Abstraktna stvar in izobražen duh

Piše: Jože Požar : julij 1, 2018 – 6:33 dop -

Izobražen duh se obnaša do sebe in do abstraktne stvari pomanjkljivo. To postane jasno, ko si podrobneje ogledamo, kako izdeluje odnos do abstraktne stvari. Ta namreč zrcali, da je pomanjkljiv, ker abstraktna stvar v svojem začetnem gibanju ne doseže svoje dejanskosti. O tej pomanjkljivosti pripoveduje duh tedaj, ko neposredno abstraktno stvar razvije kot nekaj, kar ni čisti pojem ali postavljen odnos stvari do sebe. Se pravi, ko izobražen duh podarja le neko predstavo abstraktne stvari, ni razvil postavljenega čistega pojma stvari. Predstava je zgolj pojavni svet stvari, ki ni dejanska stvar, ampak zgolj nedoločena stvar kot ekstaza stvari, ki ni noben enostaven absolut. Namesto absoluta ponuja duh abstrakcijo od vsega bivajočega ali preroško govorjenje. Ali, abstraktna stvar je zgolj njegov svet kot očiten smoter, ki ni nobeno dejansko vedenje, ampak zgolj prazna širina abstraktne stvari.

Izobražen duh je zgleda zadovoljen s tem, kar prikaže kak smoter, ki je neko vedenje, s tem pa ostaja pri samem sebi ali tistem, kar pač na hitro razvije ali odmeče od sebe kot čisti jaz. Namreč, ker mu ne gre za čisti dojem, daje zgolj nekaj, kar je pojavni svet stvari, ki ga je mogoče oblikovati s posredovanjem predpostavk in različnih predstav. Ta svet pa seveda ni razviti svet substance stvari, ampak svet sebstva kot podoba gotovosti samega sebe. Kar duh daje, je le negacija abstraktne stvari, početje zavesti v sami sebi.
 

Ko abstraktna stvar prosto preide v nekaj drugega, potem svoje določenosti ne doseže v čistem dojemu. Potem tudi ne doseže dejanskosti, ki je njena popolna oblika kot absolut ali Eno. Potem se pač abstraktna stvar nadaljuje v nekaj drugega in odnosa s seboj ne doseže. Povedano še tako, ko abstraktna stvar po svoji notrini ne doseže svoje sebi enakosti, preide v neomejeno realnost ali prazne besede.
 
Poglejmo še na drugo stran ali tja, kjer duh zagovarja predstavo abstraktne stvari. Tam lahko marsikaj izvemo; na primer to, da se v zagovoru stvari sklicuje na vedenje in tudi na logiko, prav tako na pojem in ne vem kakšne vse kategorije, s katerimi utrdi svojo predstavo stvari, ki je le občost kot mirujoči subjekt. Takšne primere, ko izobražen duh izvaja abstraktna gibanja in je dejaven pomanjkljivo, najdemo povsod. Primeri odkrivajo, da duh ni dejaven s principom ali tako, da bi izhajal iz čistega pojma, kaj šele da bi na njem izpeljal samo bistvo stvari. Duh je dejaven po svojih močeh ali kot tisti, ki ima vedenje, s katerim realizira abstraktno stvar v neko predstavo, v kateri njegova abstraktna stvar zaživi kot prikazen določenega smisla, ki mu je nastala z gibanjem vedenja in refleksije.

Zanimivo je, da je danes izobražen duh, ki je v pomanjkanju nastajajočega vedenja, dejaven kot tisti, ki sebe nadaljuje brez postavljenega odnosa do sebe. Pa od tukaj tiste množine abstraktnih svetov in smotrov, ki mu nastanejo kot neskončnost ločena od končnosti, ki pa poskrbi za to, da ona abstraktna stvar zaživi kot sostvujoča dejanskost. V tem svetu pa je pomembno samo to, da stvar nekako eksistira. Kar pove, da je abstraktna stvar na sebi le neka sostvujoča eksistenca ali svet kot abstraktni svet. Naj spomnim, razviti čisti pojem abstraktne stvari je sebi enakost kot čisti dojem, v katerem so razvejani obči momenti kot dejanskost ali bistvo stvari; kar je razvita oblika, ko je abstraktna stvar določena v Drugem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktna stvar in izobražen duh

Jaz in moje umetniške ideje

Piše: Jože Požar : junij 24, 2018 – 6:51 dop -

Mogoče sem jaz prevelik idealist, mogoče sodobni umetnik in svobodomislec, ki se preganja s predstavami sebstva. One so nekakšne umetniške ideje, v katerih je izraženo gibanje, z ozirom na to, da je gibanje sebstva razvoj pojma iz sebe. To je razlog, zakaj me gibanje sebstva vznemirja in zakaj se toliko časa zadržujem na njem. Namreč tisto Drugo, kot svet čistega sebstva, je bistvo kot čisti dojem, ki je notranji razloček ali sebi enakost.

Prepričan sem, da so te moje predstave nekakšne umetniške ideje, v katerih ujamem samega sebe kot tistega, ki upodablja razdvajanje sebstva. Posamezna podoba vsebuje določen svet, ki se spogleduje z drugo-bitjo, da doseže svoj absolut. To je izražena narava gibanja sebstva, ki določi neposrednost kot negativnost, ki vzpostavi njeno končno podobo. Kar bi naj bil vzpostavljen odnos sebstva, v katerem zaživi notrina kot razvejana v obče momente. Njeno obliko proizvede notranje gibanje notrine, ki vzpostavi proti postavljeno bivanje kot Drugo. Kar je element čistega dojema v načinu kot ga kaže Hegel v sistemu vede.
 

Posamezno sebstvo je nase se nanašajoča enakost, ki se kot svet razločuje od sebe, postane sebi neko drugo. Hegel nekje zapiše, »svet je bistveno enostavno sebstvo«, in ker v to ne gre dvomiti, bi naj duh gibanje sebstva tudi spoznal, da bi razumel razmerje do drugega, svojo odsvojitev in vzpostavljanje čistega pojma.
 
Menim, da je mogoče zaznavati to mojo dejavnost kot prizadevanje, s katerim sebe umetniško izpolnim tako z besedo kot mislijo ter dodano ilustracijo. Posamezna ideja je namreč čisto samogibanje sebstva, ki oblikuje začetno postajanje, v katerem zaživi narava sebstva v proti postajanju. To je tisti notranji in začetni svet, ki ga vzpostavi gibanje sebstva kot prehajanje notrine v svojo sebi enakost. Natančno vzeto, to je Eno kot absolut, končno v neskončnem, in to kot določen svet razvejan v občih momentih kot razvita popolna notrina. Zakaj ravno to je tisto začetno gibanje notrine kot udejanjene notrine v njenem proti postajanju, ki je abstrakcija, v kateri so momenti določeni kot zunanji svet.

Kar se pa tiče zadovoljstva, ki ga izpeljana ideja daje, lahko rečem, da sem z ustvarjanjem podob dosegel to, da sem se zbližal s Heglovim sistemom vede. Tu in tam sicer upodobim idejo, ki ni dosegla popolne lepote, vendar to se zgodi takrat, ko se dvignem iz globine sebstva in sem preveč navdušen nad svetom ali občo idejo, ki zadiha drugo-bitno postajanje. To je posebno zadovoljstvo, saj svet zaživi kot moj čisti dojem ali kot ideja, ki služi zabavi, ker vsebuje momente, v katerih zavest sebe zre v drugem kot čisto obče.

Lepota notranjega sveta je gibanje, ki vzpostavi drugo, ki je tisto neposredno kot prvo. To pa je nastajajoče vedenje, v katerem ima tisto neposredno za smoter čisto dejanskost. In tako vidimo, da je gibanje sebstva omejeno na neko končno vsebino; končnost pa bi naj zanimala zlasti filozofe. In to zaradi tega, ker to gibanje sebstva vznemirja tudi mišljenje. Zakaj to je tista aktivnost duha, ko duh začenja vzpostavljati odnos do gibajoče se biti. Tisto pa, kar je v tem gibanju udejanjeno, to je izvorna narava sebstva, ki prehaja v svoje dejansko postajanje, v katerem duh zre samega sebe v drugem kot čisti dojem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Jaz in moje umetniške ideje

O preobrazbi pametne glave

Piše: Jože Požar : junij 3, 2018 – 5:40 dop -

Preobrazba pametne glave je nujnost, ki jo narekuje nastajajoče vedenje. Nastajajočega vedenja izobraževalni sistem ne vsebuje, ker ta obožuje načela razuma, ne pa načel uma in duha. Se pravi, ker izobraževalni sistem ne uresničuje nastajajočega vedenja, ki bi ga duh koristil za to, da spozna, kako si samega sebe odsvoji, je nujno izvesti preobrazbo sistema. Rečeno še tako, ker je pametna glava v deficitarnosti nastajajočega vedenja, je nujno, da izobraževalni sistem svoj čisti pojem na novo vzpostavi. S tem bo nastajajoče vedenje vključeno v izobraževalni sistem, kar bo pripomoglo k temu, da bo duh spoznal samega sebe v svoji odsvojitvi, ki je odnos proti sebi, s katerim doseže svoj absolutni dojem.

Preobrazba pametne glave bi morala uresničiti kot gibanje dejavnega duha ali kot izobraževanje izobraženca, ki bi naj svoje vedenje dojel kot nastajajoče vedenje. Zakaj ravno to dojemanje svojega sebstva odkrije, kako si izobražen duh sebe odsvoji. Predmetni svet namreč ni zgolj neko fiksno vedenje, temveč posredovano vedenje s seboj, ki ga je potrebno razumeti iz gibanja. Skozi njega substanca najprej vzpostavi notrino kot svoje nasprotje, kar je posredovanje s seboj ali gibanje, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje. Zakaj le tako vedenje ni zgolj sebstvo osebe, temveč je gibanje predmetne substance, ki doseže svojo postavljeno dejanskost v občih momentih. In natanko to je tisti način odsvojitve, s katerim je vzpostavljena sebi enakost ali čista podoba pojma kot izpolnitev v duha. Hegel nekje zapiše: duh sebe naredi za svoj predmet, za vsebino samega sebe.
 

Duh naj vzpostavi dejansko podobo sebstva, ki se kot svet razlikuje od sebe. Zakaj individuum je to, da se ohranja v odnosu do Drugega, ki je enotnost božje in človeške narave. S tem sebe izkuša kot abstrakcijo samozavedanja. In v to gibanje bi naj šla preobrazba pametne glave, saj bo le tako duh nekega dne objektiviral gibanje sebstva in uvidel, da obstaja način, kako si samega sebe odsvojiš in se postaviš kot predmet. Ali, spoznal bo, da ima neposredno vedenje za smoter čisto dejanskost.
 
Izobraževalni sistem ne gre razumeti kot posredovanje vedenja, temveč kot sistem, ki sam sebe posreduje in vzpostavlja svoj čisti pojem. In zato bi naj sistem vodil nadarjeni duh, ki spoštuje čisti pojem, kajti edino čisti pojem je tisti, ki pove, ali je izobraževalni sistem dejaven s principom. Se pravi, vzpostavljanje čistega pojma je nujnost izobraževalnega sistema, kajti le tako sistem sam sebe uresničuje s principom ali v načinu. Določenost izobraževalnega sistema je odnos čistega pojma do samega sebe. To je torej način, ki zagotavlja, da se izobraževalni sistem razvija iz samega sebe, ne pa tako, da se ga zunanje nadgrajuje z naključnim vedenjem ali nekim izbranim vedenjem, ki ga sistemu vsili pametna glava, ki ne spoštuje nastajajočega vedenja in čistega pojma.

Če torej duh resnično želi, da se izobraževalni sistem spreminja po pameti božji, potem je nujno vzpostaviti središče izobraževalnega sistema, ki na način čistega pojma vzpostavlja sam sebe. To in samo to zagotavlja, da bo izobraževalni sistem svoj čisti pojem vzpostavljal na način biti in bistva. Vsaka druga varianta nadgrajevanja izobraževalnega sistema je zmotna. Kajti postavljeni čisti pojem je merilo, ki zagotavlja, da se bo izobraževalni sistem notranje razvijal in ne zunanje ali z dodajanjem naključnega vedenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O preobrazbi pametne glave

Svet pametne glave

Piše: Jože Požar : maj 27, 2018 – 6:35 dop -

To, da je pametna glava danes dejavna povsod tam, kjer zdravi razum operira s čistim vedenjem, je razumljivo. Zdravi razum je najbolj podjeten takrat, ko odpravi samega sebe gotovega duha v enostavno predstavo sebstva. O tem svetu danes pripovedujejo vragolije zdravega razuma, ki se jih interpretira kot nekakšne bistroumnosti duha, pa čeprav gre samo za moč besede sploh. In to se dogaja zlasti tedaj, ko določen svet začne prehajati v prazne abstrakcije, ki potrdijo, da zdravi razum operira s kategorijami in predpostavkami.

Pametna glava danes nastopa v medijih, in to v vlogi razlagalca tega našega stvarnega sveta, ki venomer prehaja v nekaj drugega. Takšen neobstoj sveta dela pametno glavo za popularno, ker prideluje privlačen svet v splošnih podobah. In to neutemeljeno pridelovanje sveta je zanimivo, ker se dogaja v razblinjenih abstrakcijah. In ta svet mediji prakticirajo, ker je to preseženi svet na način čistega vedenja, katerega se poveličuje, ker ga prideluje kaka pametna glava ali avtoriteta za čisto vedenje, ki pozna vse resnice sveta.
 

Dobro bi bilo, ko bi človek dojel, da tista osnovna izobrazba nima v sebi daru, da je zmožna pridelati čisti pojem. O tej pomanjkljivosti pripoveduje čisto vedenje, ki velikokrat operira z ciljem, da doseže kakšno korist. Tisti prosti odnos proti sebi je namreč nekakšno pretirano uživanje mišljenja, ki se ga hvaliči, ker se verjame, da je razvajeno mišljenje sposobno pridelati celo resnični svet. O tem govorijo mediji in duh, ki na ekranih prideluje nekakšne portrete čistega vedenja. Oni namreč izžarevajo zlasti to, da duh spregleduje postajanje pojma, s tem pa logično sovisnost substance.
 
Zamislite si predmetni svet, ki bi obstajal v osnovnih določilih. To bi bila razvita substanca v svoji razvejanih občih momentih, torej dejanskost, ki bi izvajala gibanje v dva ekstrema. Tista zunanjost kot drugo-bit bi ne bila nič drugega, kot dejanski čisti dojem predmetne substance. Tako bi nasprotje bilo identična oblika oni neposrednosti, ki se je odbila od sebe z namenom, da doseže svojo določenost. Kajti samo določen svet je dejanski svet, ki ne potrebuje pojasnjevalca ali pametne glave; zakaj določen svet eksistira kot gibanje in postajanje čistega pojma, s katerim je dosežen odnos substance do sebe.

Jasno je, da svet pametne glave ni dosledno razviti svet. Zaradi tega je mogoče sklepati, da pametna glava ne prideluje resničnega sveta, ampak zgolj abstraktno prepričanost. Zakaj tisti resnični svet je mogoče izdelati edinole, če je duh dejaven v načinu ali s principom, s katerim je najprej vzpostavljena substanca predmeta, ki preide v svojo drugo-bit, tj. v obče momente, kar je njena vzpostavljena določenost. Pa je zato tista abstraktna prepričanost pametne glave zgolj čisti svet, ki se nadaljuje v neki drugi svet. Da bi bil svet resničen, je potrebno vedeti, kako si duh samega sebe odsvoji ali kako razvije svoje sebstvo, ki je tista določena sebi enakost one neposrednosti, katere bit postaja kot eno bistvo predmetne substance. Ta element vedenja je namreč rezultat gibanja realne substance, ki v začetnem posredovanju s seboj preide v razvejano sebi enakost ali v razdvojeno substanco.

Resnični svet ima v sebi zahtevo, da si duh odsvoji svoje sebstvo in se postavi kot predmet. Edino to je znamenje, da je dejaven v načinu in ne kot pametna glava, ki odmetava vedenje in spregleduje določila substance. Takšen svet ni dejanski svet, ampak pojavni svet, ki ga pametna glava najde v sebi in je zunaj nje zgolj čista oblika odtujenih misli.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet pametne glave

O filozofiji nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : maj 20, 2018 – 6:45 dop -

Če smo filozofijo razumeli toliko, da zdaj vemo, kaj je njen predmet, potem stopimo na začetek nastajajočega vedenja, da vidimo, kako to duh vzpostavi sebstvo skozi princip čistega vedenja. Zakaj princip je vedenje samega sebe, da je sebstvo nujno vzpostaviti kot drugo-bit, ki je enakost s seboj. Na ta način je doseženo bivanje čistega vedenja v svojem nastajanju. To je vedenje sebstva v svojih občih momentih, potemtakem podoba zavesti sploh, ki je proti postavljeni čisti dojem ali vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. V tej razumni obliki je duh sebstvo in duh, kajti on postane samemu sebi neko drugo.

Po moji zaznavi je nastopil čas, ko bi naj duh začel preučevati filozofijo nastajajočega vedenja, ki jo je razvil v prvem delu sistema vede (Fenomenologija duha) filozof G. W. F. Hegel. Naj to zahtevo časa osvetlim tako: ker je sodobna umetnost že začela raziskovati sebstvo, se bi naj temu raziskovanju pridružil tudi filozof. Tako bi umetniki in filozofi raziskovali isto stvar, tj. notranji svet. Hočem reči, raziskovanje notranjega sveta bi najbrž postalo bolj zanimivo, kajti tako bi na eni strani filozofi in na drugi strani sodobni umetniki pridelali več dejanskega sveta o gibanju sebstva ali o duhu v njegovi pojavnosti.
 

Nastajajoče vedenje je gibanje sebstva, s katerim duh dela sebe predmetnega. To je duh, ki se v elementu vedenja prikazuje zavesti v obliki predmetnosti. Tako je vsebina predstavljanja absolutni duh, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, v drugo-biti je duh pri sebi. Zakaj to gibanje sebstva je zaključeno s postavljenim elementom vedenja, ki je čisti dojem v pomenu vzajemnega učinkovanja sebstva s seboj.
 
Raziskovanje filozofije nastajajočega vedenja se začenja z vzpostavljanjem biti, tj. z dojemanjem elementa vedenja, s katerim duh vzpostavi obče momente ali drugo-bit sebstva. Zakaj sebstvo odpravi sebe, da doseže čisti dojem ali tisto drugo negativno svoje narave, ki preide v razvejano obliko občih momentov; tako je narava sebstva najprej znana kot gibanje notrine, s katerim se začenja znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Pri tem pa je odločilno naglasiti, da je smoter tega raziskovanja samo v tem, da duh razume, kako vzpostaviti čisto vedenje v načinu gibanja sebstva, skozi katero je vzpostavljena notrina v njenem nasprotju. To je tisto vedenje, ki odkrije, kako si duh odsvoji svoje sebstvo čez element vedenja. Zakaj sebstvo s svojim gibanjem doseže drugo-bit in se ohrani v svoji sebi enakosti. Povedano še tako, neposredno sebstvo preide v svoje proti postajanje, ki se kot notrina razveja v dejanske obče momente ali svojo sebi enako čistost, ki je čisti dojem.

Bistvo filozofije nastajajočega vedenja ni v tem, da pokaže vsebinsko gibanje substance, ampak da odkrije, kako duh vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo skozi nasprotje, s katerim je postavljen odnos notrine do sebe. In da bi ta odnos razumeli je koristno biti pozoren na gibanje substance, tj. nastajajočega vedenja, ki ga filozof Hegel genialno razcveti v prvem delu sistema vede. Torej, filozofija nastajajočega vedenje nam odkrije, kako duh vzpostavi svoje sebstvo v načinu elementa vedenja. Rečeno še tako, element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi, je odnos proti sebi kot postavljen odnos nastajajočega vedenja, s katerim je dosežena enakost sebstva s seboj; duh postavi sebe kot predmet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O filozofiji nastajajočega vedenja

Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi

Piše: Jože Požar : maj 13, 2018 – 5:47 dop -

Glede na to, da se izobražen duh predaja čisti vednosti in da ga nastajajoče vedenje ne mika, in glede na to, da ga čisti pojem in logična sovisnost ne zanimata, je jasno, da je dejaven po prepričanju in brez principa. Se pravi, kar je čisti jaz sploh, je tisto čisto samemu sebi enako vedenje, s katerim je predstavljeno sebstvo ali vedenje kot tako. Naj to povem še drugače, ker izobražen duh ni usposobljen za to, da bi bil dejaven s principom ali v načinu nastajajočega vedenja, je dejaven tako kot mu to veleva zdravi razum. Ta pa seveda ne spoštuje čistega pojma, ampak navajeno obnašanje vedenja, s katerim se baje da premagati katerikoli svet, ki ga človek odtuji od sebe. In tako ni nenavadno, če se izobražen duh prepušča idealiziranju čiste vednosti in tisti neki refleksiji, ki menda zmore premagati sleherni svet.

Danes je izobražen duh dejaven na način interpretiranja čistega vedenja, kar pomeni, da ne izhaja iz čistega dojema ali postavljenega čistega pojma. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot obliko postavljenega čistega pojma, s katerim postavi odnos substance do sebe; namesto odnosa prideluje raznoliki svet. To pa je tista lagodna dejavnost duha, ko svet prehaja v možnosti, ki jih je mogoče pridelati z domišljijo in potem zunanje povezati v abstraktno podobo. Natančno vzeto, to je spretnost, ki ne pridela nobene dejanskosti ali čistega dojema, ampak zgolj pojavni svet, ki ga duh izoblikuje kot neko preseganje svoje zavesti. Kar ni nič drugega kot prebitek abstraktnega vedenja, ki se izteče v obliko izpeljane predmetne substance, ki pa ni noben čisti pojem, ampak zgolj abstraktni svet.
 

Revščino pametnih glav danes prideluje prepričanost, da se lahko um, ki se obnaša kot zdravi razum, prepušča brezmejni čisti vednosti in domišljiji. Pri tem gibanju čistih misli je namreč tisto, kar bi naj bil izdelek mišljenja, zgolj svet osebne nadarjenosti, ki je čisto veselje na sebi.
 
Ko pa je duh dejaven po načelih zdravega razuma, potem seveda ni dejaven na način logične nujnosti, ki uresniči najprej čisti dojem. Potemtakem duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, s katero je oblikovan postavljen odnos predmetne substance. To nam pove, da je duh dejaven po prepričanju ali tako, kot to na primer ponazori politik s kako najdbo, ki jo opremi z abstraktnimi predstavami, s katerimi pokaže samo to, da mu ne gre za postavljeno občo idejo, ampak zgolj za to, da uveljavi izkušnjo razuma.

Zanimivo je, da danes izobražen duh ne kaže nikakršnega interesa za to, da bi začel spoznavati nastajajoče vedenje in tako postajanje čistega pojma, ki je določenost predmetne substance. Ta nastajajoči in določen predmetni svet ga ne privlači, ker je prepričan, da je mogoče z navajenim obnašanjem vedenja izdelati ravno tako primerni svet, ki da ga lahko izpolniš, če imaš dovolj različnega vedenja in če znaš to vedenje uporabljati. Ampak tistega čistega pojma se seveda ne da doživeti tako, da je duh dejaven na način odtujevanja vedenja. Zaenkrat duh kaže, da je dejaven na način odtujevanja vedenja ali tistega čistega vedenja, ki je neko veselje na sebi, s katerim izpoveduje samo to, da ni dejaven s principom ali tako, da bi vzpostavil vedenje samega sebe in bi čisti dojem ustrezal predmetu.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi

Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Piše: Jože Požar : marec 25, 2018 – 6:04 dop -

Ko je svet zgolj gibanje razuma in zavest uživa sebe v neposrednosti, duh ne pride dalje od občega. V neposrednem svetu mišljenje zgolj sodeluje, kajti v tem svetu ne gre za gibanje in prehajanje predmetne substance v drugo-bit. Zavest izreka smo tole: to je; za to pa ne potrebuje mišljenja, kajti svojo izpolnitev doseže z vedenjem neposrednega. Pa od tukaj toliko čistega vedenja in razmerja zavesti do gole zunanjosti ali neposrednega bivanja.

Sicer pa duh danes ne izraža naklonjenosti do aktivnega mišljenja, niti se ne izreka o njem. Tako ni pretirano dejati, da mišljenje zgolj sodeluje pri oblikovanju določnega sveta. In prav tako ni nenavadno, če je prilagajanje mišljenja materiji in dejavnost razuma zaznavno tedaj, ko razum izvaja samovoljna ugibanja, s katerimi duh ne doseže postajanje čistega dojema, ki je osnova, na kateri je sploh mogoče razviti bit, bistvo in pojem. Ob tem naj tukaj omenim naslednje: za mišljenje, ki se omejuje neposrednost, ne obstaja neskončnost, tj. tisto resničnostno, ki vzpostavi drugo-bit ali odnos pojma proti sebi.
 

Ni dovolj da duh idealizira vedenje in išče zadovoljstvo v obnavljanju obstoječega vedenja. Duh bi se naj zavedal, da ima resnični svet dejanskost samo v pojmu. In o tem bogato razmišlja filozof Hegel v svojih delih, tj. v sistemu vede, kjer zapiše tudi to: kolikor se dejanskost razlikuje od svojega pojma, neha biti dejanskost. In zares, duh danes dejanskosti ne spoštuje dovolj, bolj kot njo spoštuje dialektiko čutne gotovosti in tisti neki umski instinkt.
 
Zdi se, da se je metafizika naselila v možgansko vrhnjico, od koder s čudaškim principom ukazuje dejavnemu duhu, kako naj neposreden svet razgradi, da bo dosegljiv koristen rezultat, na katerem duh izoblikuje svojo osebno eksistenco. Metafizika namreč vedno poskrbi za to, da predmetna substanca ne dobi na sebe dosledne oblike, ampak zgolj obliko abstraktne predstavitve, ki jo pridela razum s svojim ločevanjem. Razum je dejavnik, ki naredi to, da je nekaj brez odnosnega, da je v končnem rezultatu zajeta vsa koristnost. Tisto koristno menda ustreza nadarjenemu duhu, ki verjame, da se na korist najbolje spozna razum, ki je sposoben uveljavljati načela metafizike, s katerimi je baje mogoče doseči pravilen rezultat. Zaradi tega se duh danes ne sklicuje na mišljenje, ampak na dialektiko meglenega razuma. Zato tudi ni mogoče dejati, da presoja nastajajoče vedenje in da ga zanima element vedenja ter tisto, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. Če bi imel duh takšen interes, bi o nastajajočem vedenju in mišljenju spregovoril in tako pokazal, da ga očara dejanskost in čisti pojem. Namesto tega govori o vedenju kot takem in praznih smotrih, ki da so podlaga za izdelovanje resničnega sveta. Mogoče res, vendar vedenje kot tako še ni pojem, s katerim sta izpeljana bit in bistvo stvari. Za kaj takega je treba najprej spoznati nastajajoče vedenje, tj. element vedenja, ki je čisti dojem in gibanje samostojnega pojma, ki pridela odnos proti sebi.

Menim, da je v sedanjem času koristno povedati kaj o nastajajočem vedenju in prav tako o tem, kako se dojema mišljenje v sistemu izobraževanja, ki poteka v nekem namišljenem prepričanju, da mišljenje sploh ni bistveno, češ, saj vedenje kot tako zadostuje. O tem se govori na veliko, ko se duh prepušča čistemu vedenju in sklicevanju na kategorije in na obstoječe vedenje, ki je izgotovljen svet navzoč zunaj mišljenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar