Enostaven svet kot čista določenost razuma

Piše: Jože Požar : december 10, 2017 – 6:59 dop -

Kaj je število? Na to vprašanje odgovarja filozof Hegel nekako tako: število je tista povsem mirujoča, mrtva in ravnodušna določenost, na kateri je ugasnilo vse gibanje in odnos. Glede na to spoznanje je nenavadno, da danes človek svet poenostavlja na števila in preračunavanje, ki lahko izvrže le neko drugo ravnodušno določenost. Človek-duh očitno izžareva, da je koristno svet omejiti na število, ker je število enostavnost, ob katerem človek preneha misliti. Verjetno svet reduciran na število podarja duhu dosti več radosti, kot pa tisto posredovanje predmetne substance v njeno osnovo in naprej v pojem. Zaradi tega duh poenostavlja svet in se ne ukvarja s stvarjo in njenim pojmom, ki je odnos proti biti in bistvu.
 

S števili preslepiti in zaslepiti, to je gibanje, v katerem se zgublja predmetni svet. V tem svetu ne gre za noben pojem, kajti duh se ne ukvarja s stvarjo, ampak z velikostjo, ki ne pozna notranjega gibanja in meje, ampak samo odsev določenosti. Ta abstrakcija pa nima tega smisla, da se doseže drugo-bit, ampak le zunanjo določenost.
 
Druga varianta poenostavljenega sveta je izražena, ko človek uveljavlja samovoljo tako, da gre nazaj vase ali v gotovost samega sebe, ki je tisto negativno obče sebstvo kot vedenje samega sebe, v katerem eksistira on kot osebnost ali kot abstraktna zavest, ki je neko ravnanje po dolžnosti. To je gotovost zavesti, ko zavest počne tisti neki prav. S početjem ali ravnanjem zavesti nastane oblika lastnega vedenja, ki je negativnost nečesa določnega ali zavest kot nekaj občega. Kar je pravzaprav zrenje duha, ko sebe zre kot enostavno vedenje sebstva v drugem, ki je udejanjeno sebstvo, v katerem duh uživa le vedenje samega sebe. Na ta način je duh sebi vedoča dolžnost v nasprotju, v katerem ve sebe kot lastno zlo. Kajti zlo ni nič drugega kot predstavljen značaj sebe-vednosti v enostavni obči obliki ali gotovost v obliki čistega sebstva. Če to povem še tako, to je bivanje jaza, ki sebi ostaja enak v obliki gotovosti samega sebe. Duh v svojem izrekanju ni nič drugega kot gotovost samega sebe, ki je vedenje o samem sebi, čisti jaz torej v podobi samozavedanja. Se pravi, duh je na sebi oblika čistega jaza v svojem razločku. To je enostavna sebi enakost kot čista abstrakcija, torej neko bivanje, ki ni nobeno absolutno postajanje sebstva v občih momentih.

Glede na vse zgornje, je tista čista določenost razuma, ki je na primer število, na katerem je ugasnilo gibanje in odnos, smrt »abstrakcije božjega bitja, ki ni postavljeno kot sebstvo«. Ta smrt je občutje zavesti, da je Bog umrl. Zakaj ta duh ne razvije sebstva v čisti pojem, ampak obstane v neposrednem bivanju kot tisti, ki ni vzpostavil svojega sebstva in sebe kot predmet. Duh ima pred seboj najrevnejšo abstrakcijo, ki je število. Njegov predmet je on sam in sicer kot enostavno bitje, ki ni nič drugega kot čisti jaz ali razloček od sebe.

Duh, ki je ujet v pojavnost, je sebi odtujena zavest. Zakaj ko ne doseže razdvajanja sebstva in ko sebe ne vzpostavi kot predmet, tudi one dejanskosti pojma ne doseže. Njegova resnica je idealiteta njegovega vedenja, ki je neposredna gotovost, v kateri je zavest jaz kot čisti tale, predmet pa tisto neko tole čutnega vedenja. Kriterij resnice je njegova sebi enakost ali nasprotje, ki je neka ravnodušna določenost razuma, na kateri je ugasnilo gibanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostaven svet kot čista določenost razuma

Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : november 26, 2017 – 7:23 dop -

Da je izobražen duh s svojim razumom naredil Boga za onstransko samozavedanje, ki je neko sebi enako vedenje obče, ki se ga lahko podaljšuje v druge oblike, gre hvaležnost prepričanju, da je svet resničen kot sprevrnjen svet ali kot nekaj sebi enakega. To je namreč zunanji svet, s katerim si duh odtuji svoje sebstvo, in tako se začne igra vednosti, ki ni vezana na nobeno razmerje. Pa od tukaj tisto preigravanje vednosti in abstrakcij, s katerim so izražene duhovne moči. Pri tem pa gre duhu za to, da si sebe odtuji kot negacijo njega samega in tako doseže onstransko bivanje. To je sebi enaka čistost, ki je izšla iz gibanja sebstva, s katerim pa ni doseženo postajanje sebstva, ampak dovršena odtujitev sebstva.

In zares, tisto, kar je danes povzdigovano, je nadčuten svet možnega, ki se ga s posebnim občutkom neguje in poveličuje kot nasprotje, ki da vsebuje resničnost tostranskega sveta, ki sebe vedno najde v onstranskem svetu. In to v zunanji povezanosti, ki izhaja iz predpostavke, da neposredna abstraktna odtujitev doživi svojo resničnost v obliki presežene čiste vednosti. Zaradi tega tostranska oblika odtujitve stopi sebi nasproti in tako doživi svojo čisto resničnost. Rečeno še tako, neposrednost preseže svoje bivanje tako, da zaživi kot neka druga oblika odtujitve. Zakaj tisti nasprotni svet je dejanski svet, ki je nastal iz gibanja in navdušenja, da bo izražena resničnost neposrednega sveta. Na ta način neposredni svet dobi svojo dejanskost v drugem svetu, s katerim je dosežena druga oblika prvega sveta.
 

Duh ima za predmet negativno njega ali lastno vednost, ki jo razdvoji ali razveže v dva svetova. To je izhodišče, ko se začenja igra dveh svetov, ki medsebojno zunanje sodelujeta in se dopolnjujeta. Svetova prehajata eden v drugega in tako prežeta eden od drugega sta sebstvo razvezano na dva ekstrema, ki je predstavljen subjekt, s katerim je duh poenostavljen do mirujoče biti.
 
Kaj je potem samo bistvo tega gibanja? To, da svojo vednost razgrne v čisto prikazen, ki biva kot neki odtujeni svet ali kot predrugačena vednost. To je potem druga oblika neposredne odtujitve, ki jo je mogoče nadgrajevati s kako pridanim vedenjem. Naj povem še to drugače: ko razum skoči iz sebe, začne izvajati dejavnost na nasprotni strani, kjer uprizarja operacije kakor kak um. S tem je početje razuma razširjeno na področje onostranstva ali v nasprotje, kjer v nekem sozvočju z umom izdeluje nekakšno resnično podobo sebstva. To sebstvo pa ni nič drugega kot abstraktni svet, v katerem se duh sebi pojavlja kot dovršeni svet. Se pravi, dovršeni svet je čisti svet jaza, ki ni nič drugega kot izumetničena vednost.

Kot je mogoče iz gornjega razbrati, izobražen duh proizvaja dvojni svet. Na eni strani udejanja tostranski jaz sam, na drugi strani pa onstransko čisto sebi enakost jaza, ki je zunanje prilagojena tostranskemu svetu. Na ta način pridela in doživi svojo razklanost ali dva različna svetova; eden biva kot svet sebstva, drugi pa kot čisti svet sebstva, ki se ali pa ne nadaljuje v kako tretjo odtujitev. In to je tista neskladnost duha, ki izpričuje sebi odtujenega duha. Pri tem pa naj omenim, da še ni nastopil čas spoznanja, kako se naj duh spopade s svojo razklanostjo, s katero izpoveduje, da ni dejaven dosledno in sploh ne v interesu stvari, ampak v interesu vednosti in prepričanosti, da predmetni svet ni nič drugega kot odtujeno sebstvo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Piše: Jože Požar : oktober 29, 2017 – 6:43 dop -

Ko je duh dejaven tako, da je tisto dejansko enostavna neposrednost ali gotovost samega sebe, je to samega sebe vedoči duh, ki je zavest kot čista vednost jaza. Ta določitev stremi povedati, da jaz ni čista vednost, ki bi premagala nasprotje zavesti, ampak je to jaz ujet v neposredno pojavnost. V čem je stvar? V tem, da duh resničnega ne izrazi kot substanco, ki bi prešla v svojo drugo-bit ali svoje razdvajanje, ampak izrazi enostavni abstraktni svet ali nekaj, kar je njegovo neposredno enostavno vedenje. Ta abstraktna neposrednost pa ni nič drugega kot neduhovna zavest ali negibna abstraktna oblika določno izrečenih misli. Rečeno še drugače, to je podoba zavesti ali razsuto čisto sebstvo, ki ni doseglo postajanja ali drugo-biti in je zgolj čisto sebstvo kot tako ali čista sebe vednost v neposrednem nastopanju.

Poglejmo, kako si duh samega sebe zagotovi kot samozavedanje. Najprej, duh ima za smoter svoje čisto sebstvo, in to kot neko izmenjavanje vedenja s seboj. V tem gibanju doseže le enostavno vedenje sebstva v drugem, s katerim si samega sebe zagotovi. To gibanje  pravzaprav ni nič drugega kot izpolnitev dolžnosti, ki je nekaj občega. Takšno ravnanje je ravnanje po dolžnosti, v katerem duh sebe izpolni zunaj sebe. Poglejmo kaj o tej zunanji izpolnitvi zapiše Hegel: »duh ve svojo notrino kot slavohlepje, kot zavest moralnosti, kot sebstvo osebe.« Se pravi, duh ne doseže nasprotja sebstva, ampak zgolj pojavno obliko čistega sebstva, ki ni nič drugega kot čisto vedenje samega sebe.
 

V nasprotju ima duh izpolnitev zunaj sebe; njegov smoter je, biti abstrakcija realnosti, ki je slabi idealizem kot zagotovitev samega sebe. To je razvita bit ali pozitivna vsebina, ki je mirujoči subjekt kot izginjajoče delo. Je pa to tudi bit za drugo ali čista sebe vednost kot abstraktna misel zunanjosti.
 
Če torej tisto čisto vedenje, ki ga duh odrine od sebe, ni proti postajanje notrine, ki je stopila sebi nasproti, potem je to pač zgolj neko čisto zagotavljanje duha v obliki neposredne abstrakcije. Ali, to je njegovo nasprotje, s katerim si zagotovi samega sebe in predmet. Se pravi, predmet je tisto njegovo abstraktno vedenje kot gotovost njega samega, ki je čisto sebstvo. Ta gotovost je dosežena kot prepričanje zavesti, ki je bistveno gibanje sebstva. Duh si je neposredno vpričen v svoji substanci, ki je njegovo vedenje ali zrta čista zagotovitev njega samega. Ona je torej neposrednost, ki je njegova lastna dejanskost; kar pa je bit sama, ki je nastala po absolutni negaciji sebstva. Pri tem je bistveno vedeti to, da je neposredna dejanskost njegovo vedenje kot tako ali neposredni svet, ki ga je duh odrinil tja ven ali v nasprotje, kot njegovo svobodo, ki jo on ve kot vedenje in njegov smoter ter kot edino vsebino. Rečeno še tako, duh ima svojo substanco in izpolnitev zunaj sebe, tj. skozi odtujitev sebstva, ki je njegova lastnina; tako je njegova resnica vedenje samo. Pri tem pa sodeluje tudi samozavedanje, ki je postalo izvedenec nad nasprotjem zavesti.

Naj zgornjo interpretiranje podkrepim še z naslednjim: predmet duha ni nič drugega kot njegova zagotovitev, ki je substanca kot njegovo vedenje. Zakaj substanca je čista gotovost njega samega, ki je čisto od sebstva prežeta dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Piše: Jože Požar : oktober 15, 2017 – 6:00 dop -

Če je filozofija ideja, ki sebe misli in sebe pojmuje, potem je dejavni duh, ki ni dejaven kot tisti, ki misli idejo iz samega začetka, neko neustvarjalno početje. Zakaj, kadar duh poklanja zgolj abstraktno vedenje ali kak svet prežet od individualnosti, potem to ni ideja, ki sebe misli. Potem tudi duh ni dejaven kot tisti, ki misli idejo v njenem logičnem načinu, ampak kot tisti, ki se preganja s svojim abstraktnim vedenjem ali sebstvom in predstavami, ki niso nič drugega kot njegova sebi-enakost. Kar je nekakšna potegavščina, če naj gre za čisto idejo; zakaj duh se kaže kot čista negacija samostojnega sebstva. Duh odpravlja le sebstvo, v katerem zre svoje čisto sebstvo raztreseno v ekstreme abstraktne negacije ali v nasprotje, ki je veselje na sebi. To je pravzaprav abstrakcija jaza kot predstavljeno abstraktno vedenje, ki ga on oblikuje kot nekaj sostvujočega in je razloček od njega. Je pa to tudi tisto mišljenje, ki je postavilo nekaj trdnega, nekaj, kar je smoter kot subjektivna svoboda.
 

Filozof Hegel zapiše o duhu naslednje: »Duh je to, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet; bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet. Duh je misleč in je mišljenje nečesa, kar je, in mišljenje, kako je. Je vedoč, vedenje pa je zavest umnega predmeta.« K temu naj dodam še to, da duh v odsvojitvi najprej postane samemu sebi neko drugo, zakaj to drugo je njegova dejanskost.
 
Potemtakem tisto oblikovno abstraktno vedenje ni noben pojem obče ideje, ki sebe misli. Namreč, da bi duh lahko začel misliti izvorno naravo ideje, je treba najprej sebstvo odpraviti na način elementa vedenja. Zakaj tista čista sebi enakost, ki je neko vedenje, mora biti vedena kot notrina, ki je skozi gibanje prešla v svoje nasprotje. Hočem reči, duh v tem začetnem gibanju izpelje najprej svoje vedenje in sebe kot duha vzpostavi kot predmet. To vzpostavljanje sebstva je začetni in logični način, s katerim vzpostavi svoje vedenje v elementu vedenja. Kajti element kot čisti dojem je vedenje početja sebstva v sebi; na ta način sebstvo opravi življenje absolutnega duha. In zaradi tega je treba jemati čisti dojem kot element vedenja, ki vzpostavi notrino skozi gibanje sebstva in na ta način razodene globino sebstva. To je tisto logično začetno gibanje notrine, ki ga mora imeti duh pred seboj, da bi zadihal v proti postavljenem čistem dojemu, s katerim ohrani svojo sebi enakost.

Delo duha namreč ni zgolj v tem, da razčlenjuje svet in analizira posebnosti, ki kot svet niso nič drugega kot abstrakcije. Pri takšni dejavnosti je duh zunaj sebe kot nekakšen interpret svojega vedenja in kot tisti, ki svoj svet razbija na obče momente in zatrjevanje, ki ga pusti za seboj kot nekaj izginjajočega. Se pravi, kadar je duh zunanje aktiven in izvaja nekakšno gibanje svojega sebstva, je jasno, da je dejaven zunanje in daleč stran od ideje, ki sama sebe misli. Dejaven je tako, kot mu to narekuje njegova vest in vedenje, s katerim oblikuje sostvujoči svet ali tisto, kar pred seboj zre in je nekaj zunanje skupaj spravljenega. Takšna dejavnost duha ni nobena logična dejavnost, ampak prosta dejavnost, v kateri ne gre za določno substanco, kaj šele za občo idejo ali predpostavko, ki jo je treba najprej vzpostaviti, da bi sploh lahko razvil njen pojem. Naj naglasim, samo postajanje čistega pojma je tisto, ki porodi čisti dojem, ki je logična osnova obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Stvar, ki ni resnična stvar

Piše: Jože Požar : oktober 1, 2017 – 5:58 dop -

Človek si lahko naredi abstraktne predstave na primer o zdravstvenem sistemu ali o kakem drugem pojmu. To, kako dojema stvar, lahko izrazi v obliki abstraktne dejanskosti. Vendar pa ta njegova abstraktna stvar sploh ni stvar, ampak stvar prežeta od individualnosti. To torej ni tista substanca stvari, ki prehaja v svoje nasprotje kot živa substanca in je sebi proti postavljena dejanskost v svojih občih momentih. Se pravi, ko je stvar prežeta od individualnosti, ni resnična stvar. Prežeta od individualnosti je le neko gnanje zavesti, ki od sebe odriva predstave o stvari. Zato ta njegova stvar ni nič drugega kot enotnost s seboj ali gotovost samega sebe. Lahko bi rekli, tisto izoblikovano je zgolj interes ali sebi enakost, v kateri človek uživa sebe skozi svoje abstraktne predstave. One pa niso nič drugega kot na ogled postavljeno mnenje kot interes na stvari, ki pa ne izpoveduje gibanja substance, ampak le stvar kot igro prežemanja individualnosti in biti.
 

Človek si lahko naredi predstavo o stvari tudi tako, da v njej izrazi svoj smoter in lastno bistvo; udejanji vzajemno učinkovanje s seboj, ki je neka neposredna vsebina prežeta od individualnosti ali prežemanje biti in početja. Ta vsebina pa ni resnična realnost stvari, ampak stvar kot čisto početje zavesti, ki udejanja izvorno naravo.
 
Kot sem rekel, tista njegova stvar je substanca prežeta od individualnosti. Kar biva je dejanska zavest ali tisto kakor je ven iz njega kot neko drugo. Se pravi, njegova stvar je le neki razloček, ki je bit in jaz, ali jaz, ki je bit. In v to gibanje njegove stvari je zaobjet smoter kot početje in dejanskost individua. Rečeno drugače, to je početje zavesti, ki sebe izreka kot interes ali dojem na stvari, ki ga naredi o sebi zavest kot prežemanje individualnosti in biti. Na ta način je predstavljena stvar kot početje in ravnanje zavesti, v katerem duh zatrjuje le sebe kot tistega, ki uživa sebe samega na sebi. Je pa v tem predstavljen tudi talent v njegovi izvorni naravi, ki prehaja v dejanskost kot na ogled postavljeno mnenje o stvari. Se pravi, stvar sama je izraženo početje zavesti kot učinkovanje osebe s seboj.

Stvar torej, ki ni resnična stvar, ampak zgolj oblikovan interes o stvari, se izdaja za nekaj, kar je zgolj substanca prežeta od individualnosti. To hoče dejati, da na primer zdravstveni sistem kot stvar, ni stvar, ker na sebi nima dejanske določenosti kot čisti pojem, ki je njegova osnova. Da bi to lahko postal, mora biti zdravstveni sistem najprej vzpostavljen kot čisti pojem, ki obstaja kot določenost obče substance. To je pogoj, ki zagotavlja, da substance zdravstvenega sistema ne more zastopati kako posamezno mnenje ali navdih nad njo. Namreč tista stvar, ki je prežeta od individualnosti in ne izhaja iz nobenega obstoja, je abstraktna predstava ali enotnost njegovega talenta in vedenja. Se pravi, v abstraktnih predstavah o zdravstvenem sistemu ali kakem drugem pojmu, duh doživlja le sebe kot neko veselje na sebi, ki ni nič drugega kot substanca prežeta od individualnosti.

Kadar torej duh ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali osnove, je dejaven tako, kot to izžareva skozi svojo predstavno zmožnost. Tisto, kar izraža o stvari so le njegove abstraktne predstave, s katerimi prikazuje izginjajoče momente ali tisto enostavno obče.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar, ki ni resnična stvar

Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Piše: Jože Požar : september 3, 2017 – 6:12 dop -

Ko se je izobraženec namestil v parlamentu, smo mislili, da bo demokracijo razvijal s kakim principom. A to se ni zgodilo, saj jo zgolj krpa s praznim vedenjem in zakoni, ki so zapovedi. Tako se demokracijo kaže kot ustroj, v katerem ne gre za oblikovanje umnega. Želim reči, demokracijo se ne vzpostavlja kot enotnost objektivne in obče volje. To pa pomeni, da izobražen parlamentarec demokracijo ne dojema kot enotnost objektivne volje in obče volje, ampak kot idealizem, s katerim on izpričuje neko čisto zagotavljanje.

In tako se vzpostavlja demokracijo po merilih intelektualizma, ki objektivnosti ne vidi kot realnost, ampak kot objekt, ki je prost določenosti. Se pravi, ker demokracija ne deluje z nobenim principom nasprotja, s katerim bi neposredna realnost prešla v dejansko realnost, se demokracija izpopolnjuje kot izmenjava vedenja s praznim vedenjem, katerega gibanje obvladuje zdravi razum in nadarjena plehka umnost, ki realnost jemlje kot ekstazo vedenja. Pri tem prizadevanju pa gre samo za to, da zdravi um predstavi svoje vedenje kot neposredno gotovost, kateri nasproti stojijo druge gotovosti. To pa je ravno tisto početje, ki izključuje princip delovanja in tako oblikovanje umnega. Se pravi, ker demokracija ne pride do življenja čez princip ustroja, dobita besedo subjektivna volja in čisto zagotavljanje, ki je prazno vedenje, ki prakticira samo tisto, kar je koristno. In tako pridemo do dejanske demokracije, v kateri se objektivnost kaže samo idejno in sploh ne v umni obliki.
 

Ali ni odtujeni svet, ki ga zavest ne misli, zgolj prazna oblika vedenja? Imam občutek, da ta naša vera sveta izobrazbe doživlja sebe kot gibanje odtujene zavesti. Zdi se mi, da je izobraženec aktiven s ciljem, da sebstvo predstavi kot prazno vedenje. O tem največ govoriči prazni intelektualizem, ki izžareva, da je njegova naloga samo v tem, da predstavi praznoverje v abstrakcije ali igro praznih abstrakcij.
 
In kadar si demokracijo pogledamo po sprejetih zakonih, lahko ugotovimo, da zakoni niso pisani na kožo ljudskega duha, ampak tako, da se skladajo z voljo tistih, ki zakone sprejemajo. Zakoni so namreč abstraktna formalna občost in izpeljani brez principa. Lahko bi rekli, da niso substancialni, ampak grajeni na zunanjih eksistencah. To kaže, da obstajajo zakoni, ki so zgolj zapovedi, ki obtičijo pri možnosti in ne odgovarjajo svojemu pojmu; in to zaradi tega, ker se ne oblikujejo v svojem obstoju. Mimogrede naj spomnim, da je Hegel nekje zapisal, da je princip svobode najvišji princip, »v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi; in sicer tako, da sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo.« Torej, zakoni narejeni brez principa in tako, da se ne razrešujejo v osnovi, odražajo ravno to, da demokracija ne proizvaja enotnosti objektivne in obče volje. In to je tista pomanjkljivost, ki jo proizvaja oni subjektivni intelektualizem, ki se noče odpovedati posebnosti.

Tisto, kar razjeda demokracijo, je subjektivna volja, ki uveljavlja posebnosti. Ta enostranskost izžareva tudi to, da se izobraženec izogiba odnosa s seboj. Kajti če bi ga dosegel, bi zaznal, da iz demokracije ven štrlita intelektualizem in aristokracija, ki sta nevidno vpletena v ustroj in se kažeta zlasti tam, kjer gre za posebne koristi. Zato: demokracija mora biti uresničena s principom, in to tako, da bo v njem svoboda določena kot uvid obče volje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Obča ideja kot substancialna polnost

Piše: Jože Požar : junij 4, 2017 – 5:44 dop -

Obča ideja postavlja idejo iz svoje notranjosti v vnanjost? V tem, ko se ideja razdvoji, določi drugo stran, ki je razloček ideje. Obča ideja je tako vzpostavljena kot absolutna dejanskost, tj. kot absolutna končnost. In ravno tega vzpostavljanja obče ideje se ne spoštuje. Ne priznava se principa obče ideje in se daje prednost čistemu vedenju kot takemu. Duh je prepričan, da je mogoče začetni svet odpraviti tako, da se idealizira vedenje kot tako. Pa od tukaj tisto preigravanje čistega vedenja in kategorij, ki izključuje logično sovisnost in napredovanje ideje. Posledica tega je, da danes s svetom gospodari čisto vedenje in subjektivna nadarjenost. Vera v moč čistega vedenja postavlja prepričanje, da je čisto vedenje kot tako sposobno izdelovati dejansko resničnost. Človek se upravičeno vpraša, ali ni tisto čisto prizadevanje duha, v katerem operirata čisti jaz in zdravi um, nekakšno častihlepje. O tem veliko pove nasilje abstraktnega vedenja, subjektivne predpostavke, s katerimi se predmetne določenosti ne uresniči, ker duh ne vzpostavi sebe kot predmet. Če to povem še tako, ker duh ni dejaven s principom, tj. na način obče ideje, substancialne polnosti ne vzpostavi kot splošne atrakcije občih momentov, ki je zakon obče ideje.
 

Obča ideja doseže svojo substancialno polnost skozi nasprotje, ki je njen svobodni razloček. V razdvajanju ali proti postavljenem nasprotju doseže absolutno sovisnost ideje. Se pravi, z občo idejo je izpolnjeno to, da notranjost doseže svojo vnanjost. S tem je postavljena absolutna sovisnost nasprotja. Filozof G. W. F. Hegel razkriva: zajeti absolutno sovisnost tega nasprotja je globoka naloga metafizike.
 
V naši demokraciji ima veljavo čisto vedenje kot tako. Pa tako ni čudno, če ljudska oblast hvaliči čisto vedenje kot tako, obče ideje pa sploh ne spoštuje. Obča ideja nima nobene veljave, ker je izobražen duh prepričan, da z vedenjem kot takim lahko pridela tudi predmetno resničnost. In zares, ko prisluhnemo kakemu politiku, lahko ugotovimo, da izžareva čisto vednost, predmet kot postavljen čisti dojem v obliki obče ideje pa ga ne privlači. Se pravi, v princip obče ideje ne verjame, ker je prepričan, da lahko z vedenjem kot takim doseže predmetno resničnost. Če to izrazim še tako, politik ne priznava nobene logične sovisnosti obče ideje, ker je prepričan, da je čisto vedenje kot tako ena sama resničnost. In dokler bo tako, obča ideja kot substancialna polnost ne bo spoštovana.

Da predmetni svet ni vzpostavljen kot čista ideja, ima zasluge predvsem zdravi um, ki logične sovisnosti ne spoštuje. Za njega je čisto vedenje kot tako nekakšna apriorna resničnost, katere razločevanje postavi njeno popolno resničnost. To je tisto početje duha, ko »duh kot lepa duša«, ne pridela nobene enotnosti. In zato tudi njegov svet obstaja kot subjektivni svet, v katerem gibanje vedenja poteka le na površju. In ravno to površje ali zunanjost se danes na veliko hvaliči, pa čeprav je to dejavnost, v kateri ne gre za nobeno logično sovisnost predmeta. Namesto da se hvali ustvarjeni in z določili vzpostavljeni predmetni svet, tj. občo idejo, se hvaliči vedenje kot tako, ki ne premaga nobenega nasprotja.

Naj naglasim: dokler obča ideja kot substancialna polnost ne bo s strani duha priznana kot način vzpostavljanja predmetnega sveta, tako dolgo bo čisto vedenje kot tako hvalisano.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Obča ideja kot substancialna polnost