Čisto vedenje brez realnosti je čista abstrakcija

Written by Jože Požar on julij 10, 2016 – 6:00 dop -

         Da je človek dejaven brez principa dejanskosti, o tem govori subjektivno vedenje, ki ne spoštuje dejanskosti. Se pravi, duh ne spoštuje gibanja notrine, s katero postavi čisti dojem. Duh je dejaven kot čutna zavest, katere gotovost je sebi enakost ali bivajoča čistost. Potemtakem interes duha ni vtem, da postavi najprej svoje sebstvo kot predmet, kar je oblika logičnega začetka ali gibanje, ki realizira proti postavljen čisti dojem; zakaj to je tisto gibanje, ki izpelje absolutno bitje. Na ta način predmetna substanca doseže postajanje, ki je čista dejanskost v obliki razvejanih občih momentov. Toliko le, da spomnim, da ima vsak predmet svoje začetno postajanje, s katerim notrina preide v svoje nasprotje.

         Človek bi naj bil poučen o tem, da je pridobljeno vedenje kot tako abstraktno vedenje, ki nima posebne pravice za to, da zastopa predmetno substanco. Substanca namreč sama sebe ustvarja in se določa na sebi ter tako prehaja v svoje nasprotje ali drugo-bit, s tem pa v razmerje. Zato je nastopanje abstraktnega vedenja in potem tisto zunanje povezovanje v drugo obliko vedenja neproduktivno. To je početje, ki realne substance ne vzpostavi kot čisto dejanskost. Kajti ko ni dosežena njena dejanskost, je jasno, da duhu ne gre za bit in bistvo predmetne substance, ampak zgolj za neko prikazovanje vedenja kot takega. To stremi reči, da duh, ki pridela zgolj čisto obliko vedenja, obstane v abstraktnem vedenju.
 
110-esej

Prazna abstrakcija nedoločene biti je tisto, kar duh danes povzdiguje. To je enostavna neposrednost, v kateri je bit nekaj izrekljivega. Ta duhovna naravnanost je abstraktna in končna in ne ustvarja učinka.
 
         Tisto čisto vedenje brez realnosti, ni nič drugega kot prazno vedenje. To je zgolj prikaz abstraktne moči nad sebstvom ali prazno razkazovanje čistega sebstva. To torej ni tista dejavnost duha, ko duh doseže drugo-bit ali čisti dojem, ki je absolutno vedenje ali določenost substance v njenih proti postavljenih momentih. Tako da je prosto izdelovanje podob čistega vedenja zgolj dvig vedenja kot takega v predstavo, ki je neizpolnjena abstrakcija ali nebistveno sebstvo, ki predmetne substance ne postavi kot čisti dojem.

         Čisto vedenje brez realnosti je torej abstrakcija ali sebi odtujeni duh, ki odpravi svoje sebstvo v neko podobo čistega vedenja. To je abstraktna podoba vedenja, ki je sebi enaka čistost in ima pomen prazne predmetnosti. Rečeno drugače, to je manifestacija duha, v kateri doseže duh le gotovost samega sebe. Ta gotovost je čisti uvid, ki je tisto samo sebi enako čisto sebstvo, čisti jaz sam, v katerega je prešla verujoča zavest.

         Torej, v odtujitvi se duh prikazuje sebi kot vse tisto, kar je on sam kot neko drugo, kot čista zavest ali kot samega sebe spoznavajoči dojem. Duh realizira le svojo zavest kot enostavno neposrednost. To pa je izrazna čista moč duha, ki je prenesena na čuten predmet, ki ni nič objektivnega, kajti duh je vezan na bit-izven-sebe. Njegova vsebina je njegovo vedenje, ki pa ni proti postavljen čisti dojem, ampak izražena samovolja, s katero uveljavlja samozavedanje, ki ni nič drugega kot negativno obče sebstvo.


Posted in Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Čisto vedenje brez realnosti je čista abstrakcija

Sorry, comments for this entry are closed at this time.