Da nastopata razum in um vsak na svoji strani in ločeno, je znamenje, da se duh z logično sovisnostjo ne ukvarja. Abstraktni razum ima osrednjo besedo in je dejaven enostransko. In to najbrž zaradi tega, ker se drži tistega nespremenljivega, s katerim pove, da je sposoben brez pomoči uma premagati razločeni svet. In to neskladje uma in razuma danes demonstrira izobraženec, ko prideluje one abstraktne produkte nedoločene biti.
Primere razdvojenosti uma in razuma danes demonstrirajo tudi mediji. Oni so nekakšni reprezentanti abstraktnega sveta in pridelkov abstraktnega razuma. Sicer kažejo tudi dejanja čistega uma, vendar brez povezave z razumom. Abstraktni razum je dejaven samostojno, kar sporoča, da medijski duh ne spoštuje logične sovisnosti. Se pravi, medijski svet obvladuje abstraktni razum, in to na način pojasnjevanja, ločevanja in zagotavljanja.
Posameznik danes odseva, da logična sovisnost za njega ne obstaja. Zaradi tega hvali abstraktni razum in čisto sebevednost. Tako ni nenavadno, da sta abstraktni razum in um dejavna vsak na svoji strani ali ločeno. To je razdvojenost, ki bi jo naj duh premagal, če želi da bo njegov svet določen na sebi in skladen s seboj po notranji strani.
Ta čas proizvaja bolečine, ki se pojavljajo tam, kjer abstraktni razum pojasnjuje svet in je svet nespremenljiv. Zaradi tega določen abstraktni svet razpade na dele, ali, celota enostavno izgine. Kar pove, da abstraktni razum ni dejaven v sodelovanju z umom, ampak tako kot mu to narekuje čisti jaz. Čisti jaz pa logične sovisnosti ne spoštuje, ker ga privlačijo samo abstrakcije razuma in pojasnjevanja, ki se jih dojema kot nekakšne akcije abstraktnega razuma. Se pravi, kar je neko pojasnjevanje, to izpelje čisti jaz. Tako da tisto, kar je pojasnjeno, na primer v parlamentu, pa naj gre za EU ali naš parlament, to je dojeto kot intelektualno naprezanje čistega jaza, ki je povzdigovan, ker je baje sposoben odlično zaigrati kako čisto sebevednost, ki pa je običajno skregana z logično sovisnostjo.
Vprašanje je, zakaj se disharmonijo med umom in abstraktnim razumom pušča ob strani. Namreč, če ima povsod prednost abstraktni razum, potem so odločitve zagotovo enostranske in niso izpeljane v interesu gibanja predmetne substance in njenega pojma. Namesto da se spoštuje odnos realnosti in njene dejanskosti ter logično sovisnost, čisti jaz poenostavlja svet na abstrakcije razuma. Njegova dejavnost je natanko tista, ki jo danes duh najbolj povzdiguje. Za tega duha je nespremenljivi svet primeren, ne glede na to, da ni dosegel svojega postajanja in odnosa do sebe, ki mu gre po gibanju substance. Zato ni čudno, če se danes poveličuje početje abstraktnega razuma in dejanja čistega jaza.
Zanimivo je, zakaj se opazujočega uma ne hvali. Verjetno zato, ker um sam sebe išče in se le redkokdaj najde kot tisti, ki je realiziral gibanje substance. K temu nesoglasju zgleda največ pripomore čisti jaz. Zavest ne zaznava, da svet ni zgolj abstraktna predstava izobrazbe, temveč prav tako sodelovanje razuma in uma. In ne le to, ta dva sta tista, ki s svojo razdvojenostjo pridelujeta blodnje. O tem ne gre dvomiti, kajti če duh ne odpravi sebe in ni dejaven na način logične sovisnosti in postajanja, potem je dejaven enostransko.