Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Piše: Jože Požar : september 3, 2017 – 6:12 dop -

Ko se je izobraženec namestil v parlamentu, smo mislili, da bo demokracijo razvijal s kakim principom. A to se ni zgodilo, saj jo zgolj krpa s praznim vedenjem in zakoni, ki so zapovedi. Tako se demokracijo kaže kot ustroj, v katerem ne gre za oblikovanje umnega. Želim reči, demokracijo se ne vzpostavlja kot enotnost objektivne in obče volje. To pa pomeni, da izobražen parlamentarec demokracijo ne dojema kot enotnost objektivne volje in obče volje, ampak kot idealizem, s katerim on izpričuje neko čisto zagotavljanje.

In tako se vzpostavlja demokracijo po merilih intelektualizma, ki objektivnosti ne vidi kot realnost, ampak kot objekt, ki je prost določenosti. Se pravi, ker demokracija ne deluje z nobenim principom nasprotja, s katerim bi neposredna realnost prešla v dejansko realnost, se demokracija izpopolnjuje kot izmenjava vedenja s praznim vedenjem, katerega gibanje obvladuje zdravi razum in nadarjena plehka umnost, ki realnost jemlje kot ekstazo vedenja. Pri tem prizadevanju pa gre samo za to, da zdravi um predstavi svoje vedenje kot neposredno gotovost, kateri nasproti stojijo druge gotovosti. To pa je ravno tisto početje, ki izključuje princip delovanja in tako oblikovanje umnega. Se pravi, ker demokracija ne pride do življenja čez princip ustroja, dobita besedo subjektivna volja in čisto zagotavljanje, ki je prazno vedenje, ki prakticira samo tisto, kar je koristno. In tako pridemo do dejanske demokracije, v kateri se objektivnost kaže samo idejno in sploh ne v umni obliki.
 

Ali ni odtujeni svet, ki ga zavest ne misli, zgolj prazna oblika vedenja? Imam občutek, da ta naša vera sveta izobrazbe doživlja sebe kot gibanje odtujene zavesti. Zdi se mi, da je izobraženec aktiven s ciljem, da sebstvo predstavi kot prazno vedenje. O tem največ govoriči prazni intelektualizem, ki izžareva, da je njegova naloga samo v tem, da predstavi praznoverje v abstrakcije ali igro praznih abstrakcij.
 
In kadar si demokracijo pogledamo po sprejetih zakonih, lahko ugotovimo, da zakoni niso pisani na kožo ljudskega duha, ampak tako, da se skladajo z voljo tistih, ki zakone sprejemajo. Zakoni so namreč abstraktna formalna občost in izpeljani brez principa. Lahko bi rekli, da niso substancialni, ampak grajeni na zunanjih eksistencah. To kaže, da obstajajo zakoni, ki so zgolj zapovedi, ki obtičijo pri možnosti in ne odgovarjajo svojemu pojmu; in to zaradi tega, ker se ne oblikujejo v svojem obstoju. Mimogrede naj spomnim, da je Hegel nekje zapisal, da je princip svobode najvišji princip, »v katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi; in sicer tako, da sebi nasprotujejo in sebe razpuščajo.« Torej, zakoni narejeni brez principa in tako, da se ne razrešujejo v osnovi, odražajo ravno to, da demokracija ne proizvaja enotnosti objektivne in obče volje. In to je tista pomanjkljivost, ki jo proizvaja oni subjektivni intelektualizem, ki se noče odpovedati posebnosti.

Tisto, kar razjeda demokracijo, je subjektivna volja, ki uveljavlja posebnosti. Ta enostranskost izžareva tudi to, da se izobraženec izogiba odnosa s seboj. Kajti če bi ga dosegel, bi zaznal, da iz demokracije ven štrlita intelektualizem in aristokracija, ki sta nevidno vpletena v ustroj in se kažeta zlasti tam, kjer gre za posebne koristi. Zato: demokracija mora biti uresničena s principom, in to tako, da bo v njem svoboda določena kot uvid obče volje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali vzdržujemo demokracijo po merilih intelektualizma

Obča ideja kot substancialna polnost

Piše: Jože Požar : junij 4, 2017 – 5:44 dop -

Obča ideja postavlja idejo iz svoje notranjosti v vnanjost? V tem, ko se ideja razdvoji, določi drugo stran, ki je razloček ideje. Obča ideja je tako vzpostavljena kot absolutna dejanskost, tj. kot absolutna končnost. In ravno tega vzpostavljanja obče ideje se ne spoštuje. Ne priznava se principa obče ideje in se daje prednost čistemu vedenju kot takemu. Duh je prepričan, da je mogoče začetni svet odpraviti tako, da se idealizira vedenje kot tako. Pa od tukaj tisto preigravanje čistega vedenja in kategorij, ki izključuje logično sovisnost in napredovanje ideje. Posledica tega je, da danes s svetom gospodari čisto vedenje in subjektivna nadarjenost. Vera v moč čistega vedenja postavlja prepričanje, da je čisto vedenje kot tako sposobno izdelovati dejansko resničnost. Človek se upravičeno vpraša, ali ni tisto čisto prizadevanje duha, v katerem operirata čisti jaz in zdravi um, nekakšno častihlepje. O tem veliko pove nasilje abstraktnega vedenja, subjektivne predpostavke, s katerimi se predmetne določenosti ne uresniči, ker duh ne vzpostavi sebe kot predmet. Če to povem še tako, ker duh ni dejaven s principom, tj. na način obče ideje, substancialne polnosti ne vzpostavi kot splošne atrakcije občih momentov, ki je zakon obče ideje.
 

Obča ideja doseže svojo substancialno polnost skozi nasprotje, ki je njen svobodni razloček. V razdvajanju ali proti postavljenem nasprotju doseže absolutno sovisnost ideje. Se pravi, z občo idejo je izpolnjeno to, da notranjost doseže svojo vnanjost. S tem je postavljena absolutna sovisnost nasprotja. Filozof G. W. F. Hegel razkriva: zajeti absolutno sovisnost tega nasprotja je globoka naloga metafizike.
 
V naši demokraciji ima veljavo čisto vedenje kot tako. Pa tako ni čudno, če ljudska oblast hvaliči čisto vedenje kot tako, obče ideje pa sploh ne spoštuje. Obča ideja nima nobene veljave, ker je izobražen duh prepričan, da z vedenjem kot takim lahko pridela tudi predmetno resničnost. In zares, ko prisluhnemo kakemu politiku, lahko ugotovimo, da izžareva čisto vednost, predmet kot postavljen čisti dojem v obliki obče ideje pa ga ne privlači. Se pravi, v princip obče ideje ne verjame, ker je prepričan, da lahko z vedenjem kot takim doseže predmetno resničnost. Če to izrazim še tako, politik ne priznava nobene logične sovisnosti obče ideje, ker je prepričan, da je čisto vedenje kot tako ena sama resničnost. In dokler bo tako, obča ideja kot substancialna polnost ne bo spoštovana.

Da predmetni svet ni vzpostavljen kot čista ideja, ima zasluge predvsem zdravi um, ki logične sovisnosti ne spoštuje. Za njega je čisto vedenje kot tako nekakšna apriorna resničnost, katere razločevanje postavi njeno popolno resničnost. To je tisto početje duha, ko »duh kot lepa duša«, ne pridela nobene enotnosti. In zato tudi njegov svet obstaja kot subjektivni svet, v katerem gibanje vedenja poteka le na površju. In ravno to površje ali zunanjost se danes na veliko hvaliči, pa čeprav je to dejavnost, v kateri ne gre za nobeno logično sovisnost predmeta. Namesto da se hvali ustvarjeni in z določili vzpostavljeni predmetni svet, tj. občo idejo, se hvaliči vedenje kot tako, ki ne premaga nobenega nasprotja.

Naj naglasim: dokler obča ideja kot substancialna polnost ne bo s strani duha priznana kot način vzpostavljanja predmetnega sveta, tako dolgo bo čisto vedenje kot tako hvalisano.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Obča ideja kot substancialna polnost

Javnost in interes stvari

Piše: Jože Požar : maj 21, 2017 – 6:12 dop -

Ustvarjalci javnega mnenja bi se naj zavedali, da se svet stvari začenja s postavljeno dejanskostjo pojma in ne zgolj s kako predpostavko ali neposredno umnostjo. Kajti tisto dejansko je isto kot čisti dojem, ki ima neposrednost za smoter. Na ta način je element neposrednega bivanja določenost, ki se kot svet razlikuje od sebe. To je način, ko duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, zakaj predmet je čisto vedenje sebstva o sebi.

Mi izhajamo iz tega, da duh ni suženj javnega mnenja in da se je sposoben odzvati na javno mnenje in stopiti v odnos s stvarjo. Javnost namreč ni zgolj nekdo, ki ne ve, kaj je odnos do stvari, ali pa nekdo, ki sprejema svet kot izgotovljeno resničnost. Rečeno še tako, javnost je odnos do stvari ali je stvar v njenih občih momentih. To pa pomeni, da je treba javnosti predstaviti interes stvari, ne pa kakšno domnevo, ki prizadene interes stvari. Javnost je postavljen odnos do stvari, ki je gibanje proti postavljene substance, kajti le tako je izražen dejanski in svoboden odnos substance, v katerem zaživi obči individuum. Zaradi tega bi naj ustvarjalec javnega mnenja imel pred očmi predvsem pojavnost stvari, ki je čisti dojem stvari, iz katerega je edino mogoče izpeljati bistvo stvari. Torej, v interesu duha je, da postavi odnos do sebe in do stvari. Zakaj tisti nedoločen svet ni noben interes stvari, ampak pojavni svet, v katerem manjka odnos stvari. Takšen nedoločen svet je le neka eksistenca stvari, ki ni istovetna s čistim dojemom stvari in je zato le nekaj zunanje predstavljenega.
 

Bistveno je, da v govorici dveh sogovornikov zaživi interes stvari. To je nujno, kajti le tako duh sebe proizvaja kot smotrno početje. Stvar dobi pomen, če se gibanje substance dvigne do postajanja čistega pojma, ki je določen odnos substance.
 
Večkrat se zgodi, da se javnosti predstavlja nekakšen videz stvari, pri tem pa se spregleduje interes stvari. Namesto bistva stvari se kaže zgolj videz stvari, v katerem se izpostavlja zgolj neko vedenje. Ob tem pa ni odveč omeniti, da je videz stvari predstavljen z namenom, da se uresniči zasebni interes. Hočem reči, ko se ne objektivira interesa stvari, ampak le neka predstava stvari, je na delu zasebni interes. Če to povem še tako, ko duh izraža stvar v neki predstavi, v katero ni zajet interes stvari, javnosti ne jemlje resno. Kajti ko je stvar upodobljena iz čistih misli in kategorij, je napravljen transcendentalni objekt, v katerem manjka interes stvari. To je tisto početje zdravega uma, ko zavest skozi subjektivnost doseže svojo pojavnost. Na ta način stopi stvar v eksistenco kot nekaj, kar zdravi um izpelje iz sebe kot oblikovan videz stvari. Naj to izrazim še tako, individuum si odsvoji osebnost kot izgotovljen čisti svet, ki je nekakšen transcendentalni objekt ali predstava stvari.

Če torej ne želimo postati sužnji javnega mnenja, se moramo učiti osvobajati. To pomeni, da moramo javno mnenje tudi sami ustvarjati. Predvsem pa ne smemo podpirati javnega mnenja, ki uveljavlja zasebne interese. V tem času najdemo veliko znamenj, ki kažejo, da javno mnenje oblikujejo zasebni interesi. O tem priča ona tipična abstraktna nasilnost, ki skozi medij prihaja k nam v gibljivi sliki in kakem izrečenem stavku.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Javnost in interes stvari

Filozofija brez Sistema vede

Piše: Jože Požar : maj 7, 2017 – 6:09 dop -

Če odmislimo Heglov Sistem vede, tj. Fenomenologijo duha in Znanost logike, potem filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, katere predmet ni vzpostavljen kot absolutna ideja. Potem filozofija obstaja zgolj v oblikah raztresenih vsebin, ki eksistirajo kot čisti razumski pojmi. Posamezne vsebine so zgolj zunanje razvite kategorije, ki podarjajo razdrobljeno dejanskost v občih momentih. Se pravi, posamezne vsebine so na sebi nedoločeno bistvo in niso razvite iz postavljenega čistega pojma filozofije. To pomeni, da posamezne vsebine obstajajo zgolj kot zunanje določen svet, ki ni vezan na svoj pojem. Kar nam pojasni, da so posamezne vsebine obravnavane kot nekaj, kar je mogoče zunanje združevati ali povezovati v neko celoto. V takšnem zunanjem obravnavanju vsebin je filozofija zgolj neko premagovanje subjektivnosti ali idealizem, ki ne prikazuje nobene poti.

Filozof G. W. F. Hegel je naredil velikansko delo s tem, ko je razvil in vzpostavil Sistem vede, s katerim je razodel nastajajoče vedenje in pokazal duhu, da filozofija ne more obstajati zgolj kot abstraktna filozofija. Zaradi tega je Hegel predmet filozofije najprej razvil kot čisti pojem, tj. kot nastajajoče vedenje, s katerim je vzpostavljen princip vedenja, tj. predmetni element vedenja, skozi katerega duh vzpostavi samega sebe kot predmet. To sem že velikokrat zapisal, vendar znova ponavljam, ker je to tisti logični element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali čista abstrakcija, ki je jedro Sistema vede.
 

Danes se filozofijo dojema tako, kot da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. Zaradi tega vsebine Sistema vede niso postavljene v predmetnik filozofije. Celo več, zaradi tega se je filozofija razvodenila v abstraktne vsebine in transcendentalno spoznavanje a priori. Namesto da se Sistem vede vzpostavi kot predmetnik filozofije, se izmišlja nove predmete, s katerimi filozofija izgublja svojo objektivnost. 
 
O čem bi filozofi razmišljali, če Sistem vede ne bi bil vzpostavljen? Zagotovo bi premišljevali o Sistemu vede. Začeli bi se spraševati, kaj je pravzaprav predmet filozofije, kaj je tisto, kar predmet filozofije vzpostavi kot čisti pojem. Skratka, filozofi bi zanesljivo stopili v notranji svet in začeli raziskovati prav tisto, kar je Hegel razodel v prvem delu Sistema vede, tj. v Fenomenologiji duha. Morda bi jim to raziskovanje pojavnega sveta vzelo precej časa, vendar sem prepričan, da bi filozofi poskušali vzpostavili Sistem vede. To, da je treba vzpostaviti Sistem vede, to je namreč spoznal G. W. F. Hegel, ki skozi vsebine sistema filozofom sporoča, da naj prvi del Sistema vede poskušajo dojeti kot znanost o zavesti, tj. kot znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Ta znanost vsebuje element vedenja, ki omogoča začeti pogovor o tem, kaj je nastajajoče vedenje in kaj razviti čisti pojem ideje. Drugemu delu Sistema vede je prvi del predpostavka kot tisto, kar je rezultat prvega dela.

Glede na zgoraj navedeno naj izpostavim še tole: Filozofija brez Sistema vede je abstraktna filozofija, ki se povsod začenja in vsepovsod konča. Pri tem pa je treba naglasiti, da je pozornost duha usmerjena proč od pojma filozofije. Pa tako ni nenavadno, če se je filozofija razvodenila v subjektivni idealizem ali abstraktne vsebine, ki eksistirajo izven pojma filozofije in kot nekaj, kar je artikuliral subjektivni jaz.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez Sistema vede

Duh najde v spekulacijah le samega sebe

Piše: Jože Požar : april 2, 2017 – 6:20 dop -

Duh, ki izpričuje svoj svet na način spekulativnega umovanja, običajno ne izhaja iz postavljene osnove. Zaradi tega izžareva le sebstvo kot tako, ki se ne razločuje od sebe. O tem govorijo posredovane spekulacije, ki duhu vzkalijo kot zunanji pojav. Zategadelj je mogoče izdelati mnoge svetove iz neomejene realnosti, ki daje zgolj prazne besede. To stremi reči, ker sebstvo nima za predmet sebe kot sebstvo, zavest sebe nadaljuje kot svoje vedenje. Duh izhaja iz nekega vedenja, tj. iz nečesa, kar je on kot čisti jaz. Smoter duha je, izdelati neko abstraktno umevanje ali transcendentalni objekt, ki se ga zgolj misli in je prikazen.

Človek se lahko čudi tistemu, kar je neki obči interes kot umno oblikovani svet, opremljen s predstavami in mnogimi možnosti. Kak mojster za intelektualno čistost in transcendentalno izdelovanje sveta, je sposoben izdelati teoretično prikazen ali čisti pojav, ob tem pa še izpeljati takšen spekulativni videz, da bo začarana stvar dosegljiva samo tistemu duhu, ki se pozna na vragolije spekulativnega uma. Namreč, kadar si duh zasnuje kak neposredni svet, ga lahko pretvori v abstraktni pojav. In to tako, da svoj svet razpotegne na spekulacije, tj. na transcendentalni privid, ki je zunanji pojav. Ta isti svet pa je mogoče okrasiti s kako realnostjo in z obljubo, s katero duh doseže vrh nebes. To pa je prostor, v katerem vzajemno sodelujeta spekulativni um in ona učenost, ki nastopa posamično in zmedeno ter v predstavah čistih kategorij.
 

Abstraktna ravnodušnost je transcendentalni objekt, v katerem duh najde nekaj, kar je le za druge. Vnanjsko bistvo podobe je lirično razpoloženje ali zunanji pojav kot prikazen. Zavesti ne gre za stvar, temveč za izrekanje zasebnega interesa in subjektivno določenost jaza.
 
Kadar človek naleti na kako vragolijo spekulativnega uma, lahko ugotovi, s kakšno logiko je bil svet posredovan in kaj je bil smoter duha. Razen tega lahko dožene, ali je bila na delu metafizika, ki predmet sestavi s pomočjo predikatov. Duh namreč lahko tisto, kar je predmet izkustva, pretvori v pojav. To pa je ravno tisto predstavljanje, ko se um hoče najti in je izpolnjen na način uresničitve namena. Pri tem pa seveda ne gre za to, da se predmet vzpostavi v njegovem razločku ali kot čisti pojem, ampak se predmet jemlje zgolj kot pojav ali kot transcendentalni objekt. To se pravi, dejavnost duha se nanaša samo na pojavnost, ne pa na čisti pojem, ki ga določijo razvejani obči momenti.

Zanimivo je, da filozof Kant v Kritiki čistega uma obravnava transcendentalno spoznanje, katerega podlaga ni princip nasprotja, ampak apriorni pojmi o predmetu sploh. Pravzaprav je vrednost Kantove filozofije v tem, da odkrije, da se transcendentalno spoznanje ne ukvarja s predmetom. Kant namreč pravi, da je pojav možnost, ki leži v nas samih in katerega veza in enotnost se nahaja v nas samih. Razen tega poudari, da so čisti razumski pojmi a priori možni, ko ima naše spoznanje opravka s pojavnostjo. In res, nadčutno umovanje, ki smo mu priča dandanes skozi dejavnega izobraženca, se ne ukvarja s predmetom, ampak z apriornimi pojmi o predmetu sploh.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh najde v spekulacijah le samega sebe

Politik, subjektivno znanje in obča ideja

Piše: Jože Požar : marec 26, 2017 – 5:57 dop -

Ko je politik dejaven zgolj kot pojasnjevalec in razlagalec svojega prepričanja, je njegov svet le neko vedenje ali abstraktna bit. To pa je svet čistega sebstva, ki je nekaj občega, s katerim je uresničen prazni smoter. Kako sicer dojeti tisto početje duha, ki se na eni strani preganja s fiksirano abstrakcijo praznega jaza, na drugi strani pa s številkami in izračuni, ki pravzaprav vedno premagajo prvo stran ali tisto, kar je izraženo z besedo in mislijo. Politik danes izžareva zlasti to, da se dobro počuti v svetu, kjer predmet ne eksistira v svoji določenosti, ampak kot nekaj bivajočega sploh.

Zamislimo si duha, ki ga ne zanima pojem predmeta, ampak samo tisto čisto vedenje, ki ga običajno odmeče kot neposredno znanje, na katerem izpelje nekakšen abstraktni objekt, ki pa ni postavljen odnos predmeta. Tukaj takoj opazimo, da duh svoj predmet gradi kot neki abstraktni svet, ki ni odnos proti samemu sebi. Namesto predmetne substance izpeljuje samega sebe kot tistega, ki ima vedenje in je prepričan, da lahko on v svoji zavesti najde resnično vsebino predmeta. Na ta način zgolj izrazi, da jemlje svoje neposredno znanje za kriterij resničnosti, ki pa seveda ni predmetna dejanskost v njeni določenosti.
 

Kot izžareva svet, aktivnost politika je danes usmerjena v predstavljanje čistega vedenja in interpretiranje njegovih pogledov na svet. Ampak tu je še ljudski duh, ki mora biti v demokraciji ravno tako udejanjen, da bi se človek zavedal, da je dejanski duh. Zakaj sebstvo ljudstva je v tesni enotnosti z državnim principom, zato mora biti princip politika tisto obče, ki je razloček ideje, sicer sebstvo ljudstva ni izraženo kot dejanski duh.
 
Politik je danes dejaven v predstavah subjektivnega znanja, ne pa kot tisti, ki je soočen z vso polnostjo obče ideje. Zaradi tega njegova stvar ni noben predmet, ampak prepričanost, ki jo pojasnjuje s ciljem, da mu vzkali neka predstava njegovega znanja. Namreč tiste posamezne misli, ki jih vehementno od sebe odrine, nam povejo, da ga predmet ne zanima, ampak samo tisto, kar se dogaja okoli njega in so neke okoliščine. Pa tako seveda ni čudno, če najde čas za to, da svoje mnenje hvaliči, mimogrede pa še kakšno pohvalno reče o stranki. Ob tem pa seveda nasprotnikov nikoli ne hvali, ker da ne razumejo okoliščin. Skratka, politik kot da ne ve, da v tem našem svetu gre za stvari, tj. predmet in pojem. Hočem reči, do predmetne substance se obnaša kot kak svobodomislec, ki se ne zaveda, da predmetu pripada osnova in določba občega, torej čisti dojem, ki je abstraktni odnos proti sebi.

Politik predmet minljivo interpretira in ga prikazuje kot nekaj brez odnosnega. Za njega predmet kot čisti dojem ali kot obča ideja sploh ne obstaja. Kajti tista dejanskost predmeta je bit brez dejanja, s katero zatrjuje, da predmetna dejanskost ni nič drugega kot njegovo čisto vedenje. Namesto da se ukvarja s predmetno substanco obče ideje, nastopa v vlogi interpreta svoje izobrazbe in prepričanja, ob tem pa še operira z denarjem ali številkami, ki ga običajno odpeljejo stran od predmeta in objektivnosti. Tako daje videz, da ga zanima samo abstraktni videz predmeta, obča ideja pa ne. Pa od tukaj toliko subjektivnih zmag, ki predmeta ne spreminjajo. Skratka, politik bi naj spoznal, da njegova naloga ni samo v tem, da interpretira svojo izobrazbo, temveč da se sooči z vso polnostjo obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politik, subjektivno znanje in obča ideja

Filozofija kot onstransko modrovanje

Piše: Jože Požar : marec 12, 2017 – 7:14 dop -

Da se je filozofiranje razbohotilo v neomejeno prostranstvo, gre hvaležnost nedosledni svobodomiselnosti, ki filozofijo v njeni osnovi ne dojema kot idejo, ki sebe postavlja kot enotnost čistega pojma in njegove realnosti, ampak kot brez pojmovno predstavljanje. Namreč, vsebino predmeta filozofije se danes prikazuje kot filozofsko meglico, ki eksistira kot metafore misli in pojmov. Hočem reči, filozofske vsebine izpovedujejo nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove, ampak je le neko kazanje čiste vednosti kot onstransko modrovanje. Zaradi tega filozofske vsebine eksistirajo v podobah čiste sebe vednosti.

Filozofska vsebina ni nič takega, kar bi zajelo neposrednost in posredovanje, marveč je neko izpopolnjevanje, ki za seboj ne pušča nič drugega kot spremenljivost. Pri tem izpopolnjevanju pa ni zastavljen noben cilj, niti kaj takega, kar bi bil končni smoter. Tisto, kar čutna dialektika predstavi kot nepopolno napredovanje, je oblika kvantitativnega. Torej ravno tisto, kar je Hegel opredelil kot »vedno več znanj, bolj iztanjšana omika.«
 

Individualnost se izobrazi v neko primerno obliko občega. Obče je tisto nastalo kot njegova izvorna narava, s katero si odtuji svojo osebnost. To je tisto formalno sebstvo kot absolutna oseba, ki običajno razpade na dva svetova. Na prvi svet, ki je njegova odtujitev in drugi svet, ki si ga sam zgradi nad prvim svetom.
 
Če torej filozofu ne gre za posredovanje ideje, ampak zgolj za to, da predstavi moč jaza nad ne-jazom ali kako odtujitev sebstva, potem je pač tisto, kar vzkali, nekaj neskončnega. Se pravi, tisto obče je zgolj enostranska abstrakcija ali ljubezen navade, ki se razblini v neko širino nebes kot navdušenje individuuma. Na ta način je vsebina predstavljena kot početje in gnanje zavesti, torej kot subjektivno vsebino, ki jo duh predstavlja kot neko abstraktno in ne dejansko vsebino, ki gre prek neposrednega in je čista vednost jaza.

Zdi se, da filozofija ne more biti nadaljevanje tistega, kar so spoznali filozofi, npr. Kant in za njim Hegel v Sistemu vede. Namreč filozofske vsebine so abstraktne in podarjajo videz, kot da jih prideluje zavožena omika, ne pa duh, ki je dojel in spoznal filozofijo kot Sistem vede. Namesto da se spoznava Sistem vede, se duh sestavlja filozofske golaže, ki nastanejo s pomočjo izobrazbe in metafizike. Kar je pravzaprav produkt intelektualizma, ki uveljavlja sebstvo kot tako. V njem najde duh sebe kot tistega, ki spregleduje čisti pojem predmeta, s tem pa čisti dojem ali njegovo dejanskost.

To, da filozof nima merila za svoje vedenje, o tem govori ono oddaljevanje od predmeta filozofije, ki se konča v onstranskem modrovanju. Tisto preseganje čistega vedenja pripoveduje o tem, da zavest ne doseže realnega vedenja, ampak zgolj prikazujoče se vedenje. Ono pa ni tisto čisto vedenje, ko se dojem in predmet znajdeta v samem vedenju, ampak predstave o spoznavanju nečesa končnega. Filozofski idealizem prikazuje končnost kot neizpolnjeno abstrakcijo, ki zaobjema navzoči predmet kot neposredno vedenje. Vse seveda s ciljem, da vedenje eksistira kot nekaj ne odnosnega, kot vera sveta izobrazbe, ki je neko preseganje osebne samostojnosti kot doživljanje veselja na sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot onstransko modrovanje