Politik, subjektivno znanje in obča ideja

Written by Jože Požar on marec 26, 2017 – 5:57 dop -

Ko je politik dejaven zgolj kot pojasnjevalec in razlagalec svojega prepričanja, je njegov svet le neko vedenje ali abstraktna bit. To pa je svet čistega sebstva, ki je nekaj občega, s katerim je uresničen prazni smoter. Kako sicer dojeti tisto početje duha, ki se na eni strani preganja s fiksirano abstrakcijo praznega jaza, na drugi strani pa s številkami in izračuni, ki pravzaprav vedno premagajo prvo stran ali tisto, kar je izraženo z besedo in mislijo. Politik danes izžareva zlasti to, da se dobro počuti v svetu, kjer predmet ne eksistira v svoji določenosti, ampak kot nekaj bivajočega sploh.

Zamislimo si duha, ki ga ne zanima pojem predmeta, ampak samo tisto čisto vedenje, ki ga običajno odmeče kot neposredno znanje, na katerem izpelje nekakšen abstraktni objekt, ki pa ni postavljen odnos predmeta. Tukaj takoj opazimo, da duh svoj predmet gradi kot neki abstraktni svet, ki ni odnos proti samemu sebi. Namesto predmetne substance izpeljuje samega sebe kot tistega, ki ima vedenje in je prepričan, da lahko on v svoji zavesti najde resnično vsebino predmeta. Na ta način zgolj izrazi, da jemlje svoje neposredno znanje za kriterij resničnosti, ki pa seveda ni predmetna dejanskost v njeni določenosti.
 

Kot izžareva svet, aktivnost politika je danes usmerjena v predstavljanje čistega vedenja in interpretiranje njegovih pogledov na svet. Ampak tu je še ljudski duh, ki mora biti v demokraciji ravno tako udejanjen, da bi se človek zavedal, da je dejanski duh. Zakaj sebstvo ljudstva je v tesni enotnosti z državnim principom, zato mora biti princip politika tisto obče, ki je razloček ideje, sicer sebstvo ljudstva ni izraženo kot dejanski duh.
 
Politik je danes dejaven v predstavah subjektivnega znanja, ne pa kot tisti, ki je soočen z vso polnostjo obče ideje. Zaradi tega njegova stvar ni noben predmet, ampak prepričanost, ki jo pojasnjuje s ciljem, da mu vzkali neka predstava njegovega znanja. Namreč tiste posamezne misli, ki jih vehementno od sebe odrine, nam povejo, da ga predmet ne zanima, ampak samo tisto, kar se dogaja okoli njega in so neke okoliščine. Pa tako seveda ni čudno, če najde čas za to, da svoje mnenje hvaliči, mimogrede pa še kakšno pohvalno reče o stranki. Ob tem pa seveda nasprotnikov nikoli ne hvali, ker da ne razumejo okoliščin. Skratka, politik kot da ne ve, da v tem našem svetu gre za stvari, tj. predmet in pojem. Hočem reči, do predmetne substance se obnaša kot kak svobodomislec, ki se ne zaveda, da predmetu pripada osnova in določba občega, torej čisti dojem, ki je abstraktni odnos proti sebi.

Politik predmet minljivo interpretira in ga prikazuje kot nekaj brez odnosnega. Za njega predmet kot čisti dojem ali kot obča ideja sploh ne obstaja. Kajti tista dejanskost predmeta je bit brez dejanja, s katero zatrjuje, da predmetna dejanskost ni nič drugega kot njegovo čisto vedenje. Namesto da se ukvarja s predmetno substanco obče ideje, nastopa v vlogi interpreta svoje izobrazbe in prepričanja, ob tem pa še operira z denarjem ali številkami, ki ga običajno odpeljejo stran od predmeta in objektivnosti. Tako daje videz, da ga zanima samo abstraktni videz predmeta, obča ideja pa ne. Pa od tukaj toliko subjektivnih zmag, ki predmeta ne spreminjajo. Skratka, politik bi naj spoznal, da njegova naloga ni samo v tem, da interpretira svojo izobrazbo, temveč da se sooči z vso polnostjo obče ideje.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politik, subjektivno znanje in obča ideja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.