Duh in lasten predmetni svet

Piše: Jože Požar : oktober 21, 2018 – 6:25 dop -

Da duh bogato govori o sebi in svojih nasprotnikih, je znamenje, da se bo nekega dne začel resno izkopavati iz svojega sebstva in bo tako vzpostavil odnos s seboj. Če tega ne bo storil, bo to oznaka, da še vedno utrjuje ljubezen do abstraktnega vedenja. Tako bo razodel, da spoštuje samo napredek in razvoj, da pa obstoja konkretnega sveta ne spoštuje. Ona čista ljubezen do abstraktnega vedenja mu zgleda sporoča, da se resnično spoznanje da doseči s subjektivnim znanjem in prepričanjem. Namreč, tista silovitost abstraktnega vedenja se običajno izteče v nekaj možnega, ki je nekakšno zunanje znamenje, da čista ljubezen do abstraktnega vedenja ni sposobna izdelovati nikakršnih resničnosti.

Zasluge za to ima vedoči Jaz, ki gleda samo naprej in se zanaša na abstraktni razum. Pa od tukaj toliko onih sijajnih predstav vedočega Jaza, v katerih tisto nastalo ni realno vedenje, ampak zgolj prežemanje abstraktnega vedenja, v katerem duh izgubi vezo z realno substanco in drugo-bitjo, ker vedenja ne postavi kot predmet. Zato so tisti doseženi rezultati nekakšne dobičkonosne podobe vedenja, ki jih je abstraktni razum združil v nekaj enega.
 

Če bosta navajeno obnašanje vedenja in zdravi človeški razum še naprej tako uspešno sodelovala, duh ne bo začel spoznavati elementa nastajajočega vedenja. Se pravi, svoboda, ki je po svojem dojemu vedenje o sebi, bo še naprej omejena na abstraktno vedenje in tisto, kar se spozna po sebi. A gre za to, da duh usmeri svoje zanimanje na nastajajoče vedenje in na to, kako si samega sebe odsvoji. To je tista osnova ali element vedenja, skozi katerega spozna metafizični pojem ideje, ki je čisti pojem. Le tako bo duh naredil korak proč od fiksnih pojmov razuma, na katere je omejena metafizika.
 
Metafizika namreč operira tako, da duh najprej odrine od sebe abstraktno vedenje, ki je nekakšen določen subjekt, ki eksistira kot vedoči Jaz. Kar pa še ni postajanje substance, ampak dejavnost vedočega Jaza, ki izdeluje lastni predmet (tisto koristno), ki ga reflektira in mu daje abstraktne momente nasprotja. Kar je veljavno sebstvo ali abstrakcija vedenja; torej zopet neki subjekt, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Pravzaprav, vedoči Jaz nastopa kot samostojna zavest, ki proizvaja svoj lastni predmetni svet. Rečeno drugače, duh uveljavlja svoj lastni predmet, ki pa kot življenje končnega sveta, ne doseže svoje neskončnosti.

Ko torej zaznavamo moč metafizike, mi pravzaprav odkrivamo, kako si duh samega sebe odsvoji. In tukaj lahko uvidimo, da v tej nenavadni odsvojitvi ne pride do nobenega postajanja substance, ampak samo do ločevanja sebstva od čistega sebstva, ki je neki izgotovljen svet ali izražena oblast vedočega Jaza, ki uresniči prav to, da je njegov lastni predmet predstavljen kot nekaj brezodnosnega. Namreč lastni predmet je sebstvo ali njegovo vedenje, ki prehaja v drugo obliko in se nadaljuje kot prikazujoče se vedenje.

Duh, ki oblikuje abstraktne vsebine, ne doseže dejanskosti ali čistega dojema substance. Namesto da sebe vzpostavi kot predmet, odmetava abstraktno vedenje, ki je subjekt, ki ga uveljavlja vedoči Jaz. Potemtakem je duh prosto dejaven, saj se zanese na fiksne pojme razuma, na katere se omejuje ona metafizika. Ta pa pojavov ne gleda v gibanju in sploh ne v načinu postajanja, v katerem je obče razvejano v momente substance. Ko pa nekaj neposrednega ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju, potem je jasno, da je na delu metafizika, ki pojavov ne gleda v medsebojni zvezi, ampak kot nepovezane.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh in lasten predmetni svet

Navajeno obnašanje vedenja

Piše: Jože Požar : oktober 14, 2018 – 5:35 dop -

Zanimivo je, da je izobraženec prepričan, da predmet ni nič drugega, kot abstraktno vedenje, ki ga udejanji samozavedanje. Za razumnika predmetna substanca ni nič takega, kar bi bila postavljena osnova predmeta, v kateri bi substanca dosegla svojo občo določenost. Še več, razumnik kaže, da predmet na začetku ni substanca v njeni razdvojenosti, ampak subjekt prepuščen navajenemu obnašanju vedenja, ki substanco zgolj predoča. Rečeno še drugače, izobraženec ne dojema substance kot nekaj, kar je njen postavljen odnos, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. Potemtakem je njegova naloga samo v tem, da predstavi sebe kot duha, ki je sposoben sebstvo posredovati in mu dati neko obliko. Na ta način je dejavnost duha reducirana na navajeno obnašanje vedenja: za osnovo je položen subjekt kot fiksno sebstvo, kateremu pristopi vedoči Jaz, ki subjekt okrasi s predikati.

Da golo razumevanje predmetne substance ne zadošča več, o tem danes govori izobraženec tedaj, ko postajanje substance ne prikaže v njeni dejanskosti. Namreč tisto navajeno obnašanje vedenja prakticira samo neki smoter, v katerem on zre in uživa le svoje sebstvo. Pa je njegov izoblikovani svet produkt navajenega obnašanja vedenja, torej svet, katerega oni subjekt je obogačen s predikati. Ob tem pa naj omenim še to, navajeno obnašanje vedenja ne izdela nič umnega, zakaj razum in um nastopata vsak na svoji strani.
 

Pri navajenem obnašanju vedenja gre za to, da se tisto, kar je, spozna po sebi. Se pravi, subjekt je položen za osnovo kot fiksno sebstvo, kateremu se predikati dodajajo. Pa je dodajanje predikatov zgolj neko neproduktivno početje vedočega Jaza. Zakaj na ta način gre subjekt v izgubo in ne doživi izpolnitve v svoji dejanskosti. Čisto drugače pa je, in to bi naj izdihavala črno bela abstrakcija, ko je neki neposredni svet najprej razloček na sebi kot notranji razloček istoimenskega. To je tista začetna razdvojenost istoimenskega, v kateri je proti postavljeni svet sebi enak.
 
Da je danes hvaljeno navajeno obnašanje vedenja in napenjanje razuma, gre hvaležnost izobraževalnemu sistemu, ki človeka ne dojema kot duha in ustvarjalca, ampak kot osebo, ki obožuje abstraktno vedenje. Zato tisto, kar je neko abstraktno vedenje, izobraževalni sistem hvaliči, ne hvaliči pa na primer nastajajočega vedenja. Tako da danes ni mogoče reči, da ima izobraževalni sistem v vidu tudi duha, ki sebe skozi izobraževanje spoznava v svoji odsvojitvi in je dejaven v načinu, v katerem najprej postavi sebe kot predmet. Namesto da duh spoznava tudi mišljenje, ki udejanja in odpravi predmetno substanco v načinu postajanja, se predaja navajenemu obnašanju vedenja. Ob tem pa izobraževalni sistem ne zaznava, da mišljenje zgolj hodi zraven in se prilagaja oni materiji. In tako ni čudno, če se danes hvaliči abstraktno vedenje in navajeno obnašanje vedenja, mišljenja pa se le tu in tam omenja.

Navajeno obnašanje vedenja je slavljeno, ne glede na to, da ne izdeluje pristnih rezultatov. Namreč o tem govorijo dosežki, ki jih izžarevajo ustanove in sistemi (sodstvo, zdravstvo, itn.), ki se nenehno sklicujejo na abstraktno vedenje in tisto neko moralo, ki hodi vsepovsod zraven s ciljem, da se daje prav vedenju kot takemu ali onemu subjektu, ki je nekakšen enostranski ideal, ki ne stopi z ničemer v odnos, kaj šele s seboj.

Navajeno obnašanje vedenja je pričujoče povsod tam, kjer je duh dejaven brez principa in se ne spoštuje začetne sebi enakosti ali postajanja istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Navajeno obnašanje vedenja

Kaj je predmet filozofije?

Piše: Jože Požar : oktober 7, 2018 – 7:11 dop -

Tisti, ki berejo filozofska dela in poskušajo razumeti filozofijo kot predmet, se verjetno sprašujejo, kaj je pravzaprav predmet filozofije. Po mojem mnenju je malo tistih, ki vedo, kaj je predmet filozofije. O tem tu in tam kaj povedo zlasti tisti, ki razpravljajo o filozofiji in poklanjajo dozdevke domišljije ter se gredo to neko naravno filozofiranje. Namreč poveličanje posamezne vsebine, ki napreduje v širino, in potem tisto predstavljanje razumevanja neke filozofske vsebine, še ne doprinese ne vem kaj k razumevanju predmeta filozofije. O predmetu filozofije se ne diskutira, ker da je vsakomur jasno, kaj je predmet filozofije. In tako seveda ni nenavadno, če je filozofija dojeta kot abstraktno vedenje, ki ga je mogoče razširjati v neskončnost. A filozofija kot predmet ima svoj začetek in osnovo, določno vsebino, ki pa je duh ne spoznava kot predmetno substanco. To razkriva, da duh sebe ne spoznava skozi element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Se pravi, duh v njegovi pojavnosti, ki je osnova predmeta filozofije, kar ni nič drugega kot nastajajoče vedenje, ni zaobjet v one vsebine, o katerih se danes na široko razpravlja. Kar pomeni, da duh sebe v svoji odsvojitvi ne spoznava in da je dejaven brez določenega cilja.
 

Filozofiranje brez sistema ni nekaj znanstvenega, razen da takšno filozofiranje za sebe izražava bolj neki subjektivni način mišljenja (tako Hegel). Pa je filozofiranje, ki nima za smoter postajanje čistega dojema, zgolj dvig vedenja v predstavo, v kateri nastopa sebstvo kot predstavljeni subjekt. Se pravi, mišljenje, ki ni dejavno v načinu postajanja predmetne substance, čistega dojema ne doseže. To kaže, da bi naj duh, ki bere filozofska dela, začel spoznavati tudi predmet filozofije. On je temeljno vedenje, v katerem je zaobjet element vedenja, tj. čisti dojem, in absolutno vedenje.
 
Predmet filozofije je danes razumljen pomanjkljivo ali nezadostno, saj se nastajajočega vedenja ne jemlje resno in se ga ne obravnava kot prvo vedo filozofije, ki ima določno predmetno substanco. Kar izpoveduje, da filozofija ni dojeta kot predmet, ampak kot različne vsebine, ki so nastajale v različnih dobah in jih je mogoče zunanje povezati med seboj, pač glede na to, kako se jih dojema. A takšno razumevanje predmeta filozofije je zmotno, zakaj predmet filozofije je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, in to skozi prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, in drugi del sistema vede Znanost logike, ki obsega tri dele. Filozof Hegel je torej filozofijo vzpostavil kot predmet, ki je absolutna ideja.

Heglova filozofija je torej sistem vede, v katerem je predmet filozofije izpeljan kot pojem absolutne ideje. To sporoča, da bi se naj filozofijo začelo dojemati iz določne predmetne substance. Le tako bo duh začel dojemati filozofijo iz temelja, se pravi, predmet filozofije bo začel razumevati iz nastajajočega vedenja in njegovega postajanja. S tem bo duh stopil na realna tla, tj. v realni svet, torej tja, kjer se začenja gibanje notrine in njeno proti postajanje. Kar ni nič drugega kot svet sebstva, ki ga je treba vzpostaviti, da bi duh sebe začel dojemati iz odnosa do sebe. Po mojem mnenju je to začetek vseh začetkov, nujnost, da duh element vedenja dojame kot čisti dojem. Zakaj ravno raziskovanje nastajajočega vedenja je tista osnova, brez katere ni mogoče spoznati predmeta filozofije. S tem je je namreč filozofija zamejena na svoj predmet in tako na realnost, ki ji gre po njenem razvitem čistem pojmu, katerega se danes ne zaznava, ker pozornost duha ni naravnana k predmetu filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Kaj je predmet filozofije?

Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

Piše: Jože Požar : september 30, 2018 – 6:53 dop -

Tisto, kar danes študiran človek odmeče in je neko odtujeno sebstvo, to še ni postavljena dejanskost sebstva. Študiran človek verjame, da je odtujeno sebstvo nekakšna čista moč njegove narave, ki jo on ureja v svetove. On ne dojame, da je vedenje kot sebstvo, ki še ni doseglo drugo-biti, neposredno vedenje, ki ga je treba posredovati in razvejati v obče momente, kar je oblika dejanskosti. Povedano drugače, neposredno vedenje mora biti posredovano in postavljeno, da bi bilo v svojem nasprotju dejansko vedenje. Kar je pravzaprav za našo predstavo element vedenja, v katerem je tisto drugo proti postavljen čisti dojem, tj. sebi enakost ali čista dejanskost. Naj še to povem s Heglovimi besedami: Tisto drugo ali čisti dojem je dejanskost, ker ima neposrednost za smoter čisto dejanskost. In tukaj je treba omeniti samo še tole: na ta način neposredno abstraktno veljavno vedenje stopi v odnos s seboj, zakaj živa substanca je subjekt in je dejanskost kot dosežena drugo-bit.
 
Izobraženec si dela predstave o sebi kot inteligenci, ki da je sposobna realizirati pojem predmeta, ob tem pa očitno kaže, da niti dejanskosti ne doseže. Občuduje abstraktno vedenje ali tisto, kar mu nastane z navadnim obnašanjem vedenja. Ta svet pa ni svet pojma in realnosti, ampak brezduhovna občost ali nebistveni razloček sebstva, torej veljavno obče sebstvo, ki ni doživelo svoje dejanskosti.
 
Izobraženec neposredno vedenje zgolj nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa njegovo vedenje dejanskosti ne doseže, ker ni vzpostavljeno. Na ta način je izraženo le to, da ne dojema samega sebe, še manj pa gibanje predmetne substance, ki bi naj skozi drugo-bit dosegla svojo dejanskost. Vzemimo za primer pojem, ki se ga ne vzpostavi kot abstraktni odnos proti sebi. Na ta način se pojma ne pretvori v osnovo, ampak se ga prepozna kot mirujoči subjekt, ki ni določen z bistvenimi lastnostmi. To želi reči, da pojem svoje dejanskosti ne doseže kot določbo občega. Takšen pojem je na sebi le abstraktna negacija, ali, je stvar brez lastnosti. Hočem reči, ko se kak pojem dojame zgolj kot subjekt, ki ne doseže svoje dejanskosti, je na delu navajeno obnašanje vedenja. Takšno početje pa seveda ni početje duha, ampak razumnika, ki se preganja s praznim vedenjem. Razumnik ne ve, da neki pojem doseže svojo dejanskost samo v svojem proti postajanju, kar je odnos proti sebi.

Ampak to še ni vse, ker izobraženec ne ceni drugo-biti in merila za vedenje, kliče na pomoč kategorije in čutne zagotovosti, ki odkrijejo zlasti to, da ga dejanskost ne zanima. In to ne glede na to, da mu navajeno obnašanje vedenja sporoča, da je dejaven pomanjkljivo in brez odnosa s seboj. To pove, da še ni usposobljen za to, da si svoje vedenje odsvoji do čiste dejanskosti. Dejanskost je zanj nadaljevanje njegovega vedenja, ker je prepričan, da je njegovo abstraktno vedenje postavljeno kot subjekt ena sama resničnost.

Ali je izobražen duh danes dejaven s principom? Trdim da ne, izobraženec namreč izkopavanja iz svojega sebstva ne čisla, ker ga ono navajeno obnašanje vedenja še vedno navdušuje. Zato ni čudno, da hvaliči samo abstraktno vedenje. Dobro bi bilo, če bi se vprašal, kaj je to nastajajoče vedenje in tudi, kako preverjamo vedenje. Zakaj pojem vedenja ima ravno tako svojo substanco, torej svojo realnost in obliko, pa tudi vsebino, ki je tisto duhovno.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

Lahkomiselnost medijev

Piše: Jože Požar : september 23, 2018 – 6:20 dop -

Ko poskušamo razumeti medije, lahko ugotovimo, da gre v njihovem govorjenju za predstave o spoznavanju. Tako vidimo, da nam poklanjajo subjektivne vsebine, s katerimi povedo največ o sebi. Iz njih ni težko spoznati, da je tisto, kar je neki subjekt, le nekaj končnega, ki gre čez v neskončnost in se razgubi v preroško govoranco. Se pravi, ni težko spoznati, kdaj gre mediju za stvar ali pa samo za to, da predstavi kako lahkomiselno vsebino ali prazno prikazen vedenja, ki jo sestavi iz abstraktnih predstav in pridanega komentiranja.

Sicer pa mediji danes izžarevajo zlasti to, da jim ne gre za stvarnost, ki ima svoj temelj in določno substanco. Običajna subjektivna zavest odpravi le sebe kot nekaj, kar ni nič drugega kot čista sebevednost. To pa je abstraktni svet, s katerim si zavest zagotovi sama sebe na način mešanja predstav in misli. In tako seveda ni nenavadno, če mediji svojo lahkomiselnost predstavijo kot zavest, ki pojasnjuje svojo abstraktno vednost na način neposredne umnosti. Kar je lahkomiselnost, ki napreduje od pogojenega do pogojena kot oblikovan pojavni svet. Torej subjektivnost kot prepričanost, ki jo zavest odrine od sebe kot nekaj, kar je na primer sovražni govor, ki pa ne doseže svoje dejanskosti, ker zadošča golo ime.
 

Nekateri mediji govoričijo o sovražnem govoru, ki ga opremijo s kakim umišljanjem na abstraktne predstave. Pa tako seveda ni čudno, če kdaj ponorijo in zaidejo v subjektivni idealizem. To se običajno zgodi takrat, ko uveljavljajo posebno voljo, da izrazijo svoje čustveno razpoloženje, ki je šlo onstran in čez, kot neki predstavljeni subjekt, ki ni nič drugega kot čisti Jaz, ki beži pred občim. To je tisto prazno vedenje, ki se ni sposobno odsvojiti in zato ne more dospeti do svoje enakosti.
 
Mediji posredujejo nemalokrat informacije kot prikazujoče se vedenje, ki pa ne doseže svoje resničnosti in je le prazna prikazen vedenja. To je neposrednost, ki ne prehaja v svojo dejanskost in ni nobena resničnost, ampak predstavljen subjekt, ki se ga izpopolni ali razgrne z dodajanjem posameznih misli in mnenj. Hočem reči, ko nekaj končnega ne stopi v odnos s svojo enostavno neskončnostjo, zavest ne doseže razlike subjekta in predikata. Tako odkrito kaže, da ne dohiti odnosa subjekta in predikata. Kajti če bi zavest odnos doumela, ne bi bila dejavna kot predstavno mišljenje, ki je vseskozi subjekt na sebi. Na ta način namreč ne doseže čistega dojema, saj gre subjekt običajno v izgubo.

Medij, ki spretno žonglira z mnenji in imeni, odseva, da ni nujno biti dejaven v načinu ali tako, da vzpostaviš svoje vedenje kot obliko odnosa. Tak medij podarja le razkošje subjektivne vednosti, ki jo je mogoče propagirati kot samovoljne predstave. Ko pa se to začne dogajati, je medij dejaven na način odmetavanja sebstva, kar pomeni, da ni dejaven s principom, v katerem subjekt doseže svoj predikat ali odnos. Ta odnos namreč pove, da je razdvajanje tistega, kar je nekaj neposrednega, nujnost, ki zameji nekaj končnega na enostavno neskončnost. To pa ni zgolj abstraktna predstava, temveč določena končnost, ki je skozi svojo negacijo, tj. skozi enostavno neskončnost, dosegla svojo izpolnitev. Potemtakem, kar ni odnos subjekta in predikata, je le razpuščen subjekt. Zato stvar medijev ni samo v tem, da položijo za podlago neki subjekt in dajo besedo vedočemu Jazu.

Mimogrede, svet ni samo neki tule in zdajle, ampak je gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lahkomiselnost medijev

Izkušnja s poslušanjem glasbe

Piše: Jože Požar : september 16, 2018 – 6:07 dop -

Sreda poldan je in jaz poslušam klasično glasbo. Sedim na balkonu in tu je tole vprašanje: Kaj je novega v tem našem svetu? Najdem odgovor: drugače se oblačimo, poudarek dajemo individualnosti, telesu in notranjemu svetu, ki očitno kaže svojo lepoto v podobah, ki jih previdno sprejemamo. Tu je zdaj čas prebujanja notrine in prav tako čas predstavnega mišljenja ter prehajanja v neko drugo ubranost, ki pa je le življenje kot nekaj, kar je šlo čez in je onstran kot nekaj, kar se ne vrne vase. Ni kaj, tisti notranji zdaj izgine in se zopet pokaže kot neki drugi abstraktni svet, ki se nadaljuje v druge abstraktne predstave.

Slišim muzikalične tone kot gibajočo skladnost zvokov. Občutek imam, da gre za gibanje popolnega sveta ali prehajanje sveta v svet, ki ga je oblikovala sila duha. V tem gibanju absolutnega sveta je postajanje kakor moment, ki prehaja v drugi moment, onstran in zopet sebi nasproti in tako v nekaj naslednjega, kar ustvarja figuro sveta. To je čisto gibanje enega sveta, ki ujame sebe v razdvojeni podobi. Biti tukaj in biti onstran, to je načelo gibanja, ki razdvaja in združuje. Takšen svet ne razpade nikdar, ker ga veže notranje gibanje, ki ne pozna mirovanja, ampak samo ritem gibanja. Ritem žene in oblikuje razdvojeno podobo. In temu gibanju jaz sledim, saj je to govorica blagoglasnosti, ki ustvarja svet kot zbranost v eno samo lepoto sedanjega časa. Zakaj, to je svet, ki išče notranji razloček, ki ga pridela zrenje notrine in njeno gibanje, torej istoimensko, ki razvezuje nastajanje enega časa kot izhajanje iz sebe, v katerem je svet določen kot izpeljevana enotnost, ki je dosežena z nasprotjem.
 

Vizija gibanja glasbe.
 
Jaz se izvrstno počutim in prepuščam se gibanju lepih duš, ki kot da potujejo iz kraja v kraj. Daleč stran, vendar v meni, kot izvensebnost, ki se je dvignila in biva kot določena misel, ki se vrača v sebe po isti poti. Vidim jih, vse tiste, ki so dejavni in premagujejo bivanje sveta iz obeh strani, da ohranijo eno. Le tako obstajajo in so kot čista dejanskost, ki se je dvignila iz notrine, da bi nastalo postajanje dveh. To je nauk življenja, ki pripoveduje o obstoju nadčutnega sveta in življenja lepih duš, ki izdihavajo sebe iz obeh svetov. In ravno o tem danes veliko pripoveduje zemlja in življenje na njej. Zunaj in znotraj, kot to kaže nemirno gibanje narave, ki je vseskozi dejavna v svojem nasprotju. To dvoje pripovedujejo, da je svet gibanje kot obstoj čvrste zveze z dejanskim svetom, ki je zakon zemlje.

O, človek, glasba nam pripoveduje, da so razdalje sveta in je svet kot zdaj. In ravno ta zdaj kaže neko čudaško razmerje, ki se lahko izteče v nič tega sveta. In vse to zaznava naše oko, ki je videlo mnoge svetove. Ali je Richard Wagner videl gibanje sveta kot absolutno gibanje sebstva, ko je pisal glasbo? Mislim da, kajti jaz slišim gibanje sebstva, vse prve in druge združene v en svet poezije in zvokov ter časa kot tistega, ki izpoveduje ta naš svet, to lepoto enega sveta, ki je ena sama razločnost bivanja kot izpolnjeni svet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izkušnja s poslušanjem glasbe

Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

Piše: Jože Požar : september 9, 2018 – 6:38 dop -

Kaže, da izvedenci za filozofijo niso zmožni vzpostaviti čistega pojma sodobne filozofije. Zakaj filozofijo se danes zgolj preoblikuje in obravnava kot abstraktno filozofijo, ki ne izvira iz nobene postavljene substance. Ob tem pa duh Heglov sistem vede obide in ga ne jemlje resno; in to ne glede na to, da ravno gibanje predmeta filozofije v sistemu vede odkriva, kaj je sodobna filozofija. Sistem vede je namreč začetek vseh začetkov, v katerem duh vzpostavi samega sebe in se odsvoji kot predmet. Kar je oblika gibanja njegove odsvojitve in postajanje biti in bistva v elementu vedenja. Ta element vedenja razkriva, kaj je tisto prvo in kaj drugo kot razdvajanje substance, s katerim je dosežena drugo-bit, tj. absolutni dojem ali enostavna neskončnost, ki je izpolnjena na način gibanja notrine v notrino. Zakaj začetno gibanje notrine je princip ali način čistega pojma, tj. postajanja, s katerim duh vzpostavi absolutno vedenje, torej vedenje kot čisto sebstvo, ki je postavljen čisti dojem v občih momentih.

Ko danes duh izpoveduje, kaj je sodobna filozofija in njen predmet, nima pred očmi duha v njegovem razvoju, ampak zgolj to, v kaj se naj filozofija preoblikuje. Namreč, tisto filozofsko predvidevanje, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ne zmore določiti čistega pojma sodobne filozofije v njenem razvitem čistem dojemu. Namesto tega duh izbrane vsebine zgolj idealizira in jih kopiči kot času primerno filozofijo. To pa je početje duha, v katerem preoblikuje naključne vsebine v nekaj, kar je le oblika in obnašanje duha. Tako duh izžareva, da pojma sodobna filozofija ne razume, saj izhaja iz sebe, tj. iz abstraktne predstave, ki odkrije, da je dejaven tako, da zre čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju.
 

To je podoba filozofije danes. Filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, ki ne doseže drugo-biti ali čistega pojma, ampak je le neko navajeno obnašanje vedenja. To pa je abstraktni svet, ki ga duh prinaša na trg kot nekaj, kar je nekakšen produkt njegove izobrazbe. Zato je njegov svet razkošje abstraktne filozofije, ki poklanja le neko gibanje obče sebevednosti. Tisto pa, kar ni zaznati v abstraktnem svetu, je svet ideje, gibanje predmetne substance in postajanje čistega pojma. Tako da filozofija danes v svoji dejanski podobi ni nič več kot abstraktna filozofija. In vse to zaradi tega, ker je za podlago položen subjekt kot fiksno sebstvo, tj. vedenje, s katerim gospodari vedoči Jaz.
 
Danes ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji, kajti filozofija, ki si jo duh predstavlja pod pojmom sodobna filozofija, ni nič drugega kot abstraktna filozofija, ki je v svojem bistvu neživljenjska, ker ne proizvaja drugo-biti. Namesto da duh razvija predmet filozofije, preoblikuje naključne vsebine, s katerimi pobija samo bistvo filozofije. Zakaj tisto formalno mišljenje, ki se potaplja v snov, je gibanje niča k niču, ki ne doseže nič takega, kar bi bilo nekaj razumno umnega. Duh idealizira svoje sebstvo kot oblike vedenja, s tem da tisto končno ne doseže svoje neskončnosti. Zakaj? Zato ker se ne izhaja iz nobene postavljene osnove, v kateri bi končno doseglo svojo lastno neskončnost.

Filozofija danes ni nič drugega kot abstraktna filozofija. Zato tudi ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji in njenem predmetu. To, kar eksistira, to je le pojavni svet, ki je produkt subjektivnega mišljenja, ki ne spoštuje principa čistega pojma. Mišljenju ne gre za čisti dojem ali postajanje pojma, ampak samo za to, da neko vsebino predstavi v obliki abstraktnega vedenja. To pa pomeni, da duh še ni prišel do spoznanja, da ima filozofija dejanskost samo v svojem pojmu. On je tisto absolutno in svobodno, ki je odnos proti sebi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču