V sedanjem času je najbolj izrazit abstraktni intelektualizem, in to zaradi tega, ker se verjame, da je edino on sposoben pridelovati primerno resničnost. Abstraktni intelektualizem je navzoč vsepovsod tam, kjer je na delu subjektivno mišljenje, zaradi katerega je abstraktni intelektualizem postal popularen in splošno priznan. Zdi se, da je njegova funkcija samo vtem, da idealizira čisto vedenje, da bi se verjelo, da so reprezentanti abstraktnega intelektualizma misleci, ki se razumejo na stvarni svet. Zaradi tega dejanski svet nima nobene vrednosti, medtem ko čisto vedenje pridobiva na vrednosti. Pa tako ni čudno, če sta čisto vedenje in subjektivnost odkrila abstraktni intelektualizem. Njegova zasluga je, da je svet videz kot tisto na sebi nično, ki izdihne kot abstrakcija.
Če se bo to idealiziranje čistega vedenja nadaljevalo s takim tempom, bo izobraženec začel verjeti, da je čisto vedenje tista krepkost ali sila, ki je sposobna pridelati neposredne učinke brez logične sovisnosti. Namreč abstraktni intelektualizem proizvaja in kaže takšne prikazni, ki jih zmore pridelati samo metafizični bog. Hočem reči, izobraženec skozi abstraktni intelektualizem izžareva nične rezultate. Tako izgleda, da svojo dejavnost vidi samo še v tem, da idealizira čisto vedenje. Zakaj idealiziranje čistega vedenja poveličuje subjekta in njegovo osebnost. Se pravi, njegov smoter je, da samega sebe izpolni dobesedno tako, da najde neko neposredno umnost, po kateri je določen kot izobraženec, ki je sposoben izdelovati abstraktne učinke čistega vedenja.
Abstraktni intelektualizem izpoveduje, da resničnega ni treba izraziti kot substanco, ampak zgolj kot subjekt.
Zanimivo je, da abstraktni intelektualizem idealizira zgolj subjekta, in to skozi premagovanje lastne subjektivnosti. Tako kaže, da je delo subjekta samo v tem, da tisto umno izrazi kot nagon resnice. Se pravi, odpravljeno sebstvo odpravi kot enostavno negativnost, ki je neposredna oblika čistega vedenja, ki ga idealizira še v kako drugo gotovost. Pri tem pa je treba naglasiti tudi to, da abstraktni intelektualizem predoča dejanskost na ne dejanski način in zunaj logične sovisnosti. Logiko mu zapoveduje čisto vedenje.
Ampak, ali ni abstraktni intelektualizem nekakšno zlo tega časa? Ali ni to izkazovanje ljubezni do čistega vedenja in idealiziranje subjekta namenjeno temu, da se poveličuje čisto vedenje kot tako? Ali ni to bežanje stran od realnosti in potem tisto transcendentalno preseganje čistega vedenja enostransko pretiravanje zdravega uma, ki poskrbi za to, da izpostavi izobrazbo z namenom, da se jo poveliča? Ali ni poenostavljanje sveta stvari na predstave čistega vedenja, napihnjen zanos, ki služi zgolj temu, da se poveličuje osebnost in subjektivno umnost, ki se jo uresničuje skozi abstraktni intelektualizem, ki izločuje vsako logično sovisnost? In nenazadnje, ali ni to poenostavljanje predmetne substance na čisto vedenje, nekakšno početje verujoče zavesti, ki se izgublja v onstranskih daljavah?