Intelektualec v podobi samozavedanja

Written by Jože Požar on oktober 8, 2017 – 6:11 dop -

Kaj nam to danes intelektualec izpoveduje? Kaj je produkt intelektualca? Ali ni tisto samozavedanje, ki se preganja s sebstvom in abstraktnim vedenjem, največkrat samo oblika abstraktne dejanskosti, s katero je predstavljeno zgolj sebstvo kot neko vedenje. Namreč tisto, kar prikazuje kot enostavni svet, je obča sebe vednost, čisti jaz v njegovi neposredni abstrakciji. Ta je tisto, kar duh oblikuje in je neka predstava samozavedanja, ki pa ni predmet, ampak gibanje, ki je vzajemno učinkovanje čistega vedenja. To gibanje pa ni nobeno postajanje predmetne substance, ampak sebstvo predstavljeno kot čisti jaz.

Intelektualec je na sebi pač vedno neka gotovost, tisto od sebe odrinjeno vedenje, ki se sprevrže v dejanski svet, s katerim je predočena neka določenost vedenja, ki pa seveda ni noben odnos, ampak sebstvo kot čisto sebstvo, ki se lahko razraste v kaj drugega. Na ta način je intelektualec na sebi določenost jaza, ki ni postavljen odnos. Kar je, je sebi enakost, ki prehaja ali pa ne v nekaj drugega. To je pravzaprav čista abstraktna prepričanost, jaz sem jaz, ki nastane kot neka enotnost jaza. Kar je oblika sebe vednosti, ki jo običajno predstavi kak popularni filozof, ki svojo vednost uresniči s kako gotovo subjektivnostjo. Pa tako ni nenavadno, če je svet intelektualca sestavljen iz gotovosti ali tako, kot to kaže kak pisatelj, ki sestavlja podobe sveta, pri tem pa najde sebe določenega kot posebno iznajdljivost.
 

Intelektualec, ki je dejaven brez principa, nima pred seboj predmetne substance kot umno določene. Zato je tisto, kar zre pred seboj, zgolj ekspozicija pojava, katerega bivanje je neka vsebina po sebi, ki ne pride do nobenega določnega sveta, če pa, potem v obliki totalitete pogojev, ki strežejo samo razumu. Tako dejaven izobraženec ne preseže subjektivnosti, sebe kot duha pa ne vzpostavi kot predmet.
 
Razen tega intelektualec izdihava tudi to, da ga ne interesira čisti pojem, niti kaka logična izpeljava določne substance, katere dejanskost določijo postavljeni obči momenti ali čisti dojem. Tisto, kar je neka njegova enotnost, je le gotovost, s katero izpove zlasti to, da se njegovo nadarjenost konča z odtujitvijo abstraktne učenosti.

Intelektualec danes odseva najbolj to, da ga logika mišljenja in pojem ne privlačita. Bolj kot logični razvoj predmetne substance ga prevzame ono posredovanje vedenja kot takega. Se pravi, njegova nadarjenost se izlije v tolmačenje vedenja in potem v preseganje neposrednega vedenja, ki ne upošteva nobene meje. In to preseganje si je danes mogoče ogledati na ekranih in radijskih valovih, kjer nastopa na primer kot poznavalec prava, tj. kot razlagalec svojega vedenja ali kot poznavalec abstraktnega prava.

Mi tukaj ne povzdigujemo intelektualca, saj v izvajanjih ne kaže nič takega, kar bi prehajalo in bi bil postavljen odnos do substance. Zaenkrat intelektualec skozi dejavnost izžareva naslednje: da ne proizvaja absolutne svobode, da v svojih izvajanjih ni dejaven s principom, da ga njegova logična odsvojitev ne zanima, da ga predmet v njegovi začetni in nastajajoči obliki sploh ne interesira. Vse to in še marsikaj drugega pove, da izobraženec ni dejaven kot duh, ki sebe najprej postavi kot predmet. Namreč, če je kdo intelektualec, potem je primerno, da se do predmeta obnaša v načinu ali tako, kot to zahteva gibanje predmetne substance.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec v podobi samozavedanja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.