav. Ta svet pa seveda ni razviti svet substance stvari, ampak svet sebstva kot podoba gotovosti samega sebe. Kar duh daje, je le negacija abstraktne stvari, početje zavesti v sami sebi.
 

Ko abstraktna stvar prosto preide v nekaj drugega, potem svoje določenosti ne doseže v čistem dojemu. Potem tudi ne doseže dejanskosti, ki je njena popolna oblika kot absolut ali Eno. Potem se pač abstraktna stvar nadaljuje v nekaj drugega in odnosa s seboj ne doseže. Povedano še tako, ko abstraktna stvar po svoji notrini ne doseže svoje sebi enakosti, preide v neomejeno realnost ali prazne besede.
 
Poglejmo še na drugo stran ali tja, kjer duh zagovarja predstavo abstraktne stvari. Tam lahko marsikaj izvemo; na primer to, da se v zagovoru stvari sklicuje na vedenje in tudi na logiko, prav tako na pojem in ne vem kakšne vse kategorije, s katerimi utrdi svojo predstavo stvari, ki je le občost kot mirujoči subjekt. Takšne primere, ko izobražen duh izvaja abstraktna gibanja in je dejaven pomanjkljivo, najdemo povsod. Primeri odkrivajo, da duh ni dejaven s principom ali tako, da bi izhajal iz čistega pojma, kaj šele da bi na njem izpeljal samo bistvo stvari. Duh je dejaven po svojih močeh ali kot tisti, ki ima vedenje, s katerim realizira abstraktno stvar v neko predstavo, v kateri njegova abstraktna stvar zaživi kot prikazen določenega smisla, ki mu je nastala z gibanjem vedenja in refleksije.

Zanimivo je, da je danes izobražen duh, ki je v pomanjkanju nastajajočega vedenja, dejaven kot tisti, ki sebe nadaljuje brez postavljenega odnosa do sebe. Pa od tukaj tiste množine abstraktnih svetov in smotrov, ki mu nastanejo kot neskončnost ločena od končnosti, ki pa poskrbi za to, da ona abstraktna stvar zaživi kot sostvujoča dejanskost. V tem svetu pa je pomembno samo to, da stvar nekako eksistira. Kar pove, da je abstraktna stvar na sebi le neka sostvujoča eksistenca ali svet kot abstraktni svet. Naj spomnim, razviti čisti pojem abstraktne stvari je sebi enakost kot čisti dojem, v katerem so razvejani obči momenti kot dejanskost ali bistvo stvari; kar je razvita oblika, ko je abstraktna stvar določena v Drugem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktna stvar in izobražen duh

Jaz in moje umetniške ideje

Piše: Jože Požar : junij 24, 2018 – 6:51 dop -

Mogoče sem jaz prevelik idealist, mogoče sodobni umetnik in svobodomislec, ki se preganja s predstavami sebstva. One so nekakšne umetniške ideje, v katerih je izraženo gibanje, z ozirom na to, da je gibanje sebstva razvoj pojma iz sebe. To je razlog, zakaj me gibanje sebstva vznemirja in zakaj se toliko časa zadržujem na njem. Namreč tisto Drugo, kot svet čistega sebstva, je bistvo kot čisti dojem, ki je notranji razloček ali sebi enakost.

Prepričan sem, da so te moje predstave nekakšne umetniške ideje, v katerih ujamem samega sebe kot tistega, ki upodablja razdvajanje sebstva. Posamezna podoba vsebuje določen svet, ki se spogleduje z drugo-bitjo, da doseže svoj absolut. To je izražena narava gibanja sebstva, ki določi neposrednost kot negativnost, ki vzpostavi njeno končno podobo. Kar bi naj bil vzpostavljen odnos sebstva, v katerem zaživi notrina kot razvejana v obče momente. Njeno obliko proizvede notranje gibanje notrine, ki vzpostavi proti postavljeno bivanje kot Drugo. Kar je element čistega dojema v načinu kot ga kaže Hegel v sistemu vede.
 

Posamezno sebstvo je nase se nanašajoča enakost, ki se kot svet razločuje od sebe, postane sebi neko drugo. Hegel nekje zapiše, »svet je bistveno enostavno sebstvo«, in ker v to ne gre dvomiti, bi naj duh gibanje sebstva tudi spoznal, da bi razumel razmerje do drugega, svojo odsvojitev in vzpostavljanje čistega pojma.
 
Menim, da je mogoče zaznavati to mojo dejavnost kot prizadevanje, s katerim sebe umetniško izpolnim tako z besedo kot mislijo ter dodano ilustracijo. Posamezna ideja je namreč čisto samogibanje sebstva, ki oblikuje začetno postajanje, v katerem zaživi narava sebstva v proti postajanju. To je tisti notranji in začetni svet, ki ga vzpostavi gibanje sebstva kot prehajanje notrine v svojo sebi enakost. Natančno vzeto, to je Eno kot absolut, končno v neskončnem, in to kot določen svet razvejan v občih momentih kot razvita popolna notrina. Zakaj ravno to je tisto začetno gibanje notrine kot udejanjene notrine v njenem proti postajanju, ki je abstrakcija, v kateri so momenti določeni kot zunanji svet.

Kar se pa tiče zadovoljstva, ki ga izpeljana ideja daje, lahko rečem, da sem z ustvarjanjem podob dosegel to, da sem se zbližal s Heglovim sistemom vede. Tu in tam sicer upodobim idejo, ki ni dosegla popolne lepote, vendar to se zgodi takrat, ko se dvignem iz globine sebstva in sem preveč navdušen nad svetom ali občo idejo, ki zadiha drugo-bitno postajanje. To je posebno zadovoljstvo, saj svet zaživi kot moj čisti dojem ali kot ideja, ki služi zabavi, ker vsebuje momente, v katerih zavest sebe zre v drugem kot čisto obče.

Lepota notranjega sveta je gibanje, ki vzpostavi drugo, ki je tisto neposredno kot prvo. To pa je nastajajoče vedenje, v katerem ima tisto neposredno za smoter čisto dejanskost. In tako vidimo, da je gibanje sebstva omejeno na neko končno vsebino; končnost pa bi naj zanimala zlasti filozofe. In to zaradi tega, ker to gibanje sebstva vznemirja tudi mišljenje. Zakaj to je tista aktivnost duha, ko duh začenja vzpostavljati odnos do gibajoče se biti. Tisto pa, kar je v tem gibanju udejanjeno, to je izvorna narava sebstva, ki prehaja v svoje dejansko postajanje, v katerem duh zre samega sebe v drugem kot čisti dojem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Jaz in moje umetniške ideje