Izkušnja s poslušanjem glasbe

Written by Jože Požar on september 16, 2018 – 6:07 dop -

Sreda poldan je in jaz poslušam klasično glasbo. Sedim na balkonu in tu je tole vprašanje: Kaj je novega v tem našem svetu? Najdem odgovor: drugače se oblačimo, poudarek dajemo individualnosti, telesu in notranjemu svetu, ki očitno kaže svojo lepoto v podobah, ki jih previdno sprejemamo. Tu je zdaj čas prebujanja notrine in prav tako čas predstavnega mišljenja ter prehajanja v neko drugo ubranost, ki pa je le življenje kot nekaj, kar je šlo čez in je onstran kot nekaj, kar se ne vrne vase. Ni kaj, tisti notranji zdaj izgine in se zopet pokaže kot neki drugi abstraktni svet, ki se nadaljuje v druge abstraktne predstave.

Slišim muzikalične tone kot gibajočo skladnost zvokov. Občutek imam, da gre za gibanje popolnega sveta ali prehajanje sveta v svet, ki ga je oblikovala sila duha. V tem gibanju absolutnega sveta je postajanje kakor moment, ki prehaja v drugi moment, onstran in zopet sebi nasproti in tako v nekaj naslednjega, kar ustvarja figuro sveta. To je čisto gibanje enega sveta, ki ujame sebe v razdvojeni podobi. Biti tukaj in biti onstran, to je načelo gibanja, ki razdvaja in združuje. Takšen svet ne razpade nikdar, ker ga veže notranje gibanje, ki ne pozna mirovanja, ampak samo ritem gibanja. Ritem žene in oblikuje razdvojeno podobo. In temu gibanju jaz sledim, saj je to govorica blagoglasnosti, ki ustvarja svet kot zbranost v eno samo lepoto sedanjega časa. Zakaj, to je svet, ki išče notranji razloček, ki ga pridela zrenje notrine in njeno gibanje, torej istoimensko, ki razvezuje nastajanje enega časa kot izhajanje iz sebe, v katerem je svet določen kot izpeljevana enotnost, ki je dosežena z nasprotjem.
 

Vizija gibanja glasbe.
 
Jaz se izvrstno počutim in prepuščam se gibanju lepih duš, ki kot da potujejo iz kraja v kraj. Daleč stran, vendar v meni, kot izvensebnost, ki se je dvignila in biva kot določena misel, ki se vrača v sebe po isti poti. Vidim jih, vse tiste, ki so dejavni in premagujejo bivanje sveta iz obeh strani, da ohranijo eno. Le tako obstajajo in so kot čista dejanskost, ki se je dvignila iz notrine, da bi nastalo postajanje dveh. To je nauk življenja, ki pripoveduje o obstoju nadčutnega sveta in življenja lepih duš, ki izdihavajo sebe iz obeh svetov. In ravno o tem danes veliko pripoveduje zemlja in življenje na njej. Zunaj in znotraj, kot to kaže nemirno gibanje narave, ki je vseskozi dejavna v svojem nasprotju. To dvoje pripovedujejo, da je svet gibanje kot obstoj čvrste zveze z dejanskim svetom, ki je zakon zemlje.

O, človek, glasba nam pripoveduje, da so razdalje sveta in je svet kot zdaj. In ravno ta zdaj kaže neko čudaško razmerje, ki se lahko izteče v nič tega sveta. In vse to zaznava naše oko, ki je videlo mnoge svetove. Ali je Richard Wagner videl gibanje sveta kot absolutno gibanje sebstva, ko je pisal glasbo? Mislim da, kajti jaz slišim gibanje sebstva, vse prve in druge združene v en svet poezije in zvokov ter časa kot tistega, ki izpoveduje ta naš svet, to lepoto enega sveta, ki je ena sama razločnost bivanja kot izpolnjeni svet.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izkušnja s poslušanjem glasbe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.