O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Piše: Jože Požar : november 5, 2017 – 7:05 dop -

Vprašanje je, zakaj duh v enostranskem naprezanju obstane v abstraktni neposrednosti. Odgovor bi bil, ker ga realnost in njej pripadajoča dejanskost ne interesira. Duh substanco odpravi kot obliko abstraktnega vedenja in je s tem zadovoljen. Zato se sprašujem: ali je v šolah kdaj govora o realnosti in njeni dejanskosti, ali je pojem realnosti mlademu duhu razumljiv, in nenazadnje, ali še duh ni spoznal, da je treba mlademu duhu razložiti, kaj je popolna realnost? Glede na to, da se o realnosti kot taki ne beseduje, lahko zaključim, da realnost človek ne dojema v njeni popolni obliki. To se da spoznati pri obravnavanju kake stvari, ko se realnost izgublja v abstraktne predstave. Tak slučaj je na primer pojem zdravstveni sistem, katerega realnost se širi do brez določilnosti, pa tako realnost nima nobenega pomena. Da to bolje razjasnimo, poglejmo kako realnost razodeva filozof Hegel. On zapiše: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« In zares, duh danes o realnosti in njej pripadajoči dejanskosti ne beseduje, in to zaradi tega, ker je prepričan, da realnost ni treba jemati v celovitem obstoju. Pa tako ni čudno, če realnost zastopa abstraktno vedenje kot tako in za povrh še kakšna občudovanja vredna enostranska predstava čistega vedenja.
 

Če bo izobraženec še naprej častil samo abstraktno vedenje kot tako, potem je jasno, da ga absolutno vedenje ne zanima. Kar napoveduje, da se naj preneha vznemirjati z vedenjem kot takim in formalnim mišljenjem, ki rezonira sem in tja. Kajti v razvoju duha gre za to, da bo enkrat dejaven v načinu, v katerem bo substanca dosegla svojo popolnost. Edino to zagotavlja, da bo v ekspoziciji čistega pojma zaživela notrina kot gibanje, v katerem duh v drugo-biti obdrži enakost s seboj.
 
Vprašajmo se, zakaj izobraženec spregleduje realnost in njeno dejanskost? Na to vprašanje ni težko odgovoriti, ker realnost zastopa kar njegovo vedenje. Namreč on očitno kaže, da realnosti kot taki ne pripada nobena kvaliteta, tj. obstoj. In tako ni čudno, če njegovo vedenje operira kot nekakšna neomejena sila, ki lahko nastopa v imenu realnosti in prav tako njene dejanskosti. Takšno razumevanje realnosti najbrž izhaja iz tega, ker on dojema vedenje kot nekaj, kar hodi pred svetom, tj. pred vsako realnostjo. Zaradi tega on realnosti ne jemlje enako resno kot svoje vedenje. Iz tega lahko zaključimo, da duh ne verjame v obstoj in začetno gibanje realnosti, s katerim je oblikovana njej pripadajoča dejanskost. In vse to izpričuje povsod tam, kjer uveljavlja zgolj abstraktno vedenje, ob tem pa se dela, kot da svet stvari ni nič drugega kot igra abstraktnega vedenja.

Vprašajmo se, ali na primer pojmu zdravstveni sistem pripada realnost in njena dejanskost. Zgleda da ne, kajti ko je govora o sistemu, je vedno govora o vedenju kot takem. Duh vseskozi izpoveduje, da zdravstveni sistem nima realnosti, če pa se realnost slučajno pojavi, potem takoj pristopi njegovo vedenje kot tako. Skratka, tam kjer bi naj bilo govora o realnosti in njeni dejanskosti, tam nastopa vedenje kot tako. Takšno dojemanje zdravstvenega sistema izpoveduje, da sistema ne bo mogoče vzpostaviti, ker sistem obvladuje vedenje kot tako.

Naj zaključim, dokler se bo duh izogibal realnosti in njej pripadajoči dejanskosti, bo njegov svet oblika praznega vedenja ali on kot predstavljen subjekt.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O realnosti in njej pripadajoči dejanskosti

Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Piše: Jože Požar : oktober 29, 2017 – 6:43 dop -

Ko je duh dejaven tako, da je tisto dejansko enostavna neposrednost ali gotovost samega sebe, je to samega sebe vedoči duh, ki je zavest kot čista vednost jaza. Ta določitev stremi povedati, da jaz ni čista vednost, ki bi premagala nasprotje zavesti, ampak je to jaz ujet v neposredno pojavnost. V čem je stvar? V tem, da duh resničnega ne izrazi kot substanco, ki bi prešla v svojo drugo-bit ali svoje razdvajanje, ampak izrazi enostavni abstraktni svet ali nekaj, kar je njegovo neposredno enostavno vedenje. Ta abstraktna neposrednost pa ni nič drugega kot neduhovna zavest ali negibna abstraktna oblika določno izrečenih misli. Rečeno še drugače, to je podoba zavesti ali razsuto čisto sebstvo, ki ni doseglo postajanja ali drugo-biti in je zgolj čisto sebstvo kot tako ali čista sebe vednost v neposrednem nastopanju.

Poglejmo, kako si duh samega sebe zagotovi kot samozavedanje. Najprej, duh ima za smoter svoje čisto sebstvo, in to kot neko izmenjavanje vedenja s seboj. V tem gibanju doseže le enostavno vedenje sebstva v drugem, s katerim si samega sebe zagotovi. To gibanje  pravzaprav ni nič drugega kot izpolnitev dolžnosti, ki je nekaj občega. Takšno ravnanje je ravnanje po dolžnosti, v katerem duh sebe izpolni zunaj sebe. Poglejmo kaj o tej zunanji izpolnitvi zapiše Hegel: »duh ve svojo notrino kot slavohlepje, kot zavest moralnosti, kot sebstvo osebe.« Se pravi, duh ne doseže nasprotja sebstva, ampak zgolj pojavno obliko čistega sebstva, ki ni nič drugega kot čisto vedenje samega sebe.
 

V nasprotju ima duh izpolnitev zunaj sebe; njegov smoter je, biti abstrakcija realnosti, ki je slabi idealizem kot zagotovitev samega sebe. To je razvita bit ali pozitivna vsebina, ki je mirujoči subjekt kot izginjajoče delo. Je pa to tudi bit za drugo ali čista sebe vednost kot abstraktna misel zunanjosti.
 
Če torej tisto čisto vedenje, ki ga duh odrine od sebe, ni proti postajanje notrine, ki je stopila sebi nasproti, potem je to pač zgolj neko čisto zagotavljanje duha v obliki neposredne abstrakcije. Ali, to je njegovo nasprotje, s katerim si zagotovi samega sebe in predmet. Se pravi, predmet je tisto njegovo abstraktno vedenje kot gotovost njega samega, ki je čisto sebstvo. Ta gotovost je dosežena kot prepričanje zavesti, ki je bistveno gibanje sebstva. Duh si je neposredno vpričen v svoji substanci, ki je njegovo vedenje ali zrta čista zagotovitev njega samega. Ona je torej neposrednost, ki je njegova lastna dejanskost; kar pa je bit sama, ki je nastala po absolutni negaciji sebstva. Pri tem je bistveno vedeti to, da je neposredna dejanskost njegovo vedenje kot tako ali neposredni svet, ki ga je duh odrinil tja ven ali v nasprotje, kot njegovo svobodo, ki jo on ve kot vedenje in njegov smoter ter kot edino vsebino. Rečeno še tako, duh ima svojo substanco in izpolnitev zunaj sebe, tj. skozi odtujitev sebstva, ki je njegova lastnina; tako je njegova resnica vedenje samo. Pri tem pa sodeluje tudi samozavedanje, ki je postalo izvedenec nad nasprotjem zavesti.

Naj zgornjo interpretiranje podkrepim še z naslednjim: predmet duha ni nič drugega kot njegova zagotovitev, ki je substanca kot njegovo vedenje. Zakaj substanca je čista gotovost njega samega, ki je čisto od sebstva prežeta dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko ima duh izpolnitev zunaj sebe

Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Piše: Jože Požar : oktober 22, 2017 – 6:04 dop -

Tisto, kar je danes svet posameznika in se kaže kot enostavno abstraktno vedenje, s katerim duh izrazi vzvišenost nad stvarjo, je zunanje predstavljanje, v katerem sta vedenje in predmet vedenja isto. Namreč predmet ima resnico na sebi kot tisto sebi enako, ki je abstrakcija ali afirmativna neskončnost. To je slaba neskončnost razuma, ki je določena kot negacija končnega. Določno vzeto, to je najabstraktnejša podoba vedenja, ki jo duh izrazi kot nekaj, kar eksistira kot čisto sebstvo dejanske zavesti, ki pa ni realno vedenje.

In kaj zavest čistega jaza pri tem podarja? Nič drugega kot absolutno raztrganost abstraktnega sebstva, ki je njegovo negativno vedenje, ki, če ga vzamemo neposredno, je bit kot zadovoljitev sebstva. To je torej čisto sebstvo, ki je kot drugo določeno in predstavljeno kot subjekt, ki izdeluje tisto oblikovno brez realnosti in je zato prazna abstrakcija. Drugače rečeno, duh je neposrednost ali dejanskost kot njegovo vedenje.
 

Gospe in gospodje, to je moment, ki kaže, kako si je duh v svojem negativnem nasprotju. Njegov predmet je bivanje jaza, ali, on je neposredno vedenje, zakaj substanca ni nič drugega kot čisto sebstvo. To sebstvo je samemu sebi enako vedenje ali negativna odsvojitev do biti, v kateri obča zavest spozna sebe samo.
 
V tem gibanju vedenja duh pride do neke vsebine na ta način, da vedenje naredi za svoj predmet. Tako se duh realizira po svojem vedenju o sebi, katerega gibanje poteka le na površju in se ne dotika stvari. Lahko bi rekli, to vedenje je oblika zavesti in njeno obnašanje, s katerim je zavest zgolj naključno bivanje, ki ni noben obstoj substance. Zakaj njegova vsebina je kaos duhovnih moči, ki se gibljejo na površju kot dejanska zavest, ki pa se ne ohranja v razmerju do stvari. In to nam odkriva, da gibanje vedenja, ki poteka na površju in se ne dotika stvari, ne doseže drugo-biti ali čistega dojema, ki vzpostavi razmerje substance.

Sicer pa vedenje dandanes nastopa kot avtoriteta in moč v raznih oblikah, v katerih mišljenje zgolj sodeluje. Posredovane oblike vedenja so abstraktne in predstavljene zunaj vsakega postajanja ali določanja. Še več, te oblike vedenja so zgolj neko naključno izraženo vedenje. Kar pomeni, da duh samega sebe predstavlja kot svoje naravno sebstvo ali kot čisto sebstvo in nič več od tega. To pa je pravzaprav tisti kazalec, ki odkrije, da duh sploh nima nobenega načina ali metode za to, da bi vedenje predstavil kot predmet in ga kot predmetno substanco odpravil. Pri tem je posebej zanimivo to, da se ta duh izogiba vsakega logičnega posredovanja predmeta skozi element vedenja, ki je čisti dojem. Zdi pa se tudi, kot da je duh zadovoljen s privajenim delovanjem in posredovanjem vedenja; in to neglede na to, da tista čista sebi enakost ali duhovna enostavnost, ni nič drugega kot oblika izobrazbe.

Jasno je, da je duh danes dejaven brez principa. To nam pove, da ne dospe do svoje sebi enakosti. Ko pa je duh dejaven kot tisti, ki od sebe odriva le neko občo obliko vedenja, potem je to le oblika samozavedanja, ki je neka povzdignjena čista moč njega samega. Še drugače rečeno, to je le oblika zagotovosti samega sebe, s katero predstavi svoje zasebstvo kot abstraktno moč, ki eksistira kot obča sebe vednost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko gibanje vedenja poteka le na površju in se ne dotika stvari

Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Piše: Jože Požar : oktober 15, 2017 – 6:00 dop -

Če je filozofija ideja, ki sebe misli in sebe pojmuje, potem je dejavni duh, ki ni dejaven kot tisti, ki misli idejo iz samega začetka, neko neustvarjalno početje. Zakaj, kadar duh poklanja zgolj abstraktno vedenje ali kak svet prežet od individualnosti, potem to ni ideja, ki sebe misli. Potem tudi duh ni dejaven kot tisti, ki misli idejo v njenem logičnem načinu, ampak kot tisti, ki se preganja s svojim abstraktnim vedenjem ali sebstvom in predstavami, ki niso nič drugega kot njegova sebi-enakost. Kar je nekakšna potegavščina, če naj gre za čisto idejo; zakaj duh se kaže kot čista negacija samostojnega sebstva. Duh odpravlja le sebstvo, v katerem zre svoje čisto sebstvo raztreseno v ekstreme abstraktne negacije ali v nasprotje, ki je veselje na sebi. To je pravzaprav abstrakcija jaza kot predstavljeno abstraktno vedenje, ki ga on oblikuje kot nekaj sostvujočega in je razloček od njega. Je pa to tudi tisto mišljenje, ki je postavilo nekaj trdnega, nekaj, kar je smoter kot subjektivna svoboda.
 

Filozof Hegel zapiše o duhu naslednje: »Duh je to, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet; bivanje duha je to, da ima samega sebe za predmet. Duh je misleč in je mišljenje nečesa, kar je, in mišljenje, kako je. Je vedoč, vedenje pa je zavest umnega predmeta.« K temu naj dodam še to, da duh v odsvojitvi najprej postane samemu sebi neko drugo, zakaj to drugo je njegova dejanskost.
 
Potemtakem tisto oblikovno abstraktno vedenje ni noben pojem obče ideje, ki sebe misli. Namreč, da bi duh lahko začel misliti izvorno naravo ideje, je treba najprej sebstvo odpraviti na način elementa vedenja. Zakaj tista čista sebi enakost, ki je neko vedenje, mora biti vedena kot notrina, ki je skozi gibanje prešla v svoje nasprotje. Hočem reči, duh v tem začetnem gibanju izpelje najprej svoje vedenje in sebe kot duha vzpostavi kot predmet. To vzpostavljanje sebstva je začetni in logični način, s katerim vzpostavi svoje vedenje v elementu vedenja. Kajti element kot čisti dojem je vedenje početja sebstva v sebi; na ta način sebstvo opravi življenje absolutnega duha. In zaradi tega je treba jemati čisti dojem kot element vedenja, ki vzpostavi notrino skozi gibanje sebstva in na ta način razodene globino sebstva. To je tisto logično začetno gibanje notrine, ki ga mora imeti duh pred seboj, da bi zadihal v proti postavljenem čistem dojemu, s katerim ohrani svojo sebi enakost.

Delo duha namreč ni zgolj v tem, da razčlenjuje svet in analizira posebnosti, ki kot svet niso nič drugega kot abstrakcije. Pri takšni dejavnosti je duh zunaj sebe kot nekakšen interpret svojega vedenja in kot tisti, ki svoj svet razbija na obče momente in zatrjevanje, ki ga pusti za seboj kot nekaj izginjajočega. Se pravi, kadar je duh zunanje aktiven in izvaja nekakšno gibanje svojega sebstva, je jasno, da je dejaven zunanje in daleč stran od ideje, ki sama sebe misli. Dejaven je tako, kot mu to narekuje njegova vest in vedenje, s katerim oblikuje sostvujoči svet ali tisto, kar pred seboj zre in je nekaj zunanje skupaj spravljenega. Takšna dejavnost duha ni nobena logična dejavnost, ampak prosta dejavnost, v kateri ne gre za določno substanco, kaj šele za občo idejo ali predpostavko, ki jo je treba najprej vzpostaviti, da bi sploh lahko razvil njen pojem. Naj naglasim, samo postajanje čistega pojma je tisto, ki porodi čisti dojem, ki je logična osnova obče ideje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v svoji abstraktni pojavnosti

Intelektualec v podobi samozavedanja

Piše: Jože Požar : oktober 8, 2017 – 6:11 dop -

Kaj nam to danes intelektualec izpoveduje? Kaj je produkt intelektualca? Ali ni tisto samozavedanje, ki se preganja s sebstvom in abstraktnim vedenjem, največkrat samo oblika abstraktne dejanskosti, s katero je predstavljeno zgolj sebstvo kot neko vedenje. Namreč tisto, kar prikazuje kot enostavni svet, je obča sebe vednost, čisti jaz v njegovi neposredni abstrakciji. Ta je tisto, kar duh oblikuje in je neka predstava samozavedanja, ki pa ni predmet, ampak gibanje, ki je vzajemno učinkovanje čistega vedenja. To gibanje pa ni nobeno postajanje predmetne substance, ampak sebstvo predstavljeno kot čisti jaz.

Intelektualec je na sebi pač vedno neka gotovost, tisto od sebe odrinjeno vedenje, ki se sprevrže v dejanski svet, s katerim je predočena neka določenost vedenja, ki pa seveda ni noben odnos, ampak sebstvo kot čisto sebstvo, ki se lahko razraste v kaj drugega. Na ta način je intelektualec na sebi določenost jaza, ki ni postavljen odnos. Kar je, je sebi enakost, ki prehaja ali pa ne v nekaj drugega. To je pravzaprav čista abstraktna prepričanost, jaz sem jaz, ki nastane kot neka enotnost jaza. Kar je oblika sebe vednosti, ki jo običajno predstavi kak popularni filozof, ki svojo vednost uresniči s kako gotovo subjektivnostjo. Pa tako ni nenavadno, če je svet intelektualca sestavljen iz gotovosti ali tako, kot to kaže kak pisatelj, ki sestavlja podobe sveta, pri tem pa najde sebe določenega kot posebno iznajdljivost.
 

Intelektualec, ki je dejaven brez principa, nima pred seboj predmetne substance kot umno določene. Zato je tisto, kar zre pred seboj, zgolj ekspozicija pojava, katerega bivanje je neka vsebina po sebi, ki ne pride do nobenega določnega sveta, če pa, potem v obliki totalitete pogojev, ki strežejo samo razumu. Tako dejaven izobraženec ne preseže subjektivnosti, sebe kot duha pa ne vzpostavi kot predmet.
 
Razen tega intelektualec izdihava tudi to, da ga ne interesira čisti pojem, niti kaka logična izpeljava določne substance, katere dejanskost določijo postavljeni obči momenti ali čisti dojem. Tisto, kar je neka njegova enotnost, je le gotovost, s katero izpove zlasti to, da se njegovo nadarjenost konča z odtujitvijo abstraktne učenosti.

Intelektualec danes odseva najbolj to, da ga logika mišljenja in pojem ne privlačita. Bolj kot logični razvoj predmetne substance ga prevzame ono posredovanje vedenja kot takega. Se pravi, njegova nadarjenost se izlije v tolmačenje vedenja in potem v preseganje neposrednega vedenja, ki ne upošteva nobene meje. In to preseganje si je danes mogoče ogledati na ekranih in radijskih valovih, kjer nastopa na primer kot poznavalec prava, tj. kot razlagalec svojega vedenja ali kot poznavalec abstraktnega prava.

Mi tukaj ne povzdigujemo intelektualca, saj v izvajanjih ne kaže nič takega, kar bi prehajalo in bi bil postavljen odnos do substance. Zaenkrat intelektualec skozi dejavnost izžareva naslednje: da ne proizvaja absolutne svobode, da v svojih izvajanjih ni dejaven s principom, da ga njegova logična odsvojitev ne zanima, da ga predmet v njegovi začetni in nastajajoči obliki sploh ne interesira. Vse to in še marsikaj drugega pove, da izobraženec ni dejaven kot duh, ki sebe najprej postavi kot predmet. Namreč, če je kdo intelektualec, potem je primerno, da se do predmeta obnaša v načinu ali tako, kot to zahteva gibanje predmetne substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Intelektualec v podobi samozavedanja

Stvar, ki ni resnična stvar

Piše: Jože Požar : oktober 1, 2017 – 5:58 dop -

Človek si lahko naredi abstraktne predstave na primer o zdravstvenem sistemu ali o kakem drugem pojmu. To, kako dojema stvar, lahko izrazi v obliki abstraktne dejanskosti. Vendar pa ta njegova abstraktna stvar sploh ni stvar, ampak stvar prežeta od individualnosti. To torej ni tista substanca stvari, ki prehaja v svoje nasprotje kot živa substanca in je sebi proti postavljena dejanskost v svojih občih momentih. Se pravi, ko je stvar prežeta od individualnosti, ni resnična stvar. Prežeta od individualnosti je le neko gnanje zavesti, ki od sebe odriva predstave o stvari. Zato ta njegova stvar ni nič drugega kot enotnost s seboj ali gotovost samega sebe. Lahko bi rekli, tisto izoblikovano je zgolj interes ali sebi enakost, v kateri človek uživa sebe skozi svoje abstraktne predstave. One pa niso nič drugega kot na ogled postavljeno mnenje kot interes na stvari, ki pa ne izpoveduje gibanja substance, ampak le stvar kot igro prežemanja individualnosti in biti.
 

Človek si lahko naredi predstavo o stvari tudi tako, da v njej izrazi svoj smoter in lastno bistvo; udejanji vzajemno učinkovanje s seboj, ki je neka neposredna vsebina prežeta od individualnosti ali prežemanje biti in početja. Ta vsebina pa ni resnična realnost stvari, ampak stvar kot čisto početje zavesti, ki udejanja izvorno naravo.
 
Kot sem rekel, tista njegova stvar je substanca prežeta od individualnosti. Kar biva je dejanska zavest ali tisto kakor je ven iz njega kot neko drugo. Se pravi, njegova stvar je le neki razloček, ki je bit in jaz, ali jaz, ki je bit. In v to gibanje njegove stvari je zaobjet smoter kot početje in dejanskost individua. Rečeno drugače, to je početje zavesti, ki sebe izreka kot interes ali dojem na stvari, ki ga naredi o sebi zavest kot prežemanje individualnosti in biti. Na ta način je predstavljena stvar kot početje in ravnanje zavesti, v katerem duh zatrjuje le sebe kot tistega, ki uživa sebe samega na sebi. Je pa v tem predstavljen tudi talent v njegovi izvorni naravi, ki prehaja v dejanskost kot na ogled postavljeno mnenje o stvari. Se pravi, stvar sama je izraženo početje zavesti kot učinkovanje osebe s seboj.

Stvar torej, ki ni resnična stvar, ampak zgolj oblikovan interes o stvari, se izdaja za nekaj, kar je zgolj substanca prežeta od individualnosti. To hoče dejati, da na primer zdravstveni sistem kot stvar, ni stvar, ker na sebi nima dejanske določenosti kot čisti pojem, ki je njegova osnova. Da bi to lahko postal, mora biti zdravstveni sistem najprej vzpostavljen kot čisti pojem, ki obstaja kot določenost obče substance. To je pogoj, ki zagotavlja, da substance zdravstvenega sistema ne more zastopati kako posamezno mnenje ali navdih nad njo. Namreč tista stvar, ki je prežeta od individualnosti in ne izhaja iz nobenega obstoja, je abstraktna predstava ali enotnost njegovega talenta in vedenja. Se pravi, v abstraktnih predstavah o zdravstvenem sistemu ali kakem drugem pojmu, duh doživlja le sebe kot neko veselje na sebi, ki ni nič drugega kot substanca prežeta od individualnosti.

Kadar torej duh ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali osnove, je dejaven tako, kot to izžareva skozi svojo predstavno zmožnost. Tisto, kar izraža o stvari so le njegove abstraktne predstave, s katerimi prikazuje izginjajoče momente ali tisto enostavno obče.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar, ki ni resnična stvar

Demokracija in idealizem, ki ne predoča nobene poti

Piše: Jože Požar : september 24, 2017 – 6:42 dop -

Ko se demokracijo izpeljuje kot enostranski idealizem, svoboda ni sebi predmetna in realizirana pozitivno. Namesto svobode se uveljavlja abstraktno vedenje, in to v oblikah zagotavljanja in zatrjevanja, s katerim gospodari zdravi razum. Tako da duh, ki se ne strinja s prepričanostjo zdravega razuma, postane takoj nekakšen nasprotovalec, ki nima pojma o gibanju demokracije, katere bistvo da je uresničevanje dobičkonosnosti. To uresničevanje dobičkonosne demokracije pa izžareva tudi to, da se država spreminja v nekakšno umno skupnost posameznikov, katere obstoj sveta je njihova lastna resnica. O tem govorijo načela uma in samovolja, ki ne predoča nobene poti. Ta drža je v nasprotju z duhom ljudstva, saj abstraktno vedenje, ki je neka prepričanost, ni skladno z duhom ljudstva. In ne le to, tisto idealiziranje abstraktnega vedenja je zgolj zunanja garancija, pri čemer izstopa ravno to, da država in duh ljudstva nista notranje skladna. Država išče življenje v abstraktni umnosti, ki pa pušča za seboj tisto obče z namenom, da udejanji posebnost, ki jo zunanje združi z računanjem, ki kot da lahko potrdi njeno umnost. Takšna dejavnost duha, ki zgolj uveljavlja abstraktno umnost in določanje iz sebe, spregleduje objektivnost. Zato čista umnost, ki ne izhaja iz določnega postajanja pojma, ni nič drugega kot uveljavljanje samovolje.
 

Nekaj ima dejanskost le v svojem čistem pojmu. In ravno tega dejstva ne spoštuje vera sveta izobrazbe. Pa od tukaj toliko abstraktne nasilnosti in meglene umnosti, ki izključuje realnost in njen čisti pojem. In to vse zaradi tega, ker danes svetu gospoduje princip preračunavanja presežka. Zaradi tega se tisto absolutno upravičeno zanemarja, s tem pa tudi tisto realno v vsem realnem, ki je kvaliteta čistega pojma.
 
Kadar demokracija izpeljuje sebe neodvisno od duha ljudstva in brez predočene poti, je njen rezultat truplo. Truplo izpoveduje, da demokracija ne izpeljuje svobode, ki je substanca duha in edini smoter duha, ampak izpeljuje abstraktno silovitost, ki na eni strani nekaj obljublja, na drugi strani pa izžareva, da duh demokracije ni dejaven s principom, ampak tako, da uveljavlja poseben interes. Tista abstraktna nedoločnost, ki jo podarja abstraktno vedenje, je namreč objekt kot nekaj nedovršenega, gotovost, ki za svojo dejanskost ne potrebuje postavljenega čistega pojma ali dojema. Tako da tisto, kar se uveljavlja, ni nič drugega kot ničnost njenega vedenja. Drugače povedano, tisto, kar je njeno drugo kot posebnost, to je ona sama v podobi abstraktne nasilnosti, s katero doseže le neko čisto obliko prepričanosti.

Če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da demokraciji manjka princip. Enako velja za politika, ki je dejaven brez cilja in na način abstraktne vednosti. To je način, s katerim politik uresniči le sebstvo zavesti ali osebno mnenje, zanemarja pa predmetno bistvo. Biti dejaven brez principa, pomeni delovati prosto in zaničljivo gledati na določenost predmeta. Pri tem pa ni odveč poudariti, da se mora duh ljudstva v demokraciji udejanjiti kot svet, in sicer zato, da bi se duh zavedal, da je dejanski duh. Zaradi tega demokracija v oblikah enostranskega idealizma ni skladna z duhom ljudstva, saj absolutno upravičeno ni njen princip. Pa je zato tisto zagotavljanje in zatrjevanje neproduktivno početje. Naj izpostavim: svoboda je edini smoter duha, tako Hegel, zato mora biti demokracija izpolnjena z dojemom ljudstva.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Demokracija in idealizem, ki ne predoča nobene poti