Duh najde v spekulacijah le samega sebe

Written by Jože Požar on april 2, 2017 – 6:20 dop -

Duh, ki izpričuje svoj svet na način spekulativnega umovanja, običajno ne izhaja iz postavljene osnove. Zaradi tega izžareva le sebstvo kot tako, ki se ne razločuje od sebe. O tem govorijo posredovane spekulacije, ki duhu vzkalijo kot zunanji pojav. Zategadelj je mogoče izdelati mnoge svetove iz neomejene realnosti, ki daje zgolj prazne besede. To stremi reči, ker sebstvo nima za predmet sebe kot sebstvo, zavest sebe nadaljuje kot svoje vedenje. Duh izhaja iz nekega vedenja, tj. iz nečesa, kar je on kot čisti jaz. Smoter duha je, izdelati neko abstraktno umevanje ali transcendentalni objekt, ki se ga zgolj misli in je prikazen.

Človek se lahko čudi tistemu, kar je neki obči interes kot umno oblikovani svet, opremljen s predstavami in mnogimi možnosti. Kak mojster za intelektualno čistost in transcendentalno izdelovanje sveta, je sposoben izdelati teoretično prikazen ali čisti pojav, ob tem pa še izpeljati takšen spekulativni videz, da bo začarana stvar dosegljiva samo tistemu duhu, ki se pozna na vragolije spekulativnega uma. Namreč, kadar si duh zasnuje kak neposredni svet, ga lahko pretvori v abstraktni pojav. In to tako, da svoj svet razpotegne na spekulacije, tj. na transcendentalni privid, ki je zunanji pojav. Ta isti svet pa je mogoče okrasiti s kako realnostjo in z obljubo, s katero duh doseže vrh nebes. To pa je prostor, v katerem vzajemno sodelujeta spekulativni um in ona učenost, ki nastopa posamično in zmedeno ter v predstavah čistih kategorij.
 

Abstraktna ravnodušnost je transcendentalni objekt, v katerem duh najde nekaj, kar je le za druge. Vnanjsko bistvo podobe je lirično razpoloženje ali zunanji pojav kot prikazen. Zavesti ne gre za stvar, temveč za izrekanje zasebnega interesa in subjektivno določenost jaza.
 
Kadar človek naleti na kako vragolijo spekulativnega uma, lahko ugotovi, s kakšno logiko je bil svet posredovan in kaj je bil smoter duha. Razen tega lahko dožene, ali je bila na delu metafizika, ki predmet sestavi s pomočjo predikatov. Duh namreč lahko tisto, kar je predmet izkustva, pretvori v pojav. To pa je ravno tisto predstavljanje, ko se um hoče najti in je izpolnjen na način uresničitve namena. Pri tem pa seveda ne gre za to, da se predmet vzpostavi v njegovem razločku ali kot čisti pojem, ampak se predmet jemlje zgolj kot pojav ali kot transcendentalni objekt. To se pravi, dejavnost duha se nanaša samo na pojavnost, ne pa na čisti pojem, ki ga določijo razvejani obči momenti.

Zanimivo je, da filozof Kant v Kritiki čistega uma obravnava transcendentalno spoznanje, katerega podlaga ni princip nasprotja, ampak apriorni pojmi o predmetu sploh. Pravzaprav je vrednost Kantove filozofije v tem, da odkrije, da se transcendentalno spoznanje ne ukvarja s predmetom. Kant namreč pravi, da je pojav možnost, ki leži v nas samih in katerega veza in enotnost se nahaja v nas samih. Razen tega poudari, da so čisti razumski pojmi a priori možni, ko ima naše spoznanje opravka s pojavnostjo. In res, nadčutno umovanje, ki smo mu priča dandanes skozi dejavnega izobraženca, se ne ukvarja s predmetom, ampak z apriornimi pojmi o predmetu sploh.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh najde v spekulacijah le samega sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.