Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Piše: Jože Požar : februar 3, 2019 – 7:39 dop -

Če kaj, potem je realnost zagotovo tisti pojem, ki ga duh ne razume iz osnove. O realnosti se nikjer več ne razpravlja, ker je tu čas vladavine abstraktnega vedenja in idealizma, ki se omejuje na predstave sploh. Danes v imenu realnosti nastopa abstraktno vedenje, ki ne doseže resnične dejanskosti, se pravi, realnost ne doseže svoje popolne podobe, s tem pa tudi ne vzajemnega učinkovanja s seboj. Skratka, duh realnosti ne dojema kot popolnost, kot afirmativnost, ki je njena bivajoča kvaliteta kot realno v vsem realnem.

Zanimivo je, da duh realnosti ne dojema iz njenega gibanja, tj. kot negacijo, s katero realnost zaživi v njeni popolni podobi. Za izobraženega duha je realnost zgolj abstraktna bit, ki ne doživi svoje določenosti in zato preneha biti realnost. Zaradi takšnega dojemanja realnosti, se duh z realnostjo ne ukvarja in je ne jemlje resno. Na primer, o realnosti zdravstvenega sistema se ne govori, češ, njegova realnost ni odločilna; realnost zdravstvenega sistema si lahko vsak po svoje predstavlja, in zato tudi nima smisla govoriti o realnosti zdravstvenega sistema. In zaradi tega tudi ni nenavadno, če realnost in pojem zdravstvenega sistema zastopajo denarna sredstva ali kapital. To isto se dogaja, ko je na primer govora o gradnji železniškega tira. Tam ravno tako ni odločilna realnost in pojem drugega tira, ampak samo kapital, ki nastopa v imenu realnosti. Duh ne ve, da idejo in njen pojem merimo ob realnosti, ne pa s kapitalom.
 

Izobražen duh daje prednost abstraktnemu vedenju in pojavnemu svetu, pa zaradi tega izgublja stik z realnostjo in tako s stvarnostjo. Danes se poveličuje samo abstraktno vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobo nečesa nespremenljivega. To je svet, ki nima nobene opore in je zato le neka podoba zavesti ali mirujoči subjekt; kar ni nič drugega kot duh, ki izvaja gibanje na površju in se bistva realnosti ne dotika. In o tem govori danes kult abstraktnega vedenja in idealizem, skozi katerega se uveljavlja posebne interese, ki nimajo nič skupnega z realnostjo.
 
Primera kažeta, da izobražen duh realnosti ne spoštuje. Predmetna realnost za njega ne obstaja, o njej ne razpravlja. K temu pa največ pripomore sila abstraktnega vedenja, ki da je sposobna realnost idealizirati celo s števili in izračuni. Zaradi tega realnost izginja iz tega sveta, zastopa jo namreč kapital. Tisto, kar nastane kot kompenzacija za realnost, je zunanja abstraktna podoba, ki nastane z izračunavanjem in preračunavanjem kapitala. Hočem reči, duh realni svet poenostavlja na abstrakcije, zakaj na ta način realnost in njena dejanskost ne eksistirata. Duh tako naznanja, da je mogoče realnost premagati s številkami in izračuni, ki vsako sled realnosti sproti zbrišejo. In tako seveda ni čudaško, če danes realni svet ni nič drugega kot izračunavanje kapitala, ki ga overovi sila abstraktnega vedenja.

Dejstvo je, da izobražen duh iznajdljivo baranta z abstraktnim vedenjem. Tam, kjer bi naj izpeljal predmetno realnost, tam nastopa abstraktno vedenje, ki namesto realnosti ponuja podobe abstraktnega vedenja. Se pravi, duh prikazuje fakt zavesti subjektivnega vedenja, ki nastopa v imenu realnosti. To opredeli, da duh ne misli resno z realnostjo in da jo enostavno spregleduje, ker daje prednost abstraktnemu vedenju. Po mojem uvidu izobražen duh ne ve, da je realnost potrebno vzpostaviti kot realno v vsem realnem. Ker tega ne ve, kliče na pomoč abstraktno vedenje, s katerim pa le navidezno premaguje predmetno realnost. To je razlog, zakaj realnost danes izginja in zakaj se o realnosti nikjer več ne govori.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Sodobna umetnost in njen predmet raziskovanja

Piše: Jože Požar : januar 27, 2019 – 6:21 dop -

Človek s težavo dojema sodobno umetnost, saj to ni minula umetniška lepota, ampak lepota, ki jo odseva sodobno umetniško delo. Sodobno umetniško delo pa je abstraktno in v samem bistvu vsebinsko prazno. Kar nekako iztakne, zakaj je sodobna umetnost tako nespoznavna. Tisto namreč, kar je ideja kot ideal sodobno umetniškega dela, je čutna totaliteta kot nič neke vsebine. In ravno to je abstrakcija kot biti absolutno bitje, ki je dovršeno kot čutna posameznost, tisto resnično zaznave kot ideja lepega. To bitje je za sebe in je tudi za neko drugo. Cilj je umetnika, da razodene globino notrine skozi gibanje notrine in s tem njeno proti postajanje. Kar je gibanje istoimenskega, ki ustvari podobo enega.

Tisto, na kar je koristno opozoriti posebej, pa je to, da sodobna umetnost odseva svet duha, ki je svet gibanja sebstva. Ta svet pa je v svojem začetku abstrakten, ker še ni določen na sebi in je kot svet gibanje, ki gre samozavedanju nasproti. Skratka, nerazumevanje sodobne umetnosti izhaja iz dejstva, da je človek v pomanjkanju vedenja o tem, kaj sodobna umetnost pravzaprav raziskuje skozi razstavljena dela, v katerih človek stežka najde kaj določnega in vsebinsko razčlenjenega. Namesto realnosti mu sodobna umetniška dela ponujajo svet kot upodobljeno duhovnost, ki je največkrat abstraktno formirana.
 

Sodobno umetniško delo vabi ogledovalca k razčlenjevanju ideje. Tako je umetniško lepo prerojeno v bivanje kot božanska ideja. Ideja kot umetniško lepo je namreč šele v svobodi resničnostna umetnost. Zakaj ideal v umetnosti je nekaj, kar se razpusti v svoje momente. Filozof Hegel zapiše, da umetniško delo ni zgolj čutno, temveč je v čutnem se pojavljajoči se duh.
 
No, ne glede na to, da so sodobna umetniška dela abstraktna, so sprejemljiva, saj v ta naš svet vnašajo novo lepoto. In to novo lepoto podarja ravno abstrakcija, tj. svet, ki išče svojo določenost v nasprotju ali v gibanju substance, ki prehaja v drugo-bit ali nasprotje, vse z namenom, da najde svojo mejo ali tisto začetno in enostavno določenost. Zaenkrat je mogoče zaznati v sodobnih delih prav to iskanje meje in gibanje notrine, ki ustvari podobo kot nekaj enega, ki pa je nekaj končnega v pomenu razdvojene podobe.

To raziskovanje odsvojitve duha k občutju, da duh sebe dojame v nasprotju, je tisto, kar sodobna umetnost raziskuje. Le tako duh spoznava samega sebe kot nekaj resnično končnega. Zakaj tisto končno je izražena ideja v čutni podobi, ki je namenjena čutnemu dojemanju. Skozi idejo si duh odsvoji samega sebe, in to na ta način, da ustvari popolno podobo tistega istoimenskega. Kaj več od gibanja istoimenskega, ki postavi podobo kot subjektivno totaliteto, v sodobno umetniškem delu ne nastopa. Zakaj sodobna umetnost prikazuje podobe, ki razodevajo duha v smislu njegove odsvojitve. To je okoliščina, zakaj umetniško delo eksistira za človekov duh; tako namreč duh prepoznava sebe v svoji odsvojitvi.

Naj omenim še to, notranji svet se začenja z gibanjem notrine, ki ustvari proti postavljeno podobo razvezane notrine. Pa naj bo to literarna umetnost, filmska umetnost ali kakšna druga umetnost, duhovno v sodobni umetnosti se pojavlja kot upodobljeno gibanje sebstva, in to kot razčlenjena celota, ki vabi duha k miselnemu motrenju umetniškega dela.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Sodobna umetnost in njen predmet raziskovanja

Abstraktno pravo in filozofija prava

Piše: Jože Požar : januar 20, 2019 – 7:14 dop -

Raziskal sem delo Gustava Radbrucha, ki nosi naslov Filozofija prava in delo Arthurja Kaufmanna z naslovom Uvod v filozofijo prava. Kaufmanovo delo me ni navdušilo, me pa je prevzelo delo Gustava Radbrucha. Toliko le, da bralcu povem, da sem skozi ta dva dela lahko spoznaval, kako pravniški duh izpeljuje pojem abstraktnega prava.

Tisto, kar me je posebej zanimalo je, ali bo v delih pokazan princip, kako pravo vzpostavlja svoj pojem in kako duh samega sebe odpravi. No, substanca ni prehajala v drugo bit in tudi iz vzpostavljenega čistega pojma prava se ni izhajalo. Tisto, kar je izstopalo, je vnanjsko spoznavanje in delo abstraktnega mišljenja, ki si je prizadevalo, da je abstraktno pravo pokazano kot predstavljena celota, ki bralcu pokaže pojem prava kot »pojem neke resničnosti«. Skratka, principa svobode nisem izsledil v delih.

Moja radovednost me je pripeljala do vprašanja, zakaj duh vsebino, v kateri ni zaznati filozofskega gibanja substance, označi za filozofijo. Ali ni v primerih, ko ne gre za filozofsko izpeljevanje pojma, beseda filozofija nekako izkoriščena? Menim, da tedaj, ko substanca ni posredovana v načinu in s smotrom, da se izpelje njen pojem, ne moremo govoriti o filozofiji. Kajti, ko je duh dejaven tako, da predstavi subjektivno premišljevanje ali razmišljanje o konkretni vsebini, potem še to ne pomeni, da gre za filozofsko razmišljanje. Če pa že vztraja na tem, potem je prav, da svoje razmišljanje označi za abstraktno filozofijo. Zakaj ko substanca v svoji dovršitvi ni pojem, ali, ko ni pojmovno izpeljana, je abstraktna.
 

Da je pravo abstraktno pravo, o tem se danes ne govori. Ob tem pa je zanimivo tudi to, da se o principu svobode in onem ostroumnem abstraktnem razumu, ki nenehno išče nova razlikovanja, ravno tako ne beseduje. Najbrž bi bilo dobro, če bi pravniški duh kakšno besedo kdaj pa kdaj izrekel tudi o tem, kako izpeljuje princip svobode in kako vzpostavlja odnos do samega sebe. Zakaj odnos do samega sebe je najvišja svoboda »in gotovost njegovega vedenja o sebi«.
 
Sicer pa ne vem, čemu toliko te strasti, da se abstraktno pravo želi predstaviti kot čisto filozofijo prava, ne glede na to, da ono zunanje predstavljanje abstraktnega prava, očitno kaže, da ne gre za filozofijo prava, ampak za prikaz abstraktnega razumevanja prava. Namreč, da bi abstraktno pravo postalo filozofija prava, bi moral njen predmet biti najprej odpravljen in postavljen kot čisti pojem, ki bi naznanil, da se misli resno z idejo abstraktnega prava in njenim pojmom. A kot kažejo one vsebine, gre za prizadevanje duha, da se abstraktno pravo objektivizira in naredi razumno razvidno, da bi bilo duhu razumljivo.

Dejstvo je, da je pravo v svojem bistvu abstraktno pravo, vendar se običajno besedo abstraktno izpušča, pa čeprav je ta označba pomembna. To kaže, da se abstraktnega prava ne dojema iz njegove razvite osnove ali čistega pojma, ampak kot nekaj, kar je razviti svet neposrednega prava. Zgleda da se pravniški duh odlično počuti, ko je govora o filozofiji prava. Kajti tisto odlično abstraktnega prava se imenuje filozofija prava, ne glede a to, da ne gre za izpeljavo pojma prava. Ob tem pa ni odveč omeniti, da svet v svojem začetku, ki se nadaljuje v nadčutno objektivnost, še ni resnični svet. Kajti da bi to bil, je treba realnost jemati kot popolnost, tj. kot afirmativnost, ki je tisto dejansko in zato tudi umno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno pravo in filozofija prava

O pravniški govorici

Piše: Jože Požar : januar 13, 2019 – 7:18 dop -

Pravniška govorica, ki jo lahko zasledujemo v medijih, ni ne vem kako razmišljajoča, ampak prej abstraktno nadarjena, kajti tista objektivna stvar je zanjo abstraktno zunanja stvar. In ravno o tem zunanjem pojavljanju sveta je največ pripovedovala pravniška govorica, ko je pojasnjevala kakšno zunanjo objektivnost. Namreč tam, kjer je bila dejavna, tam se je vedno kak svet ocenjeval in členil v abstraktne predstave ali možnosti, s katerimi pa svet ni bil odpravljen, ampak se je pojavljal kot pravniško stališče in tako kot subjektivna vednost, ki se nadaljuje in se prepušča objektivnemu svetu. In tako seveda ni nenavadno, če je predmet pravniške govorice bil velikokrat čisti jaz ali njegova enostavna gotovost.

Pravniška govorica je prepoznavna kot tista, ki razčlenjuje zunanji objektivni svet. To pa je svet, ki nima svojega začetka v notranjem svetu in obstaja kot zunanja objektivnost, ki se jo razčlenjuje in zunanje povezuje. Skratka, pravniška govorica je danes spoštovana, pa čeprav ona abstraktna objektivnost ne doseže svojega čistega pojma ali proti postajanja. Ob tem pa naj omenim, da je pravniški duh ravno tako dejaven nepopolno kot vsak drugi duh. Njegovi rezultati namreč govorijo, da je lahko dejaven pomanjkljivo. Zato pravniškega duha ne mislim na tem mestu posebej hvaliti, kajti on ima še marsikaj narediti na področju principa svobode in pravne znanosti, v kateri je duh vezan na bit-izven-sebe.
 

Še malo in objektivni svet ne bo več obstajal, če ne bo imel podpore pravniške govorice. To namreč, da pravniška govorica pojasnjuje svet, to je znamenje, da v tem svetu zmaguje subjektivna vednost. To pa diši po abstraktnem mišljenju in po tem, da je duh dejaven zunanje in da se tistega notranjega in dejanskega sveta ne spoštuje. Zakaj resnični duh je to, da neposrednost premaga na način absolutnega dojema ali nasprotja. Tako duh aktivira mišljenje in je dejaven v pogledu predmetne substance. Zakaj svoboda je substanca duha, mišljenje pa je resnično, ko je dejavno v načinu.
 
Pravniški duh očitno še ni dosegel vrha sveta, kajti tudi če bi ga, bi moral znova in znova vzpostavljati pojem prava. Zakaj tisti objektivni svet je abstraktno zunanji svet, katerega napredovanje gre od pogojenega do pogojena, kar pomeni, da je vsaka vsebina posebna in končna. To nam odkrije, da je pravniški duh dejaven na način domišljanja in interpretacije, včasih pa tudi na način spretnega obnašanja vedenja, kar iztakne, da operira na način abstraktnega razuma ali one odvetniške logike, ki pa na polju pojavnega sveta ne doseže čistega pojma. To pa seveda ni dejavnost doslednega mišljenja, ampak dejavnost abstraktnega mišljenja, ki zunanje poveže objektivne svetove v en svet. To torej ni tisti dejaven duh, ki bi nekaj končnega odpravil v neskončnost in tako dosegel postajanje čistega pojma. Drugače povedano, to ni duh, ki bi bil dejaven na način metode in bi dosegel postajanje logične sovisnosti, ki odkrije, da je dejaven s principom. Te umetnosti pravniški duh ne izžareva, ampak le kaže, da je sposoben svet interpretirati in ga izpeljati v obliko abstraktne objektivnosti. To pa ni dejavnost olimpijskega uma, ampak abstraktnega mišljenja, ki se običajno izteče v ločevanje razlik zunanjega pojavljanja objektivnega sveta.

Naj sklenem tako: mogoče bi moral pravniški duh več časa nameniti nastajajočemu vedenju in principu svobode. Hočem reči, ko bo raziskal princip svobode, v »katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi«, bo ona objektivnost mnogo bolj skladna.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravniški govorici

Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

Piše: Jože Požar : januar 6, 2019 – 7:42 dop -

Ne vem zakaj, vendar govorica pravnika je v lanskem letu bila velikokrat slišana na mestih, kjer se je razpravljalo in dajalo odgovore na pereča vprašanja. Pravnik se je večkrat pojavljal v medijih kot tisti, ki je interpretiral svet, da bi tisto, kar ni bilo razumljeno, postalo jasno in bi tako svet bil dojemljiv. Skratka, pravnik ali strokovnjak za pravo je marsikje bil slišan kot razlagalec in pojasnjevalec pojavnega sveta. Ob tem pa si človek postavi vprašanje, zakaj v medijih svet pojasnjuje ravno pravnik in ne filozof.

Pri zaznavanju medijske govorice človek zlahka spozna, da v medijih redkokdaj nastopa filozof, ki je po svojem poklicu mislec in bi naj bil sposoben temeljito premišljevati o svetu. A filozofa v medijih ni opaziti, ker ga najbrž medijski svet ne zanima. Videz podarja že tak, kot da bi se potopil v svoje sebstvo in zaradi tega ne zaznava problemov tega časa. A vseeno odseva, da ga objektivni svet in realni problemi družbe ne mikajo, saj če bi ga, bi prišel z besedo na dan. Rajši ima svetove, ki so brez meja. Povedano drugače, rajši ima skrivnostni notranji svet in tisto čisto umnost, kot pa realni predmetni svet.
 

Svet ni le zunanja objektivnost, temveč je najprej notranje gibanje in postajanje. In s tem notranjim gibanjem se danes ne ukvarja pravnik, temveč filozof. Filozof je tisti, ki proučuje idejo v njenem nastajajočem vedenju, tj. v logični sovisnosti, v kateri končnost doseže svojo neskončnost in je oblika proti postajanja pojma. To je princip kot postavljena osnova ali predmetni element, v katerem se duh ohranja v razmerju do drugo-biti. Tako da tisto, kar ni postajanje substance v njeni razdvojeni podobi, je abstraktni svet, ki pa ga pravniški duh pretresa kot tisti, ki je vezan na bit-izven-sebe.
 
Filozof v medijih skorajda ni dejaven. Mogoče se motim, vendar tam, kjer je dejaven pravnik, tam ni dejaven filozof. Kar nekako sporoča, da filozof in pravnik živita v različnih svetovih. To pa seveda še ne pomeni, da filozof ne razume onega končnega sveta ali kako najdeno objektivnost, ki da jo lahko dojame samo pravnik. Svet bo zagotovo postal bolj zanimiv in privlačen, če ga bo tudi filozof posredoval kot notranji svet. Če se to ne bo odigralo, bo pravnik nastopal v medijih kot edini interpret sveta. In tako se bo še naprej pridelovalo slepilo, da je samo pravnik sposoben interpretirati svet in mu dajati pravi smisel.

Po mojem mnenju bi moral v medijih nastopati tudi filozof, kajti on svet dojema iz gibanja notranjega sveta. Dejaven bi naj bil zlasti tam, kjer se razpravlja o zunanji objektivnosti. Zakaj? Zaradi tega, ker bo sicer pravniška govorica postala sloveča kot tista, ki je edina sposobna interpretirati ta naš metafizični svet ali zunanjo objektivnost. Namreč pravniška govorica nima v medijih konkurence, saj največkrat le ona pojasnjuje kakšno pekočo objektivnost. Tako da ni težko prepoznati, da se pravniško govorico predstavlja javnosti pogosto in kot tisto, ki da je edina sposobna pridelati zmeraj prave odgovore.

Torej, če filozof ne bo dejaven v medijih, bo objektivni svet venomer neko zunanje razmerje, ki je čisto od sebstva prežeto. O tem govori pravniška govorica vedno tedaj, ko se njen svet izlije v prazno prikazen subjektivnega vedenja. Pravniški svet namreč ni svet postajanja pojma in njegove dejanskosti, ampak je svet biti-izven-sebe, kar želi reči, da je pravniški svet v notranjosti zgrešen. In to je razlog, zakaj bi naj bil tudi filozof dejaven v medijih; namreč, svet ni le zunanja objektivnost, temveč najprej notranje gibanje in razdvajanje pojma.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

Pred prihodom novega leta

Piše: Jože Požar : december 30, 2018 – 7:28 dop -

Ob koncu leta naj postavim nekaj vprašanj ne preveč aktivnemu filozofu. Njegovega ustvarjanja nisem nikjer zasledil, pa je prav, da ga povprašamo, kako si je v odnosu s predmetom filozofije. Takole mi je odgovoril na vprašanje: Berem filozofska dela in nimam časa za premišljevanje. Takoj mu postavim naslednje vprašanje: Katero delo zdaj bereš? Ja, berem več različnih del, zato ne morem reči, katero delo me je posebej navdušilo. Pomembno pač je, da berem in imam stik s filozofijo, tj. s filozofskimi vsebinami. Vprašujem dalje: Ali spremljaš sodobna filozofska razmišljanja in se odzivaš na njih? Ne, to pa ne, mene zanimajo samo svetovi starih filozofov. V njih najdem veliko modrosti in lepih misli. To mi zadostuje, tako da se ne ukvarjam s sodobno filozofijo. Veš, mi filozofi se danes držimo v ozadju sveta, saj tako občutimo filozofijo iz njenega trdega jedra. Nam je zlasti pomembno to, da ne pademo iz ritma filozofskega čtiva in da hodimo po pravi poti. Cilj je priti na cilj. Zato veliko beremo, včasih tudi kakšno reč pokomentiramo, sicer pa opazujemo življenje bolj na daleč. Težava je vtem, ko se filozof zakorenini v stare filozofske vsebine, začne uživati preteklo življenje in tako tudi svoje vedenje. Tako da filozofov duh je dejaven, je pa res, da bi lahko bil bolj ustvarjalen. Sicer pa svet vedno eksistira, saj ga obvladujejo politiki in ona pravniška govorica, ki vedno nekaj pojasnjuje. Ja, mogoče bi moral filozof začeti na novo domišljati svet, mogoče bi moral one pretekle ideale dati na stran in samemu sebi reči, dovolj je bilo; tu je zdaj čas, ko je treba posredovati realnost in vzpostaviti njeno dejanskost.
 

Kaj praviš, kdo danes nadzoruje svet? Prišli smo že tako daleč stran od sebe, da ne zaznavamo pravniške elite, ki svet vsak dan interpretira ali pojasnjuje. Namesto da filozof nadzoruje in ustvarja svet, se gre analiziranje sveta in odmetavanje abstraktnega vedenja. Tako seveda ni čudno, če v tem svetu ni zaznati realnosti in njene dejanskosti. Upajmo, da bo naslednje leto filozof postal bolj ustvarjalen in da si bo sebe odsvojil kot duha, ki pojmi sebe in predmetni svet vzpostavlja kot absolutni dojem.
 
In tod postavim filozofu novo vprašanje: Pojasni bralcem, zakaj postaja ta naš svet vedno bolj nerazumljen? Ja, tukaj vidim kar nekaj problemov, o katerih bi se dalo kaj povedati. Vendar na žalost filozofu, kot je vsem znano, vedno primanjkuje časa, ker je preveč zaposlen sam s seboj in svetom starih filozofov. Dopoldan dela, popoldan bere filozofska dela, zvečer pa gleda televizijo dolgo v noč. Veste, filozof velikokrat resno razmišlja šele po polnoči in v popolni temi. Zato filozof ne vidi sveta stvari v času, ampak vedno v pomnoženih podobah. In zaradi tega daje videz, kot da ni dejaven. Vendar pa to še ne pomeni, da filozof tega našega sveta ne misli resno. Stvari se namreč velikokrat dogajajo v ozadju sveta in tako tudi tisto, kar filozof odpravi in je neki abstraktni svet. Da pa je ta njegov svet včasih neprivlačen, o tem ne odloča filozof, ampak ono prepletanje različnih misli, ki oblikujejo svet. Ne vem, mogoče bi moral filozof bolj intenzivno razmišljati in dati svetu pravico, da se najprej vzpostavi.

Na koncu postavim filozofu še tole vprašanje: Kako vidiš filozofijo v naslednjem letu? Ah, bo že nekako preživela, filozofi se vedno znajdemo. Pomembno je, da smo opaženi v svetu in da ne izgubljamo stika z mišljenjem. Filozofija v naslednjem letu zagotovo ne bo umrla.

Draga bralka in bralec, srečno novo leto vama želim! Imejta se lepo!


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pred prihodom novega leta

Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve

Piše: Jože Požar : december 23, 2018 – 1:10 pop -

Sodobna umetnost odločno prikazuje dejavnega duha v začetnem gibanju in odsvojitvi, v kateri se duh osvobaja od vsebine končnosti in ustvari svobodno konkretno duhovnost, ki je ideal njega samega v čutni podobi. Razen tega sodobna umetnost izžareva duha, kako se zunanje povezuje s seboj in kaj se pri odsvojitvi dogaja. Skratka, sodobna umetnost odlično prikazuje v formi čutnega upodabljanja prav to začetno odsvojitev duha, in to v podobah spravljenega nasprotja, v katerem ideja in oblika zaživita kot nekaj enega. Smoter je, da umetnice in umetniki upodabljajo samozavedno notrinskost v čutni podobi.

Sodobna umetnost torej izpeljuje interese duha in kaže duha v njegovih začetnih podobah, tj. v odsvojitvi, ko si duh odtuji svoje sebstvo in je pri tem odpravljanju sebstva nepopoln. Zakaj z odsvojitvijo sebstva se oblikuje enostavna neposrednost, ki jo je treba ravno tako na nek način upodobiti, da bi duh dobil vpogled v to, kaj vse se dogaja pri nepopolni odsvojitvi. Namreč moment, ko se zavest odrine od sebe in izvaja negacijo, nastane abstrakcija, nekaj, kar se ni zmoglo vzpostaviti, a je ravno tako neka podoba, ki spada k odsvojitvi duha in k postajanju čistega dojema, ki je samo bistvo ali vrh odsvojitve.

 

Sodobna umetnost prikazuje podobe kot v sebi razčlenjeno celovitost in to v gibanju in različnem čutenju. To je svet sebstva in odsvojitev duha, ki duhovno strmi k svobodi. Ta svet pa ima tudi pomanjkljivo vsebino, pa je zaradi tega forma ideala nepopolna. Sicer pa je sodobno umetniško delo namenjeno čutnemu dojemanju.

 

Sodobno umetniško delo, če si ga pozorno ogledamo, je upodobljena duhovnost, nekaj brezimnega, torej abstrakcija v enostavni formi, ki je dosegla svojo enostavno enotnost kot ideal, da bi umetniška lepota zaživela kot ideja. In tako v sodobnih delih zaznavamo duha, ki še ni dosegel svoje popolne odsvojitve, ampak samo neko nepopolno izpolnitev, v kateri je notrina razvezana v momente. To je zavest v gibanju in nastajanju, ki išče svojo lepoto in bivanje, a je ne doseže, ker še duh nima vedenja o tem, kako si svoje sebstvo odsvoji. Ta svet je zato abstraktni svet ali lepo v videzu in svobodi, tudi odsvojitev k občutju, ki se ni zmogla vzpostaviti in je zato nepopolna podoba odsvojitve.

Sodobna umetnost odseva duha v njegovi nepopolni odsvojitvi, v poskusih odsvojitve, ko duh sebe odpravi kot tistega, ki še ni usposobljen za to, da si sebe odsvoji v popolni podobi. In to znajo upodobiti umetnice in umetniki, vse z namenom, da bi ogledovalci umetniških del začutili odsvojitev duha v podobi upodobljene dejanskosti ali ideala. In ne le to, v umetniškem delu lahko ogledovalec zazna gibanje notrine v obliki njenega postajanja, in to vse s ciljem, da se dojame gibanje notrine in njeno proti postajanje. Skratka, sodobna umetnost prikazuje prav tisto, kar gre duhu po njegovi odsvojitvi in najvišjih interesih.

Vprašanje je, zakaj je sodobna umetnost tako nedojemljiva. Na to vprašanje je težko odgovoriti, vendar jaz menim, da zaradi tega, ker gre za upodobitev notranjega sveta. To pa je gibanje notrine v njenem proti postajanju, ki je v dejanskost dvignjeno čisto sebstvo. Zakaj ravno to je bivanje duha v njegovi razviti dejanskosti ali občih momentih.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Komentarji so izklopljeni za Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve

Užitek abstraktnega vedenja in izobrazbe

Piše: Jože Požar : december 16, 2018 – 6:53 dop -

Zanimivo je, da izobražen duh ne presoja svojih intelektualnih izdelkov, ki so nekakšne podobe abstraktnega vedenja, v katerih običajno povzdiguje užitek vedočega Jaza. In to ne glede na to, da nadarjena občost kaže, da njegov svet ni nastal z gibanjem in postajanjem predmetne substance, ampak z odtujitvijo sebstva, ki se ne odnaša na sebe. Kar pove, da izobražen duh še ni trčil na nastajajoče vedenje, ki bi mu razjasnilo gibanje in postajanje vedenja, s katerim pridela proti postavljeni svet, ki je čisti dojem. Najlažje je svoje vedenje proč metati in ga poklanjati kot abstraktno vedenje ali čisti moj svet.

Da je užitek vedenja navzoč v neposredni podobi, ima zasluge prepričanost, da je vedenje kot tako vsemogočno, zakaj z vedenjem je mogoče narediti ali oblikovati katerokoli podobo sveta. To je namreč tista varovalka, ki odkrije, da je mogoče moč vedenja zamejiti na količino abstraktnega vedenja, tj. na svoje čisto vedenje kot tako, ki ga človek pridobi z izobrazbo. Zaradi tega se danes slavi zlasti abstraktno vedenje in izobrazba, s tem pa neposredno znanje, s katerimi se utrjuje samo moč izobrazbe. Na ta način se duh ne ohranja v razmerju do drugega, ampak hvali prazno prikazen vedenja. In tako duh sestavlja podobe abstraktnega vedenja ali obče predstave, s katerim hvaliči izobrazbo in proč metanje vedenja, ki ne doseže drugo-biti. Proč vrženo abstraktno vedenje namreč ni postavljeni duh ali kako proti postajanje, ampak le bivajoča občost abstraktnega vedenja, ki se je dala pokazati skozi silo govorjenja in igro besed, ki jo izvaja zavest prek vedočega Jaza.
 

Ko je moj svet od sebstva prežet, potem to ni predmetni svet, ampak svet sebe vedočega sebstva kot takega. Duh ima svojo izpolnitev zunaj sebe, njegova resničnost je njegovo abstraktno vedenje samo, zakaj ono je čista gotovost njega samega, tisto primerno dejanskosti.
 
Vsebina zavesti je torej abstraktno vedenje, v katerem najde zavest tisto že znano, ki pa ni nič drugega kot svet izobrazbe. Tako da tisto, kar duhu nastane kot neko nasprotje, to je idealizirana izobrazba ali čisto vedenje, ki eksistira in se ne vrača v sebe, ampak se nadaljuje v neko drugo vedenje. Kar je v resnici bežanje pred logično sovisnostjo in posredovanjem substance. Duh stremi k temu, da sebe odpravi v obče in da ima veljavnost prek abstraktnega vedenja. Njegov pozitivni predmet je on sam, tj. njegovo abstraktno vedenje, ki ga v obliki neposrednega vedenja ve kot dejavno zavest ali kot abstraktno mojost.

Torej, kar izobražen duh daje drugim, to je njegova moč nad sebstvom. To pa seveda ni moč nad substanco in njenim gibanjem, s katerim doseže postajanje drugo-biti ali predmetno dejanskost, ampak je to početje zavesti, ki s proč metanjem sebstva izdeluje pojavni svet, ki ga vedoči Jaz oblikuje v neko predstavo. Ta predstava pa še ni sebstvo kot predmet, ampak obče sebstvo, ki ga jezik povzdigne v podobo abstraktnega vedenja.

In kaj duh pridela, ko je dejaven brez principa? To, da ničesar ne ustvari. Namreč abstraktna občost vedenja, ki mu nastane, velja kot podoba vedenja. Lahko bi rekli, ko duh izpelje neko podobo lastnega vedenja ali primerno dejanskost, je to brezduhovna občost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Užitek abstraktnega vedenja in izobrazbe