Filozofija kot onstransko modrovanje

Written by Jože Požar on marec 12, 2017 – 7:14 dop -

Da se je filozofiranje razbohotilo v neomejeno prostranstvo, gre hvaležnost nedosledni svobodomiselnosti, ki filozofijo v njeni osnovi ne dojema kot idejo, ki sebe postavlja kot enotnost čistega pojma in njegove realnosti, ampak kot brez pojmovno predstavljanje. Namreč, vsebino predmeta filozofije se danes prikazuje kot filozofsko meglico, ki eksistira kot metafore misli in pojmov. Hočem reči, filozofske vsebine izpovedujejo nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove, ampak je le neko kazanje čiste vednosti kot onstransko modrovanje. Zaradi tega filozofske vsebine eksistirajo v podobah čiste sebe vednosti.

Filozofska vsebina ni nič takega, kar bi zajelo neposrednost in posredovanje, marveč je neko izpopolnjevanje, ki za seboj ne pušča nič drugega kot spremenljivost. Pri tem izpopolnjevanju pa ni zastavljen noben cilj, niti kaj takega, kar bi bil končni smoter. Tisto, kar čutna dialektika predstavi kot nepopolno napredovanje, je oblika kvantitativnega. Torej ravno tisto, kar je Hegel opredelil kot »vedno več znanj, bolj iztanjšana omika.«
 

Individualnost se izobrazi v neko primerno obliko občega. Obče je tisto nastalo kot njegova izvorna narava, s katero si odtuji svojo osebnost. To je tisto formalno sebstvo kot absolutna oseba, ki običajno razpade na dva svetova. Na prvi svet, ki je njegova odtujitev in drugi svet, ki si ga sam zgradi nad prvim svetom.
 
Če torej filozofu ne gre za posredovanje ideje, ampak zgolj za to, da predstavi moč jaza nad ne-jazom ali kako odtujitev sebstva, potem je pač tisto, kar vzkali, nekaj neskončnega. Se pravi, tisto obče je zgolj enostranska abstrakcija ali ljubezen navade, ki se razblini v neko širino nebes kot navdušenje individuuma. Na ta način je vsebina predstavljena kot početje in gnanje zavesti, torej kot subjektivno vsebino, ki jo duh predstavlja kot neko abstraktno in ne dejansko vsebino, ki gre prek neposrednega in je čista vednost jaza.

Zdi se, da filozofija ne more biti nadaljevanje tistega, kar so spoznali filozofi, npr. Kant in za njim Hegel v Sistemu vede. Namreč filozofske vsebine so abstraktne in podarjajo videz, kot da jih prideluje zavožena omika, ne pa duh, ki je dojel in spoznal filozofijo kot Sistem vede. Namesto da se spoznava Sistem vede, se duh sestavlja filozofske golaže, ki nastanejo s pomočjo izobrazbe in metafizike. Kar je pravzaprav produkt intelektualizma, ki uveljavlja sebstvo kot tako. V njem najde duh sebe kot tistega, ki spregleduje čisti pojem predmeta, s tem pa čisti dojem ali njegovo dejanskost.

To, da filozof nima merila za svoje vedenje, o tem govori ono oddaljevanje od predmeta filozofije, ki se konča v onstranskem modrovanju. Tisto preseganje čistega vedenja pripoveduje o tem, da zavest ne doseže realnega vedenja, ampak zgolj prikazujoče se vedenje. Ono pa ni tisto čisto vedenje, ko se dojem in predmet znajdeta v samem vedenju, ampak predstave o spoznavanju nečesa končnega. Filozofski idealizem prikazuje končnost kot neizpolnjeno abstrakcijo, ki zaobjema navzoči predmet kot neposredno vedenje. Vse seveda s ciljem, da vedenje eksistira kot nekaj ne odnosnega, kot vera sveta izobrazbe, ki je neko preseganje osebne samostojnosti kot doživljanje veselja na sebi.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot onstransko modrovanje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.