»Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Written by Jože Požar on marec 4, 2018 – 6:52 dop -

Duh v lastnem uvidu še ne odpravi svoje izvorne narave, ki bi naj zaživela v proti postavljeni podobi. Zaradi te pomanjkljivosti bi naj začel spoznavati: kaj je eno, kaj sebstvo kot tako, kaj notrina in kaj element vedenja. To je tisto spoznavanje nastajajočega vedenja, ki bi ga naj pripeljalo do bistvenega vprašanja: kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je naloga duha, zakaj njegova odsvojitev je pomembna, saj poteka čez element vedenja, tj. skozi vzpostavljano nasprotje, s katerim doseže odnos do samega sebe.

Pri dojemanju odsvojitve gre za to, da duh spozna nastajajoče vedenje in gibanje sebstva, ki ni zgolj to, da od sebe odrine kakšno mnenje ali prepričanje. Ne, pri odsvojitvi gre za to, da duh dojame, kako ali na kakšen način si odsvoji svoje sebstvo in se postavi v odnos s seboj. Odsvojitev mora biti dosežena v načinu, tj. tako, da bo tisto njegovo vedenje dobilo proti postavljeno dejanskost, ki je oblika čistega dojema. Povedano drugače, vedenje, ki je nekaj izrečenega, je nase se nanašajoča enakost ali gibajoča se sebi enakost, ki je tista čista določenost neposrednega vedenja. Pri tem gibanju gre za to, da duh ne obstane v neposrednem vedenju, ampak da neposredno vedenje, ki je abstraktna realnost, odpravi in mu da dejansko obliko vedenja. To se pravi, neposredna oblika vedenja mora preiti v drugo-bitno podobo, ki je oblika razvejanega čistega vedenja v občih momentih.
 

Tako kot drevo doseže svojo popolno podobo z razvejenostjo, enako bi naj tudi duh dosegel čisto samozavedanje v drugo-biti. Z odsvojitvijo postavi sebe kot predmet, zakaj »duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi (tako Hegel); bitje, ki je gibanje, v drugo-biti obdržati enakost s seboj«.
 
Mogoče bo bralec tukaj pripomnil, ah, daj no, to si že neštetokrat zapisal. Ja, ampak to počnem z namenom, da bi skozi izvajanje bralec prišel do dojetja, da se svet začenja z elementom vedenja, tj. z nastajajočim vedenjem, ki ga je potrebno dojeti skozi element vedenja. Ta namreč odkriva ravno to, da vedenje predmetne substance mora biti posredovano v nasprotje, ki je oblika čistega vedenja ali odnos vedenja do samega sebe. Ta odnos je namreč začetna oblika predmetne substance, s katero doseže substanca svojo drugo-bitno podobo, kar je določenost gibanja in vzajemnega učinkovanja s seboj.

Mi vemo, da izobražen duh nima vedenja o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zaradi tega tudi svojega vedenja ne uresniči na način odsvojitve, ampak ga zgolj odrine od sebe in nadaljuje v kako drugo obliko. Tista druga oblika vedenja pa je zopet abstraktna oblika, ker ni postavljen odnos, ampak je le oblika vedenja, ki jo duh idealizira z namenom, da doseže neko nasprotno vedenje, ki vsebuje zmožnosti in je spet za neko drugo vedenje. Na ta način duh sebe ne vzpostavi kot predmet, ki bi bil čisti dojem. Namesto čistega dojema pridela le abstraktno nasprotje, tj. gotovost, biti podoba zavesti sploh. To pa je tisti idealizem, ki začenja z neposredno gotovostjo, kateri pripadajo tudi druge gotovosti. In tako mu nastanejo mnogi abstraktni svetovi, ki jih duh zunanje združuje, da doseže abstraktno predstavo svojega vedenja, ki pa ni nič drugega kot oblika navajenega obnašanja vedenja.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Sorry, comments for this entry are closed at this time.