Abstraktni razum in čudaški um

Written by Jože Požar on 17 avgusta, 2014 – 5:56 dop -

         Duh še ni prišel do spoznanja, da tisto čisto oblikovno, ki je brez realnosti, izključuje princip nastajajočega vedenja in tako tudi mišljenje. Zato njegov svet obvladujeta abstraktni razum in čudaški um: prvi gospoduje končnosti, drugi pa je dejaven v neskončnosti, kjer ima tisto čisto oblikovno in brez realnosti veljavnost odtujene omike. Ta dva instrumenta se razdvojita v nasprotne ekstreme, njuna sredina pa kot da ne obstaja. Zaradi tega so dejanja duha abstraktne negacije, ki je lastno početje sebstva.

         Na izviru je treba naglasiti, da je največji nasprotnik abstraktnega razuma čudaški um. Ta ne premaguje nasprotja, ampak si daje izkusiti domišljijo. Čudaški um ne pozna zakona logične sovisnosti, ampak le čisto možnost abstrakcije. On je pravzaprav zunanje nasprotje abstraktnega razuma in je dejaven takrat, ko je treba izraziti preseženo moč duha. Ob tem pa je treba izpostaviti, da ta razdvojitev abstraktnega razuma in čudaškega uma sesuje sredino. Kajti ta dva sta dejavna vsak na svoji strani in nimata nobenega razmerja do sredine. Sredina, ki bi ju naj povezovala, je razdejana, ker se ne sprejemata vzajemno.
 
Sanjarski-um-Ko dovršenost izobrazbe postane absolutno izvajanje mirne službe
 
         Za ta dva nasprotnika ne obstaja notranja povezava predmeta, s katero bi logična sovisnost dobila veljavno dejanskost. Vprašanje, zakaj bi naj sploh upoštevala logično sovisnost predmeta, je odveč, kajti predmet je tisti, ki je bit za drugo, ta pa mora biti vedena kot bistvo in notrina, in tega duh ne dojema. Zato je razklanost duha na ekstrema razumljiva. Razumljiva je, ker moč duha sestoji v tem, da izpeljuje svojo omiko. Duh predmetni svet zgolj odpusti v abstrakcije. In tako ni nenavadno, če sedanji čas izraža prav to, da izobražen duh ni dejaven skozi predmetni element, ki substanco naredi za predmet in vsebino.

         Vprašajmo se, do kod je duh časa prignal to razklano početje abstraktnega razuma in čudaškega uma? Do tja, kjer duh zre čisto vedenje samega sebe, v katerem pa realnost ni navzoča. Zato tudi z njegovim svetom gospodarita abstraktni razum in čudaški um. To je svet mišljenin ali praznih abstrakcij, s katerim si duh snuje kraljestvo izobrazbe. Pri tem pa ima glavno besedo čudaški um, ki svet abstraktnega razuma raztresa v oddaljene svetove. S tem je zbrisana ona sredina, v kateri bi naj bivala njuna enotnost. To gre uvideti tudi tako: ko je dejaven abstraktni razum, si čudaški um razgleduje daljave, ko pa je dejaven čudaški um, abstraktni razum pometa avlo. To pa je ravno tista dejavnost nasprotnikov, ki nam odkrije, da je na delu praznoverje v abstrakcije. In ne le to, tisto namreč, kar popolnoma ubije sredino, to so one najrevnejše abstrakcije ali števila, ki vnesejo v njuno aktivnost brezglavost. To je okoliščina, ko njuno dejavnost zmoti govorica števil. Abstraktni razum in čudaški um dosežeta nasprotno barvo in sta dejavna brezglavo. To je pozicija duha, ko je njegova izobrazba reducirana na ravnodušno število, abstrakcija nebeškega bitja pa zamre.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.