O razumnem in umnem bivanju

Written by Jože Požar on oktober 28, 2018 – 6:19 dop -

O umnosti ni mogoče govoriti, če neposrednost ni postavljena kot nekaj sebi enakega. Duh, ki danes govori o umnosti, ob tem pa spregleduje enostavno postajanje predmetne substance v njeni določeni podobi, ne ve, da je razumno umna oblika postajanje v elementu vedenja. Zakaj tisto razumno in umno je zavest, ki je postajanje nečesa prvega in drugega, to pa je sebi enakost. Postajanje razumnega in umnega je torej oblika predmetne substance, v kateri nekaj neposrednega doseže svojo enostavno določenost v občih momentov.

Danes je umno vse, kar je abstraktno vedenje samo po sebi. A v tem abstraktnem vedenju ni zaznati nič umnega, ker ne gre za proti postajanje in odnos vedenja. Namreč tisto, kar je zgolj neposredno vedenje, to še ni nič umnega. Da pa bi neposrednost, kot nekaj razumnega, bila izpolnjena kot umnost, mora doseči svojo dejanskost. Povedano drugače, neposrednost mora biti na sebi določena v svoji dejanskosti, da bi nastalo nekaj razumno umnega. Zato abstraktno vedenje kot tako ni nič umnega, zakaj razumno in umno je bivanje enega.
 

Ilustracija stremi pokazati bivanje substance kot eno nje same, ki je bivanje v njenem razdvajanju. To bivanje želi razodeti, da substanca v svoji začetni podobi ni le ekstaza abstraktne neposrednosti, temveč postajanje v njeni razdvojeni podobi, ki je podoba istoimenskega v eni enotnosti. Postajanje istoimenskega torej ni zgolj abstraktni ideal substance, ki se šopiri, ampak njeno razdvajanje kot sebi enak obči božanski svet, ki je dejanski ali umni svet. Torej svet istoimenskega, ki je sebi enako bistvo, saj se nanaša na sebe kot notranji razloček.
 
Ko govorimo o umnosti, moramo imeti v mislih odnos, tj. postajanje pojma kot nekaj enega, v katerem je tisto substancialno nekaj razdvojenega. Ta podoba je oblika istoimenskega in je logična oblika bivanja: »biti v svoji biti svoj dojem«, o tem govori Heglov sistem vede, kajti to je oblika biti v njenem razdvajanju, v katerem notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje. Zakaj neposredno bivanje substance si je ravno tako po drugo-biti. Kar je postajanje substance v njeni enostavni podobi, ki je njena razdvojenost ali proti postajanje. Postajanje je torej razumno umna oblika, s katero je dosežena sebi enakost.

Tisto umno je torej čisti dojem, ki naredi to, da nekaj neposrednega doseže svojo določenost. Namreč spoznavanje ni zgolj spoznavanje nečesa razumnega, temveč je prav tako preseganje razumnega, ki skozi gibanje notrine doseže svojo umno podobo, ki je čisti dojem. Zakaj na ta način tista abstraktna neposrednost doseže svojo sebi enakost v nasprotju, ki je enostavna določenost ali enostavno bivanje substance v njenih občih momentih. Kar ni nič drugega kot bivanje substance v elementu vedenja, ki je kvaliteta bivanja v enem, saj je prvo bivanje razločeno od drugega po notrini in obliki, v kateri substanca doseže popolno podobo.

Duh bi naj dojel, da razum prideluje samo končne določbe. Kar pove, da umnega v začetnem gibanju ni mogoče spoznati tako, da se tisto razumno kot čisti Jaz širi v neskončnost, zakaj pri tem širjenju ne pride do nobenega postajanja. Se pravi, samo tisto razumno, kot proti postavljeno, je umno. To nam odkrije, da naj razumno, kot nekaj abstraktno neposrednega, doseže svojo proti postavljeno podobo. Le tako je razumno in umno vzajemna skladnost biti, ta pa je dosežena skozi začetno gibanje ali samopostavljanje, ki je posredovanje notrine s seboj, kar je absolutni nemir kot čisto samogibanje istoimenskega.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razumnem in umnem bivanju

Sorry, comments for this entry are closed at this time.