Kadar politik na veliko hvali abstraktni smisel in o njem beseduje, izpoveduje nedokončano negacijo. Sebe izdihava v obliki pomena, svobodnega dojetja pa ne demonstrira, kajti obnaša se kot ideolog. Politični ideolog ne spoštuje demokracije, svobode in realnosti, ker ga mika strankarski interes. Namesto svobode uveljavlja svojo iznajdljivost, ki jo predstavi subjektivno. Podarja izvajanja, ki povedo, da obče volje in religije ne spoštuje. Religije . . .

Dokler bo abstraktna miselnost gospodovala in nagrajena z aplavzi, bo duh eksistiral nekje v ozadju tega sveta. Čisti jaz ohranja subjektivno držo in neprepričljivo beseduje ter uživa beg pred realnostjo in tistim, kar pošlje čez in je mogoč svet za nekaj drugega. Zakaj zadovoljen je s seboj, kadar izpelje igro abstrahiranja, s katero pridela kak dopadljiv svet, kajti ta pridobiva na vrednosti, ker izraža subjektivno plat. Enostranski svet je hvaljen, zakaj . . .

Sedanji čas obvladujeta naivna metafizika ali princip neposrednega znanja, ki hvali razumsko mišljenje in narekuje, kako se naj abstraktno znanje misli in kako ga je razumeti. Vse kaže, da naivna metafizika potihoma dirigira in uveljavljala abstraktno miselnost s smotrom, da sporoči, kdo obvladuje svet. Veljavo ima tisto, kar predloži, čeprav ne izpolni dejanskega sveta. Duh tako ali tako izgublja na veljavi, naivna metafizika pa pridobiva, ker je . . .

To, da se znanost izogiba določiti svoj pojem, to demonstrira vsakič, ko obstane v abstraktnem znanju, ki ga ne osvobodi od abstrakcije. Tisto, kar je novo znanje, je ravno tako abstraktno, kar pove, da raziskovalec občuduje abstraktno znanje, ideje pa ne. Zato ni čudno, da je predmet raziskovalca največkrat čisti jaz ali tisto negativno njega; to pa ni ideal upodobljene duhovnosti. Zakaj umetniško lepo ni ideja kot taka, temveč ideja kot . . .

Objavil sem abstraktna besedila o tem, kako razumem Sistem vede filozofa Hegla. Sistem ni abstrakten, temveč predmeten in zato ga je težje dojeti. Sistem vede ima dva dela med seboj notranje povezana, zato je nujno najprej dognati prvi del, da bi dojeli drugega in celoto sistema. Namreč v prvem delu duh spoznava nastajajoče vedenje, kako si sebe odsvoji, prav tako element vedenja, ki ga je nujno dojeti, če hoče razumeti pojavne oblike duha in . . .

Izobražen duh resničnosti ne zagovarja, ker ga dejanski ali stvaren svet ne mika. Posredovanja ne uresniči, je pa res, da viharno izraža vrenje abstraktnega znanja, ki ni omejeno na nobeno bistvo. To je prizadevanje zavesti, ki odpusti abstraktno sebstvo in je svet predstavljeni subjekt ali fiksno sebstvo, tudi abstraktna podlaga za tisto, kar sledi. Predpostavka torej ali nebistveno sebstvo, ki ga interpretira, da izpolni svoje odmišljanje v načinu . . .

Da je izobražen duh hvaljen in povzdignjen kot čisti jaz, gre pohvala jeziku in osebni iznajdljivosti. Prav tako govoru in kombinacijam domišljije, tudi refleksiji. O tem govori duh, ki se prosto nadaljuje in je dejaven na nivoju izrekanja razumskega mišljenja. Duh, ki formira svoje misli, je dejaven kot subjektivni jaz, ki povzdiguje abstraktno subjektivnost in čisti jaz. Zavest je v predstavitvi pojavni svet in ni dejavna v načinu gibanja, posredovanja in . . .

Čisti jaz in razumsko mišljenje sta dejavna tudi tako, da se realnost ne pojavi in dejanskosti ne doseže. Svet je abstraktno določen po jazu, ki ga odigra čisti jaz, zakaj realnost je izključena, veljavo pa dobi pojavni svet. Subjektivnost naredi to, da predmetna realnost ni navzoča in da je pojavni svet tisto, kar abstraktni razum pridela z igro abstrakcij. Abstraktna neposrednost eksistira kot obilen in primerni svet, z njim pa gospodarita čisti jaz . . .

Pogosto vidimo, da imajo števila prednost pred vsebino. Števila namreč zavijajo pojem v meglo, in to s smotrom, da nastane videz večje natančnosti. In ta samoprevara s števili je danes hvaljena, kajti poenostavlja vsebino na abstrakcijo, hkrati pa izključi razmišljanje in mišljenje, vsebinsko bistvo pa izgine. Ko je gibanje substance in bistvo izključeno, tudi odnos substance do sebe ni vzpostavljen. In to uveljavi praksa, ker uresničuje metafiziko . . .

Vprašajmo se, kako naj duh presoja predmetni svet, če pa ga v osnovi ne določi. Kako naj zadovolji samega sebe, če pa povzdiguje subjektivni jaz? Ste že kdaj ugotovili, da je tisto, o čem je govoril, bil predmetni svet? Je razumnik dejaven kot duh? Je njegov predmet v osnovi določen v načinu proti postajanja? Nič takega ne izžareva, da bi lahko rekli, dejaven je v načinu proti postajanja in vedno povzdiguje bistvo. Tisto, kar demonstrira, to je svet . . .

Za kaj gre danes izobraženemu razumniku? Za vzajemno učinkovanje abstraktnega znanja s seboj. Jaz ima gotovost po jazu; je bit, ki je hkrati jaz. Svet, kakor je neposredno, je abstraktno znanje, ki ne doseže objektivnosti, kajti je samo negativno postavljeno kot abstraktno. To ni posredovana substanca, ki dobi neskončno vrednost. Zakaj razumnost je postajanje substance in šele kot postajanje je umnost. To nam odkrije, da svet, ki ni . . .

Ali je kak duh dejaven tako, da upošteva gibanje substance? Ali verjame, da gibanje ceni tudi umetna inteligenca? Umetna inteligenca abstraktno znanje razjasnjuje in ga prikazuje z večjo natančnostjo. Abstraktno znanje preoblikuje, vendar pa to še ne pomeni, da je dejavna v načinu logične sovisnosti ali tako, da predmet določi v obliki proti postajanja. Predmetne osnove ne določi in bistva ne prikazuje v dejanskem svetu ali sebi . . .

Absolutna stvar je v osnovi določena in ima svojo dejanskost v proti postajanju. Substanca je razdvojena, njena bit pa je v enotnosti s seboj. To je predmet, ki ima razvito realnost v momente razvejane substance, v katerih je zaobjeto bistvo. Bistvo je svet kot bivanje elementa vedenja, kar je zakon. Rečeno še drugače, to je izpolnjena vsebinska stvar v svojem proti postajanju. Absolutna stvar je torej predmet, ki vsebuje vse, kar je predmet . . .

Duh, ki je lačen slave, ne pa osvobajanja od abstrakcije, najbrž ne misli premagati svoje subjektivnosti, ki se obnaša objestno in dejanskega sveta ter principa svobode ne spoštuje. Mogoč svet je tisti, ki ga duh hvali, zakaj gibanja predmetne substance ne odigra, ker v gibanju ne vidi nič koristnega. Bolj kot gibanje in vzpostavljen odnos substance do sebe, ga pritegne igra abstrahiranja in dejaven čisti jaz, ki je danes neverjetno aktiven, kajti . . .

Medij povzdigujejo navajeno obnašanje duha in subjektivni jaz, ki z refleksijo izdeluje videz. Ne izraža vsebin, ki držijo v sebi predmetno bistvo. Z bistvom se novinar ne ukvarja, kajti dejaven je zunanje in po načinu predstave. Vsebina je abstraktna in ni podana tako, da je določena kot svet in njegovo bistvo. Namesto bistva se prikazuje igro besed in misli, nekaj, kar je, ne da v nasprotju doseže svojo dejanskost. Neposrednost je predstavljena . . .

Duh, ki ne izpelje svobode svojega znanja, ni dejaven predmetno, ampak kot čisti jaz, ki išče in odkrije resničnost v vsebinsko praznem govorjenju. Zakaj abstraktno je po možnosti in ni objektivnost; razumnik svobode ne dojame iz določenosti in zato življenja predmetne substance ne izpolnjuje. Zakaj svobode ne dojema iz postajanja. Ni spoznal, da brez gibanja substance ne gre delovati svobodno. Povsod uveljavlja subjektivno znanje in čisti jaz, . . .

Filozof  G. W. F. Hegel zapiše: »Ničesar ni v nebesih ali v naravi ali pa v duhu, kar ne bi vsebovalo tako neposrednosti kot tudi posredovanja. Ti dve določili sta ne ločeni in neločljivi«. Neposrednosti in posredovanje se ne spoštuje. Hvali se samo neposrednost in abstraktno znanje. Določitev, da je čista vednost jaz, kaže na to, da subjektivna določenost jaza dobiva povsod na veljavi. Zakaj s predmetom in posredovanjem se jaz ne ukvarja, prav . . .

»Treba smatrati za norost, da se misli, da se s staro religijo in zunanjimi garancijami pridobiva stabilnost države«. Ampak ravno na to danes prisega računajoče mišljenje, ki nima pojma o državi in obči volji. Ne ve, da režim abstraktne misli ne pridela dejanskega sveta in da sebe postavlja in jemlje brez duha. To pa je ravno tisto, ko dobi besedo abstraktni razum in čisti jaz, ki hvali enostavno neposrednost, nadčutni idealizem, abstraktno moč . . .

Težava izobraženega duha je gibanje določanja. Izraža svoje misli, vendar vsebine ne določi, gibanje določanja substance ne uresničuje. Videz daje, da gibanje določanja ne spoštuje, enostavno ga obide. Določila predmeta ne izpolnjuje, ker je najbrž zadovoljen z navajenim obnašanjem čistega jaza in tistim, kar predpostavlja in je obča sebe vednost. Določila ne jemlje resno, ker mu izobraževanje ni pojasnilo, čemu koristi gibanje substance, . . .

Vseživljenjsko pridobivanje znanja je danes slavljeno, ker ga povzdiguje čisti jaz, ki deluje na nivoju neposrednega znanja in naivne metafizike. To je duh, ki favorizira čutni tek časa in daje prednost čisti vednosti kot taki. Vseživljenjsko učenje ni nobena usmerjenost, kajti hvali subjektivno naravnanost, ki ni na sebi določena in je zgolj izražena volja čistega jaza. To je povzdigovanje tistega, kar naj bo in so neka svojevoljna stališča. Pravzaprav . . .

Vedenje v nastajanju je oblika vedenja samega sebe. Zakaj čista sebe vednost ni nič drugega kot svet dovršen v lastno individualnost. Sebstvo je le neki predstavljeni subjekt ali čista negativnost. To je neposrednost, ki ni dosegla sebi enakosti in je podoba zavesti. Določno vzeto, podobo zavesti izrazijo oblikovane misli, ki jih duh razločuje od sebe kot čisto negativnost. In ravno to danes povzdiguje čisti jaz, ki ohranja subjektivno držo, . . .

Nepretrganost svojega znanja! To je čista sebe vednost ali abstrakcija znanja, ki jo podarja kot pojavni svet in širi v obliko odtujitve osebnosti, kar pove, da je njegov svet negativno njega. Jaz je zavedanje raznolikega sveta, to pa je gotovost samega sebe. Iz tega sledi, da brani neposredno znanje, ki pa ni predmetni svet ali svet, ki bi bil v osnovi določen in bi prehajal v drugo samega sebe. Cilj duha ni v tem, da izpelje svobodo svojega . . .

Tisti, ki zasledujejo filozofijo in verjamejo, da bo filozofija postala nekega dne bolj zanimiva in zato tudi bolj spoštovana, ne uvidijo, da filozofija živi brez bistva. Ne zaznavajo, da je duh časa ne dojema kot znanost o ideji. Enako bi lahko rekli za politiko, kajti tudi politika ne proizvaja svobode in zato sebe ne izpolni, kajti ne spoštuje bistva. Zakaj bistvo politike ni zanimivo, ker se ga enostavno prezira. Politika ni razumljena kot predmetni svet, ampak . . .

Sebstvo se kot Drugo razločuje od sebe. To je razdvojitev predmetne substance ali oblika proti postajanja, ko je substanca v drugo-biti sebi enaka, kar je življenje absolutnega duha. Razdvojitev substance izrazi, da je duh dejaven s principom, zakaj doseže objektivnost, v kateri sebstvo postane sebi neko drugo. Substanca torej v proti postajanju doseže Drugo, s tem pa sebi enakost ali dejanskost, ki je oblika razvejanega sveta v obče momente; to je . . .

Duh je gibanje postati sebi drugo. V vsakdanjem življenju pa tega ne upošteva, zakaj zavest ima za vsebino neposredno gotovost, izkušnjo in čutne konkrecije. To pa je dejavnost zavesti, ki krči vsebino na izgotovljeno neposrednost. Duh uveljavlja čutnost in gorečnost, tudi preroško govorjenje, ki podarja kak svet onstran in je potencialen svet. K tej dejavnosti veliko prispeva čisti jaz, ki se zaveda samega sebe kot čiste vednosti. To je čista sebe . . .

Razumevanje sveta, ko predmet ni določen v osnovi, ni obstoj bivanja sebi enakosti, ampak abstrakcija, ki ni postavljena kot sebstvo. To je svet, ki je, ne da je določen in se ga prikazuje v predstavah ter z dodajanjem pojasnitev. Če ste pozorni, lahko ugotovite, da izobražen duh ne hvali določenosti predmetnega sveta, zakaj namesto določenosti podarja le svet čutne zavesti ali gotovost samega sebe. Svet eksistira kot hipoteza, kar je enostavna . . .

Duh ne beseduje o objektivni izpolnitvi znanja, čeprav najbrž ve, da je znanje kot prva določenost abstraktno in formalno. Znanje ni dojeto kot predmetni svet, ki doseže svoje izpolnitev s posredovanjem in proti postajanjem. Zato je slavljenje abstraktnega znanja napihnjen zanos, s katerim se hvali zgolj formalno znanje. Zakaj predmet kot neposredno znanje je prežet od individualnosti in ni predmet, ki je dosegel svoje proti postajanje v . . .

Duh, ki poveličuje čisto vednost kot tako, ni dejaven predmetno in ustvarjalno, saj pridela abstraktno vsebino, ki je v lastno individualnost dovršen svet. Tega najde v sebi in je čista gotovost njega samega ali nebistveno sebstvo. To je abstraktni svet prežet od individualnosti, ki ga podarja drugim najbrž s smotrom, da pove, da ni predmeten svet, ker je od individualnosti prežet. Duh sebe odpravi kot negativnost, ki je predstava ali mirujoči . . .

Izobražen duh pogosto povzdiguje izobrazbo kot odtujeno sebstvo. Tako pridobi sebi enakost v obliki razločkov, ti pa imajo občo veljavnost. To je odtujitev naravne biti, ko odtujeno sebstvo zaživi kot dejanska omika ali izobrazba. Lahko bi rekli, odtujenega sveta pridela toliko, kolikor odtuji svoje omike. To pa je bivanje občega, ki je primerno dejanskosti, kajti je abstraktna dejanskost ali tisto negativno njega. Izraženo neposredno sebstvo . . .

Kjer duh časa ne demonstrira svojih interesov, zagotovo pojasnjuje sedanji čas tako, da kliče na pomoč čisti jaz. Zakaj sedanji čas razume kot mirovanje, ki ni doseglo sebi enakosti ali svoje dejanskosti. Videz podarja, kot da nima interesa za to, da odigra izstopanje iz sebe in izničenje mirovanja. Nikjer ne omenja gibanja substance, predmeta ravno tako ne, predmeten svet ga ne vznemirja; zaznati je, da hvali abstraktno znanje in svet čistega . . .

Razlaga, ki jo podarja politik, je nezanimiva, ker predmet ni določen. Ne razumem politika, ki pojasnjuje lastno prepričanje in hotenje svobode, s katerim izpolni prazni moj zavesti. Jaz sem jaz je zadovoljstvo, ki povzdiguje nedoločen svet ali tisto, kar je, ne da je predmet. Politik daje videz, kot da hoče izpolniti idealizem čistega jaza. To je prazno govorjenje, ki proizvaja in hvali jezik, abstraktni razum in ne dejanski svet. Politik izpelje . . .

Duh, ki spremlja sodobno umetnost, ne izpoveduje bogatih vsebin, ki bi o sodobni umetnosti povedale kaj več o predmetu umetnosti. Hvali sodobno umetnost, ki je sicer težje dojemljiva, če njena globina ostane skrivnostna tudi za tiste, ki radi slavijo umetnost, ne pa umetniških idej. Najbrž razumejo sodoben čas kot neko vračanje v preteklost in načrtovanje prihodnosti. To pa je početje zavesti, ko abstrakcija izloči realnost, kajti . . .

Menda je posameznik dejansko koristen tedaj, ko postane odvisen od interesov posameznikov in gibanj. Kot družbeno bitje je prilagodljiv, saj večkrat izključi lastno mišljenje in se obnaša tako, kot narekuje interes. Danes posameznik izpričuje sebe kot zanesenjaka, ki hvali vladavino abstraktne misli in interese. Potemtakem je pomembno, da se kot posameznik priključi gibanju osebkov, ki povzdigujejo ne dejanski svet ali tisto koristno. Kot . . .

Abstraktni svet poklanja govorica, ki ga demonstrirajo tudi števila. Dejavnost se izteče v izračun in preseganje čutnosti. Ta aktivnost na veliko hvali fiksirano abstrakcijo, pa čeprav številčnost izžareva količino, kar je kvalitativna določenost. Zakaj mirujoče bitnosti so števila, ki ne stopijo v razmerje s seboj. Pojavljajo se kot negibne abstrakcije ali kot kvantiteta, ki se nadaljuje in je neka druga abstraktna opredeljenost, ki ne doseže . . .

Tisti, ki objektivnost spoštujejo in jo tudi razumejo, najbrž poznajo naravo pojma in logično sovisnost, o kateri duh časa ne beseduje. Hvali le igro abstrakcij in prav tako praznoverje v abstrakcije, ki ga demonstrirajo tudi mediji s smotrom, da povedo kaj o sebi. Mi pa, ki poskušamo svet dojeti, mi vemo, kaj v resnici poklanja praznoverje v abstrakcije in nedoločen svet. Opazujemo tudi naravo, ki učinkovito demonstrira proti postajanje, . . .

Filozof Hegel je zapisal: »Znanje kot prva določenost je abstraktno ali formalno. Cilj duha pa je, da izpelje objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja« Potemtakem objektivna izpolnitev udejanji svobodo s posredovanjem in postajanjem substance. Pa je ono nastopanje abstraktnega znanja kot takega početje zavesti, ki ohranja subjektivno držo, ker najde resničnost v sebi. Ta svet pa ni omejen na predmetno substanco . . .

To je demokracija, v kateri vlada predmetna svoboda in umen svet, »zakaj svoboda je po svojem dojemu, vedenje o sebi«. Je že tako, brez svobode ni mogoče proizvajati umnega sveta, ki ga uresničijo učinki demokracije. Ni dovolj, da duh izrazi le sebstvo in da izreka svojo vest. Na ta način izpelje demokracijo kot svobodo v misli, ki je brez dejanske izpolnitve, kajti je le tendenca svobode v subjektivnem smislu. V svetu, ki ni predmeten . . .

Razumnik hvali pojasnjevanje in najde resničnost kar v sebi. In to najbrž zaradi tega, ker je odločen, da je njegov svet stvaren. Ob tem pa ne zaznava, da je dejaven na ravni razumskega mišljenja, ki hvali razločke ali nepolno izpolnitev. Razumnik sporoči, da je aktiven tako, da gibanje pade v njega. Hvali svoj svet in tisto, kar pridela z igro abstrakcij. Razen tega izdeluje tudi nasprotja, ki jih prosto oblikuje, kar omogoča, da svojo nadarjenost . . .

Prepričan sem, da je tu čas, ko je nujno govoriti o vedenju v nastajanju. Zakaj cilj duha naj ne bi bil samo v tem, da hvali abstraktne vsebine, ki ne vsebujejo nobenega bistva. Mnenja sem, da je z abstraktnim znanjem mogoče pridelati le videz dejanske vsebine, ne pa gibanja substance, ki prehaja v drugo in je posredovana s ciljem, da doseže Drugo. Zakaj navajeno obnašanje in opisovanje ter predpostavljanje, ne pridela predmetne . . .

Pojem odsvojitev je nujno proučevati, zakaj duh, ki sebe ne postavi kot predmet, ima izpolnitev tako, da je predmetna substanca njegovo vedenje. Sebe si zagotovi s čistim vedenjem, kar je abstraktna oblika vedenja ali gotovost njega samega. Potemtakem je njegov predmet negativno njega, to pa je neposredna ravnodušnost. Duh, ki je dejaven brez posredovanja in postajanja substance, je aktiven pomanjkljivo. Površno izpolni sebe, . . .

Čisti jaz povečini odigra kak možen svet, kajti tako hlini lastno neskončnost. Zakaj tisto, kar odpravi, je abstraktna negacija končnega, ki pa ne doseže neskončnosti. Čisti jaz simulira neskončnost z zanikanjem končnega. Zakaj končno ne prehaja v neskončnost, zato je početje čistega jaza neko preseganje samega sebe, ker širi samo mogoč svet. Tega hlini tedaj, ko navidezno premaguje samega sebe ali tisto, kar je abstraktno končno . . .

Dobro je da človek razmišlja tudi o tem, kako realizirati zavest in samozavedanje. Hvaljenje abstraktnega znanja kot takega, ni gibanje in posredovanje predmetne substance ter pridelano razmerje do predmeta. Duh, ki izrazi samo domnevo, ne izpelje posredovanja in proti postajanja predmetne substance. Dejaven ni s ciljem, da doseže objektivnost in pridela obliko čistega dojema, ki vzpostavi odnos predmeta do sebe. Na ta način je . . .

Kadar duh absolutni dojem in logične sovisnosti ne upošteva, svet ni izoblikovan v načinu absolutnega dojema, ki vsebuje bistvo. Zakaj ne zajame globine proti postajanja, besedo pa dobi čisti jaz in tisto abstraktno, tudi samovolja, ki vzbuja pozornost. Zaradi tega je nujno, da duh razvije in oblikuje svoj svet v obliki proti postajanja, da bi se zavedal sebe kot dejanskega duha. Ob tem naj omenim tudi to, da svoboda, kakor je določena . . .

Duh ljudstva navajeno obnašanje politika zaznava tudi tedaj, kadar uveljavlja strankarski interes ali tisto, kar gre čez in ni določen predmet. Politik se obnaša navajeno in sploh ne kot poslanec ljudstva. Pozablja, da ga je izvolilo ljudstvo in da je v demokraciji suveren ljudstvo. To stremi reči, da subjektivna nastrojenost, ki jo demonstrira skozi navajeno obnašanje, ni dejavnost v prid obče volje ljudstva. Razen tega ne uresničuje predmetne . . .

Svoboda je substanca duha; duh predmet ve, kolikor ve tudi za sebe; ve svojo določilo o njem, da je to, kar je on, tudi predmet za njega (nekako tako izpostavi filozof Hegel). Potemtakem lastnosti duha obstojijo le po svobodi. Naloga duha torej je, da naredi sebe za predmet in da se realizira po svojem vedenju o sebi. Vendar pozor, duh je bistveno vrnitev v sebe, pa je subjektivna prepričanost, ki pridela čutno raztresenost, neka . . .

Če kdo meni, da lahko subjektivnost operira v imenu predmetne objektivnosti, potem ga je nujno spomniti, da subjektivnost ne gre enačiti z objektivnostjo. Predmetna substanca ima lastno življenje in gibanje. To stremi reči, da se ne spoštuje gibanja substance, ko nagon resnice premaga svojo subjektivnost. Nadarjenost za predpostavljanje je vsepovsod cenjena. Ne upošteva se objektivnega gibanja predmetne substance in zato tudi . . .

Človek je po naravi dober, vendar je tudi to, da se zoperstavi svoji naravi. Človek je dojet zunanje, notranje pa ne. In ravno zunanje hvali abstraktni razum in tisti, ki površno spoznavajo človeka čez abstrakcije razuma in početje čistega jaza. Če kdo meni, da človek ni dojet kot duh, naj prisluhne pojasnjevanju človeka, ki povzdiguje občutje in tisto negativno, s katerim se ne pove nič bistvenega o človeku. O človeku se izdelujejo . . .

Moč izvršiti samega sebe ni samo v tem, da miselno izrečemo sebe in da povedano obogatimo. Namreč začetek je vedno bit ali abstraktna ravnodušnost. To pa je indiferenca, kateri pripada abstraktna določenost. Zato indiferenca spada v sfero biti in ima kot določena ravnodušnost na sebi razliko, kar je njen obstoj. Potemtakem je indiferenca enostavni neskončni odnos do sebe ali ne spravljenost s seboj. Odrivanje od sebe je . . .

Hvaljenje abstraktnega znanja in tistega, kar pridela navajeno obnašanje vedenja, je znamenje, ki ga izdihava zdravi razum, ko izpoveduje subjektivno plat, interes, potrebe, gon in predstave, prav tako razlike, ki so drug do drugega ravnodušne. Zakaj razum je mišljenje, čisti jaz sploh, ki postane predmet, ki se prosto nadaljuje, ker to ni resničen predmet v svojem postajanju, ampak gnanje čistega jaza, ki se podi naokrog z raznovrstno . . .

Človek počasi napreduje, ker znanja ne osvobodi od abstrakcije. V napredovanju bi bil uspešnejši, če bi upošteval princip duha ali njegovo odsvojitev. Omikan človek namreč ni dejaven s principom, kajti svoje odsvojitve ne izpelje. Potemtakem daje prednost zdravemu razumu, zakaj sebe ne postavi kot predmet, kar pove, da svobode ne razvije v predmetnost. Edino tako je mogoče napredovati, kajti nujno je upoštevati načelo odsvojitev . . .