Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Written by Jože Požar on 3 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. Tako je duh dejaven pomanjkljivo, saj odmetava svoje abstraktno vedenje ali abstraktno izkustvo, kar pa še ni umno početje, saj je dejaven brez smotra in brez principa, tj. postajanja, s katerim ustvari pogoje za umno dejavnost.

Duh, ki ne izrazi predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja, oblikuje le neki svoj svet, ki ni predmeten svet, ampak le abstraktno vedenje, ki je povsem medlo. To je subjektivno izraženo čisto sebstvo, ko duh od sebe odrine enostavno sebstvo, ki ga izpelje kot drugo njega samega. Se pravi, duh, ki idealizira svoje sebstvo s smotrom, da izpolni svojo zavest onstran kot udejanjeni čisti jaz, povzdigne le sebstvo zavesti v eksistenco. To je pojavni čisti svet, ki pa ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. To torej ni drugi svet prvega ali proti postajanje sveta kot opredeljeno razmerje, ampak zgolj nadaljevanje abstraktnega sebstva osebe, ki ga je mogoče širiti in mu dati še mnoge druge razsežnosti.

 

Dejstvo je, da izobraženec svoje izobrazbe še ne dojema iz umnega postajanja, ampak kot abstraktno izkustvo, ki ga je mogoče zaigrati kot umno aktivnost. In to danes izobraženec povsod demonstrira; povsod igra to neko igro abstraktnega izkustva in čistega jaza. Njegova svoboda je zato določena, da se ne razvije v predmetnost ali umen svet. Njegov svet je vsepovsod zrenje enega samozavedanja v drugega, se pravi, čista sebevednost. In ravno to je tisto, kar odseva, da izobraženec ni dejaven tako, da bi predmetna substanca v svoji osnovi dosegla postajanje.

 

Duh torej, ki ne misli predmetne substance iz njenega postajanja, se obnaša kot goljufivi duh, ki predoča svoj interes, ki ga podarja kot abstrakten svet ali kot nekaj, kar je njegovo čisto vedenje. Vedenje pač lahko vedno obogati s kakšno predstavo vedenja ali s kategorijami, ki se jih danes pridno uporablja. Cilj je duha, razkazati razkošnost svojega vedenja, v katerem pa manjka opredeljenosti. Na ta način sicer duh pridela številne abstrakcije vedenja, ki pa na žalost nimajo nobene notranje povezanosti, ker to ni posredovani predmetni svet, ki bi stopil v razmerje s seboj skozi gibanje substance in postajanje.

Duh, ki gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne izpolni, udejanja le svoje sebstvo in se odsvoji v jezik kot sila govorjenja, ki poklanja abstraktno izkustvo. Jezik namreč izreka vedenje in čisti jaz, ki išče drugo samega sebe. Vendar pa to vedenje ne doseže svoje izpolnitve, če duh ni dejaven v interesu predmetne substance in čistega dojema. Zakaj vedenje, ki ni postavljeno kot predmet, je abstraktno vedenje. To je dejavna zavest, ki čutno sebstvo pretvori v abstraktne dojeme ali v neki svet, ki zgolj eksistira. Na ta način si zavest pridela neki svet, ki ga lahko idealizira kot nekaj, kar je za nekaj drugega. In to običajno izpelje dejaven jaz, ki ni omejen na noben predmet in se zaradi tega lahko nadaljuje v druge svetove, ki sproti izginjajo, ker niso vezani na nobeno postajanje substance.

Zgornjim sem poizkusil opozoriti, da lahko duh samega sebe na veliko goljufa, če ne misli predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja ali iz logične sovisnosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.