Oglaševanje in nadarjeni robot

Piše: Jože Požar : september 2, 2018 – 7:20 dop -

Abstraktno nasilje, ki se ga izvaja z oglasi prek medijev, je postala navada, ki jo vsiljuje kapital in pametne glave, ki so v službi kapitala. Ta gledalcu ali poslušalcu sporoča, da lahko izvaja abstraktno nasilje kadarkoli. Tudi takrat, ko gledalec spremlja na primer kolesarsko dirko po Franciji ali gleda film. In to abstraktno nasilje izvaja kapital s ciljem, da pokaže, kdo je gospodar medijskega sveta. In tega gospodarja se danes poveličuje, ne glede na to, da razjeda živce s podobami, ki nimajo nobene vsebine in so zgolj abstrakcije. Gledalcu ali poslušalcu se vsiljuje abstraktne predstave med oddajo, ker tako hoče oblast kapitala. Ob tem pa je pomemben čas objave oglasa, tj. izvajanje abstraktnega nasilja, ki ga izbere kapital. Abstraktno nasilje se namreč izvaja tudi med oddajo. To odkrito kaže, da je gledalec ali poslušalec razumljen kot nadarjen robot, da torej ni razumljen kot človek in duh, ampak kot butalec, ki ga je treba vsakih deset minut spomniti, da obstaja medijski gospod.

Primer abstraktnega nasilja je bila kolesarska dirka po Franciji. RTV Slovenija je motila kolesarsko dirko z oglasi in tako gledalcu sporočala, da ga dojema kot nadarjenega robota. Se pravi, gledalcu je sporočala, da naj abstraktno nasilje dojame kot nasilje medijskega gospoda, ki tako hoče. Zakaj abstraktno nasilje bo minilo in kolesarska dirka se bo nadaljevala. In to prekinitev dirke bi naj gledalec razumel kot nekaj, kar se pač mora zgoditi. A v resnici je RTV Slovenija med kolesarsko dirko gledalcu sporočala, da je sposobna razumeti interes kapitala, da pa ni sposobna razumeti gledalčevega interesa.
 

Oglaševanje v medijih je mogoče zamejiti na določen čas, tako ne bo vznemirjalo gledalca ali poslušalca. Zakaj tisto prazno oglaševanje ni nič drugega kot pojav idealizma, ki je zgolj neki videz. Oglaševanje ne sporoča nič vsebinskega, zato ni potrebe, da vznemirja gledalca ali poslušalca med oddajo.
 
In tako pridemo do dojetja, da RTV Slovenija upošteva voljo kapitala, volje gledalcev pa ne. Zaradi tega ni čudno, če je abstraktno nasilje ali oglaševanje, ki ga ukazuje kapital, del njenega programa. Za kaj pravzaprav gre? Zato, da se pokaže moč kapitala in to, da je gledalec razumljen kot nadarjen robot, ki se je sposoben prilagajati nasilju kapitala.

Tisto, kar ni skladno s časom, je to, da se gledalcu ali poslušalcu vsiljuje oglase med gledanjem konkretne oddaje. Rečeno drugače, skozi abstraktno nasilje kapital sporoča, da obstaja v medijskem svetu transcendentna moč, ki lahko razjeda gledalcu ali poslušalcu živce. To je nekakšna čudaška oblast kapitala, ki utrjuje medijsko oblast. Ali, to je izmišljeni stvarnik, ki poskrbi za to, da se gibanje kapitala nadaljuje v načinu abstraktnega nasilja.

No, jaz menim, da je mogoče abstraktno nasilje pokazati tudi med oddajami in ne v oddaji. Zakaj vznemirjanje z oglasi ni nič drugega kot napad na gledalca ali poslušalca. Pa je oglaševanje, ki prekinja gledalčevo zbranost popolnoma odveč. Zato bi bilo dobro, če bi si medijska bistroumnost razjasnila oglaševanje in ga poskušala dojeti po nasledku. Nenazadnje, dobro bi bilo, če bi gledalca ali poslušalca mediji spoštovali kot duha, ne pa kot nadarjenega robota, ki abstraktnega nasilja ne dojame.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Oglaševanje in nadarjeni robot

Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : avgust 26, 2018 – 6:20 dop -

Glede na to, da izobraženega duha čisti pojem in logična sovisnost ne interesira, je jasno, da so njegovi abstraktni izdelki abstrakcije nedoločene biti. Duh izhaja iz nečesa znanega in ne iz postavljenega temelja ali osnove, pa je tako tisto, kar pridela, v predstave odmetano sebstvo, ki velja kot negativno obče sebstvo. Takšno poenostavljanje sveta vztraja v enostavni neposrednosti, kajti ko se ne izhaja iz osnove ali iz nečesa sebi proti postavljenega, kar je odnos pojma proti sebi, potem je tisto negativno zgolj abstrakcija.

Ste mogoče kdaj brali kakšno delo, ki bi se začelo z vzpostavljanjem čistega pojma ali z določanjem občega, ki je odnos proti sebi, v katerem je zaobjeto dejansko bistvo predmetne substance? Take logične sovisnosti ni zaslediti, ker izobražen duh logične sovisnosti ne jemlje resno. Duh ne kaže nobenih znakov, da ga zanima logična sovisnost in čisti pojem, ki vzpostavi realnost pojma. Takšnega prizadevanja duha še ni zaznati, kajti on je pogosto dejaven na površju ali tako, da svoje vedenje razpostavi in da razodene izobrazbo. Duha mika samo vedenje kot tako in tista čista moč vedenja, ki pa mu nazaj sporoča, da lastnega vedenja ne utemeljuje čez začetno gibanje predmetne substance. Se pravi, duh ni dejaven kot duh, ki spoštuje logično sovisnost in princip postajanja čistega pojma.

Izobražen duh, ki logične sovisnosti ne upošteva, je dejaven preračunljivo, to pa zato, ker ni osvojil nastajajočega vedenja, ki izžareva, da je treba abstraktno neposrednost najprej vzpostaviti. Zato je tisto, kar pridela, enostransko in pomanjkljivo, ker je le izpeljana abstraktna podoba vedenja, ki ni nič drugega kot nasprotje ali čista neposrednost, ki se jo da obogatiti ali idealizirati v nekaj naslednjega. Na ta način si duh zagotovi le samega sebe kot tistega, ki se od sebe razločuje kot sebstvo, ki pa ni njegova sebi enakost.
 

Ko je duh dejaven na način neskončnega razuma, si samega sebe ne odsvoji. Namesto da sebe postavi kot predmet, začenja dialog s seboj. Odmetava enobarvne formalizme in udejanja le obče. Zavest je čisti jaz, ki uživa potrditev drugih jazov, ki nastopajo kot posredovalci sebstva in čutnega vedenja. To je igra jazov in razuma, ki doseže lastno gotovost v abstraktnih predstavah odmetanega sebstva.
 
Zgleda da izobražen duh ne mara pogovora o logični sovisnosti, je pa res, da navdušeno govori o gospostvu vedenja. To verjetno zato, ker je v pomanjkanju vedenja o tem, kako si sebe odsvoji in se vzpostavi kot predmet. On ima za pomembno zlasti to, da predstavi svoje vedenje kot obliko abstraktnega vedenja. Vsebinska stran ga ne zanima toliko, če pa, potem kot v sebstvu razvezana bit, ki je tisto negativno obče sebstvo. Tako si sebe pridela v podobi tistega sveta, ki je nekakšno negativno razmerje. Kar je pravzaprav izražena abstraktna moč, ki jo odkrijemo kot posredovano vedenje, ki se začenjajo kot nekaj, kar ne izhaja iz postavljene osnove in je zgolj nadaljevanje sebstva, ki ne doseže postajanja.

Ko je izobražen duh prosto dejaven, potem sebe realizira kot čisto sebstvo, potem tudi tisto, kar je neka realnost, ne stopi v odnos s seboj. In potem tudi duh ne izraža odločnosti mišljenja in je dejaven tako, kot zna in ve. Tisto, kar odrine od sebe in prehaja v nekaj drugega, je le abstraktno obče kot razgrnjena duhovna moč zunaj sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Piše: Jože Požar : avgust 19, 2018 – 6:33 dop -

Duh, ki nenehno povzdiguje svoj jaz in tisto abstraktno vedenje, s katerim izpelje le neko negibno neposrednost, obstane v abstraktni predstavi. Ker ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega pojma, odmetava svoje misli in uživa lastno bistvo kot enostavno neposrednost. Na ta način doseže abstraktno čisto sebstvo ali abstrakcijo smotra. Ničesar ne postavi in iz ničesar postavljenega ne izhaja, ker je njegov predmet njegov talent, tj. on sam.

Naj spomnim, svet je bistveno enostavno sebstvo, in to tudi tedaj, ko gre duhu za predstavitev neke dejanskosti. In ni ga duha, ki ne bi imel za smoter svoje čisto vedenje, ki je čista zagotovost njega samega, ki se kot abstrakcija in neposredno bivanje razločuje od njega. To je duh, ki prideluje le čiste podobe enostavnega sebstva, s tem da se vznemirja s čistim vedenjem in prehajanjem v neko drugo vedenje. Za tega duha je svet neomejeno gibanje sebstva, ki je kot podoba čista zagotovost njega samega, bit sploh.
 

Kaže da duh tega časa o Heglovi filozofiji le tu in tam kakšno besedo izgovori. Namreč, o nastajajočem vedenju in elementu vedenja ne beseduje, kar kaže, da še ni nastopil čas za to, da začne spoznavati sistem vede. Da pa bi se to enkrat zgodilo, bi moral najprej uvideti, da filozofije ne presoja kot sistem vede, ampak kot dovršeni svet. A filozofija ni minuli svet, ampak gibanje, ki se začenja z nastajajočim vedenjem in z elementom vedenja, ki vzpostavi najprej čisti pojem. Brez notranjega gibanja je filozofija skrčena na fiksne pojme razuma in ekstazo vedenja. No, duh se bo opogumil in začel pogovor z nastajajočim vedenjem. Tako bo predmet filozofije zaživel iz samega temelja, tj. iz gibanja in vzpostavljenega čistega pojma.
 
Kaže da danes duh dojema sebstvo in vedenje kot nekaj, kar ni potrebno utemeljiti. Duh razume vedenje kot eno samo resničnost. Tako namiguje, da vedenje ni nič odnosnega, nič drugo-bitnega, zakaj on ne dojema vedenja kot odnos vedenja do sebe. Kar odseva, da ima o vedenju izdelano svojo podobo, pa zato razume vedenje kot nekaj, kar obstaja kot kakšna resničnost. Verjetno je temu duhu bleščeče jasno, da vedenje, ki velja dandanes, velja kot resničnost. No, ne glede na to prepričanost, vedenja ni, (tako Hegel), če predmeta ni. Predmet pa seveda ni zgolj oblika vedenja, ampak je gibanje in posredovanje substance s seboj, ki skozi drugo-bit postavi svoje nasprotje. Kar pomeni, da je treba vedenje dojeti kot notranje gibanje predmetne substance, skozi katerega vedenje doseže svojo dejanskost.

Tisto, kar danes pri dojemanju vedenja izstopa, je dejstvo, da se duh izogiba določenosti in da se drži stran od čistega dojema. Duh pušča na miru naključno vsebino in se prepušča vrenju substance, ki je vedenje njega samega. Tako kaže, kot da ga zanima samo odtujitev vedenja, ki je izražena abstraktna moč kot sebevednost v svojem nasprotju. To je področje, na katerem duh operira z abstraktnim vedenjem in kategorijami. Pri tem je očitno, da izpeljuje le smoter, ki je gibanje sebstva, ki ga razgrne kot kak plod njegovega prizadevanja.

Vedenje kot tako je neduhovna zavest, ki še ne ve, kaj je princip dejanskosti ali čisti dojem, ki je zemljišče vedenja obče. To razodene, da bi naj duh, ki nastajajočega vedenja še ni spoznal, delal na tem, kako si samega sebe odsvoji. Zakaj duh bi naj postal sebi predmet, tj. gibanje, v katerem njegovo vedenje doseže določenost. To pa doseže skozi element vedenja, kajti le tako postane samemu sebi neko drugo. Ali, skozi element vedenja vzpostavi odnos proti sebi. In ta odnos je mogoče vzpostaviti samo skozi postavljeno nasprotje, ki je čisti dojem ali razgrnjeno dejansko vedenje v občih momentih, katerega podoba izžareva gibanje vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem vedenju kot je na začetku

Enostranski idealizem

Piše: Jože Požar : avgust 12, 2018 – 6:21 dop -

Idealizem, ki ne prikazuje nobene poti in ne doseže postavljene osnove pojma, temveč zgolj nekaj zagotavlja, je slabi idealizem. Duh se zanaša na abstraktno vedenje in na domiselnost, ki vedno najde nekaj, kar odgovarja tistemu, kar je drugo kot jaz; moj predmet je drugo kot jaz ali navzoča abstrakcija. To je abstraktna občost, ki pa je brez izpolnitve; to torej ni razviti čisti dojem, ampak le negativno obče sebstvo ali čutna neskončnost.

Tisto, kar zavest izreka, je nekaj, kar ni nič drugega kot prežemanje smotra in individualnosti, ki pa ne doseže popolne podobe, ampak zgolj obče momente, ki jih zavest najde v sebi in postavi tja ven na ogled kot nekaj, kar je njena neposredna zagotovost. To je zagotovost ali abstraktna realnost brez izpolnitve. Namreč, nasprotje je pozitivno kot izpeljano hotenje in čisto vedenje, s katerim zavest uveljavi svojo navzočnost, ki je izražen zor kot abstraktna mojost v čisti predstavi. Ta enostranski idealizem je čista zagotovost, s tem da svojih misli ne odpravi v nekaj drugega, ampak jih pusti živeti kot negativnost. Zavest odmeče svoje misli in zdi se, da je s tem naredila nekaj za stvar. A v resnici razkaže svojo pomembnost, torej ne čistega dojema, ampak drugo kot jaz. Tako zavest svoje početje in gnanje dovrši kot nekaj, kar je le za njo samo. To pa je udejanjanje zavesti, ko izpeljuje nasprotje same sebe. Tista abstraktna stvar je namreč nekaj, kar je določeno kot drugo kot jaz ali kot razloček, s katerim je realiziran čisti moj zavesti ali abstraktni dojem.
 

Duh, ki sebstva ne vzpostavi in odsvoji, ne more priti do svoje enakosti. Kar doseže je neposredna enostavnost, ki je brez duhovna bit. Ona je abstrakcija kot prvo izrekanje predstavne zavesti, nepopolna podoba, kar ustreza zaznavi, ki jo zavest od sebe razločuje kot bivanje mojosti ali kot nekaj, kar je zavesti nastalo.
 
Enostranski idealizem se izteče v zagotovost samega sebe; v čisto abstrakcijo, ki je zavedanje sebe kot raznolikega sveta, s katerim se jaz očisti samega sebe in stopi v zavest drugih. Zavest se odtuji kot svoje ravnanje in tako pridobi bivanje v dejanskem svetu. Tisto, kar ji nastane, je neka vsebina kot tisto individualno, ki je zgolj abstraktna predstava. To je zavest dvignjena v obče momente čistega sebstva, je pa to tudi oblika čiste zavesti ali čisti uvid zavesti v to, da sem jaz v svoji neposrednosti sebstvo, ki je stopilo v bivanje kot sebstvo.

Iz zgornjega je mogoče ugotoviti, da je zavest mojster v svojem nasprotju, saj si sama sebe zagotovi čez nasprotje, ki je nekaj občega. Njen predmet je ona sama, tj. zagotovost nje same kot razloček, zakaj tisto njeno početje je bistveno gibanje sebstva, ki ga odpusti kot enostranski idealizem, ki je čista zagotovost nje same. V resnici je navzoča neposrednost izraženo kot posamezno sebstvo, ki je abstrakcija kot realizacija zavesti. Rečeno še tako, to je zavest, ki velja kot oblika abstraktne neposrednosti ali zagotovosti.

Enostranski idealizem ne predoča poti in je zato čisto zagotavljanje abstraktne mojosti; izreka le neko neposredno zagotovost, jaz sem jaz, ki je izpolnjena mojost. Se pravi, kar sem jaz v razločku, to sem jaz sam, ki se odrivam od sebe in nisem nič drugega kot izpolnjena mojost: abstraktna realnost kot eksistenca, v kateri zavest izkusi le sebe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski idealizem

Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Piše: Jože Požar : julij 29, 2018 – 6:12 dop -

Mi še vedno ne zaznavamo gibanja, ki se začenja z odsvojitvijo sebstva. To je gibanje, s katerim je doseženo postajanje sebstva, ki kot sebstvo prehaja v svojo drugo-bit, v nasprotje, ki postavi Eno sebstvo ali popolno sebstvo. Rečeno še tako, mi ne zaznavamo postajanja končnega v neskončnosti, ki je določna podoba, s katero končnost doseže svojo dejansko podobo. Takšnega gibanja liberalna svobodomiselnost danes ne izžareva, pa čeprav je vseskozi slavljena kot tista, ki da je dejavna dosledno. Namreč svobodomiselnost, ki ne izhaja iz notranjega gibanja substance, ampak zgolj idealizirala sebstvo, s katerim doseže le negacijo sebstva, je nepopolna. Se pravi, svobodomiselnost, ki ne doseže postavljene podobe sebstva, »doživlja le veselje na sebi«. In tako seveda ni nenavadno, da je liberalni duh naredil korak nazaj, da na novo premisli svobodomiselnost iz samega začetka.

Svobodomiselnost kajpada ne bo zamrla, ampak se bo nadaljevala verjetno tako, da bo liberalni duh sebstvo vzpostavil v načinu, se pravi, na način odnosa proti sebi. To je nujnost sedanjega časa ali razvojne stopnje duha, ki ima v sebi to zahtevo, da je duh dejaven tako, da sebstvo posreduje s seboj in ga vzpostavi kot Eno. Kar je postavljena osnova ali popolna podoba sebstva v njeni razviti osnovi. To je tista resnična svobodomiselnost, ki najprej razvije sebstvo na proti postavljeni način ali kot drugo v občih momentih, kar je dejansko sebstvo, v katerem je duh vzpostavljen kot sebstvo. Cilj duha je, da izvaja gibanje skozi element vedenja, ki ga naivna svobodomiselnost ne spoštuje, ker je navajena biti dejavna brez principa. Zaradi tega mlada svobodomiselnost pridela zgolj kakšen videz bistva, s tem pa neposrednosti ne vzpostavi, odnos do sebe enostavno prezre.
 

Izobraženec danes dojema svobodomiselnost kot interes mišljenja, ki pa ni nič drugega kot enotnost s seboj, soglasje talenta in vedenja. To je svet abstraktne občosti, ki je brez izpolnitve. Rečeno še tako, to je svet prežet od individualnosti in realnosti, v kateri je zavest razvezana v dojem, ki si ga naredi o sebi.
 
Poglejmo v kaj se danes neizkušena svobodomiselnost izide? V eno samo prostranstvo vedenja, ki je čista vednost jaza. To pa je svet, ki nima meje in ga je mogoče zunanje združevati in povezovati neomejeno. S tem je povedano tudi to, da sebstvo ne doseže drugo-biti. V takih primerih je sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt in ne kot gibanje. Zaradi tega ni čudno, če je svobodomiselni duh moral narediti korak nazaj, da premisli svobodo iz začetka. Edino to vračanje v sebe je garancija, da bo svobodomiselnost dojel kot odnos in ne kot subjektivno določenost jaza. Spotoma pa še tole, svobodomiselnost lahko duha navdušuje tudi takrat, ko svet ne prehaja v svojo določenost. Potem pač duh ne počne nič drugega kot to, da prideluje abstraktne predstave ali kombinacije njegove domišljije.

Svobodomiselnost se danes udejanja kot gibanje idealizma, ki prideluje čiste abstraktne predstave, s katerimi so izražene cenene podobe. To je gnanje duha, ki sebe prosto nadaljuje in ne doseže nasprotja, v katerem je zaobjeta popolna notrina. Takšna svobodomiselnost ne vzpostavi čistega pojma, ampak se nadaljuje kot enostransko početje negativnega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala

Piše: Jože Požar : julij 22, 2018 – 6:15 dop -

Da obstaja idealizem, ki pobija ideje, ni dvoma. To je idealizem kapitala, ki je sposoben pobiti vsako idejo, ker ga podžiga dobiček. In to pobijanje idej se danes dogaja, ko eksistira nevarnost, da bo kaka ideja zaživela v občih momentih čistega pojma. Tedaj se pojavi moč kapitala s svojimi računi in izračuni, ki odsevajo negativne posledice kot ravnodušne vrednosti, ki takoj objavijo, da je svet resničen samo čez števila. Ob tem pa zaznamo zlasti to, da se duh prilagaja ukazom kapitala. In to prilagajanje kapitalu je duh osvojil že v takšni meri, da ukaze kapitala sprejema kot nekaj, čemu se ni mogoče upreti. To hoče reči, da duh čisla moč kapitala in prežemanje individualnosti s svojo izvorno naravo.

Kapital izžareva le abstraktno moč, s katero povsod preti, da doseže tisto, kar mora doseči. Na drugi strani pa duh, ki bi naj bil dejaven na obči ideji, komunicira z gibanjem kapitala in ga celo vključuje v svoje zamisli. In tako seveda ni čudno, če prihaja do situacije, ko duh na eni strani idealizira izračune, na drugi strani pa idealizira svoje poglede. Zato se ne smemo čuditi, če duh o ideji in čistem odnosu pojma proti sebi ne beseduje. V svojem napredovanju je prišel tako daleč, da verjame samo tistemu, kar kažejo izračuni. Njih čisla še posebej tedaj, ko zunanje idealizira in združuje več svetov v en svet, da doživi enotnost njega samega.
 

Ta neposredna realnost ima obliko abstraktne stvari in je brez izpolnitve. Stvar sama je enostavna občost kot smoter. Predstavljena podoba je torej realnost brez izpolnitve in vsebine. Kar v tej realnosti najdemo, to je le izvorna narava zavesti kot enotnost s seboj, ki je gotovost nje same. Lahko bi rekli, podoba je prikaz izvorne narave zavesti, ki ga je o sebi naredila zavest.
 
Tako da tam, kjer eksistira kakšen razumni svet, tam je na delu tudi kapital. Ta priznava samo svet, ki ga izvrže konkretno gibanje števil, v katerem je zaobjeta opredeljenost do nečesa končnega. Zato seveda ni nenavadno, če danes izobražen duh svoj svet zunanje utrdi s kakšnim izračunavanjem. Kadar se to dejansko zgodi, potem seveda vemo, da mu gre zgolj za abstraktno stvar kot njene oblikovane enotnosti. To pa je svet kot sodobna izkušnja duha, ki odkriva, da je duh zadovoljen s tem, kar je neko združevanje abstraktnega sveta.

Ko duh išče dejanskost čez števila, obstane v neposrednosti. Namreč to, da se zunanje združuje svetove in one velikosti, nato pa iz tega sveta oblikuje nekakšen tretji svet, to ni nič drugega kot goljufija duha, ko si ni na čistem s tem, kaj je obča ideja. Duh daje videz, kot da stvari ne dojema v njeni popolni podobi, ki je postavljen odnos do sebe. To je namreč element vedenja, ki pa ga duh še ne zaznava, ker je prepričan, da je tisto njegovo vedenje, ki se nadaljuje v neko drugo vedenje, ena sama resničnost. Duh si še ni na jasnem, da tisto čisto vedenje ni predmetna resničnost; ampak abstraktno vedenje, ki je kot igra besed in misli zunanje početje, ki lahko pridela le kako prikazen.

Duh, pa naj gre za katerokoli svet, bi naj bil dejaven s principom. Če to ni, je dejaven površno ali nezadostno. Namesto da vzpostavi svoje vedenje in ga zaupa mišljenju, se podi okrog s številkami in izračuni, ki pobijejo vsako idejo. To pa ni dejavnost, ki bi stvar povzdignila v občo idejo in njeno določenost, ki je totaliteta občih momentov ali razviti čisti pojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala

Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet

Piše: Jože Požar : julij 15, 2018 – 6:13 dop -

Kaže da duh odnosa do mišljenja, nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve še dolgo ne bo spremenil. Človeka enostavni odnos do samega sebe in predmeta ne prevzame, ker ga zanima samo vedenje kot tako. Biti dejaven v načinu, ki ima v sebi to nujnost, da najprej predmet postaviš v elementu vedenja kot razviti absolut, to gibanje duha ne privlači. Ne privlači ga postavljeni čisti dojem, v katerem je zaobjeto bistvo in obči momenti pojma.

Zaradi tega ni čudno, če duh svoj svet na veliko pojasnjuje, podarja priložene opredelitve, predpostavlja in uprizarja navzkrižne razlage, in vse to počenja s smotrom, da uveljavi svoje vedenje in ideale brez dejanskosti, ki so nedovršeni izdelki, v katerih najdemo veliko opisovanja in nadčutnega sveta, ne pa izvirne substance v njenem postajanju. Duh enostavno preskoči začetno obliko čistega dojema, tako da predmet ne stopi v odnos s seboj, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega. Namesto da izhaja iz neposrednosti in njene proti postavljene sebi enakosti, ki je čisti dojem, sebe prosto nadaljuje. Na ta način predmet ne zaživi skozi gibanje substance v njenem postajanju, ampak kot razbrzdano vedenje.
 

Danes je čudaška subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri v smotre in prikazujoče se vedenje, pa zato ni čudno, če ima tisto substancialno na sebi zgolj neki videz nasprotja. Tisto, kar je tu komično, je gibanje, ki je abstraktna lahkomiselnost, s katero gospodari zdravi razum, ki udejanji odnos smotra do tistega, kar je ven iz njega kot nekaj drugega.
 
Duh ignorira element vedenja, tj. postavljeni čisti dojem, katerega gibanje bi bilo koristno spoznati. Koristno bi bilo, če bi kdaj pa kdaj vrgel pogled na naravo in njen način postajanja, pri tem pa se vprašal, zakaj se narava vzpostavlja v načinu. Prav tako bi bilo koristno, če bi se vprašal, zakaj nastajajoče vedenje in zakaj končnost in neskončnost tvorita čisto vedenje. Vprašal bi se lahko, čemu danes vsaka reč pobegne v števila, čemu absolutna dejanskost, ki postavi odnos pojma do sebe. In ne nazadnje, od kod ta vera v ravnodušna števila in zakaj ne raje predmetni svet v elementu vedenja. Zakaj toliko pojasnjevanja in predpostavljanja ter pomanjkljivega spoznavanja, ki zanemarja določila? Zakaj ne izhajanje iz dejanskega in realnega sveta, ki pripada vsaki reči. In končno, zakaj ni duh dejaven v načinu ali tako, da najprej razvije ujemanje pojma in njegove realnosti. Menda je tu čas, da duh začne spoznavati, da je stvar najprej izviranje iz sebe in postavljen odnos proti sebi.

Če bo duh svoje potovanje nadaljeval brez spoznavanja odsvojitve, ki jo narekuje razvojna stopnja duha in spoznavanje notranjega gibanja, se ne bo premaknil iz mesta. Zakaj tisti njegov vedoči jaz se obnaša samo zunanje, venomer idealizira sebstvo. Duh je sicer dejaven in si prizadeva biti ustvarjalen, vendar je pomanjkljivo prizadeven, ker ne spoštuje čistega pojma. To je tista ovira, ki mu ne dovoljuje biti umno dejaven. Še več, ker ni dejaven s principom, deluje tako, da posreduje in uveljavlja le svoje vedenje.

Naj končam tako: duh ni nekaj abstraktnega, temveč »vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je način, v katerem obdrži enakost s seboj. In ta odnos doseže z elementom vedenja, v katerem je substanca v svoji osnovi dovršena in umno postavljena.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Čudaška subjektivnost nenehno pojasnjuje svoj svet