Duh in dojemanje sedanjega časa

Piše: Jože Požar : 9 avgusta, 2020 – 6:01 dop -

Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja. Dojemanje časa in prostora sodi k odsvojitvi duha, kajti odločilno je, da si duh samega sebe odsvoji in da svoje vedenje odpravi v načinu postajanja. Rečeno še tako, duh bi naj dojel sebe v času in prostoru na dojemajoč način, če želi spoznati element vedenja in svojo odsvojitev.

Mogoče takšna dojemljivost sodobnega časa ni tako slaba, saj kaže, da bi naj duh začel raziskovati gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da se duh seznani s predmetnim elementom vedenja in s tem, kako si samega sebe odsvoji v načinu. Zakaj tukaj gre? Gre za to, da duh dojame, na kakšen način si svoje vedenje odsvoji in da spozna tudi to, da vedenja ne more kar tako proč metati in ga ob tem celo povzdigovati kot nekaj, kar je samo po sebi resnično. To ne koristi njegovemu razvoju, zato bi naj bil dejaven vedno v interesu gibanja predmetne substance. To hoče reči, da bi naj spoznal, kako je biti dejaven v načinu gibanja substance. To je bistveno dognati, zakaj le tako je mogoče delovati v interesu gibanja predmetne substance. Skozi gibanje substance namreč duh postavi odnos do sebe in do svojega vedenja. To je nujnost, zakaj duh je začel verjeti, da je njegovo vedenje en sam resničen svet. Namreč njegovo vedenje nastopa povsod kot nekakšen resničen svet, pri tem pa ne vidi, da se izgublja v abstrakcijah vedenja ali neresničnem svetu. Njegovo vedenje je namreč dobilo pravico nastopati v imenu predmetne substance, pa čeprav vedenja ne postavi kot predmet in sploh ni dejaven v načinu logične sovisnosti. Zaradi tega je nujno, da spremeni odnos do svojega vedenja, s tem pa odnos do gibanja substance.

 

Duh bi naj začel spoznavati svojo odsvojitev. To je tisti temelj, v katerem vedenje postavi kot predmet. Kar pomeni, da spoznava gibanje nastajajočega vedenja, logično sovisnost in čisti dojem. Zakaj element nastajajočega vedenja, ki je čisti dojem, proizvede razumno obliko postajanja, ona je tisto umno. Postajanje je torej temelj, v katerem istoimensko doseže svojo sebi enakost. To je oblika razdvajanja substance, ko notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino ali zrenje nerazločnega istoimenskega. Na ta način substanca skozi gibanje notrine doseže svoj razloček ali sebi enakost, kar je drugo nje same.

 

To dojemanje duha na način gibanja substance je torej nujnost, ki jo duh ne sme prezreti. Treba je začeti na novo, ogledovati sodobna umetniška dela in se spraševati, kaj to duh raziskuje in čemu je to raziskovanje namenjeno. Čas je, da začne odkrivati notranji svet in pojavne oblike tega sveta, če želi resnično napredovati. K napredovanju sodi njegova odsvojitev in spoznavanje samega sebe. Glede na to, je nujno, da začne dojemati sebe iz osnove ali temelja, da bi dojel sebe iz gibanja časa in prostora, ki en drugega proizvajata skozi element vedenja, v katerem substanca doseže proti postajanje ali sebi enakost.

Za kaj torej gre v sodobnem času? Zlasti za to, da duh začne dojemati, da je spoznavanje samega sebe v odsvojitvi nujnost. Duh namreč ne more biti vseskozi dejaven na zunanji način, temveč tako, da je dejaven s principom in da svoje vedenje najprej postavi kot predmet, zakaj substanca ima svoje lastno življenje v njenem gibanju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in dojemanje sedanjega časa

Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

Piše: Jože Požar : 2 avgusta, 2020 – 6:00 dop -

Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije. Zaradi tega ni nenavadno, da mladi duh beži pred filozofijo, saj mu šolski sistem predmeta filozofije ne kaže kot idejo. Zakaj se to dogaja in zakaj predmet filozofije ni prepoznan, o tem največ govori metafizični razum, ki filozofijo prikazujejo kot nekaj, kar je zgolj znanje.

Filozofije se ne dojame, ker se jo predstavlja kot mrtev abstrakten svet, ki izključuje vsako posredovanje in gibanje predmetne substance. Zato je tisto zunanje izdelovanje slepil o filozofiji menda celo zaželeno, saj je tako pozornost duha usmerjena proč od predmeta filozofije. In kdo ima zasluge za to? Metafizični razum, ki gospodari s filozofijo. On namreč filozofijo zrcali kot golo znanje ali kot končne vsebine, ki nimajo nikakršnega začetka in se ne iztečejo v čisti dojem. In to vse zaradi tega, ker metafizični razum ločuje različne vsebine in se trdo drži vnanje, tako da tisto, kar pred sebe postavi, to so le enostranske abstrakcije. Metafizični razum je s svojo dejavnostjo filozofijo omrtvil na končno znanje. Zaradi tega predmet filozofije ne obstaja, kajti le na ta način metafizični razum eksistira in igra vlogo, ki mu jo podeli šolski sistem. Zakaj šolski sistem hvali samo znanje kot tako, harmonijo uma in razuma pa ne, pa čeprav ima harmonija v sebi to nujnost, da uresniči duha.

 

Ker ima filozofija neznanega gospodarja, je jasno, da predmet filozofije še dolgo ne bo absolutna ideja. Zakaj nevidni gospodar spoštuje samo užitke, ki mu jih podarja nepredmetna filozofija. Zato bo metafizični razum še naprej filozofijo tlačil in pobijal, ob tem pa hvalil abstraktno znanje in ravnodušne svetove. Pa je jasno, da šolski sistem predmeta filozofije ne bo inštaliral, saj temu nasprotuje metafizični razum. Metafizični razum je namreč nekakšno zlo tega našega časa, saj nasprotuje dojeti to, kar je, in izključuje um. Zato ni čudno, da filozofija ni razumljena mlademu duhu, saj mu ni predstavljena kot razvita ideja.

 

Torej, filozofije se ne dojema kot predmeta, ker tako hoče metafizični razum. Zato filozofija ni razumljena kot ji to gre po njenem predmetu, ampak tako kot to želi metafizični razum. On vztraja, da se filozofijo prikazuje kot količine znanja, vse z namenom, da se hvali moč metafizičnega razuma. In zato je filozofija zgolj čisto znanje. Kar stremi reči, da filozofija kot končno znanje ni nič drugega kot ravnodušne vsebine. Namreč tisto, kar je neki zbir različnih in abstraktnih vsebin, to ni noben čisti pojem filozofije, ampak zunanji svet, ki ga hvaliči metafizični razum ali prepričanje, da je filozofija zbir končnega znanja.

Duh, ki filozofijo razume vnanje, ne naredi nič za to, da bi se predmet filozofije dojel kot razvijajočo se ideja filozofije. Za kaj takega je namreč potrebno predmet filozofije dojeti iz njegove razvite osnove, ki je čisti pojem ideje. A kot vidimo, metafizični razum filozofije ne dojema kot razvito idejo, ampak kot zbir različnega znanja. Kar pove, da šolski sistem filozofijo predstavlja kot abstraktno končno znanje, zaradi česa filozofija ni razumljena. Tisto zunanje pridelovanje predstav o filozofiji dela filozofijo nerazumljeno. In za to ima največ zaslug metafizični razum, ker filozofije ne dojema kot ideje v razvoju, ampak kot zbir različnih vsebin, ki se jih lahko širi in spreminja, ker to dovoljuje šolski sistem.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

O abstraktni svobodi novinarja

Piše: Jože Požar : 26 julija, 2020 – 5:43 dop -

Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.

Ali je novinar danes dejaven svobodno, to ni težko ugotoviti. Zakaj tisto početje, ko novinar ne pretresa predmetne substance, je subjektivno in svojeglavo. Zlasti je to zaznavno tedaj, ko opisuje in komentira ali celo vsiljuje svoje prepričanje. To nesvobodo prideluje tedaj, ko daje besedo čistemu Jazu in abstraktnemu razumu, ki izdeluje nekakšna nasprotja in tisto, kar so različne možnosti. Te prikaže na ta način, da predpostavi nekaj znanega, temu nasproti pa izpelje abstraktni dojem. In tako pridela abstraktno resničnost njega samega.

Da bi novinar pridelal svobodo in sebe osvobajal od abstraktnega vedenja, mora najprej predmetno substanco skozi njeno gibanje razviti v njeno postajanje. To pomeni, dati substanci njeno določenost v občih momentih. Na ta način ne odmetava svojega vedenja, ampak ga posreduje tako, da substanca zaživi skozi svoje proti postajanje, ki je njen čisti dojem, v katerem doseže svojo dejanskost. Namreč, če se predmetne substance ne posreduje in v njeni osnovi določi, potem novinar ni dejaven svobodno. Še več, potem ni dejaven kot svoboden duh, ki si svoje vedenje najprej odsvoji in ga postavi kot predmet.

 

Pretehtajte subjektivno naravnanost levičarskega novinarja, ki piše sestavke z namenom, da popljuva namišljenega sovražnika. Ta tako očitno pljuva po nasprotnikih, da človek takoj uvidi, da ni dejaven v interesu predmetne substance. Njegov predmet je namreč čisti Jaz, on sam, ki izdeluje nekakšne čiste svetove, v katerih nastopajo mišljenine ali nedejanske abstrakcije, ki premagajo vsako realnost. Pa je njegov produkt čista abstrakcija sebstva, ki ni nič drugega kot izpeljava lažidemokrata. Kar pove, da se ta duh ne ukvarja s predmetno svobodo, ampak z zvijačami čistega Jaza, ki ne ve, da abstraktna svoboda še ni živa svoboda sama.

 

Dalje, ko odvisen novinar podarja abstraktne kategorije in nepomembna slepila, je dejaven na način čistega jaza. Tisto, kar izpelje v načinu navajenega obnašanja vedenja ali opisovanja okoliščin, je njegov lasten svet. Tako izžareva, da ga predmetni svet ne privlači, kaže pa tudi, da je dejaven zunanje. Pa od tukaj toliko one prazne refleksije in zunanjega povezovanja abstraktnih predstav, ki pa niso nič drugega kot abstraktne mišljenine, s katerimi sicer pridela številne abstraktne predstave, ne pa predmetnega sveta. Pa mu zato tisto poudarjanje, da je dejaven svobodno, nič ne pomaga, saj dejanska svoboda vključuje nujnost, da izpelje vedenje o sebi na način postajanja predmetne substance. Le na ta način novinar spoštuje duhovni princip, s katerim realizira dejanskost predmetne substance, ki v osnovi preide v nasebno določenost, tj. v svojo sebi enakost ali proti postajanje. To je način, v katerem novinar sebe omeji na določenost predmetne substance, tj. na njeno bistvo.

Naj spomnim: predmetna substanca ni nekaj, kar lahko novinar neomejeno širi, saj ima substanca lastno življenje in mejo v sebi. Zato takrat, ko novinar podarja podobe vedenja, potem pač ne proizvaja gibanja substance. Zaradi tega je bolje, da je pošten do samega sebe in dejaven v interesu predmetne substance. Bolje tako, kot pa da se gre osebno svoboščino, s katero pridela veliko meglenih predstav, ne pa gibanja predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O abstraktni svobodi novinarja

EU politika in obča ideja

Piše: Jože Požar : 19 julija, 2020 – 6:03 dop -

Brž ko EU politika ne dojema demokracije kot vrsto nadaljnjih določil svobode, ampak kot uveljavljanje strankarskih interesov, tedaj ni dejavna s principom. To je tista dejavnost, ko duhu ne gre za resnično svobodo, ampak za prevlado prepričanja, katerega pomanjkljivost je, da prezira občo idejo, tj. umno voljo. Umna volja je namreč princip kot absolutni dojem duha, po katerem je oblikovana substanca, zakaj svoboda je substanca duha.

EU je sedež demokracije in svobode, kjer duh proizvaja čiste dojeme. To stremi reči, da je njegov princip obča ideja, katere osnova je, da razvije predmetno substanco v njeno proti postajanje. To je tista dejavnost duha, ko njegov predmet skozi negacijo ali gibanje doseže svoj razloček, tj. absolutni dojem, ki je predmetno bistvo kot sebi enakost. Kar je oblika proti postavljene substance v njenih občih momentih. To je pravzaprav postavljeno razmerje kot neločljiva povezanost substance, v kateri ena stran določa drugo; kar je princip obče ideje, ko neposrednost substance doseže svoje proti postajanje. Zakaj obča ideja ima v sebi to določilo, da postavi drugo kot svojo sebi enakost. Na ta način obča ideja doseže svojo izpolnitev skozi razvejane obče momente, ali, tista neposrednost, ki je končnost, doseže svojo popolnost v enostavni sebi enakosti. To je element vedenja, v katerem substanca doseže svoje nasprotje v razvitem absolutnem dojemu, s tem pa svojo nasebno določenost.

 

Politika ni samo izražanje interesov. Izražen interes je subjektivna plat, ko ima glavno besedo strast, nagnjenje, prepričanje, hotenje, ki so orodja, s katerimi lahko izvršiš le kak zunanji smoter. Politični človek pa ni zanesenjak, temveč duh, ki je dejaven umno ali v načinu obče ideje. Zakaj v izraženem interesu najde politik samo njegovo prepričanje, ki pa ni nobena obča ideja, nič umnega. Na ta način zadovoljuje le lasten in subjektiven uvid. Zato je nujno, da ima politik za svoj princip absolutni dojem. Kajti ko se trdno prijema neresničnega dojema ali svojega prepričanja, potem je to nekakšna svojeglavost, ki brani tisto ne-umno, ki pa ni skladno z duhom ljudstva.

 

Torej, ker je demokracija vrsta nadaljnjih določil svobode, svoboda pa je substanca duha, potem se EU politika ne sme zadovoljiti samo z izražanjem interesov. Zakaj duh se mora ohranjati v razmerju do substance, tj. do njenega postavljenega čistega dojema, v katerem predmetna substanca doseže svojo določenost v njeni dejanskosti. Obča ideja je najprej nekaj neposrednega, tisto notranje in predstavno, ki obči ideji prizna pravico, da postavi razloček ideje ali njen čisti dojem. Razloček je izpolnitev v smislu določenosti substance. Naj to povem še drugače, to je tisto razdvajanje substance, ko neposrednost skozi negacijo doseže proti postajanje v občih momentih. Pri tem pa je bistveno to, da je duh dejaven umno, torej ne v interesu abstraktnega razuma, ampak na način umne volje, tj. čistega dojema.

Naj opozorim na naslednje. Kot vemo, političen duh je v svojem osnutku najprej čista sebevednost, se pravi, njegov neposredni svet še ni izpeljana obča ideja, ampak samo oblika abstraktnega vedenja. To pa še ni nič umnega, ampak abstraktna neposrednost, ki ni dosega svoje izpolnitve v čistem dojemu. Pozor, pomembno je, da je duh dejaven s ciljem! Če to ni, potem tudi nič umnega ne izpelje, zakaj tista neposrednost se običajno razblini v interes. Kar pomeni, da mora duh sebe izpolniti v načinu, če želi uresniči občo idejo. Le tako substanca doseže drugo ali svojo sebi enakost. Edino na ta način je duh dejaven s principom, ki zagotavlja, da bo substanca v njenem svobodnem načinu dosegla svojo dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za EU politika in obča ideja

Substanca zreducirana na vedenje samo

Piše: Jože Požar : 12 julija, 2020 – 5:41 dop -

Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe. Se pravi, tista abstraktna neposrednost je njegovo odtujeno vedenje ali abstrakcija vedenja, s katero si zagotovi samega sebe.

Ko duh govori o bivanju substance, v bistvu govori o svojem vedenju, ki nastopa v imenu substance. To pa ni postajanje substance, zakaj ta substanca je vedenje samo ali oblika odtujenega vedenja. Vedenje torej zastopa substanco, ki ni dejanski svet substance, ki bi bil na sebi določen in izpeljan v svoje momente, ampak je neposrednost kot vedenje samo, ki nastopa v imenu predmetne substance. Kar stremi reči, da tisto, kar je le neka odtujena neposrednost, to je vedenje duha kot čista zagotovost njega samega; substanca ni nič drugega kot vedenje samo. In tako nam postane jasno, da ona odtujena neposrednost eksistira kot vedenje samo. Zato lahko rečemo, resnična substanca ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema, ker eksistira kot prazna prikazen vedenja ali kot neposredno vedenje.

 

Sin Andrej vedno znova navdušuje. To njegovo sodobno umetniško delo odseva odsvojitev duha skozi gibanje sebstva, v katerem vsebina še ni navzoča. Je pa smoter tega gibanja v tem, da ujame duh neko svojo vzajemnost ali enotnost človeške in božanske narave, s tem pa proizvede drugo samega sebe ali podobo, v kateri se ideal razpusti v obče momente.

 

Ko govorimo o duhu, ki si samega sebe zagotovi s svojim vedenjem, govorimo o odtujenem vedenju. Duh si odtuji svoje vedenje, ki pa ni postajanje substance, v kateri substanca drži svoje bistvo nasproti sebi, ampak je oblika abstraktnega vedenja, ki je čista zagotovost njegovega sebstva. To je torej neposrednost kot oblika sebstva, njegovo vedenje kot tako, ki ga lahko duh prosto širi in izpeljuje, ker to ni noben zamejen in določen svet, ki bi vseboval bistvo substance, ampak je abstrakcija vedenja, neposredno bivanje njegovega vedenja, ki mu je nastalo skozi gibanje sebstva ali odtujitev vedenja. Odtujeno vedenje torej ni resnični svet predmetne substance, ampak vedenje kot tako, ki nastopa v imenu življenja ali gibanja substance, katerega resničnost ni dojem substance, ampak vedenje samo.

Danes gre zlasti za to, da si duh samega sebe zagotovi. In to lahko doseže na ta način, da odtuji obliko svojega vedenja, ki je čista zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, smoter te napačne odsvojitve duha je samo v tem, da svoje vedenje odtuji, nato pa iz njega naredi kak določen drugi svet ali drugo obliko vedenja. Tako dobi nasprotje ali razloček njegovega neposrednega vedenja, s tem pa možnost, da začne členiti in prosto širiti svoje vedenje. Naj spomnim, svet je najprej enostavno sebstvo, torej vedenje duha, ki pa ga je treba odpraviti in postaviti kot predmet. In ravno tega dejstva se duh ne zaveda. On sicer sebe površno izpolni, vendar pa svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga enostavno odrine od sebe, nato pa to vedenje širi v druge abstraktne oblike ali razločke vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Substanca zreducirana na vedenje samo

Zavožena izobrazba in abstraktni razum

Piše: Jože Požar : 5 julija, 2020 – 6:39 dop -

Če se izobražen duh ne bo zbral okrog izobraževalnega sistema, bo zavožena izobrazba še naprej delala škodo sebi in drugim. Zakaj duh je prepričan, da izobraževalni sistem ne more biti boljši kot je, to izžareva. Ob tem pa ni odveč omeniti, da to prepričanje pridela ravno zavožena izobrazba, ki čisla gibanje razuma in neresnično vedenje. Duh ceni edino abstrakcije vedenja, navajeno obnašanje vedenja in ravnodušne razločke. Razum namreč nobenega sveta ne premaga, ker je naravnan proti umu in čisla tisto znano in razločeno.

Lep primer za to daje izobraženec, ki hvaliči in povzdiguje avtoriteto razuma in končne določenosti, ki so razločki, s katerim lahko formuliraš le kak zunanji videz sveta, ne pa predmetnega sveta v njegovi razviti osnovi ali nastajajočem vedenju. Tega osnovnega področja vedenja ona zavožena izobrazba sploh ne priznava, ga enostavno spregleduje, ker v spoznavanju nastajajočega vedenja ne vidi nič dobrega. Zavožena izobrazba zameji svoje gibanje na izgotovljene svetove, tj. na nedejanski svet abstraktnega razuma. Razum namreč izključuje postajanje sveta v njegovem proti postajanju in čistem dojemu, kar pomeni, da predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti in postajanja čistega pojma.

 

Danes se hvali čisto vednost, navajeno obnašanje vedenja, operacije abstraktnega razuma, čisti jaz in celo zavoženo izobrazbo. Zato je pojasnjevanje in opisovanje povsod zaželeno. Zakaj premišljevanje lahko izobražencu zagreni življenje, saj izgubi stik z realnostjo in njeno dejanskostjo. In potem je izgubljen, nobena izobrazba mu ne more pomagati, ker je dejaven v onstranskem svetu in zunaj realnosti. Njegov svet ni nič drugega kot čisto vedenje, s katerim gospodari vedoči jaz, ki v nedejanskih mislih rezonira in hvaliči svojo nadutost. Sicer pa ni težko dognati, da je to poveličevanje neresničnega vedenja povsod v razcvetu.

 

Da zavožena izobrazba izdeluje samo abstraktne svetove in mnoga pojasnjevanja, o tem veliko govorijo vsebine izobraževalnega sistema, ki povzdigujejo širjavo abstraktnega vedenje in delo razuma. Odsvojitve duha, logične sovisnosti in sposobnost misliti predmetni svet pa v sistemu ni najti. Se pravi, kako duh svet postavi in kako zaživi na sebi kot določen svet, to ne spada v izobraževalni sistem. Celo več, bolj kot predmetni svet in pojem, so pomembna števila in količine vedenja. Tako da ni čudno, da se danes v praksi življenja operira s števili in interesi, občo idejo in čisti dojem pa se ne spoštuje. Skratka, izobraževalni sistem spoštuje samo abstraktni razum in abstraktno vedenje, mišljena pa ne.

Zavožena izobrazba ne bi bila tako vpadljiva, če bi duh cenil predmetno svobodo in bil dejaven v interesu stvari in njenega pojma. A tega interesa ne kaže, saj stvarnega sveta ne posreduje, prednost daje abstrakciji vedenja. Od izobraženca ne boste slišali, da je koristno svet logično misliti ali tako, da bo bistvo doseglo že v osnovi drugo njega samega, ki je izpeljana realna dejanskost, brez katere ni mogoče izpeljati nobenega pojma. Zakaj izobraženca ne privlači stvarni svet v njegovi logični izpeljavi, ampak samo predstave o stvarnem svetu, ki jih ne preneha hvaliti, ker je to svet, ki ga obvlada njegov razum. Zaradi te drže je izobraženec postal mojster za pridelovanje razločkov, ki jih nenehno pojasnjuje, ker v tem svetu ne deluje nobena logika, ampak samo pojasnjevanje. Kar nam pove, da izobraženec ni svoboden duh, saj povsod povzdiguje abstraktni razum, navajeno obnašanje vedenja in kontinuiteto čistega vedenja, katerega meja navadno ni opredeljena.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zavožena izobrazba in abstraktni razum

Predmetna in abstraktna svoboda

Piše: Jože Požar : 28 junija, 2020 – 5:58 dop -

Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana. Zakaj svet ni samo abstrakcija vedenja, ampak določen svet na sebi. Stvar duha torej je, da je predmetno svoboden in da se naredi objektivnega.

Povprašajmo se, ali duh danes svoje vedenje postavi kot predmet? Odgovor je ne, kajti neposredni svet, ki ga odrine od sebe, je le nadaljevanje sebstva, kar hoče reči, da se ne odsvoji in da svojega vedenja ne postavi kot predmet. To nam odkrije, da svojega vedenja ne odpravi, ampak ga nadaljuje. Razen tega nam takšna dejavnost odkrije, da ne doseže odnosa s seboj. Vse to in še marsikaj drugega je mogoče prepoznati iz njegove napačne odsvojitve. Namreč, kadar duhu ne gre za predmetni svet in njegovo postajanje, ampak samo za to, da odmeče svoje vedenje, je jasno, da ni dejaven na način predmetne svobode. Tisti proč vrženi svet, ki ga najde v sebi, ne odpravi na način predmetne svobode in ga tudi ne postavi, se pravi, sebe ne izpolni kot duha. To nam iztakne, da svojega sebstva ne odpravi na način predmetne svobode, ali, dejaven ni na način logične sovisnosti in postajanja substance.

 

Svoboden duh vedenje odpravi in ga postavi kot predmet, zakaj svoboda je vedenje o sebi. Pa zato velja duha motriti kot tistega, ki stremi sebe narediti objektivnega. Njegova dejavnost je, da pojmi samega sebe in da se zna brzdati, se pravi, ni dejaven po svojem nagnjenju, ampak čez določila, s katerimi realizira svojo odsvojitev. Le tako stopi duh v razmerje do predmeta, za princip pa ima čisti dojem, po katerem je izoblikovan njegov svet. Čisti dojem je torej tisti, ki realizira substanco duha in tako sebe vedočega duha, ki je sebe odpustil iz oblike svojega sebstva.

 

Biti dejaven brez odsvojitve, pomeni uveljavljati abstraktno vedenje. To pa ni predmetna svoboda, ampak abstraktna svoboda, ki izpelje le kako nedokončano negacija sebstva. Zato abstraktna svoboda še ni resnična svoboda, zakaj duh si sebstva ne odsvoji, ampak ga enostavno odrine od sebe, da doseže neposrednost, iz katere naredi kak nasproten svet, ki pa je samo druga oblika njegovega sebstva. Pa je jasno, da je tisto, kar je abstrakcija sebstva, to je le pojavna oblika sebstva. To obliko sebstva pa običajno spelje čisti jaz, ki rad odigra kako svobodo v misli, ki pa ni stvarna izpolnitev, ampak le izražena subjektivna volja.

Tisto torej, kar abstraktno svobodo določi, je to, da nima svoje vesti in svoje morale. Čisti jaz postane dejavnik, ki sliši le samega sebe. Zakaj čisti jaz stremi za tem, da izpelje enotnost s seboj, zato je dejaven na način abstraktnega razuma ali predstavnega mišljenja. Na ta način pa ni dejaven svobodno, saj je njegov predmet kakšna zagotovost zavesti ali nerealna zavest, ki preide na sebi v prazno prikazen sebstva.

Naj sklenem, duh ni svoboden, če ni dejaven v interesu predmetne substance. Zakaj sebstvo duha ali njegovo vedenje mora postati sebi predmetno, in to zaradi tega, da tista čista sebevednost ne nastopa v imenu predmetne substance. Poudarimo, svoboda je predmetna substanca duha, ki jo duh razvije in postavi, da jo določil na sebi. Pa odmetavanje vedenja in posameznih misli ni ni nič drugega kot nekakšna svoboda v misli.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Predmetna in abstraktna svoboda

Ali filozofija izginja, ker predmetni svet že obvladujejo števila?

Piše: Jože Požar : 21 junija, 2020 – 6:11 dop -

Filozofa se danes ne zaznava kot misleca, ki predmetni svet dojema na način logične sovisnosti in gibanja substance. In to najbrž zaradi tega, ker filozof predmeta filozofije ne jemlje resno, ampak kot neko igro abstraktnega vedenja. Pa od tukaj ono spreminjanje predmetnega sveta v števila. Namreč, če bi filozof EU predmetni svet razvijal v določila, potem bi duhu pokazal, da predmetnega sveta ne moreš misliti čez števila. A tega ne kaže, saj se ne ukvarja z gibanjem in določanjem predmetnega sveta. Pa ni čudno, da je filozofija postala nekakšen balast tega časa in če ona števila že gospodarijo s predmetnim svetom. In to zaradi tega, ker filozof EU prezira gibanje substance, razvoj ideje in logičnost sveta.
Zdi se, da filozof o predmetu filozofije enostavno ne govori, ker ga zanima samo abstraktno vedenje. Zato filozofija ni spoštovana; o njenem predmetu se nič ne pove, če pa se že kako pozitivno misel izreče, potem se to predmeta filozofije ne tiče. Pa ne bo nič čudnega, če bo filozofija lepega dne dojeta kot nekaj, o čem nima smisla več govoriti. Zakaj predmet filozofije ni dojet in se ga ne predstavlja kot razvijajočo se idejo filozofije, ampak kot nekaj, kar je abstraktna filozofija kot skupek različnega abstraktnega vedenja.

 

Ali v tem prostoru biva kaj takega, kar bi bil predmet filozofije? Ne, saj to ni mogoče, ker predmet filozofije za filozofa EU ne obstaja, on o njem ne razpravlja, kaj šele da bi ga predstavil v prostoru kot razvoj ideje filozofije. To bi bila sodobna predstava filozofije, v kateri bi predmet filozofije zaživel iz lastnik določil in zamejen na svoje bistvo. Zakaj ona abstraktna gradiva, ki zastopajo danes predmet filozofije, ne predstavljajo predmetnega bistva filozofije. Zato bi bilo primerno, da bi predmet filozofije dobil mesto v središču EU, saj bi to bila priložnost, da se predmet filozofije na novo določi iz do sedaj razvite ideje filozofije. Namreč, edino določitev predmeta filozofije iz postavljene osnove, lahko povrne ugled filozofiji, ki ga je imela nekoč.

 

Tisto, kar je nenavadno, je to, da se o predmetu filozofije sploh ne govori; ničesar se ne pove o razvoju ideje, tj. o samem bistvu filozofije, beseduje pa se o nekem pepelnatem svetu, o katerem da razmišljajo filozofi. Tako nastaja videz, kot da filozofija izdihava. Celo več, blodnja o filozofiji, v kateri ni govora o predmetu filozofije, služi samo ponosu zavožene izobrazbe, ki duhu sporoča, da filozofija leži na smrtni postelji. In to zaradi tega, ker duh ideje filozofije ne dojema iz razvoja, ampak iz kopičenja abstraktnega vedenja.
Človek pričakuje, da bo filozof EU, ko dobi besedo, kaj povedal o razvoju ideje filozofije, in jo celo problematiziral ter mislil iz njene celotne poti. Na ta način filozof odkriva duhu, da se ukvarja s stvarnim svetom filozofije. To je pomembno, saj ono abstraktno filozofiranje razvoj ideje spregleduje. Zato je treba predmet filozofije prijeti iz osnove, tj. iz postavljenega čistega pojma. Zakaj, predmet filozofije bo le tako na sebi svoja sebienakost. Tisto abstraktno filozofiranje, ki se ne ukvarja s predmetom filozofije, je nekakšno izdelovanje predstav o tem, kaj je filozofija kot vnanji svet ali kot abstraktna podoba zunaj predmetnega bistva.
Torej, če kdo meni, da filozof EU misli predmet filozofije, se moti. Pravzaprav izdeluje samo predstave o abstraktni filozofiji, razvoj ideje filozofije pa pušča ob strani. Abstraktna filozofija pa se ne ukvarja z idejo, prezira njen razvoj, s tem pa način spoznavanja predmeta filozofije. Edino on je tisti, ki lahko duhu odkrije, da je nujno misliti predmet filozofije v načinu. Vse, kar ni gibanje ideje, ni filozofija, ampak igra abstraktnega vedenja, ki razvoj ideje izključuje, ker predmeta ne misli iz gibanja in postajanja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali filozofija izginja, ker predmetni svet že obvladujejo števila?