Duh najbrž dojema svoje vedenje kot dovršeni svet ali kot nekaj, kar je učinkovanje vedenja s seboj. Tisto pa, da je vedenje zavest umnega predmeta, tega ne jemlje resno, ker je prepričan, da je njegovo vedenje primerna oblika tistega, kar je predmet. Zaradi napačnega dojemanja predmetno substanco zastopa njegovo vedenje, substanca je njegovo vedenje. Zato tudi ni posebno, da je predmet gotovost njega samega, potemtakem je . . .

Cilj mladega duha naj ne bi bil samo v tem, da pridobiva znanja, temveč da spozna tudi to, kako si sebe odsvoji in postavi svoje vedenje kot predmetni svet v obliki logične sovisnosti ali postajanja. To namreč, da je sposoben svoje vedenje postaviti kot predmet, to pomeni, da je v drugo-biti kot taki pri sebi. Kajti drugo kot svet je tisto, ki razodene, da je dejaven svobodno in v načinu logične sovisnosti. To je nastajajoče vedenje, ko . . .

Človek velikokrat uveljavlja posebno voljo in tedaj krepi le misel samega sebe ali abstrakcijo jaza. Tako si daje zavest o izpolnitvi lastne blaženosti. To je izražen čisti jaz, ki ne podarja nobene določne vsebine; oseba je izstopila iz življenja in gibanja substance in je početje zavesti kot take. Ne doseže nikakršnega obstanka, ker si sebe zagotavlja z lastno mislijo ali posameznim ravnanjem. Je samo početje zavesti, s katerim izrazi . . .

Mladi duh ni dejaven tako, da svoje postajanje v duha predoča v obliki svobodnega in naključnega dogajanja. Zakaj odsvojitev ne izpelje, ker gibanja odpravljanja še ne ne dojema. Sicer pa izobraževalni sistem ne kaže interesa za to, da mlademu duhu odsvojitev predstavi. Odsvojitev je namreč pomembna, kajti čez njo sebe spoznava kot tistega, ki je dejaven s ciljem, da dojame sebe v načinu proti postajanja. Odsvojitev je način, kako . . .

Kadar razumnik odmetava nebistveno sebstvo je dejaven pomanjkljivo. Zakaj izpelje naravno sebstvo in to je bivanje abstraktnih razločkov, kar je le nastajanje občega. Neposrednost je dejanskost kot predstavljeni subjekt, potemtakem nebistveno sebstvo ali čisti moj zavesti. Duh izpelje enostavno negativnost ali čisto gotovost njega samega, kar je brez duhovno sebstvo. Skratka, sebe ve kot nebistveno sebstvo ali kot čisto kategorijo, ki . . .

Če bi človek bil dejaven kot duh, ne bi hvalil gotovost samega sebe in čiste vednosti kot take. Subjektivne drže ne bi ohranjal in čistega jaza ne bi povzdigoval. Namreč brez objektivnega gibanja subjektivno vednost kaže kot stanje zavesti. In ne le to, prednost daje možnemu svetu, kajti beži pred realnostjo in povzdiguje subjektivni jaz, s katerim izrazi čisti moj zavesti. Čisti jaz postane sam sebi predmet. Odpravi abstraktno znanje, ki ga . . .

Ko je razumnik dejaven tako, da ne upošteva vzroka, ki je v učinku dejanski, je dejaven neuko in sploh ne s smotrom, da realizira vzrok, ki je identičen s seboj v učinku. Neupoštevanje odnosa vzroka in učinka je površnost, saj spregleduje gibanje substance, s katerim je manifestirana učinkujočo moč vzroka. Vzrok mora učinkovati in biti izpeljan kot učinek, ki je drugo vzroka ali njegova dejanskost. Gre za to, da je vzrok realiziran in v učinku . . .

Če vas zanimata pojma končno in neskončno, potem preberite v Znanost logike I, kako o pojmih končno in neskončno razmišlja filozof Hegel. To je temeljito razmišljanje, ki bi ga moral vsak duh, še posebej pa filozof, razumeti iz odnosa in postajanja substance. Namreč pokazano je, kako končno doseže neskončno v medsebojnem odnosu. Zakaj končnost, v kateri je vsebovana neskončnost, vsebuje svoje drugo in je na sebi drugo . . .

Danes izdihavajo politiki nastrojenost vladajočih strank, s katero ne dosežejo enotnosti z občim duhom. To namreč, da se uveljavlja strankarski interes, ki ni noben dejanski predmetni svet, to ne izraža obče volje duha ljudstva, ampak samo strankarsko samovoljo, ki je enostranska abstrakcija. Ta duha ljudstva ne izrazi v njegovi globini in resničnosti. Strankarski interes torej ni tisti, ki bi izrazil duha ljudstva v njegovem sebe določanju . . .

Kdo danes izraža nemoč čistega jaza, ni težko ugotoviti. Zakaj razumnik, politik, teoretik, analitik in še veliko drugih je, izžarevajo subjektivno plat. In to najbrž zato, ker subjektivna nastrojenost objektivnosti ne upošteva, kajti uveljavlja osebno držo in abstraktni moj zavesti. Čisti jaz objektivnost prezira, zakaj subjektivnost je bila in bo še dolgo povsod čaščena in cenjena. Prednost ima subjektivna svoboščina in tisto čisto neomejeno. To je . . .

Ko bi izobražen razumnik napredoval v dojemanju samega sebe, ne bi povzdigoval čisti jaz in hvalil enostranske abstrakcije, ki je nekaj končnega. V času izobraževanja ni spoznaval svoje odsvojitve, zakaj izobraževalni sistem duha in gibanja substance ne spoštuje, kajti hvali samo abstraktno znanje. Oblika končnega znanja ali enostranska abstrakcija je za njega nekaj popolnega. In to zaznavamo tedaj, ko je dejavna zavest, ki se . . .

Razumnik je najbrž prepričan, da svet ni nič drugega kot kontinuiteta njegovega znanja in igra zdravega razuma. To je subjektivnost mišljenja, ki je čista oblika, v kateri ne pride do razgrnitve vsebine. Nasproti neposredni gotovosti nastane neki drugi svet, ki ne doseže proti postajanja, je pa primeren, ker je abstrakcija prvega sveta. In tako zlahka doženemo, da razumnik sprevrača neposrednost v nasprotje, ki ga igrivi razum zameji na . . .

Izobraževalni sistem ne spoštuje mladega duha in njegove odsvojitve. Ceni samo abstraktno znanje, končne določenosti razuma in prazno abstrakcijo nedoločene biti. To je izgotovljeni svet mnogih razločkov, ki nastanejo brez objektivnega gibanja. Abstraktno znanje je tisto, ki nastopa v imenu predmetnega sveta in velja za resnično. Zaradi tega izobraževalni sistem hvali samo znanja, predmetnega sveta in gibanja substance pa ne . . .

V vsakdanjem življenju je človek dejaven razumno, sicer malokdaj predpostavlja, če pa že, potem ne predvideva dovolj tehtno. Dejaven je kot zdravi človeški razum in to tudi odseva skozi aktivnost. Ničesar ne dela, kar ne bi z igro abstrakcij prevladal. Aktiven je torej kot razumnik, ki približno ve, kaj bo iz česa sledilo. Tisto pa, kar razumnika nekako določa, je to, da se sebi pojavlja kot početje zavesti in kot čisti jaz, ki se s posredovanjem . . .

Če odsvojitve ne dojamete in vas ne zanima, kako v odsvojitvi postavite sebe kot predmet, potem zagotovo odmetavate posamezne misli in gibanja substance ne jemljete dovolj resno. Potem tudi niste dejavni v načinu postajanja, v katerem predmetna realnost doseže svojo dejanskost. In potem  je razumljivo, da logične sovisnosti ne upoštevate in čistega dojema ne dosežete. Namreč razumnik danes nazorno kaže, da ni dejaven v . . .

Nekateri najbrž dojemajo inteligenco v odnosu proti vsebini in kot objektivno totaliteto. Drugi pa tako, da ne upoštevajo principa svobode, ki vzpostavi svet s ciljem, da tisto neposredno doseže nasprotje v proti postajanju. Brez principa postajanja ni mogoče pridelati nič umnega, kajti duh je to, da predmetno substanco posreduje na način občih momentov, kar je čisti dojem. Na ta način zagotovi, da tisto prvo doseže drugo ali . . .

To je natančno vzeto sebi odtujeni duh, ki uveljavi svojo nadarjenost tako, da čisti jaz uresniči lasten subjektivizem in svet onstran, ki ga izžareva, kadar prakticira megleni razum, ki z igro abstrakcij izpelje bivanje, jaz sem jaz, s katerim vzpostavi empirično stanje zavesti. Namreč danes gre čistemu jazu samo za to, da izpolni čisti moj zavesti in da iz tistega, kar je nekaj neposredno enostavnega, naredi nekakšen podvojeni svet, ki ga . . .

Ko sem leta 2009 vzpostavil na internetu Epitomeart.si, nisem pomislil, da bojo vsebine ganile bralke in bralce. In so, zakaj duh je pojem, ki ni razumljiv, saj ga abstraktna filozofija ne spoštuje dovolj. Duh je namreč to, da ima samega sebe za predmet, zato je nujno pojem duha dojeli iz postajanja in tako iz nastajajočega vedenja. Obiskovalci in bralci sestavkov odsevajo, da je pojavni svet duha zanimiv, saj z obiskom in branjem . . .

Nesvobodni politik in nesvobodni novinar vsepovsod izžarevata subjektivizem. Pa naj gre za izraženo samovoljo ali kako realnost, subjektivizem čistega jaza izdihava posebno voljo. Ta stremi izraziti, da objektivni svet ne obstaja. Zakaj čisti jaz uveljavlja igro zdravega razuma in tisto, kar je obče sebstvo. Na ta način odseva, da realnost in njej pripadajočo dejanskost izključuje. In tako ni posebno, da se danes poveličuje in hvali . . .

Teoretik živi v prepričanju, da z abstraktnim razmišljanjem dojameš predmetnost, s katero realiziraš čisto obliko mišljenja in pojem predmeta. Teoretik verjame, da ima slikovna eksistenca strašno moč, kajti z izraženo močjo nad slikami je mogoče izpeljati tudi zunanjo refleksijo. Toda, oblikovan pojavni svet sporoča, da objektivna izpolnitev ni bila dosežena. Namreč tisto, kar je le pojavni predmetni svet, to so zunanje določenosti, ki so . . .

Sprašujem se, zakaj moja generacija ni bolj aktivna v javnem življenju in zakaj je pasivna. Nenavadno je, da duh v zrelih letih ni dejaven in da uživa le sebe. Videz daje, kot da je izstopil iz dejavnega življenja, ki ga sicer spremlja čez medije. S pasivno držo ne ustvari sveta in sebe ne razgiba kot duha na kakem področju, kjer bi naj aktivno nastopal in bolj odločno navduševal sedanji čas. Razen tega sem mnenja, da izobražen duh . . .

Evroposlanec ne pridela predmetnega sveta, kar kaže, da nima odnosa do sebe in predmeta, in prav tako ne do duha ljudstva. Predmetni svet ni njegova vsebina, potemtakem tudi ni dejaven svobodno. Najbolj ga prevzamejo interesi, čez katere uveljavlja svojo subjektivno voljo. Zakaj sebe razume onstran lastnega občutenja, kjer zasleduje različne interese, tj. igro abstrakcij, ki ga menda navdušuje. Občasno deluje tudi proti obči . . .

Filozof Hegel o številu razmišlja tako: »Kot ta misel zunanjosti je število hkrati abstrakcija od čutne raznolikosti; od čutnega ne obdrži nič drugega kot abstraktno določilo zunanjosti; na ta način se v številu čutnost še najbolj približa misli; število je čista misel lastnega pozunanjenja misli.« Dve strani naprej Hegel razmišlja: »Število je nečuten predmet in ukvarjanje z njim in njihovimi povezavami nečutno opravilo; duh je potemtakem . . .

Ni čudno, da se med seboj večkrat ne razumemo, kajti nekateri živijo daleč stran od realnosti in doumejo svet po svoje in zato niso dojeti. A jaz menim, da je problem razumevanja v tem, da sveta ne dojemamo iz njegove osnove in da dejanskosti ne upoštevamo. Kajti velikokrat hvalimo prazno govorjenje in abstraktno znanje kot tako, gibanja predmetne substance pa ne. Razen tega je mogoče spoznati, da smo kot družba razdeljeni . . .

Če abstraktna stvar, ki se jo dokazuje, ni dosegla svoje dejanskosti, potem je predstavljena kot nekaj, kar je brez bistva. Potem ni nič drugega kot nekaj neodvisnega od svoje dejanskosti, v kateri je zaobjeto bistvo. Takšno početje zavesti ni produktivno, saj stvar ni izpolnila proti postajanja ali sebi enakosti. Drugače rečeno, neposrednost je bit, ki je jaz. To pa ni stvar, ki vsebuje realnost in je dosegla svojo določenost v proti postajanju, . . .

Tisti, ki niso spoznali človeka iz dna duše in notranje odsvojitve, najbrž niso usposobljeni za to, da govorijo o svobodi človeka. Človek namreč ni zgolj dejanje jezika in pojavitev izražanja. Zakaj skozi pojavnost kaže tudi to, da je duh in mišljenje, zavest in samozavedanje, razum in um. O teh pojmih sicer lahko vsak misleči človek kaj izreče, vendar pa še to ne pomeni, da je izrekel vse tisto, kar gre duhu iz odsvojitve in ustvarjanja . . .

Stvarni svet in logična sovisnost nas ne zanimata. Posredovanje in postajanje substance enostavno preziramo. Pustimo se zaslepiti interesu, ki je tisto partikularno, subjektivno izraženo, osebno stremljenje in prav tako svet onstran. Mi stvarni svet izključimo, ker vsebuje realnost in drugo, ki je v proti postajanju čista dejanskost. Rečeno še tako, realnost in njeno posredovanje ne upoštevamo, ker ne poznamo načina, kako realnost . . .

To, da sem ljubitelj Heglove filozofije, to ne pomeni, da sem filozof. Jaz še vedno berem dela filozofa in misleca, ki je premišljeval duha iz njegove odsvojitve. Ob tem pa poskušam tudi sam predstaviti kak svoj pogled na tisto, kar je filozof Hegel zapisal v Fenomenologiji duha. Zakaj mnenja sem, da Sistem vede razumem toliko, da lahko kaj izrazim o določenih pojmih. Zame je bistveno to, da duhu predstavim v abstraktni obliki nekaj . . .

Življenje postane dolgočasno, ko se odpravljaš na delo. Nekje na poti spiješ kavo, v službi narediš kak prosti spis, vmes odigraš pogovor s prijateljem in sebe si ustvaril. V službi si vsakdanje aktiven, delo natanko opraviš in tako sebe miselno izpolniš. Potemtakem sveta nisi ustvarjal, kajti tvoj razum je nadzoroval početje zavesti in tisto, kar si z besedo odigral. Skratka, moč tvojega znanja si aktiviral, ko je šlo za poklicne odločitve. In tako . . .

Moja želja je, da preberem na internetu kak spis ali kratko vsebino o tem, kaj piše filozof Hegel v Sistemu vede, tj. v prvem delu, ki nosi naslov Fenomenologija duha. Jasno mi je, da o drugem delu, ki je Znanost logike, ne bom iztaknil spisa, kajti menda ga ni misleca na tem svetu, ki bi bil sposoben logiko vsebinsko predstaviti. Sicer pa je prvi del Sistema vede najbrž bolj zanimiv kot drugi del, zato bi bilo dobro napisati kratko vsebino . . .

Filozofija danes ni dojemljiva, kajti njena vsebina ni gibanje predmeta, tj. pojma, ki sebe misli. Zakaj abstraktna filozofija ne razvije proti postajanja predmetne substance v njeni osnovi. Tako da filozof, ki je prebral mnoga filozofska dela, ni spoznaval predmeta filozofije, ki ga v Sistemu vede izpelje filozof G. W. F. Hegel. Filozof, ki spoznava samo abstraktno filozofijo, pravzaprav predmeta filozofije ne dojema iz gibanja predmetne . . .

Da izobražen duh ne spoštuje gibanja substance in da ni predmetno dejaven, o tem govori neposredna dejanskost ali omika, ki je negativno njega. Dejansko bivanje na sebi je namreč to: »kolikor ima omike, toliko ima dejanskosti in moči«. Dejanskost sestoji v odpravljanju omike, zato je dejaven s smotrom, da moč izobrazbe nekako predstavi. Danes je omika povsod hvaljena in cenjena, zakaj tisto, kar odtuji in je odtujeno sebstvo, je . . .

Najbolj slavljen je danes razum in tisto, kar je izdelovanje končnih določenosti. Duh hvali igro abstrakcij in gibanje razuma, kajti gibanje predmetne substance za njega ni tako pomembno. Razum pridela resničen svet, ki je dojemljiv in privlačen za tistega duha, ki se je široko izobrazil in ceni nična bistva. Zakaj bogato izobražen duh je v pomanjkanju sveta, saj se s posredovanjem substance ne ukvarja. Zato izvaja gibanje razuma . . .

Duh povzdiguje abstraktno stvar in početje zavesti, pri tem pa zavest uživa samo sebe. Tisto, kar jo zanima, je igra sil, ki velja za stvar samo. Zavesti ne gre za stvar kot predmet, ampak za stvar kot abstraktno dejanskost, kajti sama stvar še ni subjekt, ampak samo enostavno obče. Da bi razumeli abstraktno stvar bolj določno in sprejemljivo, dajmo besedo filozofu Heglu, ki o abstraktni stvari zapiše naslednje: »abstraktna stvar . . .

To je svet, za katerega se predpostavlja, da je sam po sebi izgotovljen in zato ne potrebuje mišljenja, kajti kot tak je primeren. Kar stremi reči: mišljenje se kot forma na zunanji način pridruži snovi in se z njo izpolni. Potemtakem je snov izgotovljen objekt ali dovršeni svet, ki mišljenja ne potrebuje. Zakaj mišljenje je pomanjkljivo in se dovrši na snovi, in to tako, da se pridruži materiji kot nedoločena forma. In zares, prilagajanje . . .