Obča ideja kot substancialna polnost

Piše: Jože Požar : junij 4, 2017 – 5:44 dop -

Obča ideja postavlja idejo iz svoje notranjosti v vnanjost? V tem, ko se ideja razdvoji, določi drugo stran, ki je razloček ideje. Obča ideja je tako vzpostavljena kot absolutna dejanskost, tj. kot absolutna končnost. In ravno tega vzpostavljanja obče ideje se ne spoštuje. Ne priznava se principa obče ideje in se daje prednost čistemu vedenju kot takemu. Duh je prepričan, da je mogoče začetni svet odpraviti tako, da se idealizira vedenje kot tako. Pa od tukaj tisto preigravanje čistega vedenja in kategorij, ki izključuje logično sovisnost in napredovanje ideje. Posledica tega je, da danes s svetom gospodari čisto vedenje in subjektivna nadarjenost. Vera v moč čistega vedenja postavlja prepričanje, da je čisto vedenje kot tako sposobno izdelovati dejansko resničnost. Človek se upravičeno vpraša, ali ni tisto čisto prizadevanje duha, v katerem operirata čisti jaz in zdravi um, nekakšno častihlepje. O tem veliko pove nasilje abstraktnega vedenja, subjektivne predpostavke, s katerimi se predmetne določenosti ne uresniči, ker duh ne vzpostavi sebe kot predmet. Če to povem še tako, ker duh ni dejaven s principom, tj. na način obče ideje, substancialne polnosti ne vzpostavi kot splošne atrakcije občih momentov, ki je zakon obče ideje.
 

Obča ideja doseže svojo substancialno polnost skozi nasprotje, ki je njen svobodni razloček. V razdvajanju ali proti postavljenem nasprotju doseže absolutno sovisnost ideje. Se pravi, z občo idejo je izpolnjeno to, da notranjost doseže svojo vnanjost. S tem je postavljena absolutna sovisnost nasprotja. Filozof G. W. F. Hegel razkriva: zajeti absolutno sovisnost tega nasprotja je globoka naloga metafizike.
 
V naši demokraciji ima veljavo čisto vedenje kot tako. Pa tako ni čudno, če ljudska oblast hvaliči čisto vedenje kot tako, obče ideje pa sploh ne spoštuje. Obča ideja nima nobene veljave, ker je izobražen duh prepričan, da z vedenjem kot takim lahko pridela tudi predmetno resničnost. In zares, ko prisluhnemo kakemu politiku, lahko ugotovimo, da izžareva čisto vednost, predmet kot postavljen čisti dojem v obliki obče ideje pa ga ne privlači. Se pravi, v princip obče ideje ne verjame, ker je prepričan, da lahko z vedenjem kot takim doseže predmetno resničnost. Če to izrazim še tako, politik ne priznava nobene logične sovisnosti obče ideje, ker je prepričan, da je čisto vedenje kot tako ena sama resničnost. In dokler bo tako, obča ideja kot substancialna polnost ne bo spoštovana.

Da predmetni svet ni vzpostavljen kot čista ideja, ima zasluge predvsem zdravi um, ki logične sovisnosti ne spoštuje. Za njega je čisto vedenje kot tako nekakšna apriorna resničnost, katere razločevanje postavi njeno popolno resničnost. To je tisto početje duha, ko »duh kot lepa duša«, ne pridela nobene enotnosti. In zato tudi njegov svet obstaja kot subjektivni svet, v katerem gibanje vedenja poteka le na površju. In ravno to površje ali zunanjost se danes na veliko hvaliči, pa čeprav je to dejavnost, v kateri ne gre za nobeno logično sovisnost predmeta. Namesto da se hvali ustvarjeni in z določili vzpostavljeni predmetni svet, tj. občo idejo, se hvaliči vedenje kot tako, ki ne premaga nobenega nasprotja.

Naj naglasim: dokler obča ideja kot substancialna polnost ne bo s strani duha priznana kot način vzpostavljanja predmetnega sveta, tako dolgo bo čisto vedenje kot tako hvalisano.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Obča ideja kot substancialna polnost

Ko predmetni svet ni nič nujnega

Piše: Jože Požar : maj 28, 2017 – 6:01 dop -

Nekdo je rekel, ah, kaj pa meni koristi filozofija. Neka študentka je izjavila, filozofirajo naj tisti, ki nimajo kaj početi. Jaz pa pravim, če ste kaj duha, je nujno, da začnete brati Heglov Sistem vede, kajti le tako boste lahko dojeli izobražence, ki danes z metafiziko duše in čistim vedenjem pridelujejo apriorne resničnosti. Hočem reči, če želite razumeti interpretacije umske gotovosti, začnite brati Sistem vede. Filozof Hegel vam bo razodel, kaj je to abstraktno individualno bistvo, ki ga danes poklanjajo mediji in zdravi um. Svet je namreč od individualnosti prežeta realnost, ki je početje zavesti, ki uživa sebe samo.

Svet, ki nam ga poklanjajo mediji in zasebni interesi, je svet prežet od individualnosti. To je abstrakten svet, največkrat izražen kot izpeljano naključje. Tako ni čudno, če kakega sveta človek ne dojame. Namreč tisti, ki ga poklanja, ga zavija v abstrakcije in v zamotane besede, katerim kot da ne pripada nobena osnova. Zato ni neobičajno, če imamo vedno več desnih, levih in ne vem kakšnih še vse javnosti. Ob tem pa naj omenim tudi to, da je danes na delu svobodomiselni izobraženec, ki spoštuje samo čisto vedenje in učenost. Zaradi tega je nasilje praznega vedenja povsod navzoče, in sicer tako, da se nenehno nekaj interpretira in na novo zatrjuje, pri tem pa se ničesar ne odpravi. In to vse zato, ker duh ne spoštuje pojma sploh in postajanja pojma, ki je čisti odnos pojma proti sebi.
 

Ali ima izobraženec kaj posluha za čisti pojem? Če bi ga imel, potem zdravi um ne bi bil toliko slavljen, ampak bi bil čisti pojem, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. In potem tudi svet izobraženca ne bi bil izpolnjen z možnostmi, ampak bi eksistiral kot ustvarjeni svet v resnični neskončnosti.
 
Razen omenjenega je mogoče zaznati, da je v medijih na delu govorica izobraženca, ki predmetnega sveta ne spoštuje, ampak samo čisto vedenje kot tako. To se pravi, predmetne resničnosti se ne doseže, ker je na delu čisto vedenje in smoter. In ravno to čisto vedenje poveličuje zdravi um. Zakaj zdravi um bi naj bil sposoben presojati predmetni svet in poklanjati zmage nad nečim, kar ne izhaja iz realnosti. O tem govori izobraženec takrat, ko kakšen svet ponovno pojasnjuje in sočasno zatrjuje, da mu zdravi um nagaja, ker je dejaven brez principa realnosti. To je tisto početje zdravega uma, v katerem umre abstrakcija božjega bitja. Kar pove, da se izobraženec s čistim pojmom predmeta ne ukvarja in da je zadovoljen s tem, kar pred sebe postavi kot čisto vedenje. Tisto namreč, kar poklanja kot čisto abstraktno vedenje, je njegov abstraktni svet sebstva v podobi idealizirane izobrazbe.

Strinjali se boste, svet izobraženca ni izpeljan iz postavljenega dojema, ampak je podarjen kot čisto vedenje, ki ni nič drugega, kot udejanjeno sebstvo. Kar hoče reči, da je tisti neposredno predstavljen svet neka prikazen. Prikazen namreč ni postavljena splošna atrakcija kot obči razloček, ampak je le neki abstraktni svet, ki ga je zavest odrinila od sebe kot posredovano vedenje. Ta svet pa ni noben svobodni svet, ki bi bil vzpostavljen v elementu vedenja, ki je čisti dojem, ampak je svet osebe, ki ga oseba najde v sebi kot vedenje ali kot nekaj, kar zavest odrine od sebe in je početje individualnosti kot igra izražanja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko predmetni svet ni nič nujnega

Javnost in interes stvari

Piše: Jože Požar : maj 21, 2017 – 6:12 dop -

Ustvarjalci javnega mnenja bi se naj zavedali, da se svet stvari začenja s postavljeno dejanskostjo pojma in ne zgolj s kako predpostavko ali neposredno umnostjo. Kajti tisto dejansko je isto kot čisti dojem, ki ima neposrednost za smoter. Na ta način je element neposrednega bivanja določenost, ki se kot svet razlikuje od sebe. To je način, ko duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, zakaj predmet je čisto vedenje sebstva o sebi.

Mi izhajamo iz tega, da duh ni suženj javnega mnenja in da se je sposoben odzvati na javno mnenje in stopiti v odnos s stvarjo. Javnost namreč ni zgolj nekdo, ki ne ve, kaj je odnos do stvari, ali pa nekdo, ki sprejema svet kot izgotovljeno resničnost. Rečeno še tako, javnost je odnos do stvari ali je stvar v njenih občih momentih. To pa pomeni, da je treba javnosti predstaviti interes stvari, ne pa kakšno domnevo, ki prizadene interes stvari. Javnost je postavljen odnos do stvari, ki je gibanje proti postavljene substance, kajti le tako je izražen dejanski in svoboden odnos substance, v katerem zaživi obči individuum. Zaradi tega bi naj ustvarjalec javnega mnenja imel pred očmi predvsem pojavnost stvari, ki je čisti dojem stvari, iz katerega je edino mogoče izpeljati bistvo stvari. Torej, v interesu duha je, da postavi odnos do sebe in do stvari. Zakaj tisti nedoločen svet ni noben interes stvari, ampak pojavni svet, v katerem manjka odnos stvari. Takšen nedoločen svet je le neka eksistenca stvari, ki ni istovetna s čistim dojemom stvari in je zato le nekaj zunanje predstavljenega.
 

Bistveno je, da v govorici dveh sogovornikov zaživi interes stvari. To je nujno, kajti le tako duh sebe proizvaja kot smotrno početje. Stvar dobi pomen, če se gibanje substance dvigne do postajanja čistega pojma, ki je določen odnos substance.
 
Večkrat se zgodi, da se javnosti predstavlja nekakšen videz stvari, pri tem pa se spregleduje interes stvari. Namesto bistva stvari se kaže zgolj videz stvari, v katerem se izpostavlja zgolj neko vedenje. Ob tem pa ni odveč omeniti, da je videz stvari predstavljen z namenom, da se uresniči zasebni interes. Hočem reči, ko se ne objektivira interesa stvari, ampak le neka predstava stvari, je na delu zasebni interes. Če to povem še tako, ko duh izraža stvar v neki predstavi, v katero ni zajet interes stvari, javnosti ne jemlje resno. Kajti ko je stvar upodobljena iz čistih misli in kategorij, je napravljen transcendentalni objekt, v katerem manjka interes stvari. To je tisto početje zdravega uma, ko zavest skozi subjektivnost doseže svojo pojavnost. Na ta način stopi stvar v eksistenco kot nekaj, kar zdravi um izpelje iz sebe kot oblikovan videz stvari. Naj to izrazim še tako, individuum si odsvoji osebnost kot izgotovljen čisti svet, ki je nekakšen transcendentalni objekt ali predstava stvari.

Če torej ne želimo postati sužnji javnega mnenja, se moramo učiti osvobajati. To pomeni, da moramo javno mnenje tudi sami ustvarjati. Predvsem pa ne smemo podpirati javnega mnenja, ki uveljavlja zasebne interese. V tem času najdemo veliko znamenj, ki kažejo, da javno mnenje oblikujejo zasebni interesi. O tem priča ona tipična abstraktna nasilnost, ki skozi medij prihaja k nam v gibljivi sliki in kakem izrečenem stavku.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Javnost in interes stvari

Filozofija in njen predmetnik

Piše: Jože Požar : maj 14, 2017 – 5:38 dop -

Da se je filozofija razvodenila v teoretično razglabljanje, ni dvoma. O tem govori abstraktno filozofiranje in vsebine, ki iz ničesar ne izhajajo in zgolj napotujejo. Pa je svet filozofije nekakšna liberalna svobodomiselnost, s katero se skuša ugajati širšim družbenim interesom in mlademu duhu. Temu primerno je sestavljen predmetnik filozofije, v katerega ni vključen Heglov Sistem vede, ampak slučajno izbrane vsebine.

Filozofija se je razvodenila v abstraktno vedenje, v katerem ne pride do življenja resnični predmet filozofije, ampak tiste neke posamezne vsebine, ki so slučajno izbrane. To kaže sedanji predmetnik filozofije, ki ga sestavljajo predmeti, ki jih je iznašla človeška domišljija. Predmetnik je zgleda sestavil duh, ki filozofije ne dojema kot nekaj, kar je najprej postavljeni čisti pojem. Dajmo se vprašati, zakaj univerza spregleduje Sistem vede in zakaj je  predmetnik sestavljen iz naključno izbranih vsebin. Sedanji predmetnik namreč vsebuje med drugimi tudi tele predmete: Strukturalizem in psihoanaliza, Metodologija, Socialna filozofija, Teorija in filozofija znanosti, itd. Vprašajmo se, kaj je tisto, kar naj določi
 

Nič nenavadno ni, če danes predmetnik filozofije sestavljajo naključno izbrane vsebine, nenavadno pa je, da v predmetnik filozofije ni vključen Heglov Sistem vede, s katerim se je filozofija »približala obliki vede – cilju, da bi odložila svoje ime ljubezni do vedenja in postala dejansko vedenje – . . . »
 
predmetnik filozofije, ali, iz katere osnove naj bo predmetnik izpeljan? In, ali je za to, da se vzpostavi predmetnik filozofije potrebno vzpostaviti najprej čisti pojem filozofije? Seveda je! Kajti le tako je mogoče določiti substanco kot absolutno osnovo. Pojem je namreč resničnost substance, le tako se substanca prikazuje kot način odnosa substance. To je razlog, zakaj je treba določiti in vzpostaviti najprej osnovo iz katere se potem izhaja. Ta osnova je osnova absolutne ideje, ki je edini predmet filozofije. In to absolutno idejo je filozof G. W. F. Hegel izpeljal v Sistemu vede, ki vsebuje nastajajoče vedenje in Znanost logike. Se pravi, predmetnik filozofije bi naj vseboval Sistem vede. Zaradi tega je ustrezno predmetnik filozofije najprej izpeljali iz prvega dela Sistema vede, ki obravnava nastajajoče vedenje. Tako bi predmetnik filozofije pridobil naslednje predmete: 1) Zavest in samozavedanje 2) Um 3) Duh. To so pojmi prvega dela Sistema vede, ki se znotraj sebe vzpostavijo kot čisti dojemi. Drugi del Sistema vede pa je Znanost logike, ki se jo vključi v predmetnik skozi naslednje predmete: 4) nauk o biti 5) nauk o bistvu 6) subjektivna logika. Ostali predmeti filozofije pa so: 7) religija 8) umetnost 9) zgodovina filozofije. Tako je v predmetnik filozofije vključen Heglov Sistema vede in vsebine niso slučajno izbrane. Treba je namreč imeti pred očmi dejstvo, da je edini predmet filozofije absolutna ideja.

Če se v dojemanju absolutne ideje ne bo nič spremenilo, potem bo filozofija še naprej obstajala zgolj kot igra abstrahiranja. Zaradi tega je nujno, da Heglov Sistem vede zaživi v predmetniku filozofije. Edino tako bo filozofija na novo zadihala kot tista, katere predmet je absolutna ideja. Na univerzah pa je, da ustvarijo pogoje za višje razumevanje filozofije.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in njen predmetnik

Filozofija brez Sistema vede

Piše: Jože Požar : maj 7, 2017 – 6:09 dop -

Če odmislimo Heglov Sistem vede, tj. Fenomenologijo duha in Znanost logike, potem filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, katere predmet ni vzpostavljen kot absolutna ideja. Potem filozofija obstaja zgolj v oblikah raztresenih vsebin, ki eksistirajo kot čisti razumski pojmi. Posamezne vsebine so zgolj zunanje razvite kategorije, ki podarjajo razdrobljeno dejanskost v občih momentih. Se pravi, posamezne vsebine so na sebi nedoločeno bistvo in niso razvite iz postavljenega čistega pojma filozofije. To pomeni, da posamezne vsebine obstajajo zgolj kot zunanje določen svet, ki ni vezan na svoj pojem. Kar nam pojasni, da so posamezne vsebine obravnavane kot nekaj, kar je mogoče zunanje združevati ali povezovati v neko celoto. V takšnem zunanjem obravnavanju vsebin je filozofija zgolj neko premagovanje subjektivnosti ali idealizem, ki ne prikazuje nobene poti.

Filozof G. W. F. Hegel je naredil velikansko delo s tem, ko je razvil in vzpostavil Sistem vede, s katerim je razodel nastajajoče vedenje in pokazal duhu, da filozofija ne more obstajati zgolj kot abstraktna filozofija. Zaradi tega je Hegel predmet filozofije najprej razvil kot čisti pojem, tj. kot nastajajoče vedenje, s katerim je vzpostavljen princip vedenja, tj. predmetni element vedenja, skozi katerega duh vzpostavi samega sebe kot predmet. To sem že velikokrat zapisal, vendar znova ponavljam, ker je to tisti logični element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali čista abstrakcija, ki je jedro Sistema vede.
 

Danes se filozofijo dojema tako, kot da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. Zaradi tega vsebine Sistema vede niso postavljene v predmetnik filozofije. Celo več, zaradi tega se je filozofija razvodenila v abstraktne vsebine in transcendentalno spoznavanje a priori. Namesto da se Sistem vede vzpostavi kot predmetnik filozofije, se izmišlja nove predmete, s katerimi filozofija izgublja svojo objektivnost. 
 
O čem bi filozofi razmišljali, če Sistem vede ne bi bil vzpostavljen? Zagotovo bi premišljevali o Sistemu vede. Začeli bi se spraševati, kaj je pravzaprav predmet filozofije, kaj je tisto, kar predmet filozofije vzpostavi kot čisti pojem. Skratka, filozofi bi zanesljivo stopili v notranji svet in začeli raziskovati prav tisto, kar je Hegel razodel v prvem delu Sistema vede, tj. v Fenomenologiji duha. Morda bi jim to raziskovanje pojavnega sveta vzelo precej časa, vendar sem prepričan, da bi filozofi poskušali vzpostavili Sistem vede. To, da je treba vzpostaviti Sistem vede, to je namreč spoznal G. W. F. Hegel, ki skozi vsebine sistema filozofom sporoča, da naj prvi del Sistema vede poskušajo dojeti kot znanost o zavesti, tj. kot znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Ta znanost vsebuje element vedenja, ki omogoča začeti pogovor o tem, kaj je nastajajoče vedenje in kaj razviti čisti pojem ideje. Drugemu delu Sistema vede je prvi del predpostavka kot tisto, kar je rezultat prvega dela.

Glede na zgoraj navedeno naj izpostavim še tole: Filozofija brez Sistema vede je abstraktna filozofija, ki se povsod začenja in vsepovsod konča. Pri tem pa je treba naglasiti, da je pozornost duha usmerjena proč od pojma filozofije. Pa tako ni nenavadno, če se je filozofija razvodenila v subjektivni idealizem ali abstraktne vsebine, ki eksistirajo izven pojma filozofije in kot nekaj, kar je artikuliral subjektivni jaz.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Filozofija brez Sistema vede

Naravno filozofiranje

Piše: Jože Požar : april 30, 2017 – 5:54 dop -

Naravno filozofiranje ima za podlago subjekt kot fiksirano sebstvo. Namesto da se sebstvo vzpostavi, nastopi vedoči Jaz, ki z naravnim filozofiranjem kopiči abstraktni svet in udejanja lastni užitek. In to filozofiranje se dogaja kot rezoniranje in domiselnost na dognane resničnosti. Se pravi, vedoči Jaz prek uresničevanja sebstva podarja govorico zdravega razuma, skozi katero zre svoje samozavedanje v drugem.

Naravno filozofiranje je aktivnost, ko duh ve sebe kot osebo, ki išče samostojno razveseljevanje, ki se steče v abstrakcijo nedoločene biti. Duh ima individualnost za svoj princip. Če to aktivnost zavesti izrazimo s Heglovimi besedami, potem sprevrača svoje sebstvo iz niča abstrakcije v bit realnosti. To pa seveda ni nobena izvirna odsvojitev in tudi ne zmaga, ampak je to skok v abstraktno življenje, v katerem duh sebe uživa prek uresničevanja sebstva. Duh dohiti sebe kot nekaj sostvujočega, s katerim je udejanjeno sebstvo po sebi samem ali samozavedanje v obliki izpolnjene občosti.
 

Duh je gotovost biti nekaj občega, ki je čista abstrakcija realnosti. Takšna govorica izžareva naravno filozofiranje ali abstraktno razmišljanje, ki ne udejanja predmetne substance, ampak vedoči Jaz
 
Na naravno filozofiranje naletimo povsod tam, kjer je dejaven kak duh, ki ga čisti pojem predmeta ne privlači. Njega mika samo naravno filozofiranje, s katerim udejanji svojo individualnost in izpolni sebe kot subjekt zavesti ali kot mišljenje, ki se omeji na neko določenost. To omejevanje je danes zaželeno, saj pride do izraza naravna bistroumnost ali nadarjenost, ki jo uresniči vedoči Jaz prek domiselnosti in abstraktnih predstav. Razen tega se naravno filozofiranje omejuje na fiksne pojme razuma, s tem pa na čisti jaz sploh, ki se vznemirja z gibajočo sebi enakostjo in igrivo domišljijo.

Od tedaj ko je naravno filozofiranje doseglo mesto na hribčku javnosti, je tisto resnično ali pravo filozofiranje odvečno. Tako ni čudno, če so filozofi aktivni na dveh ravneh. Enkrat kot tisti, ki so dejavni na način naravnega filozofiranja, drugič pa kot tisti, ki so dosegli filozofsko izobrazbo. Pa od tukaj toliko naravnega filozofiranja, ki se običajno izteče v zmago subjektivnosti. Kar nekako govori, da je nastopil čas naravnega filozofiranja in metafizike, ki je dobrodošla tam, kjer obstaja dobra volja in prepričanje, da naravno filozofiranje vzbuja domišljijo in komunikacijo med abstraktnimi predstavami.

Ampak filozofom je vseskozi jasno, da princip filozofije danes ne deluje, saj ono naravno filozofiranje ne pridela pravih rezultatov; vedoči Jaz kot tak se drži preveč zunanje. To nekako pove, da naravno filozofiranje ni tisto pravo filozofiranje, ampak le neka igra duha, ki poteka čez kombinacije domišljije in fiksiranih pojmov razuma. Nadarjenosti gre za to, da pridela čim več raznovrstnega sveta, s katerim znova in znova vznemirja zavest in razpoloženje. Spotoma pa naj omenim še tole: če bo naravno filozofiranje še naprej hvaličeno in slavljeno, se bo filozofija razvodenila v komedijo ali živahno igro abstrakcij.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Naravno filozofiranje

O sodobnih filozofskih tokovih

Piše: Jože Požar : april 23, 2017 – 6:05 dop -

Bral sem filozofsko delo izdano kot učni pripomoček za študente, in to z namenom, da vidim vsebino in pojme, ki bi jih naj spoznali študenti. Pri branju nisem naletel na nič takega, kar bi bil konkretni predmet razvit v svojih določilih. Tako da mi ni bilo težko prepoznati, da delo prikazuje nekakšne filozofske tokove, ki bi naj odkrili študentu, za kaj so se zavzemali filozofi. In tu naj omenim, da to zunanje prikazovanje sodobnih filozofskih tokov ne koristi ničemur, še najmanj pa študentom. Kajti tisto neko pleteničenje, kaj da so sodobni filozofski tokovi, kaj da je nemški klasični idealizem, kaj neorealizem, pa fenomenologija in eksistencializem, ni nič drugega kot nekaj, čemu ne moreš reči predmet. Tisto, kar manjka, je vsebina predmeta razvita v obče momente in naprej v pojem. Namesto predmetne substance se zunanje prikazuje intence časa, tj. prizadevanja filozofov, ki da so se vznemirjali sami s seboj, pri tem pa niso dosegli nobenega cilja. Zato sprašujem, kakšen smisel ima prikazovati sodobne tokove filozofije, v katerih človek ne najde predmeta, in kakšen pomen ima tisto zunanje idealiziranje subjektivnega vedenja in gledališč. In nenazadnje, čemu sploh koristi abstraktna razlaga sodobnih filozofskih tokov.
 

Da se predmet filozofije obravnava kot neko končno spoznavanje tistega, kar je, gre hvala posameznikom, ki filozofijo razumejo zgolj kot modrovanje in premagovanje subjektivnosti. Pri tem pa se ne uvidi, da je subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri čez plehke smotre kot inteligenca, in to na način naravnega filozofiranja. Tako da ni čudno, če je filozofija dojeta kot subjektivno modrovanje, ki išče resnico sveta zunaj realnosti.
 
Vsebina dela se začenja z naslovom Filozofija in njen predmet, in potem sledi razlaga, kaj da je njen predmet. In tu je med drugim zapisano, da se filozofija ukvarja s problemi in vprašanji. Hočem reči, predmet filozofije sploh ni določen. Namesto predmeta filozofije se govori o nalogah filozofije, predpostavkah filozofije in tem, kako naj človek spoznava in osmisli filozofijo. Skratka, o predmetu filozofije ni nič določnega povedanega. Namesto tega se navaja, da se filozofija vse bolj deli in omejuje na posamezne dele svojega predmeta. Potem sledi za uvodno razlago naslov, v katerem se omenja pregled in razvoj. In nato berem naprej, da je filozofija mogoča in da je doživela marsikaj. Hočem reči, berem oznake, da je filozofija nakladanje abstraktnega sveta, ki ne prehaja v sebi nič drugega. Skratka, to zunanje prikazovanje sodobnih tokov filozofije ni nikakršna filozofija.

Kaj reči na to? Eno je jasno, v lahkomiselnem kazanju sodobnih filozofskih tokov, v katerih teče beseda o intencah, ki so zaznamovale neki čas, ni pokazanega ničesar, kar bi človek z veseljem prebral. Kajti pisec poklanja svoje razumevanje časa tako, da komunicira s svojim vedenjem, pri tem pa ničesar ne odpravi, ker mu ne gre za določen svet. Tisto, kar je v njegovem delu določnega, je to, da delo ne vsebuje predmeta in da je narejeno brez cilja. Ko pa ni predmeta in cilja, potem tudi ni nobenega razmerja zavesti do predmeta, ampak le pojavni svet, ki ga izdihava čisti jaz. Zaradi tega ni nenavadno, če se danes filozofijo zaznava kot prazno modrovanje, in če je filozofija zlorabljena za to, da se z njeno navzočnostjo hvaliči svet in posredovanje vedenja, prek katerega pride na dan raznoliko bogastvo sveta.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O sodobnih filozofskih tokovih