Filozof in sodoben čas

Piše: Jože Požar : julij 30, 2017 – 5:41 dop -

Če se filozofija ne bo spustila na trda tla in bo še naprej aktivna v onstranskih svetovih, ki niso nastali na nobeni realnosti, bo obstajala le še v abstraktnih podobah ali interpretacijah razumske inteligence, ki ji ne gre za predmetno bit in bistvo, ampak za konstrukcije zunanje povezanih fenomenov, s katerimi premaguje lastno subjektivnost. To je tisti dejavni duh, ki navidezno modruje o stvari in se izteče v metafizično umevanje. Takšno početje duha je neko prizadevanje, v katerem se duh ne ukvarja s predmetno substanco. Zakaj dejaven je na razumevanju nečesa danega in možnega, ki ni noben predmetni svet, ampak videz sveta, s katerim formalno znanje dvigne do fiksirane določenosti.

A filozof bi naj bil dejaven tako, kot to prikazuje filozof G. W. F. Hegel v prvem delu Sistema vede ali nastajajočem vedenju. To pomeni, da bi naj odsvojil svoje sebstvo in ga vzpostavil kot predmet. Kajti edino posredovanje s samim seboj vzpostavi gibajočo se sebi enakost vedenja, ki je tisto začetno postajanje v elementu vedenja. Zakaj tista živa substanca je bit, ki je dejanska le, kolikor je gibanje samo postavljanje ali posredovanje s seboj. Namreč duh je tisto čisto gibanje, »postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva.«
 

Filozof se danes izroča slučajnim vsebinam in se ne ukvarja s predmetom filozofije. Pa se zdi, kot da filozofske vsebine prideluje plehki intelektualizem, ki analizira in s čutno dialektiko proizvaja nekakšne transcendentalne podobe. In to prazno preseganje sveta se vsiljuje bodočemu filozofu, ki ne ve, da se filozofija začenja v Sistemu vede. In vse to zaradi tega, ker danes s filozofskimi vsebinami mešetari abstraktni razum, ki uveljavlja čisto razumarsko inteligenco.
 
Filozof bi naj torej upošteval dejstvo, da je vedenje kot je sprva, neduhovna čutna zavest. To kaže, da bi naj bil dejaven s principom ali tako, da sebstvo vzpostavi v elementu vedenja, ki je čisti dojem. Na ta način doseže to, da je v nasprotju neko drugo, tj. predmet svojega sebstva. In tukaj naj opozorim, da filozof Hegel v Sistemu vede prikazuje prav ta začetni element vedenja, ki je čisti dojem, s katerim duh doseže ravno to, da postane sebi neko drugo. To je tisto proti postajanje ali element vedenja, v katerem prek nasprotja doseže občo sebe-vednost v svojem absolutnem nasprotju, ki je tisto popolno obče ali čisti dojem; v njem je obče prikazujoči se Bog v drugo-biti. In to je princip, v katerem duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet; v drugo-biti je pri sebi. Na ta način doseže vrh svoje subjektivnosti, ki je postavljeni razloček, iz katerega se povrne v sebe.

Sicer pa bi naj filozof spremljal tudi sodobno umetnost, ki raziskuje notrino. To stremi reči, da bi naj z enim očesom spremljaj ideje sodobne umetnosti, ki odslikavajo notrino in njeno gibanje. Zakaj ravno to gibanje notrine in njeno nasprotje odkriva Hegel v Sistemu vede. Želim reči, ker je umetnost naredila korak v notranjost, je prav, če tak korak naredi tudi filozof. Kajti raziskovanje notrine in gibanje je tisto, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je razlog, zakaj naj filozof raziskuje Sistem vede, ki mu bo razgrnil, kako duh samega sebe vzpostavi kot predmet, ali, kako doseže tisto absolutno vedenje, ki vzpostavi bit. Na filozofu je, da spremlja sodobno umetnost in da poskuša dojeti Heglov Sistem vede. Edino tako bo presegel ono metafiziko ali razmišljanje, v katerem premaguje zgolj svojo subjektivnost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozof in sodoben čas

Filozofija in njen temelj, ki je nastajajoče vedenje

Piše: Jože Požar : julij 23, 2017 – 5:35 dop -

Če se filozofija ne bo resno začela ukvarjati z nastajajočim vedenjem, se bo zgodilo, da bo pravniška pamet dobila blagoslov od državniške modrosti, da je edino ona sposobna izpričevati logičnost mišljenja. Namreč pravniška pamet dobiva na veljavnosti, pa čeprav predmetnega sveta ne pojmuje. Razen tega je pravniški duh vezan na bit-izven-sebe, s tem pa je njegov pojem v bistvu zgrešen, pa se one interpretacije in objektivnost končajo v konstrukciji dejstev. Za takšno prikazovanje objektivnega sveta pa zadostuje subjektivni način mišljenja, s katerim se doseže le ono domišljanje mišljenega.

Danes je pravniška pamet pričujoča tako rekoč na vseh vogalih abstraktnega življenja. Verjetno je to okoliščina, zakaj se to pamet dojema kot umno silo, ki da je sposobna pridelovati neposredno resničnost. Pa tako ni nenavadno, če predmetni abstraktni svet v medijih interpretira in pojasnjuje pravniška domiselnost. O tem govorijo svetovi, ki niso dosegli svoje dejanskosti, ker jih je razreševal pravniški razum. Pravniška razumnost je namreč dejavna na način metafizike, na način prepoznavanja objektivnosti. Pa je pravniška logika neutemeljeno dvignjena v nebesa, saj se ne ukvarja s pojmovanjem objektivnega sveta, ampak z domišljanjem objektivnega sveta in abstraktnim smislom.
 

Če se resnično želi kaj več narediti za dojemanje duha, potem se je potrebno ukvarjati z nastajajočim vedenjem in logiko. Edino tako se bo duh naučil misliti iz samega začetka, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej vzpostavi sebstvo kot predmet. Stvar filozofa pa je, da nastajajoče vedenje posreduje in ga naredi dojemljivega.
 
Če torej filozofija želi kaj več prispevati k dojemanju nastajajočega vedenja in logike, potem mora jasno izraziti, da logiko mišljenja obravnava v sistemu vede, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje. Tako bo filozofija razumljena iz izvira ideje, katere pojem se mora najprej pretvoriti v osnovo. Kajti le tako bo duh spoznal, kaj se to pravi logično misliti idejo in razvijati odnos proti sebi iz izvira. Duh naj spoznava predvsem to: kaj je nastajajoče vedenje, kako si sebe odsvoji, da bi spoznal, kaj pomeni biti dejaven na način metode. To stremi reči, da bi naj filozofija s svojimi vsebinami odkrivala nastajajoče vedenje, tj. predmetni element vedenja, ki je čisti dojem. Zakaj tisti subjektivni način mišljenja ni nič učenjaškega, ker mu manjka princip. Pa je tisto na videz logično prizadevanje duha zgrešeno, saj duh izraža le neko nastrojenost. Zaradi tega je bistveno spoznati, da je z odsvojitvijo duha in vzpostavljenim elementom vedenja spoznan prvi logični korak duha. To je tisto začetno gibanje, v katerem odpravi sebstvo in ga postavi kot predmet. Kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da je na ta način duh dejaven na popolni realnosti, ki se je danes ne spoštuje, ker si je filozofijo prilastil abstraktni razum, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Filozofija naj razodeva nastajajoče vedenje, tj. začetek postajanja, v katerem si duh samega sebe odsvoji. To je filozofski idealizem, v katerem duh sebe vzpostavi kot absolutno vedenje. To pa je tista pot duha, na kateri duh sebe odkriva iz nastajajočega vedenja, tj. čistega dojema, katerega postajanje biti se nadaljuje v nauku o biti ali drugem delu sistema vede.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen temelj, ki je nastajajoče vedenje

Liberalec in nadčutna prikazen

Piše: Jože Požar : julij 16, 2017 – 5:34 dop -

Če si liberalca, ki je nekakšen reprezentant odličnega sveta, pogledamo skozi njegov nadčutni svet, lahko izkusimo, da je idealist, teoretični duh, ki zagotavlja, moj predmet sem jaz. Tisto, kar ga drži na čelni strani tega sveta, je njegova subjektivna drža in ona nedoslednost, s katero izpoveduje, da občuduje abstraktne ideje ali odlični svet; tega pa nikoli ne razdvoji in tudi ne postavi kot predmet, ker je zanj pomembno samo to, da premaga samega sebe. Zaradi tega se tudi ne spušča v razprave o stvareh, ampak idealizira svojo domiselnost in se gre idealizem v plehkih podobah. Tako da ni mogoče misliti, da je liberalec kak svobodnjak, ki proizvaja pristne napredne ideje. Zakaj tisti njegov onstranski svet je neki nedoločen svet, s katerim ničesar ne spreminja. Če to povem še drugače, liberalec je srečen individuum, ki se izgublja v onstranskem romantičnem svetu, tj. v zmagoslavju gotove subjektivnosti ali v podobi onstranskega bitja, ki je nekakšna izginjajoča blaženost na sebi.
 

Liberalca ne zanima realni svet, temveč samo idealni svet, njegov idealizem meri samo na formo predstave. Pa se tako preseganje neposrednosti izteče v uresničenje njegove domiselnosti. V resnici liberalec vzpostavi le neko abstraktno nasprotnost, ki vsebuje raznolike miselne predstave, ki jih zunanje veže.
 
Liberalca določi čista onstranska aktivnost, ki jo izvaja v združbi z abstraktnim razumom; razum pripravi in razgrne substanco za onstranski pretres. Rečeno še tako, liberalec je reprezentant tostranskega sveta v onstranskem svetu, in to na ta način, da idealizira razumarske portrete, ki jih na drugi strani nabrito odpravi. Zategadelj je v neskladju s samim seboj in tistim, kar utrjuje na drugi strani. Pravzaprav na drugi strani pojasnjuje svoje sebstvo in poklanja abstraktne razlage, ki so predstave, ki mu nastanejo mimogrede. Se pravi, njegova pot se konča v onstranskem svetu, kjer čisti svet izginja kot nedoumljiv. To pa je ravno tisto početje duha, ki se ne ukvarja s predmetom, ampak z idealiziranjem čistega jaza in zatrjevanjem, da je tisto, kar odrine onstran, ena sama resničnost.

Dobro, če sem zgornjim nekako nakazal početje liberalnega duha, poglejmo, kaj pušča ta duh  za seboj. Pri tem zaznamo, da tisti njegov oblikovan svet ni noben izdelani pojem, ampak nekakšna ne dejanska prikazen, ki sta jo skupaj ustvarila abstraktni razum in njegov talent, ki z abstraktno silo razuma in govorico oblikuje onstransko prikazen. Ta sporoča, da tisto nedosledno svobodomiselnost ne gre jemati z vso resnostjo. Taisto hoče reči, da liberalcu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da sebe kot svobodomiselnega duha predstavi kot abstraktno idejo, ki velja kot subjektivna zamisel, ki je brez izpolnitve.

Idealizem liberalca nam odkrije, da je on nekakšen izvedenec za onstranski svet. Zato tudi idealizira svoj svet tako, da neposrednost preseže s silo njegove domišljije. Tako da tisto, kar je na koncu nekakšna čista prikazen, ni nič drugega kot razvejana domišljija v abstraktne momente, ki jih je sila abstraktnega razuma in onega umnega nagona odrinila od sebe. Kar je nekakšno onstransko tavanje, ki ga liberalec svojo svobodomiselnostjo uresniči kot čisti svet vzajemnega učinkovanja njegove domišljije in abstraktnega razuma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Liberalec in nadčutna prikazen

Svet iznajdljivega filozofa

Piše: Jože Požar : julij 9, 2017 – 5:39 dop -

Kadar je iznajdljiv filozof dejaven tako, da sebstva ne vzpostavi v njegovih občih momentih, potem je jasno, da sebstva ne jemlje dosledno. Potem tudi tisto drugo sebi enako ni proti postavljeni svet sebstva, ampak predstavljeno vedenje abstraktne osebe. To je sebstvo kot tako, s katerim iznajdljiv filozof izkusi le sebe samega, tj. svoje naravno sebstvo. Se pravi, ko ne postavi sebstva kot predmet, je tisto drugo njega samega nekakšna prikazen ali predstava abstraktne osebe. Iznajdljiv filozof izreka čisto vedenje sebstva o sebi, katerega nasprotje je drugo samozavedanja, ki je mirujoči subjekt. To je pozicija, ko začne iznajdljiv filozof pogovor s seboj skozi podvojeno samozavedanje.

Veselje iznajdljivega filozofa se začenja tedaj, ko ustvari portret svoje lastne moči. To je tisto, kar odrine od sebe in se nadaljuje v drugo samozavedanje. Se pravi, tisto neposredno odtujeno sebstvo ni postavljeno razmerje do drugega, ampak čisto sebstvo kot tako ali neposredna abstraktna dejanskost. Ona je čisti jaz njegove izobrazbe, torej svet sebstva, ki je gotovost samega sebe, katerega gibanje ne odpravi abstrakcijo neposrednega bivanja, ampak se konča kot drugo samozavedanje. V tej razdvojitvi komunicirata dve strani, ki pa ne uresničita nobenega razmerja odvisnosti. Pa od tukaj toliko onega enostranskega razpoloženja in zadovoljstva, s katerim doseže filozof neko zunanjo enotnost s seboj.
 

Iznajdljiv filozof je zadovoljen s svetom, ki ga najde v sebi in zunaj sebe. Zaradi tega operira z vedenjem kot takim in se zadržuje v pojavnem svetu. Njegova iznajdljivost je v tem, da sebstvo izpolni skozi igro podvojenega samozavedanja.
 
Če je sebstvo iznajdljivega filozofa nekakšna pradomovina njegove izobrazbe, potem je jasno, da filozof operira z mnogimi vedenji in da se sebstvo kot tako na veliko razteza. To je tisto vznemirjanje, v katerem si zagotovi gotovost takoj za tem, ko se zavest dvigne iz središča sebstva, v katerem dejavna vest urejuje arhiv vedenja. Namreč, dvig sebstva kot praznega vedenja je nekakšno prizadevanje, ki stopi na plan kot gotovost, s katero doseže sebstvo čisto dejanskost. Ta dejanskost pa seveda ni nobeno predmetno bistvo, ampak le prizadevanje dejavne zavesti, ki je dala bivanje čisti izobrazbi ali praznemu vedenju, ki doseže svojo popolno aktualizacijo v drugem samozavedanju.

Iznajdljiv filozof se te navidezne odsvojitve razveseli zlasti takrat, ko vznemirja sebe z namenom, da se samemu sebi razodene kot aktivna moč sebstva. Namreč tisto negativno njegovega razpoloženja je sebstvo kot čisti jaz. Pa tako ni čudno, če iznajdljiv filozof daje prednost čistemu jazu, katerega dejanskost je čisto vedenje ali dovršeni svet sebstva. Zakaj tisti dvig v drugo samozavedanje zna biti včasih zapleten. Skratka, odsvojitev sebstva je vedno dvomljiva, ko čisti jaz ne izpolni enotnosti podvojenega samozavedanja.

Torej, kadar iznajdljiv filozof ne vzpostavi sebstvo s principom, je to naznanilo, da je dejaven brez principa. To pa je takrat, ko izvaja gibanje podvojenega samozavedanja, ki ne ustvari razmerja in odvisnosti predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Svet iznajdljivega filozofa

Kaj je filozofija pridobila s sistemom vede?

Piše: Jože Požar : julij 2, 2017 – 5:33 dop -

Predvsem to, da ima vzpostavljen odnos do sebe, tj. do svojega predmeta, ki je ideja. Sistem vede je namreč prikazujoče se vedenje, s katerim je razodeto nastajajoče vedenje skozi postavljen čisti pojem. On je tista osnova ali element vedenja, v katerem notrina stopi sebi nasproti. To se pravi, s prvim delom sistema vede je vzpostavljen element vedenja ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pri tem je pomembno to, da duh spozna način svoje odsvojitve, tj. predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je namreč element vedenja, ki ga naj duh spozna, če resnično želi, da njegove vsebine v svojem začetku zadihajo v logični sovisnosti ali v povezanosti istoimenskega.

Filozofija brez sistema vede je abstraktna filozofija, filozofija kot sistem vede pa je izpeljani pojem ideje, s katerim je pojem ideje najprej vzpostavljen kot absolutno vedenje, nato pa kot (Znanost logike) bit, bistvo in pojem. Na ta način je zakoličen sistem vede kot razvita pot pojma ideje v njeni logični sovisnosti.
 

V sistemu vede, ki ga je spisal filozof G. W. F. Hegel, je vzpostavljen in razvit pojem ideje kot umni pojem. Prvi del sistema vede razodene način gibanja in smotrno početje duha, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. To je tista začetna forma absolutnega vedenja, ki je totaliteta čistega pojma, s katero je postavljen odnos pojma proti sebi. Zakaj logika (drugi del sistema) ima za predpostavko znanost o duhu v njegovi pojavnosti, ki je veda izkustva zavesti.
 
Sistem vede nam torej odkriva pot ali način, kako si duh samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet ali kot absolutno vedenje. Odkriva nam pa tudi to, kako duh posreduje bit in jo vzpostavi kot Eno atrakcijo, ki je odnos repulzije in atrakcije. In tako naprej tudi svet bistva in pojma, ki je v sistemu vede razvit kot določujoče gibanje ideje.

Sprememba, ki jo sistem vede razodene in je bistvena za razumevanje sodobne filozofije, je ta, da je duh v sistemu vede stopil v notrino, tj. v notranji svet. To ponotranjenje duha gre prepoznati kot nujno gibanje, ki ga prejšnja filozofija nima v sebi. Filozofija pred sistemom vede je abstraktna, saj je posredovana na zunanji način, tj. na način metafizike. Metafizika ima namreč v sebi to, da abstrahira od vsebine in ji ne gre za dialektično gibanje. Sistem vede pa nasprotno ima v sebi to, da se notrina odbije od sebe in se postavi sebi nasproti. To je dejanska razdvojitev substance, katere realnost je njena popolnost. In ta popolnost je dosežena skozi element vedenja, s katerim duh vzpostavi čisti dojem, ki je obči pojem ali tisto brezpogojno in svobodno. To se pravi, čisti pojem je prva identiteta substance s seboj, ki je čisti odnos pojma proti sebi. Ob tem pa naj omenim, da ona metafizika ne predoča poti, ampak začenja s trditvijo, ki izreka neposredno gotovost.

Naj spomnim, filozof G. W. F. Hegel je zapisal, da je filozofija »miselno opazovanje predmeta, tj. pojma filozofije, ki je ideja, ki sebe misli. Ona je najvišji način razumevanja absolutne ideje.« To posreduje, da je substanca gibanje in samo postavljanje kot posredovanje s seboj. Kar je predmetna oblika, s katero si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. – Spotoma pa še tole, duh bi naj sistem vede proučeval, saj bo le tako premagal ono metafiziko, ki ne proizvaja nobene logične sovisnosti, ampak zgolj pojavni svet.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Kaj je filozofija pridobila s sistemom vede?

O duhu tega časa in obči ideji EU

Piše: Jože Požar : junij 25, 2017 – 5:41 dop -

Videz je, kot da spoznavanje po prepričanju ne podarja pravih rezultatov. Zdi pa se tudi, da duha pri vzpostavljanju idejnega sveta zavaja subjektivna vednost in čisti uvid. Zato je dobro, če duh izhaja iz postavljenega dejanskega sveta, tj. iz čistega pojma. To stremi reči, da se duh naj ne bi predajal zunanji igri abstrahiranja, temveč postajanju obče ideje. Zakaj neposredni svet ima svojo resničnost v proti postavljenem svetu ali svojem nasprotju.

Aktivnosti duha kažejo, da mu ni umevna obča ideja EU kot postavljen čisti pojem. Ta je sicer nekako postavljen, vendar ne tako, kot kaka določno vzpostavljena obča ideja, katere dejanskost sestoji v določanju občega. Videz je, da duh na ravni obče ideje EU ni toliko naredil, da bi lahko rekel, čisti pojem EU je vzpostavljen. Kajti tisto, da duh ne ve, kako razvijati idejo EU, to nekako naznanja, da je duh premalo dejaven na ravni obče ideje EU ali na vzpostavljanju čistega pojma EU, ki je tisto brezpogojno in svobodno.
 

EU ima dejanskost samo v svojem pojmu. Zato se duh naj ne bi prilagajal pojavnemu svetu ali oni čisti vednosti. Stvar duha je, da vzpostavi občo idejo, ki ji pripada nasprotje kot razloček ideje. Tako se duh sooči s polnostjo ideje in tistim drugim, s katerim je izraženo to, da notranje postavlja vnanje.
 
Vsekakor je tu čas, ki izžareva, da ne gre izpeljevati idejo EU tako, da nakazuješ neke aktivnosti čez denarna sredstva, pri tem pa sovisnosti obče ideje EU ne spoštuješ in se greš tisto neko navdahnjeno izmenjavanje misli. Namreč, ta čas ima v sebi imperativ, da se vzpostavi čisti pojem obče ideje EU in tako osnovo, na kateri je edino mogoče razvijati idejo EU. Se pravi, če želimo živeti po načelih duha, potem je nujno, da se izhaja iz postavljenega čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi. Moja hipoteza je, da je nujno delovati s principom, da bi se idejo EU lahko izpeljevalo v višja določila. Kajti edino to, da se spoštuje občo idejo EU kot vzpostavljeni čisti pojem, zagotavlja skladen razvoj. Čisti pojem je namreč način, ki vzpostavlja odnos do sebe in do substance. Zakaj tisto sklicevanje na vedenje kot tako in prepričanje, da kapital zmore vzpostaviti občo idejo, ni resnično prizadevanje.

Duh mora upoštevati dejstvo, da je ideja EU enotnost čistega pojma in realnosti. Svet ideje namreč ni zgolj pojavni svet, temveč je nekaj prvega in potem tudi tisto drugo kot proti postavljeno, ki izhaja iz prvega. To je odnos proti sebi, ki vedno znova postavlja idejo. Čisti pojem je osnova in je tista določenost, ki je ne gre prezreti. To pomeni, da ima duh nenehno v vidu občo idejo EU in refleksijo, ki se vede kot notranja in ni nekaj formalnega. Se pravi, obča ideja EU naj obstaja kot absolutna osnova, ki vsebuje določilo sebe vednosti. To je nujnost, ki idejo ohranja v njenem odnosu do sebe. Sicer pa čas zahteva, da je tisto obče, ki je duša konkretnega, odnos proti samemu sebi. To izhaja tudi iz tega, da je duh dosegel razvojno stopnjo, ki naznanja, da ni mogoče več potovati zunaj logične sovisnosti sveta. In zaradi tega bi naj bil duh dejaven s principom ali tako, da bo obča ideja EU izražena kot smotrno početje, kar je manifestiran odnos kot svobodna moč ideje, odnos občega proti različnemu, ki je razvita totaliteta postajanja čistega pojma.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O duhu tega časa in obči ideji EU

Ko se abstraktni razum ljubimka s kapitalom

Piše: Jože Požar : junij 18, 2017 – 5:44 dop -

Kako to, da se mišljenje nenehno prilagaja brutalnemu kapitalu? Kako to, da se abstraktni razum ljubimka s kapitalom, duh pa se dela, kot da tega ne zaznava. Tisto prilagajanje razuma navidezni moči kapitala ni nič drugega kot oportunizem, v katerem se mišljenje prilagodi trenutnim okoliščinam. Namreč nenavadno je, da se abstraktni razum povezuje s kapitalom, duh pa to zunanjo zvezo podpira. Tako duh očitno kaže, da ga tisti dejanski predmetni svet in njegov čisti pojem sploh ne mika.

Videz je, kot da realni svet in tisto, kar je njegov proti postavljeni dejanski svet, duha sploh ne interesira. Tako ni presenetljivo, če oni preračunljivi svet številk, ki prehaja na sebi v nekaj drugega, zmoreta usmerjati samo kapital in abstraktni razum. Ta dva svet pojasnjujeta in tudi poveličujeta, včasih celo hvaličita, ker da svet številk edini doseže resničnost. Zaradi tega oni predmetni svet ne dosega nobenega postajanja, kaj šele da bi bilo postavljeno kako razmerje. Namesto da se izhaja iz postavljenega odnosa, se svet poenostavlja skozi števila, ki nenehno prehajajo v nekaj drugega. Zato ni čudno, če je v našem svetu marsikaj nedopovedanega. Nedorečeno je vse, kar ne doseže popolne dejanskosti. To pa zato, ker
 

V našem svetu igrata glavno vlogo abstraktni razum in kapital. Ta dva sta reprezentanta ali predstavnika, ki uresničujeta življenje skozi števila. Ob tem pa duh na drugi strani idealizira obči svet v smislu umne občosti; da tisto, kar naj bo, ne da je, ima resničnost abstrakcije. Pravzaprav, duh zgolj išče neko lastno neskončnost.
 
se daje prednost številkam in moči kapitala, ki svet pravzaprav obvladuje. Zaradi tega je svet številk povsod cenjen, predmetni svet pa ne. In tako namesto dejanskega sveta stvari, gojimo zunanje abstraktne odnose čez števila, ki jih vsiljujeta abstraktni razum in kapital. In ne le to, ta svet številk s posebnim navdušenjem hvalijo mediji takrat, ko na ekranih pojasnjujejo navidezno resnični svet. Pa od tukaj ta vera v račune, ki resničnost sveta zrcalijo skozi števila. Namreč, in to je treba priznati, ta glumaški svet številk se danes privzema za gotovo resničnost. Zaradi tega seveda ni čudno, če sta abstraktni svet števil in ono preroško govorjenje vsepovsod nagrajena z aplavzom.

Če bo svet obvladoval in usmerjal kapital in bo abstraktni razum z njim sodeloval, bo svet števil omejil našo svobodo na prazno abstrakcijo. Namesto da predmetni svet razvijamo s principom ali na način vzpostavljanja čistega pojma, se podžiga igro kapitala, ki jo udejanjata abstraktni razum in kapital, ki z roko v roki narekujeta naglico življenja. Ob tem pa duh gleda nekam proč, da se ne bi to zunanje sodelovanje kapitala in abstraktnega razuma končalo. Še več, duh ob tem piše študije o dosežkih inteligence in njene ekonomije, ki spoštuje samo števila in ono lahkotno seštevanje, ki se ga dojema kot povzetek resničnosti. Tako da človek, ki to ekonomijo števil in abstraktnega razuma zaznava, z gotovostjo lahko trdi, da živimo v razklanem času ali v dveh različnih svetovih. V enem operirata kapital in abstraktni razum, v drugem svetu pa duh snuje neko nadčutno življenje, v katerem najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega in kot tistega, ki posodablja svojo izobrazbo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko se abstraktni razum ljubimka s kapitalom