Duh v izvrševanju samega sebe

Piše: Jože Požar : november 25, 2018 – 7:55 dop -

Ko je duh zgolj abstraktno vedenje, ki ne pozna nobene meje, je le zavedanje raznolikega sveta. Potem tudi ni gibanje substance v njeni popolni podobi, ki so obči momenti drugo-biti. Tedaj je pač tisto, kar je neka primerna dejanskost abstraktnega vedenja, torej subjekt, ki zaničljivo gleda na določenost substance in čisti dojem. Na ta način duh ne doseže drugo-biti substance, ker je dejaven kot navajeno obnašanje vedenja. In tako opazimo, da sebstva ne vzpostavi in da substance ne motri v gibanju, kar zatrdi, da je dejaven pomanjkljivo. In to ne glede na to, da določilo duha pravi, da je duh to, »da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet.« Namreč, duh je zavest umnega predmeta, kar stremi reči, da je zavest in samozavedanje; zakaj edino postavljen odnos do sebe je vedenje duha o sebi, v katerem si sebe odsvoji. Cilj duha bi naj bil, da vedenje postane neki vnanji in notranji svet, ki je način razdvajanja substance, v katerem je posredovanje s seboj poglaviten moment duha. Zakaj le na ta način duh sebe prekorači in se postavi v odnos s seboj. Se pravi, duh je to, da sebe izvršuje s principom in se naredi za to, kar je v odnosu s seboj. To pa je posredovanje sebe s samim seboj, v katerem pride do izraza prav njegova notranja moč izvrševanja samega sebe. Kar ni nič drugega kot njegova odsvojitev v načinu postajanja, ko si duh prizna pravico, da je v svojem razločku dejanski duh, ki posreduje samega sebe s seboj in se postavi kot predmet.
 

Neverjetno kakšne predstave praznega vedenja danes izdeluje izobraženec. Enkrat je zamejen na brezsilno sebstvo, kdaj drugič na transcendentno prikazen vedenja. Tako odseva, da samega sebe ne razume kot tistega, ki bi naj ustvarjal svet umnega predmeta in bil v odnosu s seboj. Kajti izvršiti samega sebe, pomeni biti dejaven s principom ali na način logične sovisnosti. To torej pomeni, stopiti v eksistenco kot duh, ki je dejaven s principom in sebe izvršuje ustvarjalno.
 
Kadar prisluhnemo izobražencu, ki se izgublja v čisti vednosti jaza, lahko odkrijemo, da ga zanimajo oblike abstraktnega vedenja ali pojavni svet, v katerem igra bistveno vlogo vedoči jaz. Pa od tukaj prepričanje, da je njegova naloga samo v tem, da izdeluje abstraktne predstave praznega vedenja in one možnosti, ki napotujejo čez in v transcendentni svet, kjer realnost ni navzoča in sebe izvršuje kot jezik in zmožnost upodabljanja sebe kot subjekta. Zakaj njemu ne gre za ustvarjeni svet, ampak samo za prikaz tega, kako razkošno zna predstaviti svoje abstraktno vedenje in kako iznajdljiv je v izvrševanju svojega sebstva.

Danes izobraženec na veliko pripoveduje o izvrševanju samega sebe tedaj, ko uveljavlja svojo moč kot vedoči jaz. Ob tem pa ne gre spregledati, da je njegov predmet čisto od sebstva prežet, neki dovršeni jaz ali odtujeno sebstvo, v katerega izliva svojo abstraktno moč. In to je mogoče zaznati tedaj, ko odmetava pripravljena znanja in poklanja predpostavke, ki obstanejo v enostavni neposrednosti. In tako vidimo, da je njegov svet nekakšna kvantiteta abstraktnega vedenja, ki se nadaljuje v neke druge svetove kot zmaga njegove izobrazbe. Resnica tega abstraktnega sveta pa je, da ni s seboj notranje posredovan in da ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema. Kar je njegov čisti svet, to je bivanje vedočega Jaza, ki je izvršil samega sebe v obliko neposredne gotovosti, ki je neko vedenje formalne občosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v izvrševanju samega sebe

O razumnem in umnem bivanju

Piše: Jože Požar : oktober 28, 2018 – 6:19 dop -

O umnosti ni mogoče govoriti, če neposrednost ni postavljena kot nekaj sebi enakega. Duh, ki danes govori o umnosti, ob tem pa spregleduje enostavno postajanje predmetne substance v njeni določeni podobi, ne ve, da je razumno umna oblika postajanje v elementu vedenja. Zakaj tisto razumno in umno je zavest, ki je postajanje nečesa prvega in drugega, to pa je sebi enakost. Postajanje razumnega in umnega je torej oblika predmetne substance, v kateri nekaj neposrednega doseže svojo enostavno določenost v občih momentov.

Danes je umno vse, kar je abstraktno vedenje samo po sebi. A v tem abstraktnem vedenju ni zaznati nič umnega, ker ne gre za proti postajanje in odnos vedenja. Namreč tisto, kar je zgolj neposredno vedenje, to še ni nič umnega. Da pa bi neposrednost, kot nekaj razumnega, bila izpolnjena kot umnost, mora doseči svojo dejanskost. Povedano drugače, neposrednost mora biti na sebi določena v svoji dejanskosti, da bi nastalo nekaj razumno umnega. Zato abstraktno vedenje kot tako ni nič umnega, zakaj razumno in umno je bivanje enega.
 

Ilustracija stremi pokazati bivanje substance kot eno nje same, ki je bivanje v njenem razdvajanju. To bivanje želi razodeti, da substanca v svoji začetni podobi ni le ekstaza abstraktne neposrednosti, temveč postajanje v njeni razdvojeni podobi, ki je podoba istoimenskega v eni enotnosti. Postajanje istoimenskega torej ni zgolj abstraktni ideal substance, ki se šopiri, ampak njeno razdvajanje kot sebi enak obči božanski svet, ki je dejanski ali umni svet. Torej svet istoimenskega, ki je sebi enako bistvo, saj se nanaša na sebe kot notranji razloček.
 
Ko govorimo o umnosti, moramo imeti v mislih odnos, tj. postajanje pojma kot nekaj enega, v katerem je tisto substancialno nekaj razdvojenega. Ta podoba je oblika istoimenskega in je logična oblika bivanja: »biti v svoji biti svoj dojem«, o tem govori Heglov sistem vede, kajti to je oblika biti v njenem razdvajanju, v katerem notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje. Zakaj neposredno bivanje substance si je ravno tako po drugo-biti. Kar je postajanje substance v njeni enostavni podobi, ki je njena razdvojenost ali proti postajanje. Postajanje je torej razumno umna oblika, s katero je dosežena sebi enakost.

Tisto umno je torej čisti dojem, ki naredi to, da nekaj neposrednega doseže svojo določenost. Namreč spoznavanje ni zgolj spoznavanje nečesa razumnega, temveč je prav tako preseganje razumnega, ki skozi gibanje notrine doseže svojo umno podobo, ki je čisti dojem. Zakaj na ta način tista abstraktna neposrednost doseže svojo sebi enakost v nasprotju, ki je enostavna določenost ali enostavno bivanje substance v njenih občih momentih. Kar ni nič drugega kot bivanje substance v elementu vedenja, ki je kvaliteta bivanja v enem, saj je prvo bivanje razločeno od drugega po notrini in obliki, v kateri substanca doseže popolno podobo.

Duh bi naj dojel, da razum prideluje samo končne določbe. Kar pove, da umnega v začetnem gibanju ni mogoče spoznati tako, da se tisto razumno kot čisti Jaz širi v neskončnost, zakaj pri tem širjenju ne pride do nobenega postajanja. Se pravi, samo tisto razumno, kot proti postavljeno, je umno. To nam odkrije, da naj razumno, kot nekaj abstraktno neposrednega, doseže svojo proti postavljeno podobo. Le tako je razumno in umno vzajemna skladnost biti, ta pa je dosežena skozi začetno gibanje ali samopostavljanje, ki je posredovanje notrine s seboj, kar je absolutni nemir kot čisto samogibanje istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razumnem in umnem bivanju

Duh in lasten predmetni svet

Piše: Jože Požar : oktober 21, 2018 – 6:25 dop -

Da duh bogato govori o sebi in svojih nasprotnikih, je znamenje, da se bo nekega dne začel resno izkopavati iz svojega sebstva in bo tako vzpostavil odnos s seboj. Če tega ne bo storil, bo to oznaka, da še vedno utrjuje ljubezen do abstraktnega vedenja. Tako bo razodel, da spoštuje samo napredek in razvoj, da pa obstoja konkretnega sveta ne spoštuje. Ona čista ljubezen do abstraktnega vedenja mu zgleda sporoča, da se resnično spoznanje da doseči s subjektivnim znanjem in prepričanjem. Namreč, tista silovitost abstraktnega vedenja se običajno izteče v nekaj možnega, ki je nekakšno zunanje znamenje, da čista ljubezen do abstraktnega vedenja ni sposobna izdelovati nikakršnih resničnosti.

Zasluge za to ima vedoči Jaz, ki gleda samo naprej in se zanaša na abstraktni razum. Pa od tukaj toliko onih sijajnih predstav vedočega Jaza, v katerih tisto nastalo ni realno vedenje, ampak zgolj prežemanje abstraktnega vedenja, v katerem duh izgubi vezo z realno substanco in drugo-bitjo, ker vedenja ne postavi kot predmet. Zato so tisti doseženi rezultati nekakšne dobičkonosne podobe vedenja, ki jih je abstraktni razum združil v nekaj enega.
 

Če bosta navajeno obnašanje vedenja in zdravi človeški razum še naprej tako uspešno sodelovala, duh ne bo začel spoznavati elementa nastajajočega vedenja. Se pravi, svoboda, ki je po svojem dojemu vedenje o sebi, bo še naprej omejena na abstraktno vedenje in tisto, kar se spozna po sebi. A gre za to, da duh usmeri svoje zanimanje na nastajajoče vedenje in na to, kako si samega sebe odsvoji. To je tista osnova ali element vedenja, skozi katerega spozna metafizični pojem ideje, ki je čisti pojem. Le tako bo duh naredil korak proč od fiksnih pojmov razuma, na katere je omejena metafizika.
 
Metafizika namreč operira tako, da duh najprej odrine od sebe abstraktno vedenje, ki je nekakšen določen subjekt, ki eksistira kot vedoči Jaz. Kar pa še ni postajanje substance, ampak dejavnost vedočega Jaza, ki izdeluje lastni predmet (tisto koristno), ki ga reflektira in mu daje abstraktne momente nasprotja. Kar je veljavno sebstvo ali abstrakcija vedenja; torej zopet neki subjekt, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Pravzaprav, vedoči Jaz nastopa kot samostojna zavest, ki proizvaja svoj lastni predmetni svet. Rečeno drugače, duh uveljavlja svoj lastni predmet, ki pa kot življenje končnega sveta, ne doseže svoje neskončnosti.

Ko torej zaznavamo moč metafizike, mi pravzaprav odkrivamo, kako si duh samega sebe odsvoji. In tukaj lahko uvidimo, da v tej nenavadni odsvojitvi ne pride do nobenega postajanja substance, ampak samo do ločevanja sebstva od čistega sebstva, ki je neki izgotovljen svet ali izražena oblast vedočega Jaza, ki uresniči prav to, da je njegov lastni predmet predstavljen kot nekaj brezodnosnega. Namreč lastni predmet je sebstvo ali njegovo vedenje, ki prehaja v drugo obliko in se nadaljuje kot prikazujoče se vedenje.

Duh, ki oblikuje abstraktne vsebine, ne doseže dejanskosti ali čistega dojema substance. Namesto da sebe vzpostavi kot predmet, odmetava abstraktno vedenje, ki je subjekt, ki ga uveljavlja vedoči Jaz. Potemtakem je duh prosto dejaven, saj se zanese na fiksne pojme razuma, na katere se omejuje ona metafizika. Ta pa pojavov ne gleda v gibanju in sploh ne v načinu postajanja, v katerem je obče razvejano v momente substance. Ko pa nekaj neposrednega ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju, potem je jasno, da je na delu metafizika, ki pojavov ne gleda v medsebojni zvezi, ampak kot nepovezane.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh in lasten predmetni svet

Navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : oktober 14, 2018 – 5:35 dop -

Zanimivo je, da je izobraženec prepričan, da predmet ni nič drugega, kot abstraktno vedenje, ki ga udejanji samozavedanje. Za razumnika predmetna substanca ni nič takega, kar bi bila postavljena osnova predmeta, v kateri bi substanca dosegla svojo občo določenost. Še več, razumnik kaže, da predmet na začetku ni substanca v njeni razdvojenosti, ampak subjekt prepuščen navajenemu obnašanju vedenja, ki substanco zgolj predoča. Rečeno še drugače, izobraženec ne dojema substance kot nekaj, kar je njen postavljen odnos, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. Potemtakem je njegova naloga samo v tem, da predstavi sebe kot duha, ki je sposoben sebstvo posredovati in mu dati neko obliko. Na ta način je dejavnost duha reducirana na navajeno obnašanje vedenja: za osnovo je položen subjekt kot fiksno sebstvo, kateremu pristopi vedoči Jaz, ki subjekt okrasi s predikati.

Da golo razumevanje predmetne substance ne zadošča več, o tem danes govori izobraženec tedaj, ko postajanje substance ne prikaže v njeni dejanskosti. Namreč tisto navajeno obnašanje vedenja prakticira samo neki smoter, v katerem on zre in uživa le svoje sebstvo. Pa je njegov izoblikovani svet produkt navajenega obnašanja vedenja, torej svet, katerega oni subjekt je obogačen s predikati. Ob tem pa naj omenim še to, navajeno obnašanje vedenja ne izdela nič umnega, zakaj razum in um nastopata vsak na svoji strani.
 

Pri navajenem obnašanju vedenja gre za to, da se tisto, kar je, spozna po sebi. Se pravi, subjekt je položen za osnovo kot fiksno sebstvo, kateremu se predikati dodajajo. Pa je dodajanje predikatov zgolj neko neproduktivno početje vedočega Jaza. Zakaj na ta način gre subjekt v izgubo in ne doživi izpolnitve v svoji dejanskosti. Čisto drugače pa je, in to bi naj izdihavala črno bela abstrakcija, ko je neki neposredni svet najprej razloček na sebi kot notranji razloček istoimenskega. To je tista začetna razdvojenost istoimenskega, v kateri je proti postavljeni svet sebi enak.
 
Da je danes hvaljeno navajeno obnašanje vedenja in napenjanje razuma, gre hvaležnost izobraževalnemu sistemu, ki človeka ne dojema kot duha in ustvarjalca, ampak kot osebo, ki obožuje abstraktno vedenje. Zato tisto, kar je neko abstraktno vedenje, izobraževalni sistem hvaliči, ne hvaliči pa na primer nastajajočega vedenja. Tako da danes ni mogoče reči, da ima izobraževalni sistem v vidu tudi duha, ki sebe skozi izobraževanje spoznava v svoji odsvojitvi in je dejaven v načinu, v katerem najprej postavi sebe kot predmet. Namesto da duh spoznava tudi mišljenje, ki udejanja in odpravi predmetno substanco v načinu postajanja, se predaja navajenemu obnašanju vedenja. Ob tem pa izobraževalni sistem ne zaznava, da mišljenje zgolj hodi zraven in se prilagaja oni materiji. In tako ni čudno, če se danes hvaliči abstraktno vedenje in navajeno obnašanje vedenja, mišljenja pa se le tu in tam omenja.

Navajeno obnašanje vedenja je slavljeno, ne glede na to, da ne izdeluje pristnih rezultatov. Namreč o tem govorijo dosežki, ki jih izžarevajo ustanove in sistemi (sodstvo, zdravstvo, itn.), ki se nenehno sklicujejo na abstraktno vedenje in tisto neko moralo, ki hodi vsepovsod zraven s ciljem, da se daje prav vedenju kot takemu ali onemu subjektu, ki je nekakšen enostranski ideal, ki ne stopi z ničemer v odnos, kaj šele s seboj.

Navajeno obnašanje vedenja je pričujoče povsod tam, kjer je duh dejaven brez principa in se ne spoštuje začetne sebi enakosti ali postajanja istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Navajeno obnašanje vedenja

Lahkomiselnost medijev

Piše: Jože Požar : september 23, 2018 – 6:20 dop -

Ko poskušamo razumeti medije, lahko ugotovimo, da gre v njihovem govorjenju za predstave o spoznavanju. Tako vidimo, da nam poklanjajo subjektivne vsebine, s katerimi povedo največ o sebi. Iz njih ni težko spoznati, da je tisto, kar je neki subjekt, le nekaj končnega, ki gre čez v neskončnost in se razgubi v preroško govoranco. Se pravi, ni težko spoznati, kdaj gre mediju za stvar ali pa samo za to, da predstavi kako lahkomiselno vsebino ali prazno prikazen vedenja, ki jo sestavi iz abstraktnih predstav in pridanega komentiranja.

Sicer pa mediji danes izžarevajo zlasti to, da jim ne gre za stvarnost, ki ima svoj temelj in določno substanco. Običajna subjektivna zavest odpravi le sebe kot nekaj, kar ni nič drugega kot čista sebevednost. To pa je abstraktni svet, s katerim si zavest zagotovi sama sebe na način mešanja predstav in misli. In tako seveda ni nenavadno, če mediji svojo lahkomiselnost predstavijo kot zavest, ki pojasnjuje svojo abstraktno vednost na način neposredne umnosti. Kar je lahkomiselnost, ki napreduje od pogojenega do pogojena kot oblikovan pojavni svet. Torej subjektivnost kot prepričanost, ki jo zavest odrine od sebe kot nekaj, kar je na primer sovražni govor, ki pa ne doseže svoje dejanskosti, ker zadošča golo ime.
 

Nekateri mediji govoričijo o sovražnem govoru, ki ga opremijo s kakim umišljanjem na abstraktne predstave. Pa tako seveda ni čudno, če kdaj ponorijo in zaidejo v subjektivni idealizem. To se običajno zgodi takrat, ko uveljavljajo posebno voljo, da izrazijo svoje čustveno razpoloženje, ki je šlo onstran in čez, kot neki predstavljeni subjekt, ki ni nič drugega kot čisti Jaz, ki beži pred občim. To je tisto prazno vedenje, ki se ni sposobno odsvojiti in zato ne more dospeti do svoje enakosti.
 
Mediji posredujejo nemalokrat informacije kot prikazujoče se vedenje, ki pa ne doseže svoje resničnosti in je le prazna prikazen vedenja. To je neposrednost, ki ne prehaja v svojo dejanskost in ni nobena resničnost, ampak predstavljen subjekt, ki se ga izpopolni ali razgrne z dodajanjem posameznih misli in mnenj. Hočem reči, ko nekaj končnega ne stopi v odnos s svojo enostavno neskončnostjo, zavest ne doseže razlike subjekta in predikata. Tako odkrito kaže, da ne dohiti odnosa subjekta in predikata. Kajti če bi zavest odnos doumela, ne bi bila dejavna kot predstavno mišljenje, ki je vseskozi subjekt na sebi. Na ta način namreč ne doseže čistega dojema, saj gre subjekt običajno v izgubo.

Medij, ki spretno žonglira z mnenji in imeni, odseva, da ni nujno biti dejaven v načinu ali tako, da vzpostaviš svoje vedenje kot obliko odnosa. Tak medij podarja le razkošje subjektivne vednosti, ki jo je mogoče propagirati kot samovoljne predstave. Ko pa se to začne dogajati, je medij dejaven na način odmetavanja sebstva, kar pomeni, da ni dejaven s principom, v katerem subjekt doseže svoj predikat ali odnos. Ta odnos namreč pove, da je razdvajanje tistega, kar je nekaj neposrednega, nujnost, ki zameji nekaj končnega na enostavno neskončnost. To pa ni zgolj abstraktna predstava, temveč določena končnost, ki je skozi svojo negacijo, tj. skozi enostavno neskončnost, dosegla svojo izpolnitev. Potemtakem, kar ni odnos subjekta in predikata, je le razpuščen subjekt. Zato stvar medijev ni samo v tem, da položijo za podlago neki subjekt in dajo besedo vedočemu Jazu.

Mimogrede, svet ni samo neki tule in zdajle, ampak je gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lahkomiselnost medijev

Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : avgust 26, 2018 – 6:20 dop -

Glede na to, da izobraženega duha čisti pojem in logična sovisnost ne interesira, je jasno, da so njegovi abstraktni izdelki abstrakcije nedoločene biti. Duh izhaja iz nečesa znanega in ne iz postavljenega temelja ali osnove, pa je tako tisto, kar pridela, v predstave odmetano sebstvo, ki velja kot negativno obče sebstvo. Takšno poenostavljanje sveta vztraja v enostavni neposrednosti, kajti ko se ne izhaja iz osnove ali iz nečesa sebi proti postavljenega, kar je odnos pojma proti sebi, potem je tisto negativno zgolj abstrakcija.

Ste mogoče kdaj brali kakšno delo, ki bi se začelo z vzpostavljanjem čistega pojma ali z določanjem občega, ki je odnos proti sebi, v katerem je zaobjeto dejansko bistvo predmetne substance? Take logične sovisnosti ni zaslediti, ker izobražen duh logične sovisnosti ne jemlje resno. Duh ne kaže nobenih znakov, da ga zanima logična sovisnost in čisti pojem, ki vzpostavi realnost pojma. Takšnega prizadevanja duha še ni zaznati, kajti on je pogosto dejaven na površju ali tako, da svoje vedenje razpostavi in da razodene izobrazbo. Duha mika samo vedenje kot tako in tista čista moč vedenja, ki pa mu nazaj sporoča, da lastnega vedenja ne utemeljuje čez začetno gibanje predmetne substance. Se pravi, duh ni dejaven kot duh, ki spoštuje logično sovisnost in princip postajanja čistega pojma.

Izobražen duh, ki logične sovisnosti ne upošteva, je dejaven preračunljivo, to pa zato, ker ni osvojil nastajajočega vedenja, ki izžareva, da je treba abstraktno neposrednost najprej vzpostaviti. Zato je tisto, kar pridela, enostransko in pomanjkljivo, ker je le izpeljana abstraktna podoba vedenja, ki ni nič drugega kot nasprotje ali čista neposrednost, ki se jo da obogatiti ali idealizirati v nekaj naslednjega. Na ta način si duh zagotovi le samega sebe kot tistega, ki se od sebe razločuje kot sebstvo, ki pa ni njegova sebi enakost.
 

Ko je duh dejaven na način neskončnega razuma, si samega sebe ne odsvoji. Namesto da sebe postavi kot predmet, začenja dialog s seboj. Odmetava enobarvne formalizme in udejanja le obče. Zavest je čisti jaz, ki uživa potrditev drugih jazov, ki nastopajo kot posredovalci sebstva in čutnega vedenja. To je igra jazov in razuma, ki doseže lastno gotovost v abstraktnih predstavah odmetanega sebstva.
 
Zgleda da izobražen duh ne mara pogovora o logični sovisnosti, je pa res, da navdušeno govori o gospostvu vedenja. To verjetno zato, ker je v pomanjkanju vedenja o tem, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. On ima za pomembno zlasti to, da predstavi svoje vedenje kot obliko abstraktnega vedenja. Vsebinska stran ga ne zanima toliko, če pa, potem kot v sebstvu razvezana bit, ki je tisto negativno obče sebstvo. Tako si sebe pridela v podobi tistega sveta, ki je nekakšno negativno razmerje. Kar je pravzaprav izražena abstraktna moč, ki jo odkrijemo kot posredovano vedenje, ki se začenjajo kot nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove in je zgolj nadaljevanje sebstva, ki ne doseže postajanja.

Ko je izobražen duh prosto dejaven, potem sebe realizira kot čisto sebstvo, potem tudi tisto, kar je neka realnost, ne stopi v odnos s seboj. In potem tudi duh ne izraža odločnosti mišljenja in je dejaven tako, kot zna in ve. Tisto, kar odrine od sebe in prehaja v nekaj drugega, je le abstraktno obče kot razgrnjena duhovna moč zunaj sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

Enostranski idealizem

Piše: Jože Požar : avgust 12, 2018 – 6:21 dop -

Idealizem, ki ne prikazuje nobene poti in ne doseže postavljene osnove pojma, temveč zgolj nekaj zagotavlja, je slabi idealizem. Duh se zanaša na abstraktno vedenje in na domiselnost, ki vedno najde nekaj, kar odgovarja tistemu, kar je drugo kot jaz; moj predmet je drugo kot jaz ali navzoča abstrakcija. To je abstraktna občost, ki pa je brez izpolnitve; to torej ni razviti čisti dojem, ampak le negativno obče sebstvo ali čutna neskončnost.

Tisto, kar zavest izreka, je nekaj, kar ni nič drugega kot prežemanje smotra in individualnosti, ki pa ne doseže popolne podobe, ampak zgolj obče momente, ki jih zavest najde v sebi in postavi tja ven na ogled kot nekaj, kar je njena neposredna zagotovost. To je zagotovost ali abstraktna realnost brez izpolnitve. Namreč, nasprotje je pozitivno kot izpeljano hotenje in čisto vedenje, s katerim zavest uveljavi svojo navzočnost, ki je izražen zor kot abstraktna mojost v čisti predstavi. Ta enostranski idealizem je čista zagotovost, s tem da svojih misli ne odpravi v nekaj drugega, ampak jih pusti živeti kot negativnost. Zavest odmeče svoje misli in zdi se, da je s tem naredila nekaj za stvar. A v resnici razkaže svojo pomembnost, torej ne čistega dojema, ampak drugo kot jaz. Tako zavest svoje početje in gnanje dovrši kot nekaj, kar je le za njo samo. To pa je udejanjanje zavesti, ko izpeljuje nasprotje same sebe. Tista abstraktna stvar je namreč nekaj, kar je določeno kot drugo kot jaz ali kot razloček, s katerim je realiziran čisti moj zavesti ali abstraktni dojem.
 

Duh, ki sebstva ne vzpostavi in odsvoji, ne more priti do svoje enakosti. Kar doseže je neposredna enostavnost, ki je brez duhovna bit. Ona je abstrakcija kot prvo izrekanje predstavne zavesti, nepopolna podoba, kar ustreza zaznavi, ki jo zavest od sebe razločuje kot bivanje mojosti ali kot nekaj, kar je zavesti nastalo.
 
Enostranski idealizem se izteče v zagotovost samega sebe; v čisto abstrakcijo, ki je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest drugih. Zavest se odtuji kot svoje ravnanje in tako pridobi bivanje v dejanskem svetu. Tisto, kar ji nastane, je neka vsebina kot tisto individualno, ki je zgolj abstraktna predstava. To je zavest dvignjena v obče momente čistega sebstva, je pa to tudi oblika čiste zavesti ali čisti uvid zavesti v to, da sem jaz v svoji neposrednosti sebstvo, ki je stopilo v bivanje kot sebstvo.

Iz zgornjega je mogoče ugotoviti, da je zavest mojster v svojem nasprotju, saj si sama sebe zagotovi čez nasprotje, ki je nekaj občega. Njen predmet je ona sama, tj. zagotovost nje same kot razloček, zakaj tisto njeno početje je bistveno gibanje sebstva, ki ga odpusti kot enostranski idealizem, ki je čista zagotovost nje same. V resnici je navzoča neposrednost izraženo kot posamezno sebstvo, ki je abstrakcija kot realizacija zavesti. Rečeno še tako, to je zavest, ki velja kot oblika abstraktne neposrednosti ali zagotovosti.

Enostranski idealizem ne predoča poti in je zato čisto zagotavljanje abstraktne mojosti; izreka le neko neposredno zagotovost, jaz sem jaz, ki je izpolnjena mojost. Se pravi, kar sem jaz v razločku, to sem jaz sam, ki se odrivam od sebe in nisem nič drugega kot izpolnjena mojost: abstraktna realnost kot eksistenca, v kateri zavest izkusi le sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski idealizem