Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Written by Jože Požar on februar 11, 2018 – 8:11 dop -

Človek se sprašuje, kaj danes prideluje intelektualec. Kjerkoli že beseduje ali kaj izpoveduje, igra nekakšno dvojno vlogo; na eni strani je pojasnjevalec svojega ravnanja, na drugi pa igralec, ki proizvaja norčavo subjektivnost, tj. umisleke in predstave na realnost. On namreč venomer išče svojo neskončnost in to z namenom, da najde lastno umnost. Je pa tudi res, da občasno kakšno misel izreče o prihodnosti in da celo predpostavlja, kaj bi lahko iz kake neposredne gotovosti sledilo. Pa se tako tedaj, ko predstavi kako abstraktno predpostavko, njegovo negativno ravnanje sprevrže v lastno resničnost, ki ni dosegla drugo-biti. In tako lahko na tem mestu zatrdimo, da je svet intelektualca nekakšen svet umnih možnosti in čiste refleksije, v kateri njegov instinkt uma najde vedno le sebe samega.

Sicer pa intelektualec pušča za seboj umno naprezanje, v katerem tisto, kar je nekaj neposrednega, tudi je na sebi kot nekaj pozitivnega. Na ta način mu nastane kakšno nasprotje njega samega, ki je tisto enostavno določnega in zaobjetega v abstrakcije. To pa je prizadevnost, ko zavest izvaja gibanje, s katerim proizvede mnoštvo predstav, ki so ji nastale kot enotnost občutja in prežemanja izobrazbe in vedenja. Tako da je nastala podoba umnega naprezanja nekakšna ekstaza razburljivih abstrakcij, ki jih zavest odrine od sebe kot nekaj umnega in imajo zato veljavo zanimivih umnih povezav.
 

Biti sposoben svet opazovati in ga reflektirati, to gre pripisati intelektualni nadarjenosti. Kajti ona danes proizvaja idealizem, ki nastopa kot umna refleksija. In ravno to harmonijo refleksije hoče izraziti zgornji portret s svojo zunanjo lepoto. Ona je harmonija poezije, ki danes spremlja nadarjenega intelektualca, ki idealizira čisto refleksijo in neposredno umnost, tj. um, kot enostranski idealizem.
 
Umna svoboda intelektualca seveda še ni prava svoboda, ampak je svoboda v misli, ki so brez prvotne izpolnitve. Zaradi tega tisto pozitivno ni svobodno v samem sebi na tak način, da bi vključevalo v sebi nujnost in smoter duha. Ampak je oblika subjektivne svobode, nekakšno gnanje duha proti zunanjim srečam. Se pravi, ko intelektualec proč meče svoje misli, potem tudi njegov predmet ni predmet, ampak predmet prežet od sebstva; ali, to je njegov abstraktni svet prežet od lastne osebnosti. Zakaj duh, ki je resnično svoboden, se do predmetne substance odnaša kot svoboden duh, ki sebe vzpostavi kot predmet.

Povsem jasno je, da danes intelektualec nazorno izraža čisto moč refleksije in še zlasti to, da je dejaven brez principa ali tako, da po svojem čistem dojemu oblikuje svet. In kot je mogoče doumeti ta svet, je njegova donosnost predstava, s katero v resnici zatrjuje, da on sebe ne vidi kot duha, ki si odsvoji sebstvo in na sebi izhaja iz postavljenega čistega dojema, ampak se vidi kot tistega, ki ponuja raznoliki abstraktni svet. To pa je svet, ki nam sporoča, da je zadovoljen s tem, kar izpostavi kot čisto refleksijo in je neki čvrsti svet. Zakaj le tako doseže gotovost samega sebe, s tem pa svojo lastno skladnost. Ona je dobljena resničnost njega samega in to kot oblika neposredne umnosti ali čiste sebe vednosti.

Torej, kar nam intelektualec danes podarja, je njegova lastna resničnost, v kateri najde le sebe samega kot tistega, ki je dejaven kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Sorry, comments for this entry are closed at this time.