Duh in Drugo

Piše: Jože Požar : oktober 21, 2012 – 6:48 dop -

         Duh se je v svojem razvoju dokopal do točke, ko mora sebe začeti spoznavati tudi po notranji strani; in to kot tistega, ki sebe odrine od sebe in se nadaljuje v postavljeno nasprotje ali sebienakost. In prav to prehajanje v svoje nasprotje že raziskuje sodobna umetnost svojimi stvaritvami. Ona prikazuje prav tisto, kar gre duhu danes po stopnji razvoja. Na ta način lahko vsak duh spremlja razvoj duha in se tudi vključuje v obravnave o njegovi odsvojitvi. 
 
 

Sodobna umetnost med drugim zrcali tudi to, da je njen predmet svobodna duhovnost. 
 
         Duh namreč naj ne bi bil zgolj opazovalec tega časa, temveč aktivno delujoč in produktiven na sebi. Na ta način duh sam sebe postavi v dogajanje časa in le tako si sebe predstavlja kot tistega, ki je v odnosu s seboj in ima na sebi svoj rezultat. Postaviti odnos s seboj je namreč prav tisti princip, s katerim si duh samega sebe zagotovi in se postavi kot predmet. Le tako je duh v nenehnem gibanju in prehajanju v tisto lastno Drugo, ki mu nazaj sporoča, ali je v odnosu s seboj. To vse seveda z namenom, da bi bil na sebi samozavedanje in prepoznan od sebe kot duh, ki samega sebe posreduje in je na sebi svoja določna podoba.

         Duh namreč ni zgolj to, da sebe dejavno izobražuje in se izpolni kot posredovalec vedenja. Duh je še vse kaj drugega in je predvsem najprej tisti, ki sebe na sebi kot Drugo postavi in je od sebe predstavljen v svoji določni podobi. Namreč, glede na to, da je duh v sebi brezduhovno sebstvo in torej nič vsebinskega, ampak ena sama gibajoča zavest, je še kako pomembno, da si duh samega sebe vzpostavi kot določno Drugo, ki je vedoči duh ali njegovo dojemajoče vedenje. To torej, da duh svoje brezduhovno sebstvo postavi kot čisto sebstvo ali kot določno postavljeno čutno Drugo, to bi bila njegova začetna odsvojitev. S tem namreč, ko duh sebstvo postavi kot postavljeno Drugo v splošnih momentih, s tem postavi razloček od sebe, ki ni nič drugega kot podoba čistega sebstva v obliki enostavnega dojema. Duh torej na sebi ni zgolj to ali ono, ampak je najprej postavljeno čisto sebstvo kot Drugo.

         Duh skozi gibanje zavesti in razdvajanje sebe postavi kot čutno Drugo. In kot je mogoče zaznati, z govorico sebe odriva od sebe in je tako postavljen v neki podobi nasproti sebi. Zdi se, kot da je njegov smoter edino v tem, da si samega sebe odsvoji kot Drugo. In res, kot Drugo je postavljeno čisto sebstvo, torej on kot tisti, ki se je sam s seboj posredoval skozi jezik. Skozi gibanje zavesti se odrine od sebe kot govorica in tako postavil na sebi svojo abstraktno podobo. Ona je postavljeno čisto sebstvo ali čisti dojem, njegova sebienakost kot Drugo.

         Drugo je torej izhodiščna podoba duha. Z Drugim si duh samega sebe zagotovi. Lahko bi rekli, z odsvojitvijo ali razdvajanjem postavi duh svojo sebienakost. V tej postavljeni realnosti duh torej biva kot svoje čisto sebstvo, kot Drugo.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Ni komentarjev »

Ekstaza kulture

Piše: Jože Požar : marec 4, 2012 – 8:28 dop -

         Mi ne smemo niti pomisliti na to, da bi naš človek, ki sebe odrašča skozi neprekinjeno izobraževanje in kajpada umetnost, postajal zunaj kulturnih dogodkov, v katerih se sam sebi predstavlja svojo mislijo in prepoznava kot duha. In približno v tem stilu tudi naše mesto sebe predstavlja in se v tem letu na novo dokazuje skozi kulturne prireditve, ki že potekajo pod natančno določenem programu. In zaradi tega pretiranega zanosa naš človek igra vlogo nekakšnega pospeševalca kulture od enega mesta do drugega. Zjutraj prebira časopise, odčita program prireditev, popoldan pa posluša radio, da bi zvedel, kako se naše mesto vključuje v Evropo. In tako naš človek diha kulturo mesta neposredno iz medijev, da bi učinkovino medijev posredoval skozi pogovore z ljudmi, ki jih srečuje na ulicah mesta. In ko pozno ponoči sede pred televizijo, spet prisluhne poročanju o tem, kaj vse se je dogajalo v našem mestu. In nič čudnega ni, če naš človek v odgovorih na vprašanja novinarjev, včasih ošvrkne naše mesto s kako brezobzirno mislijo. Ne boste verjeli, vendar naš človek se je popolnoma zaobljubil našemu mestu. In zastran tega se mi ne smemo čuditi, če bo naše mesto na koncu leta postalo slavno in če ga bo Evropa prepoznala kot mesto, ki je kulturo prignalo do zamaknjenosti.
 

Naše mesto bo svojimi podobami do konca leta doseglo vrh onstranstva. Mi lahko le upamo, da bojo potem stvaritve duha postale resnično stvar našega zanimanja.

 
         Poleg zgoraj naštetih skrbi našega človeka, je potrebno omeniti še hudo zimo, ki je pritisnila na vrata našega mesta s tako silo, da bi skoraj zamrznilo življenje mesta. A zamrznitev se ni mogla zgoditi, ker je tudi tukaj nastopil naš človek. Njega je kultura že toliko prevzela, da je v zimskem času zelo zbrano deloval. Vse to seveda z namenom, da bi bil naš človek sproti informiran o tem, kaj naše mesto počenja na sebi. In dobro je, da je ob vsem tem prekipevanju mesta končno zasijalo sonce, ki je izpopolnilo videz našega mesta, ki se predstavlja Evropi, da bi evropski človek na lastne oči videl, kaj se to pravi živeti kulturo mesta podnevi in ponoči in skozi celo leto. Povem vam, z našim mestom se ne gre šaliti, posebej pa ne takrat, ko mesto postavi poseben odnos do sebe in do kulture. Pri tako odločno postavljeni poziciji se kultura, tudi če bi želela, enostavno ne more izmuzniti iz ožilja našega mesta. Razen tega, in to moramo še posej poudariti, naš človek hodi spat zelo pozno, kar pomeni, da bi vsako odpravljanje kulture iz našega mesta takoj zaznal.

         Mi ne smemo niti pomisliti na to, da bi naše mesto živelo brez odnosa s kulturo. Pa čeprav je veliko škode na začetku leta naredila huda zima, naše mesto sebe izpolnjuje. In dobro je, da je sonce izgnalo zimo in da je duh začel beležiti vse tisto, kar počenja naše mesto na sebi. Kajti ta napihnjen zanos s prireditvami na eno leto, kjer ne gre za vsebinske učinke, ampak zgolj za izvedbo programa prireditev, ne more prinesti duhu nobenih pravih učinkov.


Nahaja se v: Naivna metafizika | Ni komentarjev »