Adijo pamet

Written by Jože Požar on 30 marca, 2014 – 6:25 dop -

         Duh, ki stopica pred časom, uresničuje čisti jaz, ki proizvaja ono igro besed in napovedovanje izidov. Svoje potovanje začenja in nadaljuje z dovršitvijo samoprevare, pri tem pa ne pozabi naznaniti, o čem v tem času najmanj premišljuje. Veliko sveta je že izrekel in veliko osebnega sveta je odrinil tja čez, a prave dejanskosti kot da ne zmore ponuditi. Zaradi tega njegov čisti svet ne vsebuje realnosti. Realnosti on ne odpravlja, ampak jo zgolj zastopa. To pa je ravno tisto ravnanje, ki nekako napove, da se do realnosti ne odnaša dovolj resno. Ta duh je namreč na tem, da se pusti voditi onemu čistemu umu, ki ne upošteva izkustva. In čas bo izrazil, ali bo duh stopil kak korak nazaj in se postavil v odnos do samega sebe. Kajti tista njegova abstraktna zapletenost in potem ona meglena (ne)določenost, nam povedo, da čista abstrahiranja še ne odpravijo realnosti in tudi ne vzpostavijo nobenega čistega pojma. In zato ne smemo biti prepadeni, če se duh, ki se zadnje čase ukvarja z osebno držo, ne zmeni za realnost in ne neha govoriti o sebi in tisti prazni dobroti, s katero je mogoče izboljšati kak red ali pa ustoličil čisto vest kot prazno vedenje.
 
Adijo-pamet

Čas je, da duh akceptira odgovornost za dejavnost, ki jo pridela ona norost.
 
         Adijo pamet, lepo se imej in pozdravi mi oni opredeljeni ali določni svet duha, ki proizvaja smisel in tisto notranjo sebi enakost. Jaz grem pogledovat, kako se uresniči norost. Dejavnost bom začel v nekem drugem izviru, tam namreč, kjer bo realnost nekaj prvega in bo svet prehajal v svojo proti postavljeno dejanskost. Zdaj gre namreč tudi za to, da se ona norost razkrije in da se duh seznani z njo. Kajti duh, ki proizvaja zgolj tista zunanja naključja, ne doseže onega notranjega gibanja substance, ampak le gibanje vedenja, ki poteka na površju in v sodelovanju z norostjo. Ona nikoli ne miruje in se lahko pojavi v slehernem svetu. In zaradi tega grem pogledovat, kaj to tam počenja norost.

         Postalo mi je namreč jasno, da se oni osebni svet duha preveč slavi in povzdiguje v nebesa po nepotrebnem. Ono realnost substance je namreč začela zastopati ta neka osebna drža, v kateri ne manjka norosti. Prek nje se uveljavlja osebno prepričanje in tisto prazno vedenje, ki nastopa kot prazno Eno osebe. Pa je nujno, da tudi jaz zavzamem neki odnos do personalnega sveta in norosti, in da to poveličevanje osebnih nazorov, ki ne doprinese ničesar k stvari, poskušam spraviti v gibanje. Skrajni čas je namreč, da namesto tiste osebne resnice, ki se jo ponuja kot nekakšen presežen osebni svet, stopi na plan ona realnost substance in njena čista dejanskost. Duh namreč, ki vztraja na tistem neposrednem osebnem svetu in odtujitvi onega brez duhovnega vedenja, v tem svetu najde le samega sebe ali tisto čisto sebstvo, ne pa one predmetne substance. Še več, duh, ki kar naprej hvaliči tisto, kar najde v svoji domišljiji, je enoličen duh. Želim reči, v svoji zasebni podobi najde le samega sebe in tisto neko abstraktno vedenje, v katerem domuje norost.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.