Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Piše: Jože Požar : marec 25, 2018 – 6:04 dop -

Ko je svet zgolj gibanje razuma in zavest uživa sebe v neposrednosti, duh ne pride dalje od občega. V neposrednem svetu mišljenje zgolj sodeluje, kajti v tem svetu ne gre za gibanje in prehajanje predmetne substance v drugo-bit. Zavest izreka smo tole: to je; za to pa ne potrebuje mišljenja, kajti svojo izpolnitev doseže z vedenjem neposrednega. Pa od tukaj toliko čistega vedenja in razmerja zavesti do gole zunanjosti ali neposrednega bivanja.

Sicer pa duh danes ne izraža naklonjenosti do aktivnega mišljenja, niti se ne izreka o njem. Tako ni pretirano dejati, da mišljenje zgolj sodeluje pri oblikovanju določnega sveta. In prav tako ni nenavadno, če je prilagajanje mišljenja materiji in dejavnost razuma zaznavno tedaj, ko razum izvaja samovoljna ugibanja, s katerimi duh ne doseže postajanje čistega dojema, ki je osnova, na kateri je sploh mogoče razviti bit, bistvo in pojem. Ob tem naj tukaj omenim naslednje: za mišljenje, ki se omejuje neposrednost, ne obstaja neskončnost, tj. tisto resničnostno, ki vzpostavi drugo-bit ali odnos pojma proti sebi.
 

Ni dovolj da duh idealizira vedenje in išče zadovoljstvo v obnavljanju obstoječega vedenja. Duh bi se naj zavedal, da ima resnični svet dejanskost samo v pojmu. In o tem bogato razmišlja filozof Hegel v svojih delih, tj. v sistemu vede, kjer zapiše tudi to: kolikor se dejanskost razlikuje od svojega pojma, neha biti dejanskost. In zares, duh danes dejanskosti ne spoštuje dovolj, bolj kot njo spoštuje dialektiko čutne gotovosti in tisti neki umski instinkt.
 
Zdi se, da se je metafizika naselila v možgansko vrhnjico, od koder s čudaškim principom ukazuje dejavnemu duhu, kako naj neposreden svet razgradi, da bo dosegljiv koristen rezultat, na katerem duh izoblikuje svojo osebno eksistenco. Metafizika namreč vedno poskrbi za to, da predmetna substanca ne dobi na sebe dosledne oblike, ampak zgolj obliko abstraktne predstavitve, ki jo pridela razum s svojim ločevanjem. Razum je dejavnik, ki naredi to, da je nekaj brez odnosnega, da je v končnem rezultatu zajeta vsa koristnost. Tisto koristno menda ustreza nadarjenemu duhu, ki verjame, da se na korist najbolje spozna razum, ki je sposoben uveljavljati načela metafizike, s katerimi je baje mogoče doseči pravilen rezultat. Zaradi tega se duh danes ne sklicuje na mišljenje, ampak na dialektiko meglenega razuma. Zato tudi ni mogoče dejati, da presoja nastajajoče vedenje in da ga zanima element vedenja ter tisto, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. Če bi imel duh takšen interes, bi o nastajajočem vedenju in mišljenju spregovoril in tako pokazal, da ga očara dejanskost in čisti pojem. Namesto tega govori o vedenju kot takem in praznih smotrih, ki da so podlaga za izdelovanje resničnega sveta. Mogoče res, vendar vedenje kot tako še ni pojem, s katerim sta izpeljana bit in bistvo stvari. Za kaj takega je treba najprej spoznati nastajajoče vedenje, tj. element vedenja, ki je čisti dojem in gibanje samostojnega pojma, ki pridela odnos proti sebi.

Menim, da je v sedanjem času koristno povedati kaj o nastajajočem vedenju in prav tako o tem, kako se dojema mišljenje v sistemu izobraževanja, ki poteka v nekem namišljenem prepričanju, da mišljenje sploh ni bistveno, češ, saj vedenje kot tako zadostuje. O tem se govori na veliko, ko se duh prepušča čistemu vedenju in sklicevanju na kategorije in na obstoječe vedenje, ki je izgotovljen svet navzoč zunaj mišljenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Mišljenje se imenuje razum, kolikor se ne poglobi v stvar

Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Piše: Jože Požar : marec 18, 2018 – 7:11 dop -

Imamo nešteto uresničitev, ko je sodobni filozof izrazil, kako dojema predmet v njegovi abstraktni podobi. Nimamo pa izpolnitev, ko bi filozof razvil predmet in ga pokazal v dejanski podobi, tj. v predmetnem elementu in čistem dojemu. Skratka, filozof se običajno predstavi kot tisti, ki podarja enostavno sebstvo, ki se kot svet razločuje od sebe. Kaj več od možnosti in refleksij ne izraža, pa zato ni mogoče kaj več povedati o njegovi ustvarjalni dejavnosti. O filozofskem ustvarjanju bi lahko govorili tedaj, če bi duh pridelal kak čisti pojem in tako pokazal, da je njegov interes pojem, tj. absolutno svobodno spoznanje.

Kaj je torej tisto, kar nam sodoben filozof podarja, ko je dejaven kot misleči duh? Natančno vzeto, to so abstraktne predstave, pojasnila, tudi komentarji, s katerimi podarja svoje mnenje ali prepričanost. Tisto česa nam filozof ne podarja, je ustvarjalno razmišljanje, ki proizvaja pojem ideje. Rečeno še tako, filozof ni dejaven kot dejanski mislec, ampak kot duh, ki prideluje vedenje o čistem vedenju. Namesto da predmet pojmuje, poklanja teoretične razlage, povrhu pa še kakšno opisovanje, ki ga deli, členi in ločuje, nato pa še razlikuje; pri tem pa predmetne substance ne odpravi in je tudi ne razodene kot absolutni pojem.
 

Filozof se uveljavlja tudi tedaj, ko sebstvo predstavi kot igro individualnosti; ko je drugo kot jaz njegov predmet in išče lastno neskončnost, pri tem pa pridela onstransko prikazen, s katero pokaže, da se ni ohranjal v razmerju do drugega. Na ta način poklanja le interesantne odnose ali našopirjeni smoter, tj. enostranske abstrakcije ali brezvsebinsko filozofiranje.
 
Še posebej zna biti filozof duhovit tedaj, ko beži pred razmišljanjem in pojmi, kot so ideja, logika in nastajajoče vedenje, ki so osnovni pojmi filozofije. Z njimi bi se naj danes mlad filozof ukvarjal, da bi dojel sistem vede, tj. predmet filozofije, o katerem filozof ne govori, ker se njegovo razumevanje filozofije nikjer ne ustavi, ali, ker je vedno nekje onstran ali čez. To je mogoče zaznati zlasti tedaj, ko odrine od sebe kakšno prikazen vedenja in tudi tedaj, ko je aktiven kot opazujoči um. Skratka, sodoben filozof je nekakšen svetovljanski popotnik, ki išče predmet filozofije v vnanjem svetu. Sicer pa zna biti dejaven čez kategorije in abstraktni razum, ki se osvobaja neposrednosti in prideluje abstraktne predstave.

Ko človek prisluhne geniju, ki si je pridobil izobrazbo filozofa, dobi občutek, kot da ne ve, kaj je predmet filozofije. Filozof namreč nenehno ustvarja videz, kot da predmet filozofije ni določen in je zaradi tega lahko dejaven čez fiksirane abstrakcije, na katerih je mogoče pridelati mnoge svetove, ki jih je možno širiti po mili volji. In to se danes dogaja, ker filozof ne izhaja iz nobene osnove in daje spoznavanje o pojavnem. Tista širjava čistega vedenja odgovarja najbolj filozofu, ki je sposoben svoje vedenje širiti v neskončnost. Skratka, zgodba filozofa je pripoved o izgubljeni realnosti in transcendentalnih fenomenih.

Popolnoma drugačen je svet filozofa, ki najprej predmet omeji na določeno predmetno substanco in njen čisti pojem. Tako pokaže, da ga zanima gibanje substance in njeno prehajanje, tj. drugo-bitnost, ki je tisto obče bistvo kot čisti pojem. To je namreč tista dejavnost duha, ko se predmet misli iz gibanja absolutne realnosti.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je filozofov predmet razkošje raznolikih določenosti

Izobražen duh pa kot da je dejaven brez cilja

Piše: Jože Požar : marec 11, 2018 – 7:28 dop -

Če bo izobražen duh razkazoval in hvaličil prazno abstraktno vedenje, pri tem pa ne bo naredil ničesar za to, da bi dojel, kaj se to pravi biti na sebi duh, bo še naprej deloval na  nivoju zdravega razuma ali opazujočega uma. Namreč danes duh o svoji neproduktivni dejavnosti na veliko govori zlasti tedaj, ko z dejavnostjo odseva, kaj se to pravi delovati po načelih zdravega razuma ali tako, da predmetna substanca ne zaživi v gibanju in določilih. Skratka, če se bo izobražen duh še naprej preigraval s praznim abstraktnim vedenjem, še dolgo ne bo spoznal, da njegovo mišljenje ne počne nič ustreznega; da sicer mišljenje hodi zraven, vendar pa ni dejavno produktivno ali ustvarjalno. To daje videz, da mišljenje v resnici nima nobene prave naloge, saj največkrat zgolj sodeluje pri oblikovanju materije. Zaradi tega ni mogoče reči, da je mišljenje dejavno v pogledu stvari.

Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi dejavnost mišljenja. Razen tega izdihava, kako si je v odnosu do predmetne substance, kako do pojma in kaj je tisto, kar pridela kot rezultat ali kot izgotovljen svet. Obenem pripoveduje, kako kaj spoznava, in to še posebej tedaj, ko rezultat ni nič drugega kot abstraktna predstava. Njo izpolni z refleksijo in čistim vedenjem, pri tem pa predmet ne prehaja v drugo-bitno podobo, tj. v svojo določenost ali obče momente. Obča določenost predmeta je namreč tista osnova, ki pokaže, ali je duh dejaven v načinu ali s principom. In tukaj lahko dopolnimo, da izobražen duh ni dejaven v načinu ali tako, da bi najprej vzpostavil čisti pojem predmeta. Namreč, če bi bil dejaven v načinu, bi vzpostavil najprej čisti dojem, ki je proti postavljeno nasprotje ali dejanskost, ki vsebuje vrednost stvari kot notranje bistvo, ki ga je treba jemati kot določeno dejanskost.
 

Izobražen duh je v spoznavanju samega sebe prišel do točke, ko metafizika več ne zadostuje. Zategadelj se sklicuje na vedenje in daje prednost čistemu jazu, tj. zdravemu razumu in refleksiji. In zaradi tega seveda ne napreduje in nemalokrat potrjuje, da svet stvari premaguje s pomočjo refleksivnega razuma in abstraktnega vedenja. In tako natančno vzeto sporoča, da ga logika mišljenja, nastajajoče vedenje in gibanje predmetne substance ne zanimajo. To ne naravnost izžareva, da ga znanost o duhu v njegovi pojavnosti ne mika.
 
Danes je duh največkrat dejaven na zunanji način, s katerim se njegov predmet razpusti na abstraktne predstave. In potem običajno pristopi refleksijski razum, ki izpostavi nekakšne umne izvlečke, ki imajo samostojno bivanje. Tako da opazovalec lahko takoj ugotovi, da je duh dejaven zunaj razmerja predmetne substance in da zaradi tega ne pridela nič drugo-bitno postavljenega, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa predmetne dejanskosti ne doseže. In tako poskrbi, da njegov drugi svet eksistira kot nekaj, kar je brez določil mišljenja. To pa so tista znamenja, ki nam povedo, da gre za instinktivno početje duha, v katerem mišljenje zgolj sodeluje. Zakaj predmet je le neka oblika čistega vedenja navzočega izven mišljenja. Hočem reči, tedaj ko je duh dejaven po lastnem prepričanju, mišljenje zgolj sodeluje in se prilagaja materiji.

Strinjali se boste, da mišljenje danes nima nobene prave naloge in da se prilagaja materiji. Še huje pa je, da se hvaliči materializirano mišljenje, nastajajoče vedenje pa se ignorira. No, ne glede na to, obstaja upanje, da bo duh v bodoče več časa posvetil mišljenju in logiki.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh pa kot da je dejaven brez cilja

»Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Piše: Jože Požar : marec 4, 2018 – 6:52 dop -

Duh v lastnem uvidu še ne odpravi svoje izvorne narave, ki bi naj zaživela v proti postavljeni podobi. Zaradi te pomanjkljivosti bi naj začel spoznavati: kaj je eno, kaj sebstvo kot tako, kaj notrina in kaj element vedenja. To je tisto spoznavanje nastajajočega vedenja, ki bi ga naj pripeljalo do bistvenega vprašanja: kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je naloga duha, zakaj njegova odsvojitev je pomembna, saj poteka čez element vedenja, tj. skozi vzpostavljano nasprotje, s katerim doseže odnos do samega sebe.

Pri dojemanju odsvojitve gre za to, da duh spozna nastajajoče vedenje in gibanje sebstva, ki ni zgolj to, da od sebe odrine kakšno mnenje ali prepričanje. Ne, pri odsvojitvi gre za to, da duh dojame, kako ali na kakšen način si odsvoji svoje sebstvo in se postavi v odnos s seboj. Odsvojitev mora biti dosežena v načinu, tj. tako, da bo tisto njegovo vedenje dobilo proti postavljeno dejanskost, ki je oblika čistega dojema. Povedano drugače, vedenje, ki je nekaj izrečenega, je nase se nanašajoča enakost ali gibajoča se sebi enakost, ki je tista čista določenost neposrednega vedenja. Pri tem gibanju gre za to, da duh ne obstane v neposrednem vedenju, ampak da neposredno vedenje, ki je abstraktna realnost, odpravi in mu da dejansko obliko vedenja. To se pravi, neposredna oblika vedenja mora preiti v drugo-bitno podobo, ki je oblika razvejanega čistega vedenja v občih momentih.
 

Tako kot drevo doseže svojo popolno podobo z razvejenostjo, enako bi naj tudi duh dosegel čisto samozavedanje v drugo-biti. Z odsvojitvijo postavi sebe kot predmet, zakaj »duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi (tako Hegel); bitje, ki je gibanje, v drugo-biti obdržati enakost s seboj«.
 
Mogoče bo bralec tukaj pripomnil, ah, daj no, to si že neštetokrat zapisal. Ja, ampak to počnem z namenom, da bi skozi izvajanje bralec prišel do dojetja, da se svet začenja z elementom vedenja, tj. z nastajajočim vedenjem, ki ga je potrebno dojeti skozi element vedenja. Ta namreč odkriva ravno to, da vedenje predmetne substance mora biti posredovano v nasprotje, ki je oblika čistega vedenja ali odnos vedenja do samega sebe. Ta odnos je namreč začetna oblika predmetne substance, s katero doseže substanca svojo drugo-bitno podobo, kar je določenost gibanja in vzajemnega učinkovanja s seboj.

Mi vemo, da izobražen duh nima vedenja o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zaradi tega tudi svojega vedenja ne uresniči na način odsvojitve, ampak ga zgolj odrine od sebe in nadaljuje v kako drugo obliko. Tista druga oblika vedenja pa je zopet abstraktna oblika, ker ni postavljen odnos, ampak je le oblika vedenja, ki jo duh idealizira z namenom, da doseže neko nasprotno vedenje, ki vsebuje zmožnosti in je spet za neko drugo vedenje. Na ta način duh sebe ne vzpostavi kot predmet, ki bi bil čisti dojem. Namesto čistega dojema pridela le abstraktno nasprotje, tj. gotovost, biti podoba zavesti sploh. To pa je tisti idealizem, ki začenja z neposredno gotovostjo, kateri pripadajo tudi druge gotovosti. In tako mu nastanejo mnogi abstraktni svetovi, ki jih duh zunanje združuje, da doseže abstraktno predstavo svojega vedenja, ki pa ni nič drugega kot oblika navajenega obnašanja vedenja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

»Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Piše: Jože Požar : februar 25, 2018 – 7:24 dop -

Duh, ki je danes dejaven kot oblikovalec in razlagalec sveta stvari in pojavov, je prosto dejaven, in to zaradi tega, ker je njegov odnos do predmetne substance oseben, njegov predmet je namreč drugo kot jaz. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki hvaliči le svoje vedenje, bit za neko drugo, ki je abstraktna zaznavajoča sila ali negativna tavtologija jaz sem jaz, je dejaven pomanjkljivo. Kajti on izvaja gibanje zdravega razuma, ki prosto razgrne abstraktne podobe kot jih zavest izreka. Hočem reči, tista pridelana neposredna oblika predmeta je odtujeno vedenje, ki razpade v abstraktne podobe. Neposredno izrekanje zavesti je oblika čistega sebstva v svoji čisti pojavnosti. Zavest se preganja s čistimi bitnosti ali s čistim vedenjem samega sebe, pri tem pa pridela le neko drugo podobo jaza. Na ta način čisti jaz zaživi v predstavi vedenja, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.

Mi izhajamo iz dejstva, da duh gibanja sebstva še ne doume, pa se zaradi tega naslanja na svoje prepričanje in vedenje kot tako, in zaradi tega drugo-bitnega sveta ne doseže. In zato tudi njegov predmet ne eksistira kot postavljeni čisti pojem, ki je odnos s seboj, ampak je le abstrakcija kot razloček vedenja od sebe. To je tisto početje jaza, ko jaz jemlje predmet z zavestjo, biti vsa realnost, on je podvojena različna bit, ki je neko bistvo njega samega. In to je tudi tista oblika dejavnosti, ko se jaz sebi pojavlja kot enostavno obče ali kot čisti svet sebstva. Skratka, jaz se utemeljuje skozi gibanje jaza, pri čemer je drugi jaz čisto sebstvo, sebi enako vedenje, ki se razlikuje od neposrednega vedenja ali formalnega sebstva.
 

V igri barv izgine neki tule v druge tule. Zavest nastopa kot čisti jaz in predmet je enostavno obče. In tako ima jaz gotovost po enostavnem tule, ki je abstrakcija. Se pravi, jaz najde sebe v razločku kot nekaj abstraktno enostavnega ali kot čisto obče. In to čisto obče je pravzaprav smrt abstrakcije biti, kajti ta bit ni postavljena kot negativno obče sebstvo in sploh ne kot resničnostno sebi enotna bit.
 
Ko pa je jaz določen kot posredovalec sebstva, potem je tisto posredovano čisto sebstvo zavest v svoji pojavnosti. Jaz je jaz kot čista vednost. Tisto drugo ali čisti jaz je abstrakcija ali razloček od neposrednega jaza. Ta delitev jaza je oblika čistega vedenja, ki pa je nično odpravljeno. Rečeno še tako, jaz je gotovost samega sebe v nasprotju kot neko abstraktno bistvo. Jaz se razdvoji s seboj skozi gibanje sebstva, skozi tavtologijo jaz sem jaz. Karkoli jaz odrine od sebe, to je čisti jaz kot nekaj drugega ali čisti razloček jaza. Kar pa seveda ni nič drugega kot svet čiste bitnosti ali čiste misli, ki je vedenje kot čisto sebstvo ali pojavna oblika čistega abstraktnega vedenja kot svet nasploh.

Ko je gibanje zavesti oblika razdvojitve jaza kot nekaj enega, je to gotovost, biti vsa realnost, biti gotovost samega sebe po nasprotju. Ta gotovost pa ni nič drugega kot nekaj občega, je čista abstrakcija realnosti. Kar je nekakšen idealizem, ki izreka le neko gotovost, kateri stojijo nasproti še druge gotovosti. Na ta način pa je svet zgolj nekaj, kar nima resnice biti, zakaj tisto drugo kot nasprotje je le abstraktno bistvo. To je bivanje jaza razširjeno v čisti jaz ali oblika, ko se oba jaza prepoznata v nasprotju. Če to povemo še drugače, ko sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo, je to razdvojeno sebstvo ali abstrakcija razločkov.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za »Jaz sem jaz, moj predmet in bistvo je jaz«

Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Piše: Jože Požar : februar 11, 2018 – 8:11 dop -

Človek se sprašuje, kaj danes prideluje intelektualec. Kjerkoli že beseduje ali kaj izpoveduje, igra nekakšno dvojno vlogo; na eni strani je pojasnjevalec svojega ravnanja, na drugi pa igralec, ki proizvaja norčavo subjektivnost, tj. umisleke in predstave na realnost. On namreč venomer išče svojo neskončnost in to z namenom, da najde lastno umnost. Je pa tudi res, da občasno kakšno misel izreče o prihodnosti in da celo predpostavlja, kaj bi lahko iz kake neposredne gotovosti sledilo. Pa se tako tedaj, ko predstavi kako abstraktno predpostavko, njegovo negativno ravnanje sprevrže v lastno resničnost, ki ni dosegla drugo-biti. In tako lahko na tem mestu zatrdimo, da je svet intelektualca nekakšen svet umnih možnosti in čiste refleksije, v kateri njegov instinkt uma najde vedno le sebe samega.

Sicer pa intelektualec pušča za seboj umno naprezanje, v katerem tisto, kar je nekaj neposrednega, tudi je na sebi kot nekaj pozitivnega. Na ta način mu nastane kakšno nasprotje njega samega, ki je tisto enostavno določnega in zaobjetega v abstrakcije. To pa je prizadevnost, ko zavest izvaja gibanje, s katerim proizvede mnoštvo predstav, ki so ji nastale kot enotnost občutja in prežemanja izobrazbe in vedenja. Tako da je nastala podoba umnega naprezanja nekakšna ekstaza razburljivih abstrakcij, ki jih zavest odrine od sebe kot nekaj umnega in imajo zato veljavo zanimivih umnih povezav.
 

Biti sposoben svet opazovati in ga reflektirati, to gre pripisati intelektualni nadarjenosti. Kajti ona danes proizvaja idealizem, ki nastopa kot umna refleksija. In ravno to harmonijo refleksije hoče izraziti zgornji portret s svojo zunanjo lepoto. Ona je harmonija poezije, ki danes spremlja nadarjenega intelektualca, ki idealizira čisto refleksijo in neposredno umnost, tj. um, kot enostranski idealizem.
 
Umna svoboda intelektualca seveda še ni prava svoboda, ampak je svoboda v misli, ki so brez prvotne izpolnitve. Zaradi tega tisto pozitivno ni svobodno v samem sebi na tak način, da bi vključevalo v sebi nujnost in smoter duha. Ampak je oblika subjektivne svobode, nekakšno gnanje duha proti zunanjim srečam. Se pravi, ko intelektualec proč meče svoje misli, potem tudi njegov predmet ni predmet, ampak predmet prežet od sebstva; ali, to je njegov abstraktni svet prežet od lastne osebnosti. Zakaj duh, ki je resnično svoboden, se do predmetne substance odnaša kot svoboden duh, ki sebe vzpostavi kot predmet.

Povsem jasno je, da danes intelektualec nazorno izraža čisto moč refleksije in še zlasti to, da je dejaven brez principa ali tako, da po svojem čistem dojemu oblikuje svet. In kot je mogoče doumeti ta svet, je njegova donosnost predstava, s katero v resnici zatrjuje, da on sebe ne vidi kot duha, ki si odsvoji sebstvo in na sebi izhaja iz postavljenega čistega dojema, ampak se vidi kot tistega, ki ponuja raznoliki abstraktni svet. To pa je svet, ki nam sporoča, da je zadovoljen s tem, kar izpostavi kot čisto refleksijo in je neki čvrsti svet. Zakaj le tako doseže gotovost samega sebe, s tem pa svojo lastno skladnost. Ona je dobljena resničnost njega samega in to kot oblika neposredne umnosti ali čiste sebe vednosti.

Torej, kar nam intelektualec danes podarja, je njegova lastna resničnost, v kateri najde le sebe samega kot tistega, ki je dejaven kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec kot idealist, ki idealizira svoje sebstvo

Fenomenologija duha kot filozofsko delo, ki ni dojeto kot sistem vede

Piše: Jože Požar : februar 4, 2018 – 7:37 dop -

Ne morem verjeti, duh analizira Fenomenologijo duha, pri tem pa spregleda samo bistvo dela, namreč to, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Heglovo delo z naslovom Fenomenologija duha se namreč začenja na drugi strani, na kateri je zapisano: Sistem vede, spisal G. W. F. Hegel, pod tem pa je zapisano še naslednje: Prvi del, Fenomenologija duha. Ti podatki bralcu povedo, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, torej delo, ki se nadaljuje v drugem delu sistema vede. To je bistveno vedeti, kajti če Fenomenologijo duha dojamemo zgolj kot pojavne oblike zavesti in samozavedanja, potem pač to ni sistem vede, ampak samo filozofija izkustva zavesti. In tako je zgleda Fenomenologijo duha dojel tudi pisec analize, ki svojo analizo naslavlja Heglova fenomenologija duha. On namreč ne izhaja iz dejstva, da je Heglova Fenomenologija duha prvi del sistema vede.
 

Če prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, dojamemo kot abstraktno filozofijo ali kot podobe zavesti in samozavedanja, potem Fenomenologije duha nismo dojeli kot nastajajoče vedenje. Potem pač Heglov sistem vede ni nič drugega kot filozofija o pojavnih oblikah duha.
 
To, da pisec analize spregleda, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, to pove, da piscu ni šlo za to, da interpretira delo kot prvi del sistema vede, ampak kot nekaj, kar nima nobene veze s sistemom vede. Še več, pisec analize bralcu sporoča, da Heglovo delo Fenomenologija duha ni sistem vede, ampak filozofija o pojavnih oblikah duha, v kateri nastopajo zavest, samozavedanje, um in duh. Pa tako Heglov prvi del sistema vede izgubi svojo vrednost, saj je prvi del sistema vede ponižan na opis in refleksijo fenomenov. Rečeno drugače, s površnim dojemanjem analizator zreducira Heglov sistem vede na podobe zavesti, samozavedanja in razčlenjevanje posameznih kategorij. To pa je zgleda tisti način analize, ko analiza postane idealizem zavesti. Namreč, ko ne gre za nobeno celoto, potem tudi ne gre za noben čisti pojem. Tisto, kar še posebej pade v oči pa je to, da analizator v analizi ne govori o čistem pojmu in predmetnem elementu, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. Mimogrede naj spomnim še na naslednje dejstvo: na koncu prvega dela sistema vede je objavljen Heglov oglas, v katerem Hegel zapiše, da je izšlo delo G.W. F. Hegel: Sistem vede. Prvi del, v njem vsebovana Fenomenologija duha. Zapiše pa tudi to, da delo preučuje utemeljitev vedenja ali nastajajoče vedenje, ki je prva veda filozofije.

Vprašanje, ki se samo po sebi ponuja je, zakaj analizator ne izhaja iz dejstva, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Verjetno zato, ker dela ni razumel kot sistem vede, ampak kot filozofijo o pojavnih oblikah duha, ki jih je mogoče zunanje povezati s kakšnimi predpostavkami ali celo z Lacanovo teorijo. In tako Fenomenologija duha kot sistem vede razpade na opis pojavov in tisto neko refleksijo, ki nastopa kot opazujoči um.

K zgornjemu naj dodam: analiza Heglove fenomenologije duha ni izčrpna analiza prvega dela sistema vede, ampak analiza pojavnih oblik zavesti. Namesto da pisec bralcu predstavi, kaj vzpostavi prvi del sistema vede, mu podarja interpretacijo pojavnih oblik duha.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Fenomenologija duha kot filozofsko delo, ki ni dojeto kot sistem vede