Filozof in politik v abstraktni ekspoziciji

Piše: Jože Požar : januar 8, 2017 – 7:48 dop -

Imamo dejavne filozofe, ki filozofirajo o svetu politikov, in to tako, da njihov svet širijo kot domisleke in zablodo. Na drugi strani pa imamo politike, ki svet spreminjajo v števila in tiste neke izračune, ki lahko pogoltnejo vsako realnost. Imamo pa tudi politike, ki dojemajo na primer zdravstveni sistem kot gibanje denarja, ne pa kot postavljeni pojem. Dalje, imamo izkušene politike, ki se ukvarjajo samo s komentiranjem sveta in posledic, ki jih odčitavajo čez števila. V igri številk in besed je zgleda najbolj pomembno samo to, da se komentiranje dogaja na tv-ekranu in na način logike, ki jo določajo števila.

Kar se tiče filozofov in vsebin, ki jih predstavijo, naj omenim naslednje: če bojo filozofirali še naprej samo v širino in ne v globino, bo filozofija na sebi nekakšno abstraktno rezoniranje, ki dožene tostranost v onstranosti. Na ta način filozofija obstaja samo v predstavah in kot sprevrnjeni svet, ki ne izhaja iz nobene osnove. Še veliko več, na sebi je instinktivno početje, ki se predoča zavesti kot izginjajoči svet. To izžareva, kot da se svet filozofije nikjer ne začenja in tudi ne konča; je ena sama brezmejnost, ki jo dojamejo samo filozofi, ki spretno operirajo s kategorijami. In zato imajo korist od filozofije samo tisti, ki jih ne zanima bistvo sveta. To je eden od razlogov, zakaj je filozofija razumljena kot neomejeno modrovanje in ne kot veda, katere predmet je ideja. Videz je, kot da filozofija služi povzdigovanju filozofa, tj. njegovim osebnim pogledom na svet, skozi katere se baje da videti resnico sveta. Zaradi tega o vlogi filozofije razpravljajo tisti, ki so se postavili nad filozofijo kot izkušeni modreci in njen svet utemeljuje na plehkih podobah.
 
134-esej

Slišim, filozofi modrujete o številkah in ravnodušnih kvantitetah, ki jih v politiki presegamo z zunanjo določenostjo. Baje je napočil čas, ko bi naj filozofi začeli razmišljati o neskončnem svetu števil. Potem se boste gotovo priključili naprednemu razumevanju sveta, ki temelji na številkah. Naš princip pravi: kvantum naj postane to, kar naj bi bilo! To pa je ravno tisto, kar se poveča in je presežena vrednost sveta. 
 
Ko sodobni filozof filozofira o sodobnem svetu, to počenja kot tisti, ki se preganja s kategorijami. Ko pa politik prideluje odnos do sebe in državniške modrosti, je aktivnost njegova resnica in dejanskost. Zaradi tega politik prideluje le neke potencialne svetove in tisto, kar bi naj bilo dobičkonosno. Tako podarja videz, da samega sebe ne razume kot dejavnega duha, ampak kot tistega, ki pojasnjuje njegove osnutke in daje mnenje svoje stranke. To je razlog, zakaj ne pride dalje od neposrednosti in onega nasprotovanja. Pa od tukaj toliko tistega čutnega razpoloženja in instinkt razumevanja, s katerim sebe in svoje nasprotnike vznemirja. Vse to verjetno zato, ker je čas njegov nasprotnik, ki ga zaznava samo zunanje, ne pa notranje.

Zagotovo lahko zatrdim, da filozof in politik nista dejavna s ciljem. Oba sicer izdelujeta abstraktne ekspozicije, vendar bolj zato, da povesta kaj o sebi. Vsak na svoji strani poskuša navduševati z atrakcijami, ki nastanejo iz kake repulzije. Pa je element, po katerem sebe določata, razvejana domišljija čistega jaza. Pri tem pa naj omenim tudi to, da sta oba dejavna brez principa dejanskosti, tj. tako, da ne izhajata iz osnove in postavljenega čistega dojema.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Filozof in politik v abstraktni ekspoziciji

Mladičem sive vrane manjka princip dejanskosti

Piše: Jože Požar : julij 17, 2016 – 6:20 dop -

         Na obzorju vidim razvlečeni hrib, ki ga oblikujejo njive, travnate površine, drevje in hiše. Do tja seže moj pogled, v katerega je zajet tudi spopad sivih vran, ki uprizarjajo drzno letenje nad streho tovarne, ki je nekakšno igrišče neizkušenih vran.

         Sedim na balkonu in upam, da me kakšna misel zadene in požene v gibanje. Kdaj pa kdaj so trenutki in so tudi minute, ko se zdi, da se je čas zaustavil. Takrat se prepuščam gledišču oči, ob tem pa čakam, da me notranji glas pokliče. In zares, štirinajst dni nazaj sem sedel na balkonu in dvajset metrov stran od balkona zagledal pod vrhom drevesa gnezdo vrane, v katerem so bili trije mladiči. Naslednje dni sem mladiče sive vrane opazoval z daljnogledom, seveda s ciljem, da ujamem trenutek, ko bojo mladiči vzleteli. In tako so mladiči rasli in mahali s krili, poskakovali in menjavali mesta na robu gnezda ter se pripravljali na prvi odlet. Potem je napočil dan, ko je bil v gnezdu samo en mladič, dva sta že odletela. Naslednje jutro je bilo gnezdo prazno. Vzel sem daljnogled in opazoval okolje v upanju, da vidim, kaj mladiči vrane počenjajo. Zagledal sem jih na strehi zgradbe, kjer so nekaj raziskovali, mahali s krili in se družili kot veseli otroci. Dva dni nazaj so se zopet igrali na strehi, včeraj pa so se zbrali na vrhu dreves in klicali en drugega, kra, kra, kra. Vrh drevesa je pozicija, od koder imajo najboljši razgled, hkrati pa lahko v vsakem trenutku uresničijo princip dejanskosti, ki je samo bistvo življenja.
 
111-esej

Filozof  G. W. F. Hegel zapiše: »Nekaj ima dejanskost le v svojem pojmu. Kolikor se razlikuje od svojega pojma, neha biti dejansko in je nekaj ničnega.«
 
         Iz opazovanja mladičev sive vrane sem izpeljal naslednje: dokler so mladiči gnezdili, so bili v pomanjkanju drugo-biti ali dejanskosti. To so dosegli, ko so vzleteli. Se pravi, ko so se zvalili, so bili zgolj abstraktna realnost. Svojo popolno realnost so dosegli z letenjem ali dejanskostjo, ki vzpostavi pojem ptice. Zakaj njihov nagon ima določenost, da preseže prvotno naravo, da abstraktno realnost vzpostavi kot dejansko ali drugotno naravo.

         Dojemimo dejanskost še tako. Realnosti, ki je na primer stavba z njenimi zunanjimi in notranjimi stenami, pripada njena dejanskost. To so inštalacije in napeljave, ki pripadajo stavbi. One so tista dejanskost, brez katere stavba ne bi bila popolna stavba, ampak samo prikazen, ki je brez dejanskosti. Princip dejanskosti pa zrcali tudi drevo, katere drugo-bit je razvejanost debla, ki vsebuje moment negativnosti, po kateri je drevo določeno kot pojem. Hočem reči, drevo ni zgolj neposrednost, temveč je notranje gibanje, s katerim notrina prehaja v njeno proti postajanje, s katerim drevo doseže popolno realnost. To je gibanje, v katerem abstraktna realnost ali neposredna prikazen, prehaja v njej pripadajočo dejanskost.

         Povzamemo: mladičem vrane, dokler gnezdijo, manjka pripadajoča dejanskost, po kateri dosežejo svojo določenost. Se pravi, šele njihova drugo-bitna določenost vzpostavi popolno realnost. To pa je tista neskončnost, ki proizvede odnos do sebe.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Mladičem sive vrane manjka princip dejanskosti

Čisto vedenje brez realnosti je čista abstrakcija

Piše: Jože Požar : julij 10, 2016 – 6:00 dop -

         Da je človek dejaven brez principa dejanskosti, o tem govori subjektivno vedenje, ki ne spoštuje dejanskosti. Se pravi, duh ne spoštuje gibanja notrine, s katero postavi čisti dojem. Duh je dejaven kot čutna zavest, katere gotovost je sebi enakost ali bivajoča čistost. Potemtakem interes duha ni vtem, da postavi najprej svoje sebstvo kot predmet, kar je oblika logičnega začetka ali gibanje, ki realizira proti postavljen čisti dojem; zakaj to je tisto gibanje, ki izpelje absolutno bitje. Na ta način predmetna substanca doseže postajanje, ki je čista dejanskost v obliki razvejanih občih momentov. Toliko le, da spomnim, da ima vsak predmet svoje začetno postajanje, s katerim notrina preide v svoje nasprotje.

         Človek bi naj bil poučen o tem, da je pridobljeno vedenje kot tako abstraktno vedenje, ki nima posebne pravice za to, da zastopa predmetno substanco. Substanca namreč sama sebe ustvarja in se določa na sebi ter tako prehaja v svoje nasprotje ali drugo-bit, s tem pa v razmerje. Zato je nastopanje abstraktnega vedenja in potem tisto zunanje povezovanje v drugo obliko vedenja neproduktivno. To je početje, ki realne substance ne vzpostavi kot čisto dejanskost. Kajti ko ni dosežena njena dejanskost, je jasno, da duhu ne gre za bit in bistvo predmetne substance, ampak zgolj za neko prikazovanje vedenja kot takega. To stremi reči, da duh, ki pridela zgolj čisto obliko vedenja, obstane v abstraktnem vedenju.
 
110-esej

Prazna abstrakcija nedoločene biti je tisto, kar duh danes povzdiguje. To je enostavna neposrednost, v kateri je bit nekaj izrekljivega. Ta duhovna naravnanost je abstraktna in končna in ne ustvarja učinka.
 
         Tisto čisto vedenje brez realnosti, ni nič drugega kot prazno vedenje. To je zgolj prikaz abstraktne moči nad sebstvom ali prazno razkazovanje čistega sebstva. To torej ni tista dejavnost duha, ko duh doseže drugo-bit ali čisti dojem, ki je absolutno vedenje ali določenost substance v njenih proti postavljenih momentih. Tako da je prosto izdelovanje podob čistega vedenja zgolj dvig vedenja kot takega v predstavo, ki je neizpolnjena abstrakcija ali nebistveno sebstvo, ki predmetne substance ne postavi kot čisti dojem.

         Čisto vedenje brez realnosti je torej abstrakcija ali sebi odtujeni duh, ki odpravi svoje sebstvo v neko podobo čistega vedenja. To je abstraktna podoba vedenja, ki je sebi enaka čistost in ima pomen prazne predmetnosti. Rečeno drugače, to je manifestacija duha, v kateri doseže duh le gotovost samega sebe. Ta gotovost je čisti uvid, ki je tisto samo sebi enako čisto sebstvo, čisti jaz sam, v katerega je prešla verujoča zavest.

         Torej, v odtujitvi se duh prikazuje sebi kot vse tisto, kar je on sam kot neko drugo, kot čista zavest ali kot samega sebe spoznavajoči dojem. Duh realizira le svojo zavest kot enostavno neposrednost. To pa je izrazna čista moč duha, ki je prenesena na čuten predmet, ki ni nič objektivnega, kajti duh je vezan na bit-izven-sebe. Njegova vsebina je njegovo vedenje, ki pa ni proti postavljen čisti dojem, ampak izražena samovolja, s katero uveljavlja samozavedanje, ki ni nič drugega kot negativno obče sebstvo.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Čisto vedenje brez realnosti je čista abstrakcija

Človek in Windows 10

Piše: Jože Požar : marec 20, 2016 – 8:26 dop -

         Človek včasih podarja kako prazno dejanje jezika, ki pa ni nič drugega kot z besedami izražen izrek, ki je prazen in pomeni izvesti neko delo. Povedano še tako, človek se včasih izrazi abstraktno ali prazno. Subsumira določene predstave in trditve pod kategorijo, pri tem pa je zunaj sebe in zgolj nasilje izrekanja. To je tisti neposredno narejeni svet, ki ima svojo resnico v prikazu izvedbe dejanja. Človek s svojim izrekanjem zgolj nekaj izpolni z namenom, da tisto zamišljeno postane dejanskost. In ravno to izpolnitev Windows 10 demonstrira čez verbalizme in izdelavo dejanj, ki jih lahko človek vklopi ali izklopi.

         Preprost človek ne preseže končnega sveta, temveč ga zgolj predrugači; neposrednost prevede iz objektivne podobe v subjektivno. Se pravi, tisto, kar predrugači, je izražena sila njegove iznajdljivosti. Lahko bi rekli, Windows 10 svojo abstraktno moč razkazuje nekako tako, kot preprost človek. Windows 10 svojo moč izrazi na ta način, da v negativnem poslu realizira sistem in komunikacijo, ki poteka čez formulirane verbalizme ali vsebinsko prazne izraze, s katerimi vzpostavi zvezo z uporabnikom računalnika. Povedano drugače, Windows 10 preseže svoj sistem tako, da razvije komunikacijo z uporabnikom računalnika. To naredi videz, kot da uporabnik računalnika resnično gospodari z dejanji računala.
 
Pametnjakovic-

Mogoče pa bo Windows 10 toliko očaral človeka, da bo začel intenzivno spoznavati pojem sebstvo.
 
         Windows 10 ponuja kategorije, čez katere ustoliči komunikacijo z uporabnikom računalnika, kateremu ponudi v potrditev to in ono dejanje. Na ta način nekako sporoči, da je sposoben komunicirati čez verbalizme in one napotitve, kot so na primer, prikazuj mi namige o sistemu Windows, pokaži obvestila aplikacij. Tako Windows 10 zaživi kot bitje, ki je sposobno komunicirati z uporabnikom računalnika. Uvajanje komunikacije je nekakšno zbliževanje s človekom, čez katerega Windows 10 pokaže svojo moč kot nadarjeno bitje, ki lahko čez enote jezika funkcionira kot človek.

         Windows 10 je torej pametno bitje, ki lahko aktivira svojo komunikacijsko gospodovanje čez one nastavitve. Te pa kot da želijo izraziti, da Windows 10 lahko funkcionira na ravni dejanj jezika in pomena, tj. na nivoju pojavitve izreka ali abstraktne zgradbe stavka. Windows 10 torej odseva, da je sposoben izvrševati dejanja, in to skozi verbalno moč ali tiste trditve, ki opredelijo kako dejavnost. S tem bi naj bila resnična moč sistema dvignjena na višjo raven. To pa pomeni, da Windows 10 ni samo sistem kot tak, ampak je na sebi nekakšna razsežnost sistema. Kajti tisto, kar ponuja kot svojo drugo-bitno veljavnost, to so dejanja jezika, v katerih jezik uporablja nekam ne resno.

         Naj zgornje končam: komuniciranje Windows 10 z uporabnikom računalnika, je nekakšna pred revolucija, v kateri sistem vzpostavi abstraktni zvezo ali stik s človekom. Ampak ta jezik še ni duh, kakor se absolutno ve in izraža.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Človek in Windows 10

Momenti sodobnega časa

Piše: Jože Požar : november 2, 2014 – 7:30 dop -

         Običajno dopoldan obiščem trgovski center, kjer v gostinskem lokalu, ki je postavljen na hodniku in so mize za goste nameščene bolj na široko, posedim in pijem kakav z mlekom, hkrati pa zapišem kak zamislek v beležko. In nič neobičajno ni, če se med gosti iztakne kak čuden gost, ki naskrivaj poležava na stolu ob mizi. Tak gost je navadno pes, ki ga oseba v naročju ali pa v torbi prinese v gostinski lokal, kjer ga posadi na stol ob mizi, od koder pes opazuje prostor na hodniku. Mir v lokalu je seveda zagotovljen samo do tedaj, dokler v prostor ne stopi drug pes. Takrat se začenja vzpostavljati dejanski živalski svet in nastanejo občutljive razmere. Gostje prekinejo pogovor, ozirajo se okrog, kajti lajanje v prostoru odmeva po hodniku in se ga stežka prenaša. In to so trenutki, ko začnejo eni gostje izrekati strupene stavke, drugi pa tolmačijo lajanje, ki jim para živce. A živalce žene gon in jim je malo mar, zakaj se gostje vznemirjajo. Zato tudi ni čudno, če pride do prepira
 
Pes-in-gost-Harry, tragična je tvoja podoba. Poskušaj usmeriti zbranost na kaj konkretnega, sicer te bo sosedov pes zopet nesramno pretepel.
 
med gosti. In to vse samo zaradi tega, ker živalce ne vedo, da se je treba v javnem prostoru spodobno obnašati. No, mi vemo, da je lajanje in poležavanje psov na stolih za goste skregano z žlahtno pametjo. A kot se podarja videz, tega ne spoštuje natakar, ki lajanje in poležavanje psov na stolih odobrava. No, bodi natakar na sebi, kar hoče, on dojema žival kot nekaj, kar spada k gostu, ne glede na to, da tisto lajanje vznemirja goste v lokalu.

         Razen tega, da natakar ne zaznava psov v gostinskem lokalu, pa se tu najdejo še druge reči, pri katerih je udeležen prav tako on. V mislih imam napitek, ki se mu reče kakav z mlekom. Ta seveda ni kak napitek, ki bi ga lahko natakar prinesel v vazi, temveč v primerni skodelici. A glej ga, meni ga je dostavil v zelo velikem in pokončnem »kozarcu«, se pravi v vazi za rože. V vazi je razen napitka bila nastanjena celo žlica, s katero sem odmetal tisto odvečno smetano, ki je sploh nisem naročil. In ob tem, ko sem smetano izločeval, je moja nerodnost prevrgla vazo. Skratka, tisto poležavanje psov na stolih ob mizi in napitek kakava dostavljen v vazi, je prav tako govorica modernega časa.

         Dogodek izpoveduje tudi to, da je nastopil čas živalske govorice. Človek se druži z živalco, kajti ona ga razume kot pametnega gospodarja. Namreč, če gost v lokalu izreče na primer pripombo, da pes ne spada v gostinski lokal in da stoli ob mizi niso namenjeni psom, temveč gostom, ne bo nič nenavadno, če mu bo kak pametni gospodar takoj zabrusil, da psi ne motijo in da se naj neha obnašati kot žival. Še več, gosta lahko zaradi pripombe dočaka celo to, da mu pametna glava svetuje, naj si poišče drugi lokal v trgovskem centru. To je namreč tisto edinstveno, kar lahko pomiri pozicijo dveh razdraženih psov in prav tako goste, ki jim lajanje v lokalu gre na živce. Torej, kolikor zadenete v gostinskem lokalu na kako žival, ki poležava na stolu za goste, se obrnite in pojdite raje v drug gostinski lokal.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Momenti sodobnega časa

Realnosti pripada dejanskost

Piše: Jože Požar : september 28, 2014 – 7:10 dop -

         Največji trgovec Mercator prodaja tudi sadje, vendar pa ne spoštuje dejanskosti breskve, nektarine, slive, hruške itd. Najbrž je dognal, da je sadež zdravi sadež tako dolgo, dokler ohranja obliko. Se pravi, dokler se kaže v primerni barvi in obliki, je sadež zdravi sadež. Zato tudi ponuja mrtvo sadje, ki ga prodaja kot čisto abstrakcijo ali kot iznajdljivost. Pa poglejmo sadež malo bliže, da vidimo, kaj določa njegovo kvaliteto.
         Najprej pa tole: sadež ima formo in prav tako svoje lastnosti in s tem svojo dejanskost, ki mu pripada, o tem ni nobenega dvoma. Dejanskost sadeža je torej tista, ki nam odkrije, da ima sadež svojo določenost v svojem pojmu. Za primer, breskev je rdečo-rumene barve in zadiši, ko jo poduhamo. Docela drugače pa je, če vzamemo v roko zakrneli sadež; tu
 
Mercator-sadje-Poslušaj, kaj pa če je podoba umetniško delo, ki mu je duh podaril obliko čistega dojema? Fantje, sadja ne smemo pojesti, saj izpoveduje izvirno resničnost.
 
najprej pade v oči zbledelost in oslabelost, in še mnogo drugih znakov se da najti na sadežu. In ko takšen sadež prerežemo, ne zadiši in tudi nikakršnega okusa več nima. To nam želi dejati, da sadež šele v svoji dejanskosti kaže svojo kvaliteto. Tisto namreč, ali je sadež zdrav in sočen, to nam izpove substanca. Pa tako sadež, katerega substanca je ubita ali mrtvo izčrpana, ni sadež. Pravzaprav izčrpanost je preostanek, ki sicer še ima podobo sadeža, vendar pa je brez pristne dejanskosti. Torej, šele dejanskost sadeža nam izpove, ali je sadež zgubil lastnosti in s tem tudi svojo kvaliteto in vrednost. Kajti sadež ima dejanskost le v svoji določenosti ali pojmu; in kolikor se torej razlikuje od naravne določenosti, je nekaj ničnega.

         Mi seveda ne bomo tukaj razpravljali, zakaj Mercator ponuja mrtve sadeže in zakaj celo dviguje ceno ubitemu sadju. S primerom želimo le opozoriti, da s tem, ko realnosti ne odgovarja njena dejanskost, je smisel realnosti enostranski. Kajti realnost je obstoj, ki vsebuje negacijo, s katero je realnost določena kot kvaliteta. Toliko le, da ne bi oni duh še naprej verjel, da je sadež realnost, ki ji ne pripada nobena dejanskost.

         Primere, ko realnost ne doseže svoje dejanskosti, najdemo v poročanjih o umetniških razstavah. Enostransko dojemanje ne priznava umetniškemu delu njene dejanskosti. Razstavljenih del se ne zaznava kot realnost, kateri pripada dejanskost. Namesto tega se razstavo idealizira z vnanjimi predstavami ali z neko domiselnostjo, ki pa ni dejanskost, ki bi izhajala iz razstavljenih del. In tako razstavljena dela v poročanjih živijo le kot reči, katerim ne pripada čista dejanskost. Zaradi tega je takšno poročanje o posamezni razstavi nezadostno. Nezadostno je, ker se ne poskuša razstavljenih del vzpostaviti kot njim pripadajočo čisto dejanskost, ki umetniško delo oplemeniti za abstraktno predstavo ali čisti dojem. To je vedenje o čistem vedenju, ki je čisto samozavedanje.

         Zgornjim sem želel opozoriti, da ima vsaka reč svojo realnost, kateri pripada njena dejanskost. Ta dva pripadata eden drugemu in sta neločljivo povezana.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Realnosti pripada dejanskost

Logika kot idealizem, ki ne odpravlja nobenega obstoja, zavaja mladega duha

Piše: Jože Požar : april 14, 2013 – 6:45 dop -

         Naj bom danes prostak in naj mi bo dovoljeno popljuvati vsebino predmeta logika, ki noče imeti z mišljenjem nič skupnega, še manj pa s predmetnim elementom, čistim dojemom in odsvojitvijo duha. Namreč tam je navzoča neka norost, ki logike ne obravnava v njeni pojavnosti, kjer je izhodišče čutna zavest, ki je neposredna vednost.

         Neverjetno s kakšno količino materialov se danes pojasnjuje logiko. Pa to je čista norost! Človek ne more verjeti, da se v tem sodobnem času opredeljuje logiko s praznimi predstavami, in da vsebina predmeta ne izhaja iz potrebe po principu, v katerem se nahaja interes stvari in tisto resnično, ki je izšlo iz onih postavljenih občih momentov. Videz je, kot da so posamezni materiali bili privlečeni na en kup, nato pa je instinkt uma pristopil in izločil materiale, ki so postali vsebina predmeta. Da je predmet logika nekaj sestavljenega, to je seveda stvar umnega instinkta, ki je prepričan, da predmet logika ne more izhajati iz predpostavke, ki je ideja kot čista vednost. Pa zato tudi ni nič nenavadnega, če vsebino predmeta zastopajo oni odbrani materiali.
 
Logika-kot-predmet

Ali nismo rekli, da ima logika za predpostavko znanost o duhu v njegovi pojavnosti?

 
         Neka norost je, če se logike noče dojeti kot nečesa, kar je narava predmeta in za tem kot vzpostavljeno občost te narave. Norost je, če rečeš, da predmet ni vsebinsko določen, da bi ga lahko po potrebi dopolnil s kako drugo snovjo. Se pravi, če nisi pri najboljši volji, lahko predmet zreduciraš na abstraktno predstavo. Na tak način vpelješ v predmet svoj jaz ali svoje naravno sebstvo, nato pa predmet izpeljuješ kot tvoj čisti jaz ali tvoje vedenje. In tako tvoje naravno sebstvo postane predmet logike, ali, tvoje vedenje postane predmet. Zakaj predmet logike obravnavaš kot postajanje tvojega čistega sebstva.

         To, da se ne vidi tistega najvišjega v predmetu logika, ki je predmetni princip, to je nezadovoljiva predstava o logiki. V tej predstavi ni navzočega nič, kar bi bil predmetni element ali vzpostavljena notrina pojma. Iz nobene notrine se ne izhaja, ker ni postavljenega nobenega cilja. Zunanje obravnavanje onih izbranih materialov ima za smoter tisto kvantitativno, ki pa je brezmiselno. Tisto pa, da predmet imenuješ filozofska logika in da objaviš, da je za cilj izobraževanja postavljeno poznavanje logičnih problemov v sodobni filozofiji in znanosti ter obvladovanje logičnega aparata in struktur v moderni filozofski logiki, to je prazno nakladanje.

         Boste rekli, logika je v razvoju in ni še čas za to, da bi se z logiko ukvarjali kot z nečim, kar je in obstaja kot dejanska reč in ima svojo notrino? Boste rekli, da v tem vzpostavljanju notrine reči kot njenih občih momentov, ni nobene logike? Boste rekli, da čisti dojem ni element logike? Ja čemu potem sploh sistem vede, predmetni element in absolutno vedenje, ki ga Hegel vzpostavi v fenomenologiji, da bi lahko vzpostavljeno bit reči odpravil v bistvo in naprej v pojem reči? Odpraviti abstrakcijo neposrednega bivanja, to spada k logiki. Prav tako odsvojitev duha! In nenazadnje, kaj preganjanje s praznimi abstrakcijami res nima nobene meje?


Nahaja se v: Naivna metafizika | Ni komentarjev »