Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Written by Jože Požar on 10 maja, 2020 – 5:43 dop -

Duh, ki se omejuje na fiksne pojme razuma, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza, na katere se omejuje metafizika. Zato je njegov svet nekakšna prikazen vedenja, ki je prežeta od sebstva. To pa ni predmetni svet, v katerem substanca zaživi v svoji določeni podobi. Kar kaže, da duh podcenjuje nastajajoče vedenje in da je zaradi tega dejaven nedosledno ali tako, da v rezultatu ne kaže tistega, kar je na začetku njegov predmet. Duh torej, ki ne ceni nastajajočega vedenja, zagotovo ni dejaven tako, da predmet razgrne v njegovo prvo določenost, s katero doseže čisti dojem. Ko pa prezira čisti dojem, spregleduje gibanje predmetne substance, kar pove, da predmetne substance ne dojema na način nastajajočega vedenja, tj. postajanja in logične sovisnosti.

Če torej duh predmetnega sveta ne dojema iz nastajajočega vedenja, potem ga misli zunanje ali tako, kot mu to narekuje vest in izobrazba. Potem prideluje svet, kakor ga oblikuje čisti jaz, ki išče zadovoljstvo v abstrakcijah in neposredni umnosti. Na ta način obstane v abstraktnem svetu ali pa v nasprotnem svetu, ki pa seveda ni resničen predmeten svet, ampak svet mnogih predstav, ki jih lahko zunanje povezuje med seboj. To je torej abstrakten svet, ki ni nič drugega kot miselna podoba njegovega vedenja, ki jo lahko členi in nadrobno preiskuje. Tako sicer kaže neko nadarjenost, vendar tudi to, da predmetne substance ni razvil v njeno postajanje, s katerim substanca doseže svojo določenost v občih momentih.

 

Če duh ne bo nič naredil za to, da začne spoznavati nastajajoče vedenje, potem zagotovo ne bo napredoval. Zakaj abstraktno vedenje še ni nobena predmetna resničnost, ampak le vedenje kot tako. Tega pa je treba najprej postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca skozi svoje gibanje dosegla razdvojitev in tako sebienakost. To je namreč tisto čisto samogibanje substance v elementu vedenja, ki razodene, da svet ni le neposredno vedenje ali enostranska abstrakcija, ampak postajanje istoimenskega, v katerem je notrina stopila sebi nasproti.

 

Torej, če duh ne misli predmetnega sveta v načinu postajanja, potem ga zagotovo ne misli dosledno, ampak tako, kot ve in zna. In potem je jasno, da se ne ukvarja s čistim dojemom in gibanjem substance, ampak s sestavljanjem vnanjega sveta. Hočem reči, brez načina ne pridela nobenega stvarnega sveta, ampak samo abstrakcije svojega vedenja, ki jih lahko zunanje povezuje in izpeljuje v neskončnost. To pa ni noben resničen predmeten svet, ampak abstraktna prikazen vedenja, ki mu je nastala tako, da je odtujil svoje vedenje, ki je kot svet njegova lastna dejanskost ali zagotovost njega samega.

Dejavnega duha, ki ne misli predmetnega sveta v načinu nastajajočega vedenja, je lahko prepoznati. Kajti on je dejaven tako, kot mu zapove njegova nadarjenost in izobrazba. To kaže, da ne misli predmetnega sveta iz nastajajočega vedenja, ampak tako, kot mu to vsiljuje ona sofistika. Ko pa duh prideluje navidezno resničnost sveta, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza. Kar nam odkrije, da ni dejaven v interesu predmetne substance in njenega gibanja. Da bi to bil, mora spoznavati tudi nastajajoče vedenje, v katerem predmetna substanca v svoji osnovi doseže postajanje, notrina pa svoje nasprotje skozi njeno razdvajanje. To je element vedenja, ki napove, da bi naj duh raziskoval tudi nastajajoče vedenje, v katerem bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.