Navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : oktober 14, 2018 – 5:35 dop -

Zanimivo je, da je izobraženec prepričan, da predmet ni nič drugega, kot abstraktno vedenje, ki ga udejanji samozavedanje. Za razumnika predmetna substanca ni nič takega, kar bi bila postavljena osnova predmeta, v kateri bi substanca dosegla svojo občo določenost. Še več, razumnik kaže, da predmet na začetku ni substanca v njeni razdvojenosti, ampak subjekt prepuščen navajenemu obnašanju vedenja, ki substanco zgolj predoča. Rečeno še drugače, izobraženec ne dojema substance kot nekaj, kar je njen postavljen odnos, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. Potemtakem je njegova naloga samo v tem, da predstavi sebe kot duha, ki je sposoben sebstvo posredovati in mu dati neko obliko. Na ta način je dejavnost duha reducirana na navajeno obnašanje vedenja: za osnovo je položen subjekt kot fiksno sebstvo, kateremu pristopi vedoči Jaz, ki subjekt okrasi s predikati.

Da golo razumevanje predmetne substance ne zadošča več, o tem danes govori izobraženec tedaj, ko postajanje substance ne prikaže v njeni dejanskosti. Namreč tisto navajeno obnašanje vedenja prakticira samo neki smoter, v katerem on zre in uživa le svoje sebstvo. Pa je njegov izoblikovani svet produkt navajenega obnašanja vedenja, torej svet, katerega oni subjekt je obogačen s predikati. Ob tem pa naj omenim še to, navajeno obnašanje vedenja ne izdela nič umnega, zakaj razum in um nastopata vsak na svoji strani.
 

Pri navajenem obnašanju vedenja gre za to, da se tisto, kar je, spozna po sebi. Se pravi, subjekt je položen za osnovo kot fiksno sebstvo, kateremu se predikati dodajajo. Pa je dodajanje predikatov zgolj neko neproduktivno početje vedočega Jaza. Zakaj na ta način gre subjekt v izgubo in ne doživi izpolnitve v svoji dejanskosti. Čisto drugače pa je, in to bi naj izdihavala črno bela abstrakcija, ko je neki neposredni svet najprej razloček na sebi kot notranji razloček istoimenskega. To je tista začetna razdvojenost istoimenskega, v kateri je proti postavljeni svet sebi enak.
 
Da je danes hvaljeno navajeno obnašanje vedenja in napenjanje razuma, gre hvaležnost izobraževalnemu sistemu, ki človeka ne dojema kot duha in ustvarjalca, ampak kot osebo, ki obožuje abstraktno vedenje. Zato tisto, kar je neko abstraktno vedenje, izobraževalni sistem hvaliči, ne hvaliči pa na primer nastajajočega vedenja. Tako da danes ni mogoče reči, da ima izobraževalni sistem v vidu tudi duha, ki sebe skozi izobraževanje spoznava v svoji odsvojitvi in je dejaven v načinu, v katerem najprej postavi sebe kot predmet. Namesto da duh spoznava tudi mišljenje, ki udejanja in odpravi predmetno substanco v načinu postajanja, se predaja navajenemu obnašanju vedenja. Ob tem pa izobraževalni sistem ne zaznava, da mišljenje zgolj hodi zraven in se prilagaja oni materiji. In tako ni čudno, če se danes hvaliči abstraktno vedenje in navajeno obnašanje vedenja, mišljenja pa se le tu in tam omenja.

Navajeno obnašanje vedenja je slavljeno, ne glede na to, da ne izdeluje pristnih rezultatov. Namreč o tem govorijo dosežki, ki jih izžarevajo ustanove in sistemi (sodstvo, zdravstvo, itn.), ki se nenehno sklicujejo na abstraktno vedenje in tisto neko moralo, ki hodi vsepovsod zraven s ciljem, da se daje prav vedenju kot takemu ali onemu subjektu, ki je nekakšen enostranski ideal, ki ne stopi z ničemer v odnos, kaj šele s seboj.

Navajeno obnašanje vedenja je pričujoče povsod tam, kjer je duh dejaven brez principa in se ne spoštuje začetne sebi enakosti ali postajanja istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Navajeno obnašanje vedenja

Lahkomiselnost medijev

Piše: Jože Požar : september 23, 2018 – 6:20 dop -

Ko poskušamo razumeti medije, lahko ugotovimo, da gre v njihovem govorjenju za predstave o spoznavanju. Tako vidimo, da nam poklanjajo subjektivne vsebine, s katerimi povedo največ o sebi. Iz njih ni težko spoznati, da je tisto, kar je neki subjekt, le nekaj končnega, ki gre čez v neskončnost in se razgubi v preroško govoranco. Se pravi, ni težko spoznati, kdaj gre mediju za stvar ali pa samo za to, da predstavi kako lahkomiselno vsebino ali prazno prikazen vedenja, ki jo sestavi iz abstraktnih predstav in pridanega komentiranja.

Sicer pa mediji danes izžarevajo zlasti to, da jim ne gre za stvarnost, ki ima svoj temelj in določno substanco. Običajna subjektivna zavest odpravi le sebe kot nekaj, kar ni nič drugega kot čista sebevednost. To pa je abstraktni svet, s katerim si zavest zagotovi sama sebe na način mešanja predstav in misli. In tako seveda ni nenavadno, če mediji svojo lahkomiselnost predstavijo kot zavest, ki pojasnjuje svojo abstraktno vednost na način neposredne umnosti. Kar je lahkomiselnost, ki napreduje od pogojenega do pogojena kot oblikovan pojavni svet. Torej subjektivnost kot prepričanost, ki jo zavest odrine od sebe kot nekaj, kar je na primer sovražni govor, ki pa ne doseže svoje dejanskosti, ker zadošča golo ime.
 

Nekateri mediji govoričijo o sovražnem govoru, ki ga opremijo s kakim umišljanjem na abstraktne predstave. Pa tako seveda ni čudno, če kdaj ponorijo in zaidejo v subjektivni idealizem. To se običajno zgodi takrat, ko uveljavljajo posebno voljo, da izrazijo svoje čustveno razpoloženje, ki je šlo onstran in čez, kot neki predstavljeni subjekt, ki ni nič drugega kot čisti Jaz, ki beži pred občim. To je tisto prazno vedenje, ki se ni sposobno odsvojiti in zato ne more dospeti do svoje enakosti.
 
Mediji posredujejo nemalokrat informacije kot prikazujoče se vedenje, ki pa ne doseže svoje resničnosti in je le prazna prikazen vedenja. To je neposrednost, ki ne prehaja v svojo dejanskost in ni nobena resničnost, ampak predstavljen subjekt, ki se ga izpopolni ali razgrne z dodajanjem posameznih misli in mnenj. Hočem reči, ko nekaj končnega ne stopi v odnos s svojo enostavno neskončnostjo, zavest ne doseže razlike subjekta in predikata. Tako odkrito kaže, da ne dohiti odnosa subjekta in predikata. Kajti če bi zavest odnos doumela, ne bi bila dejavna kot predstavno mišljenje, ki je vseskozi subjekt na sebi. Na ta način namreč ne doseže čistega dojema, saj gre subjekt običajno v izgubo.

Medij, ki spretno žonglira z mnenji in imeni, odseva, da ni nujno biti dejaven v načinu ali tako, da vzpostaviš svoje vedenje kot obliko odnosa. Tak medij podarja le razkošje subjektivne vednosti, ki jo je mogoče propagirati kot samovoljne predstave. Ko pa se to začne dogajati, je medij dejaven na način odmetavanja sebstva, kar pomeni, da ni dejaven s principom, v katerem subjekt doseže svoj predikat ali odnos. Ta odnos namreč pove, da je razdvajanje tistega, kar je nekaj neposrednega, nujnost, ki zameji nekaj končnega na enostavno neskončnost. To pa ni zgolj abstraktna predstava, temveč določena končnost, ki je skozi svojo negacijo, tj. skozi enostavno neskončnost, dosegla svojo izpolnitev. Potemtakem, kar ni odnos subjekta in predikata, je le razpuščen subjekt. Zato stvar medijev ni samo v tem, da položijo za podlago neki subjekt in dajo besedo vedočemu Jazu.

Mimogrede, svet ni samo neki tule in zdajle, ampak je gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lahkomiselnost medijev

Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : avgust 26, 2018 – 6:20 dop -

Glede na to, da izobraženega duha čisti pojem in logična sovisnost ne interesira, je jasno, da so njegovi abstraktni izdelki abstrakcije nedoločene biti. Duh izhaja iz nečesa znanega in ne iz postavljenega temelja ali osnove, pa je tako tisto, kar pridela, v predstave odmetano sebstvo, ki velja kot negativno obče sebstvo. Takšno poenostavljanje sveta vztraja v enostavni neposrednosti, kajti ko se ne izhaja iz osnove ali iz nečesa sebi proti postavljenega, kar je odnos pojma proti sebi, potem je tisto negativno zgolj abstrakcija.

Ste mogoče kdaj brali kakšno delo, ki bi se začelo z vzpostavljanjem čistega pojma ali z določanjem občega, ki je odnos proti sebi, v katerem je zaobjeto dejansko bistvo predmetne substance? Take logične sovisnosti ni zaslediti, ker izobražen duh logične sovisnosti ne jemlje resno. Duh ne kaže nobenih znakov, da ga zanima logična sovisnost in čisti pojem, ki vzpostavi realnost pojma. Takšnega prizadevanja duha še ni zaznati, kajti on je pogosto dejaven na površju ali tako, da svoje vedenje razpostavi in da razodene izobrazbo. Duha mika samo vedenje kot tako in tista čista moč vedenja, ki pa mu nazaj sporoča, da lastnega vedenja ne utemeljuje čez začetno gibanje predmetne substance. Se pravi, duh ni dejaven kot duh, ki spoštuje logično sovisnost in princip postajanja čistega pojma.

Izobražen duh, ki logične sovisnosti ne upošteva, je dejaven preračunljivo, to pa zato, ker ni osvojil nastajajočega vedenja, ki izžareva, da je treba abstraktno neposrednost najprej vzpostaviti. Zato je tisto, kar pridela, enostransko in pomanjkljivo, ker je le izpeljana abstraktna podoba vedenja, ki ni nič drugega kot nasprotje ali čista neposrednost, ki se jo da obogatiti ali idealizirati v nekaj naslednjega. Na ta način si duh zagotovi le samega sebe kot tistega, ki se od sebe razločuje kot sebstvo, ki pa ni njegova sebi enakost.
 

Ko je duh dejaven na način neskončnega razuma, si samega sebe ne odsvoji. Namesto da sebe postavi kot predmet, začenja dialog s seboj. Odmetava enobarvne formalizme in udejanja le obče. Zavest je čisti jaz, ki uživa potrditev drugih jazov, ki nastopajo kot posredovalci sebstva in čutnega vedenja. To je igra jazov in razuma, ki doseže lastno gotovost v abstraktnih predstavah odmetanega sebstva.
 
Zgleda da izobražen duh ne mara pogovora o logični sovisnosti, je pa res, da navdušeno govori o gospostvu vedenja. To verjetno zato, ker je v pomanjkanju vedenja o tem, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. On ima za pomembno zlasti to, da predstavi svoje vedenje kot obliko abstraktnega vedenja. Vsebinska stran ga ne zanima toliko, če pa, potem kot v sebstvu razvezana bit, ki je tisto negativno obče sebstvo. Tako si sebe pridela v podobi tistega sveta, ki je nekakšno negativno razmerje. Kar je pravzaprav izražena abstraktna moč, ki jo odkrijemo kot posredovano vedenje, ki se začenjajo kot nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove in je zgolj nadaljevanje sebstva, ki ne doseže postajanja.

Ko je izobražen duh prosto dejaven, potem sebe realizira kot čisto sebstvo, potem tudi tisto, kar je neka realnost, ne stopi v odnos s seboj. In potem tudi duh ne izraža odločnosti mišljenja in je dejaven tako, kot zna in ve. Tisto, kar odrine od sebe in prehaja v nekaj drugega, je le abstraktno obče kot razgrnjena duhovna moč zunaj sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

Enostranski idealizem

Piše: Jože Požar : avgust 12, 2018 – 6:21 dop -

Idealizem, ki ne prikazuje nobene poti in ne doseže postavljene osnove pojma, temveč zgolj nekaj zagotavlja, je slabi idealizem. Duh se zanaša na abstraktno vedenje in na domiselnost, ki vedno najde nekaj, kar odgovarja tistemu, kar je drugo kot jaz; moj predmet je drugo kot jaz ali navzoča abstrakcija. To je abstraktna občost, ki pa je brez izpolnitve; to torej ni razviti čisti dojem, ampak le negativno obče sebstvo ali čutna neskončnost.

Tisto, kar zavest izreka, je nekaj, kar ni nič drugega kot prežemanje smotra in individualnosti, ki pa ne doseže popolne podobe, ampak zgolj obče momente, ki jih zavest najde v sebi in postavi tja ven na ogled kot nekaj, kar je njena neposredna zagotovost. To je zagotovost ali abstraktna realnost brez izpolnitve. Namreč, nasprotje je pozitivno kot izpeljano hotenje in čisto vedenje, s katerim zavest uveljavi svojo navzočnost, ki je izražen zor kot abstraktna mojost v čisti predstavi. Ta enostranski idealizem je čista zagotovost, s tem da svojih misli ne odpravi v nekaj drugega, ampak jih pusti živeti kot negativnost. Zavest odmeče svoje misli in zdi se, da je s tem naredila nekaj za stvar. A v resnici razkaže svojo pomembnost, torej ne čistega dojema, ampak drugo kot jaz. Tako zavest svoje početje in gnanje dovrši kot nekaj, kar je le za njo samo. To pa je udejanjanje zavesti, ko izpeljuje nasprotje same sebe. Tista abstraktna stvar je namreč nekaj, kar je določeno kot drugo kot jaz ali kot razloček, s katerim je realiziran čisti moj zavesti ali abstraktni dojem.
 

Duh, ki sebstva ne vzpostavi in odsvoji, ne more priti do svoje enakosti. Kar doseže je neposredna enostavnost, ki je brez duhovna bit. Ona je abstrakcija kot prvo izrekanje predstavne zavesti, nepopolna podoba, kar ustreza zaznavi, ki jo zavest od sebe razločuje kot bivanje mojosti ali kot nekaj, kar je zavesti nastalo.
 
Enostranski idealizem se izteče v zagotovost samega sebe; v čisto abstrakcijo, ki je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest drugih. Zavest se odtuji kot svoje ravnanje in tako pridobi bivanje v dejanskem svetu. Tisto, kar ji nastane, je neka vsebina kot tisto individualno, ki je zgolj abstraktna predstava. To je zavest dvignjena v obče momente čistega sebstva, je pa to tudi oblika čiste zavesti ali čisti uvid zavesti v to, da sem jaz v svoji neposrednosti sebstvo, ki je stopilo v bivanje kot sebstvo.

Iz zgornjega je mogoče ugotoviti, da je zavest mojster v svojem nasprotju, saj si sama sebe zagotovi čez nasprotje, ki je nekaj občega. Njen predmet je ona sama, tj. zagotovost nje same kot razloček, zakaj tisto njeno početje je bistveno gibanje sebstva, ki ga odpusti kot enostranski idealizem, ki je čista zagotovost nje same. V resnici je navzoča neposrednost izraženo kot posamezno sebstvo, ki je abstrakcija kot realizacija zavesti. Rečeno še tako, to je zavest, ki velja kot oblika abstraktne neposrednosti ali zagotovosti.

Enostranski idealizem ne predoča poti in je zato čisto zagotavljanje abstraktne mojosti; izreka le neko neposredno zagotovost, jaz sem jaz, ki je izpolnjena mojost. Se pravi, kar sem jaz v razločku, to sem jaz sam, ki se odrivam od sebe in nisem nič drugega kot izpolnjena mojost: abstraktna realnost kot eksistenca, v kateri zavest izkusi le sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski idealizem

Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Piše: Jože Požar : julij 29, 2018 – 6:12 dop -

Mi še vedno ne zaznavamo gibanja, ki se začenja z odsvojitvijo sebstva. To je gibanje, s katerim je doseženo postajanje sebstva, ki kot sebstvo prehaja v svojo drugo-bit, v nasprotje, ki postavi Eno sebstvo ali popolno sebstvo. Rečeno še tako, mi ne zaznavamo postajanja končnega v neskončnosti, ki je določna podoba, s katero končnost doseže svojo dejansko podobo. Takšnega gibanja liberalna svobodomiselnost danes ne izžareva, pa čeprav je vseskozi slavljena kot tista, ki da je dejavna dosledno. Namreč svobodomiselnost, ki ne izhaja iz notranjega gibanja substance, ampak zgolj idealizirala sebstvo, s katerim doseže le negacijo sebstva, je nepopolna. Se pravi, svobodomiselnost, ki ne doseže postavljene podobe sebstva, »doživlja le veselje na sebi«. In tako seveda ni nenavadno, da je liberalni duh naredil korak nazaj, da na novo premisli svobodomiselnost iz samega začetka.

Svobodomiselnost kajpada ne bo zamrla, ampak se bo nadaljevala verjetno tako, da bo liberalni duh sebstvo vzpostavil v načinu, se pravi, na način odnosa proti sebi. To je nujnost sedanjega časa ali razvojne stopnje duha, ki ima v sebi to zahtevo, da je duh dejaven tako, da sebstvo posreduje s seboj in ga vzpostavi kot Eno. Kar je postavljena osnova ali popolna podoba sebstva v njeni razviti osnovi. To je tista resnična svobodomiselnost, ki najprej razvije sebstvo na proti postavljeni način ali kot drugo v občih momentih, kar je dejansko sebstvo, v katerem je duh vzpostavljen kot sebstvo. Cilj duha je, da izvaja gibanje skozi element vedenja, ki ga naivna svobodomiselnost ne spoštuje, ker je navajena biti dejavna brez principa. Zaradi tega mlada svobodomiselnost pridela zgolj kakšen videz bistva, s tem pa neposrednosti ne vzpostavi, odnos do sebe enostavno prezre.
 

Izobraženec danes dojema svobodomiselnost kot interes mišljenja, ki pa ni nič drugega kot enotnost s seboj, soglasje talenta in vedenja. To je svet abstraktne občosti, ki je brez izpolnitve. Rečeno še tako, to je svet prežet od individualnosti in realnosti, v kateri je zavest razvezana v dojem, ki si ga naredi o sebi.
 
Poglejmo v kaj se danes neizkušena svobodomiselnost izide? V eno samo prostranstvo vedenja, ki je čista vednost jaza. To pa je svet, ki nima meje in ga je mogoče zunanje združevati in povezovati neomejeno. S tem je povedano tudi to, da sebstvo ne doseže drugo-biti. V takih primerih je sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt in ne kot gibanje. Zaradi tega ni čudno, če je svobodomiselni duh moral narediti korak nazaj, da premisli svobodo iz začetka. Edino to vračanje v sebe je garancija, da bo svobodomiselnost dojel kot odnos in ne kot subjektivno določenost jaza. Spotoma pa še tole, svobodomiselnost lahko duha navdušuje tudi takrat, ko svet ne prehaja v svojo določenost. Potem pač duh ne počne nič drugega kot to, da prideluje abstraktne predstave ali kombinacije njegove domišljije.

Svobodomiselnost se danes udejanja kot gibanje idealizma, ki prideluje čiste abstraktne predstave, s katerimi so izražene cenene podobe. To je gnanje duha, ki sebe prosto nadaljuje in ne doseže nasprotja, v katerem je zaobjeta popolna notrina. Takšna svobodomiselnost ne vzpostavi čistega pojma, ampak se nadaljuje kot enostransko početje negativnega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Piše: Jože Požar : julij 15, 2018 – 6:13 dop -

Kaže da duh odnosa do mišljenja, nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve še dolgo ne bo spremenil. Človeka enostavni odnos do samega sebe in predmeta ne prevzame, ker ga zanima samo vedenje kot tako. Biti dejaven v načinu, ki ima v sebi to nujnost, da najprej predmet postaviš v elementu vedenja kot razviti absolut, to gibanje duha ne privlači. Ne privlači ga postavljeni čisti dojem, v katerem je zaobjeto bistvo in obči momenti pojma.

Zaradi tega ni čudno, če duh svoj svet na veliko pojasnjuje, podarja priložene opredelitve, predpostavlja in uprizarja navzkrižne razlage, in vse to počenja s smotrom, da uveljavi svoje vedenje in ideale brez dejanskosti, ki so nedovršeni izdelki, v katerih najdemo veliko opisovanja in nadčutnega sveta, ne pa izvirne substance v njenem postajanju. Duh enostavno preskoči začetno obliko čistega dojema, tako da predmet ne stopi v odnos s seboj, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega. Namesto da izhaja iz neposrednosti in njene proti postavljene sebi enakosti, ki je čisti dojem, sebe prosto nadaljuje. Na ta način predmet ne zaživi skozi gibanje substance v njenem postajanju, ampak kot razbrzdano vedenje.
 

Danes je čudaška subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri v smotre in prikazujoče se vedenje, pa zato ni čudno, če ima tisto substancialno na sebi zgolj neki videz nasprotja. Tisto, kar je tu komično, je gibanje, ki je abstraktna lahkomiselnost, s katero gospodari zdravi razum, ki udejanji odnos smotra do tistega, kar je ven iz njega kot nekaj drugega.
 
Duh ignorira element vedenja, tj. postavljeni čisti dojem, katerega gibanje bi bilo koristno spoznati. Koristno bi bilo, če bi kdaj pa kdaj vrgel pogled na naravo in njen način postajanja, pri tem pa se vprašal, zakaj se narava vzpostavlja v načinu. Prav tako bi bilo koristno, če bi se vprašal, zakaj nastajajoče vedenje in zakaj končnost in neskončnost tvorita čisto vedenje. Vprašal bi se lahko, čemu danes vsaka reč pobegne v števila, čemu absolutna dejanskost, ki postavi odnos pojma do sebe. In ne nazadnje, od kod ta vera v ravnodušna števila in zakaj ne raje predmetni svet v elementu vedenja. Zakaj toliko pojasnjevanja in predpostavljanja ter pomanjkljivega spoznavanja, ki zanemarja določila? Zakaj ne izhajanje iz dejanskega in realnega sveta, ki pripada vsaki reči. In končno, zakaj ni duh dejaven v načinu ali tako, da najprej razvije ujemanje pojma in njegove realnosti. Menda je tu čas, da duh začne spoznavati, da je stvar najprej izviranje iz sebe in postavljen odnos proti sebi.

Če bo duh svoje potovanje nadaljeval brez spoznavanja odsvojitve, ki jo narekuje razvojna stopnja duha in spoznavanje notranjega gibanja, se ne bo premaknil iz mesta. Zakaj tisti njegov vedoči jaz se obnaša samo zunanje, venomer idealizira sebstvo. Duh je sicer dejaven in si prizadeva biti ustvarjalen, vendar je pomanjkljivo prizadeven, ker ne spoštuje čistega pojma. To je tista ovira, ki mu ne dovoljuje biti umno dejaven. Še več, ker ni dejaven s principom, deluje tako, da posreduje in uveljavlja le svoje vedenje.

Naj končam tako: duh ni nekaj abstraktnega, temveč »vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je način, v katerem obdrži enakost s seboj. In ta odnos doseže z elementom vedenja, v katerem je substanca v svoji osnovi dovršena in umno postavljena.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Baje je demokracija v najhujši krizi

Piše: Jože Požar : julij 8, 2018 – 6:02 dop -

Da je demokracija v najhujši krizi, to misel je verjetno izjavila liberalna nadarjenost, ki demokracijo dojema kot svobodomiselnost brez meja, ta premaga vsako subjektivnost. Liberalni duh namreč prideluje čisti svet kot gibanje enostranske zamisli, ki vodi čez in v nadčutni svet, kjer se svet razvleče v stotere svetove. To je svet brez omejitve, ki ni vezan na nobeno končnost, ampak se nadaljuje in prosto prehaja v številne druge svetove.

V krizi ni demokracija, ampak duh, ki je nedosledno dejaven in ni voljan vzpostavljati demokracije na način obče ideje. Zakaj tista dejavnost, ko se duh preganja z lasnimi interesi in preračunavanjem dobička, ne predpostavlja sveta kot vzpostavljene obče ideje, ampak zgolj kot svet, ki se nadaljuje v posebnosti, katerih določni svet se izteče v velikost, tj. v števila. Se pravi, tega duha ne zanima obča ideja, ampak denarna sredstva, s katerimi je mogoče premagati lastno subjektivnost. To pa je očitna nedoslednost duha, ki nam pove, da duh samega sebe ne preseže tako, da sebe postavi kot predmet.
 

Tudi politik bi naj bil dejaven s principom ali na način obče ideje. Zato tiste enostranske dejavnosti, ki ne odpravi stvari in tudi ne vzpostavi njenega čistega dojema, ne gre slaviti, kajti stvar se prosto nadaljuje v nekaj drugega ali v neizpolnjeno abstrakcijo. Takšno prizadevanje ne zadostuje več, ker stvar ne zaživi v obči ideji in politik si samega sebe ne odsvoji. Na ta način politik ne realizira svoje svobode.
 
Po mojem mnenju demokracija dobro funkcionira. Sicer dostikrat pomanjkljivo, zlasti takrat, ko politika ni dejavna v interesu duha ljudstva ali v interesu obče ideje. Iz tega pa seveda ni mogoče narediti sklepa, da je demokracija v najhujši krizi. Po mojem je v krizi političen duh, ki obče ideje ne spoštuje, ker ne sledi zahtevam časa in duhu ljudstva, ki želi svoje ideje uresničevati. In ne le to, političen duh se nenehno ukvarja z denarnimi sredstvi, ki razveljavijo občo idejo, v kateri je vsebovano bistvo. Se pravi, ko političen duh ne realizira interesa duha ljudstva ali konkretne obče ideje, je to znamenje, da se je ukvarjal sam s seboj. In to se odseva navadno takrat, ko je dejaven zunanje ali na način fiksiranja številk.

V čem je stvar? V tem, da političen duh spregleduje odnos do samega sebe, s tem pa odnos do predmeta, tj. do obče ideje. Svet je namreč najprej enostavno sebstvo, torej bivajoči duh kot postavljeno sebstvo. To nam pove, da bi naj duh izhajal iz sebe, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej odpravi svoje vedenje in se postavi kot predmet. Kajti kot je danes mogoče zaznati, političen duh velikokrat izpoveduje, da je dejaven nepopolno ali tako, da spregleduje duha ljudstva in da na drugi strani streže interesu, ki ni interes duha ljudstva.

Ko stvar ni izpeljana in uresničena kot obča ideja, duh uresničuje le abstrakcijo od čutne raznolikosti ali posamezni interes. In to se dogaja takrat, ko išče rešitve v sebi in v tistih praznih številkah, ki pobijejo vsako idejo. In vse to zaradi tega, ker duh verjame v števila, ki da lahko izrazijo takojšnjo resničnost. To pa ni spoznanje stvari kot nečesa, kar je in obstaja, ampak dejavnost duha čez števila, ki uveljavljajo samo neobjektivnost.

Naj strnem, demokracija ni v nikakršni krizi, je pa v krizi duh, ki abstraktno stvarnost reducira na številčne abstrakcije ali izračune, ki nastopajo v ugledu obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Baje je demokracija v najhujši krizi