Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Written by Jože Požar on november 26, 2017 – 7:23 dop -

Da je izobražen duh s svojim razumom naredil Boga za onstransko samozavedanje, ki je neko sebi enako vedenje obče, ki se ga lahko podaljšuje v druge oblike, gre hvaležnost prepričanju, da je svet resničen kot sprevrnjen svet ali kot nekaj sebi enakega. To je namreč zunanji svet, s katerim si duh odtuji svoje sebstvo, in tako se začne igra vednosti, ki ni vezana na nobeno razmerje. Pa od tukaj tisto preigravanje vednosti in abstrakcij, s katerim so izražene duhovne moči. Pri tem pa gre duhu za to, da si sebe odtuji kot negacijo njega samega in tako doseže onstransko bivanje. To je sebi enaka čistost, ki je izšla iz gibanja sebstva, s katerim pa ni doseženo postajanje sebstva, ampak dovršena odtujitev sebstva.

In zares, tisto, kar je danes povzdigovano, je nadčuten svet možnega, ki se ga s posebnim občutkom neguje in poveličuje kot nasprotje, ki da vsebuje resničnost tostranskega sveta, ki sebe vedno najde v onstranskem svetu. In to v zunanji povezanosti, ki izhaja iz predpostavke, da neposredna abstraktna odtujitev doživi svojo resničnost v obliki presežene čiste vednosti. Zaradi tega tostranska oblika odtujitve stopi sebi nasproti in tako doživi svojo čisto resničnost. Rečeno še tako, neposrednost preseže svoje bivanje tako, da zaživi kot neka druga oblika odtujitve. Zakaj tisti nasprotni svet je dejanski svet, ki je nastal iz gibanja in navdušenja, da bo izražena resničnost neposrednega sveta. Na ta način neposredni svet dobi svojo dejanskost v drugem svetu, s katerim je dosežena druga oblika prvega sveta.
 

Duh ima za predmet negativno njega ali lastno vednost, ki jo razdvoji ali razveže v dva svetova. To je izhodišče, ko se začenja igra dveh svetov, ki medsebojno zunanje sodelujeta in se dopolnjujeta. Svetova prehajata eden v drugega in tako prežeta eden od drugega sta sebstvo razvezano na dva ekstrema, ki je predstavljen subjekt, s katerim je duh poenostavljen do mirujoče biti.
 
Kaj je potem samo bistvo tega gibanja? To, da svojo vednost razgrne v čisto prikazen, ki biva kot neki odtujeni svet ali kot predrugačena vednost. To je potem druga oblika neposredne odtujitve, ki jo je mogoče nadgrajevati s kako pridanim vedenjem. Naj povem še to drugače: ko razum skoči iz sebe, začne izvajati dejavnost na nasprotni strani, kjer uprizarja operacije kakor kak um. S tem je početje razuma razširjeno na področje onostranstva ali v nasprotje, kjer v nekem sozvočju z umom izdeluje nekakšno resnično podobo sebstva. To sebstvo pa ni nič drugega kot abstraktni svet, v katerem se duh sebi pojavlja kot dovršeni svet. Se pravi, dovršeni svet je čisti svet jaza, ki ni nič drugega kot izumetničena vednost.

Kot je mogoče iz gornjega razbrati, izobražen duh proizvaja dvojni svet. Na eni strani udejanja tostranski jaz sam, na drugi strani pa onstransko čisto sebi enakost jaza, ki je zunanje prilagojena tostranskemu svetu. Na ta način pridela in doživi svojo razklanost ali dva različna svetova; eden biva kot svet sebstva, drugi pa kot čisti svet sebstva, ki se ali pa ne nadaljuje v kako tretjo odtujitev. In to je tista neskladnost duha, ki izpričuje sebi odtujenega duha. Pri tem pa naj omenim, da še ni nastopil čas spoznanja, kako se naj duh spopade s svojo razklanostjo, s katero izpoveduje, da ni dejaven dosledno in sploh ne v interesu stvari, ampak v interesu vednosti in prepričanosti, da predmetni svet ni nič drugega kot odtujeno sebstvo.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sprevrnjeni svet sebi odtujenega duha

Sorry, comments for this entry are closed at this time.