Tisto, kar danes prideluje abstraktno filozofiranje ali subjektivni način mišljenja, je razpravljanje o tem in onem. To je namreč tista dejavnost duha, ki jo je mogoče zaznati kot formirane sestave abstraktnega razuma, ki so vezane na številne trditve.
Ko pa je filozofija zgolj igra sebstva, katerega čisto sebstvo je abstrakcija, potem filozofija ni predstavljena kot dejansko postavljeni svet pojma, ampak kot abstraktno filozofiranje, ki realizira zrenje, predstave in spominjanje. Hočem reči, ko je duh dejaven na način abstraktnega filozofiranja in je njegov produkt le neka predstava o spoznavanju, s katero se zamegljuje samo bistvo filozofije, potem je to znamenje, da duh žive substance in sedanje stopnje osvobajanja, ne jemlje dovolj resno. S tem pa tudi ne elementa vedenja, s katerim notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje kot razodetje globine. Pa je tako tisto, kar je le neka igra besed in misli, abstraktno modrovanje, ki neomejeno realnost reflektira in jo poklanja drugim kot sebe samo vedoče vedenje.
Abstraktno filozofiranje poteka čez tostranske resnice in svobodno združevanje misli, ki meri na formo predstave in je naravno filozofiranje. Tako da je tisto, kar bi naj bil pridelek abstraktnega filozofiranja, nekakšen povzetek predstav.
Zdi se, da še duh ni prišel do spoznanja, da je predmet filozofije ideja, ki ima začetni razcvet v Fenomenologiji duha in nadaljevanje v Znanosti logike, s katero je zaključen Heglov Sistem vede. To je začrtana pot duha, ki jo raziskuje tudi sodobna umetnost, ki je nedaleč nazaj stopila v središče sebstva. Želim reči, ko je filozofija samo interpretiranje vsebin in spodbujanje k premisleku, takrat je predmet filozofije prezrt; zakaj duh s svojim vedenjem posreduje le nekaj primerno občemu. In tako namesto predmetne substance stopi v ospredje subjektivnost in pogumna govorica, ki sicer proizvaja predmet, ki pa je čisto od sebstva prežet. Takšna dejavnost duha, ki ni omejena na substanco predmeta, pa ni kreativna. Kajti filozofiranje, ki je prosto določenosti in mu ne gre za bit in bistvo, ampak za to, da izrazi čisto sebe vednost, ne ustvarja učinka. Ono je zgolj gibanje duha, ki razvija svoje sebstvo v oblike čistega sebstva, ki pa ni postajanje predmetne substance.
Zgoraj sem zapisal, da je predmet filozofije ideja. To pa pomeni, da je predmet filozofije samo tisto, kar je ideja v svojem začetku kot razvito postajanje njenih občih momentov, ki je čisti dojem. To pa je element vedenja, ki vzpostavi bit skozi njeno gibanje kot postavljeno nasprotje. Kajti bit je realnost, ki sodi k pojmu (tako Hegel). Pojem pa merimo ob realnosti in njej pripadajoči dejanskosti. Ob tem pa naj spomnim še na to, da k začetnemu postajanju obče ideje sodi razloček ali tisto proti postavljeno, ki ni nič drugega kot način, ki je logična sovisnost gibanja ideje v njenem občem načinu.
Razen že omenjenega naj omenim tudi na to, da je filozofija notranje zvezana na razvojno stopnjo duha, ki ima v sebi to nujnost, da raziskuje natanko tisto, kar raziskuje sodobna umetnost. Zakaj vsebina filozofije, umetnosti in religije je ista.