Pomp vednosti

Written by Jože Požar on november 12, 2017 – 7:37 dop -

To, kar duh danes predstavlja in je abstraktno vedenje, največkrat ni nič objektivnega, ampak je le fiksno sebstvo kot abstraktna vednost, ki jo je mogoče širiti v kak uvid ali preroško govorjenje. Tako da tisto, kar duh podarja kot neko njegovo vednost, ni nobena predmetna dejanskost, ampak samo predstavljeno fiksno sebstvo, katerega gibanje gre v kako določenost. Kar mu nastane, je čista vednost, s katero uveljavi predstavljen subjekt. Zakaj tista dejanskost je zgolj nekaj neposrednega in velja kot gotovost njega samega.

Če bo vednost kot taka še naprej dobivala priznanja in bo razumljena kot kak izpeljani ali ustvarjeni svet, bo vednost kot taka priznana kot sila duha, ki je sposobna spreminjati svet. A vednost kot taka ni nič drugega kot izražen abstraktni svet, ki se ga danes hvaliči povsod tam, kjer nastopa izobražen duh in je neko gibanje raznolikega sveta. Namreč vednost kot taka je danes čaščena kot kaka posredovana vednost, ki je dosegla bistvo. A bistva se ne doseže, ker se ne izvaja notranjega gibanja in se zaničuje določenost; namesto tega se uveljavlja samovoljo, ki obstane v vednosti kot taki. Tako abstraktna vednost dobiva na veljavi, o čemer govorijo oni pojavni svetovi, ki so zgolj produkt kot naključno bivanje. In zaradi tega je abstraktna vednost na veliko hvaljeno, in to ne glede na to, da je jasno, da čista vednost kot taka ni nič drugega kot začaran krog številnih vzajemnosti. Pri tem ima največ zaslug izobražen duh, ki verjame v to, da je čista vednost kot taka nekakšen primeren svet resničnosti, pa čeprav se v tem svetu bit ne ponotranji in bistva se ne doseže.
 

Danes se za kriterij resničnosti ne postavi predmetne substance v njenem notranjem razločku, ampak fakt zavesti subjektivne vednosti ali to, da jaz v svoji zavesti najdem izgotovljeno vsebino. To se pravi, predmetna substanca ni izražena kot enostavna neskončnost, ki je njena sebi enakost, ampak samo toliko kot neposredno vedenje. Namesto da tisto istoimensko preide v razdvajanje in tako v razločeno notrino, nastane le neposredna odtujitev, ki ni nič drugega kot subjekt ali predmetno sebstvo.
 
Moč duha je danes prenesena na vednost kot tako, zato se ne smemo čuditi, če neposredna vednost pridela toliko pompa ali blišča, da se je začelo verjeti, da je ta blišč vednosti resnična moč duh. A v bistvu blišč vednosti pripoveduje, da duh ni dejaven s principom in da predmetno substanco razume kot nepremično vedenje. Se pravi, za duha je bistveno to, da vednost kot tako spravi do zora in da substanca eksistira v neki abstraktni obliki. Na ta način se na površju pojavi tudi individualno samodrštvo, ki mu pripada posebno mesto v abstraktnem svetu vedenja. In to zaradi tega, ker tisto, kar si duh predstavlja kot svojo moč, ni nič objektivnega, nič takega, kar bi bila kaka postavljena osnova pojma ali dejansko vedenje, v katerem bi predmetni svet postajal v drugo-biti. Tisto namreč, kar duh imenuje objektivnost, to je le njegova neposredna gotovost, ki je abstrakcija.

Da je pomp vednosti tako bučen, gre hvaležnost navajenemu obnašanju vedenja, ki ničesar ne ustvarja, a se dela, kot da kaj ustvarja. Kajti o tistem, kar skupaj spravlja in je neka abstraktna predstava vedenja, je omejevanje biti na početje zavesti. O tem govorijo dejstva, namreč to, da čista vednost kot taka še ni moč izvršiti samega sebe, niti kaj takega, kar bi bilo razdvajanje predmetne substance, ampak je slepo poveličevana vednost.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pomp vednosti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.