Enostranski idealizem

Written by Jože Požar on avgust 12, 2018 – 6:21 dop -

Idealizem, ki ne prikazuje nobene poti in ne doseže postavljene osnove pojma, temveč zgolj nekaj zagotavlja, je slabi idealizem. Duh se zanaša na abstraktno vedenje in na domiselnost, ki vedno najde nekaj, kar odgovarja tistemu, kar je drugo kot jaz; moj predmet je drugo kot jaz ali navzoča abstrakcija. To je abstraktna občost, ki pa je brez izpolnitve; to torej ni razviti čisti dojem, ampak le negativno obče sebstvo ali čutna neskončnost.

Tisto, kar zavest izreka, je nekaj, kar ni nič drugega kot prežemanje smotra in individualnosti, ki pa ne doseže popolne podobe, ampak zgolj obče momente, ki jih zavest najde v sebi in postavi tja ven na ogled kot nekaj, kar je njena neposredna zagotovost. To je zagotovost ali abstraktna realnost brez izpolnitve. Namreč, nasprotje je pozitivno kot izpeljano hotenje in čisto vedenje, s katerim zavest uveljavi svojo navzočnost, ki je izražen zor kot abstraktna mojost v čisti predstavi. Ta enostranski idealizem je čista zagotovost, s tem da svojih misli ne odpravi v nekaj drugega, ampak jih pusti živeti kot negativnost. Zavest odmeče svoje misli in zdi se, da je s tem naredila nekaj za stvar. A v resnici razkaže svojo pomembnost, torej ne čistega dojema, ampak drugo kot jaz. Tako zavest svoje početje in gnanje dovrši kot nekaj, kar je le za njo samo. To pa je udejanjanje zavesti, ko izpeljuje nasprotje same sebe. Tista abstraktna stvar je namreč nekaj, kar je določeno kot drugo kot jaz ali kot razloček, s katerim je realiziran čisti moj zavesti ali abstraktni dojem.
 

Duh, ki sebstva ne vzpostavi in odsvoji, ne more priti do svoje enakosti. Kar doseže je neposredna enostavnost, ki je brez duhovna bit. Ona je abstrakcija kot prvo izrekanje predstavne zavesti, nepopolna podoba, kar ustreza zaznavi, ki jo zavest od sebe razločuje kot bivanje mojosti ali kot nekaj, kar je zavesti nastalo.
 
Enostranski idealizem se izteče v zagotovost samega sebe; v čisto abstrakcijo, ki je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest drugih. Zavest se odtuji kot svoje ravnanje in tako pridobi bivanje v dejanskem svetu. Tisto, kar ji nastane, je neka vsebina kot tisto individualno, ki je zgolj abstraktna predstava. To je zavest dvignjena v obče momente čistega sebstva, je pa to tudi oblika čiste zavesti ali čisti uvid zavesti v to, da sem jaz v svoji neposrednosti sebstvo, ki je stopilo v bivanje kot sebstvo.

Iz zgornjega je mogoče ugotoviti, da je zavest mojster v svojem nasprotju, saj si sama sebe zagotovi čez nasprotje, ki je nekaj občega. Njen predmet je ona sama, tj. zagotovost nje same kot razloček, zakaj tisto njeno početje je bistveno gibanje sebstva, ki ga odpusti kot enostranski idealizem, ki je čista zagotovost nje same. V resnici je navzoča neposrednost izraženo kot posamezno sebstvo, ki je abstrakcija kot realizacija zavesti. Rečeno še tako, to je zavest, ki velja kot oblika abstraktne neposrednosti ali zagotovosti.

Enostranski idealizem ne predoča poti in je zato čisto zagotavljanje abstraktne mojosti; izreka le neko neposredno zagotovost, jaz sem jaz, ki je izpolnjena mojost. Se pravi, kar sem jaz v razločku, to sem jaz sam, ki se odrivam od sebe in nisem nič drugega kot izpolnjena mojost: abstraktna realnost kot eksistenca, v kateri zavest izkusi le sebe.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski idealizem

Sorry, comments for this entry are closed at this time.