Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Piše: Jože Požar : oktober 29, 2017 – 6:43 dop -

Ko je duh dejaven tako, da je tisto dejansko enostavna neposrednost ali gotovost samega sebe, je to samega sebe vedoči duh, ki je zavest kot čista vednost jaza. Ta določitev stremi povedati, da jaz ni čista vednost, ki bi premagala nasprotje zavesti, ampak je to jaz ujet v neposredno pojavnost. V čem je stvar? V tem, da duh resničnega ne izrazi kot substanco, ki bi prešla v svojo drugo-bit ali svoje razdvajanje, ampak izrazi enostavni abstraktni svet ali nekaj, kar je njegovo neposredno enostavno vedenje. Ta abstraktna neposrednost pa ni nič drugega kot neduhovna zavest ali negibna abstraktna oblika določno izrečenih misli. Rečeno še drugače, to je podoba zavesti ali razsuto čisto sebstvo, ki ni doseglo postajanja ali drugo-biti in je zgolj čisto sebstvo kot tako ali čista sebe vednost v neposrednem nastopanju.

Poglejmo, kako si duh samega sebe zagotovi kot samozavedanje. Najprej, duh ima za smoter svoje čisto sebstvo, in to kot neko izmenjavanje vedenja s seboj. V tem gibanju doseže le enostavno vedenje sebstva v drugem, s katerim si samega sebe zagotovi. To gibanje  pravzaprav ni nič drugega kot izpolnitev dolžnosti, ki je nekaj občega. Takšno ravnanje je ravnanje po dolžnosti, v katerem duh sebe izpolni zunaj sebe. Poglejmo kaj o tej zunanji izpolnitvi zapiše Hegel: »duh ve svojo notrino kot slavohlepje, kot zavest moralnosti, kot sebstvo osebe.« Se pravi, duh ne doseže nasprotja sebstva, ampak zgolj pojavno obliko čistega sebstva, ki ni nič drugega kot čisto vedenje samega sebe.
 

V nasprotju ima duh izpolnitev zunaj sebe; njegov smoter je, biti abstrakcija realnosti, ki je slabi idealizem kot zagotovitev samega sebe. To je razvita bit ali pozitivna vsebina, ki je mirujoči subjekt kot izginjajoče delo. Je pa to tudi bit za drugo ali čista sebe vednost kot abstraktna misel zunanjosti.
 
Če torej tisto čisto vedenje, ki ga duh odrine od sebe, ni proti postajanje notrine, ki je stopila sebi nasproti, potem je to pač zgolj neko čisto zagotavljanje duha v obliki neposredne abstrakcije. Ali, to je njegovo nasprotje, s katerim si zagotovi samega sebe in predmet. Se pravi, predmet je tisto njegovo abstraktno vedenje kot gotovost njega samega, ki je čisto sebstvo. Ta gotovost je dosežena kot prepričanje zavesti, ki je bistveno gibanje sebstva. Duh si je neposredno vpričen v svoji substanci, ki je njegovo vedenje ali zrta čista zagotovitev njega samega. Ona je torej neposrednost, ki je njegova lastna dejanskost; kar pa je bit sama, ki je nastala po absolutni negaciji sebstva. Pri tem je bistveno vedeti to, da je neposredna dejanskost njegovo vedenje kot tako ali neposredni svet, ki ga je duh odrinil tja ven ali v nasprotje, kot njegovo svobodo, ki jo on ve kot vedenje in njegov smoter ter kot edino vsebino. Rečeno še tako, duh ima svojo substanco in izpolnitev zunaj sebe, tj. skozi odtujitev sebstva, ki je njegova lastnina; tako je njegova resnica vedenje samo. Pri tem pa sodeluje tudi samozavedanje, ki je postalo izvedenec nad nasprotjem zavesti.

Naj zgornjo interpretiranje podkrepim še z naslednjim: predmet duha ni nič drugega kot njegova zagotovitev, ki je substanca kot njegovo vedenje. Zakaj substanca je čista gotovost njega samega, ki je čisto od sebstva prežeta dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Piše: Jože Požar : oktober 15, 2017 – 6:00 dop -

Če je filozofija ideja, ki sebe misli in sebe pojmuje, potem je dejavni duh, ki ni dejaven kot tisti, ki misli idejo iz samega začetka, neko neustvarjalno početje. Zakaj, kadar duh poklanja zgolj abstraktno vedenje ali kak svet prežet od individualnosti, potem to ni ideja, ki sebe misli. Potem tudi duh ni dejaven kot tisti, ki misli idejo v njenem logičnem načinu, ampak kot tisti, ki se preganja s svojim abstraktnim vedenjem ali sebstvom in predstavami, ki niso nič drugega kot njegova sebi-enakost. Kar je nekakšna potegavščina, če naj gre za čisto idejo; zakaj duh se kaže kot čista negacija samostojnega sebstva. Duh odpravlja le sebstvo, v katerem zre svoje čisto sebstvo raztreseno v ekstreme abstraktne negacije ali v nasprotje, ki je veselje na sebi. To je pravzaprav abstrakcija jaza kot predstavljeno abstraktno vedenje, ki ga on oblikuje kot nekaj sostvujočega in je razloček od njega. Je pa to tudi tisto mišljenje, ki je postavilo nekaj trdnega, nekaj, kar je smoter kot subjektivna svoboda.
 

Filozof Hegel zapiše o duhu naslednje: »Duh je to, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet; bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet. Duh je misleč in je mišljenje nečesa, kar je, in mišljenje, kako je. Je vedoč, vedenje pa je zavest umnega predmeta.« K temu naj dodam še to, da duh v odsvojitvi najprej postane samemu sebi neko drugo, zakaj to drugo je njegova dejanskost.
 
Potemtakem tisto oblikovno abstraktno vedenje ni noben pojem obče ideje, ki sebe misli. Namreč, da bi duh lahko začel misliti izvorno naravo ideje, je treba najprej sebstvo odpraviti na način elementa vedenja. Zakaj tista čista sebi enakost, ki je neko vedenje, mora biti vedena kot notrina, ki je skozi gibanje prešla v svoje nasprotje. Hočem reči, duh v tem začetnem gibanju izpelje najprej svoje vedenje in sebe kot duha vzpostavi kot predmet. To vzpostavljanje sebstva je začetni in logični način, s katerim vzpostavi svoje vedenje v elementu vedenja. Kajti element kot čisti dojem je vedenje početja sebstva v sebi; na ta način sebstvo opravi življenje absolutnega duha. In zaradi tega je treba jemati čisti dojem kot element vedenja, ki vzpostavi notrino skozi gibanje sebstva in na ta način razodene globino sebstva. To je tisto logično začetno gibanje notrine, ki ga mora imeti duh pred seboj, da bi zadihal v proti postavljenem čistem dojemu, s katerim ohrani svojo sebi enakost.

Delo duha namreč ni zgolj v tem, da razčlenjuje svet in analizira posebnosti, ki kot svet niso nič drugega kot abstrakcije. Pri takšni dejavnosti je duh zunaj sebe kot nekakšen interpret svojega vedenja in kot tisti, ki svoj svet razbija na obče momente in zatrjevanje, ki ga pusti za seboj kot nekaj izginjajočega. Se pravi, kadar je duh zunanje aktiven in izvaja nekakšno gibanje svojega sebstva, je jasno, da je dejaven zunanje in daleč stran od ideje, ki sama sebe misli. Dejaven je tako, kot mu to narekuje njegova vest in vedenje, s katerim oblikuje sostvujoči svet ali tisto, kar pred seboj zre in je nekaj zunanje skupaj spravljenega. Takšna dejavnost duha ni nobena logična dejavnost, ampak prosta dejavnost, v kateri ne gre za določno substanco, kaj šele za občo idejo ali predpostavko, ki jo je treba najprej vzpostaviti, da bi sploh lahko razvil njen pojem. Naj naglasim, samo postajanje čistega pojma je tisto, ki porodi čisti dojem, ki je logična osnova obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Stvar, ki ni resnična stvar

Piše: Jože Požar : oktober 1, 2017 – 5:58 dop -

Človek si lahko naredi abstraktne predstave na primer o zdravstvenem sistemu ali o kakem drugem pojmu. To, kako dojema stvar, lahko izrazi v obliki abstraktne dejanskosti. Vendar pa ta njegova abstraktna stvar sploh ni stvar, ampak stvar prežeta od individualnosti. To torej ni tista substanca stvari, ki prehaja v svoje nasprotje kot živa substanca in je sebi proti postavljena dejanskost v svojih občih momentih. Se pravi, ko je stvar prežeta od individualnosti, ni resnična stvar. Prežeta od individualnosti je le neko gnanje zavesti, ki od sebe odriva predstave o stvari. Zato ta njegova stvar ni nič drugega kot enotnost s seboj ali gotovost samega sebe. Lahko bi rekli, tisto izoblikovano je zgolj interes ali sebi enakost, v kateri človek uživa sebe skozi svoje abstraktne predstave. One pa niso nič drugega kot na ogled postavljeno mnenje kot interes na stvari, ki pa ne izpoveduje gibanja substance, ampak le stvar kot igro prežemanja individualnosti in biti.
 

Človek si lahko naredi predstavo o stvari tudi tako, da v njej izrazi svoj smoter in lastno bistvo; udejanji vzajemno učinkovanje s seboj, ki je neka neposredna vsebina prežeta od individualnosti ali prežemanje biti in početja. Ta vsebina pa ni resnična realnost stvari, ampak stvar kot čisto početje zavesti, ki udejanja izvorno naravo.
 
Kot sem rekel, tista njegova stvar je substanca prežeta od individualnosti. Kar biva je dejanska zavest ali tisto kakor je ven iz njega kot neko drugo. Se pravi, njegova stvar je le neki razloček, ki je bit in jaz, ali jaz, ki je bit. In v to gibanje njegove stvari je zaobjet smoter kot početje in dejanskost individua. Rečeno drugače, to je početje zavesti, ki sebe izreka kot interes ali dojem na stvari, ki ga naredi o sebi zavest kot prežemanje individualnosti in biti. Na ta način je predstavljena stvar kot početje in ravnanje zavesti, v katerem duh zatrjuje le sebe kot tistega, ki uživa sebe samega na sebi. Je pa v tem predstavljen tudi talent v njegovi izvorni naravi, ki prehaja v dejanskost kot na ogled postavljeno mnenje o stvari. Se pravi, stvar sama je izraženo početje zavesti kot učinkovanje osebe s seboj.

Stvar torej, ki ni resnična stvar, ampak zgolj oblikovan interes o stvari, se izdaja za nekaj, kar je zgolj substanca prežeta od individualnosti. To hoče dejati, da na primer zdravstveni sistem kot stvar, ni stvar, ker na sebi nima dejanske določenosti kot čisti pojem, ki je njegova osnova. Da bi to lahko postal, mora biti zdravstveni sistem najprej vzpostavljen kot čisti pojem, ki obstaja kot določenost obče substance. To je pogoj, ki zagotavlja, da substance zdravstvenega sistema ne more zastopati kako posamezno mnenje ali navdih nad njo. Namreč tista stvar, ki je prežeta od individualnosti in ne izhaja iz nobenega obstoja, je abstraktna predstava ali enotnost njegovega talenta in vedenja. Se pravi, v abstraktnih predstavah o zdravstvenem sistemu ali kakem drugem pojmu, duh doživlja le sebe kot neko veselje na sebi, ki ni nič drugega kot substanca prežeta od individualnosti.

Kadar torej duh ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali osnove, je dejaven tako, kot to izžareva skozi svojo predstavno zmožnost. Tisto, kar izraža o stvari so le njegove abstraktne predstave, s katerimi prikazuje izginjajoče momente ali tisto enostavno obče.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar, ki ni resnična stvar

Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Piše: Jože Požar : september 3, 2017 – 6:12 dop -

Ko se je izobraženec namestil v parlamentu, smo mislili, da bo demokracijo razvijal s kakim principom. A to se ni zgodilo, saj jo zgolj krpa s praznim vedenjem in zakoni, ki so zapovedi. Tako se demokracijo kaže kot ustroj, v katerem ne gre za oblikovanje umnega. Želim reči, demokracijo se ne vzpostavlja kot enotnost objektivne in obče volje. To pa pomeni, da izobražen parlamentarec demokracijo ne dojema kot enotnost objektivne volje in obče volje, ampak kot idealizem, s katerim on izpričuje neko čisto zagotavljanje.

In tako se vzpostavlja demokracijo po merilih intelektualizma, ki objektivnosti ne vidi kot realnost, ampak kot objekt, ki je prost določenosti. Se pravi, ker demokracija ne deluje z nobenim principom nasprotja, s katerim bi neposredna realnost prešla v dejansko realnost, se demokracija izpopolnjuje kot izmenjava vedenja s praznim vedenjem, katerega gibanje obvladuje zdravi razum in nadarjena plehka umnost, ki realnost jemlje kot ekstazo vedenja. Pri tem prizadevanju pa gre samo za to, da zdravi um predstavi svoje vedenje kot neposredno gotovost, kateri nasproti stojijo druge gotovosti. To pa je ravno tisto početje, ki izključuje princip delovanja in tako oblikovanje umnega. Se pravi, ker demokracija ne pride do življenja čez princip ustroja, dobita besedo subjektivna volja in čisto zagotavljanje, ki je prazno vedenje, ki prakticira samo tisto, kar je koristno. In tako pridemo do dejanske demokracije, v kateri se objektivnost kaže samo idejno in sploh ne v umni obliki.
 

Ali ni odtujeni svet, ki ga zavest ne misli, zgolj prazna oblika vedenja? Imam občutek, da ta naša vera sveta izobrazbe doživlja sebe kot gibanje odtujene zavesti. Zdi se mi, da je izobraženec aktiven s ciljem, da sebstvo predstavi kot prazno vedenje. O tem največ govoriči prazni intelektualizem, ki izžareva, da je njegova naloga samo v tem, da predstavi praznoverje v abstrakcije ali igro praznih abstrakcij.
 
In kadar si demokracijo pogledamo po sprejetih zakonih, lahko ugotovimo, da zakoni niso pisani na kožo ljudskega duha, ampak tako, da se skladajo z voljo tistih, ki zakone sprejemajo. Zakoni so namreč abstraktna formalna občost in izpeljani brez principa. Lahko bi rekli, da niso substancialni, ampak grajeni na zunanjih eksistencah. To kaže, da obstajajo zakoni, ki so zgolj zapovedi, ki obtičijo pri možnosti in ne odgovarjajo svojemu pojmu; in to zaradi tega, ker se ne oblikujejo v svojem obstoju. Mimogrede naj spomnim, da je Hegel nekje zapisal, da je princip svobode najvišji princip, »v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi; in sicer tako, da sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo.« Torej, zakoni narejeni brez principa in tako, da se ne razrešujejo v osnovi, odražajo ravno to, da demokracija ne proizvaja enotnosti objektivne in obče volje. In to je tista pomanjkljivost, ki jo proizvaja oni subjektivni intelektualizem, ki se noče odpovedati posebnosti.

Tisto, kar razjeda demokracijo, je subjektivna volja, ki uveljavlja posebnosti. Ta enostranskost izžareva tudi to, da se izobraženec izogiba odnosa s seboj. Kajti če bi ga dosegel, bi zaznal, da iz demokracije ven štrlita intelektualizem in aristokracija, ki sta nevidno vpletena v ustroj in se kažeta zlasti tam, kjer gre za posebne koristi. Zato: demokracija mora biti uresničena s principom, in to tako, da bo v njem svoboda določena kot uvid obče volje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Obča ideja kot substancialna polnost

Piše: Jože Požar : junij 4, 2017 – 5:44 dop -

Obča ideja postavlja idejo iz svoje notranjosti v vnanjost? V tem, ko se ideja razdvoji, določi drugo stran, ki je razloček ideje. Obča ideja je tako vzpostavljena kot absolutna dejanskost, tj. kot absolutna končnost. In ravno tega vzpostavljanja obče ideje se ne spoštuje. Ne priznava se principa obče ideje in se daje prednost čistemu vedenju kot takemu. Duh je prepričan, da je mogoče začetni svet odpraviti tako, da se idealizira vedenje kot tako. Pa od tukaj tisto preigravanje čistega vedenja in kategorij, ki izključuje logično sovisnost in napredovanje ideje. Posledica tega je, da danes s svetom gospodari čisto vedenje in subjektivna nadarjenost. Vera v moč čistega vedenja postavlja prepričanje, da je čisto vedenje kot tako sposobno izdelovati dejansko resničnost. Človek se upravičeno vpraša, ali ni tisto čisto prizadevanje duha, v katerem operirata čisti jaz in zdravi um, nekakšno častihlepje. O tem veliko pove nasilje abstraktnega vedenja, subjektivne predpostavke, s katerimi se predmetne določenosti ne uresniči, ker duh ne vzpostavi sebe kot predmet. Če to povem še tako, ker duh ni dejaven s principom, tj. na način obče ideje, substancialne polnosti ne vzpostavi kot splošne atrakcije občih momentov, ki je zakon obče ideje.
 

Obča ideja doseže svojo substancialno polnost skozi nasprotje, ki je njen svobodni razloček. V razdvajanju ali proti postavljenem nasprotju doseže absolutno sovisnost ideje. Se pravi, z občo idejo je izpolnjeno to, da notranjost doseže svojo vnanjost. S tem je postavljena absolutna sovisnost nasprotja. Filozof G. W. F. Hegel razkriva: zajeti absolutno sovisnost tega nasprotja je globoka naloga metafizike.
 
V naši demokraciji ima veljavo čisto vedenje kot tako. Pa tako ni čudno, če ljudska oblast hvaliči čisto vedenje kot tako, obče ideje pa sploh ne spoštuje. Obča ideja nima nobene veljave, ker je izobražen duh prepričan, da z vedenjem kot takim lahko pridela tudi predmetno resničnost. In zares, ko prisluhnemo kakemu politiku, lahko ugotovimo, da izžareva čisto vednost, predmet kot postavljen čisti dojem v obliki obče ideje pa ga ne privlači. Se pravi, v princip obče ideje ne verjame, ker je prepričan, da lahko z vedenjem kot takim doseže predmetno resničnost. Če to izrazim še tako, politik ne priznava nobene logične sovisnosti obče ideje, ker je prepričan, da je čisto vedenje kot tako ena sama resničnost. In dokler bo tako, obča ideja kot substancialna polnost ne bo spoštovana.

Da predmetni svet ni vzpostavljen kot čista ideja, ima zasluge predvsem zdravi um, ki logične sovisnosti ne spoštuje. Za njega je čisto vedenje kot tako nekakšna apriorna resničnost, katere razločevanje postavi njeno popolno resničnost. To je tisto početje duha, ko »duh kot lepa duša«, ne pridela nobene enotnosti. In zato tudi njegov svet obstaja kot subjektivni svet, v katerem gibanje vedenja poteka le na površju. In ravno to površje ali zunanjost se danes na veliko hvaliči, pa čeprav je to dejavnost, v kateri ne gre za nobeno logično sovisnost predmeta. Namesto da se hvali ustvarjeni in z določili vzpostavljeni predmetni svet, tj. občo idejo, se hvaliči vedenje kot tako, ki ne premaga nobenega nasprotja.

Naj naglasim: dokler obča ideja kot substancialna polnost ne bo s strani duha priznana kot način vzpostavljanja predmetnega sveta, tako dolgo bo čisto vedenje kot tako hvalisano.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Obča ideja kot substancialna polnost

Javnost in interes stvari

Piše: Jože Požar : maj 21, 2017 – 6:12 dop -

Ustvarjalci javnega mnenja bi se naj zavedali, da se svet stvari začenja s postavljeno dejanskostjo pojma in ne zgolj s kako predpostavko ali neposredno umnostjo. Kajti tisto dejansko je isto kot čisti dojem, ki ima neposrednost za smoter. Na ta način je element neposrednega bivanja določenost, ki se kot svet razlikuje od sebe. To je način, ko duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, zakaj predmet je čisto vedenje sebstva o sebi.

Mi izhajamo iz tega, da duh ni suženj javnega mnenja in da se je sposoben odzvati na javno mnenje in stopiti v odnos s stvarjo. Javnost namreč ni zgolj nekdo, ki ne ve, kaj je odnos do stvari, ali pa nekdo, ki sprejema svet kot izgotovljeno resničnost. Rečeno še tako, javnost je odnos do stvari ali je stvar v njenih občih momentih. To pa pomeni, da je treba javnosti predstaviti interes stvari, ne pa kakšno domnevo, ki prizadene interes stvari. Javnost je postavljen odnos do stvari, ki je gibanje proti postavljene substance, kajti le tako je izražen dejanski in svoboden odnos substance, v katerem zaživi obči individuum. Zaradi tega bi naj ustvarjalec javnega mnenja imel pred očmi predvsem pojavnost stvari, ki je čisti dojem stvari, iz katerega je edino mogoče izpeljati bistvo stvari. Torej, v interesu duha je, da postavi odnos do sebe in do stvari. Zakaj tisti nedoločen svet ni noben interes stvari, ampak pojavni svet, v katerem manjka odnos stvari. Takšen nedoločen svet je le neka eksistenca stvari, ki ni istovetna s čistim dojemom stvari in je zato le nekaj zunanje predstavljenega.
 

Bistveno je, da v govorici dveh sogovornikov zaživi interes stvari. To je nujno, kajti le tako duh sebe proizvaja kot smotrno početje. Stvar dobi pomen, če se gibanje substance dvigne do postajanja čistega pojma, ki je določen odnos substance.
 
Večkrat se zgodi, da se javnosti predstavlja nekakšen videz stvari, pri tem pa se spregleduje interes stvari. Namesto bistva stvari se kaže zgolj videz stvari, v katerem se izpostavlja zgolj neko vedenje. Ob tem pa ni odveč omeniti, da je videz stvari predstavljen z namenom, da se uresniči zasebni interes. Hočem reči, ko se ne objektivira interesa stvari, ampak le neka predstava stvari, je na delu zasebni interes. Če to povem še tako, ko duh izraža stvar v neki predstavi, v katero ni zajet interes stvari, javnosti ne jemlje resno. Kajti ko je stvar upodobljena iz čistih misli in kategorij, je napravljen transcendentalni objekt, v katerem manjka interes stvari. To je tisto početje zdravega uma, ko zavest skozi subjektivnost doseže svojo pojavnost. Na ta način stopi stvar v eksistenco kot nekaj, kar zdravi um izpelje iz sebe kot oblikovan videz stvari. Naj to izrazim še tako, individuum si odsvoji osebnost kot izgotovljen čisti svet, ki je nekakšen transcendentalni objekt ali predstava stvari.

Če torej ne želimo postati sužnji javnega mnenja, se moramo učiti osvobajati. To pomeni, da moramo javno mnenje tudi sami ustvarjati. Predvsem pa ne smemo podpirati javnega mnenja, ki uveljavlja zasebne interese. V tem času najdemo veliko znamenj, ki kažejo, da javno mnenje oblikujejo zasebni interesi. O tem priča ona tipična abstraktna nasilnost, ki skozi medij prihaja k nam v gibljivi sliki in kakem izrečenem stavku.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Javnost in interes stvari

Filozofija brez Sistema vede

Piše: Jože Požar : maj 7, 2017 – 6:09 dop -

Če odmislimo Heglov Sistem vede, tj. Fenomenologijo duha in Znanost logike, potem filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, katere predmet ni vzpostavljen kot absolutna ideja. Potem filozofija obstaja zgolj v oblikah raztresenih vsebin, ki eksistirajo kot čisti razumski pojmi. Posamezne vsebine so zgolj zunanje razvite kategorije, ki podarjajo razdrobljeno dejanskost v občih momentih. Se pravi, posamezne vsebine so na sebi nedoločeno bistvo in niso razvite iz postavljenega čistega pojma filozofije. To pomeni, da posamezne vsebine obstajajo zgolj kot zunanje določen svet, ki ni vezan na svoj pojem. Kar nam pojasni, da so posamezne vsebine obravnavane kot nekaj, kar je mogoče zunanje združevati ali povezovati v neko celoto. V takšnem zunanjem obravnavanju vsebin je filozofija zgolj neko premagovanje subjektivnosti ali idealizem, ki ne prikazuje nobene poti.

Filozof G. W. F. Hegel je naredil velikansko delo s tem, ko je razvil in vzpostavil Sistem vede, s katerim je razodel nastajajoče vedenje in pokazal duhu, da filozofija ne more obstajati zgolj kot abstraktna filozofija. Zaradi tega je Hegel predmet filozofije najprej razvil kot čisti pojem, tj. kot nastajajoče vedenje, s katerim je vzpostavljen princip vedenja, tj. predmetni element vedenja, skozi katerega duh vzpostavi samega sebe kot predmet. To sem že velikokrat zapisal, vendar znova ponavljam, ker je to tisti logični element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali čista abstrakcija, ki je jedro Sistema vede.
 

Danes se filozofijo dojema tako, kot da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. Zaradi tega vsebine Sistema vede niso postavljene v predmetnik filozofije. Celo več, zaradi tega se je filozofija razvodenila v abstraktne vsebine in transcendentalno spoznavanje a priori. Namesto da se Sistem vede vzpostavi kot predmetnik filozofije, se izmišlja nove predmete, s katerimi filozofija izgublja svojo objektivnost. 
 
O čem bi filozofi razmišljali, če Sistem vede ne bi bil vzpostavljen? Zagotovo bi premišljevali o Sistemu vede. Začeli bi se spraševati, kaj je pravzaprav predmet filozofije, kaj je tisto, kar predmet filozofije vzpostavi kot čisti pojem. Skratka, filozofi bi zanesljivo stopili v notranji svet in začeli raziskovati prav tisto, kar je Hegel razodel v prvem delu Sistema vede, tj. v Fenomenologiji duha. Morda bi jim to raziskovanje pojavnega sveta vzelo precej časa, vendar sem prepričan, da bi filozofi poskušali vzpostavili Sistem vede. To, da je treba vzpostaviti Sistem vede, to je namreč spoznal G. W. F. Hegel, ki skozi vsebine sistema filozofom sporoča, da naj prvi del Sistema vede poskušajo dojeti kot znanost o zavesti, tj. kot znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Ta znanost vsebuje element vedenja, ki omogoča začeti pogovor o tem, kaj je nastajajoče vedenje in kaj razviti čisti pojem ideje. Drugemu delu Sistema vede je prvi del predpostavka kot tisto, kar je rezultat prvega dela.

Glede na zgoraj navedeno naj izpostavim še tole: Filozofija brez Sistema vede je abstraktna filozofija, ki se povsod začenja in vsepovsod konča. Pri tem pa je treba naglasiti, da je pozornost duha usmerjena proč od pojma filozofije. Pa tako ni nenavadno, če se je filozofija razvodenila v subjektivni idealizem ali abstraktne vsebine, ki eksistirajo izven pojma filozofije in kot nekaj, kar je artikuliral subjektivni jaz.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez Sistema vede