Abstraktna ekspozicija

Written by Jože Požar on 6 septembra, 2015 – 6:37 dop -

         Čas pripoveduje, da dojemamo denar kot abstrakcijo ali kot nekaj brez vsebinskega. Takšno razumevanje denarja pa zrcali tudi to, da to enostavno dojetje denarja prideluje smrt abstrakcije božjega bitja. Kajti bitje ni postavljeno kot dejansko bitje, pa zato v svojem preseganju ali v negativni onstranosti ne doseže svoje čiste določenosti. To stremi povedati, da količino denarja ali seštevek ne razumemo kot realnost, kateri pripada njena čista dejanskost (kar je kvaliteta), ampak zgolj kot abstrakcijo, s tem pa kot nekaj, kar ne stopi v odnos s seboj in je nekaj praznega. Hočem reči, denar dojamemo enostransko in lahkomiselno: kot neko odmišljanje strani in zvez, tj. kot golo čisto misel ali določenost, ki od pojma vzame samo moment splošnosti, pušča pa ob strani posebnost in posameznost pojma. Zato tukaj izpostavimo Heglovo modrost: »ni realna končnost, temveč je realna neskončnost«; na ta način je realnost podrobneje določena. Se pravi, v neskončnem progresu dobi seštevek ali vsota denarja pomen v odnosu do nečesa, kar je v razmerju z njim.

         Človek dojema neko realnost kot neposredno abstrakcijo ali pa kot izgotovljen čisti svet. In ko je takšna realnost zgolj nekaj zunanjega, nekaj, kar za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja, potem je to nekaj, kar ni premagano in je na sebi le po svoji možnosti; ono je moment realnosti in nič več od tega. Povejmo še to tako: neposredno abstraktno realnost je mogoče uporabljati v korist nečesa, kar bi se naj doseglo na lahek način. Na ta način je tisto, kar je le po svoji možnosti in je samo abstraktna realnost, sprejeto kot nekaj dejanskega.
 
Cista-jeba-

Izgubljamo se v abstraktnih možnostih in ocenjevanju. To igro abstrahiranja neprekinjeno financira abstraktni razum, ki je Boga naredil za abstraktum. Abstraktnemu razumu ne gre za stvar, ampak za to, da povzdiguje samega sebe in števila, ki jih uporablja zoper pojmovno določenost.
 
         Sprašujmo: ali je strokovnjak za gibanje denarja že kdaj izrekel stavek: denar je realnost, denarju pripada njegova dejanskost. Ali je mogoče kakšen teoretik za denarno gospodarjenje izrekel, da je neka konkretna vsota denarja abstrakcija tako dolgo, dokler ne stopi v odnos do druge vsote denarja? Ali je mogoče izvedenec za denarna razmerja že kdaj razglasil, da vsota denarja dobi svojo pojmovno določenost zunaj sebe, tj. v drugi vsoti denarja. In nenazadnje, ali ima neka količina denarja, ki je abstrakcija, pomen v odnosu do nečesa, kar je v razmerju z njo? Baje kvantum dobi svojo določenost v nekem drugem kvantumu. Se pravi, biti določen kvantum za sebe, pomeni biti določen v drugem kvantumu. Le tako je neka velikost ali kvantum presežena kot določenost. Kvantum najde drugo samega sebe v nekem drugem kvantumu, in tako dva kvantuma dobita svojo določenost skozi odnos do drugega. V svojem zunanjem odnosu se povrneta vase in tako je vsak to, kar je v drugem. Pa zato preseganje kvantuma nima tega smisla, da bi se kvantum spremenil v nekaj drugega ali v kakšno abstrakcijo, temveč da v drugem kvantumu dobi svojo določenost. Se pravi, onstran sebe, kar je neki drugi kvantum, najde kvantum samega sebe in svojo določenost. Povedano še tako, kvantum dobi svojo določenost v odnosu do drugega kvantuma.

         Da je denar postal čista jeba, ki ji ni videti konca, se imamo zahvaliti duhu, ki vsoto denarja razume zgolj kot abstrakcijo. Količino denarja si je namreč mogoče predstavljati tudi kot nekaj, kar stopi v odnos na pomanjkljiv način ali tako, da postavljen odnos do drugega ne velja absolutno, ampak samo toliko, kot to določa kaka posebnost. In tako ni nič nenavadno, če danes seštevek ali količina denarja proizvaja zgolj negodovanje v smislu formalne možnosti ali slabe neskončnosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Abstraktna ekspozicija

Sorry, comments for this entry are closed at this time.