Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Piše: Jože Požar : januar 7, 2018 – 6:52 dop -

Duh, ki meni, da je predmet filozofije mogoče spoznati tako, da bereš filozofska dela in diskutiraš o njih, spregleduje globino predmeta filozofije in razumevanje njenega pojma. Namreč tisto površinsko spoznavanje predmeta še ni dojemanje pojma, v katerem določno zaživi substanca predmeta v njegovi obči ideji. Zakaj obča ideja drži v sebi tisto notranje gibanje substance, ki preide v zunanjost ali v postavljeno objektivnost.

Filozofijo je koristno proučevati in dojemati iz začetka, tj. iz osnove in postopno, da bi duh spoznal najprej čisti pojem predmeta in tako dobili vpogled v to, kaj je tisto, kar vzpostavi čisti pojem filozofije. To nekako naznanja, da je koristno predmet filozofije spoznavati skozi Heglov sistem vede, druge poti enostavno zaenkrat ni, ne obstaja. Namreč, tisto dojemanje posameznih vsebin filozofije in potem zunanje povezovanje v neko celoto, zagotovo ne odrazi čistega pojma filozofije, ampak samo podari predstave o filozofiji.
 

Tu je zdaj čas spraševanja: kaj je sebstvo, kaj čista sebe-vednost, kaj je nastajajoče vedenje, kaj je element vedenja, kako si duh samega sebe odsvoji, kako vzpostavi sebe kot predmet, kaj je princip vedenja, kaj nasprotje ali proti postajanje, kaj je eno, kaj objektivni začetek filozofije, kaj je predmet filozofije in tako dalje. Skratka, duh je dosegel razvojno stopnjo, ko bi naj začel spoznavati notranji svet in tako tudi gibanje sebstva. O tem svetu namreč že pripovedujejo umetnice in umetniki s svojimi idejami ali sodobno umetniškimi deli, v katerih je tisto čutno poduhovljeno.
 
Ko pa duh spoznava predmet filozofije skozi slučajno izbrane vsebine, potem je to spoznavanje treba spremeniti, ker je to pomanjkljivi način. To je koristno narediti, ker bo spoznavanje predmeta filozofije postalo bolj zanimivo. Zanimivo zategadelj, ker bo šlo za spoznavanje nastajajočega vedenja in gibanje notranjega sveta. O tem danes pripoveduje sodobna umetnost, ki svojimi deli izpoveduje notranji idejni svet. Sodobna umetnost namreč raziskuje gibanje in vzpostavljanje notrine. In to raziskovanje notrine se tiče tudi filozofije, kajti to raziskovanje izhaja iz razvojne stopnje duha, v kateri duh samega sebe spoznava. Se pravi, naloga filozofa je, da se tudi on priključi raziskovanju notrine, tj. gibanju sebstva, ki ga kaže filozof Hegel v sistemu vede. Kajti če filozof sistema vede ne bo preučeval, potem tudi predmeta filozofije ne bo spoznal iz nastajajočega vedenja. Zakaj tisto zunanje spoznavanje predmeta ne zadošča več, saj je to igra vedenja, asociacij in kategorij.

Jaz sem mnenja, da je nastopil čas, ko bi naj duh doumel, da se svet začenja v notranjosti. O tem danes pripoveduje duh sam, tj. razvojna stopnja, ki jo že raziskuje sodobna umetnost, ki s sodobnimi deli očitno prikazuje prav tisto, kar narekuje raziskani pojem duha. Namreč, če si sodobna umetniška dela podrobneje ogledamo, lahko ugotovimo, da umetniki sedaj raziskujejo prav to gibanje sebstva, ki ga je mogoče zaznati v sodobnih delih. To je tisto začetno gibanje notrine, v katerem se neposrednost odbije od sebe in se postavi kot svoje nasprotje. Skratka, sodobna umetnost raziskuje prav to, kar bi naj raziskovala tudi filozofija. Ona pa zaenkrat ne odseva nič takega, kar bi naznanjalo, da preučuje notranjost.

Če torej filozofija ne zaznava sedanjega časa tako kot ga prikazuje sodobna umetnost, potem je to neka bolečina, da ne rečem, nekakšno plehko dojemanje tega časa, v katerem duh zgolj sodeluje in podpira neprizadevnost, ki je sicer tudi dejavnost, vendar dejavnost brez cilja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Filozofija in njen predmet

Piše: Jože Požar : december 31, 2017 – 7:56 dop -

Če imajo predmeti, kot so slovenščina, matematika, geografija itd., neko osnovo, ki je nekaj prvega, iz česa se izhaja, potem bi naj to veljalo tudi za predmet filozofija. Filozofija kot določeni predmet je najprej tisto absolutno in svobodno, ki je osnova v elementu vedenja, tj. čisti pojem ali obča ideja, katere tisto obče v njeni ideji je način. Zakaj predmet filozofije ni zgolj zbir različnih vsebin, ki se jih iztrga iz posameznih del, temveč je najprej postavljeni čisti pojem, ki ima v drugo-biti svojo objektivnost. Filozof Hegel zapiše, da je absolutna ideja edini predmet in edina vsebina filozofije. To pa pomeni, da je potrebno predmet filozofije najprej vzpostaviti kot čisti pojem, katerega tisto obče ideje je način ali metoda.

Če predmet filozofije dojamemo kot zbir različnih vsebin, potem je razumljivo, da nam ne gre za to, da predmet filozofije vzpostavimo kot čisti pojem in realnost. Potem tudi predmeta ne določimo v njegovi osnovi, ampak kot nekaj, kar zunanje povežemo iz obstoječih vsebin. Na ta način predmet ne doseže postavljene osnove, tj. substancialne razdvojitve. Kajti kolikor to razdvojitev spregledamo, potem pač predmet zastopajo poljubno izbrane vsebine. Hočem reči, potem se ne izhaja iz določne predmetne osnove, ampak iz poljubno izbranih vsebin, ki zastopajo predmet filozofije. Ob tem pa je bistveno poudariti še to, predmet, ki ni vzpostavljen iz konkretne totalitete začetnega gibanja substance, ne doseže razdvojitve, tj. čistega pojma, s tem pa tudi ne svoje začetne absolutne določenosti.
 

Filozof Hegel v sistemu vede razodene: »Absolutna ideja je edini predmet in edina vsebina filozofije.« Zaradi tega bi naj duh spoznaval nastajajoče vedenje, brez katerega ni mogoče doumeti absolutne ideje. Duh bi naj idejo vzpostavil kot logični predmet, torej kot čisti pojem, ki je v svoji začetni izpeljavi svobodni pojem. Zakaj ideja je tisto objektivno življenje resničnosti, ki je odnos ideje v sami sebi.
 
Predmet filozofije naj ne bi bil vzpostavljen kot subjektivna ideja, ki jo mojstri za filozofijo nekako zunanje določijo in podprejo z refleksijo. Na ta način se ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali določenosti, ki je tisto obče pojma. Občost je namreč izpolnjena bit, tj. pojem, ki sebe pojmuje in je najprej obča ideja kot absolutna enotnost čistega pojma in njegove realnosti. Kar ni nič drugega kot način pojma ali določen odnos. Hegel zapiše, da vse, kar ni v drugo-biti objektivnost predmeta, je zabloda, megla.

Če torej duh resnično želi, da bi bil predmet filozofije razumljen kot postopno dojemanje ideje iz njene obče osnove, potem je treba predmet najprej predstaviti v njegovi občosti, tj. v elementu absolutnega vedenja, v katerem so zaobjeti zavest, samozavedanje, um in duh kot tisti, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je koristno vedeti, kajti duh je tisti, ki sebe vzpostavi kot predmet. Na ta način postavi svoje vedenje kot dejansko vedenje, ki je vedenje samega sebe. Namreč, kadar svoje odsvojitve ne izpelje, potem se običajno dogaja to, da svoje vedenje zgolj odrine od sebe in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.

Naj omenim še to, ideja zadeva tudi sodobno umetnost in religijo. Se pravi, tudi v umetnosti in religiji gre za idejo. Pa je tako razumljivo, da je predmet filozofije ideja. Skozi njo duh vzpostavi svoj svet na način metode, ki je čisti pojem kot odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmet

»Filozofijo imajo danes za brezvsebinsko vedenje«

Piše: Jože Požar : december 17, 2017 – 7:09 dop -

Misel v naslovu je zapisal filozof Hegel, vendar pa ta ugotovitev velja tudi za sedanji čas, saj imajo filozofijo tudi danes za brezvsebinsko vedenje. Še vedno je filozofija zgolj abstraktno umovanje, ki je v samem bistvu nezanimivo, ker se ne izhaja iz realne osnove ali bivajoče določenosti, ki je čisti pojem. Zaradi tega je filozofija razumljena kot neko zapleteno razglabljanje, katerega smoter je, da na dognane resnice izdela refleksije, ki se jih ali pa tudi ne zunanje združuje. Razen tega predmet filozofije ni ideja, ampak različne vsebine, ki se jih razteguje na vnanjsko dojemanje. In tako seveda ni čudno, če se filozofijo danes razume kot brezvsebinsko vedenje, ki podarja zgolj neke čiste svetove, ki jih modrijan najde kar v sebi. Še več, filozofijo se dojema kot ničvredno vedenje, ker se ne izhaja iz nobene realne osnove in ker je predmet filozofije še vedno nekakšna uganka. K temu največ pripomorejo šolske ustanove, ki v svojih programih razdajajo le neko različno in nepovezano abstraktno vedenje, ki ni zvezano z nobenim dejansko postavljenim čistim pojmom.
 

Ta abstraktna podoba je nekakšna splošna konstrukcija smisla, ki eksistira v različnih abstraktnih lisah. In takšne podobe sveta danes prideluje filozofija, ker je dejavna brez principa. To je svet številnih refleksij, izpolnitev intencij, umskih gotovosti in apriornih resničnosti. Razen tega je v tem svetu očitno tudi to, da filozofiji ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za gibanje čistega sebstva. To pa je svet nebistvenega sebstva, v katerem se čisti jaz razločuje od samega sebe.
 
Zato seveda ni neobičajno, če se filozofijo danes zaznava kot nedojemljivi svet, ki ne vsebuje realnosti in prehaja v nadčutno gibanje, ki ga izpričuje domišljija in refleksija ter razum, ki kombinira in razločuje svetove med seboj. To je nadčutni svet, v katerem modrec svoje vedenje svobodno razmetava in zunanje povezuje. V bistvu je to odtujeni svet modrijana, v katerem eksistira duh kot abstraktna oseba, tj. gotovo vedenje, ki se ga zgolj idealizira, ker duhu ne gre za noben odnos do predmetne substance. Takšen ne dejanski svet ni nič drugega kot sebstvo zavesti, tj. podoba sebstva, ki jo duh zunanje poveže z drugimi abstraktnimi svetovi. In tako je njegov produkt portret sebstva, ki ni nobena določna vsebina, ampak svet čistega vedenja, ki razpade v abstraktne predstave pred njegovimi očmi.

Naj zgornje izrazim še tako, modrijan svoje početje omeji na dejavnost zavesti, pri tem pa ničesar ne odpravi in tudi ničesar ne vzpostavi. Njegov smoter je samo v tem, da svoje vedenje predstavi kot obliko sostvujočega vedenja, ki je gotovost njega samega. Tisto, kar odrine od sebe, je bivanje neposredne abstrakcije, ki je prežeta od njegove individualnosti ali izobrazbe. Njegov predmet je on sam, tj. vedenje, ki ga on predoča v abstraktni obliki. To je pravzaprav čista oblika sostvujočega sebstva ali čisto vedenje kot tako.

In tako seveda ni čudaško, če se danes filozofijo dojema kot brezvsebinsko vedenje, ki ne koristi nikomur. Ob tem namreč stopi na površje tudi to, da se filozofija ukvarja z abstraktnimi in neskončnimi svetovi, ki jih razumejo edino izobraženci. Še mnogo več, podarja se videz, kot da filozofija nima nič skupnega z realnim svetom in idejo, v kateri sta Bog in narava eno. Kar nekako sporoča, da bi naj filozofija svoj predmet vzpostavila tako, da bo v njem zaživelo nastajajoče vedenje, tj. absolutno vedenje, ki je osnova filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za »Filozofijo imajo danes za brezvsebinsko vedenje«

Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Piše: Jože Požar : november 19, 2017 – 7:44 dop -

Kadar filozof modruje tako, da predmeta na začetku ne določi kot čisti pojem, ampak uveljavi predstave o predmetu ali njegovo vedenje, potem je dejaven prosto ali tako, da ne izhaja iz postavljene osnove. Takšno prizadevanje nima za cilj odkrivati pojma predmeta skozi gibanje substance, ampak samo predstaviti vedenje o predmetu. Ko pa filozofu ne gre za noben odnos biti in bistva in postajanje substance, potem mu pač gre za predstavitev vedenja, ki ga lahko podaljšuje v refleksijo ali nadgrajuje po mili volji v neomejenost. Na ta način je filozof dejaven zunanje, njegov svet je enostavno čisto sebstvo, s katerim predstavi samo čisto zavest, ki je izpolnjena abstraktna misel zunanjosti ali abstrakcija.
 

Svet je enostavno sebstvo, torej vedenje, vendar tudi gibanje in postajanje ter nase se nanašajoča enakost. To stremi reči, da se svet v drugo-biti od sebe razlikuje, da ima duh za smoter svoje čisto sebstvo in da sebe postavi kot predmet. In ravno o tem razglablja filozof Hegel v sistemu vede, kjer med drugim razodeva, da filozofija ni zgolj abstraktno modrovanje, temveč da spoznava pojem tistega, kar je na začetku predstava. Zaradi tega je dobro poznati metodo, ki je čisti pojem in odnos proti sebi. Kajti kar ni metoda, je samovolja, negotovost, je neko navajeno obnašanje vedenja.
 
Duh, ki se je izobrazil do naziva filozofa, je sicer pridobil izobrazbo, vendar pa to ne pomeni, da je z izobrazbo dosegel vrh filozofije. Izobrazba je vedenje obče, s katerim je mogoče napraviti abstraktne predstave o kakem filozofskem delu, ni pa še to tista moč duha, ki bi bila sposobna izraziti pojem filozofije. Za to, da bi lahko duh razvil pojem, mora predelati in razumeti sistem vede. Zakaj tisto, kar pridela z izobrazbo, so abstraktne predstave, ki jih lahko posreduje v nekaj drugega. To pa je ravno tista dejavnost, ki jo je mogoče zaznati na YouTube, kjer filozofi nastopajo kot razlagalci svojega vedenja. Namreč tam ne gre za nobeno resno filozofiranje ali kako pojmovno razmišljanje, ampak bolj za to, da se predstavi razmišljanje in podari mnenje o določnem svetu. Drugače rečeno, tam gre bolj za predstavitev duhovnih moči, kot pa za kak konkretno razviti pojem. Skratka, tam se ne deluje s principom ali na način metode ali tako, da bi bila izpolnjena bit, ampak se zgolj predstavlja neke zunanje odnose. Se pravi, ne razmišlja se v načinu. In to je pomembno vedeti, kajti če duh tega ne ve, potem je pač dejaven zunanje ali tako kot to kaže na YouTube, kjer se vznemirja s predstavami o filozofiji. Filozof pravzaprav izpoveduje, da ga filozofija kot absolutno vedenje ne zanima. In to potrjuje vedno takrat, ko sebstva ne vzpostavi kot predmet. Kar je pokazatelj, ki sporoča, da ga filozofija kot absolutno vedenje ali kot sistem vede ne mika. Ta duh izraža, da se dobro počuti v vlogi filozofa, ki dela predstave o filozofskih vsebinah.

Kaj torej narediti, da filozofija ne bo zgolj kaos duhovnih moči, temveč filozofija, ki na način metode spoznava gibanje pojma. Potrebno je delati na sistemu vede, če duh želi razumeti filozofijo kot razviti pojem ideje. Zakaj v sistemu vede (Hegel) je zaobjeta vsa filozofija, tj. absolutno vedenje o ideji, ki se začenja v Fenomenologiji duha (prvi del sistema) in nadaljuje v Znanosti logike (drugi del sistema vede).

Naj omenim še to, če bo filozofija obstajala samo v predstavah, bo njeno mesto zavzel oni talent za pridelovanje čistega vedenja, ki se ga danes na veliko hvaliči, pa čeprav izžareva samo kaos duhovnih moči ali sebstvo razblinjeno v abstrakcije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Pomp vednosti

Piše: Jože Požar : november 12, 2017 – 7:37 dop -

To, kar duh danes predstavlja in je abstraktno vedenje, največkrat ni nič objektivnega, ampak je le fiksno sebstvo kot abstraktna vednost, ki jo je mogoče širiti v kak uvid ali preroško govorjenje. Tako da tisto, kar duh podarja kot neko njegovo vednost, ni nobena predmetna dejanskost, ampak samo predstavljeno fiksno sebstvo, katerega gibanje gre v kako določenost. Kar mu nastane, je čista vednost, s katero uveljavi predstavljen subjekt. Zakaj tista dejanskost je zgolj nekaj neposrednega in velja kot gotovost njega samega.

Če bo vednost kot taka še naprej dobivala priznanja in bo razumljena kot kak izpeljani ali ustvarjeni svet, bo vednost kot taka priznana kot sila duha, ki je sposobna spreminjati svet. A vednost kot taka ni nič drugega kot izražen abstraktni svet, ki se ga danes hvaliči povsod tam, kjer nastopa izobražen duh in je neko gibanje raznolikega sveta. Namreč vednost kot taka je danes čaščena kot kaka posredovana vednost, ki je dosegla bistvo. A bistva se ne doseže, ker se ne izvaja notranjega gibanja in se zaničuje določenost; namesto tega se uveljavlja samovoljo, ki obstane v vednosti kot taki. Tako abstraktna vednost dobiva na veljavi, o čemer govorijo oni pojavni svetovi, ki so zgolj produkt kot naključno bivanje. In zaradi tega je abstraktna vednost na veliko hvaljeno, in to ne glede na to, da je jasno, da čista vednost kot taka ni nič drugega kot začaran krog številnih vzajemnosti. Pri tem ima največ zaslug izobražen duh, ki verjame v to, da je čista vednost kot taka nekakšen primeren svet resničnosti, pa čeprav se v tem svetu bit ne ponotranji in bistva se ne doseže.
 

Danes se za kriterij resničnosti ne postavi predmetne substance v njenem notranjem razločku, ampak fakt zavesti subjektivne vednosti ali to, da jaz v svoji zavesti najdem izgotovljeno vsebino. To se pravi, predmetna substanca ni izražena kot enostavna neskončnost, ki je njena sebi enakost, ampak samo toliko kot neposredno vedenje. Namesto da tisto istoimensko preide v razdvajanje in tako v razločeno notrino, nastane le neposredna odtujitev, ki ni nič drugega kot subjekt ali predmetno sebstvo.
 
Moč duha je danes prenesena na vednost kot tako, zato se ne smemo čuditi, če neposredna vednost pridela toliko pompa ali blišča, da se je začelo verjeti, da je ta blišč vednosti resnična moč duh. A v bistvu blišč vednosti pripoveduje, da duh ni dejaven s principom in da predmetno substanco razume kot nepremično vedenje. Se pravi, za duha je bistveno to, da vednost kot tako spravi do zora in da substanca eksistira v neki abstraktni obliki. Na ta način se na površju pojavi tudi individualno samodrštvo, ki mu pripada posebno mesto v abstraktnem svetu vedenja. In to zaradi tega, ker tisto, kar si duh predstavlja kot svojo moč, ni nič objektivnega, nič takega, kar bi bila kaka postavljena osnova pojma ali dejansko vedenje, v katerem bi predmetni svet postajal v drugo-biti. Tisto namreč, kar duh imenuje objektivnost, to je le njegova neposredna gotovost, ki je abstrakcija.

Da je pomp vednosti tako bučen, gre hvaležnost navajenemu obnašanju vedenja, ki ničesar ne ustvarja, a se dela, kot da kaj ustvarja. Kajti o tistem, kar skupaj spravlja in je neka abstraktna predstava vedenja, je omejevanje biti na početje zavesti. O tem govorijo dejstva, namreč to, da čista vednost kot taka še ni moč izvršiti samega sebe, niti kaj takega, kar bi bilo razdvajanje predmetne substance, ampak je slepo poveličevana vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pomp vednosti

Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Piše: Jože Požar : oktober 22, 2017 – 6:04 dop -

Tisto, kar je danes svet posameznika in se kaže kot enostavno abstraktno vedenje, s katerim duh izrazi vzvišenost nad stvarjo, je zunanje predstavljanje, v katerem sta vedenje in predmet vedenja isto. Namreč predmet ima resnico na sebi kot tisto sebi enako, ki je abstrakcija ali afirmativna neskončnost. To je slaba neskončnost razuma, ki je določena kot negacija končnega. Določno vzeto, to je najabstraktnejša podoba vedenja, ki jo duh izrazi kot nekaj, kar eksistira kot čisto sebstvo dejanske zavesti, ki pa ni realno vedenje.

In kaj zavest čistega jaza pri tem podarja? Nič drugega kot absolutno raztrganost abstraktnega sebstva, ki je njegovo negativno vedenje, ki, če ga vzamemo neposredno, je bit kot zadovoljitev sebstva. To je torej čisto sebstvo, ki je kot drugo določeno in predstavljeno kot subjekt, ki izdeluje tisto oblikovno brez realnosti in je zato prazna abstrakcija. Drugače rečeno, duh je neposrednost ali dejanskost kot njegovo vedenje.
 

Gospe in gospodje, to je moment, ki kaže, kako si je duh v svojem negativnem nasprotju. Njegov predmet je bivanje jaza, ali, on je neposredno vedenje, zakaj substanca ni nič drugega kot čisto sebstvo. To sebstvo je samemu sebi enako vedenje ali negativna odsvojitev do biti, v kateri obča zavest spozna sebe samo.
 
V tem gibanju vedenja duh pride do neke vsebine na ta način, da vedenje naredi za svoj predmet. Tako se duh realizira po svojem vedenju o sebi, katerega gibanje poteka le na površju in se ne dotika stvari. Lahko bi rekli, to vedenje je oblika zavesti in njeno obnašanje, s katerim je zavest zgolj naključno bivanje, ki ni noben obstoj substance. Zakaj njegova vsebina je kaos duhovnih moči, ki se gibljejo na površju kot dejanska zavest, ki pa se ne ohranja v razmerju do stvari. In to nam odkriva, da gibanje vedenja, ki poteka na površju in se ne dotika stvari, ne doseže drugo-biti ali čistega dojema, ki vzpostavi razmerje substance.

Sicer pa vedenje dandanes nastopa kot avtoriteta in moč v raznih oblikah, v katerih mišljenje zgolj sodeluje. Posredovane oblike vedenja so abstraktne in predstavljene zunaj vsakega postajanja ali določanja. Še več, te oblike vedenja so zgolj neko naključno izraženo vedenje. Kar pomeni, da duh samega sebe predstavlja kot svoje naravno sebstvo ali kot čisto sebstvo in nič več od tega. To pa je pravzaprav tisti kazalec, ki odkrije, da duh sploh nima nobenega načina ali metode za to, da bi vedenje predstavil kot predmet in ga kot predmetno substanco odpravil. Pri tem je posebej zanimivo to, da se ta duh izogiba vsakega logičnega posredovanja predmeta skozi element vedenja, ki je čisti dojem. Zdi pa se tudi, kot da je duh zadovoljen s privajenim delovanjem in posredovanjem vedenja; in to neglede na to, da tista čista sebi enakost ali duhovna enostavnost, ni nič drugega kot oblika izobrazbe.

Jasno je, da je duh danes dejaven brez principa. To nam pove, da ne dospe do svoje sebi enakosti. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki od sebe odriva le neko občo obliko vedenja, potem je to le oblika samozavedanja, ki je neka povzdignjena čista moč njega samega. Še drugače rečeno, to je le oblika zagotovosti samega sebe, s katero predstavi svoje zasebstvo kot abstraktno moč, ki eksistira kot obča sebe vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : september 17, 2017 – 5:16 dop -

Še posebej zanimivo v prvem delu sistema vede, ki je Fenomenologiji duha, je poglavje z naslovom B. Sebi odtujeni duh, v katerem Hegel odkriva gibanje sebi odtujenega duha. To je duh, ki si odsvoji svojo osebnost kot resnično naravo. Posameznik se izobrazi v to, kar je sam na sebi kot njegova dejanskost ali določna narava, ki sestoji v odpravljanju naravnega sebstva, ki je zreducirano na neko energijo volje ali na občo substanco. To je torej odtujeni svet, ki je nastal kot nekaj dejansko občega, kot neposredno sebstvo. Njegova resnična narava je naravna bit, s katero se je naredil primernega dejanskemu svetu.

Zavest doseže neko abstraktno raztrganost sebstva, katerega ve kot čisto sebstvo, ki je njen predmet. Sebstvo je torej tisto, kar daje drugim, kot mnenje ali naključje volje. To mnenje je absolutna neposrednost ali sebi enakost v njeni raztrganosti. Tako ima zavest za predmet svoje sebstvo, torej nekaj, kar je čista izobrazba, ki ni nič drugega kot nasprotje nje same. Lahko bi rekli, to je sebstvo, ki je kot odtujeno postalo reč, nekaj, kar je določeno kot dobro in slabo. Drugače rečeno, to je svet zavesti, ki je navzven sprevrženo sebstvo, ki ni nič drugega kot abstraktna občost, nekakšna določenost izvorne narave ali naravnega sebstva.
 

Podoba zrcali nasprotje in predstavlja dejansko odtujitev sebstva. To je duh kot samozavedanje in gibanje, s katerim si odsvoji svojo osebnost; duh ve sebstvo kot čisto sebstvo. Duh ima resnico v svojem nasprotju. Njegov predmet ima obliko sebstva in je dejansko nastala sebi enakost, s katero si odsvoji svojo osebnost. Rečeno še tako, njegova izvorna narava, ki je negativno njega samega, je nastala dejanskost ali dojem, s katerim doseže bivanje čistega sebstva kot sebstva.
 
Sebi odtujeni duh si odsvoji svojo osebnost, tj. samozavedanje naredi sebstvo primerno čistemu sebstvu. Ta nastala dejanskost je njegova odtujitev sama, tj. v tej dejanskosti duh najde sebe kot tistega, ki je odtujil svoje duhovne moči. Njegov smoter je, da predstavi del tega, kar je on pridobil s svojim izobraževanjem. To je neki svet veljavnega sebstva ali vedenja, ki je stopilo sebi nasproti z namenom, da začne dialog s seboj. Ta dialog s seboj omogoča jezik, tj. govorica, katere vsebina je obče sebstvo.

Dejavni duh dela na tem, da predstavi sebe kot tistega, ki pojasnjuje svoje sebstvo, prav tisto v kaj se je odtujil; to pa je oblika formalnega vedenja, na katerega je zelo ponosen, ker se s pomočjo njega predstavi drugim. Pri tej predstavitvi pa seveda ne gre za to, da kaj logičnega izpelje, ampak za to, da predstavi svojo osebnost kot tisto, ki poseduje vedenje kot tako ali tisto absolutno koristno. Namreč duh, ki sebe odtuji na ta način, da fiksira neko neposrednost, samo nadaljuje sebe kot formalno sebstvo, kot nekaj, kar odrine od sebe in je nekaj občega. Pri tem odtujevanju sebstva ne obstane, ampak iz njega naredi še kakšno drugo nasprotje, nekaj, kar je drugo prvega. To je duh, ki je dejaven s smotrom, da posreduje svoje vedenje, da tisto neposredno vedenje predrugači v nekaj drugega ali v nekaj, kar je nasprotje v tem smislu, da doseže svojo razdvojitev kot drugo odtujitev, ki mu nastane iz one prve odtujitve. To je torej njegova podvojena odtujitev, s katero pa ne doseže nobenega postavljenega odnosa, ampak zgolj prikazuje, da se je mogoče odtujiti tudi tako, da iz prve odtujitve narediš neko drugo odtujitev, ki je tisto negativno njega samega.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha