Duh najde v spekulacijah le samega sebe

Piše: Jože Požar : april 2, 2017 – 6:20 dop -

Duh, ki izpričuje svoj svet na način spekulativnega umovanja, običajno ne izhaja iz postavljene osnove. Zaradi tega izžareva le sebstvo kot tako, ki se ne razločuje od sebe. O tem govorijo posredovane spekulacije, ki duhu vzkalijo kot zunanji pojav. Zategadelj je mogoče izdelati mnoge svetove iz neomejene realnosti, ki daje zgolj prazne besede. To stremi reči, ker sebstvo nima za predmet sebe kot sebstvo, zavest sebe nadaljuje kot svoje vedenje. Duh izhaja iz nekega vedenja, tj. iz nečesa, kar je on kot čisti jaz. Smoter duha je, izdelati neko abstraktno umevanje ali transcendentalni objekt, ki se ga zgolj misli in je prikazen.

Človek se lahko čudi tistemu, kar je neki obči interes kot umno oblikovani svet, opremljen s predstavami in mnogimi možnosti. Kak mojster za intelektualno čistost in transcendentalno izdelovanje sveta, je sposoben izdelati teoretično prikazen ali čisti pojav, ob tem pa še izpeljati takšen spekulativni videz, da bo začarana stvar dosegljiva samo tistemu duhu, ki se pozna na vragolije spekulativnega uma. Namreč, kadar si duh zasnuje kak neposredni svet, ga lahko pretvori v abstraktni pojav. In to tako, da svoj svet razpotegne na spekulacije, tj. na transcendentalni privid, ki je zunanji pojav. Ta isti svet pa je mogoče okrasiti s kako realnostjo in z obljubo, s katero duh doseže vrh nebes. To pa je prostor, v katerem vzajemno sodelujeta spekulativni um in ona učenost, ki nastopa posamično in zmedeno ter v predstavah čistih kategorij.
 

Abstraktna ravnodušnost je transcendentalni objekt, v katerem duh najde nekaj, kar je le za druge. Vnanjsko bistvo podobe je lirično razpoloženje ali zunanji pojav kot prikazen. Zavesti ne gre za stvar, temveč za izrekanje zasebnega interesa in subjektivno določenost jaza.
 
Kadar človek naleti na kako vragolijo spekulativnega uma, lahko ugotovi, s kakšno logiko je bil svet posredovan in kaj je bil smoter duha. Razen tega lahko dožene, ali je bila na delu metafizika, ki predmet sestavi s pomočjo predikatov. Duh namreč lahko tisto, kar je predmet izkustva, pretvori v pojav. To pa je ravno tisto predstavljanje, ko se um hoče najti in je izpolnjen na način uresničitve namena. Pri tem pa seveda ne gre za to, da se predmet vzpostavi v njegovem razločku ali kot čisti pojem, ampak se predmet jemlje zgolj kot pojav ali kot transcendentalni objekt. To se pravi, dejavnost duha se nanaša samo na pojavnost, ne pa na čisti pojem, ki ga določijo razvejani obči momenti.

Zanimivo je, da filozof Kant v Kritiki čistega uma obravnava transcendentalno spoznanje, katerega podlaga ni princip nasprotja, ampak apriorni pojmi o predmetu sploh. Pravzaprav je vrednost Kantove filozofije v tem, da odkrije, da se transcendentalno spoznanje ne ukvarja s predmetom. Kant namreč pravi, da je pojav možnost, ki leži v nas samih in katerega veza in enotnost se nahaja v nas samih. Razen tega poudari, da so čisti razumski pojmi a priori možni, ko ima naše spoznanje opravka s pojavnostjo. In res, nadčutno umovanje, ki smo mu priča dandanes skozi dejavnega izobraženca, se ne ukvarja s predmetom, ampak z apriornimi pojmi o predmetu sploh.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh najde v spekulacijah le samega sebe

Politik, subjektivno znanje in obča ideja

Piše: Jože Požar : marec 26, 2017 – 5:57 dop -

Ko je politik dejaven zgolj kot pojasnjevalec in razlagalec svojega prepričanja, je njegov svet le neko vedenje ali abstraktna bit. To pa je svet čistega sebstva, ki je nekaj občega, s katerim je uresničen prazni smoter. Kako sicer dojeti tisto početje duha, ki se na eni strani preganja s fiksirano abstrakcijo praznega jaza, na drugi strani pa s številkami in izračuni, ki pravzaprav vedno premagajo prvo stran ali tisto, kar je izraženo z besedo in mislijo. Politik danes izžareva zlasti to, da se dobro počuti v svetu, kjer predmet ne eksistira v svoji določenosti, ampak kot nekaj bivajočega sploh.

Zamislimo si duha, ki ga ne zanima pojem predmeta, ampak samo tisto čisto vedenje, ki ga običajno odmeče kot neposredno znanje, na katerem izpelje nekakšen abstraktni objekt, ki pa ni postavljen odnos predmeta. Tukaj takoj opazimo, da duh svoj predmet gradi kot neki abstraktni svet, ki ni odnos proti samemu sebi. Namesto predmetne substance izpeljuje samega sebe kot tistega, ki ima vedenje in je prepričan, da lahko on v svoji zavesti najde resnično vsebino predmeta. Na ta način zgolj izrazi, da jemlje svoje neposredno znanje za kriterij resničnosti, ki pa seveda ni predmetna dejanskost v njeni določenosti.
 

Kot izžareva svet, aktivnost politika je danes usmerjena v predstavljanje čistega vedenja in interpretiranje njegovih pogledov na svet. Ampak tu je še ljudski duh, ki mora biti v demokraciji ravno tako udejanjen, da bi se človek zavedal, da je dejanski duh. Zakaj sebstvo ljudstva je v tesni enotnosti z državnim principom, zato mora biti princip politika tisto obče, ki je razloček ideje, sicer sebstvo ljudstva ni izraženo kot dejanski duh.
 
Politik je danes dejaven v predstavah subjektivnega znanja, ne pa kot tisti, ki je soočen z vso polnostjo obče ideje. Zaradi tega njegova stvar ni noben predmet, ampak prepričanost, ki jo pojasnjuje s ciljem, da mu vzkali neka predstava njegovega znanja. Namreč tiste posamezne misli, ki jih vehementno od sebe odrine, nam povejo, da ga predmet ne zanima, ampak samo tisto, kar se dogaja okoli njega in so neke okoliščine. Pa tako seveda ni čudno, če najde čas za to, da svoje mnenje hvaliči, mimogrede pa še kakšno pohvalno reče o stranki. Ob tem pa seveda nasprotnikov nikoli ne hvali, ker da ne razumejo okoliščin. Skratka, politik kot da ne ve, da v tem našem svetu gre za stvari, tj. predmet in pojem. Hočem reči, do predmetne substance se obnaša kot kak svobodomislec, ki se ne zaveda, da predmetu pripada osnova in določba občega, torej čisti dojem, ki je abstraktni odnos proti sebi.

Politik predmet minljivo interpretira in ga prikazuje kot nekaj brez odnosnega. Za njega predmet kot čisti dojem ali kot obča ideja sploh ne obstaja. Kajti tista dejanskost predmeta je bit brez dejanja, s katero zatrjuje, da predmetna dejanskost ni nič drugega kot njegovo čisto vedenje. Namesto da se ukvarja s predmetno substanco obče ideje, nastopa v vlogi interpreta svoje izobrazbe in prepričanja, ob tem pa še operira z denarjem ali številkami, ki ga običajno odpeljejo stran od predmeta in objektivnosti. Tako daje videz, da ga zanima samo abstraktni videz predmeta, obča ideja pa ne. Pa od tukaj toliko subjektivnih zmag, ki predmeta ne spreminjajo. Skratka, politik bi naj spoznal, da njegova naloga ni samo v tem, da interpretira svojo izobrazbo, temveč da se sooči z vso polnostjo obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politik, subjektivno znanje in obča ideja

Filozofija kot onstransko modrovanje

Piše: Jože Požar : marec 12, 2017 – 7:14 dop -

Da se je filozofiranje razbohotilo v neomejeno prostranstvo, gre hvaležnost nedosledni svobodomiselnosti, ki filozofijo v njeni osnovi ne dojema kot idejo, ki sebe postavlja kot enotnost čistega pojma in njegove realnosti, ampak kot brez pojmovno predstavljanje. Namreč, vsebino predmeta filozofije se danes prikazuje kot filozofsko meglico, ki eksistira kot metafore misli in pojmov. Hočem reči, filozofske vsebine izpovedujejo nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove, ampak je le neko kazanje čiste vednosti kot onstransko modrovanje. Zaradi tega filozofske vsebine eksistirajo v podobah čiste sebe vednosti.

Filozofska vsebina ni nič takega, kar bi zajelo neposrednost in posredovanje, marveč je neko izpopolnjevanje, ki za seboj ne pušča nič drugega kot spremenljivost. Pri tem izpopolnjevanju pa ni zastavljen noben cilj, niti kaj takega, kar bi bil končni smoter. Tisto, kar čutna dialektika predstavi kot nepopolno napredovanje, je oblika kvantitativnega. Torej ravno tisto, kar je Hegel opredelil kot »vedno več znanj, bolj iztanjšana omika.«
 

Individualnost se izobrazi v neko primerno obliko občega. Obče je tisto nastalo kot njegova izvorna narava, s katero si odtuji svojo osebnost. To je tisto formalno sebstvo kot absolutna oseba, ki običajno razpade na dva svetova. Na prvi svet, ki je njegova odtujitev in drugi svet, ki si ga sam zgradi nad prvim svetom.
 
Če torej filozofu ne gre za posredovanje ideje, ampak zgolj za to, da predstavi moč jaza nad ne-jazom ali kako odtujitev sebstva, potem je pač tisto, kar vzkali, nekaj neskončnega. Se pravi, tisto obče je zgolj enostranska abstrakcija ali ljubezen navade, ki se razblini v neko širino nebes kot navdušenje individuuma. Na ta način je vsebina predstavljena kot početje in gnanje zavesti, torej kot subjektivno vsebino, ki jo duh predstavlja kot neko abstraktno in ne dejansko vsebino, ki gre prek neposrednega in je čista vednost jaza.

Zdi se, da filozofija ne more biti nadaljevanje tistega, kar so spoznali filozofi, npr. Kant in za njim Hegel v Sistemu vede. Namreč filozofske vsebine so abstraktne in podarjajo videz, kot da jih prideluje zavožena omika, ne pa duh, ki je dojel in spoznal filozofijo kot Sistem vede. Namesto da se spoznava Sistem vede, se duh sestavlja filozofske golaže, ki nastanejo s pomočjo izobrazbe in metafizike. Kar je pravzaprav produkt intelektualizma, ki uveljavlja sebstvo kot tako. V njem najde duh sebe kot tistega, ki spregleduje čisti pojem predmeta, s tem pa čisti dojem ali njegovo dejanskost.

To, da filozof nima merila za svoje vedenje, o tem govori ono oddaljevanje od predmeta filozofije, ki se konča v onstranskem modrovanju. Tisto preseganje čistega vedenja pripoveduje o tem, da zavest ne doseže realnega vedenja, ampak zgolj prikazujoče se vedenje. Ono pa ni tisto čisto vedenje, ko se dojem in predmet znajdeta v samem vedenju, ampak predstave o spoznavanju nečesa končnega. Filozofski idealizem prikazuje končnost kot neizpolnjeno abstrakcijo, ki zaobjema navzoči predmet kot neposredno vedenje. Vse seveda s ciljem, da vedenje eksistira kot nekaj ne odnosnega, kot vera sveta izobrazbe, ki je neko preseganje osebne samostojnosti kot doživljanje veselja na sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot onstransko modrovanje

Transcendentalno spoznavanje in apriorni pojmi o predmetu

Piše: Jože Požar : marec 5, 2017 – 6:29 dop -

Tisto transcendentalno spoznanje se ne ukvarja s predmetom, ampak apriornimi pojmi o predmetu sploh. Pa tako ni nenavadno, če se danes idealizira zgolj spoznavanje a priori, ki se ga aktualizira kot teoretično umovanje. Spoznavanje a priori je realizirano povsod tam, kjer se uveljavlja zgolj spekulativno moč in izobrazbo. In to uveljavljanje učenosti se hvaliči kot nekakšno sposobnost zdravega uma, ki pa le sebe presega, ne pa predmeta. Kajti rezultat je ekspozicija apriornih pojmov ali transcendentalni objekt kot obča stvar sama.

Naj ponovim, transcendentalno spoznanje se danes ne ukvarja s predmetom, ampak apriornimi pojmi o predmetih sploh. To je prazno teoretično razglabljanje o pogojih in tistem, kar eksistira v nas samih. Taisto je torej nekakšno preseganje sebstva, ko čisti um uveljavlja možnost stvari čez kategorije, ki nastopajo kot kakšna predhodnica, na kateri spekulativni um oblikuje one privlačnosti, tj. atrakcije, ki naredijo pojav bolj mikaven in zanimiv. To je tisto sebe odtujevanje, ko razum in spekulativni um z roko v roki gradita nekakšno pojavitev, tj. transcendentalni objekt, ki nastane z navajanjem apriornih pojmov, na katerih se oblikuje tisto možno. Rečeno s Heglovo besedo, to je tisto čisto prazno Eno, kot kaos duhovnih moči. Zakaj tisto nastalo je transcendentalni objekt narejen iz razumskih pojmov in kategorij. Povedano še tako, čista zavest predstavi neki pojav, ki je prav tisto enostavno kot samega sebe vedoči duh; negativno samozavedanje, ko se duh prikazuje sebi kot nekaj, kar je on sam, kot neko drugo ali kot možnost stvari, ki je spričevalo o sebi.
 

Abstraktna realnost prežeta od individualnosti je prikazen, ki bi naj bil predmet, a je le izrekanje individualnosti in početje zavesti. Zavest uživa sebe čez transcendentalni objekt, ki eksistira kot apriorni pojmi o predmetu sploh. Tako nastali objekt je abstraktna občost, katere vsebina je izvorna narava zavesti.
 
Izdelovanje transcendentalnega objekta je bolezen tega časa v pomenu spoznavanja a priori; zavest s pomočjo apriornih pojmov izdeluje transcendentalni objekt, ki ni nič drugega kot enostranski privid. Zakaj bistvo transcendentalnega objekta ni predmet, ampak apriorni pojmi o predmetu sploh. To pa je tisto spoznavanje, ko postane njegov predmet prazno onstranstvo in je transcendentalni objekt spoznan kot svojstveno sebstvo, ki je nekakšna očiščena občost ali nespoznani absolut.

Če je danes kaj očitno v svetu izobraženca, potem je to, da izdeluje pojavne svetove s pomočjo apriornih pojmov in one kompozicije predpostavk in možnega. Predpostavke in ravnodušno bivanje možnega je tisto, kar nastane kot početje in interes zavesti. Pri tem gre duhu izključno za to, da predstavi moč izobrazbe v najlepši luči.

Tisto torej, kar apriorizem danes prideluje, so zgolj trditve in ekspozicije pojavnega. To so nekakšne transcendentne ideje/zamisli ali brez predikatni absoluti, o katerih pa duh nima pojma. Objekt je narejen kot obča stvar sama, prežeta od individualnosti. To pa je ravno tista dejavnost, ko individuum ne izpeljuje ničesar. Lahko bi rekli, to je igra samovolje, kajti tisto preseženo je čisto mnenje ali jaz-sam kot čisto samozavedanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Transcendentalno spoznavanje in apriorni pojmi o predmetu

Svobodomiselnost kot apriorni pojmi o predmetu sploh

Piše: Jože Požar : februar 19, 2017 – 6:56 dop -

Neoliberalizem kot nedosledno svobodomiselstvo, prideluje širokosrčne prestave predmetov. V odpravljanju kake predmetne neposrednosti razpade na podvojeni svet; prvi je vedoče sebstvo kot tako, drugi pa svet postavljen nasproti prvemu. Drugi svet ni svet, ki bi bil proti postavljen prvemu, ampak je svet, ki je zgolj zunanja medsebojna odvisnost misli. Zato je tisto, kar nastane, svobodomiselna predstava ali neizpolnjena abstrakcija.

Neoliberalizem je prizadevanje, v katerem se duh povzdigne do miselne svobode. To pa je čisti svet predstav, ki so nekakšne transcendentalne ideje, v katerih odkrijemo izvršitev intencije, kar pa še ni nikakršna individualna svoboda, ampak zgolj miselna svoboda, ki se jo demonstrira kot odnos misli ali pa kot širokosrčno liberalnost, katere pridelek je nadčutna kompozicija stvari. Pravzaprav, to je goljufija samega sebe in drugih, kajti takšno svobodomiselno početje se ne ukvarja s stvarjo, ampak z golo možnostjo, v kateri so vse krave črne, kot se to običajno reče. Tako da je to zgolj abstraktna miselnost, ki resničnega ne pojmuje kot substanco, ampak zgolj predpostavlja predstave o njem. Taisto prizadevanje je prazno preseganje nečesa določnega, ki razpade v abstrakcije.
 

Liberalna miselnost se ne ohranja v razmerju do drugo-biti, ampak prehaja v svoje nasprotje ali v zmedo določenosti in v tisto neko zunanje povezovanje z asociacijami. V tej miselnosti ni navzoča realnost substancialnega, ampak zgolj apriorni pojmi in predikati možnega.
 
Liberalec sebe vznemirja s substanco prežeto od individualnosti. To se pravi, ker ne spoštuje drugo-biti ali čistega dojema, zgolj demonstrira svojo svobodomiselnost in širokosrčnost, v kateri sta zaobjeta radodarnost in modrost spekulativnega uma.

Ko je neoliberalizem dejaven tako, da ne izhaja iz postavljenega čistega pojma, potem je pač tisto, kar mu nastane kot drugi svet, prosta abstrakcija ali kako spekulativno modrovanje, katerega produkt ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. To je nekakšna čista zadovoljitev sebstva, ki jo je dosegel čisti jaz skozi ono svobodomiselno aktivnost. Pri tem pa je treba dodati tudi to, da zavest ali čisti jaz ne izhaja iz nobene osnove ali proti postavljene substance, ampak iz interesa, da bo onstran prvega sveta iztaknil neki bolj čisti in resnični svet. Ampak ta drugi svet ni nobeno nadaljevanje prvega sveta, ampak je zgolj čisti svet, ki ni v nobenem razmerju s prvim svetom.

Torej tisto, kar danes prideluje neoliberalizem, je razsežnost svobodomiselnosti. To pa ni oblika predmetnosti za zavest, ki je čisti dojem ali postavljeni čisti pojem, ampak je to le modrovanje nadčutnega uma, ki išče v neskončnosti podobo, ki bi primerno zastopala življenje ideje in vedočo zavest, ki uživa svoboščino zunaj sebe. Se pravi, neoliberalizem išče svojo dejanskost v nekem subjektivnem preseganju sveta, tj. v razumskih apriornih pojmih, v katerih se predvidevanje kot svobodomiselni nazor mogočno šopiri, s tem pa tudi one privlačnosti, ki vzkalijo kot nadčutne ideje; te pa niso vzpostavljene kot razmerje ali kot dejanski duh, ampak kot čisto sebstvo, ki je razblinjeno v abstrakcije.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost kot apriorni pojmi o predmetu sploh

Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

Piše: Jože Požar : januar 15, 2017 – 7:26 dop -

Zavest poenostavi sebe na čisto dolžnost kot čisto vedenje, tj. na bivanje abstraktne dejanskosti, katere izrekanje sporoča samo to: jaz sem jaz, moj predmet sem jaz. To je neposrednost, ki jo abstraktni razum jemlje za svojo resnico. Je pa to tudi realnost, ki ni dosegla nobene izpolnitve na sebi. Drugače povedano, to je realnost prežeta od individualnosti, katere izvorna narava stopi v početje kot pripoznana. Kar pa seveda ni tista dejanskost, s katero bi bila vzpostavljena predmetna substanca kot tista, ki bi stopila sebi nasproti in bi bila postavljena njena sebi enakost v občih momentih.

Ko zavest ureja svoje duhovne moči v neki neposredni svet, je to njena odtujitev. Tako se zavest predstavi kot je predmet za neko drugo, njen smoter je zgolj bivanje. To pa je tista nastala neposredna občost, ko zavest razločuje od sebe samo sebe. S tem izpolni svojo liberalnost in izobrazbo, ki je v neposrednosti neka takojšnja resničnost. A v resnici ta neposrednost ni nič drugega kot naravna zavest, ki ni realno vedenje, ampak zgolj odtujitev naravne biti, ki je dosegla svoje bivanje. Duh je sebstvo kot tole neposredno sebstvo, ki je kot pripoznano bit za drugo ali čisto vedenje. V bistvu je to gibanje odtujitev, katere gotovost je vsa neposredna realnost, ki pa je duh ne preseže, ker je neposrednost njegova lastna resničnost. To je Bog, ki je neposredno čutno zrt kot sebstvo osebe, kot čisti jaz, ki ima dejansko bivanje. Rečeno še tako, to je obča dejanskost sebstva.
 

Duh, ki se ne odsvoji s principom, ne doseže svoje enakosti ali začetne enotnosti v enem. Namesto popolne odsvojitve doseže le brez duhovno enotnost biti, ki pa je zgolj neposredna dejanskost. Tako je izraženo čisto sebstvo, ki ga zavest kot obliko zagotavljanja naredi za odpravljeno tole obče sebstvo.
 
Ko torej zavest ne počne nič drugega kot to, da izreka neko neposredno dejanskost, ima svojo izpolnitev zunaj sebe, s katero sporoča, da se je skozi odtujitev sprevrgla v neposredno dejanskost. Ta nam odkrije natančno to, kakšen odnos ima zavest do sebe. Zavest neposredno zatrdi, da ni v odnosu do sebe, pa tako tudi ne do tistega, kar bi naj bil njen predmet. Namreč njen predmet je zgolj ona sama ali tisto, kar je njena čista repulzija. V njej je običajno vsebovana abstraktna dejanskost ali veljavno sebstvo, ki je čisto vedenje in obenem čista dolžnost. Skratka, zavest sebe izpolni tako, da izoblikuje abstrakcijo naravnega sebstva, ki je neka določena neposredna abstrakcija, ki pa nima na sebi razločka.

In tako smo prišli do neposredne abstrakcije sebstva, v kateri je vedenje postalo enako svoji resnici. Ona ni nič drugega kot početje niča, katerega resnica je nič sam. To je tisti nič neposrednosti, ki se kaže kot bivajoča bit sploh. Zanimivo je to, da je tisto, kar zavest odpravi, je čista moč sebstva kot abstraktna neposredna dejanskost, ki je fakt prepričanja, da jaz v svojem sebstvu najdem gotovo vsebino, v kateri jaz eksistiram za druge. In ta neposredno dovršena abstrakcija je čista dolžnost kot čisto vedenje ali sebstvo zavesti v svoji abstraktni neposrednosti. Kar pa je zgolj idealizem zavesti, ki nekaj zagotavlja in ne doseže drugo-biti, ampak obstane pri sebi, tj. pri izvorno določni naravi sebstva.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

Do kje smo prišli in o čem pripoveduje sedanji čas?

Piše: Jože Požar : januar 1, 2017 – 7:42 dop -

Glede na to, da obstaja Sistem vede, ki ga je uresničil filozof W. G. F. Hegel, imamo pogoje za to, da začnemo spoznavati duha iz začetka, tj. iz razdvajanja istoimenskega, ki postavlja razločeno notrino. Ta vzpostavitev je tisti začetek, s katerim je vzpostavljeno čisto sebstvo skozi element vedenja. To je nastajajoče vedenje, v katerem duh zre čisto vedenje sebstva o sebi, ki je kot nasprotje obče bistvo ali čisti dojem. Rečeno še tako, to je gibanje zavesti, v katerem je enostavna neskončnost čisti dojem ali sebi enakost kot notranji razloček. To je tista sebe vednost, v kateri je zavest v svoji drugo-biti pri sebi.

To se pravi, ker imamo vedenje o nastajajočem vedenju in njegovo logično izpeljavo, s katero duh vzpostavi absolutno vedenje, bi bilo prav, da poskusimo nastajajoče vedenje prikazati tako, da bi bilo dojemljivo mlademu duhu in filozofom. To bi bil velik dogodek, saj bi se na ta način duh zbližal z nastajajočim vedenjem in tako z enostavno logiko absolutnega vedenja. Na ta način bi začel spoznavati svojo odsvojitev in začetno gibanje vedenja v njegovem nastajanju. Z dojemanjem elementa vedenja bi spoznal zlasti to, da se mora odsvojiti v načinu. Kajti to je tisti začetek dojemanja odsvojitve in čistega gibanja, s katerim začenja doumeti absolutno vedenje, ki vsebuje predmetni element ali čisto vedenje sebstva o sebi, v katerem sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo.
 
133-esej

Z elementom vedenja se izpostavlja čisto vedenje sebstva o sebi. To je razdvajanje, ki je absolutna abstrakcija ali oblika predmetnosti za zavest, s katero duh vzpostavi obliko čistega dojema. Taisto je vedenje v nastajanju, torej gibanje, katerega čisti dojem je princip duha. Le tako je človek nekaj notranjega in sebi proti postavljenega ali sebi enakega.
 
Stopimo za trenutek k sodobni umetnosti. Kot veste, sodobna umetnost, enostavno rečeno, raziskuje sebstvo, tj. izvorno gibanje notranjega sveta. To stremi dejati, da bi naj duh, ki se izobražuje, ravno tako spoznaval gibanje notranjega sveta. Hočem reči, duh bi naj v svojem izobraževanju potoval skladno s sodobno umetnostjo. To se pravi, dobro bi bilo, ko bi med izobraževanjem pridobival vedenje o gibanju notranjega sveta in svoji odsvojitvi. Tako bi spoznaval izvorno gibanje notranjega sveta vzporedno s sodobno umetnostjo. In tako bi spoznaval prav tisto, kar mu gre po njegovi razvojni stopnji in sedanjem času.

Če torej resnično želimo, da se duh izobražuje skladno s časom, potem bi bilo koristno vzpostaviti izobraževalni sistem tako, da bo notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost, predmet vsebovan v izobraževalnem sistemu. Namreč, kaj tukaj ni skladno? To, da sodobna umetnost raziskuje notranji svet, izobraževalni sistem pa se tega ne zaveda in hodi neko popolnoma svojevoljno pot. Rečeno drugače, izobraževalni sistem sodobnega časa ne odčitava kot svet v njegovi proti postavljeni enotnosti ali kot čisto sebi enako bistvo.

Torej, če želimo odkrivati bistvo duha, je treba spoštovati sedanjo razvojno stopnjo duha. Ta nam govori, da so filozofija, sodobna umetnost in religija notranje povezani. To izžareva, da je treba začeti spoznavati notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost. Kajti to bo odkrilo, kako si duh samega sebe odsvoji in kaj vsebuje pojem nastajajoče vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Do kje smo prišli in o čem pripoveduje sedanji čas?