Obča sebevednost v svojem nasprotku

Piše: Jože Požar : november 18, 2018 – 6:58 dop -

Predstavljanje elementa vedenja je zmeraj aktualno. Upam le, da bo kaj pripomoglo k razumevanju oblike predmetnosti, ki je samo bistvo Heglovega sistema vede. Hočem reči, kar je element vedenja v prvem delu sistema vede, to je tudi notranje gibanje substance kot enostavno postajanje, ki je obča sebevedanost v svojem absolutnem nasprotku. To je proti postavljanje v eni enotnosti, ali, razdvajanje kot notranji razloček na sebi samem, ki je neskončnost. Je pa tudi začetno gibanje, ko se notrina odrine od sebe in je postajanje notrine v elementu vedenja. Element vedenja je kvaliteta končnosti, kajti končnost je zamejena v neskončnosti ali meji, kar je kvaliteta istoimenskega kot proti postavljena sebi enakost.

Zakaj je element vedenja tako pomemben? Zato, ker se v njem začne sebedrugačenje ali samogibanje, ki vzpostavi drugo istoimenskega. Kar ni nič drugega kot gibanje notrine v notrino, ki sebe vzpostavi v razvejanost občih momentov. Tako nastane z gibanjem enostavna podoba čistega dojema v proti postajanju. Gre za to, da abstraktna neposrednost doseže svoj postavljeni nasprotek skozi negacijo. Se pravi, ker neposrednost pogreša svojo dejanskost, notrina skozi gibanje doseže nasprotek kot smoter, ki ustvari podobo enega. Na ta način je neposrednost razloček na sebi ali nekaj sebi enakega, kar je istoimensko kot samozavedanje, s katerim je doseženo razdvajanje. Torej, kar je s tem gibanjem notrine v notrino nastalo, to je notranji razloček istoimenskega, ki je razvejana neskončnost ali čisti dojem.
 

Obča sebevednost v svojem nasprotku je bivanje razprto v obče momente. To je proti postavljanje v samem sebi, ki je čista dejanskost dosežena skozi razdvajanja istoimenskega. To je enostavna notranja moč, ki je po svoji neskončnosti ali razločku na sebi absolutni dojem ene enotnosti. Svet si je proti postavljen in poenostavljen do svoje določenosti, ki je logična oblika. Na ta način je istoimensko razloček na sebi samem, ki je popolna podoba sebstva v elementu bivanja.
 
Hegel nekje zapiše: »Nadčutni svet je sprevrnjeni samega sebe; svet je on sam in njen proti postavljeni v eni enotnosti. Le tako je svet razloček kot notranji ali razloček na sebi samem ali je kot neskončnost.« In ta enostavna neskončnost, ki je čisti dojem, je »enostavno bistvo življenja«. Hegel naglasi, da je to duša sveta kot obča kri. Namreč, neskončnost je sebi enako bistvo, ki se nanaša samo na sebe. Se pravi, nanašanje na sebe samo je razdvajanje, s katerim je dosežena sebi enakost kot notranji razloček istoimenskega.

Obča sebevednost v svojem nasprotku je torej bivanje, v katerem imam zagotovost samega sebe. Edino ta podoba mi zagotavlja, da bo začetna abstraktna neposrednost dosegla svoj postavljeni nasprotek ali drugo-bit v razvejanih občih momentih. Poudarimo: tisto, kar ne doseže bivanja svoje sebi enakosti, ne doseže svoje dejanske določenosti. Razen tega naj omenim, duh naj ne bi bil dejaven brez cilja, temveč tako, da doseže svoje postajanje, tj. sebi enakost, ki je obča sebevednost v svojem nasprotku. Le na ta način ve sebe kot predmetno bistvo, kot neposrednost, ki je v svojem nasprotku dosegla svojo določenost.

Filozof Hegel v prvem delu sistema vede dvigne duha na nivo gibanja in postajanja. In to je tista modrost, ki odkrije, da se filozofija začenja s čistim dojemom, tj. s postajanjem duha, s katerim duh doseže občo sebevednost v svojem nasprotku.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Obča sebevednost v svojem nasprotku

O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Piše: Jože Požar : november 11, 2018 – 7:45 dop -

Predmet filozofije je absolutna ideja, ki sebe misli. In ravno to, misliti samega sebe, se danes ne dojema kot proces postajanja. Namesto da se duh ukvarja s predmetom filozofije, podarja čiste kategorije in tisto neko odtujeno dejanskost. Kar je znamenje, da duh filozofijo dojema kot abstraktno filozofijo, ki nima nobene meje. In zaradi tega se ne smemo čuditi, da je danes filozofija razumljena kot neka širjava abstraktnih svetov, ki jih je mogoče zunanje povezovati, ker niso vezani na nobeno osnovo. Do takšnega dojemanja filozofije prihaja, ker duh filozofije ne spoznava iz čistega pojma in gibanja določene substance. In dokler bo filozofija zgolj abstraktno vedenje, v katerem nastopajo izgotovljeni svetovi v pomenu abstraktne resničnosti, ne bo napredovanja. Zakaj v tem svetu ima besedo čisti Jaz zavesti in abstraktno vedenje, ki nima svoje meje, ker se ne spoštuje določenosti in čistega pojma.

Da filozofija ni dojeta kot sistem vede, gre hvala duhu, ki filozofijo dojema zgolj kot zbir različnega abstraktnega vedenja; hočem reči, ko je filozofija zgolj zbir abstraktnega vedenja, postane njen predmet abstraktno vedenje, torej vedenje, ki prehaja v neko drugo vedenje. In tako vidimo, da filozofija ni razumljena ali dojeta iz svojega čistega pojma.
 

Filozofije ne gre dognati kot abstraktno modrost čistega spekulativnega uma, ampak kot sistem vede. Če se filozofije ne bo začelo dojemati iz njenega čistega pojma, bo postala nezanimiva, saj bo njena vsebina ena sama širjava abstraktnega vedenja, ki se ga interpretira in zunanje povezuje v različne abstraktne predstave. Tukaj naj omenim še tole: duh, ki svoje sebstvo odtuji do primerne občosti, jasno kaže, da ga čisti pojem ne zanima, ampak samo početje sebstva in oblika njegove odtujitve.
 
Danes je filozofija prazno vedenje. To pa zato, ker se filozofijo dojema kot nekaj, kar iz ničesar ne izvira in je zgolj abstraktni svet vedenja, ki ni vezan na nobeno določenost. Na primer, nekdo lahko razmišlja o medijih, nato pa to razmišljanje imenuje filozofija medijev. Ampak to, da nekdo svoje razmišljanje vzame kot filozofiranje, to še ne pomeni, da je njegov produkt resnični filozofski izdelek. Hočem reči, razmišljanje, ki ne izhaja iz nečesa določnega in se nadaljuje v mnoge svetove, še ni filozofija. Da bi duh proizvedel ali pridelal kaj filozofskega, je treba začeti iz postavljene osnove in delovati v načinu, tj. s principom, ki zagotavlja, da bo v rezultatu našel tisto, kar je na začetku postavil kot čisti pojem.

Sicer pa danes filozofijo vznemirjajo mnogi interesi, še zlasti tisti, ki notranjo nujnost prezirajo in obožujejo abstraktno modrovanje. Namreč, da se neko razmišljanje spozna za filozofski trud, za to je dovolj, da obstajajo interesi. Se pravi, vsako raziskovanje je mogoče opredeliti kot miselno modrovanje, ki da je filozofski napor. To je tisti pogoj, ki zagotavlja, da se bo neko razmišljanje akceptiralo kot filozofsko premišljevanje. Način ni bistven, pomembno je, da duh predstavi vsebino in da jo uradno potrdijo oni interesi.

Ampak, če duh resnično želi, da bo filozofija razumljena kot odnos pojma proti sebi, mora začeti spoznavati naravo pojma, tj. njegovo osnovo. Le tako filozofija ne bo zgolj abstraktno vedenje, ampak substanca, ki sebe misli iz postavljene absolutne osnove. Zakaj, če filozofija ni nič drugega kot predstava abstraktnega modrovanja, potem pač to ni filozofija. Mimogrede pa še to, nekaj doseže svojo dejanskost samo skozi čisti pojem.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Predmetnik filozofije in umski instinkt

Piše: Jože Požar : november 4, 2018 – 7:10 dop -

Da je filozofija zdrknila na nivo abstraktnega vedenja, kjer vegetira v videzu abstraktne iznajdljivosti, ima zasluge tudi predmetnik filozofije, ki sporoča, da filozofija ni ideja, ki sebe misli, ampak abstraktno vedenje ujeto v pojavnost. To pa je svet sestavljen iz različnih svetov, ki niso notranje povezani med seboj, ampak zunanje. Namreč, predmetnik podarja kategorije, ki jih je zgleda izmislil umski instinkt, ki danes hodi pred svetom in se gre domišljanje abstraktnega vedenja, ki ne izhaja iz nobene osnove in se konča kjerkoli. Se pravi, ko predmetnik filozofije določi umski instinkt, potem ni čudno, če v predmetniku ni najti na primer predmeta, ki bi raziskoval Idejo. Ideja je namreč samo bistvo filozofije.

Tisto, kar je očitno in izstopa v predmetniku filozofije, je dejstvo, da predmetnik ne vsebuje predmeta, ki bi obravnaval odsvojitev duha. Namesto da predmetnik vsebuje vsebine, ki bi obravnavale pojavni svet duha in čisti pojem ideje, v njem najdemo mnoge kategorije, ki jih je najbrž izbral umski instinkt, za katerega pa vemo, da je vedno v pomoč tam, kjer je duh dejaven brez cilja. Se pravi, ker duh, ki sestavlja predmetnik filozofije, ne izhaja iz postavljenega čistega pojma filozofije, izhaja iz nečesa drugega ali iz predpostavke, da prosto izbrane vsebine lahko izrazijo bistvo filozofije. Ko pa duh filozofijo dojema kot igro neživega vedenja, potem filozofija zagotovo ni razumljena po njenem bistvu. In tako kajpak ni čudno, če se v predmetniku filozofije odkrijejo vsebine, v katerih filozofija vegetira kot domišljijski svet, ki ne izvira iz nobene realnosti. To je namreč tisti čisti svet abstraktnega vedenja, v katerem gospodujejo kategorije, učeni pogledi in neposredna umnost.
 

Če predmetnik filozofije ni ustvarjen iz absolutne osnove, potem je gotovo sestavljen iz naključno izbranih vsebin ali tako, kot ga je sestavil umski instinkt. Ko pa je predmetnik sestavljen brez principa, filozofija razpade na različne abstraktne vsebine, ki niso v nobenem odnosu med seboj. In to je najbrž eden od razlogov, zakaj filozofija izgublja tla pod nogami in tisto priljubljenost, ki jo je nekdaj imela. Namreč, ko duh ne upošteva interesa stvari, potem je jasno, da je dejaven pomanjkljivo.
 
Jaz menim, da predmetnik filozofije, ki je sestavljen iz slučajno izbranih vsebin, bistva filozofije ne zajame. Se pravi, predmetnik, ki ni ustvarjen na osnovi čistega pojma, je zgrešen, ker duh postavljenega čistega pojma ali občega bistva ne spoštuje. Ko pa predmetnik izdela oni umski instinkt, postane predmetnik zbir naključnih vsebin, ki so posamezne podobe abstraktnega vedenja. To pa je ravno tisti svet, ki je neomejen in se nadaljuje v neskončnost. In tako vidimo, da je to posebna drža duha, ki predmetnik filozofije ne dojema iz gibanja in postajanja pojma, v katerem je uresničena bit. Ko pa duh spregleduje bit in bistvo filozofije, potem je razumljivo, da je treba predmetnik na novo vzpostaviti.

In kaj je najbolj čudaškega v predmetniku filozofije? To, da v njem ni najti predmeta, ki bi se imenoval Ideja. Ta pomanjkljivost pove, da filozofija še ni razumljena iz čistega pojma, da torej filozofija ni dojeta iz postavljene osnove, ki zagotavlja, da bo uresničena njena občost. Zaradi tega je treba umskemu instinktu stopiti na rep in dati prednost ustvarjalnemu duhu. Potem predmetnik filozofije ne bo vseboval naključno izbranih vsebin, ampak samo tiste vsebine, ki izhajajo iz postavljenega čistega pojma filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Predmetnik filozofije in umski instinkt

Kaj je predmet filozofije?

Piše: Jože Požar : oktober 7, 2018 – 7:11 dop -

Tisti, ki berejo filozofska dela in poskušajo razumeti filozofijo kot predmet, se verjetno sprašujejo, kaj je pravzaprav predmet filozofije. Po mojem mnenju je malo tistih, ki vedo, kaj je predmet filozofije. O tem tu in tam kaj povedo zlasti tisti, ki razpravljajo o filozofiji in poklanjajo dozdevke domišljije ter se gredo to neko naravno filozofiranje. Namreč poveličanje posamezne vsebine, ki napreduje v širino, in potem tisto predstavljanje razumevanja neke filozofske vsebine, še ne doprinese ne vem kaj k razumevanju predmeta filozofije. O predmetu filozofije se ne diskutira, ker da je vsakomur jasno, kaj je predmet filozofije. In tako seveda ni nenavadno, če je filozofija dojeta kot abstraktno vedenje, ki ga je mogoče razširjati v neskončnost. A filozofija kot predmet ima svoj začetek in osnovo, določno vsebino, ki pa je duh ne spoznava kot predmetno substanco. To razkriva, da duh sebe ne spoznava skozi element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Se pravi, duh v njegovi pojavnosti, ki je osnova predmeta filozofije, kar ni nič drugega kot nastajajoče vedenje, ni zaobjet v one vsebine, o katerih se danes na široko razpravlja. Kar pomeni, da duh sebe v svoji odsvojitvi ne spoznava in da je dejaven brez določenega cilja.
 

Filozofiranje brez sistema ni nekaj znanstvenega, razen da takšno filozofiranje za sebe izražava bolj neki subjektivni način mišljenja (tako Hegel). Pa je filozofiranje, ki nima za smoter postajanje čistega dojema, zgolj dvig vedenja v predstavo, v kateri nastopa sebstvo kot predstavljeni subjekt. Se pravi, mišljenje, ki ni dejavno v načinu postajanja predmetne substance, čistega dojema ne doseže. To kaže, da bi naj duh, ki bere filozofska dela, začel spoznavati tudi predmet filozofije. On je temeljno vedenje, v katerem je zaobjet element vedenja, tj. čisti dojem, in absolutno vedenje.
 
Predmet filozofije je danes razumljen pomanjkljivo ali nezadostno, saj se nastajajočega vedenja ne jemlje resno in se ga ne obravnava kot prvo vedo filozofije, ki ima določno predmetno substanco. Kar izpoveduje, da filozofija ni dojeta kot predmet, ampak kot različne vsebine, ki so nastajale v različnih dobah in jih je mogoče zunanje povezati med seboj, pač glede na to, kako se jih dojema. A takšno razumevanje predmeta filozofije je zmotno, zakaj predmet filozofije je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, in to skozi prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, in drugi del sistema vede Znanost logike, ki obsega tri dele. Filozof Hegel je torej filozofijo vzpostavil kot predmet, ki je absolutna ideja.

Heglova filozofija je torej sistem vede, v katerem je predmet filozofije izpeljan kot pojem absolutne ideje. To sporoča, da bi se naj filozofijo začelo dojemati iz določne predmetne substance. Le tako bo duh začel dojemati filozofijo iz temelja, se pravi, predmet filozofije bo začel razumevati iz nastajajočega vedenja in njegovega postajanja. S tem bo duh stopil na realna tla, tj. v realni svet, torej tja, kjer se začenja gibanje notrine in njeno proti postajanje. Kar ni nič drugega kot svet sebstva, ki ga je treba vzpostaviti, da bi duh sebe začel dojemati iz odnosa do sebe. Po mojem mnenju je to začetek vseh začetkov, nujnost, da duh element vedenja dojame kot čisti dojem. Zakaj ravno raziskovanje nastajajočega vedenja je tista osnova, brez katere ni mogoče spoznati predmeta filozofije. S tem je je namreč filozofija zamejena na svoj predmet in tako na realnost, ki ji gre po njenem razvitem čistem pojmu, katerega se danes ne zaznava, ker pozornost duha ni naravnana k predmetu filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Kaj je predmet filozofije?

Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

Piše: Jože Požar : september 9, 2018 – 6:38 dop -

Kaže, da izvedenci za filozofijo niso zmožni vzpostaviti čistega pojma sodobne filozofije. Zakaj filozofijo se danes zgolj preoblikuje in obravnava kot abstraktno filozofijo, ki ne izvira iz nobene postavljene substance. Ob tem pa duh Heglov sistem vede obide in ga ne jemlje resno; in to ne glede na to, da ravno gibanje predmeta filozofije v sistemu vede odkriva, kaj je sodobna filozofija. Sistem vede je namreč začetek vseh začetkov, v katerem duh vzpostavi samega sebe in se odsvoji kot predmet. Kar je oblika gibanja njegove odsvojitve in postajanje biti in bistva v elementu vedenja. Ta element vedenja razkriva, kaj je tisto prvo in kaj drugo kot razdvajanje substance, s katerim je dosežena drugo-bit, tj. absolutni dojem ali enostavna neskončnost, ki je izpolnjena na način gibanja notrine v notrino. Zakaj začetno gibanje notrine je princip ali način čistega pojma, tj. postajanja, s katerim duh vzpostavi absolutno vedenje, torej vedenje kot čisto sebstvo, ki je postavljen čisti dojem v občih momentih.

Ko danes duh izpoveduje, kaj je sodobna filozofija in njen predmet, nima pred očmi duha v njegovem razvoju, ampak zgolj to, v kaj se naj filozofija preoblikuje. Namreč, tisto filozofsko predvidevanje, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ne zmore določiti čistega pojma sodobne filozofije v njenem razvitem čistem dojemu. Namesto tega duh izbrane vsebine zgolj idealizira in jih kopiči kot času primerno filozofijo. To pa je početje duha, v katerem preoblikuje naključne vsebine v nekaj, kar je le oblika in obnašanje duha. Tako duh izžareva, da pojma sodobna filozofija ne razume, saj izhaja iz sebe, tj. iz abstraktne predstave, ki odkrije, da je dejaven tako, da zre čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju.
 

To je podoba filozofije danes. Filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, ki ne doseže drugo-biti ali čistega pojma, ampak je le neko navajeno obnašanje vedenja. To pa je abstraktni svet, ki ga duh prinaša na trg kot nekaj, kar je nekakšen produkt njegove izobrazbe. Zato je njegov svet razkošje abstraktne filozofije, ki poklanja le neko gibanje obče sebevednosti. Tisto pa, kar ni zaznati v abstraktnem svetu, je svet ideje, gibanje predmetne substance in postajanje čistega pojma. Tako da filozofija danes v svoji dejanski podobi ni nič več kot abstraktna filozofija. In vse to zaradi tega, ker je za podlago položen subjekt kot fiksno sebstvo, tj. vedenje, s katerim gospodari vedoči Jaz.
 
Danes ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji, kajti filozofija, ki si jo duh predstavlja pod pojmom sodobna filozofija, ni nič drugega kot abstraktna filozofija, ki je v svojem bistvu neživljenjska, ker ne proizvaja drugo-biti. Namesto da duh razvija predmet filozofije, preoblikuje naključne vsebine, s katerimi pobija samo bistvo filozofije. Zakaj tisto formalno mišljenje, ki se potaplja v snov, je gibanje niča k niču, ki ne doseže nič takega, kar bi bilo nekaj razumno umnega. Duh idealizira svoje sebstvo kot oblike vedenja, s tem da tisto končno ne doseže svoje neskončnosti. Zakaj? Zato ker se ne izhaja iz nobene postavljene osnove, v kateri bi končno doseglo svojo lastno neskončnost.

Filozofija danes ni nič drugega kot abstraktna filozofija. Zato tudi ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji in njenem predmetu. To, kar eksistira, to je le pojavni svet, ki je produkt subjektivnega mišljenja, ki ne spoštuje principa čistega pojma. Mišljenju ne gre za čisti dojem ali postajanje pojma, ampak samo za to, da neko vsebino predstavi v obliki abstraktnega vedenja. To pa pomeni, da duh še ni prišel do spoznanja, da ima filozofija dejanskost samo v svojem pojmu. On je tisto absolutno in svobodno, ki je odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Piše: Jože Požar : avgust 19, 2018 – 6:33 dop -

Duh, ki nenehno povzdiguje svoj jaz in tisto abstraktno vedenje, s katerim izpelje le neko negibno neposrednost, obstane v abstraktni predstavi. Ker ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega pojma, odmetava svoje misli in uživa lastno bistvo kot enostavno neposrednost. Na ta način doseže abstraktno čisto sebstvo ali abstrakcijo smotra. Ničesar ne postavi in iz ničesar postavljenega ne izhaja, ker je njegov predmet njegov talent, tj. on sam.

Naj spomnim, svet je bistveno enostavno sebstvo, in to tudi tedaj, ko gre duhu za predstavitev neke dejanskosti. In ni ga duha, ki ne bi imel za smoter svoje čisto vedenje, ki je čista zagotovost njega samega, ki se kot abstrakcija in neposredno bivanje razločuje od njega. To je duh, ki prideluje le čiste podobe enostavnega sebstva, s tem da se vznemirja s čistim vedenjem in prehajanjem v neko drugo vedenje. Za tega duha je svet neomejeno gibanje sebstva, ki je kot podoba čista zagotovost njega samega, bit sploh.
 

Kaže da duh tega časa o Heglovi filozofiji le tu in tam kakšno besedo izgovori. Namreč, o nastajajočem vedenju in elementu vedenja ne beseduje, kar kaže, da še ni nastopil čas za to, da začne spoznavati sistem vede. Da pa bi se to enkrat zgodilo, bi moral najprej uvideti, da filozofije ne presoja kot sistem vede, ampak kot dovršeni svet. A filozofija ni minuli svet, ampak gibanje, ki se začenja z nastajajočim vedenjem in z elementom vedenja, ki vzpostavi najprej čisti pojem. Brez notranjega gibanja je filozofija skrčena na fiksne pojme razuma in ekstazo vedenja. No, duh se bo opogumil in začel pogovor z nastajajočim vedenjem. Tako bo predmet filozofije zaživel iz samega temelja, tj. iz gibanja in vzpostavljenega čistega pojma.
 
Kaže da danes duh dojema sebstvo in vedenje kot nekaj, kar ni potrebno utemeljiti. Duh razume vedenje kot eno samo resničnost. Tako namiguje, da vedenje ni nič odnosnega, nič drugo-bitnega, zakaj on ne dojema vedenja kot odnos vedenja do sebe. Kar odseva, da ima o vedenju izdelano svojo podobo, pa zato razume vedenje kot nekaj, kar obstaja kot kakšna resničnost. Verjetno je temu duhu bleščeče jasno, da vedenje, ki velja dandanes, velja kot resničnost. No, ne glede na to prepričanost, vedenja ni, (tako Hegel), če predmeta ni. Predmet pa seveda ni zgolj oblika vedenja, ampak je gibanje in posredovanje substance s seboj, ki skozi drugo-bit postavi svoje nasprotje. Kar pomeni, da je treba vedenje dojeti kot notranje gibanje predmetne substance, skozi katerega vedenje doseže svojo dejanskost.

Tisto, kar danes pri dojemanju vedenja izstopa, je dejstvo, da se duh izogiba določenosti in da se drži stran od čistega dojema. Duh pušča na miru naključno vsebino in se prepušča vrenju substance, ki je vedenje njega samega. Tako kaže, kot da ga zanima samo odtujitev vedenja, ki je izražena abstraktna moč kot sebevednost v svojem nasprotju. To je področje, na katerem duh operira z abstraktnim vedenjem in kategorijami. Pri tem je očitno, da izpeljuje le smoter, ki je gibanje sebstva, ki ga razgrne kot kak plod njegovega prizadevanja.

Vedenje kot tako je neduhovna zavest, ki še ne ve, kaj je princip dejanskosti ali čisti dojem, ki je zemljišče vedenja obče. To razodene, da bi naj duh, ki nastajajočega vedenja še ni spoznal, delal na tem, kako si samega sebe odsvoji. Zakaj duh bi naj postal sebi predmet, tj. gibanje, v katerem njegovo vedenje doseže določenost. To pa doseže skozi element vedenja, kajti le tako postane samemu sebi neko drugo. Ali, skozi element vedenja vzpostavi odnos proti sebi. In ta odnos je mogoče vzpostaviti samo skozi postavljeno nasprotje, ki je čisti dojem ali razgrnjeno dejansko vedenje v občih momentih, katerega podoba izžareva gibanje vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Piše: Jože Požar : marec 18, 2018 – 7:11 dop -

Imamo nešteto uresničitev, ko je sodobni filozof izrazil, kako dojema predmet v njegovi abstraktni podobi. Nimamo pa izpolnitev, ko bi filozof razvil predmet in ga pokazal v dejanski podobi, tj. v predmetnem elementu in čistem dojemu. Skratka, filozof se običajno predstavi kot tisti, ki podarja enostavno sebstvo, ki se kot svet razločuje od sebe. Kaj več od možnosti in refleksij ne izraža, pa zato ni mogoče kaj več povedati o njegovi ustvarjalni dejavnosti. O filozofskem ustvarjanju bi lahko govorili tedaj, če bi duh pridelal kak čisti pojem in tako pokazal, da je njegov interes pojem, tj. absolutno svobodno spoznanje.

Kaj je torej tisto, kar nam sodoben filozof podarja, ko je dejaven kot misleči duh? Natančno vzeto, to so abstraktne predstave, pojasnila, tudi komentarji, s katerimi podarja svoje mnenje ali prepričanost. Tisto česa nam filozof ne podarja, je ustvarjalno razmišljanje, ki proizvaja pojem ideje. Rečeno še tako, filozof ni dejaven kot dejanski mislec, ampak kot duh, ki prideluje vedenje o čistem vedenju. Namesto da predmet pojmuje, poklanja teoretične razlage, povrhu pa še kakšno opisovanje, ki ga deli, členi in ločuje, nato pa še razlikuje; pri tem pa predmetne substance ne odpravi in je tudi ne razodene kot absolutni pojem.
 

Filozof se uveljavlja tudi tedaj, ko sebstvo predstavi kot igro individualnosti; ko je drugo kot jaz njegov predmet in išče lastno neskončnost, pri tem pa pridela onstransko prikazen, s katero pokaže, da se ni ohranjal v razmerju do drugega. Na ta način poklanja le interesantne odnose ali našopirjeni smoter, tj. enostranske abstrakcije ali brezvsebinsko filozofiranje.
 
Še posebej zna biti filozof duhovit tedaj, ko beži pred razmišljanjem in pojmi, kot so ideja, logika in nastajajoče vedenje, ki so osnovni pojmi filozofije. Z njimi bi se naj danes mlad filozof ukvarjal, da bi dojel sistem vede, tj. predmet filozofije, o katerem filozof ne govori, ker se njegovo razumevanje filozofije nikjer ne ustavi, ali, ker je vedno nekje onstran ali čez. To je mogoče zaznati zlasti tedaj, ko odrine od sebe kakšno prikazen vedenja in tudi tedaj, ko je aktiven kot opazujoči um. Skratka, sodoben filozof je nekakšen svetovljanski popotnik, ki išče predmet filozofije v vnanjem svetu. Sicer pa zna biti dejaven čez kategorije in abstraktni razum, ki se osvobaja neposrednosti in prideluje abstraktne predstave.

Ko človek prisluhne geniju, ki si je pridobil izobrazbo filozofa, dobi občutek, kot da ne ve, kaj je predmet filozofije. Filozof namreč nenehno ustvarja videz, kot da predmet filozofije ni določen in je zaradi tega lahko dejaven čez fiksirane abstrakcije, na katerih je mogoče pridelati mnoge svetove, ki jih je možno širiti po mili volji. In to se danes dogaja, ker filozof ne izhaja iz nobene osnove in daje spoznavanje o pojavnem. Tista širjava čistega vedenja odgovarja najbolj filozofu, ki je sposoben svoje vedenje širiti v neskončnost. Skratka, zgodba filozofa je pripoved o izgubljeni realnosti in transcendentalnih fenomenih.

Popolnoma drugačen je svet filozofa, ki najprej predmet omeji na določeno predmetno substanco in njen čisti pojem. Tako pokaže, da ga zanima gibanje substance in njeno prehajanje, tj. drugo-bitnost, ki je tisto obče bistvo kot čisti pojem. To je namreč tista dejavnost duha, ko se predmet misli iz gibanja absolutne realnosti.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti