Duh in predmetni element

Written by Jože Požar on april 9, 2017 – 6:03 dop -

Če se ne bomo spopadli z metafiziko, potem je jasno, da se bomo še naprej ukvarjali z izdelovanjem razločkov in golimi smotri. To se pravi, tistemu kar bomo predočali pred seboj, bomo prilagajali predikate in si dajali dihanje z neresnično logiko. Na ta način bo ta naš svet zgolj vnanja prikazen ali plehka abstrakcija nedoločene biti.

Da pa bi prišli do določnejšega razumevanja vednosti kot take, je potrebno raziskovati Sistem vede, v katerem Hegel o vednosti zapiše naslednje: »vednost kot taka ne pomeni nič drugega kot čista vednost, ona je povsem abstraktna.« Da torej ne bi obstali v prazni abstrakciji nedoločene biti, si je koristno pridobivati vedenje o tem, kako odpraviti svoje sebstvo. Zakaj ta odsvojitev zahteva, da se duh preda predmetu in notranji nujnosti. Zaradi tega gibanja bi si naj duh pridobil znanje o tem, kako si odsvoji obliko čistega dojema. Kajti cilj duha je, da se vedenje ohranja v svoji drugo-biti. Vedenje je namreč v neposrednosti čutna zavest ali neposredna abstrakcija. Da pa bi neposrednost postala pravo vedenje, je koristno spoznati element vede, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Torej, da bi bil duh nekoč dejaven s principom, se mora najprej odsvojiti prek čistega dojema, tj. elementa vedenja, s katerim je postavljena absolutna sebe-vednost ali oblika predmetnosti. To pa je proti postajanje, v katerem ima duh gotovost samega sebe in je v drugo-biti pri sebi. Njegov predmet je reč sploh, ki je razvejana v občih momentih. Kar pomeni, da je reč vedena kot bistvo ali notrina, tj. kot razvito sebstvo ali čista sebi enakost v drugo-biti. To je predmetni element, ki je čisto vedenje sebstva o sebi; duh ima za element svojega bivanja vedenje o sebi.
 

Vedenje se ohranja v svoji drugo-biti. Filozof Hegel zapiše, da je duh to, da sebe dela predmetnega; njegov element je čisti dojem. To je element, ki ni neživa abstrakcija, temveč tisto dejansko in samo sebe postavljajoče, ki je absolutni dojem ali drugo. Prispodoba kaže gibanje notrine črke »j« in črke »e« in ponazarja proti postavljanje  notrine in njen notranji razloček.
 
Poglejmo, kaj Hegel razodeva o duhu: duh je nasebstvujoče – zasebstvujoče bistvo, ki je oblika predmetnosti za zavest ali čisti dojem. Na ta način je njegovo duhovno bistvo postavljeno v eni enotnosti. Le tako je duh sebstvo dejanske zavesti, ki stopa nasproti kot predmetni dejanski svet. To je tista osnova, v kateri sta substanca in obče, ki je tisto sebi enako, smoter in cilj ali izvršeno dejanje. Na ta način duh ni abstrakcija od človeške narave, temveč je živa zavest in njen predmet; samo na ta način ima duh samega sebe za predmet, kajti absolutno vedenje je duhovno bitje. Hegel ugotavlja: o predmetu vem le, kolikor jaz v njem vem tudi zase samega. Se pravi, kar sem jaz, to je tudi moj predmet.

Kadar je duh dejaven kot tisti, ki ni premagal nasprotja zavesti, je ujet v pojavnost. To pa je tista abstraktna neposrednost, v kateri ni logičnega napredovanja od prvega k drugemu. Kajti neposrednost nima pomena drugo-biti, ko je vednost zgolj jaz, ki je neka subjektivna drža, ki ničesar ne postavlja in je svet neposredna abstrakcija. Rečeno drugače, neposredni svet je zgolj lastna navzočnost jaza, jaz sam je zunaj sebe v neki sebi odtujeni realnosti, ki je zgolj tisto koristno in pojavno ali neizpolnjena abstrakcija.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in predmetni element

Sorry, comments for this entry are closed at this time.