Abstraktno premišljevanje

Written by Jože Požar on 15 decembra, 2019 – 6:33 dop -

Zdi se, da izobražen duh jasno premišljuje in da je dejaven s ciljem. A to je le videz, kajti tisto, kar pridela, je njegovo čisto vedenje kot tako, torej nič takega, kar bi bil že na samem začetku izpeljani predmetni svet kot njegov čisti pojem. Svet torej, ki mu nastane, je le odtujeni abstraktni svet, ki ga ali pa ne zunanje med seboj poveže v neko podobo abstraktnega sveta. Tako da ni mogoče reči, da izobražen duh jasno premišljuje in da prideluje resnični svet. Namreč tisto, kar posreduje kot določen svet, je le njegova čista vednost, torej abstrakcija vedenja kot čisto sebstvo. To je tisto neko obilje sveta, ki pa ni svet, ki bi mu nastal z izpeljavo postavljene osnove pojma, ampak je le pojaven svet vedenja, v katerem ni najti nič takega, kar bi izhajalo iz postavljene osnove in bi bilo postajanje dveh ekstremov, v katerih predmetna substanco zaživi v njenem protipostajanju ali sebienakosti.

Sicer pa bo držalo, da je izobražen duh danes dejaven površno in ne v načinu ali s principom. O tem pripoveduje takrat, ko odmeče zgolj neko podobo sebstva, ki je abstrakcija njegovega vedenja. To je pojavni svet, ki ga lahko ujamemo na radio ali kakem drugem mediju, ko duh poklanja svet kot neko onstranstvo ali kako svobodno razmišljanje, ki pa ni predmetni svet, ampak prenarejeni svet vedenja. Ono razmišljanje običajno poteka na površju in se samega bistva predmeta dotakne tu in tam. To je tisti dejavni duh, ki skozi površno razglabljanje podarja abstraktni smisel kot čisto abstrakcijo vedenja, ki je kategorija.

 

Danes duh podarja različne svetove (ilustracija poskuša izraziti prav to), ki mu nastanejo kot enotnost samega sebe in kot udejanjeni smoter. Zavest zre sebe kot neko harmonijo poljubnih vsebin, ki je udejanjena abstrakcija njegovega vedenja. To je tista čista izpolnitev duha, ko izpelje enostavno nanašanje-sebe-nase, v katerem občost stvari stopi v eksistenco kot videz dovršenega sveta. A v resnici je to izraženo samozavedanje kot igra intenc, s katero dvigne v dejanskost početje jaza, ki skozi izrekanje izpelje svojo odtujitev v jeziku.

 

Duh, pa naj gre za kako častivredno avtoriteto, ki je dejavna v medijih, je dejaven tako, kot to kaže njegovo razglabljanje, ki ne pride iz mesta. In to tudi običajno izžareva tako, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ampak iz neposrednega sveta, v katerem je mogoče najti le tisto obče, torej svet sploh, ki ga duh povzdigne v neko drugo obliko občosti. To je dejavnost, ko abstraktni razum pridela različne svetove, tako da tisti drugi svet, ki mu nastane kot neka celotna predstava, ni svet, ki bi po svoji notranjosti prehajal v svojo sebienakost, ampak je svet njegovega celotnega smotra. Na ta način daje izobražen duh videz, kot da je dejaven umno, vendar to gotovo ni, kajti da bi to bil, bi moral najprej vzpostaviti osnovo, tj. protipostavljen svet ali razmerje, ki je skozi notranje posredovanje razvita in vzpostavljena substanca kot eno. Se pravi, ko duh substance ne vzpostavi kot njen razdvojeni svet, potem pač sebe nadaljuje tako, da pridela mnoge svetove, ki jih zunanje združi v en svet.

Abstraktno premišljevanje, ki ga danes demonstrira izobražen duh, še ni premišljevanje, ko je duh dejaven v načinu logične sovisnosti, tj. v elementu vedenja, ki zatrdi, da je duh dejaven v interesu stvari in čistega pojma. Takšne dejavnosti še duh ne demonstrira, pa ne bi bilo napačno, če bi se vsaj tu in tam vprašal, ali je dejaven v interesu stvari. Namreč abstraktno premišljevanje še ni gibanje in postajanje substance v njeni logični sovisnosti.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno premišljevanje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.