Izobražen duh in logična sovisnost

Written by Jože Požar on avgust 26, 2018 – 6:20 dop -

Glede na to, da izobraženega duha čisti pojem in logična sovisnost ne interesira, je jasno, da so njegovi abstraktni izdelki abstrakcije nedoločene biti. Duh izhaja iz nečesa znanega in ne iz postavljenega temelja ali osnove, pa je tako tisto, kar pridela, v predstave odmetano sebstvo, ki velja kot negativno obče sebstvo. Takšno poenostavljanje sveta vztraja v enostavni neposrednosti, kajti ko se ne izhaja iz osnove ali iz nečesa sebi proti postavljenega, kar je odnos pojma proti sebi, potem je tisto negativno zgolj abstrakcija.

Ste mogoče kdaj brali kakšno delo, ki bi se začelo z vzpostavljanjem čistega pojma ali z določanjem občega, ki je odnos proti sebi, v katerem je zaobjeto dejansko bistvo predmetne substance? Take logične sovisnosti ni zaslediti, ker izobražen duh logične sovisnosti ne jemlje resno. Duh ne kaže nobenih znakov, da ga zanima logična sovisnost in čisti pojem, ki vzpostavi realnost pojma. Takšnega prizadevanja duha še ni zaznati, kajti on je pogosto dejaven na površju ali tako, da svoje vedenje razpostavi in da razodene izobrazbo. Duha mika samo vedenje kot tako in tista čista moč vedenja, ki pa mu nazaj sporoča, da lastnega vedenja ne utemeljuje čez začetno gibanje predmetne substance. Se pravi, duh ni dejaven kot duh, ki spoštuje logično sovisnost in princip postajanja čistega pojma.

Izobražen duh, ki logične sovisnosti ne upošteva, je dejaven preračunljivo, to pa zato, ker ni osvojil nastajajočega vedenja, ki izžareva, da je treba abstraktno neposrednost najprej vzpostaviti. Zato je tisto, kar pridela, enostransko in pomanjkljivo, ker je le izpeljana abstraktna podoba vedenja, ki ni nič drugega kot nasprotje ali čista neposrednost, ki se jo da obogatiti ali idealizirati v nekaj naslednjega. Na ta način si duh zagotovi le samega sebe kot tistega, ki se od sebe razločuje kot sebstvo, ki pa ni njegova sebi enakost.
 

Ko je duh dejaven na način neskončnega razuma, si samega sebe ne odsvoji. Namesto da sebe postavi kot predmet, začenja dialog s seboj. Odmetava enobarvne formalizme in udejanja le obče. Zavest je čisti jaz, ki uživa potrditev drugih jazov, ki nastopajo kot posredovalci sebstva in čutnega vedenja. To je igra jazov in razuma, ki doseže lastno gotovost v abstraktnih predstavah odmetanega sebstva.
 
Zgleda da izobražen duh ne mara pogovora o logični sovisnosti, je pa res, da navdušeno govori o gospostvu vedenja. To verjetno zato, ker je v pomanjkanju vedenja o tem, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. On ima za pomembno zlasti to, da predstavi svoje vedenje kot obliko abstraktnega vedenja. Vsebinska stran ga ne zanima toliko, če pa, potem kot v sebstvu razvezana bit, ki je tisto negativno obče sebstvo. Tako si sebe pridela v podobi tistega sveta, ki je nekakšno negativno razmerje. Kar je pravzaprav izražena abstraktna moč, ki jo odkrijemo kot posredovano vedenje, ki se začenjajo kot nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove in je zgolj nadaljevanje sebstva, ki ne doseže postajanja.

Ko je izobražen duh prosto dejaven, potem sebe realizira kot čisto sebstvo, potem tudi tisto, kar je neka realnost, ne stopi v odnos s seboj. In potem tudi duh ne izraža odločnosti mišljenja in je dejaven tako, kot zna in ve. Tisto, kar odrine od sebe in prehaja v nekaj drugega, je le abstraktno obče kot razgrnjena duhovna moč zunaj sebe.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.