Politika in duh ljudstva

Written by Jože Požar on december 3, 2017 – 7:06 dop -

Mogoče je politika s svojo nespremenljivo držo in praznim govoričenjem dosegla vsaj to, da se je ljudstvo na drugi strani začelo bistriti in tako tudi vzpostavljati. In to s smotrom, da se izreče o stvareh, ki jih politika ne dojema tako kot duh ljudstva. Namreč, če tisto politično besedovanje ne pridela nič več kot abstrakcijo nedoločene biti in če ni izražena obča ideja, potem je to prazna dejavnost. Potem tudi ni čudno, če danes duh ljudstva izraža svoje nezadovoljstvo na ulicah mesta in če je vedno več svobodoljubnega izražanja.

To neskladje politike in duha ljudstva je mogoče primerjati s sodobno umetnostjo in tistim, kar sodobna umetnost v tem času izraža in prikazuje. Namreč sodobno umetniška dela so ustvarjena tako, da v njih zažari ali zaživi prav tista vsebina, ki gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To pa ni prazna ideja, ki bi nastala z govoričenjem, temveč je to ideja, ki izpoveduje prav tisto vsebino, ki izhaja iz razvojne stopnje duha. Hočem reči, sodobna umetnost izpoveduje natančno tisto, kar izhaja iz dosežene stopnje razvoja duha. To je nujnost in zakon, ki jo umetnice in umetniki vseskozi spoštujejo. Se pavi, umetniki izražajo skozi ideje prav tisto, kar zapoveduje razvojna stopnja duha ljudstva. In to nam izpoveduje, da bi naj tudi politika delovala usklajeno in tako, da upošteva razvojno stopnjo duha ljudstva; politika ne sme iti čez in počenjati nekaj, kar ni v harmoniji z duhom ljudstva. Kajti tisto, kar gre čez in ni skladno z duhom ljudstva, ni nič drugega kot izražena samovolja.
 

»Duh ne sme biti pojmljen zgolj kot začenjajoč; temveč je proizvajajoč samega sebe, svoj smoter, svoj rezultat, tako da ni to, kar izide, nič drugega kot to, kar se začenja. A prek posredovanja objektiviranja je to, da si daje dejanskost. Religija kot taka se mora bistveno udejanjiti; mora se izoblikovati neki svet, da bi se duh zavedal sebe, da je dejanski duh. . . . Politično življenje ima država zato, ker ima religijo . . . . Religija je dojem ljudstva o sebi.« (G. W. F. Hegel, Um v zgodovini).
 
Ko torej politika izraža samodrštvo ali ima individualnost za svoj princip, potem tudi državnega življenja ne udejanja skozi učinkovanje občega. Zaradi tega politika, ki uresničuje samovoljo ali tiste subjektivne interese liberalnega kapitalizma, ni v skladnosti z duhom ljudstva. Namreč s samovoljnimi odločitvami se spodkopava skladnost med politiko in duhom ljudstva. O tej razdvojenosti danes govori primer Katalonija, ki med drugim izpoveduje tudi to, da se izražene volje ljudstva ne spoštuje. Celo več, politika zavrača duh ljudstva na ta način, da se postavi nad njega. Mimogrede, ko se politika oprime določila svobode zgolj abstraktno, je dejavna samovoljno; in tako ni čudno, če sta si duh ljudstva in politika proti postavljana. Nekaj zlobnega pa je, če politika ne prisluhne ljudstvu.

Politika, pa naj gre za katerokoli, se ne more oklepati nekega abstraktnega dojema. Kajti ko obče ideje ne zajame in se oklepa le neke vnanjske čiste abstrakcije, predstavlja svoje sebstvo kot odtujeno sebstvo. To pa je sebi enakost ali omejitev biti na početje zavesti. Se pravi, sebstvo stopi v bivanje kot abstraktno sebstvo, ki eksistira za druge.

Politika, ki izvaja dolžnost samo z besedami, ponuja le neko predstavljeno občost, ki je čista sebe vednost. To je lepa duša, ki se ni odsvojila, pa zato ne doseže svoje enakosti. Zakaj ta duša se odsvoji le do biti, tj. do tega, kar drži v nasprotju kot predstavo zavesti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Politika in duh ljudstva

Sorry, comments for this entry are closed at this time.