Razumnik na vseh koncih in krajih slavi abstraktno znanje, s katerim pridela abstrakten svet. Sebe nekako izpolni, to pa je enostranska abstrakcija in nasprotni svet, ki ga pridela s predstavami. Hočem reči, svet v nastajanju ga ne zanima, zato najbrž sebe dojema kot jasnovidca, ki daje prednost abstraktnemu znanju, lastni domišljiji in spoznanju kot takemu. Natančno vzeto, realnosti in njeni dejanskosti ne podarja nobene veljave in zato beži v nedoločen svet, ki ga širi in razvija po mili volji, ker je nepredmeten svet. Tisto namreč, kar je znanje, to je za njega dejanski svet, ki prehaja v nasprotje in se zopet pojavi kot potencialen svet. Je pa tudi izginjajoči svet, ki mu daje veljavo, ker je menda zanimiv za koga drugega. Pozor, to ni dejanski svet, ki je dosegel svojo določenost z razdvojitvijo substance in eksistira v postajanju, ampak je pojavno abstraktno znanje, ki dobi veljavo ne glede na to, da realnost ni dosegla svoje dejanskosti v proti postajanju.
Naglasimo, abstraktno znanje še ni dejanski svet, ne glede na to, da nastopa v imenu predmeta kot overjeno znanje. To odkrije, da je predmetna substanca oblika njegovega znanja. Razumnik namreč svojega znanja ne vzpostavi v predmetnem načinu, ampak ga predstavi v obliki miselne spretnosti. Da pa bi dojel svet tudi v proti postajanju, je dobro spoznati pojem absolutnega vedenja, tj. predmetni element, v katerem doseže substanca skozi razdvojitev svojo sebi enakost. Zakaj duh, ki se drži abstraktnega znanja in razuma, obstane v neposrednosti in razločkih, substanca pa ne doseže proti postajanja. To stremi reči, da predmetna substanca ne pridobi svoje dejanskosti. Potemtakem hvali abstraktno znanje kot tako, kar pove, da substance ne vzpostavi v elementu vedenja kot čisto sebstvo.
Ni jih veliko, ki si prizadevajo kaj spremeniti. Mnogi nasprotujejo spremembam in se držijo enostavnega, tj. abstrakcije. Najbrž verjamejo, da lahko abstraktno znanje primerno zastopa predmetni svet. Pri tem pa ne zaznajo, da je duh dejaven po občih načelih. Ne vedo, da je predmet, kakršen je brez mišljenja in pojma, le predstava. Potemtakem predmet ni nič drugega kot gotovost samega sebe; hočem reči, vsaka vsebina je odvisna in končna. Rečeno še drugače, neposredno znanje je produkt posrednega znanja, ki pa ne doseže proti postajanja. A duh ni samo to, da izdeluje pojavne svetove, temveč je sebe določanje. Kadar se ne določa na sebi, ni nič drugega kot neposredno znanje ali kaka abstraktna kategorija.
Duh prikazuje neposredno znanje, kar odseva, da ga predmetni svet v postajanju ne mika. Dejanskost za njega ni nekaj, kar je drugo realnosti, ki drži v sebi bistvo. Nenavadno je, da ga logična sovisnost in postajanje ne pritegneta. Mogoče k temu prispeva največ megleno znanje in tisto, kar pošlje čez in je druga oblika neposrednega znanja. Tako dobi dve ločeni različni strani, ki notranje nista povezani, nista nekaj enega. Takšno dojemanje sveta je zunanje in zato neproduktivno. Duha bi naj zanimalo zlasti proti postajanje substance in svet v njegovih razvejanih občih momentih. A določenost sveta ga ne navduši, ker je abstrakten svet prav tako zanimiv. Mogoče bi moral svojo pozornost usmeriti k določanju sveta, kajti samo na ta način bo pridel dejanski svet in napredoval.
Duh ne kaže zanimanja za to, da odgovori na vprašanje, kaj je svet. Če bi ga svet v njegovi pojavni obliki zanimal, bi poiskal odgovor na vprašanje. Tako pa pojem svet ostaja za njega skrivnost. In to ne glede na to, da je svet bistveno enostavno sebstvo, tj. bivajoči duh, ki se kot svet ali kot drugo razločuje od sebe. Sebstvo je namreč sebi enako kot svet ali kot proti postavljeni svet, kar je početje zavesti in gibanje substance. Kajti da bi bil sebstvo in duh, postane samemu sebi neko drugo; tako je v drugo-biti sebi enak. Mimogrede pa še to: o dejavnosti duha se danes ne beseduje, kajti tisto, kar je njegova resničnost, duha tega časa ne mika. Bolj kot dejanski svet ga pritegne abstraktno znanje, ki ni predmetno in se prosto nadaljuje. Poudarimo: brez določenosti je svet tak kot je po sebi, tj. abstrakten. Duh bi naj spoštoval in proizvajal svobodo svojega znanja tako, da znanje osvobodi od predpostavke. Zakaj pomembna je objektivno vedoča svoboda, ne pa subjektivnost, ki jo prideluje čisti jaz.