Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Written by Jože Požar on julij 29, 2018 – 6:12 dop -

Mi še vedno ne zaznavamo gibanja, ki se začenja z odsvojitvijo sebstva. To je gibanje, s katerim je doseženo postajanje sebstva, ki kot sebstvo prehaja v svojo drugo-bit, v nasprotje, ki postavi Eno sebstvo ali popolno sebstvo. Rečeno še tako, mi ne zaznavamo postajanja končnega v neskončnosti, ki je določna podoba, s katero končnost doseže svojo dejansko podobo. Takšnega gibanja liberalna svobodomiselnost danes ne izžareva, pa čeprav je vseskozi slavljena kot tista, ki da je dejavna dosledno. Namreč svobodomiselnost, ki ne izhaja iz notranjega gibanja substance, ampak zgolj idealizirala sebstvo, s katerim doseže le negacijo sebstva, je nepopolna. Se pravi, svobodomiselnost, ki ne doseže postavljene podobe sebstva, »doživlja le veselje na sebi«. In tako seveda ni nenavadno, da je liberalni duh naredil korak nazaj, da na novo premisli svobodomiselnost iz samega začetka.

Svobodomiselnost kajpada ne bo zamrla, ampak se bo nadaljevala verjetno tako, da bo liberalni duh sebstvo vzpostavil v načinu, se pravi, na način odnosa proti sebi. To je nujnost sedanjega časa ali razvojne stopnje duha, ki ima v sebi to zahtevo, da je duh dejaven tako, da sebstvo posreduje s seboj in ga vzpostavi kot Eno. Kar je postavljena osnova ali popolna podoba sebstva v njeni razviti osnovi. To je tista resnična svobodomiselnost, ki najprej razvije sebstvo na proti postavljeni način ali kot drugo v občih momentih, kar je dejansko sebstvo, v katerem je duh vzpostavljen kot sebstvo. Cilj duha je, da izvaja gibanje skozi element vedenja, ki ga naivna svobodomiselnost ne spoštuje, ker je navajena biti dejavna brez principa. Zaradi tega mlada svobodomiselnost pridela zgolj kakšen videz bistva, s tem pa neposrednosti ne vzpostavi, odnos do sebe enostavno prezre.
 

Izobraženec danes dojema svobodomiselnost kot interes mišljenja, ki pa ni nič drugega kot enotnost s seboj, soglasje talenta in vedenja. To je svet abstraktne občosti, ki je brez izpolnitve. Rečeno še tako, to je svet prežet od individualnosti in realnosti, v kateri je zavest razvezana v dojem, ki si ga naredi o sebi.
 
Poglejmo v kaj se danes neizkušena svobodomiselnost izide? V eno samo prostranstvo vedenja, ki je čista vednost jaza. To pa je svet, ki nima meje in ga je mogoče zunanje združevati in povezovati neomejeno. S tem je povedano tudi to, da sebstvo ne doseže drugo-biti. V takih primerih je sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt in ne kot gibanje. Zaradi tega ni čudno, če je svobodomiselni duh moral narediti korak nazaj, da premisli svobodo iz začetka. Edino to vračanje v sebe je garancija, da bo svobodomiselnost dojel kot odnos in ne kot subjektivno določenost jaza. Spotoma pa še tole, svobodomiselnost lahko duha navdušuje tudi takrat, ko svet ne prehaja v svojo določenost. Potem pač duh ne počne nič drugega kot to, da prideluje abstraktne predstave ali kombinacije njegove domišljije.

Svobodomiselnost se danes udejanja kot gibanje idealizma, ki prideluje čiste abstraktne predstave, s katerimi so izražene cenene podobe. To je gnanje duha, ki sebe prosto nadaljuje in ne doseže nasprotja, v katerem je zaobjeta popolna notrina. Takšna svobodomiselnost ne vzpostavi čistega pojma, ampak se nadaljuje kot enostransko početje negativnega.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svobodomiselnost širokosrčnega duha

Sorry, comments for this entry are closed at this time.