Realnosti pripada dejanskost

Written by Jože Požar on september 28, 2014 – 7:10 dop -

         Največji trgovec Mercator prodaja tudi sadje, vendar pa ne spoštuje dejanskosti breskve, nektarine, slive, hruške itd. Najbrž je dognal, da je sadež zdravi sadež tako dolgo, dokler ohranja obliko. Se pravi, dokler se kaže v primerni barvi in obliki, je sadež zdravi sadež. Zato tudi ponuja mrtvo sadje, ki ga prodaja kot čisto abstrakcijo ali kot iznajdljivost. Pa poglejmo sadež malo bliže, da vidimo, kaj določa njegovo kvaliteto.
         Najprej pa tole: sadež ima formo in prav tako svoje lastnosti in s tem svojo dejanskost, ki mu pripada, o tem ni nobenega dvoma. Dejanskost sadeža je torej tista, ki nam odkrije, da ima sadež svojo določenost v svojem pojmu. Za primer, breskev je rdečo-rumene barve in zadiši, ko jo poduhamo. Docela drugače pa je, če vzamemo v roko zakrneli sadež; tu
 
Mercator-sadje-Poslušaj, kaj pa če je podoba umetniško delo, ki mu je duh podaril obliko čistega dojema? Fantje, sadja ne smemo pojesti, saj izpoveduje izvirno resničnost.
 
najprej pade v oči zbledelost in oslabelost, in še mnogo drugih znakov se da najti na sadežu. In ko takšen sadež prerežemo, ne zadiši in tudi nikakršnega okusa več nima. To nam želi dejati, da sadež šele v svoji dejanskosti kaže svojo kvaliteto. Tisto namreč, ali je sadež zdrav in sočen, to nam izpove substanca. Pa tako sadež, katerega substanca je ubita ali mrtvo izčrpana, ni sadež. Pravzaprav izčrpanost je preostanek, ki sicer še ima podobo sadeža, vendar pa je brez pristne dejanskosti. Torej, šele dejanskost sadeža nam izpove, ali je sadež zgubil lastnosti in s tem tudi svojo kvaliteto in vrednost. Kajti sadež ima dejanskost le v svoji določenosti ali pojmu; in kolikor se torej razlikuje od naravne določenosti, je nekaj ničnega.

         Mi seveda ne bomo tukaj razpravljali, zakaj Mercator ponuja mrtve sadeže in zakaj celo dviguje ceno ubitemu sadju. S primerom želimo le opozoriti, da s tem, ko realnosti ne odgovarja njena dejanskost, je smisel realnosti enostranski. Kajti realnost je obstoj, ki vsebuje negacijo, s katero je realnost določena kot kvaliteta. Toliko le, da ne bi oni duh še naprej verjel, da je sadež realnost, ki ji ne pripada nobena dejanskost.

         Primere, ko realnost ne doseže svoje dejanskosti, najdemo v poročanjih o umetniških razstavah. Enostransko dojemanje ne priznava umetniškemu delu njene dejanskosti. Razstavljenih del se ne zaznava kot realnost, kateri pripada dejanskost. Namesto tega se razstavo idealizira z vnanjimi predstavami ali z neko domiselnostjo, ki pa ni dejanskost, ki bi izhajala iz razstavljenih del. In tako razstavljena dela v poročanjih živijo le kot reči, katerim ne pripada čista dejanskost. Zaradi tega je takšno poročanje o posamezni razstavi nezadostno. Nezadostno je, ker se ne poskuša razstavljenih del vzpostaviti kot njim pripadajočo čisto dejanskost, ki umetniško delo oplemeniti za abstraktno predstavo ali čisti dojem. To je vedenje o čistem vedenju, ki je čisto samozavedanje.

         Zgornjim sem želel opozoriti, da ima vsaka reč svojo realnost, kateri pripada njena dejanskost. Ta dva pripadata eden drugemu in sta neločljivo povezana.


Posted in Naivna metafizika | Komentarji so izklopljeni za Realnosti pripada dejanskost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.