Filozofija in njena realnost

Written by Jože Požar on oktober 30, 2016 – 7:53 dop -

Da se filozofinje in filozofi preveč ne vznemirjajo s filozofiji G. W. F. Hegla, je jasno že dolgo časa. Nekateri prikazujejo njegovo filozofijo tako, da krožijo okrog njegovih del, izrečejo kakšno zanimivost o njem, vendar pa se v samo bistvu Heglove filozofije, ki je Sistem vede, ne spuščajo. Mogoče so oba dela Sistema vede preveč hitro brali in ga zato niso dojeli v celoti. Namreč, da bi Sistem vede začeli dojemati, bi ga morali brati in velikokrat prebrati, da bi odkrili v njem razodet element vedenja, ki je osnova, na kateri je izpeljan Sistema vede. Sistem vede je izpeljani pojem ideje, ki zahteva, da je bralec popolnoma zbran, da bi dojel notranjo gibanje sistema. Zato ni nenavadno, če se kak duh, ki dejansko želi dojeti Sistem vede, sprašuje, kaj je Hegel mislil, ko se je o nekem pojmu izrazil tako in tako. In tudi ni čudno, če se sprašuje, kako razumeti povezavo med subjektom in substanco, in kje v sistemu naj išče odgovor na to vprašanje. Spraševanja so znamenja, ki povedo, da se filozof ni dovolj časa zadrževal na konkretni vsebini. Kajti da bi dojel osnovo ali element vedenja, ki je samo bistvo Sistema vede, je treba brati in ponovno brati.
 

Dejavnost filozofa ni samo vtem, da podžiga svoje vedenje, temveč da izpeljujejo sebe kot duha in da motri tisto, kar je on kot dejanski duh. To pa je gibanje predmetne substance kot njeno razgrnjeno postajanje, ki ga doseže skozi predmetni element vedenja, ki ga filozof G. W. F. Hegel odkriva bralcu v prvem delu Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha. V sistemu duh zaživi v pojavnih oblikah in odsvojitvi, zaživi pa tudi princip filozofije, ki ga je treba prepoznati.
 
Če kaj, potem je danes v svetu filozofije zaznavna lagodnost filozofa, ki se kaže skozi posredovanje raznolikega sveta, v katerem ne gre za noben konkreten pojem, ampak bolj za to, da se naredi predstavo o tem, o čem vse razmišlja filozof. Namreč to, da svojega razmišljanja ne začenja iz nobene postavljene osnove ali čistega pojma, ampak začenja naravnost s čistim vedenjem, je neka lagodnost. Pa tako ni nenavadno, če se danes ne razpravlja o konkretnih pojmih filozofije, ampak o filozofiji na splošno. Takšna dejavnost pa ni ne vem kako produktivna, saj duh predmetne substance ne izpeljuje. Ko pa se ne izhaja iz nobenega določno postavljenega čistega pojma, potem je jasno, da je duh dejaven brez cilja in da je predmet zavesti čist jaz, ki nastopa kot vera sveta izobrazbe.

Če se bo filozofijo še naprej uveljavljalo in dojemalo kot zunanje opisovanje filozofskih vsebin, bo filozofija na sebi le neka glasba besed in misli. Ampak ne glede na to, filozofi se bojo morali začeti spraševati, zakaj so v dojemanju Heglove filozofije ali Sistema vede v zaostanku. Namreč, tisto praktično filozofiranje se je toliko oddaljilo od pravih vsebin filozofije, da je filozofija na sebi zgolj možnost zdravega uma, ki je dejaven brez cilja. To pa je tisto početje duha, s katerim je izraženo, da duhu ne gre za nekaj, kar ima dejanskost v pojmu, ampak za to, da uveljavi svojo moč domišljije in čisto vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobe ne dejanskega sveta ali predstave zavesti.

Naj končam: ko so filozofske vsebine prikazane kot nerealen svet ali kot kaka igra domišljije in vedenja, se filozofije ne jemlje dovolj resno. To nam pove, da je treba začeti dojemati filozofijo iz njenega temelja, tj. iz realne osnove, ki je Heglov Sistem vede.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njena realnost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.