Ko resničnega ne pojmujemo kot substanco

Written by Jože Požar on januar 12, 2014 – 7:34 dop -

         Končno se je duh ustavil in začel razmišljati, kaj to tam počenja subjekt, ki ga preganjajo užitki in kajpak denar. To je on kot vest in zavest duha, ki si sebe zagotavlja z dobrimi nameni in s kako razlago neposrednosti kot take. On subjekt torej, ki resničnega ne izrazi kot substanco, ampak le kot subjekt, ki najde vsako resnico kar v sebi. Se pravi, izrazi enostavno negativnost, ki je njegovo neposredno vedenje ali enostranska oblika bivanja njegove čiste zavesti, in to je ravnanje po dolžnosti. Rečeno še tako, neposrednost kot taka je njegovo čisto sebstvo kot prazno vedenje, ki je kot neposredno mirujoči subjekt oblika enostavne negativnosti. Skratka, njegova izrazitev ali izražena abstraktna moč one igre s samim seboj, v kateri on sebe ne postavi kot predmetno substanco, je dovršeno početje subjekta.
 
Goljufija-z-neposrednostjo

Svet še ni dovršen v neposrednosti kot taki. Če se to neposrednost sprejme kot tako, potem je vsa vrednost sveta pripisana neposrednosti.

 
         Nastopil je torej drug čas, v katerem duh poskuša prepoznavati sleparije, ki se jih s težavo odkriva, ker so običajno zaščitene z avtoriteto subjekta in njegovim položajem. Zato je pomembno, da se ne preskoči neposrednosti kot take, saj se ravno v njo inštalira goljufije, kot je na primer navidezna gospodarnost, ki se jo motivira z denarno hipotezo. Ona je najbolj očitna govorica sleparja, ki čez obeležja in denar uveljavlja svoj pogled, ki ne izhajajo iz nobenega postavljenega nasprotja. Goljufijo ponuja kot neposredno umnost, ki je v resnici neumnost, ker je to ravno tisti nelogičen začetek, v katerem se neposrednost sama s seboj ne vzpostavi kot svoja sebi enakost. Zato mora obstajati volja, da se postavljena neposrednost odpravi in resnično vzpostavi, kajti le tako je substanca odpravljena in vzpostavljena kot njena sebi enakost. Samo na ta način je mogoče izključiti goljufijo onega subjekta, ki je na mnogih primerih pokazal, kaj se zgodi, ko se resničnega ne pojmuje kot substanco.

         Zgornjim poskušam opozoriti, da izpeljava začetka ali logika začetka, ki sloni na tem, da izrečeš sebe kot subjekta, nato pa na to neposrednost pripenjaš predikate, ni nobena prava logika začetka. – Da ne bi kdo prehitro sklepal, naj omenim, da tufi filozofi svojega vedenja ne odpravijo v logičnem načinu ali v elementu vedenja. Dejstva namreč kažejo, da se logike začetka izogibajo; verjetno zaradi tega, ker ima logika začetka v sebi to, da vzpostavi subjekta kot predmet, s tem nastopi razdvojitev enostavne neposrednosti ali obstoj bivanja sebi enakosti. To pa je predmetni element vedenja, s katerim duh sebe vzpostavi kot predmet, kot čisti dojem, s katerim je substanca bistveno tisto duhovno dejansko kot določno postavljena drugobit.

         Naj naglasim: kadar resničnega ne pojmujemo kot substanco, takrat v imenu substance nastopa subjekt. Ta pa življenje predmeta prikaže zgolj kot neko njegovo prazno vedenje, ki ga je našel v sebi. Zato bi bilo dobro, če bi to vero v neposredne resnice nehali braniti. Subjekt namreč jemlje vsebino iz svojega naravnega sebstva, pa je ta čista vsebina zgolj njegova izpolnitev kot dolžnost, lahko bi rekli, njegovo sebstvo je stopilo v bivanje kot sebstvo.


Posted in Abstraktno nasilje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.