Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Piše: Jože Požar : november 19, 2017 – 7:44 dop -

Kadar filozof modruje tako, da predmeta na začetku ne določi kot čisti pojem, ampak uveljavi predstave o predmetu ali njegovo vedenje, potem je dejaven prosto ali tako, da ne izhaja iz postavljene osnove. Takšno prizadevanje nima za cilj odkrivati pojma predmeta skozi gibanje substance, ampak samo predstaviti vedenje o predmetu. Ko pa filozofu ne gre za noben odnos biti in bistva in postajanje substance, potem mu pač gre za predstavitev vedenja, ki ga lahko podaljšuje v refleksijo ali nadgrajuje po mili volji v neomejenost. Na ta način je filozof dejaven zunanje, njegov svet je enostavno čisto sebstvo, s katerim predstavi samo čisto zavest, ki je izpolnjena abstraktna misel zunanjosti ali abstrakcija.
 

Svet je enostavno sebstvo, torej vedenje, vendar tudi gibanje in postajanje ter nase se nanašajoča enakost. To stremi reči, da se svet v drugo-biti od sebe razlikuje, da ima duh za smoter svoje čisto sebstvo in da sebe postavi kot predmet. In ravno o tem razglablja filozof Hegel v sistemu vede, kjer med drugim razodeva, da filozofija ni zgolj abstraktno modrovanje, temveč da spoznava pojem tistega, kar je na začetku predstava. Zaradi tega je dobro poznati metodo, ki je čisti pojem in odnos proti sebi. Kajti kar ni metoda, je samovolja, negotovost, je neko navajeno obnašanje vedenja.
 
Duh, ki se je izobrazil do naziva filozofa, je sicer pridobil izobrazbo, vendar pa to ne pomeni, da je z izobrazbo dosegel vrh filozofije. Izobrazba je vedenje obče, s katerim je mogoče napraviti abstraktne predstave o kakem filozofskem delu, ni pa še to tista moč duha, ki bi bila sposobna izraziti pojem filozofije. Za to, da bi lahko duh razvil pojem, mora predelati in razumeti sistem vede. Zakaj tisto, kar pridela z izobrazbo, so abstraktne predstave, ki jih lahko posreduje v nekaj drugega. To pa je ravno tista dejavnost, ki jo je mogoče zaznati na YouTube, kjer filozofi nastopajo kot razlagalci svojega vedenja. Namreč tam ne gre za nobeno resno filozofiranje ali kako pojmovno razmišljanje, ampak bolj za to, da se predstavi razmišljanje in podari mnenje o določnem svetu. Drugače rečeno, tam gre bolj za predstavitev duhovnih moči, kot pa za kak konkretno razviti pojem. Skratka, tam se ne deluje s principom ali na način metode ali tako, da bi bila izpolnjena bit, ampak se zgolj predstavlja neke zunanje odnose. Se pravi, ne razmišlja se v načinu. In to je pomembno vedeti, kajti če duh tega ne ve, potem je pač dejaven zunanje ali tako kot to kaže na YouTube, kjer se vznemirja s predstavami o filozofiji. Filozof pravzaprav izpoveduje, da ga filozofija kot absolutno vedenje ne zanima. In to potrjuje vedno takrat, ko sebstva ne vzpostavi kot predmet. Kar je pokazatelj, ki sporoča, da ga filozofija kot absolutno vedenje ali kot sistem vede ne mika. Ta duh izraža, da se dobro počuti v vlogi filozofa, ki dela predstave o filozofskih vsebinah.

Kaj torej narediti, da filozofija ne bo zgolj kaos duhovnih moči, temveč filozofija, ki na način metode spoznava gibanje pojma. Potrebno je delati na sistemu vede, če duh želi razumeti filozofijo kot razviti pojem ideje. Zakaj v sistemu vede (Hegel) je zaobjeta vsa filozofija, tj. absolutno vedenje o ideji, ki se začenja v Fenomenologiji duha (prvi del sistema) in nadaljuje v Znanosti logike (drugi del sistema vede).

Naj omenim še to, če bo filozofija obstajala samo v predstavah, bo njeno mesto zavzel oni talent za pridelovanje čistega vedenja, ki se ga danes na veliko hvaliči, pa čeprav izžareva samo kaos duhovnih moči ali sebstvo razblinjeno v abstrakcije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez sistema vede je kaos duhovnih moči

Pomp vednosti

Piše: Jože Požar : november 12, 2017 – 7:37 dop -

To, kar duh danes predstavlja in je abstraktno vedenje, največkrat ni nič objektivnega, ampak je le fiksno sebstvo kot abstraktna vednost, ki jo je mogoče širiti v kak uvid ali preroško govorjenje. Tako da tisto, kar duh podarja kot neko njegovo vednost, ni nobena predmetna dejanskost, ampak samo predstavljeno fiksno sebstvo, katerega gibanje gre v kako določenost. Kar mu nastane, je čista vednost, s katero uveljavi predstavljen subjekt. Zakaj tista dejanskost je zgolj nekaj neposrednega in velja kot gotovost njega samega.

Če bo vednost kot taka še naprej dobivala priznanja in bo razumljena kot kak izpeljani ali ustvarjeni svet, bo vednost kot taka priznana kot sila duha, ki je sposobna spreminjati svet. A vednost kot taka ni nič drugega kot izražen abstraktni svet, ki se ga danes hvaliči povsod tam, kjer nastopa izobražen duh in je neko gibanje raznolikega sveta. Namreč vednost kot taka je danes čaščena kot kaka posredovana vednost, ki je dosegla bistvo. A bistva se ne doseže, ker se ne izvaja notranjega gibanja in se zaničuje določenost; namesto tega se uveljavlja samovoljo, ki obstane v vednosti kot taki. Tako abstraktna vednost dobiva na veljavi, o čemer govorijo oni pojavni svetovi, ki so zgolj produkt kot naključno bivanje. In zaradi tega je abstraktna vednost na veliko hvaljeno, in to ne glede na to, da je jasno, da čista vednost kot taka ni nič drugega kot začaran krog številnih vzajemnosti. Pri tem ima največ zaslug izobražen duh, ki verjame v to, da je čista vednost kot taka nekakšen primeren svet resničnosti, pa čeprav se v tem svetu bit ne ponotranji in bistva se ne doseže.
 

Danes se za kriterij resničnosti ne postavi predmetne substance v njenem notranjem razločku, ampak fakt zavesti subjektivne vednosti ali to, da jaz v svoji zavesti najdem izgotovljeno vsebino. To se pravi, predmetna substanca ni izražena kot enostavna neskončnost, ki je njena sebi enakost, ampak samo toliko kot neposredno vedenje. Namesto da tisto istoimensko preide v razdvajanje in tako v razločeno notrino, nastane le neposredna odtujitev, ki ni nič drugega kot subjekt ali predmetno sebstvo.
 
Moč duha je danes prenesena na vednost kot tako, zato se ne smemo čuditi, če neposredna vednost pridela toliko pompa ali blišča, da se je začelo verjeti, da je ta blišč vednosti resnična moč duh. A v bistvu blišč vednosti pripoveduje, da duh ni dejaven s principom in da predmetno substanco razume kot nepremično vedenje. Se pravi, za duha je bistveno to, da vednost kot tako spravi do zora in da substanca eksistira v neki abstraktni obliki. Na ta način se na površju pojavi tudi individualno samodrštvo, ki mu pripada posebno mesto v abstraktnem svetu vedenja. In to zaradi tega, ker tisto, kar si duh predstavlja kot svojo moč, ni nič objektivnega, nič takega, kar bi bila kaka postavljena osnova pojma ali dejansko vedenje, v katerem bi predmetni svet postajal v drugo-biti. Tisto namreč, kar duh imenuje objektivnost, to je le njegova neposredna gotovost, ki je abstrakcija.

Da je pomp vednosti tako bučen, gre hvaležnost navajenemu obnašanju vedenja, ki ničesar ne ustvarja, a se dela, kot da kaj ustvarja. Kajti o tistem, kar skupaj spravlja in je neka abstraktna predstava vedenja, je omejevanje biti na početje zavesti. O tem govorijo dejstva, namreč to, da čista vednost kot taka še ni moč izvršiti samega sebe, niti kaj takega, kar bi bilo razdvajanje predmetne substance, ampak je slepo poveličevana vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pomp vednosti

Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Piše: Jože Požar : oktober 22, 2017 – 6:04 dop -

Tisto, kar je danes svet posameznika in se kaže kot enostavno abstraktno vedenje, s katerim duh izrazi vzvišenost nad stvarjo, je zunanje predstavljanje, v katerem sta vedenje in predmet vedenja isto. Namreč predmet ima resnico na sebi kot tisto sebi enako, ki je abstrakcija ali afirmativna neskončnost. To je slaba neskončnost razuma, ki je določena kot negacija končnega. Določno vzeto, to je najabstraktnejša podoba vedenja, ki jo duh izrazi kot nekaj, kar eksistira kot čisto sebstvo dejanske zavesti, ki pa ni realno vedenje.

In kaj zavest čistega jaza pri tem podarja? Nič drugega kot absolutno raztrganost abstraktnega sebstva, ki je njegovo negativno vedenje, ki, če ga vzamemo neposredno, je bit kot zadovoljitev sebstva. To je torej čisto sebstvo, ki je kot drugo določeno in predstavljeno kot subjekt, ki izdeluje tisto oblikovno brez realnosti in je zato prazna abstrakcija. Drugače rečeno, duh je neposrednost ali dejanskost kot njegovo vedenje.
 

Gospe in gospodje, to je moment, ki kaže, kako si je duh v svojem negativnem nasprotju. Njegov predmet je bivanje jaza, ali, on je neposredno vedenje, zakaj substanca ni nič drugega kot čisto sebstvo. To sebstvo je samemu sebi enako vedenje ali negativna odsvojitev do biti, v kateri obča zavest spozna sebe samo.
 
V tem gibanju vedenja duh pride do neke vsebine na ta način, da vedenje naredi za svoj predmet. Tako se duh realizira po svojem vedenju o sebi, katerega gibanje poteka le na površju in se ne dotika stvari. Lahko bi rekli, to vedenje je oblika zavesti in njeno obnašanje, s katerim je zavest zgolj naključno bivanje, ki ni noben obstoj substance. Zakaj njegova vsebina je kaos duhovnih moči, ki se gibljejo na površju kot dejanska zavest, ki pa se ne ohranja v razmerju do stvari. In to nam odkriva, da gibanje vedenja, ki poteka na površju in se ne dotika stvari, ne doseže drugo-biti ali čistega dojema, ki vzpostavi razmerje substance.

Sicer pa vedenje dandanes nastopa kot avtoriteta in moč v raznih oblikah, v katerih mišljenje zgolj sodeluje. Posredovane oblike vedenja so abstraktne in predstavljene zunaj vsakega postajanja ali določanja. Še več, te oblike vedenja so zgolj neko naključno izraženo vedenje. Kar pomeni, da duh samega sebe predstavlja kot svoje naravno sebstvo ali kot čisto sebstvo in nič več od tega. To pa je pravzaprav tisti kazalec, ki odkrije, da duh sploh nima nobenega načina ali metode za to, da bi vedenje predstavil kot predmet in ga kot predmetno substanco odpravil. Pri tem je posebej zanimivo to, da se ta duh izogiba vsakega logičnega posredovanja predmeta skozi element vedenja, ki je čisti dojem. Zdi pa se tudi, kot da je duh zadovoljen s privajenim delovanjem in posredovanjem vedenja; in to neglede na to, da tista čista sebi enakost ali duhovna enostavnost, ni nič drugega kot oblika izobrazbe.

Jasno je, da je duh danes dejaven brez principa. To nam pove, da ne dospe do svoje sebi enakosti. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki od sebe odriva le neko občo obliko vedenja, potem je to le oblika samozavedanja, ki je neka povzdignjena čista moč njega samega. Še drugače rečeno, to je le oblika zagotovosti samega sebe, s katero predstavi svoje zasebstvo kot abstraktno moč, ki eksistira kot obča sebe vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Piše: Jože Požar : september 17, 2017 – 5:16 dop -

Še posebej zanimivo v prvem delu sistema vede, ki je Fenomenologiji duha, je poglavje z naslovom B. Sebi odtujeni duh, v katerem Hegel odkriva gibanje sebi odtujenega duha. To je duh, ki si odsvoji svojo osebnost kot resnično naravo. Posameznik se izobrazi v to, kar je sam na sebi kot njegova dejanskost ali določna narava, ki sestoji v odpravljanju naravnega sebstva, ki je zreducirano na neko energijo volje ali na občo substanco. To je torej odtujeni svet, ki je nastal kot nekaj dejansko občega, kot neposredno sebstvo. Njegova resnična narava je naravna bit, s katero se je naredil primernega dejanskemu svetu.

Zavest doseže neko abstraktno raztrganost sebstva, katerega ve kot čisto sebstvo, ki je njen predmet. Sebstvo je torej tisto, kar daje drugim, kot mnenje ali naključje volje. To mnenje je absolutna neposrednost ali sebi enakost v njeni raztrganosti. Tako ima zavest za predmet svoje sebstvo, torej nekaj, kar je čista izobrazba, ki ni nič drugega kot nasprotje nje same. Lahko bi rekli, to je sebstvo, ki je kot odtujeno postalo reč, nekaj, kar je določeno kot dobro in slabo. Drugače rečeno, to je svet zavesti, ki je navzven sprevrženo sebstvo, ki ni nič drugega kot abstraktna občost, nekakšna določenost izvorne narave ali naravnega sebstva.
 

Podoba zrcali nasprotje in predstavlja dejansko odtujitev sebstva. To je duh kot samozavedanje in gibanje, s katerim si odsvoji svojo osebnost; duh ve sebstvo kot čisto sebstvo. Duh ima resnico v svojem nasprotju. Njegov predmet ima obliko sebstva in je dejansko nastala sebi enakost, s katero si odsvoji svojo osebnost. Rečeno še tako, njegova izvorna narava, ki je negativno njega samega, je nastala dejanskost ali dojem, s katerim doseže bivanje čistega sebstva kot sebstva.
 
Sebi odtujeni duh si odsvoji svojo osebnost, tj. samozavedanje naredi sebstvo primerno čistemu sebstvu. Ta nastala dejanskost je njegova odtujitev sama, tj. v tej dejanskosti duh najde sebe kot tistega, ki je odtujil svoje duhovne moči. Njegov smoter je, da predstavi del tega, kar je on pridobil s svojim izobraževanjem. To je neki svet veljavnega sebstva ali vedenja, ki je stopilo sebi nasproti z namenom, da začne dialog s seboj. Ta dialog s seboj omogoča jezik, tj. govorica, katere vsebina je obče sebstvo.

Dejavni duh dela na tem, da predstavi sebe kot tistega, ki pojasnjuje svoje sebstvo, prav tisto v kaj se je odtujil; to pa je oblika formalnega vedenja, na katerega je zelo ponosen, ker se s pomočjo njega predstavi drugim. Pri tej predstavitvi pa seveda ne gre za to, da kaj logičnega izpelje, ampak za to, da predstavi svojo osebnost kot tisto, ki poseduje vedenje kot tako ali tisto absolutno koristno. Namreč duh, ki sebe odtuji na ta način, da fiksira neko neposrednost, samo nadaljuje sebe kot formalno sebstvo, kot nekaj, kar odrine od sebe in je nekaj občega. Pri tem odtujevanju sebstva ne obstane, ampak iz njega naredi še kakšno drugo nasprotje, nekaj, kar je drugo prvega. To je duh, ki je dejaven s smotrom, da posreduje svoje vedenje, da tisto neposredno vedenje predrugači v nekaj drugega ali v nekaj, kar je nasprotje v tem smislu, da doseže svojo razdvojitev kot drugo odtujitev, ki mu nastane iz one prve odtujitve. To je torej njegova podvojena odtujitev, s katero pa ne doseže nobenega postavljenega odnosa, ampak zgolj prikazuje, da se je mogoče odtujiti tudi tako, da iz prve odtujitve narediš neko drugo odtujitev, ki je tisto negativno njega samega.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Poizkus interpretacije sebi odtujenega duha

Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Piše: Jože Požar : september 10, 2017 – 6:20 dop -

Še malo in literati bojo spoznani kot misleci, ki se spoznajo na idejo in njen pojem ravno toliko kot filozofi. Enako bi lahko rekli za pravnike, ekonomiste in tistega izobraženca, ki poklanja nasvete in modruje kot kak neživljenjski modrec. Izobraženec namreč danes na veliko pripoveduje o svoji nadarjenosti in spoznavanju, pri tem pa izžareva le svoj čisti jaz, ki ne udejanja stvari, ampak le abstraktno vedenje. Pa se človek sprašuje, kaj v tem svetu abstraktnega vedenja počenja filozof, ali, zakaj se filozof bojuje samo s nekdanjostjo, s stvarjo in problemi sedanjosti pa ne. No, ne glede na to moje izpraševanje, filozof se drži nekje v ozadju in sedanjega časa ne dojema kot ideal, ki bi ga naj kot duh izpolnil.
 

In kaj zdaj? Če bom nadaljeval z branjem filozofskih del, bom vedenje izpopolnjeval. To pa ni tisto ustvarjanje, v katerem si duh svoje vedenje odsvoji in se postavi kot predmet. Torej, na meni je, da začnem udejanjati vedenje skozi predmetni element. Kajti duh je gibanje, ki sebe proizvaja in se naredi za svoj dejanski predmet, ki je primeren pojmu. To potrjuje Heglova dognanje: »cilj vedenja je tam, kjer dojem ustreza predmetu in vedenju ni treba iti čez«.
 
Naj spomnim, v preteklosti so bili mnogi filozofi zelo cenjeni ali spoštovani. A tega ne moremo reči za ta čas, ker je v tem našem času filozof premalo resničen, in to zaradi tega, ker od sebe odriva zgolj abstraktno vedenje. Skratka, filozof v sedanjem času ni dejaven kot mislec. To stremi reči, da ne misli svoje odsvojitve. Verjetno zato, ker je prepričan, da se je najbolje držati vsebin starih filozofov. Ampak ta pasivna drža kot da izpoveduje, da živi v nekdanjosti, sedanjost pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da se v tem našem svetu ne pojavlja nič takega, o čem bi bilo vredno premišljevati? Skratka, filozof kaže, da ne jemlje dosledno filozofije in njenega predmeta, ki je ideja. Verjetno zato, ker ni poskusil izvleči bistva starih filozofov. Kajti če bi, bi danes zagotovo razmišljal o sistemu vede, ki ga je izpeljal filozof Hegel. V njem je namreč govora o sedanjem času, kajti sistem vede je filozofija vseh časov kot celote. To sporoča, da je v tem času mogoče razmišljati o gibanju duha in absolutni ideji. Se pravi, stvar filozofa bi naj bila, da se potopi v sistem vede in začne razmišlja o duhu in ideji, tj. o odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju.

Filozofa bi torej naj zanimal sistem vede, ki obravnava pojem absolutne ideje, ki je najvišji način razumevanja filozofije. Kajti če filozof neprestano živi v preteklosti, če na primer govori o tem, kaj je ugotavljal Platon in o čem so razmišljali stari dobri filozofi, potem izžareva, da ga odsvojitev duha in ideja ne vznemirjata. Tako daje videz, kot da je filozofija ena sama preteklost, in da postajanje časa in odsvojitev duha nista njena vsebina. Mimogrede, absolutna ideja ima svoje postajanje v času, tj. v elementu vedenja.

Če filozof presoja, da je njegova aktivnost samo v tem, da se preganja s teorijami in razmišljanji starih filozofov, potem je to znak, da predmeta filozofije ni dojel kot ideje in gibanje pojma. Nič ne pomaga ono vedenje, če ne preide v gibanje in postajanje. Zakaj tisto dejansko vedenje, ki ni postavljeno, je zgolj abstraktno vedenje. Stvar filozofa pa je, da si sebe odsvoji kot objektivni začetek, s katerim on svoje vedenje postavi kot predmet. In ravno to je tista odsvojitev, skozi katero stopi v odnos s seboj.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali filozof doživlja sebe edino skozi preteklost

Po poteh spekulativnega mišljenja

Piše: Jože Požar : avgust 27, 2017 – 5:53 dop -

Prijatelj Rado ima nahrbtnik, v katerem prenaša tudi filozofske publikacije. Verjetno je potihoma zaljubljen v filozofijo, kajti on veliko razmišlja in ima mnogo vprašanj o filozofih idejah. Sicer pa je Rado radoveden duh, ki problematizira filozofske vsebine, predvsem pa tiste, ki so abstraktne in včasih nerazumljive. Zato se najini pogovori običajno začnejo pri kaki filozofski eksistenci, nadaljujejo pa z razglabljanjem ali pretresanjem filozofskih pojmov, ki naju ganejo in jih je treba ponovno izpovedati.

Najini pogovori so pač vedno filozofsko živi, saj izmenjujeva razmišljanja o kakem konkretnem delu, ki je abstraktno in zato stežka razumljivo. Še posebej takrat, ko gre za kak filozofski pojem, ki ga je preiskoval domač filozof. Tak pojem je na primer bit, ki išče svojo določenost v niču. Ko pa je govora o gibanju biti in prehajanju biti v nič, se v pogovoru znajde Heglov Sistema vede. V njem namreč filozof Hegel izpeljuje bit in nič in to na način postajanja biti, ki je najprej enostavnost čiste biti in čistega niča, nato pa odpravljanje postajanja in obstoj, ki preide v nekaj in drugo, ki sta momenta končnosti. Filozof Hegel je namreč veliko naredil za to, da imamo filozofijo vzpostavljeno kot pojem. Kajti tisto, kar so odnosi, to je gibanje in postajanje biti, to je tista obča bit, ki nosi v sebi tudi bistvo, katerega izpeljani odnos je tisto prehajajoče, ki preide v določenost. In to gibanje biti ni zgolj predstava odnosa, temveč je postajanje biti v času. Ob tem pa je pomembno dojetje, da se bit v začetnem odpravljanju pojavi kot reč, tj. kot notrina sebstva, ki je stopila sebi nasproti, da bi nastalo začetno postajanje biti, ki ga Hegel razvija v Fenomenologiji duha.
 

Človek je to, da je na sebi duh. Določen je, da je nasprotje v samem sebi, ki je kot svet vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. Le tako je na sebi drugo kot svet ali čista dejanskost, ki je posredovanje sebe s samim seboj.
 
Prijatelj Rado presoja, da je temelj filozofije Heglov Sistem vede. V njem je namreč zaobjeta tako rekoč vsa filozofija, torej celotnost vedenja o predmetu filozofije, ki je ideja. Ideja je tista, o kateri se danes premalo govori in premišljuje. Kajti razviti pojem idejo razodene v njeni stopnjeviti določenosti. Rado in jaz, ki sva nekakšna ljubitelja filozofije, se namreč s filozofskimi eksistencami, ki jih poklanjajo učenjakarski filozofi, ne pomiriva takoj. Zato se v najinih pogovorih občasno znajde tudi kritično razmišljanje.

Sicer pa sva mnenja, da se je filozofija oddaljila od njenega bistva. Strinjava pa se tudi, da je treba o filozofskih vsebinah znova in znova razpravljati, če želimo v filozofiji narediti korak naprej. Razen tega sva dognala, da obstajajo filozofska dela, ki jih ni mogoče z enim branjem dojeti, ko gre za notranje gibanje biti. To nakazuje, da je koristno filozofsko delo brati strpno in s ciljem, da ga duh razume. Kajti razumevanje dela je tista nujnost, ki usposablja duha za to, da bo enkrat začel razmišljati s svojimi možgani. In ravno to delava midva z Radom takrat, ko se dobiva ob kavi in skupaj razvijava kako abstraktno ekspozicijo, da bi jo dojela. Duh je namreč to, da je aktivno misleč in svobodno dejaven na sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Po poteh spekulativnega mišljenja

Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je absolutna določenost

Piše: Jože Požar : avgust 20, 2017 – 6:31 dop -

Če bi me kdo vprašal, zakaj povzdigujem ravno sistem vede, bi mu odgovoril, da sem v njem našel vse tisto, kar koristi človeku za to, da si sebe odsvoji in da spozna način, kako biti dejaven kot duh. Razen tega bi mu povedal, da je Hegel filozofijo strnil v sistem vede, da bo torej v sistemu vede našel tisto, kar se dotika ideje kot predmeta filozofije. Se pravi, našel bo odgovore na to, kaj je nastajajoče vedenje, kaj element vedenja, in nenazadnje, kaj je absolutno vedenje. To je tisto osnovno vedenje, ki ga je treba spoznati, da bi razumel svojo odsvojitev in metodo čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi.

Z dojemljivostjo sistema vede – pred tem sem bral tudi druga filozofska dela, vendar to ni bila filozofija v njenem razvitem pojmu – sem spoznal način odsvojitve, ki se ga ne da takoj prepoznati, ker gre za princip gibanja sebstva. Pri tem spoznavanju je treba biti potrpežljiv, saj je treba odkriti element vedenja, skozi katerega filozof Hegel razvija sebstvo. Zato je še posebej koristno, če se nastajajoče vedenje razume kot razumevanje odsvojitve, gibanje sebstva in vzpostavljanje predmetnega elementa. Zakaj prvi del sistema vede je tista vsebina ali osnova, katere nadaljevanje je povezano z drugim delom sistema vede, ki je Znanost logike. Tukaj naj omenim samo to, da se o sistemu vede danes ne piše razkošno, ker to ni abstraktna filozofija, temveč filozofija kot izpeljano gibanje absolutne ideje.
 

Odsvojitev ni samo izrekanje čistega vedenja, temveč je gibanje in postajanje, torej tudi metoda začetka, ki je postajanje občega. Zaradi tega sestoji začetek v določanju občega, ki se kot drugo razločuje od neposrednosti. Kajti tisto drugo kot obče je enostavni pojem ali nekaj absolutnega. In ravno to postajanje sebi enakosti odkriva filozof Hegel v Fenomenologiji duha.
 
Sicer pa je nujno vedeti, da je napor duha v tem, da sam odkriva prvi del sistema vede in da se pri odkrivanju ne da motiti od kakega lahkomiselnega filozofa, ki se je pomiril s površnim razumevanjem sistema vede. Na duhu je, da sam proučuje sistem vede, saj bo le tako občutil veličastnost nastajajočega vedenja, ki ga je treba spoznati, da bi dojel, na kakšni osnovi je vzpostavljeno absolutno vedenje. To odkrivanje ga bo razveselilo toliko, da bo kasneje vzel v roke drugi del sistema vede. Skratka, to odkrivanje nastajajočega vedenja je tista priprava, skozi katero bo spoznal, kako duh sebe vzpostavi kot predmet.

Duh bi torej naj začel spoznavati nastajajoče vedenje, ker bo le tako prišel do modrosti, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Se pravi, spoznaval bo, kako je treba sebstvo vzpostaviti kot predmet, če želi delovati smotrno ali tako, da bo razvijal svoje vedenje kot predmetno substanco in deloval v načinu. Kajti ravno odsvojitev kot vzpostavljanje svojega vedenja skozi element vedenja, je samo bistvo nastajajočega vedenja.

Mimogrede naj omenim še tole: tisto branje filozofskih del, v katerem se duh nikjer ne ustavi in se nadaljuje v nekem drugem branju, je neproduktivno. Na ta način sicer človek prebere mnoga filozofska dela, vendar pa ta širina filozofskega sveta ni kvaliteta, ampak prej kvantiteta. Zato je dobro, če imate pred očmi dejstvo, da je Heglov sistem vede temeljno delo, ki ga je treba spoznati. V njem Hegel odkrije tudi to, da ima vedenje svojo mejo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je absolutna določenost