Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

Piše: Jože Požar : november 10, 2019 – 7:08 dop -

Govorna dejanja so danes tako pomembna, da za gibanje predmetne substance enostavno ni časa. Pa ni čudno, če je bistveno to, da duh izpelje kako igro intenc ali gibanje občega sveta, ki je sebi odtujeni duh, ki stopa v eksistenco. To je duh, ki izpelje čisti jaz ali kako domišljavo samozavedanje, s katerim povzdigne svojo moč v očiščeno občost. Tako izpove, da mu ne gre za gibanje predmetne substance in njeno postajanje, ampak za to, da skozi izrekanje ali silo govorjenja vpelje igro čistega jaza, katerega pojavni svet je on sam.

Da je danes svet duha zgolj igra intenc ali prikaz nečesa, kar je svet onstran – v katerem ne manjka kategorij in tistega, kar je kategorija in hkrati njena vsebina, ki izraža najsplošnejše lastnosti -, nam pojasni, da duh ne izhaja iz postavljene dejanskosti ali osnove, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost. Se pravi, duhu gre edino za to, da odigra igro intenc čistega sebstva in da pridela tak videz sveta, da se bo vzbudilo občudovanje do tistega, kar je svet onstran. Pa ni čudno, če je danes pomembno zlasti to, kaj duh naredi s silo govorjenja in izrazno spretnostjo ter jezikom prilizovanja, ki povzdiguje čisti jaz.

 

Ko je duh dejaven s smotrom, da pridela zgolj govorna dejanja ali bivanje sebstva kot čistega sebstva, je njegov produkt nekaj, kar je izražena moč nad sebstvom. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da s silo govorjenja prikaže igro intenc ali tiste neke možnosti, ko jezik izreka posamezno samozavedanje. In tako ni čudno, da je danes blažena izrazna spretnost, s katero duh izpelje kako svojo nadarjenost. Skratka, tista prazna interpretacija sebstva govori tudi o tem, da je duh izgubil sposobnost za to, da misli predmetno substanco v njenem postajanju.

 

Sicer pa duh poveličuje posamezno samozavedanje, kar je neki preseženi svet onega prvega odtujenega sveta. To je čisti svet, ki ga s silo govorjenja izpeljuje v nekaj drugega, kar je možnost za neki nasprotni svet. Pravzaprav je aktivnost duha naravnana tako, da svojo abstraktno svobodo realizira čez igro intenc in govorna dejanja, s katerimi pridela le neki onstranski svet, v katerem pa ni najti nič takega, kar bi bilo razmerje predmetne substance. Tako duh izpoveduje, da v jeziku stopa v eksistenco kot samozavedanje, ki izpelje sebstvo kot sebstvo v njegove abstraktne razsežnosti. To je tisto pojavljanje duha, s katerim poveličuje svoje sebstvo, in to celo na način verbalizma ali praznega izražanja.

Duh torej, ki poveličuje sebstvo, pridela le neki svet intenc, s tem pa tudi ono občutenje nadarjenosti, da se je sposoben gibati v nadčutnem svetu in da ga postajanje predmetne substance in njeno gibanje ne zanima. Pa tako ni nenavadno, da idealizira sebstvo in jaz kot tale jaz, ki je kar naprej njegov predmet. Na ta način odseva, da je dejaven kot tisti, ki povzdiguje svojo moč v očiščeno občost. In tako njegov čisti svet, ki ga pridela posamezno samozavedanje in refleksija čistega jaza, ni nič drugega kot abstrakcija sebstva.

Je pa v tej igri intenc in namenov najti še marsikaj drugega, npr. instinkt uma, ki skozi igro občega vedenja lahko pridela kak svet, s katerim je realizirana abstraktna sila uma. In tako vidimo, da duh velikokrat proizvaja govorna dejanja, v katerih je zaobjeto tisto obče kot nekaj, kar je neki svet posameznega samozavedanja, ki napotuje na neki drugi svet.

Zgornjim sem hotel opozoriti, da je danes cenjena vsebinsko prazna govorica, gibanje substance in njeno postajanje pa ne. Mimogrede, »vedenje je zavest umnega predmeta«.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

O logični sovisnosti in elementu vedenja

Piše: Jože Požar : november 3, 2019 – 7:18 dop -

Danes se duh ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem svojega vedenja. Pa je njegov predmet oblika posredovanega vedenja, ki pa ni gibanje resnične substance, ki doseže protipostajanje. Duh nima za smoter postaviti svoje vedenje kot absolutno bitje, ampak le to, da vedenje razgrne v neko abstraktno podobo. To pa ni gibanje substance, v katerem bi notrina stopila nasproti sami sebi. Pa je prizadevanje duha, ko svojega vedenja ne postavi kot predmet, neustvarjalno, saj je njegov predmet od sebstva prežet in tako le neki lastni svet postavljen naravnost kot subjekt, kar je neposredna občost.

Duh bi naj svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tukaj ni popustljivosti, kajti gre za to, da duh sebe ne nadaljuje kot tistega, ki zgolj odriva vedenje od sebe. Zakaj vedenje duha naj ne bi zastopalo predmetno substanco in čisti pojem, kajti predmetna substanca ima svoje življenje v lastnem gibanju in razdvajanju, tj. v protipostajanju. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tj. v obliko predmetnosti. Razdvajanje substance je namreč oblika absolutne abstrakcije, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost ali obliko postajanja substance v njeni logični sovisnosti. Rečeno še tako, razdvajanje je nujnost notrine, kajti z razdvajanjem notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino; je pa to obenem razdvajanje istoimenskega, ki doseže določenost v občih momentih ali drugo-biti.

 

Zunanjost je po svojem dojemu bit za drugo. Pa je dojem zunanjosti absolutna abstrakcija samega sebe vedočega duha; duh zre samega sebe v obliki izpolnjene biti. To je udejanjena substanca sama, njena razvejanost v momente, kar je tisto čisto sebi enako vedenje, ki je absolutno bitje; zakaj pojem je resničnost substance, to pa je lahko, če se pretvori v osnovo. Ilustracija poizkuša pokazati, da je odsvojitev duha proces postajanja, v katerem je realiziran čisti dojem kot kvaliteta neskončnosti.

 

Zgornjim sem poskušal pokazati tudi to, da duh, ki ni dejaven s principom, ne doseže nasprotja substance ali njene logične sovisnosti, s tem pa tudi ne gibanja substance v smislu izražene sile, ki je njena negativna totaliteta, s katero doseže razločevane strani. Hegel zapiše, »sile ne bi bilo, ko ne bi eksistirala na protipostavljen način«. Zaradi tega je pomembno vedeti, da je razdvajanje substance v elementu vedenja način, s katerim že na samem začetku substanca doseže svojo logično sovisnost, tj. svojo sebienakost, ki je absolutni dojem.

Tisto, kar je Heglova genialnost, ki jo izžareva v Sistemu vede, je predmetni element in logična sovisnost, ki jo substanca doseže skozi svoje protipostajanje. To je oblika, ko je substanca zamejena na svojo določenost ali na obče momente, ko sila substance ustvari dve nasprotni strani istoimenskega. Kar je razvita substanca kot Eno, ki je odnos zasebnosti do samega sebe, ali, to je logična sovisnost substance, ko se končno ve kot neskončno.

Jaz upam, da predstavitev elementa vedenja pripomore k temu, da duh dobi uvid v gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da dojame samega sebe v svoji odsvojitvi. Kajti to je način, ko je vedenje duha postavljeno kot predmet, ali, to je »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotju«. Kar je natančno to, čemu se reče logična sovisnost, s katero je doseženo to, da je substanca razvita v njeni popolni osnovi, ki je enotnost istoimenskega kot odnos do samega sebe.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O logični sovisnosti in elementu vedenja

Zakaj izobražen duh ne proučuje pojma vedenje?

Piše: Jože Požar : oktober 27, 2019 – 6:22 dop -

O vedenju se pravzaprav danes ne beseduje in tudi napisanega ni nič o njem. Pa je vedenje na eni strani vsem razumljiv pojem, na drugi strani pa nekakšen skrivnostni pojem, katerega izobražen duh ne proučuje, ker ga pojem vedenja ne prevzame. Duh se ne vprašuje, zakaj je do pojma vedenja tako rezerviran. No, ne glede na to pasivno držo, čas bi bil, da vsaj filozof začne spoznavati pojem vedenja, saj bo le tako spoznal osnovo predmeta filozofije, v kateri je razodet pojem absolutno vedenje. Namreč, če se pojem vedenja ne bo odkrivalo, bo duh, ki danes odmetava abstraktno vedenje, še naprej užival navajeno obnašanje vedenja, ki je privilegij učenega duha, ki je zgleda prepričan, da vedenja ni treba proučevati.

Ob količinah abstraktnega vedenja, ki danes obstaja in se ga na veliko hvaliči, je zanimivo to, da ga ni duha, ki bi kaj povedal o vedenju in njegovem pojmu, tj. o tem, kako si je vedenje na sebi in za sebe, kako vedenje doseže svojo dejansko podobo, kaj je cilj vedenja in ali vedenje na sebi ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Ob tem je namreč treba vedeti tudi to, da se vedenje kot tako spreminja in da se priznava tudi vedenje, ki ni popolnoma razumljivo. Hočem reči, obstaja vedenje, ki ni vedenje predmeta, ampak vedenje, ki ga podžigata čisti um ali abstraktni razum. Tako da se pojma vedenje ne dojema iz razvitega pojma ali njegovega postajanja, prav tako se ga ne dojema iz odsvojitve in elementa vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svojo sebienakost, tj. obliko logične sovisnosti, ki je osnova, v kateri doseže predmetna realnost svojo notranjo izpolnitev, ko je notrina v svojem proti postajanju različno upodobljena. Zakaj ko je vedenje zgolj neposredno vedenje, je to abstraktna neposrednost, ki vztraja v svoji prvotni obliki, pa zato svoje drugo-bitne oblike ne doseže. Rečeno še drugače, ko neposredno vedenje ne doseže postajanja ali enostavne razdvojenosti, vedenje ni postavljeno kot resničnostni predmet, ampak ima značaj negibne neposrednosti.

 

Filozof G. W. F. Hegel v Sistemu vede zapiše, da je vedenje zavest umnega predmeta, ugotavlja pa tudi, da vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu. Pa je ono navajeno obnašanje vedenja nekakšno početje zavesti, ki ničesar ne odpravi. Zato bi naj duh premagal ljubezen do vedenja in začel spoznavati nastajajoče vedenje. Zakaj tisto abstraktno vedenje, ki se ga danes širi, ni resnični predmet, ampak našopirjeno vedenje, ki notranje nujnosti predmeta ne izreka.

 

Vedenje kot tako ni ustvarjalno, če se predmetne substance ne posreduje in vzpostavi. Potem pač vedenje ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki se ga običajno razteguje v neko širjavo občega vedenja, ki pa ni nič drugega kot izražena ljubezen do vedenja, ki prehaja v neko drugo ljubezen vedenja. Zato vedenje, ki svobodno prehaja v druge oblike, ne doseže svoje dejanskosti, ampak samo svojo predstavo. Kar je čisto početje zavesti v sebi, ki pa ni tisto gibanje, ki bi premagalo nasprotje zavesti, ampak je le neki pojavni svet zavesti.

Naj navedem nekatere pojme, ki jih filozof Hegel uporablja v razkritju pojma vedenje. Za njega je vedenje: absolutno, abstraktno, čisto, čutno, dejansko, dialektično, enostavno, formalno, nefilozofsko, neposredno, obče očito, posredovano, realno, resnično, neresnično, spekulativno, substancialno, tavtološko, umno itd. Toliko le, da ne bi kdo mislil, da o vedenju ni kaj reči in da k vedenju določne predmetne vsebine ne spadata čisti dojem in bistvo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Zakaj izobražen duh ne proučuje pojma vedenje?

Ko duh v neposrednosti uživa le sebe

Piše: Jože Požar : oktober 20, 2019 – 6:07 dop -

Ko duh obtiči v enostranski neposrednosti in ima za smoter pridelati le nekaj končnega, ni dejaven kot duh, ampak kot tisti, ki v svoji zavesti najde gotovo vsebino. To pa je dejavnost, ko duh prezira drugo-bit in je zadovoljen s tem, da izdela le kako razliko sveta ali svet, ki eksistira eden poleg drugega, kar ni nobeno razmerje, ampak različna svetova, ki nista vzpostavljena na način predmetne substance in zato zgolj eksistirata.

Duh se naj ne bi zadovoljeval samo z razumevanjem končnega sveta ali neposrednim znanjem, ki ga razčlenjuje razum, temveč bi naj strmel za tem, da ustvari kak umni svet. Namreč ni dovolj to, da sebe izpolni na ravni razuma, ampak da tisto, kar je neposredni predmetni svet, tudi posreduje s seboj. To stremi reči, da bi naj bil dejaven na ravni logične sovisnosti, ko neposrednost odpravi in jo vzpostavi kot drugo-bit. Na ta način pridela razmerje predmetne substance ali postajanje substance, v katerem je neposrednost na sebi določena in razvejana v obče momente skozi element vedenja, v katerem substanca stopi s seboj v razmerje. Rečeno še tako, na ta način neposrednost ni enostranska abstrakcija, ampak je odpravljena in na sebi določena neposrednost kot čisti dojem ali kot svoja sebienakost. To je tista dejavnost, v kateri se duh sebi pojavlja skozi postajanje, v katerem substanca doseže svojo določenost ali svojo drugo-bitno obliko. In tukaj naj omenim še to: neposredni svet, ki je nekaj abstraktno končnega, doseže svojo resnično končnost v neskončnosti.

 

Neposrednost je abstrakcija, to je brezduhovna občost, ki je dejanska in velja. Velja kot neposredna bit, ki išče svoje postajanje ali določenost. Rečeno drugače, zgornja abstrakcija daje videz, kot da išče svojo smiselnost. Pa se sprašujem, ali ta nastali abstraktum izraža prazni moj zavesti ali pa lastno početje sebstva.

 

Smisel duha je torej v tem, da neposrednost posreduje v obliko logične sovisnosti. V čem je stvar, v tem, da tista abstraktna neposrednost, ki je abstraktna končnost, najde svojo izpolnitev ali svojo dejanskost v neskončnosti, ki je pravzaprav popolna končnost. To je torej tista končnost, ki je skozi posredovanje s seboj dosegla svojo dejanskost ali svojo določenost v neskončnosti. Zakaj končnost in neskončnost imata ta smisel, da je nekaj neposrednega določeno v svojem nasprotju; tako nastane razmerje enega ali absolutna osnova, v kateri je pojem resnica substance, zakaj ona je dosegla drugo-bit ali svojo sebienakost.

Poglejmo dejavnost filozofa, ki se vznemirja s svojim vedenjem in ga drugo-bit ne prevzame. To je tista dejavnost, ko filozof odmeče svoje čisto vedenje, v katerem ni najti nič od predmeta ali nič tistega, kar bi bil predmet v njegovi posredovani podobi ali logični sovisnosti. Hočem reči, ko filozof odmeče svoje vedenje in pridela le neko neposrednost, pridela zgolj abstraktni svet, ki ni nič drugega kot neposredna oblika njegovega vedenja. Na ta način filozof ničesar ne ustvari, ampak obstane v neposrednosti, ki ni nič drugega kot čisto sebstvo kot tako ali abstraktna neposrednost kot negibni subjekt.

Duh torej, ki obstane v neposrednosti, ni kreativen. Zakaj ko nekaj končnega ne doseže svoje neskončnosti, je dejaven brez principa ali zunaj logične sovisnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh v neposrednosti uživa le sebe

Duh danes operira s števili in nerazumljivim svetom

Piše: Jože Požar : oktober 13, 2019 – 6:00 dop -

Tisti plehki subjektivizem ima pred seboj vedno neke izračune, samovoljna stališča ali dokaze v številkah, s katerimi pove samo to, da ga stvar kot pojem sploh ne zanima in da se mu ne zdi vredno ukvarjati s pojmom, ker je baje možno pojem predstaviti tudi s številkami. Se pravi, svet stvari lahko oblikuješ s številkami, če znaš računati. In res, danes se svet stvari poenostavlja tako, da se ga kaže skozi izračune in predračune, ki se jih podpre s kakim čutnim vedenjem. Tako da to razumevanje sveta stvari čez števila dobiva na veljavi, s tem pa duh nevede izpoveduje, da še ni usposobljen za to, da bi izhajal iz postavljenega pojma ali njegove osnove in bil dejaven skozi gibanje predmetne substance in dojemanje njene dejanskosti. Zato duh uporablja števila ali abstrakcije, ki da lahko pridelajo celo kako resničnost. Pa čeprav je jasno, da števila reducirajo svet stvari na najrevnejšo abstrakcijo, ki ne more zastopati onega gibanja sveta stvari in njenega postajanja, se svet ocenjuje ali presoja čez števila. To pove, da duh, ki je dejaven čez števila, pravzaprav očitno odseva, da ga umni svet in postajanje pojma ne privlači ter da pretirava, ko svet prikazuje s števili.

 

Najbrž gre danes samo še za to, da si duh odsvoji svojo osebnost in izrazi tisto koristno, ki je abstraktna stvar ali svet kot enostavno sebstvo. Pa ni nenavadno, če se svet stvari obvladuje s števili ali denarnimi sredstvi in če duh to napačno vrednotenje sveta celo hvaliči. Filozof G. W. F. Hegel v Znanost logike 1 ali drugem delu Sistema vede zapiše: »Če ves pomen večnosti pripišemo temu kopičenju in zlaganju števil in svetov, spregledamo, da je to grozljivo brezuspešno preseganje nekaj votlega in da se resnica poprisoti pred njim kot prazni neskončni progres.«

 

Danes ni težko spoznati, da v imenu sveta stvari marsikje nastopajo števila, tj. abstrakcije ali oni izračuni, iz katerih se izpeljuje celo predmetnost stvari. Ob tem pa je vsakomur jasno, da s številkami in izračuni ni mogoče izpeljati in pokazati nobene resničnosti stvari, pa je tako razumljivo, da števila uporablja le duh, ki verjame, da svet stvari ni nič drugega kot čutno vedenje. In ravno o tem danes na veliko govori politični človek, ki svoj svet snuje nemalokrat čez števila in abstraktne predpostavke, s katerimi poveličuje plehki subjektivizem.

Ni kaj, zaradi subjektivnega ravnanja lahko svet stvari zastopajo števila in tako sama stvar ni dojeta kot pojem ali tako, kot je skozi posredovanje predmetne substance in njeno postajanje. Namreč ono razumevanje sveta čez števila nazorno kaže zlasti gospodovalni duh, ki se ni usposobil za to, da bi bil dejaven tako, kot to zahteva gibanje substance. Zaradi tega aktualizira svet stvari čez števila ali izračune, pri tem pa ne uvidi, da s števili prideluje plehek svet, ki nima nobene vrednosti, ker je to svet neizpolnjene abstrakcije. In ne le to, ta duh je dejaven s smotrom, da utrdi zgolj oni plehki subjektivizem, ki prideluje svet brez mišljenja. Pa je jasno da nakazuje le svojo navidezno moč ali to, da se oprijema golih števil, ker ga ne privlači nobeno gibanje in odnos substance, ampak samo čista korist.

Danes se govori o goljufijah, ki jih pridela kapital, se pa ničesar ne pove o abstraktnem razumu, ki operira in oblikuje svet čez števila. Kaj to izpoveduje? To, da svet stvari in njen pojem ne privlači duha in da si krajša poti čez števila. Hočem reči, duh je začel verjeti, da se s številkami da izdelati primerno resničnost sveta stvari. Zato poveličuje števila ali tisto čisto abstrakcijo jaza, ki ni nič drugega kot samoprevara ali prazna prikazen.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh danes operira s števili in nerazumljivim svetom

Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Piše: Jože Požar : oktober 6, 2019 – 6:09 dop -

Tisti, ki obvladajo filozofijo, ne pa predmeta filozofije, premalo naredijo za to, da bi se predmet filozofije začelo dojemati iz nastajajočega vedenja. Namesto da aktualizirajo predmet filozofije iz njegove osnove in gibanja substance, filozofijo bremenijo z novimi oblikami vedenja. Zaradi tega se ne rabijo spraševati, kaj je predmet filozofije, češ, saj je filozofija določena skozi discipline ali filozofske panoge. Rečeno drugače, filozofija je določena in zato nima nobenega smisla na novo določati predmet filozofije. Baje se z onim razumevanjem filozofije, s katerim se filozofijo edinole povzdigne, ravno tako nekam pride. In tako filozofija ostaja nerazumljena, ne glede na prizadevanja duha. Skratka, duh kot da želi reči, da še ni prišel čas za to, da se začne govoriti o predmetu filozofije. Zakaj bi se torej mučili z vzpostavljanjem čistega pojma predmeta filozofije, če pa ni volje za to.

Kaj je predmet filozofije? Boste rekli, vse tisto, kar obravnavajo one discipline in še mnoge druge vsebine, s katerimi se filozofija bogati. Ampak na ta način predmet filozofije ni določen na sebi in tudi razvit ni kot čisti pojem. Kar pomeni, da predmet filozofije zastopajo različne vsebine, ki se jih zunanje povezuje. Namreč, če bi bil predmet določen, potem bi bila vzpostavljena njegova osnova ali čisti pojem predmeta, in to kot bivanje predmetne substance v njenem protipostajanju ali čistem dojemu. Pa je vprašanje, zakaj se ta določitev predmeta še ni zgodila in zakaj predmet filozofije ni izpeljan kot čisti pojem.

 

Danes predstavljajo svet filozofije izražene duhovne moči, forma neposrednega znanja, torej abstraktne vsebine, ki jih duh nekako razodene kot občo sebevednost. Filozofa ne zanima realni predmetni svet in njegovo posredovanje ter postajanje predmetne substance in njen odnos do sebe, ampak samo abstraktna filozofija. Duh verjame v ono prazno abstraktno vedenje, pa ga filozofija kot določen predmet in pojem ne privlači. Bolj kot predmet ga zanimajo različne količine abstraktnega vedenja, skozi katere »jaz drugo kot jaz« doseže resnico zagotovosti samega sebe.

 

Po mojem mnenju bi se duh moral vprašati, zakaj sploh vztraja pri onem razumevanju filozofije in zakaj ga filozofija kot določeni predmet ne privlači. To namreč, da se ukvarja z  različnimi vsebinami, ki da lahko izrazijo predmet filozofije, to je neko početje trmastega duha, ki ga resnični predmet filozofije ne zanima, ampak samo tisto, kar si on predstavlja pod pojmom filozofija in je nekaj nespremenljivega. Ravno ta trmoglavost kaže, da si duh bistva filozofije ne predstavlja kot nekaj, kar izvira iz postavljenega čistega pojma, ampak kot nekaj, kar najdeš v filozofskih delih in so privlačne vsebine. In tako pridemo do ugotovitve, da filozofija danes ni nič drugega kot prazne abstraktne oblike vedenja, ki jih strokovnjaki za filozofijo priporočajo kot nekaj, v kar se naj verjame. To je eden od razlogov, zakaj se danes filozofije ne dojema tako kot vse druge predmete. Toliko le, da opomnim, da je mogoče predmet filozofije izpeljati in ga vzpostaviti kot čisti pojem ali kot njegovo osnovo.

Za konec pa še ta vprašanja: Zakaj se zunanje dojemanje filozofije ne opusti in zakaj se ničesar ne naredi za to, da bi bila filozofija bolj razumljiva? Zgleda da je danes pomembna samo količina vedenja in tisto, ti veš, jaz pa ne vem, ne pa dojemanje predmeta filozofije. Zakaj torej duh noče spremembe in zakaj vztraja v oni lagodnosti? Mar ni čudno, da se filozofija ne premakne iz mesta in da se filozofije ne dojema kot vse druge predmete?


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Ko svet ni določen na sebi

Piše: Jože Požar : september 29, 2019 – 6:11 dop -

Tu je zdaj čas, ko bi naj izobražen duh začel dojemati, da z opisovanjem in golim vedenjem ni mogoče delovati v interesu stvari. Hočem reči, duh bi naj bil dejaven s smotrom in v interesu stvari ter v načinu postajanja, v katerem je svet na sebi določen. Zakaj tisto, kar danes duh izpelje in je svet kot tak, ni izpeljan čisti pojem stvari, ampak zgolj nedoločen svet, ki izpoveduje, da si duh krajša pot in da ni dejaven s principom. Zato je tisto, kar ponuja kot svet, le njegova stvar, torej nekaj, kar je svet sebi odtujenega duha. Ta svet nam odkrije, da duh ni dejaven v načinu, ampak tako, kakor to odseva navajeno obnašanje vedenja. Pa je idealiteta njegove stvari, ki mu nastane s pomočjo kombinatorike vedenja, nekakšna od individualnosti prežeta realnost, ki pa ni resnična stvar. Kajti da bi duh kaj resničnega ustvaril, mora biti svet na sebi določen in ustvarjen, se pravi drugo-biten in razločen, zakaj le tako je duh dejaven na način logične sovisnosti in postajanja.

Poglejte si kak produkt izobraženega duha in videli boste, da v njem manjka drugo-bit stvari; tisto, kar podarja, to je le njegova stvar, ki obstaja kot nekaj, kar je zunanje združeval in je zato zgolj svet po možnosti ali abstraktnih predstavah. To pa ni noben določen svet, nič določno postavljenega kot nekaj enega, ampak zgolj svet kot njegova stvar. Torej svet, ki se nadaljuje v druge svetove in zunanje združi v abstraktno podobo. Pa je tisto, kar se prikazuje kot njegova stvar, le zbir kategorij, ki eksistirajo ena poleg druge in se med seboj zunanje poljubno vežejo. Lahko bi rekli, izobražen duh, ki je dejaven zunanje, torej zunaj logične sovisnosti, podarja le svet kot njegovo stvar, ki ni absolutna stvar. Pri tem pa je mogoče zaznati tudi to, da svet, ki mu nastane kot abstraktno in enostavno samoprisebstvo, ni absolutna subjektivnost v kateri substanca doseže svoje postajanje.

 

Če bo duh poklanjal samo svet kot njegovo stvar, potem bo to zgodba o izobraženem duhu, ki sicer nekako izpolni svojo zavest, ne doseže pa izpolnitve duhovnega bistva. Tisto namreč, kar danes podarja kot svet, ni nobena sebienakost, niti ni nič takega, kar bi bila izpolnjena vsebinska stvar ali bivanje substance v njenem postajanju. Pa je jasno, da mora duh narediti korak nazaj v sebe, če želi, da bo dejaven bolj natančno in v interesu stvari. Zakaj to, kar je svet kot njegova stvar, to je enostavno sebstvo, s katerim izpelje nedejansko brezsilno sebstvo ali prikazen vedenja.

 

Zgodba o izobraženem duhu in nastajanju sveta je zgodba o njegovi stvari, ki jo udejanji kot abstraktno občost, ki ne doseže svoje izpolnitve. Na ta način izobražen duh pravzaprav utrjuje zgodbo o moči njegovega abstraktnega vedenja, v kateri nastopa kot tisti, ki ne spoštuje logične sovisnosti in postajanje čistega pojma v elementu vedenja. Sicer pa zgodba govori tudi o tem, da duh še ni prišel do spoznanja, da njegova odsvojitev spada v zgodbo o nastajanju sveta. Zakaj o tem največ izrazi prav njegova stvar, ki mu nastane s kombinatoriko vedenja in iznajdljivostjo. Pa verjetno od tukaj toliko tistega poudarjanja in izpostavljanja raziskovanja, s katerim prideluje zgodbe o njegovi stvari.

No, je pa tu še ena zgodba, ki jo izpoveduje politik, ki pravi, da je zadovoljen s seboj in svetom, ki ga pridela kot svet brez lastnosti. Njegov svet namreč govori o tem, da ga svet kot določen na sebi sploh ne prevzame. Tako politik sporoča, da ni dejaven v interesu določnega sveta in obče ideje, ampak v interesu idealiziranja njegove stvari.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko svet ni določen na sebi

Filozofija kot nekaj, kar je le abstraktna stvar

Piše: Jože Požar : september 22, 2019 – 6:00 dop -

Priznajmo, filozof danes ne pridela nič takega, da bi ga lahko hvalili. Razen tega je dejaven zunanje, pomanjkljivo in predstavno. O tem govori tisto, kar odrine od sebe in je na sebi nekakšno tavanje v virtualnem svetu, s katerim poskuša pokazati, da zna biti preslikavanje abstraktne filozofije ravno tako koristno. Namreč, tisto početje in gnanje, ko interpretira in razlaga le svoje vedenje, se nikjer ne začenja in tudi ne konča. Zato v njegovem svetu najdemo mnoge različne svetove, ki jih olepša z domiselnostjo ali videzom tistega, kar mu skozi početje zavesti nastane kot nekakšna sinteza, ki je prikaz njegove stvari.

Poglejte kaj dejansko počenja filozof in videli boste, da izdeluje abstraktne predstave o filozofiji. To je prizadevanje filozofa, ki beseduje o abstraktnih podobah vedenja in tistem, kar mu nastane obenem. Hočem reči, ko razumete tisto, kar on sporoča in je abstrakcija vedenja, potem sploh ni čudno, če mladi duh ne jemlje resno filozofije in če izjavi, filozofije se ne da razumeti. Zakaj tako, zato ker se o predmetu filozofije ne govori in ker se vsebine predmeta ne posreduje. Zato svet filozofije ni nič drugega kot enostavna gotovost vedenja: katere knjige je treba brati, katerega filozofa se da primerjati z drugimi filozofi, in celo to, zakaj se dva filozofa nista mogla sporazumeti. In tako je filozofija abstraktna stvar ali zbir različnega vedenja, ki nima nič skupnega s predmetom filozofije. Skratka, tu je čas, ko je treba začeti govoriti o predmetu filozofije, katerega vsebina mora biti določena.

 

Duh, ki razume filozofijo kot abstraktno stvar, se obnaša kot kak aristokrat, ki demokracijo razume kot njegovo stvar. Zaradi tega filozofija ni nič drugega kot pojavni svet, in zato nerazumljena, kajti njen predmet je brezvsebinsko vedenje. K temu veliko pripomore ono razumsko mišljenje in prepričanje, da je filozofija neživa teorija. Namreč verjame se, da je filozofija v svojem bistvu nekakšna neimenovana stvar, ki jo je treba vedno znova idealizirati, da bi bila na sebi čutno vedenje.

 

In zdaj pozor, zamislite si mladega in radovednega duha, ki prisluhne filozofu, ki ne obravnava predmeta filozofije, ampak izdeluje predstave o abstraktni stvari, ki ni noben predmet filozofije. To je prizadevanje, ko filozof govori o svojem neživem vedenju ali oblikah vedenja, s katerimi pridela zgolj predstave o filozofiji. Kako naj potem mladega duha filozofija privlači, če pa se mu namesto predmeta filozofije podarja abstraktne predstave o filozofiji. Zaradi tega seveda ni čudno, če mladega duha filozofija ne zanima. Zakaj tisti abstraktni svetovi niso noben predmet filozofije, ampak podobe vedenja, ki filozofu nastanejo kot nekakšen drugi svet ali kot nekaj, kar je njegov onstranski svet. Hočem reči, na ta način tudi filozofija ničesar ne pridobiva, ampak izgublja tla pod nogami, in to zaradi tega, ker se filozofijo predstavlja kot nepredmetni svet ali kot abstraktno stvar.

Ko je vloga, ki jo ima danes filozof, omejena na neko neživo vedenje in razlago onih kategorij, filozofija na sebi ni nič drugega kot razločevanje kategorij. Hočem reči, to ni noben predmetni svet, ampak svet, ki ni vezan na nobeno predmetno osnovo. Naj spomnim, duh ni zgolj abstraktno neživo vedenje ali abstrakcija svojega vedenja, ampak je odsvojitev in je postajanje vedenja. Vse, kar ni postajanje, je zabloda, kajti tista čista sebevednost ali subjektivna vednost ni resnična izpolnitev duha, ampak čista vednost kot jaz.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot nekaj, kar je le abstraktna stvar