Svobodomiselnost kot apriorni pojmi o predmetu sploh

Piše: Jože Požar : februar 19, 2017 – 6:56 dop -

Neoliberalizem kot nedosledno svobodomiselstvo, prideluje širokosrčne prestave predmetov. V odpravljanju kake predmetne neposrednosti razpade na podvojeni svet; prvi je vedoče sebstvo kot tako, drugi pa svet postavljen nasproti prvemu. Drugi svet ni svet, ki bi bil proti postavljen prvemu, ampak je svet, ki je zgolj zunanja medsebojna odvisnost misli. Zato je tisto, kar nastane, svobodomiselna predstava ali neizpolnjena abstrakcija.

Neoliberalizem je prizadevanje, v katerem se duh povzdigne do miselne svobode. To pa je čisti svet predstav, ki so nekakšne transcendentalne ideje, v katerih odkrijemo izvršitev intencije, kar pa še ni nikakršna individualna svoboda, ampak zgolj miselna svoboda, ki se jo demonstrira kot odnos misli ali pa kot širokosrčno liberalnost, katere pridelek je nadčutna kompozicija stvari. Pravzaprav, to je goljufija samega sebe in drugih, kajti takšno svobodomiselno početje se ne ukvarja s stvarjo, ampak z golo možnostjo, v kateri so vse krave črne, kot se to običajno reče. Tako da je to zgolj abstraktna miselnost, ki resničnega ne pojmuje kot substanco, ampak zgolj predpostavlja predstave o njem. Taisto prizadevanje je prazno preseganje nečesa določnega, ki razpade v abstrakcije.
 

Liberalna miselnost se ne ohranja v razmerju do drugo-biti, ampak prehaja v svoje nasprotje ali v zmedo določenosti in v tisto neko zunanje povezovanje z asociacijami. V tej miselnosti ni navzoča realnost substancialnega, ampak zgolj apriorni pojmi in predikati možnega.
 
Liberalec sebe vznemirja s substanco prežeto od individualnosti. To se pravi, ker ne spoštuje drugo-biti ali čistega dojema, zgolj demonstrira svojo svobodomiselnost in širokosrčnost, v kateri sta zaobjeta radodarnost in modrost spekulativnega uma.

Ko je neoliberalizem dejaven tako, da ne izhaja iz postavljenega čistega pojma, potem je pač tisto, kar mu nastane kot drugi svet, prosta abstrakcija ali kako spekulativno modrovanje, katerega produkt ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. To je nekakšna čista zadovoljitev sebstva, ki jo je dosegel čisti jaz skozi ono svobodomiselno aktivnost. Pri tem pa je treba dodati tudi to, da zavest ali čisti jaz ne izhaja iz nobene osnove ali proti postavljene substance, ampak iz interesa, da bo onstran prvega sveta iztaknil neki bolj čisti in resnični svet. Ampak ta drugi svet ni nobeno nadaljevanje prvega sveta, ampak je zgolj čisti svet, ki ni v nobenem razmerju s prvim svetom.

Torej tisto, kar danes prideluje neoliberalizem, je razsežnost svobodomiselnosti. To pa ni oblika predmetnosti za zavest, ki je čisti dojem ali postavljeni čisti pojem, ampak je to le modrovanje nadčutnega uma, ki išče v neskončnosti podobo, ki bi primerno zastopala življenje ideje in vedočo zavest, ki uživa svoboščino zunaj sebe. Se pravi, neoliberalizem išče svojo dejanskost v nekem subjektivnem preseganju sveta, tj. v razumskih apriornih pojmih, v katerih se predvidevanje kot svobodomiselni nazor mogočno šopiri, s tem pa tudi one privlačnosti, ki vzkalijo kot nadčutne ideje; te pa niso vzpostavljene kot razmerje ali kot dejanski duh, ampak kot čisto sebstvo, ki je razblinjeno v abstrakcije.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost kot apriorni pojmi o predmetu sploh

Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

Piše: Jože Požar : januar 15, 2017 – 7:26 dop -

Zavest poenostavi sebe na čisto dolžnost kot čisto vedenje, tj. na bivanje abstraktne dejanskosti, katere izrekanje sporoča samo to: jaz sem jaz, moj predmet sem jaz. To je neposrednost, ki jo abstraktni razum jemlje za svojo resnico. Je pa to tudi realnost, ki ni dosegla nobene izpolnitve na sebi. Drugače povedano, to je realnost prežeta od individualnosti, katere izvorna narava stopi v početje kot pripoznana. Kar pa seveda ni tista dejanskost, s katero bi bila vzpostavljena predmetna substanca kot tista, ki bi stopila sebi nasproti in bi bila postavljena njena sebi enakost v občih momentih.

Ko zavest ureja svoje duhovne moči v neki neposredni svet, je to njena odtujitev. Tako se zavest predstavi kot je predmet za neko drugo, njen smoter je zgolj bivanje. To pa je tista nastala neposredna občost, ko zavest razločuje od sebe samo sebe. S tem izpolni svojo liberalnost in izobrazbo, ki je v neposrednosti neka takojšnja resničnost. A v resnici ta neposrednost ni nič drugega kot naravna zavest, ki ni realno vedenje, ampak zgolj odtujitev naravne biti, ki je dosegla svoje bivanje. Duh je sebstvo kot tole neposredno sebstvo, ki je kot pripoznano bit za drugo ali čisto vedenje. V bistvu je to gibanje odtujitev, katere gotovost je vsa neposredna realnost, ki pa je duh ne preseže, ker je neposrednost njegova lastna resničnost. To je Bog, ki je neposredno čutno zrt kot sebstvo osebe, kot čisti jaz, ki ima dejansko bivanje. Rečeno še tako, to je obča dejanskost sebstva.
 

Duh, ki se ne odsvoji s principom, ne doseže svoje enakosti ali začetne enotnosti v enem. Namesto popolne odsvojitve doseže le brez duhovno enotnost biti, ki pa je zgolj neposredna dejanskost. Tako je izraženo čisto sebstvo, ki ga zavest kot obliko zagotavljanja naredi za odpravljeno tole obče sebstvo.
 
Ko torej zavest ne počne nič drugega kot to, da izreka neko neposredno dejanskost, ima svojo izpolnitev zunaj sebe, s katero sporoča, da se je skozi odtujitev sprevrgla v neposredno dejanskost. Ta nam odkrije natančno to, kakšen odnos ima zavest do sebe. Zavest neposredno zatrdi, da ni v odnosu do sebe, pa tako tudi ne do tistega, kar bi naj bil njen predmet. Namreč njen predmet je zgolj ona sama ali tisto, kar je njena čista repulzija. V njej je običajno vsebovana abstraktna dejanskost ali veljavno sebstvo, ki je čisto vedenje in obenem čista dolžnost. Skratka, zavest sebe izpolni tako, da izoblikuje abstrakcijo naravnega sebstva, ki je neka določena neposredna abstrakcija, ki pa nima na sebi razločka.

In tako smo prišli do neposredne abstrakcije sebstva, v kateri je vedenje postalo enako svoji resnici. Ona ni nič drugega kot početje niča, katerega resnica je nič sam. To je tisti nič neposrednosti, ki se kaže kot bivajoča bit sploh. Zanimivo je to, da je tisto, kar zavest odpravi, je čista moč sebstva kot abstraktna neposredna dejanskost, ki je fakt prepričanja, da jaz v svojem sebstvu najdem gotovo vsebino, v kateri jaz eksistiram za druge. In ta neposredno dovršena abstrakcija je čista dolžnost kot čisto vedenje ali sebstvo zavesti v svoji abstraktni neposrednosti. Kar pa je zgolj idealizem zavesti, ki nekaj zagotavlja in ne doseže drugo-biti, ampak obstane pri sebi, tj. pri izvorno določni naravi sebstva.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sebstvo kot sebstvo, ki je stopilo v bivanje

Do kje smo prišli in o čem pripoveduje sedanji čas?

Piše: Jože Požar : januar 1, 2017 – 7:42 dop -

Glede na to, da obstaja Sistem vede, ki ga je uresničil filozof W. G. F. Hegel, imamo pogoje za to, da začnemo spoznavati duha iz začetka, tj. iz razdvajanja istoimenskega, ki postavlja razločeno notrino. Ta vzpostavitev je tisti začetek, s katerim je vzpostavljeno čisto sebstvo skozi element vedenja. To je nastajajoče vedenje, v katerem duh zre čisto vedenje sebstva o sebi, ki je kot nasprotje obče bistvo ali čisti dojem. Rečeno še tako, to je gibanje zavesti, v katerem je enostavna neskončnost čisti dojem ali sebi enakost kot notranji razloček. To je tista sebe vednost, v kateri je zavest v svoji drugo-biti pri sebi.

To se pravi, ker imamo vedenje o nastajajočem vedenju in njegovo logično izpeljavo, s katero duh vzpostavi absolutno vedenje, bi bilo prav, da poskusimo nastajajoče vedenje prikazati tako, da bi bilo dojemljivo mlademu duhu in filozofom. To bi bil velik dogodek, saj bi se na ta način duh zbližal z nastajajočim vedenjem in tako z enostavno logiko absolutnega vedenja. Na ta način bi začel spoznavati svojo odsvojitev in začetno gibanje vedenja v njegovem nastajanju. Z dojemanjem elementa vedenja bi spoznal zlasti to, da se mora odsvojiti v načinu. Kajti to je tisti začetek dojemanja odsvojitve in čistega gibanja, s katerim začenja doumeti absolutno vedenje, ki vsebuje predmetni element ali čisto vedenje sebstva o sebi, v katerem sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo.
 
133-esej

Z elementom vedenja se izpostavlja čisto vedenje sebstva o sebi. To je razdvajanje, ki je absolutna abstrakcija ali oblika predmetnosti za zavest, s katero duh vzpostavi obliko čistega dojema. Taisto je vedenje v nastajanju, torej gibanje, katerega čisti dojem je princip duha. Le tako je človek nekaj notranjega in sebi proti postavljenega ali sebi enakega.
 
Stopimo za trenutek k sodobni umetnosti. Kot veste, sodobna umetnost, enostavno rečeno, raziskuje sebstvo, tj. izvorno gibanje notranjega sveta. To stremi dejati, da bi naj duh, ki se izobražuje, ravno tako spoznaval gibanje notranjega sveta. Hočem reči, duh bi naj v svojem izobraževanju potoval skladno s sodobno umetnostjo. To se pravi, dobro bi bilo, ko bi med izobraževanjem pridobival vedenje o gibanju notranjega sveta in svoji odsvojitvi. Tako bi spoznaval izvorno gibanje notranjega sveta vzporedno s sodobno umetnostjo. In tako bi spoznaval prav tisto, kar mu gre po njegovi razvojni stopnji in sedanjem času.

Če torej resnično želimo, da se duh izobražuje skladno s časom, potem bi bilo koristno vzpostaviti izobraževalni sistem tako, da bo notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost, predmet vsebovan v izobraževalnem sistemu. Namreč, kaj tukaj ni skladno? To, da sodobna umetnost raziskuje notranji svet, izobraževalni sistem pa se tega ne zaveda in hodi neko popolnoma svojevoljno pot. Rečeno drugače, izobraževalni sistem sodobnega časa ne odčitava kot svet v njegovi proti postavljeni enotnosti ali kot čisto sebi enako bistvo.

Torej, če želimo odkrivati bistvo duha, je treba spoštovati sedanjo razvojno stopnjo duha. Ta nam govori, da so filozofija, sodobna umetnost in religija notranje povezani. To izžareva, da je treba začeti spoznavati notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost. Kajti to bo odkrilo, kako si duh samega sebe odsvoji in kaj vsebuje pojem nastajajoče vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Do kje smo prišli in o čem pripoveduje sedanji čas?

Nesmiselno prilagajanje mišljenja

Piše: Jože Požar : december 25, 2016 – 7:50 dop -

Da je svet dostikrat nepovezana subjektivnost, o tem ni dvoma, saj se predmet mišljenja giblje v predstavah. Tisto predstavno je le neki abstraktni način napredovanja. Tako ni čudno, če je abstraktni razum postal gospodar nad predstavami, in če je predstavni svet našopirjen v prazne smotre in umisleke, zgolj neko prazno onstranstvo. Svet biva, vendar kot nedoločen svet. Zato bi se izobražen človek lahko tu in tam vprašal, kaj narediti za to, da svet ne bo več tako nedorečen in neresničen. Zakaj tista nepovezana subjektivnost, ki se neskončno pozunanji v mnoga nasprotja, bi se morala povrniti vase, a se ne. K temu pa največ pripomore ravno brezumno prilagajanje mišljenja, ki ne upošteva nobenih načel.
 
132-esej

Nenavadno je, če duh, ki ima premagati konkretni predmet, ne izhaja iz postavljene osnove. To, da premaguje predmet na način prilagajanja mišljenja, s katerim baje dosežeš ugodnosti, korist in še kaj drugega, ni v interesu stvari in njene dejanskosti.
 
Mišljenje se prilagaja povsod tam, kjer abstraktni razum modruje čez kategorije in števila. Duha ne zanima predmetna substanca, ampak samo tisto, kako opremiti kategorije in ono razumsko rezoniranje ter predpostavljanje, na katerem je mogoče izdelati le kako podobo čistega sebstva. Če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da se mišljenje prilagaja tistim nekim navidezno zapletenim razmeram, ki kot da jih je mogoče odpraviti edino tako, da se jim mišljenje prilagodi. In to prilagajanje mišljenja poteka čez izračunljivost, obljube in neposredno gotovost. To kaže, da duh ne verjame v logično sovisnost, ampak nagonu resnice in prepričanju, ki osvetljuje svet s predstavami. Na ta način se mišljenje izogne čistemu dojemu ali dejanskosti, ki je izpeljani smoter ali bivajoče dejansko. In zato tudi ni nenavadno, če človek nenehno išče neke ugodnosti zunaj sebe in v tistem preračunavanju. Njegov svet postane resničen, ko so narejeni vsi izračuni in je eden izbran. Kapital je postal takšna oblastna sila, ki lahko izsili prilagajanje. Zato seveda ni čudno, če se mišljenje nenehno prilagaja oblastnemu kapitalu in tistim nekim kratkotrajnim dejavnikom.

Kakor je bilo mogoče zaznati v današnjem času, je prilagajanje mišljenja najbolj silovito prikazovala koalicijska modrost. Ta je pokazala, da je mogoče aktivno izdelovati rezultate tudi tako, da se mišljenje prilagodi okoliščinam. To je način, ko čakaš, da pride svet od zunaj k tebi. In res, ko pride svet k tebi, si ga prevedeš v števila. Zakaj samo števila baje lahko izrazijo brezhiben rezultat. In tako je napor mišljenja zreduciran samo na to, da mišljenje ničesar ne misli. Takšno prizadevanje pa menda ni produktivno.

Je kdo na tem svetu, ki še ni zaznal, da je v političnem svetu na delu oportunizem? Ja kdo ne bi zaznal onega izračunavanja, ki ga je v vsakodnevnih poročilih vedno več, in to v podobah zmagoslavja števil. Namesto da se mišljenje ukvarja z občo idejo, tj. s stvarjo in njenim čistim dojemom, se prilagaja onim izračunom in oblastnosti kapitala, ki je sposoben zanikati vsako objektivnost obče ideje.

Vesel Božič in srečno novo leto 2017 vam želim!


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nesmiselno prilagajanje mišljenja

Duh bi naj bil dejaven v načinu in v razmerju do samega sebe

Piše: Jože Požar : december 11, 2016 – 7:36 dop -

Biti v razmerju do samega sebe, o tem je včasih izrečena kakšna beseda, a samo takrat, ko je govora o mladem duhu. Ko pa gre za razmerje izobraženca, zmanjka besed, ker bi naj bil odnos izobraženca do samega sebe dovršen. Tako izgleda, da nima nobenega smisla govoriti o razmerju izobraženca do samega sebe, zakaj izobraženec menda deluje dosledno in je vedno v odnosu do predmetne substance in tako do samega sebe. – Mimogrede, od kot potem toliko tistega praznega interpretiranja in pojasnjevanja. Človek se vpraša, čemu služi nagon resnice in tisto neposredno pojasnjevanje, ki ga abstraktni razum reflektira.

Veliko se govori, da mladi duh ne vzpostavi odnosa do sebe, ne govori pa se o izobražencu, ki svojega sebstva ne odpravi in je dejaven brez principa dejanskosti. Ustvarja se videz, kot da je skladnost mišljenja s predmetom nenehno navzoča, pri tem pa se ne zaznava, da se mišljenje prilagaja predmetu. Ne zaznava se, da je izobraženec dejaven tako, da se na sebi ne razločuje, da kot duh sploh ni tisto razločevano kot drugo, ki je čisti dojem. Se pravi, duh ni dejaven iz vzpostavljenega razmerja ali v načinu, ampak tako, da odmetava svoje vedenje in izdeluje podobe sveta, razmerja do sebstva pa ne vzpostavi. O tem pripoveduje on sam zlasti takrat, ko interpretira svoje sebstvo. Kar stremi reči, izobražen človek se ne odsvoji tako, da bi sebe kot duha v samem začetku vzpostavil. Zaenkrat izžareva samo to, da krepi ljubezen do vedenja, da pa ga vzpostavljen odnos do sebstva ali do svojega vedenja sploh ne mika. Njegov kriterij resnice je fakt zavesti, tj. subjektivno znanje.
 
130-esej

Ne zadostuje, da je čisti jaz predmet. Tako je predmet prikazan kot neka naključna posameznost; kar je drugo predmeta, to je jaz sam. To je oblika čiste zavesti, ki je povzdignjena v čisto vednost jaza.
 
Vprašanje je, zakaj bi se naj duh sploh odsvojil. Enostaven odgovor bi bil, zato da se kot duh v svojem začetnem odpravljanju vzpostavi kot predmet. Namreč glede na to, da narava sebe odpravi vedno v načinu, potem je jasno, da bi se naj tudi duh odpravil v načinu. O tem govori človek takrat, ko na primer prečka cesto, ko kolesari, ko rešuje življenje človeka itd. Skratka, vsakdanja dejavnost pripoveduje o tem, da je človek vedno dejaven v nekem načinu. Ali drži to tudi takrat, ko je dejaven kot duh ali kot tisti, ki deluje v interesu stvari? Ne, zaenkrat ni mogoče reči, da je kot duh dejaven v načinu. O tem veliko govori brezciljna prizadevnost, pa tudi tista interpretacija njegove izobrazbe, v kateri odriva od sebe svojo izpolnitev in je zunanje dejaven. Izobraženec še ni prišel do modrosti, da pomeni delovati po pameti božji, delovati v način. Se pravi, samo način je tisti, ki omogoča doseči drugo samega sebe ali tisto razločevano, ki je sebi enakost ali čisti dojem.

Zgornjim sem poskušal povedati, da je način delovanja nujnost, s katero si duh samega sebe odsvoji in sebe vzpostavi kot predmet. Način je tisti, s katerim duh vzpostavi globino sebstva. S tem pa doseže to, da svoje vedenje postavi kot predmet. Tako stopi v razmerje s seboj in s predmetno substanco, kajti le tako izreka svoje vedenje v absolutni drugo-biti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh bi naj bil dejaven v načinu in v razmerju do samega sebe

Logična sovisnost in odsvojitev duha

Piše: Jože Požar : november 27, 2016 – 7:31 dop -

Izobraženega duha še vedno ne zanima odsvojitev in logična sovisnost. O tem pripoveduje običajno takrat, ko nič ne spreminja in je njegov svet čista abstrakcija realnosti. Razlog zakaj logična sovisnost in odsvojitev duha izstopata, gre iskati tudi v izobraževalnem sistemu. Izobraževalni sistem namreč operira z abstraktnim vedenjem, ki ni vezano na logično sovisnost predmetne substance. Cilj izobraževalnega sistema je zgleda samo ta, da človeka pelje skozi pripravljene oblike vedenja ali gradivo, ki ni oblikovano kot enotnost pojma in realnosti. Videz je, kot da je stvar izobraževalnega sistema samo vtem, da posreduje abstraktna vedenja. Se pravi tisto, kako si duh samega sebe odsvoji in odpravi svoje sebstvo, tega vedenja sistem ne ponudi. Zakaj, zato ker se vnaprej sklepa, da je vsak duh sposoben posredovati in izpeljati svoje sebstvo v logični obliki. Pa je zato tudi vedenje o odsvojitvi duha odvečno. Izobraževalni sistem ne zaznava nastajajočega vedenja, ki vsebuje odsvojitev duha in logično sovisnost, tj. način, kako si človek samega sebe odsvoji.
 
128-esej

Duh, ki ne vzpostavi sebe kot predmet, svojega sebstva ne povzdigne v logično obliko. Substanca ni nič drugega kot prikazujoče se čisto sebstvo. Njegovo bivanje je le nekaj abstraktno enostavnega. To pa pomeni, da substanca ni dosegla obstoj bivanja sebi enakosti, ampak je le nekaj zunanjega.
 
Cilj izobraževanja bi naj bil tudi v tem, da si duh pridobi vedenje o sebi. Duh namreč ni zgolj abstrakcija sebstva, temveč je enotnost božanske in človeške narave. To, da je sposoben posredovati svoje vedenje, to ne zadošča več. To namreč, da je sposoben interpretirati svoje vedenje in pridelati abstraktne oblike vedenja, to je dejavnost brez načina. Zato je bistveno vedeti, kako si človek samega sebe odsvoji. Namreč dejavni duh kaže, da je zanj pomembno samo to, da sebstvo odpravi kot čisto sebstvo, tisto pa, kako vzpostavi samega sebe kot duha, to ga ne mika. Duh ne zaznava, da je dejaven brez principa dejanskosti ali tako, kot mu to narekuje vest in izobrazba. In ravno to je njegova pomanjkljivost, ki odkrije, da ga logična sovisnost in odsvojitve duha sploh ne zanima.

Očitno je, da je izobražen duh dejaven brez načina, tj. brez principa dejanskosti in zunaj logične sovisnosti substance. Takšno dejavnost si je mogoče ogledati tudi na internetu. Tam duh prikazuje, kako si odsvoji samega sebe in tudi to, ali spoštuje logično sovisnost substance in njeno postajanje. Poslušalec lahko zazna, na kakšen način je dejaven in ali predmetno substanco razvije v začetno postajanje, tj. v logično obliko. In ne samo to, poslušalec se lahko povpraša, ali je duh izpeljal svoj predmet tako, da je predmet ustrezal dojemu. Še več, poslušalec se lahko povpraša, kaj je duh hotel izraziti skozi predstavitev vedenja. In nenazadnje, poslušalec se lahko vpraša tudi to, ali je bila substanca predmeta predstavljena in izpeljana tako, da je prehajala v proti postajanje ali svojo sebi enakost.

Naj spomnim: sebstvo kot tako si mora duh odsvojiti zaradi tega, da bi sebe vzpostavil kot predmet svojega sebstva. Zakaj s tistim odmetavanjem vedenja ne doseže elementa vedenja, tj. čistega dojema, ampak le sebe izpolni kot subjekta.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Logična sovisnost in odsvojitev duha

Demokracija in svoboda

Piše: Jože Požar : november 20, 2016 – 7:12 dop -

Ko je demokracija le neko prikazujoče se vedenje ali pa refleksija kot slutnja boljšega vedenja, ali pa gola sila kapitala, ki jo diktira birokratizem, je demokracija prazna beseda. Potem demokracija na sebi ni oblikovanje umnega in učinkovanje občega, ampak prazna prikazen vedenja. Predmet je le neko početje zavesti v pomenu prikazujočega se vedenja, ki je zgolj neko stremljenje ali usmerjenost sebi odtujenega duha. In potem tudi smoter demokracije ni obča ideja, ampak neko početje naravne zavesti, ki izdeluje subjektivne predstave, ki jih diktira posebna voljo, kateri je malo mar do tega, ali demokracija v svojem učinkovanju izdeluje svobodo kot je določena s čistim dojemom.

Poglejmo kaj je filozof Hegel zapisal o svobodi: »Svoboda sestoji v stalni negaciji tega, kar grozi odpraviti svobodo. Svoboda je substanca duha. Vse lastnosti duha obstoje le po svobodi.« Se pravi, ko demokracija izpolnjuje le nekaj, kar je prilagoditev na početje zavesti, ne moremo govoriti o demokraciji, ki proizvaja svobodo. Kajti tisto, kar ni dejansko izražena svoboda, je nekaj ne dejanskega. Razen tega ima svoboda v sebi to, da je sebi proti postavljena substanca čisti dojem, ki je enostavni odnos proti sebi. To je postavljeni odnos substance, ki proizvaja vedenje o sebi in svobodo. Se pravi, tisto, kar vzpostavlja svobodo, je »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva«. S tem pride do tega, da se človek zaveda sebe kot dejanskega in svobodnega duha. Namreč tisti zgolj odtujeni duh, ki ima svojo vsebino nasproti kot nekaj zunanjega, ne doseže čistega dojema in tako tudi ne postajanja dejanske substance, ki ima v sebi določilo, da je izražena v svoji popolni realnosti.
 
127-esej

Ste si ogledali zadnjo pogovorno oddajo Tarča? Televizija Slovenija je v interesu svobode in demokracije delovala učinkovito. V oddaji smo lahko spoznali, kako duh pojmi obče, tj. tisto bistveno. Oddaja je pokazala, da demokracija ni nič drugega kot določanje svobode. Svoboda je poglavitno to, da nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje.
 
To, da si izobražen duh zamišlja demokracijo po svoje ali tako, da prideluje prazne predstave čiste vednosti, ki da proizvajajo dejansko demokracijo, to pobija svobodo. To je pravzaprav čisti idealizem, ki spregleduje princip svobode, ki je čisti dojem in uvid obče volje. Se pravi, ta duh ne dojema, da mora demokracija uresničiti občo voljo, religijo ljudstva, ne pa subjektivno voljo. Duh namreč takrat, ko usmerja pogled v nebesa in poveličuje subjektivno voljo, spregleduje princip dejanskosti, s tem pa princip čistega dojema, ki mora biti vedno znova vzpostavljen. Namesto da spoštuje notranjo nujnost svobode, sebe odpravi s prikazujočim se vedenjem, ki logične sovisnosti substance ne izpolnjuje; vse z namenom, da uveljavi svojo subjektivnost in prazno prikazen vedenja. Razlog zakaj se izobražen duh odnaša do realnosti in njene dejanskosti tako kot se, tj. pomanjkljivo, tiči v prepričanju, da je vedenje kot tako neposredna resničnost. Pa od tukaj toliko tistega neposrednega odmišljanja in pojasnjevanja, ki poveličuje čisto vedenje in subjekta. Skratka, ko izobraženec prideluje neposredno resničnost in samosvojo neskončnost, je njegov svet neizpolnjena abstrakcija ali pa kako vzajemno učinkovanje zavesti s seboj.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Demokracija in svoboda