Idealizem, ki se konča v dejanjih jezika

Piše: Jože Požar : 24 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. Takšna dejavnost, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo, ne pridela nobenega postajanja substance, ampak zgolj abstraktni svet. Zakaj oni pojavni svet sebstva, ki ga je mogoče neomejeno širiti in dopolnjevati, ni noben stvaren svet, ki bi stopil v odnos s seboj.

Dalje: Danes duh idealizira abstraktno vedenje, pri tem pa ne vidi, da tisto, kar idealizira, ni noben dejanski svet, ampak predstave sebstva, s katerimi operira in povzdiguje svoj lasten svet. Takšno dejavnost nam danes kažejo mediji in tisti, ki so poklicani, da svet posredujejo in mu dajo obliko postajanja. A tega ne počnejo, kajti ono idealiziranje je vedno bolj popularno, ker je to način, da na hitro uveljaviš izobrazbo čez dejanja jezika.

 

Razdvajanje postavi razloček ali sebi enakost, ki je drugo istoimenskega. Svet je  namreč gibanje in prehajanje v proti postajanje, da bi bil v odnosu s seboj in določen na sebi. Potemtakem tisto prazno idealiziranje abstraktnega sebstva poklanja samo dejanja jezika. A ta niso nič drugega kot abstrakcije sebstva. Sicer pa svet, ki je zgolj neko izrekanje predstav, ni noben stvaren svet in ga zato ne gre jemati kot dejanski svet.

 

Naprej: Izobraženca danes zanima le to, da predstavi svoj interes kot svoje čisto vedenje. O tem govorijo govorna dejanja in dejanja jezika, v katerih najde lastno početje sebstva. Tu ne ne gre za noben predmetni svet, ampak za uveljavitev sebstva in interesa. Namreč izobraženec ne ponuja sebstva v obliki postajanja, ampak kot pojavni svet, ki ga lahko prilagaja in širi kolikor mu dopušča volja. Se pravi, njegov cilj je, da odtuji sebstvo v obliko vedenja, ki ga nato še idealizira, da dobi nasprotni svet ali udejanjeno čisto vednost kot tako.

Torej: Izobraženec idealizira svoje vedenje največkrat tako, da ga enostavno odtuji, nato pa tisto, kar odtuji, oblikuje v neko nasprotje, ki ga razgrne in razčleni v potencialne momente. Ni pomembno, ali je njegov svet stvaren, pomembno je, da zaživi v govornih dejanjih. Zakaj govorna dejanja so tista, ki njegov svet povzdignejo v bivanje; tu naj omenim, da njegov svet ne doseže nobenega proti postajanja. Kar stremi reči, da je duh prosto dejaven in da za seboj pušča abstrakcije sebstva in tiste neke možnosti kot igro intenc.

Potemtakem: izobraženec, pa naj bo zvezdnik, je zanesenjak in idealist. Njega ne zanima obča ideja, ampak to, da sebstvo zaživi v dejanjih jezika. Se pravi, vsako idealiziranje sebstva najde svoje bivanje v dejanjih jezika. To nekako izpove, da se on ne ukvarja s posredovanjem stvarnega sveta in njegovim postajanjem. Zaenkrat udejanja samo sebe kot zanesenjaka, ki sebstvo realizira v dejanjih jezika. V njih najde samega sebe kot tistega, ki je povzdignil svoje sebstvo v obliko vedenja. To zatrdi, da izobraženec sebstvo idealizira in ga ne postavi.

Nazadnje: izobraženec kar naprej pojasnjuje tisto, kar idealizira. Idealiziranje sebstva je njegova posebnost. Pri tem gre zlasti za to, da udejanji abstraktno sebstvo in da razgrne svoj osebni interes. Na ta način izpolni samega sebe kot idealista, ki pa se ne zaveda stvarnega sveta in njegovega postajanja. Oh, kako brezbrižno dejaven zna biti izobraženec.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Idealizem, ki se konča v dejanjih jezika

Filozofija in čista sebevednost

Piše: Jože Požar : 17 januarja, 2021 – 7:10 dop -

Mnenja sem, da se filozofijo predstavlja lahkomiselno. Lahko bi rekel, filozofija je postala nespameten svet, ki ga izžareva neizobražen filozof, ki filozofijo dojema kot abstraktno vedenje. Zato ni čudno, če je filozofija povsod predstavljena kot abstraktno vedenje. To pa ni predmet filozofije, ampak abstraktno vedenje, ki nima nobene meje.

Filozofi našega časa niso voljni odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija, kaj šele da bi bili sposobni kaj povedati o predmetu filozofije. Zaradi tega je filozofija padla na nivo čiste sebevednosti, ki poenostavlja filozofijo na abstraktno vedenje ali zunanji svet. In tako filozofija ni noben predmetni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga je mogoče neomejeno širiti. Posledica tega pa je, da je filozofija postala zbir kategorij, ki se jih dopolnjuje. Napisati kaj o filozofiji, pomeni izraziti kaj o filozofiji tako, da poveš nekaj misli na primer o religiji ali o tem, kaj je mislil ta ali oni filozof, ko je izrekel to ali ono misel. Misliti filozofijo torej pomeni biti dejaven nespametno. In teh nesmislov je že toliko izrečenih in napisanih, da bi morala filozofija imeti svoje skladišče, kamor bi odlagala filozofske neumnosti ali tisto, čemu se danes reče norčava filozofija. Njo danes zastopa abstraktno vedenje, kajti ono je tisto, ki ima polno veljavnost in se zato lahko pojavlja v imenu filozofije.

 

Zdi se, da je tu čas, ko bi naj duh začel dojemati predmet filozofije iz nastajajočega vedenja ali kot vedo izkustva zavesti. Zakaj to je mogoče, kajti filozofija je veda, ki ima izpeljan pojem absolutne ideje. A to dejstvo danes spregleduje neizobražen izobraženec (gospodar), ki brani in hvaliči abstraktno filozofijo. Posledica tega je, da filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki nima nobene meje. To pa so afektirane vsebine, ki niso vezane na nobeno osnovo ali postavljeni temelj. Hegel nekje zapiše, »z gledišča duha se mora filozofija označiti kot nekaj najbolj nujnega«.

 

Da filozofija pridela toliko nesmisla, gre hvala tistim, ki filozofijo demonstrirajo kot abstraktno vedenje. To so mojstri, ki skrbijo za to, da mladi duh filozofije ne razume in da beži pred njo. Ko pravim, da filozofija pridela preveč nespameti, imam v mislih nepredmetni svet, ki ga hvaličijo filozofi, ki filozofijo dojamejo kot preseganje čiste sebevednosti. To preseganje je namreč ustoličilo filozofske nesmisle, zaradi katerih predmet filozofije ne obstaja. Predmet filozofije ne obstaja, ker je pomembnejše abstraktno vedenje in čista sebevednost, ki se jo vsiljuje mlademu duhu kot megleno filozofijo. Vse to in še marsikaj drugega danes predstavlja filozofijo, ker duh ignorira predmet filozofije.

Zdi se, da filozofske neumnosti spadajo v ta čas, ker pač gospodarji tako hočejo. Oni namreč ne dojamejo sprememb, ki jih na primer kaže sodobna umetnost, ki že pripoveduje, kaj duh tega časa raziskuje. No, ne glede na to očitno raziskovanje, ki ga v tem času demonstrira sodobna umetnost, filozof sprememb ne zaznava. Njega ne zanima, kaj počenjata sodobna umetnost in religija, zato enostavno igra to igro čiste sebevednosti, s katero lahko veliko pove o sebi in svojih pogledih na svet. Se pravi, ker filozofije še ne misli resno in sploh ne kot predmet, se izgublja v širjavah abstraktnega vedenja in hvaličenju čiste sebevednosti.

Naglasimo, dokler se filozofija ne bo znebila onih ne-umnosti, ki jih gospodarji filozofije poveličujejo, bo filozofija capljala za svetom in bila v službi nesvobodnega duha, ki filozofije ne razume. On je dejaven povsod tam, kjer ima besedo abstraktno vedenje.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija in čista sebevednost

O dejanskem svetu izobraženca

Piše: Jože Požar : 10 januarja, 2021 – 6:30 dop -

Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. Tako da tisto, kar je neki njegov pojavni svet onstran, to je abstrakcija sebstva ali skupek odmetanega sebstva. To pa ni realnost in njena dejanskost, ampak tisto čisto drugo njega samega, ki mu je nastalo kot nekaj, kar je njegova zavest odrinila od sebe in je bivanje negacije sebstva.

Poglejte kakšne vse dejavnike uporablja izobraženec za to, da mu nastane osebna predstavitev ali abstraktna podoba sebstva. Ta ni nič drugega kot pojavni svet ali enostranska oblika abstraktnega vedenja, s katero predstavi svoj čisti jaz. Pa je vse tisto, kar mu nastane kot njegov oblikovani svet sebstva, le negibna neposrednost, v kateri ni nič takega, kar bi bila posredovana realnost in njena dejanskost. Skratka, tisto pridobivanje nedoločnega sveta kaže, da izobraženec ni dejaven tako, da bi realnost in dejanskost izpolnil kot nekaj enega.

 

Poslušal sem filozofa, ki je javnosti prek radia podarjal filozofske neumnosti, tj. nepredmetni svet, ki ga je pridelal tako, da je iz posameznega filozofskega dela iztrgal kako misel, ki jo je komentiral ali celo povezoval s kako mislijo drugega filozofa. In to početje filozofa so na radio objavili kot neko razodetje filozofije, v katerem pa ni bilo govora o predmetu filozofije. S predstavami, ki jih je predelal filozof, je poslušalcem sporočil zlasti to, da filozofije ne doume. Zakaj, ko ni govora o predmetu filozofije, tudi ni govora o bistvu predmeta filozofije. Pa so tista prazna dejanja jezika primeri, ki povedo, da s praznim besedičenjem ne gre odkrivati predmeta filozofije.

 

Sicer pa izobraženec svojo dejavnostjo kaže, da realnosti in njene dejanskosti še ne jemlje zares. Zaradi tega je njegov svet nedoločen in se konča v govornem dejanju ali dejanjih jezika. O tem govori zlasti tedaj, ko je dejaven na način lahkomiselnosti in hvaliči dejanja jezika. Zato ni čudno, da se velikokrat izpostavi kot reprezentant jezika in sebstva ali kot izobražen neizobraženec, ki odigra svoj svet v govornih dejanjih. V dejanjih jezika najde le samega sebe kot tistega, ki se izgublja v podobe samozavedanja. Hočem reči, v govornih dejanjih je njegovo sebstvo udejanjeno kot nekaj izvršnega. Zakaj sebstvo je svet kot pojavni svet, ki pa seveda ne doseže proti postajanja, ker izobraženec operira z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja ter možnostmi, s katerimi premaga svoje sebstvo.

Dejavnost, ki jo demonstrira danes izobraženec, ni vezana na nobeno določno realnost in dejanskost. Izobraženec svoj svet enostavno uresniči čez dejanja jezika ali govorna dejanja, s katerimi lahko pridela številne prazne učinke in tudi prepričanja. In vse to je mogoče odkriti zlasti tedaj, ko izpeljuje brezduhovno sebstvo ali kak svoj interes. No, ne glede na one prazne učinke govornih dejanj, izobraženec se danes zateka k dejanjem jezika in abstraktnemu vedenju, s tem pa k nekakšni zunanji igri besed in misli, s katero se ne da pridelati nič takega, kar bi bil določen realni svet, ki bi v svojem proti postajanju bil dejanski svet.

Dejstvo je, izobražen duh išče zadovoljstvo v govornih dejanjih, v katerih ni najti nobenega postajanja substance. Tisto, kar podarja kot svet, to so le dejanja jezika, nekakšen nenazoren svet, ki ni določen realen svet, ki bi prehajal v svojo dejanskost. V dejanjih jezika pušča svoje  razpoloženje kot abstraktno čisto sebstvo, ki je enostranska oblika vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O dejanskem svetu izobraženca

Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Piše: Jože Požar : 3 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. Tako je duh dejaven pomanjkljivo, saj odmetava svoje abstraktno vedenje ali abstraktno izkustvo, kar pa še ni umno početje, saj je dejaven brez smotra in brez principa, tj. postajanja, s katerim ustvari pogoje za umno dejavnost.

Duh, ki ne izrazi predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja, oblikuje le neki svoj svet, ki ni predmeten svet, ampak le abstraktno vedenje, ki je povsem medlo. To je subjektivno izraženo čisto sebstvo, ko duh od sebe odrine enostavno sebstvo, ki ga izpelje kot drugo njega samega. Se pravi, duh, ki idealizira svoje sebstvo s smotrom, da izpolni svojo zavest onstran kot udejanjeni čisti jaz, povzdigne le sebstvo zavesti v eksistenco. To je pojavni čisti svet, ki pa ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. To torej ni drugi svet prvega ali proti postajanje sveta kot opredeljeno razmerje, ampak zgolj nadaljevanje abstraktnega sebstva osebe, ki ga je mogoče širiti in mu dati še mnoge druge razsežnosti.

 

Dejstvo je, da izobraženec svoje izobrazbe še ne dojema iz umnega postajanja, ampak kot abstraktno izkustvo, ki ga je mogoče zaigrati kot umno aktivnost. In to danes izobraženec povsod demonstrira; povsod igra to neko igro abstraktnega izkustva in čistega jaza. Njegova svoboda je zato določena, da se ne razvije v predmetnost ali umen svet. Njegov svet je vsepovsod zrenje enega samozavedanja v drugega, se pravi, čista sebevednost. In ravno to je tisto, kar odseva, da izobraženec ni dejaven tako, da bi predmetna substanca v svoji osnovi dosegla postajanje.

 

Duh torej, ki ne misli predmetne substance iz njenega postajanja, se obnaša kot goljufivi duh, ki predoča svoj interes, ki ga podarja kot abstrakten svet ali kot nekaj, kar je njegovo čisto vedenje. Vedenje pač lahko vedno obogati s kakšno predstavo vedenja ali s kategorijami, ki se jih danes pridno uporablja. Cilj je duha, razkazati razkošnost svojega vedenja, v katerem pa manjka opredeljenosti. Na ta način sicer duh pridela številne abstrakcije vedenja, ki pa na žalost nimajo nobene notranje povezanosti, ker to ni posredovani predmetni svet, ki bi stopil v razmerje s seboj skozi gibanje substance in postajanje.

Duh, ki gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne izpolni, udejanja le svoje sebstvo in se odsvoji v jezik kot sila govorjenja, ki poklanja abstraktno izkustvo. Jezik namreč izreka vedenje in čisti jaz, ki išče drugo samega sebe. Vendar pa to vedenje ne doseže svoje izpolnitve, če duh ni dejaven v interesu predmetne substance in čistega dojema. Zakaj vedenje, ki ni postavljeno kot predmet, je abstraktno vedenje. To je dejavna zavest, ki čutno sebstvo pretvori v abstraktne dojeme ali v neki svet, ki zgolj eksistira. Na ta način si zavest pridela neki svet, ki ga lahko idealizira kot nekaj, kar je za nekaj drugega. In to običajno izpelje dejaven jaz, ki ni omejen na noben predmet in se zaradi tega lahko nadaljuje v druge svetove, ki sproti izginjajo, ker niso vezani na nobeno postajanje substance.

Zgornjim sem poizkusil opozoriti, da lahko duh samega sebe na veliko goljufa, če ne misli predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja ali iz logične sovisnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Spoznavanje samega sebe skozi odsvojitev vedenja

Piše: Jože Požar : 27 decembra, 2020 – 7:50 dop -

Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zakaj edino duh v svoji odsvojitvi se zaveda samega sebe kot tistega, ki sebe odpravi na način gibanja in postajanja. Brez odsvojitve in postajanja predmetne substance, ni mogoče biti dejaven v interesu gibanja in proti postajanja substance.

Duh torej, ki še ni spoznal odsvojitve, si zagotovo ni na jasnem s pojmi, ki se tičejo odsvojitve in postajanja. K odsvojitvi spadajo pojmi kot so: sebstvo zavesti, samozavedanje, um, duh, nastajajoče vedenje, sebienakost, protipostajanje, gibanje substance, logična sovisnost in drugo samega sebe, pa še mnogo pojmov tukaj najdemo. Veliko je takšnih pojmov, o katerih se danes ne govori ali se ima o njih le kako predstavo. To pa zato, ker človek svoje odsvojitve ne jemlje resno, še posebej pojmov, ki so vezani na odsvojitev. Namreč duh danes ne kaže nobenega zanimanja za to, da sebe spoznava po notranji plati in kot tistega, ki proizvaja in vzpostavlja svoje vedenje v načinu postajanja, ki mu odkrije, da je svoje vedenje postavil kot svoboden duh, ki je dejaven v interesu predmetne substance in njenega čistega pojma. Zakaj to, da je dejaven v načinu in s postajanjem, to mu zatrdi, da je razvil svoje vedenje skozi gibanje notrine in logično sovisnost. Namreč le na ta način lahko duh svoje vedenje postavi kot predmet, ki je postavljeno razmerje predmetne substance do sebe.

 

Filozofova pomanjkljivost je, da se brani spoznati, da je predmet filozofije nujnost, ki ga je treba določiti in preučiti. Zakaj tisto programiranje filozofije in sprejemanje filozofije kot nekaj, kar ni noben določen predmet, je pravzaprav lahkomiselno pristopanje k filozofiji. Takšno lahkotno dojemanje filozofije ne spoznava predmeta filozofije, zakaj duh beži pred realnostjo predmeta in njegovo dejanskostjo. Natančno vzeto, s tistim poenostavljanjem filozofije na zunanje abstraktne forme, ni mogoče spoznati predmeta filozofije.

 

Še posebej je pomembno, da duh spozna, kako se pojavlja sebi kot zavest, samozavedanje, um in duh, in ne nazadnje kot absolutno vedenje. Ni dovolj, da spoznava sebe zunanje ali površno. Zakaj tisto zunanje spoznavanje ni notranje spoznavanje, pa je zato površno, saj duh ne izpelje postajanja substance in prav tako ne svoje odsvojitve. To pa seveda ni tista dejavnost, s katero izpelje svoj razvejan čisti dojem v momentih, ki povedo, da je predmetna substanca dosegla drugo-bit, tj. njeno določenost v neskončnosti, na katero je vezana ona neposredna končnost, ki sebe določi v neskončnosti ali svojem čistem proti postajanju.

Za duha je posebej vabljivo zlasti to, da spozna svojo odsvojitev skozi gibanje zavesti in samozavedanje. To je namreč osnova spoznavanja, v kateri duh odkriva, kaj se dogaja, ko si samega sebe ne odsvoji in se sebi pojavlja zgolj kot kontinuiteta vedenja, s katero ne doseže postajanja predmeta, ampak samo pojavni svet, ki je nekakšno pojavno zlo, ki ne stopi s seboj v razmerje. To je zlo, ki izključi drugo-bit, tj. čisti dojem, ki je samo bistvo odsvojitve. Zakaj duh bi naj sebe odpravil v načinu postajanja, kar hoče reči, da mora biti dejaven s principom. Edino princip zagotavlja, da bo svoje vedenje postavil kot predmet.
Srečno novo leto 2021!


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Spoznavanje samega sebe skozi odsvojitev vedenja

Bil sem ujetnik korona virusa

Piše: Jože Požar : 20 decembra, 2020 – 7:48 dop -

Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil. Tako je tudi WC spremenil svojo podobo, bil je hladen mrzel in neprepoznaven. Postavil se je na glavo in tega nisem mogel dojeti. Zakaj v tem mojem svetu ni več delovala nobena zdrava pamet, ki bi jo jaz prepoznal. Enostavno, moj svet je začel izginjati, hkrati pa se je tu že kazal novi svet kot nekakšna norost, ki se ni zmogla povezati v sebi. V moje oči je prihajala in se ponujala kot svet tujca, ki se je razgubil v abstraktne podobe. Tako je svet na eni strani izginjal, na drugi pa nastajal kot nadomestni svet, ki pa ga nisem bil sposoben obvladati, ker nisem imel nobene moči. Svetova sta se začela mešati med seboj in jaz sem bil izgubljen; ničesar več nisem dojel. Bedasta igra sebstva se je odvijala pred menoj, ker jo je vsilil korona virus. Jaz nisem bil jaz, namreč, postal sem nekdo, ki ga nisem prepoznal. Moje sebstvo je izginjalo, ker je tako hotel korona virus. In tako sem postal nasprotje samega sebe, torej tujec, ki ne zazna samega sebe. Zakaj jaz nisem bil več jaz, ampak nekdo, ki ne prepoznava samega sebe in se je zgubil v praznih podobah, ki jih je vsiljeval korona virus.

 

Korona virus je spreminjal moje sebstvo. Zaradi tega je sebstvo postalo podoba/prikazen, ki ni živelo lastnega življenja. Zato lahko rečem, da mi je korona virus vsilil življenje, ki me je naredilo za ujetnika kovida. Kovid je vrag, ki počenja to, kar pač počenja. Nisem se mu mogel upreti, bil sem ves čas njegov ujetnik.

 

Ker nisem bil več to, kar sem bil, sem obstajal le še kot abstraktna sila. Korona virus je podivjal in jaz sem počenjal samo tisto, kar mi je ukazoval. Poslal me je v mojo sobo, a jaz nisem vedel, zakaj sem šel tja. Šel sem na WC in naenkrat sem bil v pomanjkanju zraka. Kaj zdaj, kaj narediti in čemu sploh to pomanjkanje zraka in zadihanost.

Korona se je enostavno naselil v mene in jaz tega nisem zaznal. Nisem vedel, da ima strašansko abstraktno moč, s katero lahko spreminja svet in ga naredi za resničen svet. In ta korona svet je mene začel ubijati, saj nisem več samega sebe prepoznaval. Bil sem nekdo drug, nekakšna podoba mrtvega sebstva, ki ga je sila korona virusa vzpostavila z namenom, da pokaže, kaj se to pravi živeti neresnični svet samega sebe ali svet, ki ti ga vsili nekdo drugi.

Moja izkušnja s korona virusom mi je povedala, da sem bil ves čas mrtev v sebi in prav tako neko življenje, ki ni bilo sposobno obvladati samo sebe, ker je tako hotel korona virus. Ta abstraktna sila je namreč začela vzpostavljati sebe kot abstraktno čisto sebstvo, ki lahko pridela tudi svet, ki ga človek ne more razumeti. To je ta nevidna in skrivnostna moč korona virusa, ki zmore premagati vsakega duha. In to je tisto izročilo duhu, ki bi ga moral duh resno dognati, če želi, da njegov svet ne bo svet korona virusa ali neumna sila, ki sem jo jaz doživljal tako dolgo, dokler mi ni priskočil na pomoč duh, on, ki je edini sposoben premagati to abstraktno nasilje korona virusa, ki me je potrlo in ponižalo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Bil sem ujetnik korona virusa

Gibanje predmetne substance izobraženec podcenjuje

Piše: Jože Požar : 15 novembra, 2020 – 6:55 dop -

Izobraženec ne hvali gibanja in postajanja substance, ampak samo vedenje kot tako. Tega pa ne postavi kot predmet, ampak ga povzdiguje in širi neomejeno, da si pridobi nasprotne oblike abstraktnega vedenja. Kar seveda ni stvarni svet, ampak abstraktno vedenje, ki ga podarja drugim kot čisto sebevednost. To je tista osebna izpolnitev izobraženca, ko ujame sebe upodobljenega kot drugo svojega vedenja. Kar seveda ni svet, ki bi mu nastal z gibanjem substance in njenim postajanjem, ampak je svet kot neko vzajemno učinkovanje abstraktnega vedenja s seboj. Zato njegov drugi svet ni nič drugega kot pojavni čisti svet.

Ko pa predmet zastopa vedenje kot tako, predmetna substanca ne doseže drugo-biti. Pa je jasno, da je svet skupek predstav abstraktnega vedenja. Zakaj tiste predstave so nekakšne prikazni vedenja, ki jih je mogoče zunanje povezati ali med seboj združevati. Ta svet ne nastane izobražencu skozi gibanje predmetne substance, v katerem substanca doseže svoje proti postajanje, ampak mu nastane kot nasprotni svet. Pa je vnanje pridelovanje predstav neko početje zavesti, ko zavest sebe nadaljuje kot vedenje sebstva, ki pa ni nič drugega kot pojavni svet vedenja. Vedenje ne doseže postajanja ali svoje sebi enakosti, ampak se enostavno nadaljuje in prehaja v neki nasprotni svet, ki je čista prikazen vedenja.

 

Če se bo igra z abstraktnim vedenjem nadaljevala in bo duh absolutno vedenje še naprej podcenjeval, svoje odsvojitve in elementa vedenja ne bo spoznal. To je namreč pomembno, ker v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet skozi element vedenja. In ne le to, »vedenje je zavest umnega predmeta«, pa je tista zadrtost, ki povzdiguje abstraktni razum, moč uma pa ne, nekakšna aktivnost, s katero duh ne doseže čistega dojema ali postajanja absolutnega vedenja. Zato naj tukaj omenim še dognanje filozofa Hegla: »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo.«

 

Sicer pa izobraženec danes ne razpravlja o gibanju in logični sovisnosti predmetne substance ter o nastajajočem vedenju, ker ga to ne privlači. Zato se tudi ne sprašuje, zakaj poveličuje abstraktno vedenje, gibanja substance pa ne. Moj odgovor je, ker je zadovoljen s tistim, kar napravi z vedenjem kot takim. To vedenje je neomejeno in ga je mogoče širiti in izpopolnjevati, se pravi, ko vedenje ni omejeno na predmet, izobraženec širi vedenje čez mejo. Sicer pa duh tega časa ne pozna merila za vedenje, pa je jasno, da vedenje jemlje zgolj kot moč in silo, s katero lahko pridela mnoge pojavne svetove, ki so abstrakcije vedenja.

Torej, kjer ni gibanja predmetne substance, tam je le neko prostranstvo vedenja, s katerim duh idealizira svoje vedenje brez da bi vsebina bila omejena na predmet. Duh svoje vedenje prosto nadaljuje v neko drugo vedenje. To pa je idealizem, ki ne pozna meje in je zato njegov rezultat prazna prikazen vedenja. Zakaj duh ne izvaja gibanja substance in tudi čistega dojema ne doseže, v katerem je substanca razvezana v obče momente, ampak odriva od sebe abstraktno vedenje, ki pa ne doseže postajanja. In tega gibanja in postajanja substance duh ne spoštuje, ker ga privlači samo svet vedenja kot takega. Pa se pojavlja vprašanje, kako izobraženec meri svoje vedenje. Verjetno ga sploh ne, kajti če bi ga, bi dognal, da njegovo abstraktno vedenje nima nobene meje. Filozof Hegel nekje zapiše, da »vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu.« Toliko le, da ne bi izobraženec sklepal, da merilo za vedenje ne obstaja in da vedenja ni mogoče meriti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Gibanje predmetne substance izobraženec podcenjuje

Danes mediji ignorirajo princip realnosti in njene dejanskosti

Piše: Jože Požar : 8 novembra, 2020 – 6:44 dop -

Ko duh ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, je dejaven subjektivno in samovoljno. To hoče reči, ko medij v informativni oddaji dogodka ne prikaže kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ni dejaven objektivno. Rečeno še tako, ko medij dogodka ne prikaže kot razmerje realnosti in njene dejanskosti, ga kaže tako kot ga zaznajo oči novinarja ali kot abstraktno nespremenljivo podobo. Takšno subjektivno dojemanje dogodka izključi odnos realnosti in njene dejanskosti, s tem pa objektivno upodobitev.

Dalje, da medij ne izraža realnosti in njene dejanskosti, kažejo primeri poročanja, ko realnost ne doseže svoje dejanskosti, ampak je realnost prikazana brez njene dejanskosti ali celo tako, da se realnost kot tako zunanje okrasi s kako subjektivno oceno ali razlago. Ko pa duh razmerje realnosti in njene dejanskosti prezira, je jasno, da je dejaven enostransko ali samovoljno. To nam pove, da duh merila resničnosti ne išče v razmerju realnosti in njene dejanskosti, ampak v subjektivnem spoznavanju ali abstraktnem presojanju.

 

Ilustracija poizkuša izraziti razdvajanje istoimenskega. Zakaj razloček istoimenskega je drugo, ki je nanašanje na sebe samo ali proti postajanje (črna doseže v rdeči svoje proti postajanje). Ilustracija želi izraziti, da je pojem v svojem bistvu Eno. To je torej samogibanje istoimenskega, ki se odrine od sebe in je postajanje razločevane notrine. Notrina stopi sebi nasproti in na ta način doseže popolno notrino. Proti postajanje v svoji enotnosti »ima v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v svojo drugo, v bit.« To je torej postajanje pojma v njegovi osnovi, s katero si istoimensko da svojo izpolnitev skozi notranji razloček ali sebi enakost.

 

Medij, in to bi naj veljalo za vse medije, mora sebe utemeljevati na principu poročanja, da bi bilo poročanje objektivno. Merilo poročanja pa ne more biti zgolj neka nadarjenost novinarja za to, da oriše kaj je zaznal s svojimi očmi in kaj je slišal. Dogodek, ki ga spremlja, je najprej predmet in ne nekaj zgolj zaznavalnega. To stremi reči, da mora dogodek dognani kot predmet, ki ima svojo realnost in njej pripadajočo dejanskost. Se pravi, kar je realnost dogodka, to je tudi njegova dejanskost ali sebi enakost. Na ta način je dogodek, ki ima svojo realnost, zamejen na dejanskost ali svojo določenost. To hoče poudariti, da je treba realnost jemati v njeni popolnosti. Zakaj, ko je odločitev o dejanskosti kakega dogodka prepuščena subjektivni presoji, je smisel realnosti subjektiven ali enostranski.

In ne nazadnje, merilo za objektivno poročanje ne more biti subjektivnost ali osebna presoja dogodka, temveč princip realnosti in njene dejanskosti. Ta dva sta tista, ki sta eden od drugega in zato merilo. Le na ta način je dogodek vzpostavljen kot razmerje realnosti in njene dejanskosti. Poglejmo, kaj zapiše filozof Hegel o realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« Obnovimo, »ko je odločitev o resničnosti kake vsebine prepuščena subjektivni presoji, je smisel realnosti enostranski.« Zaradi tega je treba objektivno poročanje jemati kot princip postajanja, v katerem realnost doseže svojo dejanskost.

Naj zaključim tako: z zamejitvijo informativne oddaje na realnost in njeno dejanskost, se začenja svoboda duha. Zakaj svoboda je substanca duha, ki je določena, da se razvije v predmetnost, tj. v realnost in njeno dejanskost. In ne le to, svobodo velja motriti kot razvoj principa, zakaj duh mora stremeti k temu, da naredi sebe objektivnega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Danes mediji ignorirajo princip realnosti in njene dejanskosti

Prazni intelektualizem kot preseženo abstraktno izkustvo

Piše: Jože Požar : 1 novembra, 2020 – 6:52 dop -

Ubogi duh, kjerkoli predstavi moč izobrazbe, tam je govora o možnostih in virtualnem svetu, v katerem upodablja dejavnost zanesenjaka, ki je dejaven brez cilja. Zakaj on sveta ne začenja iz nobene postavljene osnove, ampak tako, da spravlja v gibanje abstraktno izkustvo. Se pravi, predmeta ne vzpostavi, ker je predmet njegovo izkustvo. Zaradi tega je tudi njegov svet nekakšna abstrakcija sebstva ali dvig nespremenljivega, ki je čisto abstraktno sebstvo ali čista sebevednost. Hočem reči, ta duh se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem substance, kajti njemu je pomembno samo to, da spravi v gibanje abstraktno izkustvo.

To pa je tisto početje, ki ga danes hvali razumnik. Zakaj to je njegov lasten svet, ki eksistira kot neka trdna točka ali kot abstraktno izkustvo. Rečeno drugače, to je tista podlaga, na kateri začne plehki intelektualizem izpeljevati svet onstran. Ta svet pa ni nobena določna realnost, tako da tisto, kar mu nastane kot čisti svet onstran, to je le čista sebevednost, ki se na veliko razteza ali širi v predstave ter zunanje veže med seboj. Poglejte si sodobno filmsko umetnost, ki izžareva, da zna biti domišljijski svet dosti bolj zanimiv, kot kakšen realen svet. Zakaj realnost kot taka postane nezanimiva, če je ne posreduješ in jo jemlješ kot nekaj po sebi veljavnega. Pa od tukaj toliko sveta onstran ali plehkega intelektualizma.

 

Danes duh podarja svet, ki je neki svet onstran. In tega demonstrira kot samostojni svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Tako da ta svet ni nikakršna stvarnost, ampak pojavni svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Se pravi, to je svet zunaj mišljenja, abstraktno sebstvo kot sebi enako vedenje. Duh sebe izpolni na način neizpolnjene abstrakcije, s katero izžareva le svoje sebstvo. Sicer pa duh velikokrat dojame svet onstran kot umen svet, ki sicer obstaja posamično, vendar se ga ne glede na to sprejme in dojame kot kak skoraj resničen svet.

 

Plehki intelektualizem je postal popularen, ker ustvarja svetove onstran, ki niso vezani na realnost in njeno dejanskost. Ta svet enostavno je in sploh ni omejen, ker je to abstraktno sebstvo zavesti, ki ni vezano na nobeno postajanje. Tega duha ne privlači gibanje predmetne substance in prav tako ne postajanje, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost ali proti postajanje. Zakaj plehki intelektualizem vedenja ne postavi in razvije v obliko logične sovisnosti, ampak ga kot svet zunaj mišljenja zgolj prikazuje kot predstavljeno abstraktno sebstvo. In to zaradi tega, ker mu ne gre za logično sovisnost in gibanje predmetne substance, ki substanco zameji na njeno določenost, ampak za izdelavo abstraktnih učinkov.

Zgornjim sem želel opozoriti, da razumnik beži pred realnostjo, ker se bolje počuti v svetu čez, kjer svojim vedenjem in domišljijo lahko predstavi svetove, ki znajo biti človeku bolj prijazni kot svet, ki je vezan na realnost. In tega se izobraženec zaveda, saj se izogiba realnosti in njene dejanskosti. Realnost enostavno prezira, ker ve, da je mogoče spretno slepariti z abstraktnim vedenjem, ki je prepričljivo ravno zato, ker ni vezano na nobeno realnost in ga je mogoče prosto širiti in izvajati gibanje dokler gre.

Razumnik danes demonstrira prazen intelektualizem ali vero v nebesa, ker ga njegova odsvojitev in absolutno vedenje ne privlačita. Zato ni čudno, da beži pred realnostjo in se zateka v svet onstran. In dokler bo svoje svetove izdeloval kot neizpolnjene abstrakcije, bo prazni intelektualizem hvaličen in priznan kot neko raziskovanje sveta onstran.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Prazni intelektualizem kot preseženo abstraktno izkustvo