O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Written by Jože Požar on november 5, 2017 – 7:05 dop -

Vprašanje je, zakaj duh v enostranskem naprezanju obstane v abstraktni neposrednosti. Odgovor bi bil, ker ga realnost in njej pripadajoča dejanskost ne interesira. Duh substanco odpravi kot obliko abstraktnega vedenja in je s tem zadovoljen. Zato se sprašujem: ali je v šolah kdaj govora o realnosti in njeni dejanskosti, ali je pojem realnosti mlademu duhu razumljiv, in nenazadnje, ali še duh ni spoznal, da je treba mlademu duhu razložiti, kaj je popolna realnost? Glede na to, da se o realnosti kot taki ne beseduje, lahko zaključim, da realnost človek ne dojema v njeni popolni obliki. To se da spoznati pri obravnavanju kake stvari, ko se realnost izgublja v abstraktne predstave. Tak slučaj je na primer pojem zdravstveni sistem, katerega realnost se širi do brez določilnosti, pa tako realnost nima nobenega pomena. Da to bolje razjasnimo, poglejmo kako realnost razodeva filozof Hegel. On zapiše: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« In zares, duh danes o realnosti in njej pripadajoči dejanskosti ne beseduje, in to zaradi tega, ker je prepričan, da realnost ni treba jemati v celovitem obstoju. Pa tako ni čudno, če realnost zastopa abstraktno vedenje kot tako in za povrh še kakšna občudovanja vredna enostranska predstava čistega vedenja.
 

Če bo izobraženec še naprej častil samo abstraktno vedenje kot tako, potem je jasno, da ga absolutno vedenje ne zanima. Kar napoveduje, da se naj preneha vznemirjati z vedenjem kot takim in formalnim mišljenjem, ki rezonira sem in tja. Kajti v razvoju duha gre za to, da bo enkrat dejaven v načinu, v katerem bo substanca dosegla svojo popolnost. Edino to zagotavlja, da bo v ekspoziciji čistega pojma zaživela notrina kot gibanje, v katerem duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj.
 
Vprašajmo se, zakaj izobraženec spregleduje realnost in njeno dejanskost? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, ker realnost zastopa kar njegovo vedenje. Namreč on očitno kaže, da realnosti kot taki ne pripada nobena kvaliteta, tj. obstoj. In tako ni čudno, če njegovo vedenje operira kot nekakšna neomejena sila, ki lahko nastopa v imenu realnosti in prav tako njene dejanskosti. Takšno razumevanje realnosti najbrž izhaja iz tega, ker on dojema vedenje kot nekaj, kar hodi pred svetom, tj. pred vsako realnostjo. Zaradi tega on realnosti ne jemlje enako resno kot svoje vedenje. Iz tega lahko zaključimo, da duh ne verjame v obstoj in začetno gibanje realnosti, s katerim je oblikovana njej pripadajoča dejanskost. In vse to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja zgolj abstraktno vedenje, ob tem pa se dela, kot da svet stvari ni nič drugega kot igra abstraktnega vedenja.

Vprašajmo se, ali na primer pojmu zdravstveni sistem pripada realnost in njena dejanskost. Zgleda da ne, kajti ko je govora o sistemu, je vedno govora o vedenju kot takem. Duh vseskozi izpoveduje, da zdravstveni sistem nima realnosti, če pa se realnost slučajno pojavi, potem takoj pristopi njegovo vedenje kot tako. Skratka, tam kjer bi naj bilo govora o realnosti in njeni dejanskosti, tam nastopa vedenje kot tako. Takšno dojemanje zdravstvenega sistema izpoveduje, da sistema ne bo mogoče vzpostaviti, ker sistem obvladuje vedenje kot tako.

Naj zaključim, dokler se bo duh izogibal realnosti in njej pripadajoči dejanskosti, bo njegov svet oblika praznega vedenja ali on kot predstavljen subjekt.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.