»Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Written by Jože Požar on februar 25, 2018 – 7:24 dop -

Duh, ki je danes dejaven kot oblikovalec in razlagalec sveta stvari in pojavov, je prosto dejaven, in to zaradi tega, ker je njegov odnos do predmetne substance oseben, njegov predmet je namreč drugo kot jaz. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki hvaliči le svoje vedenje, bit za neko drugo, ki je abstraktna zaznavajoča sila ali negativna tavtologija jaz sem jaz, je dejaven pomanjkljivo. Kajti on izvaja gibanje zdravega razuma, ki prosto razgrne abstraktne podobe kot jih zavest izreka. Hočem reči, tista pridelana neposredna oblika predmeta je odtujeno vedenje, ki razpade v abstraktne podobe. Neposredno izrekanje zavesti je oblika čistega sebstva v svoji čisti pojavnosti. Zavest se preganja s čistimi bitnosti ali s čistim vedenjem samega sebe, pri tem pa pridela le neko drugo podobo jaza. Na ta način čisti jaz zaživi v predstavi vedenja, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Mi izhajamo iz dejstva, da duh gibanja sebstva še ne doume, pa se zaradi tega naslanja na svoje prepričanje in vedenje kot tako, in zaradi tega drugo-bitnega sveta ne doseže. In zato tudi njegov predmet ne eksistira kot postavljeni čisti pojem, ki je odnos s seboj, ampak je le abstrakcija kot razloček vedenja od sebe. To je tisto početje jaza, ko jaz jemlje predmet z zavestjo, biti vsa realnost, on je podvojena različna bit, ki je neko bistvo njega samega. In to je tudi tista oblika dejavnosti, ko se jaz sebi pojavlja kot enostavno obče ali kot čisti svet sebstva. Skratka, jaz se utemeljuje skozi gibanje jaza, pri čemer je drugi jaz čisto sebstvo, sebi enako vedenje, ki se razlikuje od neposrednega vedenja ali formalnega sebstva.
 

V igri barv izgine neki tule v druge tule. Zavest nastopa kot čisti jaz in predmet je enostavno obče. In tako ima jaz gotovost po enostavnem tule, ki je abstrakcija. Se pravi, jaz najde sebe v razločku kot nekaj abstraktno enostavnega ali kot čisto obče. In to čisto obče je pravzaprav smrt abstrakcije biti, kajti ta bit ni postavljena kot negativno obče sebstvo in sploh ne kot resničnostno sebi enotna bit.
 
Ko pa je jaz določen kot posredovalec sebstva, potem je tisto posredovano čisto sebstvo zavest v svoji pojavnosti. Jaz je jaz kot čista vednost. Tisto drugo ali čisti jaz je abstrakcija ali razloček od neposrednega jaza. Ta delitev jaza je oblika čistega vedenja, ki pa je nično odpravljeno. Rečeno še tako, jaz je gotovost samega sebe v nasprotju kot neko abstraktno bistvo. Jaz se razdvoji s seboj skozi gibanje sebstva, skozi tavtologijo jaz sem jaz. Karkoli jaz odrine od sebe, to je čisti jaz kot nekaj drugega ali čisti razloček jaza. Kar pa seveda ni nič drugega kot svet čiste bitnosti ali čiste misli, ki je vedenje kot čisto sebstvo ali pojavna oblika čistega abstraktnega vedenja kot svet nasploh.

Ko je gibanje zavesti oblika razdvojitve jaza kot nekaj enega, je to gotovost, biti vsa realnost, biti gotovost samega sebe po nasprotju. Ta gotovost pa ni nič drugega kot nekaj občega, je čista abstrakcija realnosti. Kar je nekakšen idealizem, ki izreka le neko gotovost, kateri stojijo nasproti še druge gotovosti. Na ta način pa je svet zgolj nekaj, kar nima resnice biti, zakaj tisto drugo kot nasprotje je le abstraktno bistvo. To je bivanje jaza razširjeno v čisti jaz ali oblika, ko se oba jaza prepoznata v nasprotju. Če to povemo še drugače, ko sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo, je to razdvojeno sebstvo ali abstrakcija razločkov.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za »Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Sorry, comments for this entry are closed at this time.