Navajeno obnašanje vedenja

Written by Jože Požar on oktober 14, 2018 – 5:35 dop -

Zanimivo je, da je izobraženec prepričan, da predmet ni nič drugega, kot abstraktno vedenje, ki ga udejanji samozavedanje. Za razumnika predmetna substanca ni nič takega, kar bi bila postavljena osnova predmeta, v kateri bi substanca dosegla svojo občo določenost. Še več, razumnik kaže, da predmet na začetku ni substanca v njeni razdvojenosti, ampak subjekt prepuščen navajenemu obnašanju vedenja, ki substanco zgolj predoča. Rečeno še drugače, izobraženec ne dojema substance kot nekaj, kar je njen postavljen odnos, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. Potemtakem je njegova naloga samo v tem, da predstavi sebe kot duha, ki je sposoben sebstvo posredovati in mu dati neko obliko. Na ta način je dejavnost duha reducirana na navajeno obnašanje vedenja: za osnovo je položen subjekt kot fiksno sebstvo, kateremu pristopi vedoči Jaz, ki subjekt okrasi s predikati.

Da golo razumevanje predmetne substance ne zadošča več, o tem danes govori izobraženec tedaj, ko postajanje substance ne prikaže v njeni dejanskosti. Namreč tisto navajeno obnašanje vedenja prakticira samo neki smoter, v katerem on zre in uživa le svoje sebstvo. Pa je njegov izoblikovani svet produkt navajenega obnašanja vedenja, torej svet, katerega oni subjekt je obogačen s predikati. Ob tem pa naj omenim še to, navajeno obnašanje vedenja ne izdela nič umnega, zakaj razum in um nastopata vsak na svoji strani.
 

Pri navajenem obnašanju vedenja gre za to, da se tisto, kar je, spozna po sebi. Se pravi, subjekt je položen za osnovo kot fiksno sebstvo, kateremu se predikati dodajajo. Pa je dodajanje predikatov zgolj neko neproduktivno početje vedočega Jaza. Zakaj na ta način gre subjekt v izgubo in ne doživi izpolnitve v svoji dejanskosti. Čisto drugače pa je, in to bi naj izdihavala črno bela abstrakcija, ko je neki neposredni svet najprej razloček na sebi kot notranji razloček istoimenskega. To je tista začetna razdvojenost istoimenskega, v kateri je proti postavljeni svet sebi enak.
 
Da je danes hvaljeno navajeno obnašanje vedenja in napenjanje razuma, gre hvaležnost izobraževalnemu sistemu, ki človeka ne dojema kot duha in ustvarjalca, ampak kot osebo, ki obožuje abstraktno vedenje. Zato tisto, kar je neko abstraktno vedenje, izobraževalni sistem hvaliči, ne hvaliči pa na primer nastajajočega vedenja. Tako da danes ni mogoče reči, da ima izobraževalni sistem v vidu tudi duha, ki sebe skozi izobraževanje spoznava v svoji odsvojitvi in je dejaven v načinu, v katerem najprej postavi sebe kot predmet. Namesto da duh spoznava tudi mišljenje, ki udejanja in odpravi predmetno substanco v načinu postajanja, se predaja navajenemu obnašanju vedenja. Ob tem pa izobraževalni sistem ne zaznava, da mišljenje zgolj hodi zraven in se prilagaja oni materiji. In tako ni čudno, če se danes hvaliči abstraktno vedenje in navajeno obnašanje vedenja, mišljenja pa se le tu in tam omenja.

Navajeno obnašanje vedenja je slavljeno, ne glede na to, da ne izdeluje pristnih rezultatov. Namreč o tem govorijo dosežki, ki jih izžarevajo ustanove in sistemi (sodstvo, zdravstvo, itn.), ki se nenehno sklicujejo na abstraktno vedenje in tisto neko moralo, ki hodi vsepovsod zraven s ciljem, da se daje prav vedenju kot takemu ali onemu subjektu, ki je nekakšen enostranski ideal, ki ne stopi z ničemer v odnos, kaj šele s seboj.

Navajeno obnašanje vedenja je pričujoče povsod tam, kjer je duh dejaven brez principa in se ne spoštuje začetne sebi enakosti ali postajanja istoimenskega.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Navajeno obnašanje vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.