Jaz in moje umetniške ideje

Piše: Jože Požar : junij 24, 2018 – 6:51 dop -

Mogoče sem jaz prevelik idealist, mogoče sodobni umetnik in svobodomislec, ki se preganja s predstavami sebstva. One so nekakšne umetniške ideje, v katerih je izraženo gibanje, z ozirom na to, da je gibanje sebstva razvoj pojma iz sebe. To je razlog, zakaj me gibanje sebstva vznemirja in zakaj se toliko časa zadržujem na njem. Namreč tisto Drugo, kot svet čistega sebstva, je bistvo kot čisti dojem, ki je notranji razloček ali sebi enakost.

Prepričan sem, da so te moje predstave nekakšne umetniške ideje, v katerih ujamem samega sebe kot tistega, ki upodablja razdvajanje sebstva. Posamezna podoba vsebuje določen svet, ki se spogleduje z drugo-bitjo, da doseže svoj absolut. To je izražena narava gibanja sebstva, ki določi neposrednost kot negativnost, ki vzpostavi njeno končno podobo. Kar bi naj bil vzpostavljen odnos sebstva, v katerem zaživi notrina kot razvejana v obče momente. Njeno obliko proizvede notranje gibanje notrine, ki vzpostavi proti postavljeno bivanje kot Drugo. Kar je element čistega dojema v načinu kot ga kaže Hegel v sistemu vede.
 

Posamezno sebstvo je nase se nanašajoča enakost, ki se kot svet razločuje od sebe, postane sebi neko drugo. Hegel nekje zapiše, »svet je bistveno enostavno sebstvo«, in ker v to ne gre dvomiti, bi naj duh gibanje sebstva tudi spoznal, da bi razumel razmerje do drugega, svojo odsvojitev in vzpostavljanje čistega pojma.
 
Menim, da je mogoče zaznavati to mojo dejavnost kot prizadevanje, s katerim sebe umetniško izpolnim tako z besedo kot mislijo ter dodano ilustracijo. Posamezna ideja je namreč čisto samogibanje sebstva, ki oblikuje začetno postajanje, v katerem zaživi narava sebstva v proti postajanju. To je tisti notranji in začetni svet, ki ga vzpostavi gibanje sebstva kot prehajanje notrine v svojo sebi enakost. Natančno vzeto, to je Eno kot absolut, končno v neskončnem, in to kot določen svet razvejan v občih momentih kot razvita popolna notrina. Zakaj ravno to je tisto začetno gibanje notrine kot udejanjene notrine v njenem proti postajanju, ki je abstrakcija, v kateri so momenti določeni kot zunanji svet.

Kar se pa tiče zadovoljstva, ki ga izpeljana ideja daje, lahko rečem, da sem z ustvarjanjem podob dosegel to, da sem se zbližal s Heglovim sistemom vede. Tu in tam sicer upodobim idejo, ki ni dosegla popolne lepote, vendar to se zgodi takrat, ko se dvignem iz globine sebstva in sem preveč navdušen nad svetom ali občo idejo, ki zadiha drugo-bitno postajanje. To je posebno zadovoljstvo, saj svet zaživi kot moj čisti dojem ali kot ideja, ki služi zabavi, ker vsebuje momente, v katerih zavest sebe zre v drugem kot čisto obče.

Lepota notranjega sveta je gibanje, ki vzpostavi drugo, ki je tisto neposredno kot prvo. To pa je nastajajoče vedenje, v katerem ima tisto neposredno za smoter čisto dejanskost. In tako vidimo, da je gibanje sebstva omejeno na neko končno vsebino; končnost pa bi naj zanimala zlasti filozofe. In to zaradi tega, ker to gibanje sebstva vznemirja tudi mišljenje. Zakaj to je tista aktivnost duha, ko duh začenja vzpostavljati odnos do gibajoče se biti. Tisto pa, kar je v tem gibanju udejanjeno, to je izvorna narava sebstva, ki prehaja v svoje dejansko postajanje, v katerem duh zre samega sebe v drugem kot čisti dojem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Jaz in moje umetniške ideje

Kontinuiteta sebstva

Piše: Jože Požar : junij 17, 2018 – 6:11 dop -

Ko gre zavesti samo za stvar, ki je stvar kot njeno vedenje, povzdiguje le svoje vedenje, ne pa stvari v njeni razviti substanci. Na ta način zavest poveličuje svoje početje in gnanje, kajti za smoter ima sebe samo, tj. svoje bivanje. Zavesti gre za predstavitev individualnosti, kajti izreka le čisto gotovost nje same. To pa je predstava za druge, s katero je izraženo sebstvo kot veljavno vedenje. In tako zavesti nastane tista čista stvar, ki je le neka narava sebstva, čista eksistenca vedenja ali dejanska zavest kot negativno obče sebstvo.

Danes duh povzdiguje svoje vedenje, s tem pa neprekinjenost sebstva kot prepričanje, da je ni stvari, ki je ne bi vedenje kot tako obvladovalo. Pa od tukaj toliko tistega naglaševanja učenosti in izobrazbe, s katero se pravzaprav hvali bivanje sebstva. Namreč izobrazba je njegov lastni svet kot smoter, ki skozi kontinuiteto sebstva predstavi vedenje, s tem pa abstraktno zavest kot tole vedenje. Tisto namreč, da duh nadaljuje samega sebe v obliko čistega sebstva, s tem doseže bivanje čistega jaza, ki prakticira moč vedenja.
 

Zavest ima svojo izpolnitev zunaj sebe; gibanje sveta izobrazbe odpravi abstrakcijo osebe, ki je resnica kot vedenje samo. Ono mu nastane na nasprotju gotovosti samega sebe. Njegov predmet je dejanska oblika vedenja ali oblika prepričanja, torej sebstvo kot samemu sebi enako vedenje.
 
Kontinuiteta sebstva je pravzaprav nekakšna goljufija kot oblika realnosti, ki pa ne doseže svoje izpolnitve. In to zaradi tega, ker je to nanašanje zavesti na samo sebe, ki je zgolj vzajemno učinkovanje zavesti s seboj. In tu je koristno poudariti, da je ta realnost prežeta od individualnosti, in to kot oblika predočene bitnosti njegove izvorne narave, ki jo zavest odrine od sebe in tako sprevrže v dejanskost ali udejanjajoče sebstvo kot nasprotje. To pa je oblika ravnanja zavesti ali goljufija, ko je stvar kot čisto vedenje realiziran smoter, ki je tisto posredovano za druge. Duh v tem početju ničesar ne postavi in tudi ničesar ne odpravi. Tisto, kar je njegova neposredna dejanskost ali abstraktna stvar, to je zavest kot izražena prevara v obliki čistega vedenja, ki ni nič drugega kot abstraktna predstava prežeta od individualnosti. To torej ni odsvojitev sebstva kot logična izpeljava predmetne substance, ki bi bila postavljena kot čisti pojem, ampak je le bivanje sebstva, s katerim je realiziran smoter kot sostvujoča posameznost ali oblika izrečenega vedenja samega sebe.

Duh, ki v negativni dejavnosti realizira samega sebe čisti uvid, ki je njegov lastni predmet, kot tisto koristno kot smoter, ki ni doživel drugo-biti, ni dejaven s principom. Zakaj tisto, kar realizira, je njegova sebi enaka zavest. Povedano drugače, sebi enaka zavest je čisto vedenje kot početje zavesti v sami sebi. Ta svet je enostavno sebstvo ali posamezno sebstvo, ki se kot čisti svet razločuje od sebe. Predmet duha je čista neposredna gotovost ali sostvujoče vedenje kot oblika dejanskosti, ki so momenti zavesti kot abstrakcije.

Je pa to tudi zavest v svoji pojavnosti, ki je obče sebstvo kot bivanje duha, ko duh eksistira za druge kot sebe vedoče sebstvo. Tako da to ni forma kakega umnega predmeta, ampak duh, ki uživa le sebe in se preganja sam s seboj na način kontinuitete sebstva.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Kontinuiteta sebstva

Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

Piše: Jože Požar : junij 10, 2018 – 6:26 dop -

Mogoče pa bo to moje razumevanje sodobno umetniškega dela doprineslo kaj k temu, da bo kak duh uvidel, da je sodobna umetnost zanimiva tudi po teoretični plati. Namreč, ta moj ilustrativni poskus je namenjen samo temu, da osvetlim, kako se duhovno pojavlja skozi umetniško delo. Umetnice in umetniki namreč upodabljajo ideje po zgledu duha.

Zaradi tega najprej to pojasnilo: kar raziskuje sodobna umetnost, je razvojna stopnja duha, ki ima določeno vsebino glede na to, do kje je duh v svojem razvoju prišel ali kaj je raziskoval pred sedanjo stopnjo. Se pravi, kar raziskuje umetniški duh sedaj, ni nič drugega kot to, kar sledi iz zadnje razvojne stopnje duha. In vedeti to, kaj bi naj iz česa sledilo ni tako preprosto ugotoviti. No, ne glede na to, bistveno je, da se duh zaveda, da je raziskovanje sodobne umetnosti določeno z do sedaj vzpostavljenim pojmom duha. Hočem reči, do sedaj razviti pojem duha je tisti, ki določa, kaj naj sodobna umetnost v tem času raziskuje. Se pravi, glede na razviti pojem duha postane jasno, kaj umetniški duh v tem času raziskuje.
 

Ta prikaz sodobno umetniškega dela v razdvojeni formi je poskus, ki bi naj pomagal dojeti sodobno umetniško delo v popolni podobi. V spodnjem delu imamo bivajočo podoba (reč) kot telesnost, ki je nerazvita substanca. Posredovana s seboj je dvignjena v abstraktno predstavo ali tri njene momente. S tem gibanjem substanca doseže svojo drugo-bit ali proti postajanje. Pri tem pa naj opozorim, da je na ta način sodobno umetniško delo predočeno po zgledu duha. Kar želi povedati, da umetnice in umetniki na ta način zadovoljijo najvišji interes duha.
 
Dalje, ker je do nedavnega umetniški duh raziskoval zunanjo lepoto in njeno raziskovanje končal, je nastopil čas, da začne raziskovati notranjo lepoto. Zato sedaj sodobna umetnost raziskuje notranji svet ali svet sebstva, ki se ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kot ideje, ki so izražene z drugačno lepoto. Zato je pomembno, da ima ogledovalec sodobnih del pred očmi zlasti to, da ga sodobna umetniška dela vznemirjajo z notranjo lepoto ali z gibajočim svetom sebstva, ki je prikazan skozi gibanje in prehajanje v nasprotno podobo.

Ko si ogledujemo sodobna umetniška dela v gibajoči in razdvojeni podobi, potem zagotovo gre za momente gibanja notranjega sveta. To pa je na primer kakšno telo ali reč, ki kot samostojna neposredna forma zaživi v svoji razdvojeni podobi; in to zaradi tega, da notrina telesa doseže svojo popolno podobo v nasprotju. Pri takšnem upodabljanju notranjega sveta umetnik ustvari razvito notrino telesa kot nekaj enega. Zakaj na ta način izstopi gibanje notrine telesa, ki prehaja v nekaj sebi drugega ali v proti postavljene momente. In tako sodobna umetniška ideja zaživi v prikazovanju gibanja substance in njene odsvojitve. Kar ogledovalcu umetniškega dela sporoča, da ideja ni zgolj nekaj neposrednega, temveč gibanje substance, ki je njeno postajanje ali popolna določenost v občih momentih.

Torej, to prikazovanje dojemanja sodobno umetniškega dela je poizkušalo opozoriti, da ima sodobna umetniška ideja notranje življenje. Gibanje substance namreč pridela neko proti postajanje, kar odkriva, da notranji svet ideje s pomočjo gibanja substance prehaja v svojo proti postavljeno podobo, s katero doseže ideja svojo določenost.

Upam, da sem z zgornjo opredelitvijo približal sodobno umetnost duhu, ki bi se rad zbližal z idejami sodobne umetnosti, ki so abstraktne in zato tudi težje dojemljive.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

O preobrazbi pametne glave

Piše: Jože Požar : junij 3, 2018 – 5:40 dop -

Preobrazba pametne glave je nujnost, ki jo narekuje nastajajoče vedenje. Nastajajočega vedenja izobraževalni sistem ne vsebuje, ker ta obožuje načela razuma, ne pa načel uma in duha. Se pravi, ker izobraževalni sistem ne uresničuje nastajajočega vedenja, ki bi ga duh koristil za to, da spozna, kako si samega sebe odsvoji, je nujno izvesti preobrazbo sistema. Rečeno še tako, ker je pametna glava v deficitarnosti nastajajočega vedenja, je nujno, da izobraževalni sistem svoj čisti pojem na novo vzpostavi. S tem bo nastajajoče vedenje vključeno v izobraževalni sistem, kar bo pripomoglo k temu, da bo duh spoznal samega sebe v svoji odsvojitvi, ki je odnos proti sebi, s katerim doseže svoj absolutni dojem.

Preobrazba pametne glave bi morala uresničiti kot gibanje dejavnega duha ali kot izobraževanje izobraženca, ki bi naj svoje vedenje dojel kot nastajajoče vedenje. Zakaj ravno to dojemanje svojega sebstva odkrije, kako si izobražen duh sebe odsvoji. Predmetni svet namreč ni zgolj neko fiksno vedenje, temveč posredovano vedenje s seboj, ki ga je potrebno razumeti iz gibanja. Skozi njega substanca najprej vzpostavi notrino kot svoje nasprotje, kar je posredovanje s seboj ali gibanje, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje. Zakaj le tako vedenje ni zgolj sebstvo osebe, temveč je gibanje predmetne substance, ki doseže svojo postavljeno dejanskost v občih momentih. In natanko to je tisti način odsvojitve, s katerim je vzpostavljena sebi enakost ali čista podoba pojma kot izpolnitev v duha. Hegel nekje zapiše: duh sebe naredi za svoj predmet, za vsebino samega sebe.
 

Duh naj vzpostavi dejansko podobo sebstva, ki se kot svet razlikuje od sebe. Zakaj individuum je to, da se ohranja v odnosu do Drugega, ki je enotnost božje in človeške narave. S tem sebe izkuša kot abstrakcijo samozavedanja. In v to gibanje bi naj šla preobrazba pametne glave, saj bo le tako duh nekega dne objektiviral gibanje sebstva in uvidel, da obstaja način, kako si samega sebe odsvojiš in se postaviš kot predmet. Ali, spoznal bo, da ima neposredno vedenje za smoter čisto dejanskost.
 
Izobraževalni sistem ne gre razumeti kot posredovanje vedenja, temveč kot sistem, ki sam sebe posreduje in vzpostavlja svoj čisti pojem. In zato bi naj sistem vodil nadarjeni duh, ki spoštuje čisti pojem, kajti edino čisti pojem je tisti, ki pove, ali je izobraževalni sistem dejaven s principom. Se pravi, vzpostavljanje čistega pojma je nujnost izobraževalnega sistema, kajti le tako sistem sam sebe uresničuje s principom ali v načinu. Določenost izobraževalnega sistema je odnos čistega pojma do samega sebe. To je torej način, ki zagotavlja, da se izobraževalni sistem razvija iz samega sebe, ne pa tako, da se ga zunanje nadgrajuje z naključnim vedenjem ali nekim izbranim vedenjem, ki ga sistemu vsili pametna glava, ki ne spoštuje nastajajočega vedenja in čistega pojma.

Če torej duh resnično želi, da se izobraževalni sistem spreminja po pameti božji, potem je nujno vzpostaviti središče izobraževalnega sistema, ki na način čistega pojma vzpostavlja sam sebe. To in samo to zagotavlja, da bo izobraževalni sistem svoj čisti pojem vzpostavljal na način biti in bistva. Vsaka druga varianta nadgrajevanja izobraževalnega sistema je zmotna. Kajti postavljeni čisti pojem je merilo, ki zagotavlja, da se bo izobraževalni sistem notranje razvijal in ne zunanje ali z dodajanjem naključnega vedenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O preobrazbi pametne glave

Svet pametne glave

Piše: Jože Požar : maj 27, 2018 – 6:35 dop -

To, da je pametna glava danes dejavna povsod tam, kjer zdravi razum operira s čistim vedenjem, je razumljivo. Zdravi razum je najbolj podjeten takrat, ko odpravi samega sebe gotovega duha v enostavno predstavo sebstva. O tem svetu danes pripovedujejo vragolije zdravega razuma, ki se jih interpretira kot nekakšne bistroumnosti duha, pa čeprav gre samo za moč besede sploh. In to se dogaja zlasti tedaj, ko določen svet začne prehajati v prazne abstrakcije, ki potrdijo, da zdravi razum operira s kategorijami in predpostavkami.

Pametna glava danes nastopa v medijih, in to v vlogi razlagalca tega našega stvarnega sveta, ki venomer prehaja v nekaj drugega. Takšen neobstoj sveta dela pametno glavo za popularno, ker prideluje privlačen svet v splošnih podobah. In to neutemeljeno pridelovanje sveta je zanimivo, ker se dogaja v razblinjenih abstrakcijah. In ta svet mediji prakticirajo, ker je to preseženi svet na način čistega vedenja, katerega se poveličuje, ker ga prideluje kaka pametna glava ali avtoriteta za čisto vedenje, ki pozna vse resnice sveta.
 

Dobro bi bilo, ko bi človek dojel, da tista osnovna izobrazba nima v sebi daru, da je zmožna pridelati čisti pojem. O tej pomanjkljivosti pripoveduje čisto vedenje, ki velikokrat operira z ciljem, da doseže kakšno korist. Tisti prosti odnos proti sebi je namreč nekakšno pretirano uživanje mišljenja, ki se ga hvaliči, ker se verjame, da je razvajeno mišljenje sposobno pridelati celo resnični svet. O tem govorijo mediji in duh, ki na ekranih prideluje nekakšne portrete čistega vedenja. Oni namreč izžarevajo zlasti to, da duh spregleduje postajanje pojma, s tem pa logično sovisnost substance.
 
Zamislite si predmetni svet, ki bi obstajal v osnovnih določilih. To bi bila razvita substanca v svoji razvejanih občih momentih, torej dejanskost, ki bi izvajala gibanje v dva ekstrema. Tista zunanjost kot drugo-bit bi ne bila nič drugega, kot dejanski čisti dojem predmetne substance. Tako bi nasprotje bilo identična oblika oni neposrednosti, ki se je odbila od sebe z namenom, da doseže svojo določenost. Kajti samo določen svet je dejanski svet, ki ne potrebuje pojasnjevalca ali pametne glave; zakaj določen svet eksistira kot gibanje in postajanje čistega pojma, s katerim je dosežen odnos substance do sebe.

Jasno je, da svet pametne glave ni dosledno razviti svet. Zaradi tega je mogoče sklepati, da pametna glava ne prideluje resničnega sveta, ampak zgolj abstraktno prepričanost. Zakaj tisti resnični svet je mogoče izdelati edinole, če je duh dejaven v načinu ali s principom, s katerim je najprej vzpostavljena substanca predmeta, ki preide v svojo drugo-bit, tj. v obče momente, kar je njena vzpostavljena določenost. Pa je zato tista abstraktna prepričanost pametne glave zgolj čisti svet, ki se nadaljuje v neki drugi svet. Da bi bil svet resničen, je potrebno vedeti, kako si duh samega sebe odsvoji ali kako razvije svoje sebstvo, ki je tista določena sebi enakost one neposrednosti, katere bit postaja kot eno bistvo predmetne substance. Ta element vedenja je namreč rezultat gibanja realne substance, ki v začetnem posredovanju s seboj preide v razvejano sebi enakost ali v razdvojeno substanco.

Resnični svet ima v sebi zahtevo, da si duh odsvoji svoje sebstvo in se postavi kot predmet. Edino to je znamenje, da je dejaven v načinu in ne kot pametna glava, ki odmetava vedenje in spregleduje določila substance. Takšen svet ni dejanski svet, ampak pojavni svet, ki ga pametna glava najde v sebi in je zunaj nje zgolj čista oblika odtujenih misli.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet pametne glave

O filozofiji nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : maj 20, 2018 – 6:45 dop -

Če smo filozofijo razumeli toliko, da zdaj vemo, kaj je njen predmet, potem stopimo na začetek nastajajočega vedenja, da vidimo, kako to duh vzpostavi sebstvo skozi princip čistega vedenja. Zakaj princip je vedenje samega sebe, da je sebstvo nujno vzpostaviti kot drugo-bit, ki je enakost s seboj. Na ta način je doseženo bivanje čistega vedenja v svojem nastajanju. To je vedenje sebstva v svojih občih momentih, potemtakem podoba zavesti sploh, ki je proti postavljeni čisti dojem ali vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. V tej razumni obliki je duh sebstvo in duh, kajti on postane samemu sebi neko drugo.

Po moji zaznavi je nastopil čas, ko bi naj duh začel preučevati filozofijo nastajajočega vedenja, ki jo je razvil v prvem delu sistema vede (Fenomenologija duha) filozof G. W. F. Hegel. Naj to zahtevo časa osvetlim tako: ker je sodobna umetnost že začela raziskovati sebstvo, se bi naj temu raziskovanju pridružil tudi filozof. Tako bi umetniki in filozofi raziskovali isto stvar, tj. notranji svet. Hočem reči, raziskovanje notranjega sveta bi najbrž postalo bolj zanimivo, kajti tako bi na eni strani filozofi in na drugi strani sodobni umetniki pridelali več dejanskega sveta o gibanju sebstva ali o duhu v njegovi pojavnosti.
 

Nastajajoče vedenje je gibanje sebstva, s katerim duh dela sebe predmetnega. To je duh, ki se v elementu vedenja prikazuje zavesti v obliki predmetnosti. Tako je vsebina predstavljanja absolutni duh, ki v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet, v drugo-biti je duh pri sebi. Zakaj to gibanje sebstva je zaključeno s postavljenim elementom vedenja, ki je čisti dojem v pomenu vzajemnega učinkovanja sebstva s seboj.
 
Raziskovanje filozofije nastajajočega vedenja se začenja z vzpostavljanjem biti, tj. z dojemanjem elementa vedenja, s katerim duh vzpostavi obče momente ali drugo-bit sebstva. Zakaj sebstvo odpravi sebe, da doseže čisti dojem ali tisto drugo negativno svoje narave, ki preide v razvejano obliko občih momentov; tako je narava sebstva najprej znana kot gibanje notrine, s katerim se začenja znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Pri tem pa je odločilno naglasiti, da je smoter tega raziskovanja samo v tem, da duh razume, kako vzpostaviti čisto vedenje v načinu gibanja sebstva, skozi katero je vzpostavljena notrina v njenem nasprotju. To je tisto vedenje, ki odkrije, kako si duh odsvoji svoje sebstvo čez element vedenja. Zakaj sebstvo s svojim gibanjem doseže drugo-bit in se ohrani v svoji sebi enakosti. Povedano še tako, neposredno sebstvo preide v svoje proti postajanje, ki se kot notrina razveja v dejanske obče momente ali svojo sebi enako čistost, ki je čisti dojem.

Bistvo filozofije nastajajočega vedenja ni v tem, da pokaže vsebinsko gibanje substance, ampak da odkrije, kako duh vzpostavi svoje brezduhovno sebstvo skozi nasprotje, s katerim je postavljen odnos notrine do sebe. In da bi ta odnos razumeli je koristno biti pozoren na gibanje substance, tj. nastajajočega vedenja, ki ga filozof Hegel genialno razcveti v prvem delu sistema vede. Torej, filozofija nastajajočega vedenje nam odkrije, kako duh vzpostavi svoje sebstvo v načinu elementa vedenja. Rečeno še tako, element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi, je odnos proti sebi kot postavljen odnos nastajajočega vedenja, s katerim je dosežena enakost sebstva s seboj; duh postavi sebe kot predmet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O filozofiji nastajajočega vedenja

Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi

Piše: Jože Požar : maj 13, 2018 – 5:47 dop -

Glede na to, da se izobražen duh predaja čisti vednosti in da ga nastajajoče vedenje ne mika, in glede na to, da ga čisti pojem in logična sovisnost ne zanimata, je jasno, da je dejaven po prepričanju in brez principa. Se pravi, kar je čisti jaz sploh, je tisto čisto samemu sebi enako vedenje, s katerim je predstavljeno sebstvo ali vedenje kot tako. Naj to povem še drugače, ker izobražen duh ni usposobljen za to, da bi bil dejaven s principom ali v načinu nastajajočega vedenja, je dejaven tako kot mu to veleva zdravi razum. Ta pa seveda ne spoštuje čistega pojma, ampak navajeno obnašanje vedenja, s katerim se baje da premagati katerikoli svet, ki ga človek odtuji od sebe. In tako ni nenavadno, če se izobražen duh prepušča idealiziranju čiste vednosti in tisti neki refleksiji, ki menda zmore premagati sleherni svet.

Danes je izobražen duh dejaven na način interpretiranja čistega vedenja, kar pomeni, da ne izhaja iz čistega dojema ali postavljenega čistega pojma. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot obliko postavljenega čistega pojma, s katerim postavi odnos substance do sebe; namesto odnosa prideluje raznoliki svet. To pa je tista lagodna dejavnost duha, ko svet prehaja v možnosti, ki jih je mogoče pridelati z domišljijo in potem zunanje povezati v abstraktno podobo. Natančno vzeto, to je spretnost, ki ne pridela nobene dejanskosti ali čistega dojema, ampak zgolj pojavni svet, ki ga duh izoblikuje kot neko preseganje svoje zavesti. Kar ni nič drugega kot prebitek abstraktnega vedenja, ki se izteče v obliko izpeljane predmetne substance, ki pa ni noben čisti pojem, ampak zgolj abstraktni svet.
 

Revščino pametnih glav danes prideluje prepričanost, da se lahko um, ki se obnaša kot zdravi razum, prepušča brezmejni čisti vednosti in domišljiji. Pri tem gibanju čistih misli je namreč tisto, kar bi naj bil izdelek mišljenja, zgolj svet osebne nadarjenosti, ki je čisto veselje na sebi.
 
Ko pa je duh dejaven po načelih zdravega razuma, potem seveda ni dejaven na način logične nujnosti, ki uresniči najprej čisti dojem. Potemtakem duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, s katero je oblikovan postavljen odnos predmetne substance. To nam pove, da je duh dejaven po prepričanju ali tako, kot to na primer ponazori politik s kako najdbo, ki jo opremi z abstraktnimi predstavami, s katerimi pokaže samo to, da mu ne gre za postavljeno občo idejo, ampak zgolj za to, da uveljavi izkušnjo razuma.

Zanimivo je, da danes izobražen duh ne kaže nikakršnega interesa za to, da bi začel spoznavati nastajajoče vedenje in tako postajanje čistega pojma, ki je določenost predmetne substance. Ta nastajajoči in določen predmetni svet ga ne privlači, ker je prepričan, da je mogoče z navajenim obnašanjem vedenja izdelati ravno tako primerni svet, ki da ga lahko izpolniš, če imaš dovolj različnega vedenja in če znaš to vedenje uporabljati. Ampak tistega čistega pojma se seveda ne da doživeti tako, da je duh dejaven na način odtujevanja vedenja. Zaenkrat duh kaže, da je dejaven na način odtujevanja vedenja ali tistega čistega vedenja, ki je neko veselje na sebi, s katerim izpoveduje samo to, da ni dejaven s principom ali tako, da bi vzpostavil vedenje samega sebe in bi čisti dojem ustrezal predmetu.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko je izdelek duha zgolj neko veselje na sebi