Transcendentalen svet vednosti kot premagani svet izobrazbe

Piše: Jože Požar : september 25, 2016 – 7:27 dop -

         Zgleda da duh zaničljivo gleda na opredeljenost, pa se tako drži stran od dojema in nujnosti. Zaradi tega v svoji začetni odsvojitvi pridela le formalno silnost sebstva, ki je tole čisto vedenje. V bistvu idealizira svojo izobrazbo, ki jo aktualizira kot abstraktno predstavo čistega vedenja. Njegov dejanski svet je neposredna oblika vedenja, ki jo posreduje ali pa ne v druge oblike vedenja. Tako da tisto, kar mu nastane, ni oblika enostavne neskončnosti ali sebi enako bistvo, ampak neposredna oblika čistega sebstva, ki je neka abstraktna gotovost, ki jo je mogoče po mili volji dopolnjevati ali zunanje vezati z drugimi svetovi. Neposredni svet čistega sebstva nima nobenega drugega pomena, kot da je čisto vedenje. Tako kaže, da tega duha kaj več od preseganja čistega vedenja ne mika. On je po svojem prepričanju duh, ki je zadovoljen s tem, da je zunaj sebe le neka transcendentna oblika vedenja.
 
118-esej

Dragi prijatelj, svet se začenja v nas. In zato se sprašujem, kako si duh vedenje samega sebe odsvoji, da obdrži enakost s seboj. Odsvojitev duha si predstavljam tako, da gibanje sebstva razdvojim; s tem je postavljen proti postavljeni svet kot čisti dojem. Namreč duh bi naj izpolnil sebe tako, da dojem ustreza predmetu in predmet dojemu.
 
         Nekaj dni nazaj sem prebiral intervju s filozofom, kjer sem lahko zaznal, kako filozof pojasnjuje ali interpretira svojo vednost. Iz njegovih odgovorov je bilo mogoče dognati, da komentira predpostavke, ki jih okrasi s čistimi predstavami. Filozof je odmetaval čiste uvide kot neke opredelitve, ki so mu nastale kot nekakšno transcendentno umevanje. To pa je tisto predstavljanje čistega vedenja, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak s posredovanjem oblik vednosti, ki niso nič drugega kot predstave o pojmih. In tako sem dobil vtis, kot da filozof ni počel nič drugega kot to, da je njegovo vednost posredoval v oblike transcendentalne vednosti. Ko pa filozof obstane v transcendentalnem ali abstraktnem svetu, potem je to neko početje, ki mu ne gre za nobeno drugo-bit, pa je tisto, kar poklanja, neki čisti abstraktni svet, ki ima samo transcendentalni pomen. V takšnem svetu običajno najdemo abstraktno dejanskost in neke trivialne resnice, ki nastanejo filozofu kot kombinacije domišljije.

         Da je danes filozof dejaven brez resnih izdelkov, ima zasluge čista vednost in transcendentni idealizem. Z njim je presežen svet izobrazbe, ki pa kot čista vednost ne doseže nobene vzpostavljene enotnosti. To pa najbrž zato, ker filozof svojo aktivnost največkrat dokonča s kako transcendentno atrakcijo ali z drznim razmišljanjem. In to vedno na tak način, da odtuji predpostavko, ki ji da neki transcendentalni pomen. Tako da je tisto prazno onstranstvo neko čisto transcendentno modrovanje, ki je povsem abstraktno.

         Dejstvo je, da filozof nima težav z analizo njegove domišljije in transcendentalnim pomenom. Kot dejaven duh pač vedno najde kaj v sebi, kar razreši s kakim pogojem. Ko pa filozof preseže tisto, kar neposredno daje, je zunaj realnega sveta. To je območje, kjer lahko razmetava svojo vednost in izpeljuje kombinacije zdravega uma. Pa zato tudi ni čudno, če filozof nenehno išče neko virtualno resničnost v transcendentalnem pomenu, in če se drži tistih čistih kategorij, ki niso nič drugega kot predstave o stvareh sploh.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Transcendentalen svet vednosti kot premagani svet izobrazbe

Oh, filozofija

Piše: Jože Požar : julij 31, 2016 – 7:20 dop -

         Filozofija je danes aktivna povsem zunanje, pa zato ni nenavadno, če njenim vsebinam manjka notranji dojem. Zaradi tega filozofija izgublja realnost in se v brezmejnem onstranstvu ne prepoznava. Namreč, ko princip dejanskosti ne deluje, tudi nobena koreninska odsvojitev ni izpeljana in svet se razgubi v brezmejnem onstranstvu. Tisto, kar je nekakšno določljivo abstraktno truplo, to je svet, ki nima na sebi nobene določenosti. To je tisti abstraktni svet, v katerem je čutna bit neka abstrakcija, ki pa ne prehaja v drugo-bit; zunanjost je različna od notranjosti, pa je tako rezultat zgolj ideal brez dejanskosti, torej neizpolnjena abstrakcija kot abstraktna ravnodušnost. Bog je navzoč kot igra abstraktne brezbrižnosti, on biva, a le kot naključna moč in brezmejna nestvarnost v oblikah abstraktnih predstav. In zaradi tega se svet enkrat razločuje od sebe, kdaj drugič pa zgolj biva kot neposredni abstraktni raznoliki svet. Rečeno drugače, to je svet, ki se na široko razteza in ne doseže nobenega postajanja. Svet nastaja kot ujemanje izobrazbe in zavesti in je čista abstrakcija realnosti. Se pravi, neposredna abstraktna realnost se dopolni z neko drugo realnostjo, ki je kot čisti svet sicer podoba realnosti, vendar podoba, ki nima dejanskosti v svojem pojmu.
 
113-esej-

Absolutni dojem je osnova in bistvo življenja. To je enostavni odnos proti sebi ali zakon dovršen do nujnosti. Zato je tisto, kar ni razdvajanje ali postajanje pojma, le subjektivni način mišljenja, s katerim sta izražena samo naravnanost in mnenje.  
 
         Oh, filozofija, kot vidiš, svet je danes abstrakten in ne prehaja v sebi nič drugega, ampak se nadaljuje in konča kot neizpolnjena abstrakcija. Pri tem prostem prehajanju sveta pa seveda ne gre za to, da bi bil svet absolutno določen, ampak gre za to, da je abstraktna realnost domišljijsko izražena v lepem jeziku in kot obljubljen svet, ki se pretaka v možnosti. In tako svet prehaja iz enega sveta v neki drugi svet brez principa dejanskosti. Pa čeprav človek tega sveta več ne dojame, se mu ga podarja kot potencialen svet. To je namreč čisti svet vedenja, v katerem duh daje času čas, gibanje pa ne spreminja nič, ker je ta svet neka zunanja skladnost izobrazbe in zavesti. In to igro abstraktnih svetov nadzira abstraktni um, ki nastopa kot poznavalec in presojevalec abstraktne realnosti, ki pa ne doseže postajanja njene dejanskosti. In tako imamo abstraktne svetove sestavljene iz abstraktnih stališč in predstav, ki niso nič drugega kot neizpolnjene abstrakcije.

         Oh, filozofija, čas je, da tisto abstraktno vedenje stopi na stran, da bi duh začel spoznavati predmet kot začetno postajanje čistega pojma, ki je gibanje, s katerim je doseženo razdvajanje pojma. Zakaj le na ta način abstraktna realnost dobi na sebe svojo pripadajočo dejanskost, ki je njena določenost. Določenost je svet občih momentov, s katerimi je bit vedena kot sebi proti postavljeni čisti dojem. On je tisto enostavno in bivajoče kot eno. Kar želi dejati, da na ta način realnost dobi empiričen obstoj v drugo-biti. Kajti to je tisti način, s katerim je pojmu priznana njegova določenost. In nenazadnje, to je tisti princip dejanskosti, ki ga filozof Hegel v Sistemu vede razvije kot metodo čistega pojma.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Oh, filozofija

Princip filozofa bi naj bil, da se ohranja v odnosu do drugega

Piše: Jože Požar : junij 12, 2016 – 6:12 dop -

         Kaj pomeni biti dejaven s pozicije filozofa? Ali to pomeni oblikovati svoje sebstvo kot postavljeno nasprotje, nato pa to čisto sebstvo tolmačiti in mu podariti videz plehke podobe? Ali pa to pomeni, odsvojiti svoje sebstvo in se postaviti kot predmet, z namenom, da se znebiš svoje lastne subjektivnosti? Enako resno vprašanje je tole: Ali je odnos filozofa do samega sebe postavljen že s tem, da odrine od sebe vedenje? Ali ni filozof na ta način dejaven nekam lahkomiselno, saj s takšno dejavnostjo ne spreminja ničesar? S takim predstavljanjem je filozof dejaven prosto in ne izhaja iz nobenega postavljenega razmerja ali postavljene osnove pojma, s katero manifestira svojo dejanskost kot ustvarjalno moč.
 
107-esej-

Filozof je danes odtrgan od središča notranjosti, tj. od enostavnega odnosa proti sebi. Pričakovati je, da bo stopil v notranjost in spoznal, da je razodetje globine absolutni dojem. Zakaj princip filozofa bi naj bil, biti dejaven na proti postavljeni način.
 
         Ali še ni nastopil čas, ko bi se naj filozof začel spraševati, kaj je tisto, kar je najprej nekaj prvega in kaj tisto, kar je drugo prvega? Ali ni napočil čas, ko se je treba vprašati, kaj je najprej in kaj notrino postavlja v dejanskost? Dalje, ali se z logično sovisnostjo začetka, ki je nastajajoče vedenje, in ga prikazuje Heglov Sistem vede, ne začenja princip filozofije? Namreč, če se filozof ne bo začel spraševati, kaj je nastajajoče vedenje, kaj čisti pojem, kaj obča ideja, kaj absolutno vedenje, potem bo zanesljivo še naprej begal in se izgubljal v abstraktnih svetovih in tistih kategorijah, ki lahkomiselno nastopajo v imenu predmetne substance. Filozof bi se naj vprašal, kako duh sebe odpravi in kako se dvigne na stališče mišljenja? Ali ni tisto abstraktno modrovanje brez smotra in pravega cilja nekam neplodno? To se sprašujem, zakaj ko si pogledamo sodobna umetniška dela, vidimo, da sodobna umetnost raziskuje notrino in njeno gibanje; kar stremi reči, da bi naj tudi filozof raziskoval notrino. Se pravi, filozof bi naj miselno raziskoval prav tisto, kar raziskuje sodobna umetnost, to pa je enotnost človeške in božanske narave. Namreč filozofu bi naj bila notrina in njeno gibanje še posebej zanimiva, ker gibanje notrine in njeno postajanje vzpostavi element vedenja, ki je čisti dojem. Hočem reči, gibanje notrine in postajanje absolutnega vedenja je predpostavka ali metoda določenosti, ki je tisto logično obče. In to je element vedenja, ki bi naj filozofa še posebej mikal, ker je to način, kako duh vzpostavi sebe kot predmet. To je tista osnova ali temelj, ki jo je G. W. F. Hegel razvil v Sistemu vede.

         Če filozof ne bo začel spoznavati vsebin nastajajočega vedenja, ki je prva veda filozofije, tudi elementa vedenja, ki je metoda absolutnega vedenja, ne bo spoznal. Lepega dne si bo moral priznati, da se izgublja v abstraktnem filozofiranju, ki metode čistega dojema ne spoštuje. Skratka, če filozof  ne bo začel spoznavati nastajajočega vedenja, bo še naprej capljal za sodobno umetnostjo, ki raziskuje prav tisto, kaj gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To pa ni nič drugega kot veda izkustva zavesti ali nastajajoče vedenje, s katerim je zakoličen cilj vedenja, s katerim najde vedenje samo sebe.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Princip filozofa bi naj bil, da se ohranja v odnosu do drugega

Predmet filozofije je ideja, ne pa naključno izbrane vsebine

Piše: Jože Požar : maj 22, 2016 – 6:07 dop -

         Kdor verjame, da postane filozof vsak, ki prebere poglavitna filozofska dela, zagotovo ne bo postal izviren filozof. Kajti da postaneš pravi filozof, moraš brati odbrana filozofska dela, jih razumeti, po drugi strani pa tudi kaj ustvariti ali pokazati, kako vzpostavljaš odnos do sebe. Zakaj tista neka širina filozofskega vedenja je zgolj nekaj občega, ki pa še ni nič duhovnega in zato nič takega, kar vzpostavi dejanskega duha. Razen tega je dobro vedeti, da je Sistem vede (Hegel) tisti, v katerem je zaobjeto vedenje, ki ga je treba spoznati, da bi človek razumel sam temelj filozofije. Hočem reči, brez spoznavanja osnovnih pojmov filozofije ali nastajajočega vedenja, ni mogoče postati uspešen filozof.
 
104-esej-ta

Duh je eden od temeljnih pojmov Sistema vede. Dojemati predmet filozofije iz temelja, pomeni spoznavati, kako si duh samega sebe odsvoji in se vzpostavi. Namreč, »duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe«.
 
         Da bi človek prišel na cilj, si mora pridobi vedenje o duhu. Želim reči, dobro je, če najprej kaj zve o duhu in elementu vedenja, s katerim duh samega sebe vzpostavi. To je namreč tista predpostavka, ki zagotavlja, da pri spoznavanju predmeta filozofije, ne bo razmetaval časa za abstraktne oblike vedenja. In ne nazadnje, dobro je, če takoj aktivira svojo lastno pamet. To je pomembno vedeti, da se ne bi človek zgubljal v abstraktnih oblikah vedenja, ki se ponujajo na vsakem koraku kot neresnično vedenje. Poleg tega je koristno vedeti, da je Heglova Fenomenologija duha temeljno delo, ki ga je dobro začeti brati takoj. Zakaj edino to delo poklanja temeljno znanje o duhu in njegovih pojavnih oblikah, istočasno pa odkriva osnovni element vedenja, ki je predpostavka za vsako nadaljnje razumevanje ideje. Fenomenologija duha je tisto delo, s katerim človek spoznava samega sebe v začetnih oblikah odsvojitve. Namreč Fenomenologija duha je osnova, ki odkriva gibanje duha. Mogoče kdo tukaj pripomni, da je takšno razumevanje predmeta filozofije čista neumnost, ker da je Heglov Sistem vede pretežek. No, jaz sem mnenja, da ima vsaka stvar svoj začetek v postavljenem temelju, pa tako tudi predmet filozofija. Zato je spoznavanje predmeta filozofije, ki ne izvira iz temelja, pomanjkljivo. Pač glede na to, da je treba izhajati iz dejstva, da je duh ustvarjalna sila tega sveta. To pa pomeni, da je koristno izhajati iz predpostavke Sistema vede, v katerem duh postavi sebe kot predmet in bit absolutnega vedenja. Zakaj ideja kot edini predmet filozofije ima v svojem začetku določilo sebe vednosti, tj. dejanskosti, s katero je vzpostavljen njen čisti pojem. Ideja je logična sovisnost, ki začenja z neposredno substanco, ki pa mora biti posredovana in postavljena v svojem nasprotju kot drugo ali čisti dojem, ki je element vedenja, ki vzpostavi razloček substance. Se pravi, posredovanje neposrednosti naredi to, da pride do razdvajanja substance in tako do postajanja čistega pojma. To je tista osnova, v kateri duh spoznava svojo odsvojitev in element vedenja, ki je čisti dojem.

         Naj še to, ni ga filozofa na tem svetu, ki bi lahko prezrl Heglov Sistem vede, katerega prvi del nosi naslov Fenomenologija duha.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Predmet filozofije je ideja, ne pa naključno izbrane vsebine

Še en poizkus predstavitve elementa vedenja

Piše: Jože Požar : april 17, 2016 – 8:11 dop -

         Kadar duh ne izhaja iz postavljene osnove pojma, potem je zagotovo dejaven brez principa ali tako, da mu ne gre zares z drugo-bitjo ali odnos predmeta proti sebi. Predmet mu je tisto negativno njega samega, dejanskost pa ima po izobrazbi. Se pravi, duh ničesar ne naredi za to, da bi predmet postavil kot občo svobodno moč ali kot čisti dojem, ki je enakost s samim seboj. Zakaj pojem predmeta je najprej postavljena osnova, ki je resničnost substance kot način odnosa substance. To pa je abstrakcija sebe od sebe samega ali obstoj bivanja sebi enakosti. Na ta način je doseženo razdvajanje predmetne substance kot razvejanje občih momentov. Kajti občost je sebi enakost ali enostavna neskončnost, ki je oblika čistega dojema kot postavljen razloček občih momentov. In to logično obliko vzpostavi gibanje notrine, s katerim notrina stopi sebi nasproti; istoimensko se odriva od sebe in se privlači, ker je isto. Zakaj samo na ta način je notrina postavljena kot razločevana notrina. To je namreč notranji razloček notrine na sebi ali oblika sebi enakosti, ki je kriterij resničnosti kot razvejane enostavne občosti pojma, ki je čisto vedenje sebstva o sebi.
 
99-esej-5

Predmetni element je čisto vedenje sebstva o sebi ali oblika predmetnosti za zavest, ki je dojem. Duh ima za element svojega bivanja vedenje o sebi.
 
         Celoten smisel elementa vedenja je vtem, da neposrednost preide v svoje nasprotje. Le tako sta oba ekstrema elementa vedenja drug za drugega kot popolna notrina, ki je stopila sama sebi nasproti. Element vedenja torej odpravi abstrakcijo neposredne predmetne oblike skozi razdvajanje predmetne substance, ki je vedenje početja sebstva v sebi in tvori čisto vedenje. Povedano še tako, to je obča sebe vednost v svojem absolutnem nasprotju ali bivanje jaza, ki ima v nasprotju zagotovost samega sebe.

         Ko govorimo o nastajajočem vedenju, govorimo o tem, da je treba odpraviti abstrakcijo neposrednega bivanja predmeta, ki se prikazuje kot podoba zavesti sploh. Namreč ravno to gibanje kot razdvajanje je vedenje sebstva o sebi. Pri tem gibanju namreč gre za to, da duh v svoji odsvojitvi postavi sebe kot predmet, kar je določenost, ki dela duha na sebi za duhovno bitje. Filozof G. W. F. Hegel ugotavlja, da se pojem postavi kot drugo samega sebe, zakaj šele postajanje pojma kot totaliteta svojih momentov je svobodna moč.

         Naj spomnim, element vedenja je vzajemno učinkovanje substance s seboj. Pa je tako tisto, kar notrino postavi v dejanskost, drugo nje same, ki je obče. Pojav tega nasprotja kot absolutnega dojema je torej razodetje, da je subjektivnost dosegla svoj vrh. Kajti postavljeno razdvajanje kot totaliteta je Eno, ki je odnos do samega sebe, duh ve za neskončnost kot čisti dojem. Se pravi, tisto, kar spada k razumevanju elementa vedenja je to, da je substanca najprej identiteta s seboj, in to tako, da se končno ve kot neskončnost ali kot čisti dojem.

         Mogoče pa bo zgornja predstavitev pripomogla k razumevanju elementa vedenja in nastajajočega vedenja, ki je vedenje o čistem vedenju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Še en poizkus predstavitve elementa vedenja

Abstraktno filozofiranje prinaša na trg refleksije razuma in kombinacije domišljije

Piše: Jože Požar : marec 27, 2016 – 7:27 dop -

         Tisto, kar danes prideluje abstraktno filozofiranje ali subjektivni način mišljenja, je razpravljanje o tem in onem. To je namreč tista dejavnost duha, ki jo je mogoče zaznati kot formirane sestave abstraktnega razuma, ki so vezane na številne trditve.

         Ko pa je filozofija zgolj igra sebstva, katerega čisto sebstvo je abstrakcija, potem filozofija ni predstavljena kot dejansko postavljeni svet pojma, ampak kot abstraktno filozofiranje, ki realizira zrenje, predstave in spominjanje. Hočem reči, ko je duh dejaven na način abstraktnega filozofiranja in je njegov produkt le neka predstava o spoznavanju, s katero se zamegljuje samo bistvo filozofije, potem je to znamenje, da duh žive substance in sedanje stopnje osvobajanja, ne jemlje dovolj resno. S tem pa tudi ne elementa vedenja, s katerim notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje kot razodetje globine. Pa je tako tisto, kar je le neka igra besed in misli, abstraktno modrovanje, ki neomejeno realnost reflektira in jo poklanja drugim kot sebe samo vedoče vedenje.
 
Philosophija-ta

Abstraktno filozofiranje poteka čez tostranske resnice in svobodno združevanje misli, ki meri na formo predstave in je naravno filozofiranje. Tako da je tisto, kar bi naj bil pridelek abstraktnega filozofiranja, nekakšen povzetek predstav.
 
         Zdi se, da še duh ni prišel do spoznanja, da je predmet filozofije ideja, ki ima začetni razcvet v Fenomenologiji duha in nadaljevanje v Znanosti logike, s katero je zaključen Heglov Sistem vede. To je začrtana pot duha, ki jo raziskuje tudi sodobna umetnost, ki je nedaleč nazaj stopila v središče sebstva. Želim reči, ko je filozofija samo interpretiranje vsebin in spodbujanje k premisleku, takrat je predmet filozofije prezrt; zakaj duh s svojim vedenjem posreduje le nekaj primerno občemu. In tako namesto predmetne substance stopi v ospredje subjektivnost in pogumna govorica, ki sicer proizvaja predmet, ki pa je čisto od sebstva prežet. Takšna dejavnost duha, ki ni omejena na substanco predmeta, pa ni kreativna. Kajti filozofiranje, ki je prosto določenosti in mu ne gre za bit in bistvo, ampak za to, da izrazi čisto sebe vednost, ne ustvarja učinka. Ono je zgolj gibanje duha, ki razvija svoje sebstvo v oblike čistega sebstva, ki pa ni postajanje predmetne substance.

         Zgoraj sem zapisal, da je predmet filozofije ideja. To pa pomeni, da je predmet filozofije samo tisto, kar je ideja v svojem začetku kot razvito postajanje njenih občih momentov, ki je čisti dojem. To pa je element vedenja, ki vzpostavi bit skozi njeno gibanje kot postavljeno nasprotje. Kajti bit je realnost, ki sodi k pojmu (tako Hegel). Pojem pa merimo ob realnosti in njej pripadajoči dejanskosti. Ob tem pa naj spomnim še na to, da k začetnemu postajanju obče ideje sodi razloček ali tisto proti postavljeno, ki ni nič drugega kot način, ki je logična sovisnost gibanja ideje v njenem občem načinu.

         Razen že omenjenega naj omenim tudi na to, da je filozofija notranje zvezana na razvojno stopnjo duha, ki ima v sebi to nujnost, da raziskuje natanko tisto, kar raziskuje sodobna umetnost. Zakaj vsebina filozofije, umetnosti in religije je ista.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno filozofiranje prinaša na trg refleksije razuma in kombinacije domišljije

Človek je na sebi duh

Piše: Jože Požar : februar 7, 2016 – 7:44 dop -

         Sredi dneva sedim pred bifejem in pijem kavo z mlekom. Prepuščam se sončku, ki prijetno greje. Nisem najbolje razpoložen, a poskušam najti zamisel ali »idejo«. Ob tem ugotavljam, da bi bilo dobro, če bi kaj primernega napisal o pojmu religija, o katerem na več mestih v svojih delih premišljuje filozof G. W. F. Hegel. V Fenomenologiji duha razkriva božje bitje, in to v poglavju z naslovom razodeta religija. To poglavje je zanimivo zaradi tega, ker v njem razvije enotnost biti in mišljenja, ki je po svojem dojemu resnična podoba duha. Absolutno bitje biva kot dejansko samozavedanje, zakaj to je absolutna abstrakcija, ki je čisto mišljenje. Filozof Hegel pokaže, da bog biva tako, kakor je na sebi, da biva kot duh. Kajti bog je duh, ker on biva na sebi, in to je vedenje razodete religije.
 
Clovek-je-na-sebi-duh

Človek bi naj izkopavanje iz neposrednosti opravil tako, da se dokopa do misli stvari sploh. Kajti tisto duhovno ima realnost, če se postavi kot obče, ki je njegova čista dejanskost ali sebi enakost.
 
         Ni kaj, človek si samega sebe vsakič znova odsvoji, da bi postajal kot drugo samega sebe. Da bi kaj dobrega napravil, mora že na začetku vzpostaviti svoje razločevanje, kar je nekakšen imperativ. Zakaj najprej si je treba samega sebe odsvojiti, da bi človek bil na začetku stvarno dejanski. To hoče izpostaviti, da mora sebe vzpostaviti v načinu, s katerim odpravi svoje sebstvo ali vedenje, ki skozi gibanje stopi sebi nasproti kot čisto sebstvo. Zakaj odnos duha do samega sebe ni v tem, da zgolj od sebe odrine svoje vedenje, temveč da postavi abstraktno nasprotje. Se pravi, duh mora zavest realizirati skozi postavljeno nasprotje, s katerim postavi sebe kot predmet. To razločevanje je postavljeno razmerje do samega sebe. To je tisto enostavno zrenje samega sebe v drugem, duh v določilu biti za drugo; to pa je obstoj momentov ali razvezanost enostavne in dejanske občosti.

         Če pretehtamo, kako si človek samega sebe odsvoji, zaznamo, da je njegov pridelek le neka vera v zgornji svet. Zakaj tisto, kar neposredno izžareva, to je le njegova odtujitev, neposredna bit, ki je enostavna in neposredna dejanska zavest, ki je sebi dala zavest čistega sebstva. Natančno vzeto, to je duh odtujitve, ki ima v svetu omike obliko abstraktne predstave, ki je čisto sebstvo kot jaz. To pa je zavest, ki nastopa kot vera sveta izobrazbe. Zavest je gibanja, ki se prikazuje zunaj postavljenega nasprotja. Lahko bi dejali, kar je zavest kot drugo, to je le jaz sam kot čisti svet duha ali ne mišljena dejanskost. Ta pomanjkljiva odsvojitev ne postavi duha kot predmet, ampak le svet, ki je neka lastna resničnost ali nastopajoči instinkt uma, ki je čisto zagotavljanje zavesti. To je tisto drugo kot jaz ali čista abstrakcija realnosti. Zavest je gotova zavest, neposrednost kot početje in smoter zavesti. Kar zavest imenuje čista sebe vednost, to je le neko obče vedenje.

         Filozof Hegel v poglavju z naslovom Razodeta religija zapiše: »absolutno bitje, ki ni zajeto kot duh, je le abstraktna praznina, tako kot je duh, ki ni zajet kot to gibanje, le prazna beseda.« Duh torej vzpostavi drugo, kajti bit za drugo je obstoj občih momentov.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Človek je na sebi duh