Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

Piše: Jože Požar : april 5, 2015 – 6:16 dop -

         V torek pozno popoldan me je sin Andrej povabil na kavo. Sicer z Andrejem skorajda vsak drugi dan izmenjava misli po telefonu, vendar pa neposredni pogovor zbuja drugačna občutja in zavzetost. Zdi pa se tudi, da je jezik v neposrednem pogovoru bolj dejaven. Razen tega neposredni pogovor izdihava sredino, v katero sogovornika shranita ali odlagata svojo refleksijo. Tako da direktni pogovor zahteva neko notranjo zbranost, še posebej pa takrat, ko je sogovornik sin Andrej, ki je oboževalec sodobne umetnosti. Z Andrejem vedno odkrijeva kakšno podobo, ki naju potegne v globino notrine, s tem pa v notranje gibanje in prehajanje, ki uresniči obče momente ali dejanskost podobe.
 
Andrej-in-jazPrek umetniškega dela se človek povzdigne v dejanski svet čistega pojma. Zakaj sodobno umetniško delo ima realnost le, kolikor se realnost določi kot popolnost ali kot realnost, ki vsebuje negacijo.
 
         Z Andrejem sedeva za mizo in naročiva kave z mlekom. In glej ga, opazim, da je Andrej popraskan na čelu in pod očesom. Kje si pa staknil poškodbo, ga vprašam. Ah, je rekel, padel sem na stopnišču, spregledal sem manjkajočo stopnico in sem strmoglavil. Potem sva izmenjala nekaj stavkov o tem, kako zna biti človek neroden. Trenutek za tem so se vrata sodobne umetnosti odprla in pogovor o sodobni umetnosti je stekel. Najprej je Andrej opisal dela sodobne umetnice, v katerih umetnica prikazuje, kako nekaj prvega ali neposrednega prehaja v svoje drugo skozi gibanje notrine. Umetnica je namreč z ustvarjenimi idejami izrazila prav tisto, kako notrina prehaja v svoje gibanje. To je naredila tako, da je začetek, ki je določna realnost, izpeljala v nasprotje kot nasprotni ekstrem. In to je izvedla z rolo papirja in tudi na druge načine. Jaz se sprašujem, ali je umetnica ideje izpeljala premišljeno, ali pa so ustvarjena dela spontano nastajalo in brez kakega posebnega premisleka. Oba sva se strinjala, da dela niso nastala s premislekom, ampak kot notranji navdih umetnice.

         Sodobno umetniško delo, nadaljuje Andrej, ni zgolj reč, ki je brez svoje realnosti, niti ni nekaj, kar lahko od zunaj obesiš na umetnino. Andreja dopolnim, da je tista kritična ocena razstavljenih sodobnih del površna, ker ne izhaja iz nobene realnosti. Namesto da se izhaja iz realnosti, se razstavljena dela zunanje združuje z namišljenim pojmom, na primer s politiko. Na takšen način pa sodobna umetnost ne dobi na sebe dejanskosti, ki ji gre po njeni realnosti. In ne le to, je izviren Andrej, takšno poročanje o sodobni umetnosti, ki je le neka igra praznih abstrakcij, s katero se zamegljuje sodobno umetnost, ne doprinese nič k dojemanju sodobne umetnosti. Zato bi bilo bolje, pravi Andrej, če bi človek izhajal iz razstavljenih sodobnih del in poskušal iz njih narediti dojemajočo predstavo.

         Z Andrejem sva dve uri in pol izmenjavala misli o sodobni umetnosti. Neposredni pogovor o idejah sodobne umetnosti zna biti zelo zanimiv, če človek poskuša dvigniti realnost umetniška dela in poiskati njeno dejanskost. Če nič drugega, na ta način človek izdihava nadčutni svet in se tako uči izkopavati iz neposredne realnosti.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

Birdman kot moja poenostavljena preiskava umetniškega dela

Piše: Jože Požar : marec 1, 2015 – 7:31 dop -

         Človek ne more verjeti o čem vse so pisali komentatorji ali ocenjevalci filma Birdman, ko so film ocenjevali. Tam najdeš vse tisto, kar lahko komentator najde le v sebi; to so predstave čistega jaza. To pa seveda ni nič istega, kar bi izhajalo iz umetniškega dela in bi bila pripadajoča dejanskost. Namesto da ocenjevalci izpeljujejo film kot umetniško delo, so podajali svoje mnenje ali tisto, kar so s silo razuma iztrgali iz površja filma. To želi reči, da jih film kot umetniško delo sploh ni prevzel in navdušil.

         Kadar se duh ne izkopa iz neposrednosti ali prazne oblike sporočila, potem pač ne doseže bistva umetniškega dela. Potem tudi ne pride do tistega, čemu pravimo čisti dojem ali drugo, ki je sebi enakost ali dejansko postavljeno nasprotje. Drugače rečeno, kolikor duh ne odpravi samega sebe kot predmet, potem pač obstane v neposrednosti ali v občutenju, ki pa seveda ni razvita dejanskost neposredne realnosti. Zaradi tega je natančno vzeto duh prisiljen od sebe odmetati zgolj tisto, kaj najde v sebi in je početje njegove čiste zavesti. Tisto odmetano pa ni posredovana realnost, ampak je le negativno drugo njega samega.
 
Birdman-2Duh je gibanje postati sebi drugo, zakaj abstraktna oseba je absolutno bitje.
 
         Ko se vprašamo, kaj je tisto, kar je glavni igralec filma Birdman raziskoval skozi dvogovore, dobimo odgovor, da je izvajal predvsem to, kako stopa v odnos s samim seboj in ali je pri tem uspešen. In tu smo lahko zaznali, da je tisto, kar je izpeljal, bilo le neko bivanje čistega sebstva; skozi jezik je igralec stopal v eksistenco, s tem pa obstal v svojem drugem sebstvu. Zakaj s podobami, ki so podobe njegovega čistega jaza, ni dosegel čistega dojema ali enotnosti s seboj, ampak le svojo negativno osebnost. Vendar, na koncu filma je pokazano, da je njegova podoba (ptič) ali Drugo njega samega, pravzaprav iskrena. Všeč mu je, ne glede na to, da ni zadovoljen s svojo odsvojitvijo. Tukaj naj poudarim, da je film kot umetniško delo izpovedal gledalcu predvsem to, da si je človek nenehno v notranjem odnosu s samim seboj. Pokazano je, da tisto negativno Drugo, ki je drugo njega samega, ni dovolj za to, da človek doseže na sebi svoj čisti dojem ali tisto začetno enotnost s samim seboj.

         Tisto, kar je element filma, je podoba. In ravno ta podoba je tista, s katero ne doseže popolnega soglasja s seboj. To pa zaradi tega, ker zavest uživa le sebe in se preganja sama s seboj. Hočem reči, tisto, kar ta duh ustvari na sebi, je goli dvig sebstva, ki pa ni resnična odsvojitev. Kajti tisto, kar mu nastane kot drugo njega samega, je le negativno drugo. To drugo ali »nepričakovana odlika nevednosti«, je pravzaprav podoba njega kot iznajdljivca ali prebrisanca, se pravi, njegov čisti jaz. Zato podobe ne gre jemati zgolj negativno, saj je podoba poskus, s katero si glavni akter ustvarja samega sebe.

         Mimogrede, tudi film Ostrostrelec je odlična umetniška stvaritev. Tisto, kar raziskuje, so dve različne realnosti. Hočem reči, film je treba dognati skozi notranje gibanje.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Birdman kot moja poenostavljena preiskava umetniškega dela

Filozofija in sodobna umetnost

Piše: Jože Požar : januar 5, 2014 – 7:20 dop -

         Verjetno marsikdo pogreša filozofska razglabljanja o sodobni umetnosti. In to vse zavoljo vsebinsko skrivnostne sodobne umetnosti, ali dejstva, da ideja sodobno umetniškega dela ne izpoveduje še ničesar vsebinskega. S tem seveda ni nič narobe, je pa s tem pridana naloga onim, ki poročajo ali poskušajo kaj vsebinskega povedati o sodobni umetnosti.
 
Filozof-in-sodobna-umetnost-

Sodobna umetnost predoča najvišji interes duha, ki je ideja kot je upodobljena v dejanskosti. To je torej konkretna ideja, ki proizvede skladnost ideje in podobe, ki je ideal umetniškega dela ali čisti element bivanja, ki je dojem. In prav ta predmetni element kot obstoj bivanja sebi enakosti, je področje filozofije.

 
         Povedati kaj o sodobni umetnosti, pomeni tudi to, da kaj vsebinskega razgrneš o razstavljenem sodobno umetniškem delu, kakor je v čutnem pojavljajoči se duh. Le tako sodobna umetnost svojim predmetom sovpada s seboj in z ono subjektivno notrino, ki kot misel stremi k svobodi. Zakaj sodobno umetniško lepo udejanjene lepote, katere vsebina ideje je lepo in tisto resnično lepo, dela za notranji svet. To je tisto subjektivno občutenje notrine, ki je božanska resnica ali svobodna podoba, ki si je odsvojila vnanjsko formo. V sodobni umetnosti gre za absolutno substanco ali konkretno duhovnost, ki se kot duhovno kaže notranjemu duhovnemu. Zaradi tega se je potrebno ustaviti ob sodobno umetniškem delu in ga povzdigniti v njegov proti videz ali njegovo čisto podobo. Zakaj to je tisti samega sebe zaznavajoč duh lepega, ki je povezan z mislijo. Povedano drugače, svet udejanjene lepote je obstoj bivanja mirujoče podobe ali ideje, ki najde spravo v razločku ideje; v tem elementu mirujoča podoba eksistira kot božanska resnica. In le tako je umetniško lepo razvito v pojem ideala ali čisto abstrakcijo, katere bivanje ne stopi iz mirujoče podobe ali umetniške ideje, ki je objektivna dejanskost dela.

         Notranji svet je razlog, zakaj sodobna umetnost vabi filozofijo k miselnem motrenju sodobno umetniških del. Sicer pa je umetnost tisti pojem, ki pomaga proizvajati enotnost filozofije. In ne samo to, sodobna umetnost svojim predmetom dela za subjektivno notrino in ideal, ki je element vedenja. On je najvišji interes duha. Namreč, gibanje substance ideje v njen ideal ali njene čiste momente, je predmetni element, ki je tisti začetni element vedenja, do katerega bi naj bila filozofija še posebej pozorna. Kaj pa vem, mogoče pa je današnja filozofija v svojih odsvojitvah prišla do kakega nasprotnega prepričanja in zaradi tega naj ne bi bila v taki meri dejavna na področju sodobne umetnosti. Mogoče se motim, vendar G. W. F. Hegel, ki to sedanje obdobje umetnosti predpostavlja in razvije v delu Predavanja o estetiki, se zagotovo ni motil. Moje prepričanje je, da sodobni umetnosti ne gre najbolje na vsebinskem področju, ker se ideja sodobno umetniškega dela, ki je svobodna konkretna duhovnost, ne kaže v pogovorih. Ne smemo biti ravnodušni do duha, ki o sodobni umetnosti izjavi, da je ne razume. Namreč, tisto konkretna abstraktno delo, ki je razstavljeno kot gibanje substance, ki prehaja v nekaj sebi drugega, ima svojo pomensko stran, ki se je naj ne bi spregledalo, saj je ravno to gibanje in posredovanje substance tisto, ki pomaga odkrivati predmetni element. No, želim reči, filozofija bi se lahko o sodobno umetniških delih kdaj pa kdaj izrekla.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Do vsebin sodobne umetnosti pridemo z ogledovanjem sodobnih umetniških delih

Piše: Jože Požar : oktober 27, 2013 – 6:50 dop -

         Če je umetnikovo razglabljanje ali mnenje o njegovem delu vsebinsko bogato, še to ne pomeni, da je predstavljeno mnenje umetnika tudi dejanska vsebina njegovega umetniškega dela; to je le mnenje umetnika. Do vsebine umetniškega dela se lahko dokopa vsak duh tako, da delo povzdigne v splošne momente ali v čisti dojem. Namreč, vsebina umetniškega dela ne more biti tisto, kar je umetnik naknadno našel v svoji domišljiji in je neko njegovo izrečeno mnenje o delu. Umetnikovega mnenja ne gre jemati kot dejansko vsebino umetniškega dela. Umetniško delo ima neodvisno življenje in ga ne more zastopati nobeno umetnikovo mnenje ali kaka predstava, ki jo umetnik dopolnilno izreče.
 
Umetnik-in-filozof-

Umetniško delo je reč kot jaz, pomen ima le prek jaza; jaz v njem najdem samega sebe. Reč izreka čutno zagotovost, ki je nasprotek ali tisto čisto kot drugo. Reč mora biti vedena ne le po neposrednosti ali čutni zagotovosti, temveč kot notrina, kot sebstvo. Ta pa je moje vedenje kot čista zagotovost reči, kot absolutni dojem, ki je predmetni element, s katerim vzpostavim čisto vedenje sebstva o sebi.

 
         Tudi esej, ki ga je napisal filozof, ne gre vsebinsko dojemati skozi filozofovo naknadno razlago ali pojasnjevanje. Kajti tista nadomestna razlaga je njegovo mnenje; to pa je lahko oblika odpuščanja njegovega vedenja, s katerim filozof zunanje izpolni vsebino eseja. Lahko ugotovimo, vsebine umetniškega dela umetnika ali filozofskega eseja ne gre iskati v dodatnih razlagah. Tisto originalno delo drži v sebi ideal in je edinstveno. Zato vsako naknadno pojasnjevanje originalnega dela, pa naj bo to plod kake izredne domišljije, ne more zastopati vsebine umetniškega dela ali filozofovega eseja. Želim reči, komentar umetnika, s katerim kaj odkrije ali pove o delu, ni vsebina njegovega sodobno umetniškega dela.

         Torej, izraženega mnenja umetnika ne gre razumeti in sprejeti kot vsebino razstavljenih sodobnih del. Namreč v tem, kar danes spremlja sodobno umetnost, je tudi poročanje o tem, kaj je vsebinskega povedal umetnik o svojih sodobnih delih. In tu je opaziti, da se na pomoč kliče umetnico in umetnika, da kaj vsebinskega povedo o svoji umetnosti. Videz je že tak, kot da bi sodobna umetnost zaradi pomanjkanja vsebin strmoglavila v temo, pa se vabi umetnice in umetnike na pogovore, skozi katere bi naj sodobna umetnost dosegla vsebine. Hočem reči, ker so vsebine sodobno umetniških del v zakrnelosti, se išče vsebine pri umetnicah in umetnikih.

         No, ne glede na to, sodobna umetnost ima svoje vsebine v ustvarjenih delih. Zato odkrivanje vsebin zunaj umetniških del ni ne vem kako rodovitno. Kajti sodobno umetniško delo mora preiti v svoje drugo ali v svojo čisto podobo. Zaradi tega umetnikovo naknadno razlaganje njegovega dela, ne pripomore k vzpostavljanju vsebine sodobno umetniškega dela. Njega bi naj ogledovalec povzdignil v tisto čisto proti postavljeno podobo, ki je čisti dojem umetniškega ideala. Sodobno umetniško delo je ustvarjeno predvsem s ciljem, da ga ogledovalec odpravi in vzpostavi kot njegovo predstavo ali kot čisto podobo v občih momentih. To je tista dejavnost duha, s katero duh vzpostavi reč kot jaz; delo ima pomen le prek jaza in njegovega odnosa do njega samega. Na nas torej je, da tisto čutno zaznavano posredujemo in opredelimo kot določno podobo; edino na ta način si pridelamo vsebino sodobno umetniškega dela.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Sodobna umetnost in mračnjaško dojemanje pojma kultura

Piše: Jože Požar : marec 17, 2013 – 7:56 dop -

         Pristojni za kulturo ne proizvajajo umetnosti, temveč skrbijo za to, da je pojem kultura skozi svojo notranjost vzpostavljen v svojem nasprotju kot posamezne vrste umetnosti. Pristojni za kulturo poskrbijo za to, da lahko posamezne umetnosti organizirano udejanjajo same sebe skozi nasebno določenost pojma kulture. Pristojni za kulturo torej vzpostavijo čisti pojem kulture, kar pomeni, da je treba naravno sebstvo kulture vzpostaviti kot čisto sebstvo v njenih občih momentih. Še drugače rečeno, stvar pristojnih za kulturo ni v tem, da o dejavnosti kulture razpravljajo in kulturo usmerjajo, temveč da kulturo na sebi vzpostavijo kot njen čisti pojem. Edino postavljena določenost čistega pojma kultura zagotavlja, da bo kultura na sebi organizirano dejavna.
 
Kultura-kot-cisti-pojem

Kultura ni stanje notrine, temveč gibanje notrine v njeno protipostavljeno podobo. Šele v svojem postavljenem nasprotju je notrina kulture popolna notrina.

 
         Poglejmo momente neorganizirane kulture. Tisto, kar je očitno in spremlja kulturo, je ta neka pretekla navezanost duha na neposredno pomenkovanje z naravnim sebstvom kulture. Tako dolgo je duh kulturnikov proizvajal to neposredno komuniciranje s kulturo, da se ne more posloviti od tega starega dojemanja kulture. Duh enostavno ne vidi, da je treba stopiti korak nazaj in vzpostaviti čisti pojem kultura. Zato tudi ni nič nenavadno, če v ospredju vedno znova potrjuje, da se ne more znebiti onega praznoverja v abstrakcije. To neposredno odpuščanje one sebienakosti, duha razblini v abstrakcije, v nedoločenost. In potem nastopi oni stari užitek, ki se ga duh ne more znebiti; užitek je namreč tisti dejavnik, ki prebudi one stare čase in zaradi tega resen pogovor s kulturo odpade.

         In kaj zahteva ta čas? To, da se kulturo vzpostavi skozi njeno naravno substanco. Se pravi, vzpostaviti je treba vse vrste umetnosti kot razvejani pojem kulture. Čas zahteva, da se substanco kulture vzpostavi in s tem na sebi določi kot čisto sebstvo kulture. In prav te vzpostavitve čistega pojma kot da ne zmore duh zaznati. Videz daje že tak, kot da ne razume, da ima kultura svojo notranjost, notrino, ki mora biti skozi svojo protipostavljeno notrino določno na sebi vzpostavljena. Namreč, če do tega notrinskega vzpostavljanja pojma kulture pride, mora kultura staro obleko zamenjali z novo. Z novo nasebno podobo so dani pogoji za to, da kultura začne delovati na sebi kot organizirani čisti pojem kulture, ki ima odnos do samega sebe. Da spomnim še na to: kulturi gre po tem času prav to, kar gre sodobni umetnosti. To želi povedati, da se mora upodobiti v svojem nasprotju kot posamezne vrste umetnosti v eno abstraktno predstavo. S to vzpostavitvijo je preseženo ono prosto pomenkovanje s kulturo.

         Ta čas ima v sebi zahtevo, da je treba zaznati vrste sodobne umetnosti. Kultura zato ne more več obstajati zgolj kot kako prosto nakladanje onih imperativov, temveč je treba substanco kulture vzpostaviti kot čisti pojem ali kot čisto sebstvo v njenih občih momentih.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Sodobna umetnost, ogledovalec in njegova učinkovina

Piše: Jože Požar : februar 24, 2013 – 8:11 dop -

            Sodobna umetnost prikazuje abstraktne stvaritve, v katerih je vnanjost izraz notrine. Notrina ima torej svojo lastno vnanjo plat ali enostavni izraz, katere momenti so razvezani v abstrakciji. Stvaritev bi naj ogledovalec povzdignil v čisti svet ali čisto predstavo; ona je resnična absolutna vsebina, ki izraža duha samega. V njej prepozna duh sebe kot dejanskega duha.

            Verjetno se ogledovalec sodobno umetniške stvaritve počuti nemočen, kadar ne zmore povzdigniti abstraktnega dela v predstavo. Še posebej je nemočen takrat, ko stvaritev izdihava zgolj neko mišljenino ali prazno abstrakcijo. No, jaz se dobro počutim ob ogledovanju abstraktnih podob, saj se nemalokrat do srca nasmejim, ko vidim, kako si umetnik predstavlja notranji svet. Svet, ki ga prikazuje v delih, je namreč tisti njegov najbolj notranji svet, ki je brezduhovno sebstvo ali naravno sebstvo. Zaradi tega je sodobno umetniško delo abstraktno; in zato tudi ni nič nenavadno, če je stvaritev zgolj neka enostavna podoba ali nekaj enostavno abstraktnega; tisto obče sebstvo zaobjeto v abstrakciji. In prav sebstvo umetnik dvigne na sebe, ko ga skozi jezik izreče ali čez roko upodobi. Lahko bi rekli, umetnik upodablja svet, ki je bistveno njegovo enostavno sebstvo, ki se kot čisto sebstva razločuje od sebe.
 
Sodobna-umetnost-in-smeh

Ogledovalec si skozi posredovanje umetniške stvaritve samega sebe vzpostavi.

 
            Mogoče bilo dobro, če bi razstavljena sodobno umetniška dela bila podprta ali presežena s kakim pojasnjevalnim besedilom. Mogoče bi kak enostaven namig pripomogel k razjasnjevanju sodobne umetnosti. Vse seveda z namenom, da duh začne pogovor z bistvom umetnosti in da pridela učinkovino stvaritve. Namreč, tiste abstrakcije ali nedoločne podobe si je treba ravno tako predstaviti in jih z mislimi vzdigniti v svojo predstavo. Na ta način ogledovalec samega sebe preseže in edino na ta način lahko dobi umetniško delo na sebe tisto resnično učinkovino.

            V vsakdanjem življenju duh deluje brez odlašanja in ni pozoren do tistega, kar skozi jezik odrine od sebe. Sodobna umetnost pa mu svojimi deli prikazuje prav tisto, kar on brez odlašanja in kot abstrakcijo odrine od sebe, ko se izrazi skozi besedo ali ustvari podobo čez roko. Zaradi tega so učinki sodobno umetniških del še kako pomembni, saj ogledovalec skozi svojo lastno predstavo izdela učinkovino umetniškega dela, v kateri je on dejanski duh; z njo si namreč samega sebe odsvoji. Sicer pa preseganje umetniške stvaritve naj ne bi obstalo v ogledovanju stvaritve, temveč bi naj ogledovanje stvaritve prešlo v izdelovanje predstave o tistem, kar ogledovalec zaznava v umetniškem delu. Še posebej je preseganje pomembno danes, ko sodobna umetnost raziskuje svet, ki je bistveno enostavno sebstvo. Sebstvo je v svojem nasprotku čista abstraktna predstava kot razločni momenti. Gre torej za to, da ogledovalec na sebi vzpostavi s svojo besedo in mislijo lastno predstavo umetniške stvaritve, ki je njegova učinkovina. Kajti samo prek dviga umetniške stvaritve, ki je čista dejanskost ali oduševljena umetnina, postane duh samemu sebi drugo in tako svet, ki se razločuje od njega.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Ko sodobna umetnost razpade na bivanje čistih abstrakcij

Piše: Jože Požar : december 9, 2012 – 8:19 dop -

         Kadar sodobna umetnost na sebi razpade na neki čisti tale ali čisto tole ali na neke zunanje povezane abstrakcije, se ustvarja videz, kot da sodobna umetniška dela ne predstavljajo nobene dejanske ideje; umetniško delo je zgolj neka prazna forma, ki ne osvobaja od moči čutnega. Želim reči, kadar razstavljena sodobno umetniška dela razpadejo na komentarje o tem, zakaj je umetnik uporabljal te ali one materiale, odreveni bitje čiste ideje. In nič drugače se ne dogaja na področju poročanja o sodobni umetnosti; tu vsebina razpade na neke enostavne tule in negativno tole. Zaradi tega lahko to abstraktno razpadanje sodobne umetnosti povzamemo v naslednje: kadar je kreativnost duha ponižana zgolj na posamezne črte, intenzivnost barve itd., čista ideja ne obstaja. Zaradi tega je dobro, če se potrudimo in si umetniško delo prevedemo v svojo predstavo.
 

Sodobna umetnost izpoveduje, kako si duh sebe odsvoji. Zato je pomembno, da umetniško delo povzdignemo v predstavo.

 
         Stopimo za trenutek med umetniška dela, kjer bi naj ogledovalec posredoval umetniško delo ali ga povzdignil v svojo lastno predstavo, da bi tisto najbolj realno umetniškega dela zaživelo kot čista ideja ali individualna dejanskost. In tukaj kot da naša zbranost popusti, kot da nas tisto realno umetniškega dela ne gane. Namreč, kadar ne pridelamo nobene abstraktne predstave umetniškega dela, je čista ideja mrtvo bitje. In zato tudi ni nič nenavadno, če mediji hvalijo zgolj umetnika, učinkovine umetniškega dela pa ne. Vsekakor bi morali več narediti za to, da sodobno umetniško delo dobi na sebe abstraktno predstavo, saj edino na ta način zaživi kot čista ideja in tako kot postavljena sebienakost.

         Naj spomnim, sodobna umetnost raziskuje samozavedno notrinskost, torej je njen predmet konkretna duhovnost. Sodobno umetnost skozi čiste ideje prikazuje prav to, kako si to duh samega sebe odpravi in se kot svoje nasprotje skozi lastno notrino vzpostavi. Duh genija nam torej skozi čisto idejo umetniškega dela sporoča, da je v ideji vsebovano prav tisto, kar je on “videl” skozi gibanje svoje zavesti, ko si je samega sebe odsvajal. Naj to povem še tako, umetnik nam skozi čisto idejo prikazuje odsvojitev duha, z namenom, da nam odkrije, kakšno je tisto notranje življenje in kako to duh samega sebe odpravi kot svojo naravo. Torej je to razodevanje duha v podobi čiste ideje prav tisto, ki nagovarja gledalca k temu, da čisto idejo umetniškega dela miselno dvigne ali razgrne v lastno predstavo. Zaradi tega k dojemanju odsvojitve duha ne doprinese ne vem kaj tisto abstraktno povezovanje z zunanjimi pojmi, kot so politika in ne vem kakšne vse pojme se prinese k sodobni umetnosti. Razblinjanje sodobne umetnosti na prazne abstrakcije je povsem odveč. Zakaj, zato ker se s tem po nepotrebnem zamegljuje sodobno umetnost in tako njene čiste ideje.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Sodobna umetnost in subjektivna notrina

Piše: Jože Požar : oktober 7, 2012 – 6:25 dop -

         Sodobna umetnost raziskuje notrino kot notrino reči. Kot se da videti, nam umetniška dela poskušajo pokazati razdvajanje notrine kot notrine. Zaradi tega so umetniška dela vsebinsko prazna. Namreč pri tem začetnem vzpostavljanju notrine reči kot njenega nadaljevanja v postavljeno nasprotje, gre za to, da umetnik odpravi abstrakcijo neposrednega bivanja reči in jo vzpostavi kot čisto abstrakcijo reči. Spričo tega moramo biti pri ogledovanju sodobno umetniških del potrpežljivi in poskušati sodobno umetniško delo spoznati kot nadaljevano notrino v njeni splošni atrakciji. Gre za dva ekstrema notrine, eden čiste notrine in drugi notrine. To zrenje notrine v notrino je zrenje istoimenskega, ki samo sebe odriva od sebe in se postavi kot razločevalna notrina; istoimensko se privlači, ker je isto.
 

Sodobna umetniška dela so abstrakcije, ki so kot določen obstoj bivanja čista zagotovost samega sebe v splošni atrakciji.

 
         Čista abstrakcija je danes največji problem duha, saj duh svojo dejavnostjo kaže, da se v čistem abstraktnem svetu dostikrat obnaša nedoločno ali tako, kot da v abstraktnem svetu naj ne bi šlo za nobeno določenost. In glede na to, da duh posredovanega sveta ne postavi določno in ga tudi ne izpeljuje kot kako notranjo nujnost, ki bi bila v osnovi določno postavljena občost, so njegovi svetovi zgolj neke abstraktne predstave ali posamezne abstraktne podobe, ki so izključno zunanje povezane. Zato menim, da si je treba gibanje kot prehajanje notrine v notrino, natančneje ogledati in videti, za kaj pravzaprav tukaj gre. Sodobna umetnost raziskuje prav ta začetni element odsvojitve, skozi katerega duh vzpostavi notrino kot sebstvo in kot njeno notranje razdvajanje na ekstrema. Stvar duha bi torej bila, da si ogleda, kako umetnica in umetnik zaznavata notranji svet; gibanje notrine kot sebstva, v katerem notrina sebe nadaljuje v proti postavljeni element ali čisto notrino.

         Sodobna umetnost ima danes glede na razodetje bitja, ki je duh, veliko vlogo v spoznavanju razvoja duha. Zato je dobro, če sodobno umetnost spremljate, saj raziskuje in bo raziskovala skozi umetniške stvaritve prav to, kako duh samega sebe vzpostavi kot notrino kot sebstvo in predmet. In naj vas ne moti, če v sodobno umetniškem delu ne najdete nobene takšne lepote, ki jo je umetnost imela v preteklosti. Sodobna umetnost raziskuje duhovno lepoto, ki se pretaka skozi notrino kot sebstvo; in zaradi tega dejstva je lepota umetniškega dela drugotnega pomena. Naj ponovim, v raziskovanju notrine kot notrine, ni navzoča vsebina, dela so brez vsake vsebine, so abstrakcije. Na vas torej je, da poskušate sodobno umetniško delo, ki je neposredna abstrakcija, zaobjeti in dojeti kot tisto, ki se je odsvojilo v svojo sebienakost.

         Naj dodam še to: treba je upoštevati tudi to, da si notrina reči daje bivanje v svoji sebienakosti, ki je tista od sebe odrinjena notrina kot čista abstrakcija sebe od sebe samega.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »