Liberalec in nadčutna prikazen

Written by Jože Požar on julij 16, 2017 – 5:34 dop -

Če si liberalca, ki je nekakšen reprezentant odličnega sveta, pogledamo skozi njegov nadčutni svet, lahko izkusimo, da je idealist, teoretični duh, ki zagotavlja, moj predmet sem jaz. Tisto, kar ga drži na čelni strani tega sveta, je njegova subjektivna drža in ona nedoslednost, s katero izpoveduje, da občuduje abstraktne ideje ali odlični svet; tega pa nikoli ne razdvoji in tudi ne postavi kot predmet, ker je zanj pomembno samo to, da premaga samega sebe. Zaradi tega se tudi ne spušča v razprave o stvareh, ampak idealizira svojo domiselnost in se gre idealizem v plehkih podobah. Tako da ni mogoče misliti, da je liberalec kak svobodnjak, ki proizvaja pristne napredne ideje. Zakaj tisti njegov onstranski svet je neki nedoločen svet, s katerim ničesar ne spreminja. Če to povem še drugače, liberalec je srečen individuum, ki se izgublja v onstranskem romantičnem svetu, tj. v zmagoslavju gotove subjektivnosti ali v podobi onstranskega bitja, ki je nekakšna izginjajoča blaženost na sebi.
 

Liberalca ne zanima realni svet, temveč samo idealni svet, njegov idealizem meri samo na formo predstave. Pa se tako preseganje neposrednosti izteče v uresničenje njegove domiselnosti. V resnici liberalec vzpostavi le neko abstraktno nasprotnost, ki vsebuje raznolike miselne predstave, ki jih zunanje veže.
 
Liberalca določi čista onstranska aktivnost, ki jo izvaja v združbi z abstraktnim razumom; razum pripravi in razgrne substanco za onstranski pretres. Rečeno še tako, liberalec je reprezentant tostranskega sveta v onstranskem svetu, in to na ta način, da idealizira razumarske portrete, ki jih na drugi strani nabrito odpravi. Zategadelj je v neskladju s samim seboj in tistim, kar utrjuje na drugi strani. Pravzaprav na drugi strani pojasnjuje svoje sebstvo in poklanja abstraktne razlage, ki so predstave, ki mu nastanejo mimogrede. Se pravi, njegova pot se konča v onstranskem svetu, kjer čisti svet izginja kot nedoumljiv. To pa je ravno tisto početje duha, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak z idealiziranjem čistega jaza in zatrjevanjem, da je tisto, kar odrine onstran, ena sama resničnost.

Dobro, če sem zgornjim nekako nakazal početje liberalnega duha, poglejmo, kaj pušča ta duh  za seboj. Pri tem zaznamo, da tisti njegov oblikovan svet ni noben izdelani pojem, ampak nekakšna ne dejanska prikazen, ki sta jo skupaj ustvarila abstraktni razum in njegov talent, ki z abstraktno silo razuma in govorico oblikuje onstransko prikazen. Ta sporoča, da tisto nedosledno svobodomiselnost ne gre jemati z vso resnostjo. Taisto hoče reči, da liberalcu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da sebe kot svobodomiselnega duha predstavi kot abstraktno idejo, ki velja kot subjektivna zamisel, ki je brez izpolnitve.

Idealizem liberalca nam odkrije, da je on nekakšen izvedenec za onstranski svet. Zato tudi idealizira svoj svet tako, da neposrednost preseže s silo njegove domišljije. Tako da tisto, kar je na koncu nekakšna čista prikazen, ni nič drugega kot razvejana domišljija v abstraktne momente, ki jih je sila abstraktnega razuma in onega umnega nagona odrinila od sebe. Kar je nekakšno onstransko tavanje, ki ga liberalec svojo svobodomiselnostjo uresniči kot čisti svet vzajemnega učinkovanja njegove domišljije in abstraktnega razuma.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Liberalec in nadčutna prikazen

Sorry, comments for this entry are closed at this time.