Filozofija in njen temelj, ki je nastajajoče vedenje

Piše: Jože Požar : julij 23, 2017 – 5:35 dop -

Če se filozofija ne bo resno začela ukvarjati z nastajajočim vedenjem, se bo zgodilo, da bo pravniška pamet dobila blagoslov od državniške modrosti, da je edino ona sposobna izpričevati logičnost mišljenja. Namreč pravniška pamet dobiva na veljavnosti, pa čeprav predmetnega sveta ne pojmuje. Razen tega je pravniški duh vezan na bit-izven-sebe, s tem pa je njegov pojem v bistvu zgrešen, pa se one interpretacije in objektivnost končajo v konstrukciji dejstev. Za takšno prikazovanje objektivnega sveta pa zadostuje subjektivni način mišljenja, s katerim se doseže le ono domišljanje mišljenega.

Danes je pravniška pamet pričujoča tako rekoč na vseh vogalih abstraktnega življenja. Verjetno je to okoliščina, zakaj se to pamet dojema kot umno silo, ki da je sposobna pridelovati neposredno resničnost. Pa tako ni nenavadno, če predmetni abstraktni svet v medijih interpretira in pojasnjuje pravniška domiselnost. O tem govorijo svetovi, ki niso dosegli svoje dejanskosti, ker jih je razreševal pravniški razum. Pravniška razumnost je namreč dejavna na način metafizike, na način prepoznavanja objektivnosti. Pa je pravniška logika neutemeljeno dvignjena v nebesa, saj se ne ukvarja s pojmovanjem objektivnega sveta, ampak z domišljanjem objektivnega sveta in abstraktnim smislom.
 

Če se resnično želi kaj več narediti za dojemanje duha, potem se je potrebno ukvarjati z nastajajočim vedenjem in logiko. Edino tako se bo duh naučil misliti iz samega začetka, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej vzpostavi sebstvo kot predmet. Stvar filozofa pa je, da nastajajoče vedenje posreduje in ga naredi dojemljivega.
 
Če torej filozofija želi kaj več prispevati k dojemanju nastajajočega vedenja in logike, potem mora jasno izraziti, da logiko mišljenja obravnava v sistemu vede, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje. Tako bo filozofija razumljena iz izvira ideje, katere pojem se mora najprej pretvoriti v osnovo. Kajti le tako bo duh spoznal, kaj se to pravi logično misliti idejo in razvijati odnos proti sebi iz izvira. Duh naj spoznava predvsem to: kaj je nastajajoče vedenje, kako si sebe odsvoji, da bi spoznal, kaj pomeni biti dejaven na način metode. To stremi reči, da bi naj filozofija s svojimi vsebinami odkrivala nastajajoče vedenje, tj. predmetni element vedenja, ki je čisti dojem. Zakaj tisti subjektivni način mišljenja ni nič učenjaškega, ker mu manjka princip. Pa je tisto na videz logično prizadevanje duha zgrešeno, saj duh izraža le neko nastrojenost. Zaradi tega je bistveno spoznati, da je z odsvojitvijo duha in vzpostavljenim elementom vedenja spoznan prvi logični korak duha. To je tisto začetno gibanje, v katerem odpravi sebstvo in ga postavi kot predmet. Kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da je na ta način duh dejaven na popolni realnosti, ki se je danes ne spoštuje, ker si je filozofijo prilastil abstraktni razum, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Filozofija naj razodeva nastajajoče vedenje, tj. začetek postajanja, v katerem si duh samega sebe odsvoji. To je filozofski idealizem, v katerem duh sebe vzpostavi kot absolutno vedenje. To pa je tista pot duha, na kateri duh sebe odkriva iz nastajajočega vedenja, tj. čistega dojema, katerega postajanje biti se nadaljuje v nauku o biti ali drugem delu sistema vede.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen temelj, ki je nastajajoče vedenje

Kaj je filozofija pridobila s sistemom vede?

Piše: Jože Požar : julij 2, 2017 – 5:33 dop -

Predvsem to, da ima vzpostavljen odnos do sebe, tj. do svojega predmeta, ki je ideja. Sistem vede je namreč prikazujoče se vedenje, s katerim je razodeto nastajajoče vedenje skozi postavljen čisti pojem. On je tista osnova ali element vedenja, v katerem notrina stopi sebi nasproti. To se pravi, s prvim delom sistema vede je vzpostavljen element vedenja ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pri tem je pomembno to, da duh spozna način svoje odsvojitve, tj. predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je namreč element vedenja, ki ga naj duh spozna, če resnično želi, da njegove vsebine v svojem začetku zadihajo v logični sovisnosti ali v povezanosti istoimenskega.

Filozofija brez sistema vede je abstraktna filozofija, filozofija kot sistem vede pa je izpeljani pojem ideje, s katerim je pojem ideje najprej vzpostavljen kot absolutno vedenje, nato pa kot (Znanost logike) bit, bistvo in pojem. Na ta način je zakoličen sistem vede kot razvita pot pojma ideje v njeni logični sovisnosti.
 

V sistemu vede, ki ga je spisal filozof G. W. F. Hegel, je vzpostavljen in razvit pojem ideje kot umni pojem. Prvi del sistema vede razodene način gibanja in smotrno početje duha, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. To je tista začetna forma absolutnega vedenja, ki je totaliteta čistega pojma, s katero je postavljen odnos pojma proti sebi. Zakaj logika (drugi del sistema) ima za predpostavko znanost o duhu v njegovi pojavnosti, ki je veda izkustva zavesti.
 
Sistem vede nam torej odkriva pot ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet ali kot absolutno vedenje. Odkriva nam pa tudi to, kako duh posreduje bit in jo vzpostavi kot Eno atrakcijo, ki je odnos repulzije in atrakcije. In tako naprej tudi svet bistva in pojma, ki je v sistemu vede razvit kot določujoče gibanje ideje.

Sprememba, ki jo sistem vede razodene in je bistvena za razumevanje sodobne filozofije, je ta, da je duh v sistemu vede stopil v notrino, tj. v notranji svet. To ponotranjenje duha gre prepoznati kot nujno gibanje, ki ga prejšnja filozofija nima v sebi. Filozofija pred sistemom vede je abstraktna, saj je posredovana na zunanji način, tj. na način metafizike. Metafizika ima namreč v sebi to, da abstrahira od vsebine in ji ne gre za dialektično gibanje. Sistem vede pa nasprotno ima v sebi to, da se notrina odbije od sebe in se postavi sebi nasproti. To je dejanska razdvojitev substance, katere realnost je njena popolnost. In ta popolnost je dosežena skozi element vedenja, s katerim duh vzpostavi čisti dojem, ki je obči pojem ali tisto brezpogojno in svobodno. To se pravi, čisti pojem je prva identiteta substance s seboj, ki je čisti odnos pojma proti sebi. Ob tem pa naj omenim, da ona metafizika ne predoča poti, ampak začenja s trditvijo, ki izreka neposredno gotovost.

Naj spomnim, filozof G. W. F. Hegel je zapisal, da je filozofija »miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje.« To posreduje, da je substanca gibanje in samo postavljanje kot posredovanje s seboj. Kar je predmetna oblika, s katero si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. – Spotoma pa še tole, duh bi naj sistem vede proučeval, saj bo le tako premagal ono metafiziko, ki ne proizvaja nobene logične sovisnosti, ampak zgolj pojavni svet.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Kaj je filozofija pridobila s sistemom vede?

Duh in predmetni element

Piše: Jože Požar : april 9, 2017 – 6:03 dop -

Če se ne bomo spopadli z metafiziko, potem je jasno, da se bomo še naprej ukvarjali z izdelovanjem razločkov in golimi smotri. To se pravi, tistemu kar bomo predočali pred seboj, bomo prilagajali predikate in si dajali dihanje z neresnično logiko. Na ta način bo ta naš svet zgolj vnanja prikazen ali plehka abstrakcija nedoločene biti.

Da pa bi prišli do določnejšega razumevanja vednosti kot take, je potrebno raziskovati Sistem vede, v katerem Hegel o vednosti zapiše naslednje: »vednost kot taka ne pomeni nič drugega kot čista vednost, ona je povsem abstraktna.« Da torej ne bi obstali v prazni abstrakciji nedoločene biti, si je koristno pridobivati vedenje o tem, kako odpraviti svoje sebstvo. Zakaj ta odsvojitev zahteva, da se duh preda predmetu in notranji nujnosti. Zaradi tega gibanja bi si naj duh pridobil znanje o tem, kako si odsvoji obliko čistega dojema. Kajti cilj duha je, da se vedenje ohranja v svoji drugo-biti. Vedenje je namreč v neposrednosti čutna zavest ali neposredna abstrakcija. Da pa bi neposrednost postala pravo vedenje, je koristno spoznati element vede, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Torej, da bi bil duh nekoč dejaven s principom, se mora najprej odsvojiti prek čistega dojema, tj. elementa vedenja, s katerim je postavljena absolutna sebe-vednost ali oblika predmetnosti. To pa je proti postajanje, v katerem ima duh gotovost samega sebe in je v drugo-biti pri sebi. Njegov predmet je reč sploh, ki je razvejana v občih momentih. Kar pomeni, da je reč vedena kot bistvo ali notrina, tj. kot razvito sebstvo ali čista sebi enakost v drugo-biti. To je predmetni element, ki je čisto vedenje sebstva o sebi; duh ima za element svojega bivanja vedenje o sebi.
 

Vedenje se ohranja v svoji drugo-biti. Filozof Hegel zapiše, da je duh to, da sebe dela predmetnega; njegov element je čisti dojem. To je element, ki ni neživa abstrakcija, temveč tisto dejansko in samo sebe postavljajoče, ki je absolutni dojem ali drugo. Prispodoba kaže gibanje notrine črke »j« in črke »e« in ponazarja proti postavljanje  notrine in njen notranji razloček.
 
Poglejmo, kaj Hegel razodeva o duhu: duh je nasebstvujoče – zasebstvujoče bistvo, ki je oblika predmetnosti za zavest ali čisti dojem. Na ta način je njegovo duhovno bistvo postavljeno v eni enotnosti. Le tako je duh sebstvo dejanske zavesti, ki stopa nasproti kot predmetni dejanski svet. To je tista osnova, v kateri sta substanca in obče, ki je tisto sebi enako, smoter in cilj ali izvršeno dejanje. Na ta način duh ni abstrakcija od človeške narave, temveč je živa zavest in njen predmet; samo na ta način ima duh samega sebe za predmet, kajti absolutno vedenje je duhovno bitje. Hegel ugotavlja: o predmetu vem le, kolikor jaz v njem vem tudi zase samega. Se pravi, kar sem jaz, to je tudi moj predmet.

Kadar je duh dejaven kot tisti, ki ni premagal nasprotja zavesti, je ujet v pojavnost. To pa je tista abstraktna neposrednost, v kateri ni logičnega napredovanja od prvega k drugemu. Kajti neposrednost nima pomena drugo-biti, ko je vednost zgolj jaz, ki je neka subjektivna drža, ki ničesar ne postavlja in je svet neposredna abstrakcija. Rečeno drugače, neposredni svet je zgolj lastna navzočnost jaza, jaz sam je zunaj sebe v neki sebi odtujeni realnosti, ki je zgolj tisto koristno in pojavno ali neizpolnjena abstrakcija.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in predmetni element

O pojmu ideelno (ideelles)

Piše: Jože Požar : januar 29, 2017 – 7:32 dop -

Mogoče pa bo pojem ideelno (filozof Hegel ga razvije v drugem delu Sistema vede ali prvi logiki) pomagal razumeti element vedenja, ki je obstoj bivanja sebi enakosti, v katerem dojem in predmet drug drugemu ustrezata. To je element, s katerim je postavljen abstraktni odnos pojma proti sebi, ki je realizacija pojma obče. Zakaj tisto enostavno obče pojma je proti odnos proti samemu sebi. Tako se pojem postavi kot drugo samega sebe.

Pojem ideelno bom tukaj poenostavljeno predstavil. Najprej, ideelno je zgolj nekaj končnega v neskončnosti. Zaradi tega je treba pojem ideelno razumeti kot za-enost, ki izraža, kako je končno v svoji neskončnosti. Zakaj ideelno (tako Hegel) je končno, kakor je v resnični neskončnosti – kot določilo, vsebina, ki je razlikovana, vendar ni samostojna, ampak je obči moment. Z ozirom na realnost in njeno idealnost se to nasprotje končnega in neskončnega dojema tako, da končno velja za realno, neskončno pa za ideelno. Zaradi tega se tako tudi pojem obravnava kot ideelen; kajti ideelno je nujno za-eno.
 

Človek idealizira svoje sebstvo, da bi postavil odnos zasebnosti do samega sebe. Zato je pomembno, da je dejaven s principom Enega. tj. v načinu. Kajti (tako Hegel) tisto, kar imenujemo ideja, to je ravno to, da je Bog in narava njegove volje Eno.
 
Dalje, Hegel zapiše, da je omikani človek tisti, ki ve svojemu početju vtisniti pečat občosti. Omikani človek bi naj izhajal iz neposredne enotnosti biti in negativuma, ki sta kot razvita enost razločevana drug od drugega. Kar je pravzaprav zakon elementa vedenja, v katerem je skozi enostavno neskončnost ali ideelno zakon dovršen. Filozof Hegel ugotavlja, da je enostavno zakona ideelno, ki je tisto sebi enako ali istoimensko. To torej, kar se podvoji in je enostavna moč enega, to je zakon predmetnega elementa. To je način, v katerem pride do razdvajanja substance ali do razločka istoimenskega. In tukaj naj dodam še eno Heglovo določitev, v kateri je poudarjeno tole: Zadnja podoba duha je absolutno vedenje, to je sebe v duhovni podobi vedoči duh ali dojemajoče vedenje, katerega resnična je podoba gotovosti samega sebe; to pa je podoba vedočega duha v obliki vedenja samega sebe. Tako se duh v predmetnem elementu prikazuje zavesti.

Ideelno je torej tisto, kar je v predstavi nasploh, tj. v pojmu. Zavest na ta način sodi v pojmovnost; po eni strani ve za zunanji predmet, po drugi strani pa je za-sebe; predmet ima ideelno v sebi. To stremi določiti, da je končno v svoji enotnosti z neskončnim na način ideelnega. Kar pomeni, da tisto, kar je ideelno, je tudi nujno za-eno. Hegel to nujnost odkriva takole: jaz torej, duh nasploh ali Bog so ideelni, ker so neskončni; toda kot ideelni – kot za sebe bivajoči – niso različni od tistega, kar je eno. Zato so samozavedanje, duh, Bog ideelni – jaz je jaz, toda vsak od obeh je le za-eno.

Zgornjim sem poskušal opozoriti, da je pojem ideelno vezan na zaenost, kajti on izrazi, »kako je končno v svoji enotnosti z neskončnim ali kot ideelno.« Povedano še tako: ideelno je nujno za-eno, kajti ideelno je ena konkretna celota.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O pojmu ideelno (ideelles)

Filozofski idealizem

Piše: Jože Požar : januar 22, 2017 – 7:14 dop -

Da se danes duh odsvoji in ohranja v razmerju do drugo-biti, tega ne moremo trditi. Kajti njegov ideal nima dejanskosti kot tiste, ki pripada pojmu. To sporoča, da se njegov idealizem konča v zagotavljanju njega samega, da resničnega ne izrazi kot drugo-bitno substanco, ampak kot subjekt. Njegov Bog ne biva kot duh in tudi ni dosegljiv, ker se substanca ne ohranja v svoji drugo-biti. Kar stremi reči, duh v svoji odsvojitvi ne postane sebi predmet, ker ne izvaja gibanja, s katerim si on sam postane neko drugo ali predmet svojega sebstva. Filozof Hegel zapiše, filozofski idealizem ne obstaja v ničemer drugem kot v tem, da končnega ne pripozna za nekaj resnično bivajočega. Pri tem je odločilna še tale njegova misel: »Duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe.«

Tisto, kar je filozof Hegel v Sistemu vede (prvi del) razvil kot filozofski idealizem, je natančno to, kako duh samega sebe odpravi in se vzpostavi v elementu vedenja kot dejansko vedenje, tj. kot čisti dojem. Čisti dojem je dejanskost pojma, ki skozi gibanje notrine vzpostavi drugo-bit. Drugo je merilo vedenja, v katerem je drugo-bit čisti dojem, ki ustreza pojmu. To je torej tisto gibanje, ki vsebuje postajanje, v katerem sta Bog in narava njegove volje Eno. Eno je izraženo razmerje s seboj, v katerem notrina stopi sebi nasproti.
 

Filozofski idealizem, ki začenja s trditvijo, izreka zgolj neposredno gotovost, s katero pa ni dosežena drugo-bit. To kaže, da duh nima za smoter čiste dejanskosti, ki postavi popolni pojem. Ko pa ni doseženo razmerje do drugo-biti, tudi ni mogoče govoriti o filozofskem idealizmu, v katerem sta Bog in narava volje eno.
 
Filozofski idealizem ni to, da jaz presegam svoje vedenje in izvajam refleksijo, temveč da svoje vedenje vzpostavim kot čisto sebstvo in da dosežem drugo samega sebe skozi element vedenja. To je bistveno vedeti, kajti v nastajajočem vedenju gre za princip Enega. To je princip, s katerim je dosežena razdvojitev abstraktne neposrednosti, ki stopi sebi nasproti ali se nadaljuje v čisti dojem kot enostavna neskončnost. Tu gre torej za dojem notranjega razločka istoimenskega, ki je vzpostavljeno pozitivno in negativno drugo, kar je njuna enotnost. Se pravi, princip ni nič drugega kot doseženo bivanje Enega. In tukaj naj opomnim na naslednje: kadar princip Enega ni izpolnjen, abstraktna neposrednost razpade na predmet, ki se mišljenju giblje zgolj v predstavah in podobah.

Torej, ko se išče odgovor na to, kaj je filozofski idealizem, potem velja vzeti v roke  Heglovo Fenomenologijo duha. Ona je prvi del Sistema vede, ki prikazuje odsvojitev in predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je način, kako odpraviš samega sebe in se vzpostaviš kot duh. Kajti biti vzpostavljen kot duh, ne pomeni nič drugega, kot biti vzpostavljen skozi Eno. To je tisto absolutno vedenje, v katerem čisti dojem kot razvejani obči momenti padejo v obliko predmetnosti, ta vsebuje tako neposrednost kot tudi posredovanje. Le tako je duh v enotnosti ali v razmerju s seboj, v katerem »sebstvo opravlja življenje absolutnega duha.« Cilj je duha, da odpravi globino sebstva in je v svojem raztezanju ali v drugo-biti pri sebi. To je odnos, v katerem je realiziran pojem obče.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofski idealizem

Filozofija in njena realnost

Piše: Jože Požar : oktober 30, 2016 – 7:53 dop -

Da se filozofinje in filozofi preveč ne vznemirjajo s filozofiji G. W. F. Hegla, je jasno že dolgo časa. Nekateri prikazujejo njegovo filozofijo tako, da krožijo okrog njegovih del, izrečejo kakšno zanimivost o njem, vendar pa se v samo bistvu Heglove filozofije, ki je Sistem vede, ne spuščajo. Mogoče so oba dela Sistema vede preveč hitro brali in ga zato niso dojeli v celoti. Namreč, da bi Sistem vede začeli dojemati, bi ga morali brati in velikokrat prebrati, da bi odkrili v njem razodet element vedenja, ki je osnova, na kateri je izpeljan Sistema vede. Sistem vede je izpeljani pojem ideje, ki zahteva, da je bralec popolnoma zbran, da bi dojel notranjo gibanje sistema. Zato ni nenavadno, če se kak duh, ki dejansko želi dojeti Sistem vede, sprašuje, kaj je Hegel mislil, ko se je o nekem pojmu izrazil tako in tako. In tudi ni čudno, če se sprašuje, kako razumeti povezavo med subjektom in substanco, in kje v sistemu naj išče odgovor na to vprašanje. Spraševanja so znamenja, ki povedo, da se filozof ni dovolj časa zadrževal na konkretni vsebini. Kajti da bi dojel osnovo ali element vedenja, ki je samo bistvo Sistema vede, je treba brati in ponovno brati.
 

Dejavnost filozofa ni samo vtem, da podžiga svoje vedenje, temveč da izpeljujejo sebe kot duha in da motri tisto, kar je on kot dejanski duh. To pa je gibanje predmetne substance kot njeno razgrnjeno postajanje, ki ga doseže skozi predmetni element vedenja, ki ga filozof G. W. F. Hegel odkriva bralcu v prvem delu Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha. V sistemu duh zaživi v pojavnih oblikah in odsvojitvi, zaživi pa tudi princip filozofije, ki ga je treba prepoznati.
 
Če kaj, potem je danes v svetu filozofije zaznavna lagodnost filozofa, ki se kaže skozi posredovanje raznolikega sveta, v katerem ne gre za noben konkreten pojem, ampak bolj za to, da se naredi predstavo o tem, o čem vse razmišlja filozof. Namreč to, da svojega razmišljanja ne začenja iz nobene postavljene osnove ali čistega pojma, ampak začenja naravnost s čistim vedenjem, je neka lagodnost. Pa tako ni nenavadno, če se danes ne razpravlja o konkretnih pojmih filozofije, ampak o filozofiji na splošno. Takšna dejavnost pa ni ne vem kako produktivna, saj duh predmetne substance ne izpeljuje. Ko pa se ne izhaja iz nobenega določno postavljenega čistega pojma, potem je jasno, da je duh dejaven brez cilja in da je predmet zavesti čist jaz, ki nastopa kot vera sveta izobrazbe.

Če se bo filozofijo še naprej uveljavljalo in dojemalo kot zunanje opisovanje filozofskih vsebin, bo filozofija na sebi le neka glasba besed in misli. Ampak ne glede na to, filozofi se bojo morali začeti spraševati, zakaj so v dojemanju Heglove filozofije ali Sistema vede v zaostanku. Namreč, tisto praktično filozofiranje se je toliko oddaljilo od pravih vsebin filozofije, da je filozofija na sebi zgolj možnost zdravega uma, ki je dejaven brez cilja. To pa je tisto početje duha, s katerim je izraženo, da duhu ne gre za nekaj, kar ima dejanskost v pojmu, ampak za to, da uveljavi svojo moč domišljije in čisto vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobe ne dejanskega sveta ali predstave zavesti.

Naj končam: ko so filozofske vsebine prikazane kot nerealen svet ali kot kaka igra domišljije in vedenja, se filozofije ne jemlje dovolj resno. To nam pove, da je treba začeti dojemati filozofijo iz njenega temelja, tj. iz realne osnove, ki je Heglov Sistem vede.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njena realnost

Sebstvo, logična sovisnost ter sodobno umetniški film Sedem veličastnih

Piše: Jože Požar : oktober 9, 2016 – 6:05 dop -

Da politik in poslanec odsevata danes svojo nadarjenost tako, da izpovedujeta sebstvo kot obliko odtujenega čistega sebstva, ki je običajno neka neizpolnjena abstrakcija, ni nič nenavadnega. Ta duh jasno izžareva, da je tisto, kar odtuji kot neko obliko čistega vedenja, vzajemno učinkovanje zavesti s samo seboj, s katerim predstavi svoje vedenje, ki pa ni dejansko vedenje, ampak zgolj vedenje kot tako. To je tisti neposredni abstraktni svet vedenja, s katerim si duh daje zavest o sebi kot vedočem duhu. Drugače rečeno, politik in poslanec razdajata svoj svet tako, da je tista čista nadarjenost ali njihova izobrazba, izražena kot neko solidarno učinkovanje istoimenske zavesti, ki se odriva od sebe. To je obče bistvo sploh, ki je svoboda v misli. Tisto torej, kar dajeta ali poklanjata skozi govorico, je vedenje o sebi. To pa ni nič drugega kot njihov nasprotni svet, ki je čista oblika sebstva. Hočem reči, politik in poslanec nista dejavna s principom dejanskosti, ampak tako, da dosežeta le neko solidarno učinkovanje čistega vedenja, ki je čisto početje misleče zavesti. Zavest se do dejanskosti obnaša kot idealizem, kot naključna posamezna zavest, ki sebe začenja tako, da prehaja od enega ekstrema do drugega, skratka, izreka ničevost vedenja.
 
120-esej

Oglejte si film Sedem veličastnih. Svetujem vam, ne glejte filma samo na površju, temveč poskušajte prepoznati tudi njegovo bistvo ali notranjo odsvojitev duha. To je film za mladega duha, ki skozi vsebino in sliko razpoznava, kaj sodobna umetnost danes raziskuje, in zlasti, kako duh doseže enakost s seboj v svoji odsvojitvi.
 
Poglejmo v svet sodobne filmske umetnosti, da spoznamo, kaj nam sodobna filmska umetnost izpoveduje v tem času o duhu. Sodobno filmsko delo, ki je sedaj na sporedu, je film z naslovom Sedem veličastnih. Film prikazuje, kako si duh samega sebe odsvoji, da doseže svojo dejanskost. Film nam odkriva, kako duh izpolni svoje nasprotje ali drugo, da vzpostavi odnos s seboj. Še več, film prikazuje, kako vaščani kot skupnost vzpostavijo sebstvo vaščanov, s katerim stopijo v odnos do samih sebe. Njihov vzpostavljen odnos je to, da se kot sebstvo postavijo sebi nasproti in so določeni kot nekaj enega. Tisto drugo njih samih vzpostavi sebstvo kot Eno, ki ga gledalec zazna, če je pozoren do bistva. Hočem dejati, če film zasledujete tudi po notranji plati, boste spoznali, da film ves čas gradi odnos vaščanov do njih samih in ravno tako odnos posameznika do sebe samega.

Sodobno umetniški film Sedem veličastnih torej zrcali, kako si duh vaščanov odsvoji svoje sebstvo in kako z odsvojitvijo sebstva pridela svoj čisti dojem ali dejanskost. Duh je tisti, ki vzpostavi sebstvo kot Eno sebstvo, ki je vzpostavljen odnos sebstva do sebe. Namreč, odsvojitev sebstva proizvede to, da tisto sebi nasproti postavljeno vzpostavi sebstvo kot Eno. To pa je ravno tisti element vedenja, s katerim je sebstvo na sebi določeno, je v odnosu do sebe. In ravno na to vzpostavljanje sebstva moramo biti pozorni. Kajti film izžareva, kako duh doseže drugo samega sebe in se vzpostavi kot sebstvo.

Torej, če politik in poslanec želita dognati, kako duh vzpostavi sebstvo, potem si naj ogledata film Sedem veličastnih, v katerem bosta spoznala, kako nastaja logična sovisnost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Sebstvo, logična sovisnost ter sodobno umetniški film Sedem veličastnih