Filozofski idealizem

Written by Jože Požar on januar 22, 2017 – 7:14 dop -

Da se danes duh odsvoji in ohranja v razmerju do drugo-biti, tega ne moremo trditi. Kajti njegov ideal nima dejanskosti kot tiste, ki pripada pojmu. To sporoča, da se njegov idealizem konča v zagotavljanju njega samega, da resničnega ne izrazi kot drugo-bitno substanco, ampak kot subjekt. Njegov Bog ne biva kot duh in tudi ni dosegljiv, ker se substanca ne ohranja v svoji drugo-biti. Kar stremi reči, duh v svoji odsvojitvi ne postane sebi predmet, ker ne izvaja gibanja, s katerim si on sam postane neko drugo ali predmet svojega sebstva. Filozof Hegel zapiše, filozofski idealizem ne obstaja v ničemer drugem kot v tem, da končnega ne pripozna za nekaj resnično bivajočega. Pri tem je odločilna še tale njegova misel: »Duh je to, da sebe dela predmetnega in pojmi sebe.«

Tisto, kar je filozof Hegel v Sistemu vede (prvi del) razvil kot filozofski idealizem, je natančno to, kako duh samega sebe odpravi in se vzpostavi v elementu vedenja kot dejansko vedenje, tj. kot čisti dojem. Čisti dojem je dejanskost pojma, ki skozi gibanje notrine vzpostavi drugo-bit. Drugo je merilo vedenja, v katerem je drugo-bit čisti dojem, ki ustreza pojmu. To je torej tisto gibanje, ki vsebuje postajanje, v katerem sta Bog in narava njegove volje Eno. Eno je izraženo razmerje s seboj, v katerem notrina stopi sebi nasproti.
 

Filozofski idealizem, ki začenja s trditvijo, izreka zgolj neposredno gotovost, s katero pa ni dosežena drugo-bit. To kaže, da duh nima za smoter čiste dejanskosti, ki postavi popolni pojem. Ko pa ni doseženo razmerje do drugo-biti, tudi ni mogoče govoriti o filozofskem idealizmu, v katerem sta Bog in narava volje eno.
 
Filozofski idealizem ni to, da jaz presegam svoje vedenje in izvajam refleksijo, temveč da svoje vedenje vzpostavim kot čisto sebstvo in da dosežem drugo samega sebe skozi element vedenja. To je bistveno vedeti, kajti v nastajajočem vedenju gre za princip Enega. To je princip, s katerim je dosežena razdvojitev abstraktne neposrednosti, ki stopi sebi nasproti ali se nadaljuje v čisti dojem kot enostavna neskončnost. Tu gre torej za dojem notranjega razločka istoimenskega, ki je vzpostavljeno pozitivno in negativno drugo, kar je njuna enotnost. Se pravi, princip ni nič drugega kot doseženo bivanje Enega. In tukaj naj opomnim na naslednje: kadar princip Enega ni izpolnjen, abstraktna neposrednost razpade na predmet, ki se mišljenju giblje zgolj v predstavah in podobah.

Torej, ko se išče odgovor na to, kaj je filozofski idealizem, potem velja vzeti v roke  Heglovo Fenomenologijo duha. Ona je prvi del Sistema vede, ki prikazuje odsvojitev in predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je način, kako odpraviš samega sebe in se vzpostaviš kot duh. Kajti biti vzpostavljen kot duh, ne pomeni nič drugega, kot biti vzpostavljen skozi Eno. To je tisto absolutno vedenje, v katerem čisti dojem kot razvejani obči momenti padejo v obliko predmetnosti, ta vsebuje tako neposrednost kot tudi posredovanje. Le tako je duh v enotnosti ali v razmerju s seboj, v katerem »sebstvo opravlja življenje absolutnega duha.« Cilj je duha, da odpravi globino sebstva in je v svojem raztezanju ali v drugo-biti pri sebi. To je odnos, v katerem je realiziran pojem obče.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofski idealizem

Sorry, comments for this entry are closed at this time.