O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Piše: Jože Požar : avgust 19, 2018 – 6:33 dop -

Duh, ki nenehno povzdiguje svoj jaz in tisto abstraktno vedenje, s katerim izpelje le neko negibno neposrednost, obstane v abstraktni predstavi. Ker ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega pojma, odmetava svoje misli in uživa lastno bistvo kot enostavno neposrednost. Na ta način doseže abstraktno čisto sebstvo ali abstrakcijo smotra. Ničesar ne postavi in iz ničesar postavljenega ne izhaja, ker je njegov predmet njegov talent, tj. on sam.

Naj spomnim, svet je bistveno enostavno sebstvo, in to tudi tedaj, ko gre duhu za predstavitev neke dejanskosti. In ni ga duha, ki ne bi imel za smoter svoje čisto vedenje, ki je čista zagotovost njega samega, ki se kot abstrakcija in neposredno bivanje razločuje od njega. To je duh, ki prideluje le čiste podobe enostavnega sebstva, s tem da se vznemirja s čistim vedenjem in prehajanjem v neko drugo vedenje. Za tega duha je svet neomejeno gibanje sebstva, ki je kot podoba čista zagotovost njega samega, bit sploh.
 

Kaže da duh tega časa o Heglovi filozofiji le tu in tam kakšno besedo izgovori. Namreč, o nastajajočem vedenju in elementu vedenja ne beseduje, kar kaže, da še ni nastopil čas za to, da začne spoznavati sistem vede. Da pa bi se to enkrat zgodilo, bi moral najprej uvideti, da filozofije ne presoja kot sistem vede, ampak kot dovršeni svet. A filozofija ni minuli svet, ampak gibanje, ki se začenja z nastajajočim vedenjem in z elementom vedenja, ki vzpostavi najprej čisti pojem. Brez notranjega gibanja je filozofija skrčena na fiksne pojme razuma in ekstazo vedenja. No, duh se bo opogumil in začel pogovor z nastajajočim vedenjem. Tako bo predmet filozofije zaživel iz samega temelja, tj. iz gibanja in vzpostavljenega čistega pojma.
 
Kaže da danes duh dojema sebstvo in vedenje kot nekaj, kar ni potrebno utemeljiti. Duh razume vedenje kot eno samo resničnost. Tako namiguje, da vedenje ni nič odnosnega, nič drugo-bitnega, zakaj on ne dojema vedenja kot odnos vedenja do sebe. Kar odseva, da ima o vedenju izdelano svojo podobo, pa zato razume vedenje kot nekaj, kar obstaja kot kakšna resničnost. Verjetno je temu duhu bleščeče jasno, da vedenje, ki velja dandanes, velja kot resničnost. No, ne glede na to prepričanost, vedenja ni, (tako Hegel), če predmeta ni. Predmet pa seveda ni zgolj oblika vedenja, ampak je gibanje in posredovanje substance s seboj, ki skozi drugo-bit postavi svoje nasprotje. Kar pomeni, da je treba vedenje dojeti kot notranje gibanje predmetne substance, skozi katerega vedenje doseže svojo dejanskost.

Tisto, kar danes pri dojemanju vedenja izstopa, je dejstvo, da se duh izogiba določenosti in da se drži stran od čistega dojema. Duh pušča na miru naključno vsebino in se prepušča vrenju substance, ki je vedenje njega samega. Tako kaže, kot da ga zanima samo odtujitev vedenja, ki je izražena abstraktna moč kot sebevednost v svojem nasprotju. To je področje, na katerem duh operira z abstraktnim vedenjem in kategorijami. Pri tem je očitno, da izpeljuje le smoter, ki je gibanje sebstva, ki ga razgrne kot kak plod njegovega prizadevanja.

Vedenje kot tako je neduhovna zavest, ki še ne ve, kaj je princip dejanskosti ali čisti dojem, ki je zemljišče vedenja obče. To razodene, da bi naj duh, ki nastajajočega vedenja še ni spoznal, delal na tem, kako si samega sebe odsvoji. Zakaj duh bi naj postal sebi predmet, tj. gibanje, v katerem njegovo vedenje doseže določenost. To pa doseže skozi element vedenja, kajti le tako postane samemu sebi neko drugo. Ali, skozi element vedenja vzpostavi odnos proti sebi. In ta odnos je mogoče vzpostaviti samo skozi postavljeno nasprotje, ki je čisti dojem ali razgrnjeno dejansko vedenje v občih momentih, katerega podoba izžareva gibanje vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Piše: Jože Požar : marec 18, 2018 – 7:11 dop -

Imamo nešteto uresničitev, ko je sodobni filozof izrazil, kako dojema predmet v njegovi abstraktni podobi. Nimamo pa izpolnitev, ko bi filozof razvil predmet in ga pokazal v dejanski podobi, tj. v predmetnem elementu in čistem dojemu. Skratka, filozof se običajno predstavi kot tisti, ki podarja enostavno sebstvo, ki se kot svet razločuje od sebe. Kaj več od možnosti in refleksij ne izraža, pa zato ni mogoče kaj več povedati o njegovi ustvarjalni dejavnosti. O filozofskem ustvarjanju bi lahko govorili tedaj, če bi duh pridelal kak čisti pojem in tako pokazal, da je njegov interes pojem, tj. absolutno svobodno spoznanje.

Kaj je torej tisto, kar nam sodoben filozof podarja, ko je dejaven kot misleči duh? Natančno vzeto, to so abstraktne predstave, pojasnila, tudi komentarji, s katerimi podarja svoje mnenje ali prepričanost. Tisto česa nam filozof ne podarja, je ustvarjalno razmišljanje, ki proizvaja pojem ideje. Rečeno še tako, filozof ni dejaven kot dejanski mislec, ampak kot duh, ki prideluje vedenje o čistem vedenju. Namesto da predmet pojmuje, poklanja teoretične razlage, povrhu pa še kakšno opisovanje, ki ga deli, členi in ločuje, nato pa še razlikuje; pri tem pa predmetne substance ne odpravi in je tudi ne razodene kot absolutni pojem.
 

Filozof se uveljavlja tudi tedaj, ko sebstvo predstavi kot igro individualnosti; ko je drugo kot jaz njegov predmet in išče lastno neskončnost, pri tem pa pridela onstransko prikazen, s katero pokaže, da se ni ohranjal v razmerju do drugega. Na ta način poklanja le interesantne odnose ali našopirjeni smoter, tj. enostranske abstrakcije ali brezvsebinsko filozofiranje.
 
Še posebej zna biti filozof duhovit tedaj, ko beži pred razmišljanjem in pojmi, kot so ideja, logika in nastajajoče vedenje, ki so osnovni pojmi filozofije. Z njimi bi se naj danes mlad filozof ukvarjal, da bi dojel sistem vede, tj. predmet filozofije, o katerem filozof ne govori, ker se njegovo razumevanje filozofije nikjer ne ustavi, ali, ker je vedno nekje onstran ali čez. To je mogoče zaznati zlasti tedaj, ko odrine od sebe kakšno prikazen vedenja in tudi tedaj, ko je aktiven kot opazujoči um. Skratka, sodoben filozof je nekakšen svetovljanski popotnik, ki išče predmet filozofije v vnanjem svetu. Sicer pa zna biti dejaven čez kategorije in abstraktni razum, ki se osvobaja neposrednosti in prideluje abstraktne predstave.

Ko človek prisluhne geniju, ki si je pridobil izobrazbo filozofa, dobi občutek, kot da ne ve, kaj je predmet filozofije. Filozof namreč nenehno ustvarja videz, kot da predmet filozofije ni določen in je zaradi tega lahko dejaven čez fiksirane abstrakcije, na katerih je mogoče pridelati mnoge svetove, ki jih je možno širiti po mili volji. In to se danes dogaja, ker filozof ne izhaja iz nobene osnove in daje spoznavanje o pojavnem. Tista širjava čistega vedenja odgovarja najbolj filozofu, ki je sposoben svoje vedenje širiti v neskončnost. Skratka, zgodba filozofa je pripoved o izgubljeni realnosti in transcendentalnih fenomenih.

Popolnoma drugačen je svet filozofa, ki najprej predmet omeji na določeno predmetno substanco in njen čisti pojem. Tako pokaže, da ga zanima gibanje substance in njeno prehajanje, tj. drugo-bitnost, ki je tisto obče bistvo kot čisti pojem. To je namreč tista dejavnost duha, ko se predmet misli iz gibanja absolutne realnosti.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Fenomenologija duha kot filozofsko delo, ki ni dojeto kot sistem vede

Piše: Jože Požar : februar 4, 2018 – 7:37 dop -

Ne morem verjeti, duh analizira Fenomenologijo duha, pri tem pa spregleda samo bistvo dela, namreč to, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Heglovo delo z naslovom Fenomenologija duha se namreč začenja na drugi strani, na kateri je zapisano: Sistem vede, spisal G. W. F. Hegel, pod tem pa je zapisano še naslednje: Prvi del, Fenomenologija duha. Ti podatki bralcu povedo, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, torej delo, ki se nadaljuje v drugem delu sistema vede. To je bistveno vedeti, kajti če Fenomenologijo duha dojamemo zgolj kot pojavne oblike zavesti in samozavedanja, potem pač to ni sistem vede, ampak samo filozofija izkustva zavesti. In tako je zgleda Fenomenologijo duha dojel tudi pisec analize, ki svojo analizo naslavlja Heglova fenomenologija duha. On namreč ne izhaja iz dejstva, da je Heglova Fenomenologija duha prvi del sistema vede.
 

Če prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, dojamemo kot abstraktno filozofijo ali kot podobe zavesti in samozavedanja, potem Fenomenologije duha nismo dojeli kot nastajajoče vedenje. Potem pač Heglov sistem vede ni nič drugega kot filozofija o pojavnih oblikah duha.
 
To, da pisec analize spregleda, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, to pove, da piscu ni šlo za to, da interpretira delo kot prvi del sistema vede, ampak kot nekaj, kar nima nobene veze s sistemom vede. Še več, pisec analize bralcu sporoča, da Heglovo delo Fenomenologija duha ni sistem vede, ampak filozofija o pojavnih oblikah duha, v kateri nastopajo zavest, samozavedanje, um in duh. Pa tako Heglov prvi del sistema vede izgubi svojo vrednost, saj je prvi del sistema vede ponižan na opis in refleksijo fenomenov. Rečeno drugače, s površnim dojemanjem analizator zreducira Heglov sistem vede na podobe zavesti, samozavedanja in razčlenjevanje posameznih kategorij. To pa je zgleda tisti način analize, ko analiza postane idealizem zavesti. Namreč, ko ne gre za nobeno celoto, potem tudi ne gre za noben čisti pojem. Tisto, kar še posebej pade v oči pa je to, da analizator v analizi ne govori o čistem pojmu in predmetnem elementu, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. Mimogrede naj spomnim še na naslednje dejstvo: na koncu prvega dela sistema vede je objavljen Heglov oglas, v katerem Hegel zapiše, da je izšlo delo G.W. F. Hegel: Sistem vede. Prvi del, v njem vsebovana Fenomenologija duha. Zapiše pa tudi to, da delo preučuje utemeljitev vedenja ali nastajajoče vedenje, ki je prva veda filozofije.

Vprašanje, ki se samo po sebi ponuja je, zakaj analizator ne izhaja iz dejstva, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Verjetno zato, ker dela ni razumel kot sistem vede, ampak kot filozofijo o pojavnih oblikah duha, ki jih je mogoče zunanje povezati s kakšnimi predpostavkami ali celo z Lacanovo teorijo. In tako Fenomenologija duha kot sistem vede razpade na opis pojavov in tisto neko refleksijo, ki nastopa kot opazujoči um.

K zgornjemu naj dodam: analiza Heglove fenomenologije duha ni izčrpna analiza prvega dela sistema vede, ampak analiza pojavnih oblik zavesti. Namesto da pisec bralcu predstavi, kaj vzpostavi prvi del sistema vede, mu podarja interpretacijo pojavnih oblik duha.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Fenomenologija duha kot filozofsko delo, ki ni dojeto kot sistem vede

Duh in Heglov sistem vede

Piše: Jože Požar : januar 28, 2018 – 7:53 dop -

Bojim se, da je duh danes dejaven površno in razčlenjevalno, pri tem pa ga ideja ne mika. Hegel je duha dojel kot tistega, ki sebe presega na način obče ideje, tj. skozi božanski pojem, kajti tisto obče je enostavni pojem. Duh bi naj bil dejaven po pameti božji ali tako, da sebe najprej postavi kot predmet; tj. kot odnos proti sebi, v katerem sta pojem in realnost nekaj enega. Pri tem začetnem vzpostavljanju obče ideje gre namreč za proti postajanje ali element vedenja, v katerem sta postavljena dva ekstrema notrine. To je metoda kot sila uma in določenost občega, ki je tisto začetno gibanje pojma kot enotnost s samim seboj.

V preteklosti so se filozofi zavedali, da je treba najti način, kako miselno opazovati predmet. Zaradi tega so poskušali na razne načine vzpostaviti vedo, da bi spoznali, kako duh samega sebe odpravi in vzpostavi svoje vedenje. Skratka, filozofi so razmišljali o duhu, da bi našli metodo spoznavanja, ki bi bila najvišji način razumevanja ideje. In to dojemanje ideje so razvijali v svojih delih različno ali vsak na svoj način. Zato lahko filozofi našega časa med seboj primerjajo njihova spoznavanja, pri tem pa sami razmišljajo o sistemu vede.
 

Filozofi našega časa bi naj razpravljali o sistemu vede, ki ga je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, zakaj on razvije pojem absolutne ideje. Edino tako bo filozofija kot sistem vede zaživela v vsej svoji resničnosti. Namreč tisto zunanje in pobesnelo analiziranje posameznih Heglovih del, ne doprinese ničesar k razumevanju sistema vede. Posebej tedaj ne, če se Heglovega sistema vede ne dojame kot celoto, ampak kot nekakšno abstraktno filozofijo, ki nima nobene notranje povezave.
 
Pri vzpostavljanju sistema vede so bili najbolj prizadevni Kant, Fichte in Schelling, ki so vsak na svoj način modrovali o sistemu vede. A sistem vede je uspelo vzpostaviti in razviti filozofu G. W. F. Heglu, ki ga je izpeljal v dveh delih: prvi del je Fenomenologija duha, drugi pa Znanost logike, ki je izšel v treh delih. Heglov sistem vede je torej tisti vrh filozofije, ki ga je treba razumeti kot celoto. Seveda pa sistem vede ni delo, ki bi ga lahko človek dojel z enim branjem. Tako zlahka pač to ne gre, saj je treba najprej razumeti prvi del, nato pa še drugi del, da bi dojel celoto. O nerazumevanju sistema vede pripovedujejo filozofi, ki so poskušali analizirati sistem vede. Analize kažejo, da sistema vede sploh niso dojeli, ali, dojeli so ga površno. Kajti za to, da bi kak duh sistem vede dojel, »se mora prekopati skozi dolgo pot«, če želi razumeti delo kot celoto, da bi lahko razpravljal ali kaj povedal o njegovem bistvu. No, kar se tiče mene, jaz lahko o sistemu vede povem le to, da so poglavja sistema vede in posamezne vsebine takšne, da jim človek le s težavo sledi, posebej tam, kjer filozof Hegel izvaja dosledna notranja in logična gibanja, s katerimi prikazuje »postajanje vede sploh in vedenja« ter tista gibanja, ki združujejo celoto sistema vede. Razen tega naj tukaj še omenim, da je prvi del sistema vede predpostavka drugemu delu.

Če torej želimo spoznavati predmet filozofije iz njegove izvorne osnove, potem je treba začeti spoznavati prvi del sistema vede, tj. pot odsvojitve duha in uvid duha v to, kaj je nastajajoče vedenje. K odsvojitvi duha spada predmetni element, ki ga Hegel razvija skozi podobe zavesti, samozavedanja, uma in duha. Ta pot odkrivanja nastajajočega vedenja nam odkrije, kaj je to absolutno vedenje. Brez tega spoznavanja ni mogoče dojeti sistema vede.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in Heglov sistem vede

Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Piše: Jože Požar : januar 7, 2018 – 6:52 dop -

Duh, ki meni, da je predmet filozofije mogoče spoznati tako, da bereš filozofska dela in diskutiraš o njih, spregleduje globino predmeta filozofije in razumevanje njenega pojma. Namreč tisto površinsko spoznavanje predmeta še ni dojemanje pojma, v katerem določno zaživi substanca predmeta v njegovi obči ideji. Zakaj obča ideja drži v sebi tisto notranje gibanje substance, ki preide v zunanjost ali v postavljeno objektivnost.

Filozofijo je koristno proučevati in dojemati iz začetka, tj. iz osnove in postopno, da bi duh spoznal najprej čisti pojem predmeta in tako dobili vpogled v to, kaj je tisto, kar vzpostavi čisti pojem filozofije. To nekako naznanja, da je koristno predmet filozofije spoznavati skozi Heglov sistem vede, druge poti enostavno zaenkrat ni, ne obstaja. Namreč, tisto dojemanje posameznih vsebin filozofije in potem zunanje povezovanje v neko celoto, zagotovo ne odrazi čistega pojma filozofije, ampak samo podari predstave o filozofiji.
 

Tu je zdaj čas spraševanja: kaj je sebstvo, kaj čista sebe-vednost, kaj je nastajajoče vedenje, kaj je element vedenja, kako si duh samega sebe odsvoji, kako vzpostavi sebe kot predmet, kaj je princip vedenja, kaj nasprotje ali proti postajanje, kaj je eno, kaj objektivni začetek filozofije, kaj je predmet filozofije in tako dalje. Skratka, duh je dosegel razvojno stopnjo, ko bi naj začel spoznavati notranji svet in tako tudi gibanje sebstva. O tem svetu namreč že pripovedujejo umetnice in umetniki s svojimi idejami ali sodobno umetniškimi deli, v katerih je tisto čutno poduhovljeno.
 
Ko pa duh spoznava predmet filozofije skozi slučajno izbrane vsebine, potem je to spoznavanje treba spremeniti, ker je to pomanjkljivi način. To je koristno narediti, ker bo spoznavanje predmeta filozofije postalo bolj zanimivo. Zanimivo zategadelj, ker bo šlo za spoznavanje nastajajočega vedenja in gibanje notranjega sveta. O tem danes pripoveduje sodobna umetnost, ki svojimi deli izpoveduje notranji idejni svet. Sodobna umetnost namreč raziskuje gibanje in vzpostavljanje notrine. In to raziskovanje notrine se tiče tudi filozofije, kajti to raziskovanje izhaja iz razvojne stopnje duha, v kateri duh samega sebe spoznava. Se pravi, naloga filozofa je, da se tudi on priključi raziskovanju notrine, tj. gibanju sebstva, ki ga kaže filozof Hegel v sistemu vede. Kajti če filozof sistema vede ne bo preučeval, potem tudi predmeta filozofije ne bo spoznal iz nastajajočega vedenja. Zakaj tisto zunanje spoznavanje predmeta ne zadošča več, saj je to igra vedenja, asociacij in kategorij.

Jaz sem mnenja, da je nastopil čas, ko bi naj duh doumel, da se svet začenja v notranjosti. O tem danes pripoveduje duh sam, tj. razvojna stopnja, ki jo že raziskuje sodobna umetnost, ki s sodobnimi deli očitno prikazuje prav tisto, kar narekuje raziskani pojem duha. Namreč, če si sodobna umetniška dela podrobneje ogledamo, lahko ugotovimo, da umetniki sedaj raziskujejo prav to gibanje sebstva, ki ga je mogoče zaznati v sodobnih delih. To je tisto začetno gibanje notrine, v katerem se neposrednost odbije od sebe in se postavi kot svoje nasprotje. Skratka, sodobna umetnost raziskuje prav to, kar bi naj raziskovala tudi filozofija. Ona pa zaenkrat ne odseva nič takega, kar bi naznanjalo, da preučuje notranjost.

Če torej filozofija ne zaznava sedanjega časa tako kot ga prikazuje sodobna umetnost, potem je to neka bolečina, da ne rečem, nekakšno plehko dojemanje tega časa, v katerem duh zgolj sodeluje in podpira neprizadevnost, ki je sicer tudi dejavnost, vendar dejavnost brez cilja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in sodobna umetnost v sedanjem času

Filozofija in njen predmet

Piše: Jože Požar : december 31, 2017 – 7:56 dop -

Če imajo predmeti, kot so slovenščina, matematika, geografija itd., neko osnovo, ki je nekaj prvega, iz česa se izhaja, potem bi naj to veljalo tudi za predmet filozofija. Filozofija kot določeni predmet je najprej tisto absolutno in svobodno, ki je osnova v elementu vedenja, tj. čisti pojem ali obča ideja, katere tisto obče v njeni ideji je način. Zakaj predmet filozofije ni zgolj zbir različnih vsebin, ki se jih iztrga iz posameznih del, temveč je najprej postavljeni čisti pojem, ki ima v drugo-biti svojo objektivnost. Filozof Hegel zapiše, da je absolutna ideja edini predmet in edina vsebina filozofije. To pa pomeni, da je potrebno predmet filozofije najprej vzpostaviti kot čisti pojem, katerega tisto obče ideje je način ali metoda.

Če predmet filozofije dojamemo kot zbir različnih vsebin, potem je razumljivo, da nam ne gre za to, da predmet filozofije vzpostavimo kot čisti pojem in realnost. Potem tudi predmeta ne določimo v njegovi osnovi, ampak kot nekaj, kar zunanje povežemo iz obstoječih vsebin. Na ta način predmet ne doseže postavljene osnove, tj. substancialne razdvojitve. Kajti kolikor to razdvojitev spregledamo, potem pač predmet zastopajo poljubno izbrane vsebine. Hočem reči, potem se ne izhaja iz določne predmetne osnove, ampak iz poljubno izbranih vsebin, ki zastopajo predmet filozofije. Ob tem pa je bistveno poudariti še to, predmet, ki ni vzpostavljen iz konkretne totalitete začetnega gibanja substance, ne doseže razdvojitve, tj. čistega pojma, s tem pa tudi ne svoje začetne absolutne določenosti.
 

Filozof Hegel v sistemu vede razodene: »Absolutna ideja je edini predmet in edina vsebina filozofije.« Zaradi tega bi naj duh spoznaval nastajajoče vedenje, brez katerega ni mogoče doumeti absolutne ideje. Duh bi naj idejo vzpostavil kot logični predmet, torej kot čisti pojem, ki je v svoji začetni izpeljavi svobodni pojem. Zakaj ideja je tisto objektivno življenje resničnosti, ki je odnos ideje v sami sebi.
 
Predmet filozofije naj ne bi bil vzpostavljen kot subjektivna ideja, ki jo mojstri za filozofijo nekako zunanje določijo in podprejo z refleksijo. Na ta način se ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali določenosti, ki je tisto obče pojma. Občost je namreč izpolnjena bit, tj. pojem, ki sebe pojmuje in je najprej obča ideja kot absolutna enotnost čistega pojma in njegove realnosti. Kar ni nič drugega kot način pojma ali določen odnos. Hegel zapiše, da vse, kar ni v drugo-biti objektivnost predmeta, je zabloda, megla.

Če torej duh resnično želi, da bi bil predmet filozofije razumljen kot postopno dojemanje ideje iz njene obče osnove, potem je treba predmet najprej predstaviti v njegovi občosti, tj. v elementu absolutnega vedenja, v katerem so zaobjeti zavest, samozavedanje, um in duh kot tisti, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je koristno vedeti, kajti duh je tisti, ki sebe vzpostavi kot predmet. Na ta način postavi svoje vedenje kot dejansko vedenje, ki je vedenje samega sebe. Namreč, kadar svoje odsvojitve ne izpelje, potem se običajno dogaja to, da svoje vedenje zgolj odrine od sebe in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.

Naj omenim še to, ideja zadeva tudi sodobno umetnost in religijo. Se pravi, tudi v umetnosti in religiji gre za idejo. Pa je tako razumljivo, da je predmet filozofije ideja. Skozi njo duh vzpostavi svoj svet na način metode, ki je čisti pojem kot odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmet

»Filozofijo imajo danes za brezvsebinsko vedenje«

Piše: Jože Požar : december 17, 2017 – 7:09 dop -

Misel v naslovu je zapisal filozof Hegel, vendar pa ta ugotovitev velja tudi za sedanji čas, saj imajo filozofijo tudi danes za brezvsebinsko vedenje. Še vedno je filozofija zgolj abstraktno umovanje, ki je v samem bistvu nezanimivo, ker se ne izhaja iz realne osnove ali bivajoče določenosti, ki je čisti pojem. Zaradi tega je filozofija razumljena kot neko zapleteno razglabljanje, katerega smoter je, da na dognane resnice izdela refleksije, ki se jih ali pa tudi ne zunanje združuje. Razen tega predmet filozofije ni ideja, ampak različne vsebine, ki se jih razteguje na vnanjsko dojemanje. In tako seveda ni čudno, če se filozofijo danes razume kot brezvsebinsko vedenje, ki podarja zgolj neke čiste svetove, ki jih modrijan najde kar v sebi. Še več, filozofijo se dojema kot ničvredno vedenje, ker se ne izhaja iz nobene realne osnove in ker je predmet filozofije še vedno nekakšna uganka. K temu največ pripomorejo šolske ustanove, ki v svojih programih razdajajo le neko različno in nepovezano abstraktno vedenje, ki ni zvezano z nobenim dejansko postavljenim čistim pojmom.
 

Ta abstraktna podoba je nekakšna splošna konstrukcija smisla, ki eksistira v različnih abstraktnih lisah. In takšne podobe sveta danes prideluje filozofija, ker je dejavna brez principa. To je svet številnih refleksij, izpolnitev intencij, umskih gotovosti in apriornih resničnosti. Razen tega je v tem svetu očitno tudi to, da filozofiji ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za gibanje čistega sebstva. To pa je svet nebistvenega sebstva, v katerem se čisti jaz razločuje od samega sebe.
 
Zato seveda ni neobičajno, če se filozofijo danes zaznava kot nedojemljivi svet, ki ne vsebuje realnosti in prehaja v nadčutno gibanje, ki ga izpričuje domišljija in refleksija ter razum, ki kombinira in razločuje svetove med seboj. To je nadčutni svet, v katerem modrec svoje vedenje svobodno razmetava in zunanje povezuje. V bistvu je to odtujeni svet modrijana, v katerem eksistira duh kot abstraktna oseba, tj. gotovo vedenje, ki se ga zgolj idealizira, ker duhu ne gre za noben odnos do predmetne substance. Takšen ne dejanski svet ni nič drugega kot sebstvo zavesti, tj. podoba sebstva, ki jo duh zunanje poveže z drugimi abstraktnimi svetovi. In tako je njegov produkt portret sebstva, ki ni nobena določna vsebina, ampak svet čistega vedenja, ki razpade v abstraktne predstave pred njegovimi očmi.

Naj zgornje izrazim še tako, modrijan svoje početje omeji na dejavnost zavesti, pri tem pa ničesar ne odpravi in tudi ničesar ne vzpostavi. Njegov smoter je samo v tem, da svoje vedenje predstavi kot obliko sostvujočega vedenja, ki je gotovost njega samega. Tisto, kar odrine od sebe, je bivanje neposredne abstrakcije, ki je prežeta od njegove individualnosti ali izobrazbe. Njegov predmet je on sam, tj. vedenje, ki ga on predoča v abstraktni obliki. To je pravzaprav čista oblika sostvujočega sebstva ali čisto vedenje kot tako.

In tako seveda ni čudaško, če se danes filozofijo dojema kot brezvsebinsko vedenje, ki ne koristi nikomur. Ob tem namreč stopi na površje tudi to, da se filozofija ukvarja z abstraktnimi in neskončnimi svetovi, ki jih razumejo edino izobraženci. Še mnogo več, podarja se videz, kot da filozofija nima nič skupnega z realnim svetom in idejo, v kateri sta Bog in narava eno. Kar nekako sporoča, da bi naj filozofija svoj predmet vzpostavila tako, da bo v njem zaživelo nastajajoče vedenje, tj. absolutno vedenje, ki je osnova filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za »Filozofijo imajo danes za brezvsebinsko vedenje«